SRECAiNJA PARIŠKI VRABČEK l Znana pariška dvorana Olympia 29. decembra 1960: Bobni, napovedovavec, ki napoveduje sodelujočega solista na harmoniki pa zbor, orkester in dirigent, nato pa s posebnim poudarkom in s posebno radostjo v glasu, z radostjo, ki ni naučena, izmišljena, ampak globoko pristna in občutena, napove: >Voici Edith Piaf< (Pred vami je Edith Piaf). Buren aplavz občinstva, orkester intonira začetne takte njene znane pesmi Eymne a Vamour (Himna ljubezni), mednje pa se mešajo ploskanje in vzkliki, ki preglasijo avizo in izbruhnejo v spontano, enkratno ovacijo. Zavesa se vzdigne: Na odru se pojavi in stopi pred mikrofon drobceno, krhko žensko bitje, oblečeno v preprosto črno obleko, s preprosto pričesko, brez kakršnegakoli okrasja, ki ga ponavadi opazimo pri koncertantih; na prsih ima samo velik zlat križ, posut z dragulji, ki ji ga je podarila njena poročna priča Marlene Dietrich ob njeni prvi poroki in ki zanj pravi, da ji prinaša srečo. To bitje na odru se smehlja, smehlja z malce resigniranim izrazom, in ko ploskanje vendarle preneha, napove z nizkim, skoraj nekoliko vulgarnim glasom prvo pesem svojega Recitala 1961, Les mots d'amour (Besede ljubezni). Potem ko jo odpoje, izbruhne naravnost furiozen aplavz, nato napove spet novo pesem, ki ji seveda spet sledi aplavz, pa spet pesem in spet aplavz in pesem in aplavz in pesem in aplavz in pesem in aplavz... In ko zapoje šanson M on vieux Lucien (Moj stari Lucien), se nekje v začetku zmoti, ustavi muziko in se opraviči občinstvu, to pa ji začne ploskati in pevka začne pesem znova. 638 Ko odpoje zadnjo pesem, pretresljiv šanson o dekletu, ki so jo zaradi nesrečne ljubezni morali zapreti v norišnico in je tam že osem let, pa se ji nenehoma vračajo spomini na njenega ljubčka in njegovo dlan, »ki je sijala kakor smehljaj«, izbruhne tudi zadnji aplavz in se prelevi v burno ovacijo, kakršne Olympia ni doživela še nikdar prej in nikdar pozneje. Ljudje kričijo in skandirajo: »Bis, bis, Edith, Edith, Piaf, Piaf...« In ovacij ni in ni konec, publika sedi ko prikovana na sedežih, ki je zanje dolge ure stala v neskončni vrsti, drobcena ženska znova in znova prihaja na oder in se s priklanjanjem zahvaljuje občinstvu, na oder letijo rože... In naposled je vendar konec vsega. Zavesa pade in pevka se opotekaje zateče v svojo garderobo. Pred njo je cela vrsta navdušencev, ki čakajo na avtograme, in pevka ne odbije niti ene prošnje, nenehoma se spominja, kar ji je nekoč rekel njen prijatelj, boksarski šampion Marcel Cerdan, ko se vsa izčrpana ni hotela podpisovati: »Nocoj si me prvikrat razočarala. Ali veš, kaj so ti ti ljudje, ki so hoteli tvoj podpis, da ti je njihova ljubezen prinesla slavo? Se spominjaš tistih let, preden si postala slavna? Kako si jih čakala. In zdaj si zamisli, da jih boš nekega večera, tik pred nastopom, spet čakala, pa jih ne bo.« Podpisuje se na programe, v knjige, čeprav je do kraja izčrpana od napora, ki ga je prestala med koncertom, ki ga prestaja med vsakim javnim nastopom. In ko se je podpisala zadnjemu, jo z avtom odpeljejo domov, na Boulevard des Lannes v njeno stanovanje. Vse to so prizori, ki jih oživlja v fantaziji plošča, kjer je ohranjen tonski posnetek tega Recitala 1961, ki ga je imela Edith Piaf 29. decembra 1960 v Olympii. In ko poslušam navdušene aplavze in ovacije, se spominjam, da sem slišal podobne izbruhe samo še ob dveh priložnostih, nekoč v Benetkah, v prečudovitem baročnem Teatro La Fenice, ko smo tako ploskali Herbertu vod Karajanu, pa v dunajskem Theater an der Wien, ko smo ploskali Maji Pli-seckaji: In verjetno bi me bilo obšlo podobno razpoloženje, če bi bil na tem koncertu Edith Piaf, kot me je obšlo ob Karajanovi čarodejni palici pa ob umirajočem labodu Maje Pliseckaje. In tudi ni čudno, da so ji Parižani tako ploskali in jo tako ljubili: Bila je nekronana kraljica Pariza, njegova največja ljubljenka, pevka, ki je v svoji duši simbolizirala vse tegobe in radosti, vsa hrepenenja in razočaranja Parižanov, ki je nosila v sebi vso poezijo Pariza, tistega Pariza, ki ga turisti ponavadi prezro, morebiti celo zavoljo tega, ker bi jim bilo nerodno, pa čeprav bi ga srečali le po naključju: nosila je v sebi poezijo pariških mostov, Seine, kanalov, clochardov pod mostovi, poezijo pigallskih javnih hiš in neštetih bistrojev, razmetanih po neštetih majhnih, umazanih ulicah. Nosila je v sebi neizpolnjena hrepenenja malih in velikih ljudi, hrepenenja Marguerite Gautierove in drobne vezilje Mimi, starih, izžetih cip, ki se potikajo po Mont-martru, postreščkov in kramarjev, ki prodajajo svoje blago za notredamsko katedralo. In pela je o vseh teh neizpetih pesmih hrepenenja, pela z optimističnim žarom v glasu, z optimizmom, ki je bil plod njenih bridkih življenjskih izkušenj, z žarom, ki je znal spraviti njene poslu šavce prav v ekstazo. Poleg plošče mi pričajo o tem tudi filmski posnetki z njenega pogreba, pretresljive slike malih ljudi, vsakdanjih ljudi (še nune so bile vmes), ki so prišli kropit malo rakev in pospremili svojo ljubljenko na zadnji poti. O tem govori izraz starega moža, ki drži v roki vrtnico, pa nešteti obrazi, polni solz, obrazi, ki je na njih opaziti skrajni obup, žalost, bolečino, ženske, ki so se sezule, da so laže stale ves čas, dokler ni prišel pogrebni sprevod do pokopa- 639 lišča Pere Lachaise. Smrt Edith Piaf je bila za Pariz strahota. Za preminulo pevko je žalovalo vse mesto, žalovalo bolj, kot bi žalovalo za svojimi največjimi duhovi. Kajti Edith Piaf je ne samo poosebljala vse pariške radosti in bolečine, bila je tako rekoč Pariz, bila je tisti otrok tega čudnega mesta ob Seini, ki je največ vedel o njem. Razbor šansonov, ki jih je pela Edith Piaf, še bolj pa razbor tekstov za te šansone kaže nekatere značilnosti, ki že koj na prvi pogled padejo v oči in so neizpodbitna priča o osrednji umetniški izpovedi, ki jo je Edith Piaf dosegla tudi v muzikalnem žanru, ki ga glasbeni teoretiki pa ljubitelji resnično umetniško pomembne glasbe po navadi (in to docela upravičeno) zametujejo. Ta njena osrednja tema, ki bi jo v kratkem lahko poimenovali kot njeno željo po resnični ljubezni, po pristnem, nezlaganem ljubezenskem doživetju, se vari-ira prav v vseh njenih pesmih, vsebina skoraj vseh je posvečena prav tej temi; in nekakšen kritičen pretres, ki bi upošteval tako besedila teh šansonov kakor tudi potek pevkine človeške in umetniške biografije, kot ga lahko razberemo predvsem iz njenih spominov, bi lahko utemeljil tudi vse globlje psihološke vzroke, da si je pevka izbrala prav to temo. Zal bi taka razmišljanja ne samo presegla okvir tega zapisa, ampak bi morala nujno postati nekakšna globoko psihologizirajoča izmišljotina na ravni nekakšne manj običajne cronique scandaleuse: Kajti ravno o življenju Edith Piaf je bilo napisanega že toliko nepotrebnih in samo za vedoželjne množice zanimivih reči, da se s tem lahko meri v dvajsetem stoletju samo še Marilvn Monroe ali pa kakšna druga filmska zvezda, ki jo je bilo treba s tovrstno reklamo dobro spraviti v promet. Življenje te pevke je bilo res kar se da čuden splet ljubezni in ljubezenskih razočaranj, ki so nekako prehajala drugo v drugo. Njena psihična in predvsem čustvena labilnost je bila vidna verjetno že koj v začetku njene kariere, saj je na primer njen veliki prijatelj Jean Cocteau v svoji monološki enodejanki Le bel indifferent (Ravnodušni lepotec), napisani že leta 1940, dejansko anticipiral njeno življenjsko situacijo, kakor jo lahko razberemo iz poročil o njeni drugi poroki z več ko dvajset let mlajšim grškim frizerjem Theom Sarapom. Kljub temu pa so ravno šansoni, ki jih je pela, tisti, ki nam prodorno in z jasnimi dokazi razodevajo pravo podobo te nenavadne pevke: njihova poetična vsebina, ki se precej dviga nad običajno povprečje popevkarskih besedil in ima kljub vsem pripombam vendarle nekatere značilne poetične elemente, pa naj bodo še tako vsakdanji in standardni, nam kaže pravo bistvo Edith Piaf, njeno preprosto, a zato nič manj pristno, resnično življenjsko občutje, njeno večno hrepenenje po človeku, ki bi jo imel rad in ji bil opora v vseh hudih življenjskih preizkušnjah. V teh šansonih so zaobsežene vse stopnje ljubezni, od pričakovanj, ki izvirajo iz prvega ljubezenska čustva, prek sreče in nesreče do obupa in skrajne re-signacije. In v vsaki pesmi je zaobsežena in predelana v pesniško vsebino kakšna pevkina resnična življenjska situacija. Ze v prvem njenem velikem nspehu, v šansonu Mon legionaire (Moj legionar), ki ga je zanjo napisal Ravmond Asso, je to več ko očitno: kajti zgodba v tem šansonu je resnična, saj pripoveduje o nekem fantu, ki ga je Edith Piaf v svoji zgodnji mladosti 640 resnično imela in je moral v tujsko legijo. Zelo podobna situacija je tudi v pesmi L' accordeoniste (Harmonikar), isto velja za La oie en rose (Življenje v rožnatem), za Mon oieux Lucien (Moj stari Lucien) pa za Les blonses blanches (Bele halje) in Les mots cTamour (Besede ljubezni), še posebej pa za tisti dve pesmi, ki sta po interpretativni plati nekakšna krona vsega opusa Edith Piaf, za Mon Dieu (Moj bog) in za Je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem). In še tedaj, ko je situacija izmišljena in zavoljo večje privlačnosti opremljena z nekoliko eksotike, ki pa ni niti najmanj pretirana in cenena, so situacije, obravnavane v šansonih, globoko občutne in se zde, ko da so doživete — tako na primer v šansonih Qu'il etait Mste cet Anglais (Otožni Anglež) in Milord, kjer je postavljeno dogajanje v majhen čadast bar ob Temzi ali pa v pristaniško javno hišo, kot je to v drugem primeru. In ker je ravno ljubezen, tisto osnovno človekovo čustvo, ki uravnava in določa še posebej pri tistih ljudeh, kakršna je bila Edith Piaf, vse njihovo dejanje in nehanje, ker je ljubezen tudi osnovni movens, osnovno gonilo in osrednja izpoved vseh šansonov, ki jih poje Edith Piaf, se ni čuditi, da je dosegla pevka tako popularnost, da je še danes, dve leti in pol po njeni smrti, na razpolago cela vrsta njenih plošč, in da bodo te plošče ostale zanimive tudi v prihodnje. In če se temu osnovnemu gonilu pridruži še njena izvrstna, do zadnje skrajnosti dognana, pretresljiva in globoko izpovedna interpretacija, je seveda jasno, odkod in zakaj ta popularnost, ki ni popustila niti za las, kot bi se (in se je že) zgodilo to pri vseh drugih popevkarjih. Kajti način, kako je to drobno bitje izpovedovalo in pelo o ljubezni, kako je, kot sem nekje bral, »kričala ljubezen« (težko je prevesti francosko frazo erier 1'amour), ta način je tisto neprekosljivo, enkratno, kar človeka očara, omamlja, pripravi tako daleč, da lahko do kraja pozabi na vse njene afere, na alkoholizem, na mamila, na spiritizem, na sumljivo preteklost nekdanje pigallske dekline, in prisluhne veliki umetnici, umetnici, kakršne doslej skoraj še ni bilo in je verjetno tudi ne bo več. Takrat, ko poje Edith Piaf v Milordu: Ljubezen je bila in je in bo povsod, najdite k njej si pot in žalost bo prešla.* zadrhti v poslušavcu utrip nečesa nezaznavnega, nečesa, česar ni mogoče preliti v še tako panegirične besede, takrat zadrhti v človeku nekaj, kar lahko samo občuti; in tudi duška si lahko da edinole s ploskanjem, z ovacijami, ki so ravno pri Edith Piaf znamenje popolne sprostitve poslušavčeve psihe. Ta na videz banalna izpoved Edith Piaf je namreč prežarjena s toliko prvinskosti, da človeka pretrese ravno s svojo preprostostjo in navidezno skromnostjo. Ta skromnost pa odkriva nesluteno duševno bogastvo te slabotne ženske, ki se je razdajala pred mikrofonom in ki ji je samo petje pomenilo pravo, resnično življenje, ki se v njem ni čutilo ogroženo od stisk in nadlog vsakdanjosti. Ne vem kolikokrat sem že zapisal, a moram kljub temu ponoviti še enkrat: Ljubezen je tista, ki se v nji osmišlja bistvo pa dimenzije umetniške osebnosti Edith Piaf. In besedilo njenega velikega, v dognanosti in pretresljivosti * Verzi v prevodu Janeza Menarta. 41 Sodobnost 641 skoraj neizmerljivega šansona Mon Dieu (Moj bog) je tisto, ki nam hrepenenja te ženske kaže v najpopolnejši luči, v tisti tragičnosti. ki pa ji je kljub vsemu še zmerom postavljena za kontrapunkt njena nezlomljiva sla po življenju: Moj bog, moj bog, moj bog, pusti mi ga, naj ljubi moj ostane z menoj! En dan, dva dni, tri dni, pusti mi ga in mi ne stri srca. O daj mi nekaj dni, da mi vzcvete ljubezen in da se srce odpre! Moj bog. o da, moj bog, pusti mi ga, napolni mi moje dni. Moj bog, moj bog, moj bog, pusti mi ga, naj ljubi moj 1 -i ostane z menoj! Sest mesecev, tri mesece, vsaj dva pusti mi ga in mi ne stri srca. Daj mi ta cas, da v njem vsaj to izvem, kaj upati še smem in kaj ne smem. Moj bog, moj bog. moj bog, pusti mi ga, oh, pa čeprav nimam prav. Pusti mi ga, oh, pa čeprav nimam prav. V tej, na prvi pogled banalni pesmi, se stopnjuje tragično občutje osame-losti Edith Piaf do viška, do mogočne izpovedi o intenzivnem življenju, o eni sami, na videz tako majhni in skromni želji, a zanjo pač neizpolnjivi, o edinem čustvu, ki mu je bila predana ves čas svojega življenja in ki mu je posvetila tudi vse svoje neizmerne življenjske energije, ki zanje nihče niti slutil ni, da se lahko skrivajo v tej drobceni ženskici. Cri du coeur — Krik srca (tak je naslov šansona, ki je zanj besedilo napisal ]acques Prevert). Cri du coeur! 642 3 Edith Piaf je pojem, pojem, ki je živel s človeštvom in bo ostal večno živ. Edith Piaf je pojem ljubezni, pojem hrepenenja, pojem sreče, pojem stiske, pojem obupa, pojem resignacije, ki prevzema človekovo dušo. Edith Piaf je simbol, simbol navadnega človeka, simbol človeka, ki se predaja svojim prvinskim, elementarnim nagonom, si po njih uravnava življenje in jim odmerja tisti pomen, ki je v življenju potreben. Edith Piaf je tisto, kar so včasih poosebljali grški bardi, srednjeveški trubadurji in minnesangerji, propadli srednjeveški kleriki s svojimi carmina burana, keltski ljudski pevci in drogi. Njeno petje zajema vse vzpone in padce človekovega življenja in prav zato je last vseh ljudi, ne samo Parižanov. In če za konec vzamemo še zapis Jeana Cocteauja o nji, zapis, ki govori o nekem njenem koncertu, o petju, ki ga je Cocteau imel srečo poslušati en nature, ne pa samo tonski posnetek z gramofonske plošče: »Edith Piaf je tista, ki jo gledajo objeti pari, tisti, ki znajo še ljubiti, trpeti in umirati. Poglejte to malo osebo, katere roke so kot roke kuščarja v razvalinah. Poglejte njeno bonapartejevsko čelo, njene oči slepega, ki je spregledal. Kako se bo smejala? Kako bo izdahnila iz svojih prsi velike tožbe noči? Poglejte jo, kako poje, ali še bolje, kako poskuša peti svojo ljubezensko pesem kot slavec v aprilu. Ste kdaj slišali slavca? Trudi se, obotavlja se, škriplje, duši se, vzpenja se in spet pada. Edith Piaf je hitro našla svojo pesem. Njen glas, ki se zdi, ko da prihaja iz drobovja, jo ovije od nog do glave in se razvije ko mogočen val črnega žameta. In ta vroči val nas preplavi, se razlije prek nas in prodre v nas. Krog je sklenjen. In tudi ona bo postala nevidna kot nevidni slavec na veji. Od nje bo ostal samo njen pogled, njene blede roke, čelo voščene barve, ki privablja svetlobo, in ta glas, ki zveni, se vzdiguje in vzdiguje, se zlije z njo, raste kot njena senca in naposled zmagoslavno stopi tje, kjer je prej stala ta plaha deklica. Od tega trenutka je genij Edith Piaf viden in vsak ga lahko opazi. Ona presega vse, presega svoje pesmi, presega glasbo in besede, presega nas same. Duša ceste prodira v vse sobe tega mesta. To ni več Edith Piaf, ki poje, To je dež, ki pada, veter, ki stoka, mesečina, ki je razprostrla svoj prt. Mračna usta. Zdi se, ko da je ta izraz izmišljen zanjo! In zato dajem zdaj prostor tem lepim preroškim ustom, tej mali mesečnici. ki prepeva na robu streh svoje sanje iz zraka.« Pariški vrabček! Borut Irekman U* 643