31 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI Vzhajajoča operna zvezda Giuseppina Strepponi (1815–1897) v Gorici MONIKA MARUŠIČ | ZRC SAZU, Muzikološki inštitut monika.marusic@zrc-sazu.si Izvleček: Prispevek1 na kratko predstavi začetke glasbenega gledališča v Gorici in opiše delovanje me- stnega gledališča Teatro di Società. Pod vodstvom mestne uprave, ki je bdela nad glasbenogledališkim dogajanjem v mestu, se je leta 1835 z naslovno vlogo v Donizettijevi operi Anna Bolena predstavila tudi pevka Giuseppina Strepponi. Sopranistka, ki je bila tedaj še na začetku svoje operne kariere, je kmalu zatem postala ena največjih italijanskih opernih pevk, pozneje pa tudi žena vodilnega italijanskega opernega skladatelja druge polovice 19. stoletja Giuseppeja Verdija. Ključne besede: glasbeno gledališče, opera, Gorica, Teatro di Società, Giuseppina Strepponi. Una stella emergente dell’opera, Giuseppina Strepponi (1815–1897), a Gorizia Riassunto: L’articolo presenta brevemente gli inizi del teatro musicale a Gorizia e descrive le attività del Teatro di Società della città. Sotto la direzione dell’amministrazione comunale, che sovrintendeva agli eventi teatrali e musicali della città, nel 1835 si esibì la cantante Giuseppina Strepponi nel ruolo principale dell’opera Anna Bolena di Donizetti. Il soprano, che all’epoca era ancora agli inizi della sua carriera operistica, divenne presto una delle più grandi cantanti d’opera italiane, successivamente an- che moglie del principale compositore d’opera italiano della seconda metà del XIX secolo, Giuseppe Verdi. Parole chiave: teatro musicale, opera, Gorizia, Teatro di Società, Giuseppina Strepponi. Goriški prostor je od zgodnjega srednje- ga veka dalje večino časa zaznamoval ob- mejni značaj, zato je že zgodaj postal stiči- šče številnih jezikov in raznolikih kulturnih vzgibov.2 Kljub pestri jezikovni, etnični in kulturni podobi dežele pa sta na področju glasbenega gledališča prevladovala italijan- ska kultura in jezik, med drugim tudi zato, ker se je opera kot glasbenogledališka zvrst razvila na območju današnje severne Italije. Gorica je že zgodaj razvila bogato kultur- no in umetniško dejavnost, saj sta bila me- sto in njegova okolica med drugim poseljena s številnimi plemiškimi družinami ter prebi- valci iz visokih družbenih slojev, ki so finanč- no podpirali umetnost. S plemstvom so po- vezani tudi začetki glasbenogledališke 2 Več o večjezičnosti in deželni zavesti Goriške, ki je presegala jezikovne razlike domačega prebivalstva glej: Makuc 2015: 5–9 in Makuc 2019: 7–9. 1 Prispevek je nastal v okviru usposabljanja mladih raziskovalcev (ARIS 58023) in raziskovalnega programa »Razi- skave glasbene preteklosti na Slovenskem« (ARIS P6-0004). Izvestje 21 • 2024 32 ČLANKI ��� dejavnosti v Gorici, ki segajo v 17. stoletje. Takrat so se v mestu ustavljale potujoče sku- pine komedijantov in glasbenikov, ki so na mestnih trgih in v atrijih plemiških palač upri- zarjale predstave (Arbo 1998: 23–27). Za go- riško plemstvo je bila nato leta 1740 zgraje- na in odprta prva gledališka stavba, Bandeu- jevo gledališče, ki ga je na svojem zemljišču dal postaviti plemič Giacomo Bandeu di Freuenhaus (oz. Jakob Bandelj). Stavbo je podobno kot večino sočasnih gledališč leta 1779 zajel uničujoč požar, potreba po novem prostoru, ki bi v mestu nudil možnosti za uprizarjanje predstav, pa je bila tako velika, da so se kmalu začeli pojavljati načrti za gra- dnjo novega poslopja. Tri leta pozneje, 29. junija 1782, je bila odprta nova gledališka stavba, ki se je še naprej imenovala po lastni- ku Bandeuju (Planiscig 1881: 3–16). Leta 1810 je gledališče prešlo v roke solastniške druž- be plemičev,3 ki je že imela zakupljeno veči- no gledaliških lož, obenem pa je postalo jav- no, s čimer se je tudi preimenovalo v Teatro di Società. Lastniki lož so pod določili gleda- liške uprave finančno skrbeli za vzdrževanje stavbe in honorarje gledaliških skupin, ki so Gorico v začetku 19. stoletja obiskovale dva- krat letno (prav tam: 33–42). Repertoar goriškega Teatro di Società so na začetku 19. stoletja najvidneje zaznamo- vali govorjena dramska dela, vokalno-instru- mentalni koncerti oz. akademije ter prilo- žnostni koncerti, ki so jih v Gorici prirejali ob raznih mestnih slavjih.4 Gledališko blagajno so redno polnile tudi redute oz. plesi v ma- skah, ki so se najpogosteje odvijali v predpo- 3 Sestavljali so jo Francesco della Torre, Francesco de Simon-Sternfels, Atanasio de Grazia in Ferdinando d’ Attems (Planiscig 1881: 35). 4 Tak primer predstavljajo koncerti, ki so bili posvečeni rojstnemu dnevu avstrijskega cesarja Ferdinanda I. Za priložnost cesarjevega obiska v mestu (16. in 17. september 1844) pa je bila izvedena kantata sklada- telja in libretista Temistocla Solere (sicer bolje pozna- nega kot libretista Verdijevega Nabucca), ki je delo zložil prav za to priložnost. stnem času. Opere so za gledališke hiše ve- dno predstavljale veliko finančno breme in so se uprizarjale redkeje, hkrati pa so za me- sto pomenile pomemben kulturni in družab- ni dogodek. Tudi v 19. stoletju so jih pod vod- stvom impresarijev oz. gledaliških direktor- jev še vedno uprizarjale potujoče gledališke skupine, ki so se na potovanju med po- membnimi opernimi centri ustavljale v Gori- ci. Pogosto so bile del zabavnega programa, ki je na mestnem trgu spremljal sejem San Bartolomeo (sv. Jernej). Ta se je vsakoletno odvijal konec avgusta in je v Gorico privabljal tako tuje obiskovalce kot tudi domačine, ki so se po poletnih mesecih vračali v mesto. Uprava goriškega gledališča je leta 1835 med sejmom San Bartolomeo angažirala gledališko skupino, ki je v mestu uprizorila Donizettijevo tragično opero Anna Bolena po libretu Feliceja Romanija. Ta je skladate- lju po izjemnem uspehu v Parizu in Londonu prinesla tudi mednarodno prepoznavnost (Grasso 1996: 55). Delo, ki je prvotno nastalo za milanski karneval, so številni glasbeniki kritiki označili za prelomico v skladateljevem opusu, saj se je Donizetti prav z Anno Boleno prvič jasneje oddaljil od Rossinijevega stila in nakazal nove slogovne smernice, značilne za njegove poznejše operne tragedije. Praiz- vedba v milanskem Teatro Carcano se je od- vila zgolj pet let pred goriško postavitvijo, 26. decembra 1830, na njej pa je pela slavna sopranistka Giuditta Pasta, ki ji je Donizetti namenil naslovno vlogo (Russo 2015: 37–52). O goriški uprizoritvi Anne Bolene se sicer ni ohranilo veliko podatkov. Zaenkrat ne ve- mo, koliko ponovitev je predstava doživela, prav tako nimamo dostopnih informacij o odzivih publike ali kritikov. Ključnega pome- na pa je ohranjen opis pevske zasedbe, s či- mer lahko operno izvedbo umestimo med morda najzanimivejše glasbenogledališke dogodke v mestu iz prve polovice 19. stole- tja. Sestavljali so jo priznani pevci Giovanni Cevaceppi (Henrik VIII.), Rosina Ferrari 33 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI (Giovanna Seymour), Andrea Giordani (Lord Rochefort), Filippo Tati (Lord Riccardo Per- cy), Antonio Favretto (dvorni uradnik) in Gi- useppina Strepponi (Anna Bolena). Za sce- nografijo je poskrbel Pietro Venier iz Verone, glasbeni vodja je bil Giuseppe Magagnini, član akademije filharmonikov iz Bologne, na mestu prve violine in dirigenta orkestra pa je nastopil lokalni glasbenik Procopio Frinta (ASPG, Registro di tutti gli Spettacoli 1740– 1903). Izmed naštetih imen posebej izstopa no- silka naslovne vloge Giuseppina Strepponi (1815–1897), ki so jo časopisi že takrat opiso- vali kot vzhajajočo operno zvezdo. V goriški postavitvi je nastopila na začetku svoje pev- ske kariere, pri devetnajstih letih. Manj kot leto pred tem je končala šolanje petja in čembala na milanskem glasbenem konser- vatoriju, kamor je bila sprejeta pri petnajstih letih. Decembra 1834 je v Adriji dočakala svoj gledališki debi v Riccijevi operi Chiara di Ro- senberg, njen izjemen uspeh v Trstu z začet- ka leta 1835 (nastopila je kot primadona v Rossinijevi Matilde di Shabran in Donizettije- vi Anni Boleni) pa je še dodatno spodbudil njeno kariero. V tamkajšnjem Teatro Grande je od leta 1827 kot pomočnik direktorja delo- val njen oče Feliciano Strepponi (1797– 1832), sicer skladatelj in dirigent. Leta 1842 je bila prva sopranistka, ki je nastopila v vlogi Abigaille v Verdijevem Nabuccu in v dvorani sprožila stoječe ovacije. Z Nabuccom je skla- datelj dosegel prvi viden uspeh, poznanstvo med skladateljem in pevko pa je pozneje preraslo v ljubezensko razmerje, saj je bila Strepponijeva od leta 1848 Verdijeva spre- mljevalka, od leta 1859 pa tudi žena. Pevsko kariero, ki jo je v veliki meri posvetila vlogam iz Donizettijevih oper, je zaključila leta 1849 (Treccani: Giuseppina Strepponi). Čeprav zaenkrat nimamo dostopnih zapi- sov, ki bi pričali o tem, kako se je Strepponi- jeva odrezala na goriškem odru, lahko o ni- voju njenih nastopov sklepamo iz številnih sočasnih kritik, ki so se v časopisih začele re- dno pojavljati prav leta 1835. Te so poleg pev- kinega glasu pogosto izpostavljale njen fizič- ni izgled. Oboje je povsem očaralo občin- stvo. Tako je na primer približno tri mesece po goriški Anni Boleni, novembra 1835, časo- pis L’Apatista po premieri komične opere Ni- na pazza per amore Pietra Antonia Coppole o Strepponijevi, ki je pela naslovno vlogo, po- ročal: »Kako ljubka ženska je ta Strepponijeva! Kako lepe oči, kako lepe ustnice, kako elegan- tna oseba �...� Benečani zelo redko pripeljejo svoje aplavze do točke fanatičnosti; vendar tokrat je Strepponijeva v gledališče resnično prinesla fanatizem. Prvi večer je pela zelo do- bro, drugi še boljše in s takšnim napredova- njem se bo gotovo približala popolnosti.«5 Po pevkinem nastopu v Bellinijevi Son- nambuli v veronskem Filharmoničnem gle- dališču (Teatro Filarmonico) 3. oktobra 1835 je časopis Il Pirata o Strepponijevi in njenih sopevcih, ki sta nastopila tudi v goriški po- stavitvi Anne Bolene, zapisal: »Kar se tiče treh že dobro poznanih virtuozov, gospe Giuseppi- ne Strepponi in gospodov Tati ter Cevaceppi, so vloge, ki so jim bile zaupane, odpeli priča- kovano mojstrsko in inteligentno; aplavzom in klicem na oder ni bilo konca. Strepponijeva pa se je še posebej odlikovala v svoji kavatini6 in adagih, ki jih je izvajala po nareku sodobne pevske šole.«7 5 »Che cara donnina è questa Strepponi! Che begli oc- chi, che belle labbra, che elegantissima persona! �...� I Veneziani sogliono raro assai portar al fanatismo gli applausi; pur questa volta la Strepponi in teatro pro- dusse veramente fanatismo. Cantò assai bene la pri- ma sera, meglio la seconda e con questa progressio- ne accrescente toccherà senza dubbio il perfetto.« (L’Apatista, 17. 11. 1835) 7 »E in quanto ai tre già conosciuti virtuosi, signora Giuseppina Strepponi, e signori Tati e Cavaceppi, so- stennero le parti ad essi affidate con quella maestria ed intelligenza che loro son proprie; gli applausi e le chiamate furono senza fine. Ma dove particolarmen- te si distinse la Strepponi fu nella sua cavatina, ed in quella negli adagi, eseguiti secondo i dettati della scuola moderna.« (Il Pirata, 9. 10. 1835) 6 Ita. cavatina: predstavitvena arija v operi. Izvestje 21 • 2024 34 ČLANKI ��� Manj kot leto dni pozneje, 12. junija 1836, je o Strepponijini interpretaciji Elvire iz Belli- nijevih Puritancev v Mantovi pisal časopis Il Gondoliere: »Kakšna izraznost v dejanjih, ka- kšna neizrekljiva ljubkost, kako veličastno pe- tje! Nismo zmožni splesti krone, ki bi je bila vredna. Rečemo lahko le, da če bo še naprej tako vestno vadila, se bo lahko nekega dne kosala z največjimi pevkami stoletja.«8 V vlogi Elvire je Strepponijeva 20. aprila 1839 debitirala tudi v milanski Scali. Po pre- mieri je milanski časopis Glissons, n’a- ppuyons pas poročal: »Strepponi, mlada, ne- žna in nova pevka na tem odru, ima glas, ki je, če že ne izjemno prijeten in močan, prelep v visokih tonih in izjemno okreten. Njeno petje je klasično �...� Strepponijeva poje sproščeno, na trenutke morda nekoliko preveč, vendar vselej drži, da je umetnica številnih odlik, ob- darjena z inteligenco in zna vzbuditi strast in naklonjenost v vlogi, ki jo poje.«9 Slava in ugled Strepponijeve sta bržkone prehitela dejanski prihod pevke v Gorico in med ljubitelji glasbe vzbudila visoka pričako- vanja prav zaradi uspehov, ki jih je žela v bli- žnjih mestih. Tik pred goriško Anno Boleno je z isto opero namreč med sejmom San Loren- zo nastopila tudi v videmskem Teatro Socia- le, kjer je že požela uspeh (Grasso 1996: 58). Njena operna kariera je polno zacvetela šele po nastopu v Gorici. Postala je izredno prilju- bljena tako med občinstvom kot tudi med 8 »Quale espressione negli atti, quale ineffabile dolcez- za, quale soavità di canto! Troppo ardua per noi saria l’impresa il tesserle corona degna di lei. Basti il dir solo, che ove ella continui, indefessamente studian- do, nell’ intrapresa carriera, giungerà un di al grado di emular le più grandi cantanti del secolo.« (Il Gondo- liere, 12. 6. 1836) 9 »La Strepponi, giovane, gentile e nuova cantante per queste scene, ha voce se non sommamente aggra- devole e robusta, bella molto negli acuti ed agilissi- ma. Il suo canto è classico �...� L’azione della Streppo- ni è sciolta, e qualche volta forse un po’ troppo; ma è sempre vero che la Strepponi è un’artista di molti meriti, fornita di fina intelligenza, e che sa far sentire la passione e l’affetto che dominano nella parte da lei sostenuta.« (Glissons, n’appuyons pas, 24. 4. 1839) opernimi direktorji, ki so si prizadevali, da bi jo angažirali za svoje predstave. V prvih pe- tih letih svoje pevske kariere je nastopila v več kot petindvajsetih gledališčih, med kate- rimi gre izpostaviti odre na Dunaju, v Benet- kah, Brescii, Mantovi, Bologni, Rimu, Torinu, Firencah in Milanu (Grasso 1996: 58). Po letu 1835 se pevkino ime v Gorici ne pojavlja več, saj goriško gledališče verjetno ni bilo dovolj premožno, da bi gostilo tako velike operne zvezde. Giuseppina Strepponi sicer ni bila edina vzhajajoča pevska zvezda, ki je v zgodnjih letih svoje kariere nastopila v Gorici. Registri gledališča in napovedni lepa- ki namreč omenjajo tudi imena nekaterih drugih pevk in pevcev, ki so si pozneje z na- stopi v najpomembnejših evropskih gledali- ščih zgradili uspešne pevske kariere. Mednje na primer spada sopranistka Carolina Gabbi (1820–?), rojena v Parmi, ki je v Gorici nasto- pila 26. februarja 1842 v vlogi Elise v Riccijevi operi Chi dura vince (Il Pirata, 8. 3. 1842). Iz takšnih in podobnih opernih sporedov gre navsezadnje razbrati, da je goriško gledali- šče kljub svoji majhnosti lahko gostilo vrhun- ske zasedbe pevskih solistov, ki so gotovo pripomogli k prvovrstnim opernim izved- bam ter s tem tudi k pestri glasbeni podobi mesta in okolice. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri: ASPG – Archivio Storico Provinciale di Gorizia, Fondo Teatro di Società (1780–1933) in Fondo Musi- cale (18.–19. stoletje) Registro di tutti gli Spettacoli dati al Teatro Ban- deu ora di Società in Gorizia dal 1740 al 1903, con ag- giunte e integrazioni di Ernesto De Bassa, rokopis hranjen v ASPG, Fondo Teatro di Società, busta 1095. 35 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI Literatura: Abbate, C., Parker, R. 2022: A History of Opera. New York / London: W. W. Norton & Company. Arbo, A. 1990: »Il melodramma al teatro “Ban- deu”.« V: Studi goriziani, 71, 7–37. Arbo, A. 1998: Musicisti di frontiera: le attività musicali a Gorizia dal Medioevo al Novecento. Monfal- cone: Edizioni della Laguna / Gorizia: Comune. Ashbrook, W. 1982: Donizetti and his Operas. Cambridge: Cambridge University Press. Cossàr, R. M. 1935: »Artisti e artigiani del teatro di Gorizia nei suoi due secoli di vita.« V: La Porta Orientale, 5, 145–360. Grasso, G. 1996: »Giuseppina Strepponi a Gori- zia.« V: Studi goriziani, 84, 55–58. Grasso, G. 1999: Prestigiose presenze musicali a Gorizia: L’attività concertistica strumentale nell’Otto- cento. Gorizia: Istituto giuliano di storia. Makuc, N. 2015: »Deželna zavest in njeno prebi- valstvo na obmejnem prostoru.« V: Izvestje, 12, 5–9. Makuc, N. 2019: »Vključujoča deželna identiteta večjezične historične Goriške v novem veku.« Izve- stje, 16, 7–9. Monaldi, G. 1907: Cantanti Celebri del secolo XIX. Roma: Nuova Antologia. Pillon, L. ur. 1991: Ottocento goriziano: Una città che si trasforma. Gorizia: Editrice goriziana. Planiscig, A. 1881: Cenni cronistorici sul Teatro di società di Gorizia. Gorizia Č [s. n.]. Russo, P. 2015: »L’opera di una tragicienne. An- na Bolena per Giuditta Pasta.« V: Anna Bolena: Una regina in trappola. Brescia: Grafiche Artigianelli. Časopisni viri: L’ Apatista, 17. 11. 1835. Il Pirata, 9. 10. 1835. Il Gondoliere, 12. 6. 1836. Glissons, n’appuyons pas, 24. 4. 1839. Spletni viri: Spletni vir 1: Treccani, Dizionario Biografico degli Italiani. Volume 94 (2019). Rizzo, Dino. Strepponi, Giuseppina. Https://www.treccani.it/enciclopedia/ giuseppina-strepponi_(Dizionario-Biografico)/ (do- stop: 30. 9. 2024).