Šišenska folklora je shodila
MINILO je komaj leto dni, odkar so v šiški začele kroži-ti prve govorice o ustanavlja-nju folklorne skupine. Tedaj je mnogo Ijudi, skeptično gledalo na prva prizadevanja. Drugi so z veseljem pozdra-vili novi veter v šišenski kul-turi. Idejnega očeta skupine inž. Bruna Ravnikarja so pr-vi podprli v mladinskem klu-bu v Zg. Siški, ki je folklorni ansambel sprejel za svojo sekcijo. Svoj odločilni »da« so fekli še občinski možje in materialno omogočili uresni-čitev idej.
Skupina se je trdo spopri-jela z nalogami, ki si jih je zadala. Niso bile niti majhne, niti lahke. Treba je bilo do-kazati, da so bili dvomi ne-upravičeni. Treba je bilo po-kazati pristašem in zagovor-nikom, da njihov optimizem in podpora nista bila zaman. Že po treh mesecih dela se je ansambel prvič predstavil občinstvu. Sledili so nastopi, najprej doma, nato pa v Bu-kovici, na Bledu, v Rogaški Slatini, zopet v Ljubljani in še kje. Prvi uspehi so bili kronani z vabilom na sodelo-vanje na osrednji prireditvi ob Dnevu mladosti v Beogra-du. Po tem je skupina že za-stopala Slovenijo na festiva-lu Alpe-Adria v Celovcu. Ve-riga nastopov se je nadalje-vala. Spet Bled, spet Celovec in Rogaška Slatina ... do tur-neje po Italiji, ki je bila vi-šek sezone. Tedaj so se šišen-ski folkloristi prvič zares so-očili z reprezentančnimi tu-jimi skupinami in zares potr-dili upravičenost optimizma svojih pristašev. Za festiva-lom v Tarcenti je bil na vrsti Lignano. Prekoračili so Dolo-mite, da so lahko doživeli no-ve uspehe: samostojen kon-cert v Meranu, nastop skupaj s Tirolci v Bolzanu in konč-no triumf na festivalu v Orti-seiu. Turneja je bila končana pri italijanskih severnih so-sedih — v avstrijskem Lienzu. O zares presenetljivem uspe-hu govorijo številni pokali, diplome, medalje in druga priznanja, ne nazadnje opre-kelj, star Ijudski instrument, ki ga pri nas skoraj ni več moč najti, čeprav je bil to nekoč naše narodno glasbilo. Z njim so jih presenetili Ti-rolci, ki so jim ga dali kot nagrado za uspelo zaključno točko na festivalu v Lienzu (aplavz občinstva sc tudi po ponovitvi točke še ni pomi-ril). O uspehu na zadnjem le-tošnjem nastopu v Gorici pri-ča zlata medalja tamkajšnje-ga festivala.
Glas o Šiškarjih je že segel čez meje naše domovine. Ne samo v Italijo in Avstrijo, kjer so nastopali, tudi dru-gam, v Bolgarijo, v Nemčijo, na švedsko, v Združene drža-ve Amerike. Kajti tuje skupi-ne s katerimi so skupaj na-stopali,   so   poncsle  s   seboj
spomin na solidni ansambel iz Jugoslavije. Tako nastajajo nove zveze, nova vabila za no-ve nastope.
Po tako uspeli prvi sezoni lahko vsi upravičeno pričaku-jemo, da se bo ta ansambel kvalitetno še bolj razvil in da se bo njegov vzpon šele do-bro začel. Zato smo jih obi-skali in povprašali o načr-tih za v bodoče. Vendar smo v pogovoru z njimi čutili ne-ko zaskrbljenost. Zdaj, ko so svoj obstoj opravičili, ko so ponesli kulturno zakladnico malega naroda v svet, zdaj, ko so pred vrati novi nastopi najprej po vseh večjih krajih šišenske občine, povabljeni pa so tudi v Bremen, na tur-nejo po Poljski, zdaj so se pred njimi nekatera vrata je-la zapirati. Da bi kvalitetno lahko rastli kot doslej, so morali misliti na obnovitev članstva, na tamburaški or-kester, na nove pevce, kajti to je edina pot k pravi kva-liteti. Po obširni akciji za do-tok novih članov so se znašli pred težkimi problemi. V mladinskem klubu v Zg. Šiški, kjer so začeli kot sekcija, pravijo, da so jih prerasli in da pod nobenimi pogoji ne pristanejo na to, da bi fol-kloristom odstopili dvorano več kot dvakrat tedensko. Kako dvakrat tedensko vadi-ti s toliko skupinami, je gor-dijski vozel, ki ga ni moč kar tako razvozlati. Tu je prva, kot jo sami imenujejo »sta-ra« skupina, ki mora vaditi najmanj dvakrat na teden, novinci, ki bodo morali čim-prej zapolniti nekatere vrze-li; orkester, ki je popolnoma obnovljen, saj v njem igra samo en član starega orke-stra (vaje so še kako potreb-ne, da bodo lahko spremljali plesalce na skorajšnjih nasto-pih). Tu so tamburaši, ki jih nujno rabijo za postavitev ne-katerih plesov, pa še pevci...
In vse te dejavnosti naj bi se zvrstile naenkrat. To je ne-mogoče. O celovečernem na-stopu za 29. november ne mi-slijo več, ker je v teh pogo-jih nemogoč. Kako bo naprej, ne vedo.
Za vse te skupine torej v šiški ni prostora, čeprav vključujejo množico mladih ljudi. Iz zagate jih je rešilo vodstvo osnovne šole Valen-tina Vodnika in jim začasno odstopilo svojo telovadnico, ki pa je za tak ansambel pre-ozka.
Ali lahko mirno stojimo ob strani in pustimo propasti dejavnost, ki je plemenita, ki je tudi vzgojna? Toliko se bo-rimo proti kvarnim vplivom na mladino, ki jo skušamo odtegniti od gostiln, pohajko-vanja, huliganstva, kot temu pravimo. Izmišljujemo si no-ve in nove oblike, ki pa žal ne morejo in ne morejo zaži-veti, ker ne zbirajo dovolj mladih.   Trudimo   se,   da  bi
mladini vcepili narodno za-vest, s političnimi govori skušamo iz njih delati patrio-te, govorimo jim o bratstvu naših narodov, v istem tre-nutku pa nam ni mar, kaj se godi s folkloristi. Za te mla-dince se nam ni treba bati, da bodo »zašli«, kot se tako radi izrazimo. Kajti folklora jih pritegne.
Clovek, ki vzljubi folkloro, vzljubi kulturno bogastvo svojega naroda. Bolj kot kjer-koli drugje so prav v folklori najbolj zgovorne prvine naše narodnosti. Ideja o bratstvu naših narodov zraste s spo-znavanjem njihovega ljudske-
ga izročila. Če hočemo obsta-jati kot narod, rabimo Ijudi, ki v svoj narod verujejo. Po-kojni France Marolt je rekel: »Dokler bo živela folklora, to-liko časa bomo mi gospodar-ji in ne hlapci.« In zdaj, ko toliko mislimo na narodno obrambo: kaj ni folklora ne-ke vrste narodna obramba?
Toliko v premislek. Bomo pustili, da bo ves trud za-man? Se bomo še naprej spraševali, kam z mladino v prostem času, obenem pa pu-stili, da bo zamrla dejavnost, ki vzgaja zdrave ljudi in ki mladino krepi duševno in te-lesno?                 Lojze Pere