^-7rW ST 1956 Zima, zima bela — v Argentini, ali bolje rečeno v „argentinski Švici“. -Pogled iz koče na Cerro Otto na spokojno jezero Na-huel Huapi Kapelica pri najlepšem hotelu Llao-Llao v bariloški pokrajini — 25 km od Bariloch blizu čilske meje. -—- Na naslovni strani: Križ na prijetnem griču Cerro Otto v bližini mesteca San C. de Bariloche. Pod hribom jezero Nahuel Huapi (Vsi posnetki: Foto „Triglav“, Bariloche) Duhovno življenje LETO XXIV. ŠT. a AVGUST 1956 VN E B OVZ ETA Sence ceder so se nagnile v večer, pesek v uri se je iztekel, njeno življenje se je končalo. Končalo ali pa šele začelo ? Mnogi končajo, ker jim manjka ljubezni. Marija je umrla, ker je je imela preveč. Njeno srce ni moglo več nositi v mejah svojih sten tegit božjega ognja. Udarila je ura njene večnosti. Tedaj se je končalo utrud,-ljivo potovanje po tej solzni dolini s tisoč skrbmi in brigami. Konec je bilo zavisti in sovraštva farizejev, konec opravljanja in obrekovanja sosedov, konec . majhnosti in ozkosti domačinov. "leje prostora in časa so se razprle kakor struga potoku, ki se izlije v morje. In ko se je dvigala tudi s svojim telesom nad Palestino, kako ji je bilo M srcu, ko je zrla tiste znane kraje pod seboj, da govorim po človeško? Nazaret s «soč tihimi urami, darovanimi Bogu, s skrb j ö za vsakdanji kruh in strahom Pred jesenskimi nalivi in mrazom. Negostoljubni Betlehem in spodaj pusta pot Proti Egiptu. Ošabni in hinavski Jeruzalem, ves bleščeč v soncu, pa ves gnil Znotraj. To so bile meje prostora in časa, v katere je Bog zaprl njeno življenje. je rastla za najvišji dan. Sedaj je hvalila Boga za križe in težave, za to trdo, a tako plodno božjo šola svetosti. Končalo se je. A se je tudi začelo. In ta začetek je tako mogočen, da je v hipu pozabljen spomin na tisto, kar je bilo prej. Začelo se je pravo, polno življenje. Bog ni nikdar nobenemu človeku pripravil sprejema kakor njej. Ne dekleta civilizirane Grčije, ne ponosne rimske ame, ne bogate egipčanske kraljice niso bile izbrane v to, kot to preprosto Judovsko dekle. Božja mati — več je težko povedati. Pri njej je Bog delal izjeme od zibelke do groba, pa še pred zibelko in po grobu. Edina brez Adamovega bre- | mena, edina osebno nezadolžena. V veliki uri učlovečenja božjega je bila milosti | polna. In vendar je še vse življenje rastla v njej. Nobene milosti ni zavrnil»’ j nobenega božjega klica preslišala. Bila je močna žena, velikan svetosti. Vstopil» je v večnost sveta, brezmadežna, prečista, preljubljena. Kakšen je bil sprejem, kdo bi mogel izraziti, še največ nam povedo obnemogle Pavlove besede, da „oko ni videlo in uho ni slišalo“ tega, kar je tam za ljubljence božje. In sedaj je tam. Na zemlji ni živela niti sto let, tam živi že dvajset stoletij. In to je šele začetek. Srečna je, popolnoma srečna, nič ji ne manjka do sreče. Vse drugo se je umaknilo, vse drugo je izginilo, ostala je sama z Bogom- Pa v svoji sreči ostaja v svojem poslanstvu. Naša mati je, naša zagovornic» pred svetim Bogom. Skozi njene prečiste roke gredo milosti do nas, po njih prihajajo naše prošnje k Bogu. Misli na nas, zanima se za nas. Čuti z nam*-z našo bedo, z našo revščino. Misli na našo večnost in prosi Boga, da bi bila srečna- Tako je Marija. In če postavimo naše življenje ob njeno ? Tisoč misli nam prihaja, tisoč nad. Tudi za nas bo udarila velika ura konca in začetka. Ura, ko bo tehtnic» pokazala brez prevare: ko bo dobilo pravo ceno telo, ki je rodilo svetu kopic0 otrok ali se posvetilo Bogu, in izgubilo svojo namišljeno ceno lepo telo, ki s« razkazuje na filmskem platnu v greh ljudem. Ura, ko bo nepoznano pehanje tehtalo več kot marsikako do neba poveličevano življenje. Ura, ko se bo točn° videlo, kaj je v nas božjega in kaj našega. Konec bo bolezni in solz in zavisti in obsojanja. Začelo se bo življenje-Tudi te roke, te oči, ta usta bodo pila nebeško srečo. Tedaj bo sama luč, sam° sonce, samo veselje. In to vso večnost. Tedaj bomo našli smisel svojega življenja. DR. BRANKO ROZMAN, Argentina I ] ____________________________________________ Boječnost, ki slabi katoliški tisk, je še stopnjevana zaradi 1 nuje, ki jo čuti, da bi v vseh vprašanjih dal nesporno dokončno 8 rešitev. A življenje je preveč zapleteno za tako reševanje. Tudi kjer so načela jasna, je naobračba na poedine življenjske primere težka zaradi zapletenosti in spremenljivosti v življenju... Mo- ^ triti vprašanja ponižno in pametno, je najbolj posrečeno stališče katoliškega časnikarja; to stališče ima povrhu še to prednost, ^ da izpodmakne podlago našemu strahu. ^ (Katoliški tednik „The Pilot“, Boston) NEZNANI ZAKLAD Ko sem bil menda v šesti šoli, sm° brali pri profesorju Jakobu ■ tiste čudovite Cankarjeve črtice, katerih je tako mojstrsko opisal Sv°je življenje. Nekateri njegovi do-8°dki so se mi tako živo vtisnili v ®P°niin, da jih verjetno ne bom ni-°*i pozabil. In eden izmed takih dogodkov je tudi dramatsko opisan pri-kako je pogorela Cankarjeva *Sa in kako so tedaj Cankarjevi do-Cela obubožali. A ob tem pretreslji-dejstvu, sta se mi nad vse čudni j^zdeli dve reči. Prva reč je bila ta, er je dejal Ivan Cankar — tedaj pač ^dietni otrok — da je bil to najlepši ati njegovega življenja. Druga reč, 1 je začudila, pa je bilo dejstvo, ,a je ob plapolajoči se hiši Cankar-eva mati, čisto majhna in drobna, 1C preplašena, samo začudena stala "a cesti ter tiščala pod pazduho staro s ensko uro, ki že zdavnaj ni več šla, Vse je pustila ta dobra mati hiši, le uro, staro uro je tešila, le Ula je bila v tistem odločilnem tre-,lutku njena skrb. ^ taki, kot sta bila triletni otrok " Cankar in njegova mati, smo več-at tudi ostali zemljani pod svetlim °ncem. Ne rečem, da bi s pisateljem ankarjem dejali, da bi bil za nas ajlepši dan v življenju, ko bi nam se pogorelo. Tudi ne bi verjetno s ankarjevo materjo mislili le na to, ako bi iz ognja rešili staro stensko o. A resnica pa je, da tudi mi sami J pogosto omamljeni po lepoti in rednosti tuzemskih stvari pozablja- mo na najlepši in najdražji zaklad, na milost božjo, a vse preveč skrbimo le za minljive, za nebesa večkrat tako malo pomembne stvari. Da bo odslej milost božja naša odločilna skrb, naša največja naloga, da bomo v resnici po njej zahrepeneli, pa je potrebno, da si vsaj v nekaj potezah predočimo njeno vrednost in lepoto, da se za hip poglobimo v čudovite stvari, ki jih ona ustvarja v naši duši ter si napravimo močan sklep, kako bomo sami z božjo pomočjo rastli v božjem življenju in kako bomo tudi drugim to božje življenje v polni meri posredovali. Verujem! Milost božja je skrivnost prvega reda. Naši čuti: vid, tip, okus. . . ničesar o njej ne vedo. Ne da se izmeriti, ne moremo je videti, ne stehtati. Celo, glejte, naš um, s katerim spoznavamo stvari okrog nas, s katerim ugotavljamo njih vrednost, s pomočjo katerega merijo vesoljstvo ter se povzpnemo celo do samega Boga — Stvarnika —, nam o božji milosti ne da niti slutnje. Ali potem ne obstoja? Ali ima potem svet prav, ko se zanjo ne zmeni? Ali je razmišljanje o njej le prazno govorjenje, le izguba časa? Nikakor! Nad našimi čuti, nad našim bornim spoznanjem, je še božje spoznanje. Med tem božjim spoznavanjem in našim spoznanjem pa je taka razlika, kot je razlika med soncem sredi jasnega neba in majhno svetilko v temni noči. In po tem bož- jem spoznanju, ki se nam razodeva v svetem pismu in cerkvenem izročilu, pa zvemo za posvečujočo milost božjo, zvemo, da obstoja poleg naravnega življenja rastlin, živali in človeka, še nadnaravno življenje, ki je lastno samo Bogu. Tega življenja ne moremo povsem spoznati. Celo angeli s svojim sijajnim spoznavanjem le strme nad njegovo čudovitostjo ter objokujejo naše življenje, ker smo tako brezbrižni do njega. A, da je božja milost nekaj neizrekljivo lepega, nekaj čudovitega, moremo vendarle že tu na zemlji zaslutiti, v svetlejši in lepši luči pa nam bo razodeta v večnosti. Neizrekljiva lepota Bogoslovni učenjaki pravijo, da je popolnost in lepota ene same duše v milosti božji daleč pred vso naravno lepoto stvarstva: mrtvih in živih stvari, neba in zemlje, rastlinstva in živalstva, pod vso človeško in angelsko lepoto, popolnostjo in močjo. V duši, ki je v milosti božji, so namreč svetovi nove lepote in popolnosti, pred katero vsaka naravna lepota izgine, pred katero je vsaka druga lepota le medla senca. Ali pomislimo kdaj na to lepoto duše v božji milosti ? Neprecenljiva vrednost Pa tudi vrednost tega božjega življenja je tako silno velika. Angelski učitelj, sv. Tomaž, je dejal, da je milost božja v enem samem človeku večja dobrina kot vse vidno stvarstvo. Sv. Avguštin, ki mu je sv. Cerkev dala ime „učitelj milosti“, pa je zapisal, da se nebo in zemlja in vsi zbori angelov — seveda mišljeni brez milosti božje — ne morejo z njo pri- merjati. Če živimo v milosti božji' imamo torej večje bogastvo, kot če bi imeli vse zlato, vse bogastvo, vse zaklade sveta. Bolj smo mogočni, čeprav nimamo nobene oblasti, kot vsi vladarji sveta. Pa pojdimo še dalje. Milost božj" v enem samem človeku presega vse čudeže, ki se zgode v naravnem redU' Množice so strmele, pravi sv. pismO' ko je Kristus obudil k življenju že tri dni mrtvega Lazarja. V Lurdu in Fatimi se zaradi čudežev spreobračajo največji grešniki. Toda, kaj so čudeži v primeri z božjo milostjo; Po čudežu je mrtvi človek za nekaj časa oživel, po milosti pa duhovn" mrtvi vstane iz duhovne smrti k življenju, ki ne pozna konca, ne bridkosti. Da pa bomo še globlje zaslutil' vrednost milosti» poglejmo, kako j° cenijo svetniki in angeli ter Bog satu Sv. pismo nam govori, da se angel' božji radujejo ob spreobrnenju eneg" samega grešnika. Torej mora biti to že velika stvar, kajti nikjer ne pravil sv. pismo, da se božji angeli vesele morda nad bogatim, mogočnim člove- ! kom. Tn božji svetniki? Ali nis človeka in angele, a milost božjo r'am je podelil za ceno svoje krvi. zadostovalo bi že, kot lepo pravi uče-ni Akvinec, ena sama kaplja, a da bi Zaslutili vrednost milosti, se je Bog P°Polnoma izničil, vzel križ ter prelil 's° svojo kri. In vse to samo zato, ,a bi imeli življenje in ga imeli v lz°bilju. Ali ni potem milost v res-!'iei nekaj velikega? . ^ vednost posvečujoče milosti bož-Pa zaslutimo tudi, če pomislimo, ako velika škoda nastane v duši, če j0. Zgubimo. Huda stvar je nalezla bolezen, neskončno strašnejše ,pt vsi potresi skupaj, neskočno ve-Oa nesreča kot jo more povzročiti ajmodernejša atomska bomba na SVetu» je izguba božje milosti v duši ene£» samega človeka. Težko razu-^ern° te trditve; vendar so resnične. a*t0 to, da nas to dejstvo tako malo Prevzame? Ali kdaj razmišljamo o Odgovor na vprašanje Zakaj pa je milost tako nekaj le-•e£a? Odgovor je jasen. Zato, ker pPlost božja povzroči v naši duši čudite stvari. Po njej nismo več j41?0 navadni ljudje — s telesom in uso —( gospodarji mrtve in žive arave, božji podložniki, ampak ve- več. Na prav poseben način smo v nad- liko _ ^ ^ _ |Jvignjeni iz naravnega reda apavni red. Sprejeti smo v samo s°žj° družino. Naša duša postane ;etišče troedinega Boga. Bog biva v nas vsej lepoti in popolnosti; ves je kot v nebesih, samo s to raz- liko. da ga tu na zemlji ne vidimo in e uživamo. Še več! Po božji milosti ^nio pritegnjeni v posebno zvezo z °£om, svetniki in angeli ter vsemi pravičnimi na zemlji. Ta zveza je tako velika, da ji ni v svetu primere. Po njej smo božji prijatelji, dediči nebes, pravi božji otroci. Če pomislimo, da se v duši pravičnega pretaka samo božje življenje, zaslutimo vse čudo božje ljubezni. Toda, pomislite, ko človek napravi en sam smrtni greh, je vse to bogastvo naše duše v hipu uničeno. Strašne so te razvaline, grozen mora biti pogled v tako dušo. Zato razumemo sv. Katarino Siensko, zakaj je po takem čudežnem videnju dejala svojemu spovedniku, da bi bila pripravljena pretrpeti tisoč smrtnih muk samo, da bi rešila eno samo dušo. Koliko pa je v nas te pripravljenosti? Naš sklep Ob razmišljanju, kako nekaj neizrekljivo velikega je milost božja, kako čudovite stvari ustvarja v naši duši, kako nekaj groznega je nje izguba, ali ni vsak izmed nas zahrepenel, da bi je nikdar ne izgubil, da bi jo čim številnejšim ljudem posredoval? Koliko je danes na svetu ljudi — tudi Slovencev— ki božje milosti, tega božjega zaklada, nimajo, ki se zanjo sploh ne menijo? Kako strašno je njih življenje! Vsem tem — ubožcem, čeprav so na zunaj bogati in lepi — bodimo apostoli, a to ne le kak trenutek, ampak vedno, vse trenutke življenja. Dokažimo v življenju, da je možno živeti v božji milosti in to ne le nekaj ur za veliko noč, ne le kak dan na mesec, ampak vedno in povsod, kamor koli nas vodi naša pot. DR. ALOJZIJ STARC, Argentina ŠOLSKO VPRAŠANJE Malo je vprašanj, katera bi tako zatemnile človeške strasti, kakor je vprašanje šolstva. Na tem področju se nestrpnost javlja brez ozirov, brez sramu, kakor bi šlo za dobro, plemenito stvar Zakaj ? Morda zaradi tega, ker ljudje premalo razlikujejo med tem, kaj je v življenju načelne bistvene važnosti in kaj je te prehodnega, malo pomembnega značaja. Svoboda šolstva je vprašanje vesti. Mnogi pa mislijo, da je le taktično, politično vprašanje. V naslednjih vrsticah bi hoteli na kratko obrazložiti katoliško stališče, ki je kakor že nekoč, tudi danes v ospredju hudih notranjih bojev v raznih deželah. Naši čitatelji bodo na ta način mogli iz načelnega krščanskega stališča motriti in presojati prevažna vprašanja šolstva, ki zadnje mesece deli čustva in mnenje tudi argentinskega prebivalstva v dva nasprotujoča si tabora. Vloga staršev, Cerkve, države Vzgoja otrok — in njih pouk. ki je dopolnilo vzgoje — pripada po naravnem pravu družini. Noben pozitiven državni zakon ne more zatreti te naravne pravice. Pravica, katero imajo starši do vzgoje svojega otroka, je obenem tudi njihova dolžnost. Pravici, katero ima otrok po naravi, da razvije svoje naravne sposobnosti in kreposti za dosego svojega življenjskega namena, ustreza po drugi strani dolžnost, ki jo imajo tisti, ki su mu posredovali življenje, da ga vzgajajo in podučujejo. O čem morajo starši podučiti svojega otroka? Najprvo o verskih resnicah, potem o državljanskih dolžnostih, končno mu morajo posredovati tudi neko strokovno, poklicno znanje. Vendar pa na splošno nimajo mož' nosti ne sposobnosti, da bi nudili otrO' ku celoten poduk, ki ga potrebuje. Zate se obrnejo po pomoč na Cerkev in n3 civilno družbo, to je državo. Kajti tud Cerkev in država imata posebno vlog’1 in nalogo pri otrokovem poduku. Cerkev ima kot duhovna mati nalog5 in dolžnost, da otroka, ki je s sv. krsto!» bil sprejet v njeno naročje, podučuje f krščanskih resnicah. Nihče nima pravic5' da bi Cerkev oviral pri posredovanj11 nadnaravnih resnic človeški družbi 1,1 posebej še svojim otrokom. Država pa ima pravico, da nadzit3 poučevanje staršev. Ker je njena na-loga in dolžnost da skrbi za splošno bla-ginjo, ima pravico zahtevati, da b® bodoči državljan zadosti in pravilno p6’ učen o svojih bodočih državljanskih pr3’ vicah in dolžnostih. Država s katoliškim prebivalstvom Po krščanskem nauku je Bog povs<^ pričujoč. Vzrok je vseh stvari in vednosti. Ustvaril je vesoljstvo in vzdržuje vse, kar biva. V Bogu najdemo naj' globjjo razlago zgodovine, ker je nje gova Previdnost, ki vodi usodo vse* stvari. On sam je namen in cilj vseg3 kar je ustvaril, vseh živih bitij in tu^ človeka. Bog se javlja slehernemu čk' veku po njegovi vesti in mu nareku/ zakone nravnosti in življenja, kakor j' že nekoč dal človeštvu osnovne morajj ne postave v dekalogu. Vsi nauki, ki j1*1 kristjan sprejema, od fizike pa do etik5 morajo biti zato krščansko osvetljeni In ker naj oblikovanje uma služi n podlago vsemu bodočemu življenju, za* naj ga mladi kristjan uživa v takšne3: ozračju, da se bo navadil dvigati svoje? duha k Bogu in svoje srce in svoji čustva k ljubezni božji. i i "I n ti sl ni Pi le hi, til in eai zai 4k ka *ac V državi s katoliškim prebivalstvom ^ora zato šola biti krščanska in katoliška po svoji metodi, po svojem duhu in P° vsem svojem okolju in ozračju. Na-'oga Cerkve je, da nadzira nravnost in krščansko resničnost poduka ne le v 'ersko konfesionalnih šolah, katere je ^ama ustanovila, ampak pod istim vidikom tudi svetni pouk, ki ga daje dr-Zav'a v svojih učnih ustanovah. Država z versko mešanim prebivalstvom . Kjer pa prebivalstvo pripada različ-Pim veroizpovedim in različnim religijam ali kjer del prebivalstva ni več £eren, tam pa se moderna država zateče „ sistemu tako imenovane „nevtralne sole« Tukaj je potrebno, da razlikujemo ?e(i zadržanjem države do vprašanja Riškega pouka in pa med značajem 's°le kot takšne. Moderna demokratična država, ki z,lružuje v svojih mejah verno in brez-'erno prebivalstvo, je dolžna spoštovati svobodo vesti in prepričanja vseh svo-državljanov. Od nje ni mogoče zadati, da bi se postavila na stran le “ne stranke. Po osnovnem državnem -akonu mora ohraniti dobrohotno ne-jastranost do vseh svojih državljanov. ako tudi v vprašanju javnega poduka 'le more zavzeti drugačnega kakor nevarnega ali nepristranskega stališča. Nevtralna šola ni mogoča Moderna demokratična država z ver-' 0 mešanim ali z vernim in brezver-m Prebivalstvom mora spoštovati prepričanje vseh svojih državljanov in tudi ^'Trašanju javnega pouka more zavzeti Nevtralno, nepristransko stališče. Toda povsem drugo je vprašanje, ali tr°fC šola res „nevtralna“ ? Nev-in .os*’ je v tem, da se v šoli ne govori . Pič ne poučuje, kar bi žalilo prepri-za JC a** nazor staršev, ki so otroka " Puli šoli v nadaljno vzgojo in pouk. V 0 j® mogoče v osnovni šoli učiti otro-z- ,ra^unstva in pisanja, ne da bi učitelj e< ob velika življenjska vprašanja, pa se jim gotovo ni mogoče izogniti v višjih razredih. A niti v osnovnih razredih ne, čim bo pričel učitelj podu-čevati zgodovino in literaturo. Tudi ko bi z največjo vestnostjo pouk hotel biti nevtralno usmerjen, ni nevtralen. Izločiti mora Boga. Nevtralnost je torej protireligija, je brezboštvo. Potem ne smemo prezreti, da učitelj s tem, ko poučuje, tudi vzgaja. Vzgoja pa mora v vsakem primeru imeti neko podlago: versko, altruistično ali materialistično. Tudi če učitelj teoretično ne izpoveduje nobenega svetovnega nazora, bo praktično prisiljen, da se postavi na neko nazorno stališče. Tudi najbolj odločni zagovorniki nevtralne šole, kadar so odkriti, nedvomno izpovedujejo, da je nevtralna šola praktično nekaj povsem nemogočega. Priznavajo brez ovinkov, da obstaja nevtralna šola samo v zakonskem besedilu, nikoli pa ne v praktični izvedbi. Za primer navedimo le besede francoskega socialista Viviani-a, ki je postal slovit po svojem sovraštvu do krščanstva. Zapisal jih je sicer že pred 50 leti (1902), pa imajo tudi danes še polno veljavo: „Govori se o nevtralnem šolstvu, toda že je čas, da povemo odkrito, da šolska nevtralnost nikdar ni bila kaj drugega kakor diplomatska laž in zakrivanje resnice, ker so nam tako narekovale okoliščine. Bodimo odkriti! Nikdar nismo imeli drugega cilja, kakor da ostvarimo protiversko šolo, takšno, da bo aktivno, vojno, nepomirljivo protiverska“ (Bulletin de la Ligue de l’En-seignement 1902). Katoličani morajo torej vedeti, da je nevtralna šola utopija, ki praktično nikjer in nikoli ni obstajala in tudi danes ne obstaja drugače kakor v besedilu zakonov. „Nevtralna šola“ je najbolj nevarno orožje, s katerim sovražniki krščanstva hočejo razkristjaniti družbo. Krščansko ozračje A tudi ko bi nevtralna šola bila izvedljiva, bi je katoliški starši ne, mogli sprejeti. Ne zadostuje namreč, da šola ne predstavlja nevarnosti za vero in nravnost učencev. To bi bila le njena negativna podanost, ako ne povzroča zla. Krščanski starši imajo pravico od šole mnogo več zahtevati. Treba je, da pozitivno pospešuje in razvija v otroku kreposti, za katere je bil posvečen v zakramentu sv. krsta. Mar naj najvažnejša otroška leta, ko je njegova duša najbolj dovzetna za religiozni pouk, potekajo brez verske formacije ? Prav tako kakor družina, mora tudi šola prispevati h krščanski vzgoji mladega kristjana. Zato Cerkev zahteva za sebe pravico, da ustanavlja svobodne šole, v katerih se pouk vrši v krščanskem ozračju. Svobodna šola je nujna in nepopustljiva zahteva krščanskih staršev povsod tam, kjer je država zaradi pomanjkanja versko enotnega prebivalstva prisiljena k nevtralnosti v šolskem vprašanju in k ustanavljanju nevtralnega javnega šolstva. V znani okrožnici o krščanski vzgoji od 31. decembra 1929 je Pij XI. jasno obrazložil praktično stališče Cerkve: „Tako imenovana nevtralna ali laična šola, iz katere je izključena religija, nasprotuje osnovnim vzgojnim načelom. Takšna šola je tudi praktično neizvedljiva, ker se nujno spremeni v protiversko šolo. Ni treba, da ponavljamo vse to, kar so o tem predmetu učili že naši predniki, zlasti Pij X. in Leon XIII. Mi obnavljamo in potrjujemo njihove izjave kakor tudi predpise svetih kanonov. Katoliškim otrokom je treba zabraniti obisk nekatoliških ali nevtralnih šol. Samo v posebnih krajevnih in časovnih okoliščinah in s posebnim jamstvom jo je mogoče tolerirati, ako tako presodi krajevni škof.“ Navedeno navodilo nalaga krščanskim staršem veliko odgovornost. Ko prebiramo papeško besedilo, tudi razumemo, da pravi katoličani ne morejo biti nikdar preveč zahtevni, ko gre za ureditev šolskega vprašanja. Njihove zahteve so opravičene v spoštovanju do vere, pa tudi v ljubezni do lastnih otrok. Kardinal Lienart je 24. junija 1945 govoril v Lille-u katoličanom o šolskem vprašanju v Franciji. „Francija je dežela,“ tako je izjavil, „kjer so nazori zelo različni. Država je do vseh zavzeti nevtralno stališče in je tudi šolstvo tako priredila, da bi spoštovala svobodo tistih, ki več ne verujejo. Včasih me j6 dimilo, ko sem slišal pristaše laične šole govoriti: laicizem pomenja svobodoi Ko pa sem se skušal vživeti v miselnost brezverca, sem končno priznal: za njega je to res! Laična šola spoštuje svobodo brezverca. Hotel bi pa, da se tudi brezverci vmislijo v katoliški nazor, ki zahteva svobodno šolo. Naj nam verjamejo, da tega nikakor ne delamo iž nasprotja do države, marveč iz skrbi za našo svobodo. Nam gre tudi le za tor da v imenu svobode krščanskim staršem nudimo, ne nevtralno marveč katoliško šolo za njihove otroke. Takšna j® namreč želja staršev. Postavimo se torej oboji, brezverci in katoličani na stališč6 svobode. Priznajmo, da imajo starši P6 svojem prepričanju in po svoji vesti pravico in svobodo, da za svoje otroke iZ' j berejo laično, to se pravi brezverno ali: pa svobodno, to je versko šolo. Mi ti osporavamo brezvercem svobode, ak° žele svoje otroke pošiljati v laično šoti' zahtevamo pa isto svobodo tudi za seti' da imajo katoliški starši svobodno izbiro pošiljati svoje otroke v versko šoti-Upravičeno pa prav tako zahtevam6, da sta za državo, ki je naša skupna las! in jo skupno vzdržujemo, obe šoli, ti' ična in svobodna enako vredni, enak6 priznani in vzdrževani v enaki meri ’ finančnimi sredstvi.“ Pravno stališče I v_ V deželah, kjer je država nevtraln8 tam imajo torej katoličani po naravne1" ^ pravu pravico zahtevati svobodno šoti' ^ da na ta način očuvajo vero in nravno--1 svojih otrok. Država, ki ima pravico, *! zahteva obvezno šolstvo, mora katoti ^ škemu prebivalstvu nuditi mogočnost . da so katoliški otroci poučevani v kat6 liškem ozračju. V nasprotnem primen 1 žalila njihovo opravičeno svobodo, nako je država dolžna svobodno šol-v° tudi finančno podpirati, da se mo-6J° katoliški otroci šolati brez posebne Omenitve za svoje starše. Kjer pa zava plačuje le svoje nevtralno šol-‘ v°> ne subvencionira pa tudi svobod-®°lstva, pa to vodi praktično do , ?avnega šolskega monopola, kar je v ‘Čečem nasprotju z načelom svobode. g Zavni prispevek za svobodno šolstvo “e sme omejiti le na plačo učnim °cem in na njihovo pokojninsko ize-j Cer>je z učiteljstvom na nevtralnih šo-o. marveč naj država prispeva tudi za ‘‘Je zidarskih stroškov in za vzdrževal'6 učnih poslopij, učnih kabinetov, '° skih knjižnic itd. Ugovori Končno se vprašajmo, zakaj se mo-katoličani v državah, ki zatrjujejo, so demokratične in da spoštujejo ' al)odo in enakost vseh državljanov, - ‘Sokrat boriti za osnovne pravice v ^skem vprašanju. Na to ne dobimo razlage, kakor da mnoge ovirajo j ‘‘tične strasti, zlasti pa prostozidarski ,. Harksistični fanatizem, da ne znajo j ‘ Pravični in strpni do svojih so-Zayljanov. Navedimo nekaj najbolj po-ostih ugovorov, ki jih slišimo proti °bodnemu pouku: j . • Najprvo ugovor, ki ga radi nava-J° marksisti vseh smeri: Ki res, tako pravijo, da sta vzgoja in . uk otroka zadeva staršev. Tudi na Področju je gospodar država. Po-0anieznik pripada družbi. Družba ima ko °V?° Pravico d° otroka. Družbenim n ‘Stim je treba odkazati prvo mesto, 'at^* nai bi bili starši dolžni žrtvo-1 tudi svojega otroka! tr i^atol‘škim slovenskim čitateljem ni Da na dolgo zavračati takšno marksi-ca° dokazovanje. je Kamen vsake družbe, tudi države, Sv Pornagati poedincu, da doseže lažje jZ|A “amen, kakor bi ga mogel doseči z Jučno lastnimi močmi. Človekov to- stranski namen na zemlji je delati za napredek človeštva, a na tak način, da najprej samega sebe izpopolni in dvigne do tiste dovršenosti, kakršne je po svojih sposobnostih zmožen; potem pa, da pomaga tudi drugim ljudem do izpopolnitve in napredka. Prvi kamen družbe je torej, da ostvari takšne življenjske pogoje, da morejo ljudje čim bolj napredovati in da ostvari pogoje tudi za njihovo medsebojno pomoč. Pravice, ki jih ima država do človeka, niso absolutne, marveč so dopolnjujočega značaja. Pomaga naj človeku, da bo lažje dosegel svoj življenjski namen. Država ne more človekovega namena nadomestiti z nekim drugim, socialnim namenom. Njena naloga je skrbeti za občo blaginjo, a ne tako, da bi cilje poedincev in njihove osebne naloge enostavno vase použila. To bi bila državna vsemogočnost, ki je v popolnem nasprotju z naravnimi pravicami vsakega človeka, a prav tako s pravicami družine na lastnega otroka. 2. Drugi ugovor: Ako hočejo katoličani svoje lastne šole, naj si jih plačajo! Tudi tu je odgovor kaj lahek: Katoličani plačujejo davke in državne pristojbine kakor drugi, se odzivajo vojaški in vojni službi kakor brezverci. Vsa socialna bremena teže enako tudi na njihovih ramenih. Ko so plačali že svoj prispevek za državno laično šolo, zakaj naj še enkrat plačajo iz svojega žepa sveto pravico, da bo smel njihov otrok biti vzgojen krščansko ? Bodi omenjeno, da uzakonitev svobodnih šol, katere zahtevajo katoličani, za državo ne pomenja nobenega prihranka Kajti država bo prisiljena zgraditi prav tolikšno število oficielnih šol in jih oskrbeti z učnimi močmi. Še več: državni proračuni jasno povedo, da so izdatki države za učenca, ki poseča oficielno šolo, dosti večji kakor j>a za učenca v svobodni šoli. Pojav se da razložiti z večjo vnemo, s katero se učiteljstvo v svobodni šoli posveča svoji nalogi in pa s prostovoljnimi prispevki staršev, da otrokom omogočijo vzgojo, ki ustreza njihovemu krščanskemu prepričanju. 3. Tretji ugovor: Dvojnost šolstva nasprotuje enakosti državljanov, je proti državljanski vzajemnosti, je povod za notranje spore in tako ogroža narodno edinost. Prav ta ugovor proti svobodnemu pouku smo zadnje čase pogosto brali v tukajšnjem argentinskerr* protikatoli-škem časopisju, ki napada zahtevo katoličanov po svobodnem šolstvu. Na to odgovorimo, da katoliška svobodna šola v resnici svoje gojence vedno navaja k strpnosti in k spoštovanju svobode bližnjega. Še več: navaja jih k osnovnim državljanskim čednostim, to je k pravičnosti, bratski ljubezni in požrtvovalnem delu za skupno blaginjo. Navedimo še enkrat že imenovano okrožnico Pija XI. „Divini illius Magistri“, ki pravi: „Želimo, da bi vsi razumeli in priznali, da katoličani, kateri se potegujejo za katoliško šolstvo, ne delajo tega iz strankarske politike, ampak iz svojega verskega prepričanja in iz dolžnosti, ki jo čutijo v svoji vesti. Nikakor nimajo namena, da bi ločili svoje otroke od narodnega telesa in narodnega mišljenja. Nasprotno: svojim otrokom hočejo omogočiti čim boljšo vzgojo, da bodo tem sposobnejši prispevati k blaginji domovine. Dober katoličan je že po svojem katoliškem prepričanju tudi najboljši državljan, vdan svoji domovini in pokoren postavni civilni oblasti, pa naj bo kakršnekoli oblike.“ Ni torej potrebno, da bi se svobodna in oficielna šola med seboj borili. Moreta bivati mirno druga ob drugi in celo tekmovati, kako bi s čim večjo učno vnemo in čim boljšimi učnimi uspehi pripravili mladi rod za bodoče domovinske naloge. Seveda pa mora biti duh tolerance in plemenitega medsebojnega spoštovanja na obeh straneh, ne le 1,1 : eni. Ker le v takem ozračju je mog'1 če plemenito tekmovanje in skupen 1,9 predek. Zaključek Nešteti milijoni mož so se v dru? svetovni vojni borili, da bi sebi, svoji11’ družinam in svoji domovini priborili reS nično svobodo in za vedno strli zločest' totalitarizme vseh vrst, ki so grOz,_ zaviti človeštvo v smrtni mrak. „Atlantski listini“ leta 1941 so zapa^11’ zavezniki postavili kot enega glava1 ciljev gigantskega boja resnično den’11 kracijo in kot njen pogoj, da bo splos11' spoštovana svoboda vesti, vere in Pr‘ pričanja. Ta svoboda vsebuje pravico, da star: posredujejo svojo vero tudi otroke11. Vsebuje pravico do svobodnega šolstv Ni pa ta svoboda popolna, kjer ja'11 oblast s svobodnim šolstvom ne postoP' bodisi v zakonskem bodisi v finančni pogledu enako kakor z uradno nevtraln* šolo. Breme za vzdrževanje šolstva J' sme biti za starše, ki pošiljajo otrok v svobodno šolo večje, kakor je za statiki jih pošiljajo v laično šolo. Drža'" finančni prispevek za vzdrževanje bodne šole daje javni oblasti umij*'! pravico, da nadzira učno sposobnost a1 teljstva in kvaliteto državljanskega pouka. Le po tej poti je mogoče dosd trajni notranji mir v državi in vz;‘ jemno soglasje med državljani. SektsJ ski laicizem, ki drugemu delu prebi'*1’ stva ali celo večini državljanov odrek pravico svobode in samoodločbe v P*' važnem vprašanju vzgoje in poduk mladine, je pa izraz nestrpnega U;1 silja, ki slabi notranjo moč države ; vodi prej ali slej do novih totalitäre mov. (Za vprašanje vzgoje in šole pri*1 I. A. Sociologija točke 252—259 'I 386—389). DR. IVAN AHČIN, Argentini PAPEŠKI MOLITVENI NAMEN ZA LETO 1956 Osnovna misel Apostolstva molitve je v tem, da vsi, ki so krščeni, ker so udje Kristusovega skrivnostnega telesa, sodelujejo pri posvečevanju tega telesa. Res je, da vsi pri tem posvečevanju ne morejo direktno sodelovati, kot n. Pr- misijonarji, duhovniki ali apostoli Katoliške akcije. Vsi pa lahko podpirajo rast božjega kraljestva s svojimi molitvami in žrtvami. Saj nas tako pisma apostolov kot cerkvena liturgija jasno učijo, da je vsak kristjan po krstu notranje povezan s Kristusom in z njegovo daritvijo na križu. Zato mora s svojo osebno žrtvijo dopolnjevati v korist Kristusovega skrivnostnega telesa na svojem mesu to, kar še Manjka polnosti Kristusovega trpljenja na križu, kot pravi globoko sv. Pavel. Iz <-ega sledi, da mora biti naše življenje neprestano žrtvovanje za koristi božjega kraljestva in sicer s Kristusom in po Kristusu z namenom, da bo slavljen nebeški Oče in rešeno čim več duš, ki so bile odkupljene s krvjo istega božjega Sina kot naša. Zato zahteva Apostolstvo molitve od svojih članov dnevno darovanje, to se Pravi: da vsak dan ponudijo Kristusu in po njem Bogu Očetu vse svoje življenje, Vse svoje napore, svoje bolečine, žalosti in težave, svoje delo in svoje napore, Pa tudi svoje uspehe in svoje veselje. To darovanje, ki naj se opravi na pričetku dneva, ni vezano na nobeno predpisano besedilo. Vsakdo lahko moli to, kar najbolj odgovarja njegovim čustvom ‘n dobro izraža misel darovanja. Tako darovanje more biti n. pr. vzklik: „Vse Za Tebe, presveto in božje Srce Jezusovo!“ (300 dni odpustka) ali naša slovenska Molitev „O presladko Srce Jezusovo“. Vendar priporočamo vsem članom Apostolstva molitev, ki najbolje izraža misel darovanja in ki se moli po vsem svetu. Božje Srce Jezusovo, darujem Ti po posredovanju brezmadežnega Srca Device -'•arije vse svoje molitve, vsa svoja dela in trpljenje današnjega dne v zadoščenje Za naše grehe in za vse tiste namene, po katerih se daruješ Ti neprestano v naj-svetejšem oltarnem Zakramentu. Posebej ti jih darujem po namenih Apostolstva Piolitve, zlasti po tistih, ki jih je za ta mesec določil rimski papež. Molitveni namen za avgust: ^A BI USPEŠNO PREPREČILI DELOVANJE SEKT IN NAPREDOVANJE PRAZNOVERNOSTI Sekte (ločine) v širšem pomenu so skupine, ki slede posebnemu zmotnemu "auku o življenju, človeku in posmrt-n°sti( n. pr. spiritizem); gibanja kot sla socializem in komunizem; tajne družbe kot so framasoni. V ožjem po- menu pa so sekte krivoverske ločine, ki ne priznajo objektivne avtoritete Cerkve, odklanjajo versko organizacijo, se sklicujejo na notranje razsvetljenje in osebno odločitev. Označuje jih radikalnost (prenapetost) v načinu življenja in v poudarjanju naukov, ki so jih voditelji svojevoljno izbrali; zato izdaja pripadnike sekt enostranost in ožina pogledov na svet. Pojav in uspavanje sekt je znamenje, da je v dobi in v družbi malo resničnega verskega duha, da se ljudje trgajo od vodstva Cerkve, da vlada nevednost v verskih in nravnih vprašanjih, da med verniki prevladuje le zunanja pobožnost in da ni v njih apostolskega ognja. Vsega tega hoče po svoje in nejasno sekta dati; a ker se postavi izven božje Cerkve, ker črpa iz človeške omejenosti, napuha, strasti, ali celo od „očeta laži“, so njeni učinki strašni: duhovne in politične revolucije — spomnimo se na nesreče, ki jih je prinesla protestantska sekta! — razpori, nenravnost, pogub-ljanje duš. V nevednem in uživanja iščočem okolju uspevajo sekte toliko bolj, ker večkrat razpolagajo z denarnimi sredstvi, nudijo različne udobnosti, širijo tisk, imajo plačane ali navdušene propagandiste. Sekte izrabljajo tudi praznovernost, ki je kljub ponašanju z razsvetljenostjo in napredkom danes tako razširjena. Praznovernost je ali slabost vernega, pa v veri premalo poučenega človeka, ali pa popačeno verovanje človeka, ki jc pravo vero zavrgel. Ne veruje v razodete resnice, veruje pa prazne stvari — v prerokovanje iz kart, v usodnost teh ali drugih dogodkov, v zveličavnost čisto zunanjih dejanj. Od vsakega od nas je odvisno, da izgine nevarnost sekt in praznovernosti. Brezpogojna poslušnost Cerkvi, gojitev in študij vere, iskrena pobožnost, apostolska vnema, celotno krščanstvo v medsebojnih odnosih in v društvih — to so stvari, ki manjkajo svetu in ki se morajo okrepiti me(J nami. Za javno življenje posebej pa velja, kar je Leon XIII. naročil: ne le obramba, marveč aktivnost. Nasproti brezbožnemu tisku katoliški tisk, nasproti laični šoli katoliška, rušilnim organizacijam nasproti katoliške, njihovim zborovanjem nasproti katoliška, nasproti njihovi de-lavnosti naša. To bo uspelo, če bomo na vse z iskreno in vztrajno molitvijo izprosili božji blagoslov. Prof. LOJZE GERŽINIH Loče v Rožu nad Blaškim jezerom. V ozadju Dobrač 412 Odhod s Slemenice Gospod Simon je tisto noč radovedno Pričakoval spanca. Marsikaj od tega, kar je čez dan doživel, se bo verjetno na kak način ponovilo v sanjah. Tako ko vsaj videl, kateri vtisi so bili zanj Najmočnejši. Še dosti hitro se je umiril *n zaspal... Zjutraj sta šla gospoda v gostilno zajtrkovat. Gostilničarka ni bila prav Nič prijazna. Drobila je žgance na železnem ognjišču in se grdo držala. Dušebrižnik se je zbal, da ji je mežnarica že vse povedala, kar je prejšnji večer Pred njo v jezi govoril. Vendar tudi ni Niaral siliti v razgovor. Končno je gostilničarka vendarle postavila na mizo Pred vsakega gosta krožnik ajdovih žgancev. Pri tem je gospoda Simona °čitajoče pogledala in z resnim obrazom Pripomnila: — Ti žganci so iz ajde, ki je zrastla Na avstrijskih tleh... Gospod Simon je bil ves zbegan. Gostilničarka torej že vse ve in je do kraja užaljena. Morda mu bo celo hrano odpovedala. A tudi za malo se mu je zdelo, da je ženska poravnavala svoje račune z Njim vpričo gospoda Pavla. Najrajši bi kar vstal in brez zajtrka odšel domov. Si bo pa spet sam kuhal, kot si je v začetku. Kdo bo vedno poslušal te očitke, “oljša skorjica kruha v miru kakor pogača v prepiru. Zaradi gosta se je dušebrižnik tre-Nutno vendarle še obvladal, da ni pokazal svoje nevolje. Med tem pa je gostil-Ničarka že izlila iz ponve na žgance razbeljeno mast in s povdarkom spet Pristavila: — Ta mast je mast od avstrijskih Prašičev. Dušebrižnik se je nemirno presedel, tlobro mu vrača gostilničarka, kar je Prejšnji večer bleknil v mežnariji. Kaj ko bi sedaj pa še njej v obraz vrgel tiste prašiče, ki so jih Nemci odvlekli iz Jugoslavije. Potem bi pa najbrž res moral oditi s Slemenice. Ako bi ne bilo pri njem gospoda Pavla, bi nemara že sedaj odšel iz fare. Tako pa je le še potrpel. Le to se je trdno namenil, da bo mežnarico pošteno okregal, ker ni znala držati jezika za zobmi. Čutil pa je gospod Simon, da je bil rdeč kot kuhan rak. Niti sobrata si ni upal pogledati. Saj se bo o vsem tem že čez nekaj dni po vsem taborišču govorilo. Namesto da bi ga blagrovali, da je za župnika na Slemenici, se mu bodo v pest smejali in mu privoščili, da jih mora toliko požreti. Gostilničarka je nalila še mleka v skodelici in ju postavila pred duhovna gospoda. Spet ni mogla molčati: — To mleko so dale pa avstrijske krave. Gospod Simon se je med tem vendarle znašel. Navidez mirno je vzel žlico v roke in gostilničarki odgovoril: — Pojedla in popila bosta pa vse to dva lačna Ausländerja. — In če bo premalo, bosta še dobila. Avstrijci smo dobri in gostoljubni ljudje. Ako bi sami ne bili prva žrte/ Nemcev, bi vama pa še bolje postregla, se je gostilničarki razjasnil temni obraz. Tudi dušebrižniku je odleglo. Prav nič mu ni bilo zato, da bi se z gostilničarko pregovarjal, kdo je bil prva žrtev. Vesel je bil, da se je zadeva za silo uredila. Kaj bi počel s svojim gostom, ako bi se slabo izteklo. Brez na-daljnega se je lotil žgancev in mleka. Gospod Pavel je zgled posnemal. Med vsem razgovorom je molčal in gledal predse, kakor bi od vsega prav nič ne razumel. Ko pa ju je gostilničarka pustila sama, je presenetil sobrata s pikro pripombo: — Ta ženska ti še bolj kri pije kot nam Angleži. Dušebrižnik se ni mogel več tolažiti, da njegov gost ni vsega razumel. Le delal se je, kakor da ne bi znal nemško. V resnici pa vse razume, saj je itak ves navdušen za žive jezike. Bi bilo menda res boljše, da ga ne bi bil vabil na Slemenico. Pa tudi sam zase bo prosil škofa, da ga prestavi na Spodnjo Koroško, dokler ne odide v Argentino. Iz teh črnih misli je predramil gospoda Simona nenavaden hrup. Najprej se mu je zdelo, kakor da bi zatrobil avto. Nato pa je čul bmjenje motorja in kričanje. Brž je pogledal skozi okno. V resnici je opazil pred gostilno velik omnibus. V njem je bilo polno duhovnih sobratov. Dušebrižnik je pustil žgance in planil k vratom, da gospode pozdravi. Nekateri so se mu zdeli znani. Bili so begunski duhovni, ki so delovali na Gor njem Koroškem. Drug čez drugega so vpili: — Vsakomur svoje! Svoji k svojim! Eden izmed njih ga je začudeno spraševal: — Ali še nisi pripravljen ? Nisi dobil telegrama ? Ne veš, da je papež odločil, da fnoramo vsi Slovenci v službo na Spodnjo Koroško ? Mi dol, Nemci gor na naša mesta. Svoji k svojim. Brž se pripravi! Gospod Simon si ni dal dvakrat reči. Brž je tekel v župnišče in svoje stvari skupaj metal. Dosti jih itak ni imel. Pri tem je šofer omnibusa neprestano trobil, da bi se ja predolgo ne zamudil. Zato je hitel, kar se je dalo. Tudi gospod Pavel je prišel po svoje stvari. Kaj bi sam delal na Slemenici ? Nemcu itak ne bi bilo prav, če bi dobil ob prihodu tujega duhovna v župnišču. Drug za drugim sta tekla k omnibusu. Gospodu Simonu ni bilo prav nič hudo pri srcu, ko se je poslavljal od svoje fare. Da le šofer ne bi toliko trobil! Pa še tako čudno uglašeno je to trobilo. Človek ima občutek, kakor da čuje medvedje smrčanje. Šele ko je prišel v bližino omnibusa, je dušebrižnik opazil, da je imelo vozilo na eni strani napis: Klagenfurt — Völkermarkt — Wolfsberg.* * Manjkal pa je na drugi strani napis Wolfsberg — Klagenfurt. Vendar trenutno gospod Simon ni utegnil razmišljati o teh navideznih malenkostih, kajti ob vstopu na omnibus ga je čakalo prijetno presenečenje. Laknerjeva Pavlina se je prišla poslovit od svojega dušnega pastirja, ki jo je tako lepo v cerkev vabil. Sedaj ne bo mogel čuti njenega lepega glasu pri polnočnici. Zato je izrazila željo, da bi kar v omnibusu vpričo gospodov smela zapeti kako pesmico. Nihče ni ugovarjal. Pavlina je izročila dušebrižniku v dar lep vezen prtiček in zapela pesem: Fern der Heimat, fern der Lieben.* Gospod Simon je bil vidno ganjen nad toliko pozornostjo. V duhu je že bral v Koroški Kroniki poročilo o svojem odhodu s Slemenice. Med drugim bo stalo zapisano: — Edino točko okusno izbranega in temeljito naštudiranega poslovilnega programa je slemeniška primadona gdč. Pavlina Laknerjeva s svojim žamet mehkim glasom odpela tako občuteno in dovršeno, da je med navzočimi duhovnimi gospodi v znak priznanja svojih odličnih pevskih sposobnosti žela splošno odobravanje. Da, tako nekako bo morala pisati Koroška Kronika. In to pot niti ne bo veliko pretiravala. Gospod Simon je vedno bolje razumel, da ne bo mogel Pavlini nikoli povrniti njene pozornosti. Dekle torej le ni bilo tako slabo, kot si je on mislil. Edino ona se je prišla poslovit. Vsi drugi, tudi taki, ki so vedno v cerkvi čepeli, so ostali doma. Res, da jim ni v nedeljo naznanil svojega odho- * Celovec — Velikovec — Volšperk. * Daleč od domovine, daleč od dragih. a- Tudi mežnarica nič ne pozvoni, da ! Priklicala ljudi. Verjetno je še od jezna nanj in ji je kar prav, da . “aja. Upa, da bo imela pri nemškem ZuPniku manj dela. Bo kmalu uvidela, a tako dobrega župnika kot je on bil ?anjo, ne bo nikoli več imela. A naj 0 kakorkoli! Nekaj ljudi bi se že , °glo zbrati, da ne bi slovo tako ža-°stno izgledalo. Zakaj je pa Pavlina 'ahko prišla. , Pač. Prav tedaj je pritekla k omni-asu mežnarica in za njo že Zoppernig-^auerin. Bi bilo res čudno, ako bi ju 6 bilo. Radovedno sta si ogledovali 6 *bi omnibus in gospode v njem. še 'koli jib nista videli toliko na Sle-®aici. Niti za birmo se jih ne bo toliko ^a»ralo. Je prav, da vidita, kako je JUn župnik izven fare priljubljen, g Dušebrižnik je tiho upal, da bo tudi l|l"|'enka zapela kako pesmico ali pove--a a kako deklamacijo. Vse zaman. Šele z čas se je spomnila, da sta vendar lolgo < 0 zelc 'af.G jo mora kt (*°^° skregana in da ji je zato ver-r® zelo prav, da končno že odhaja. lii j~v‘ -1° mora to veseliti, da ni nič nj, _ blizu. Saj je vendar trdila, da ga Ce ne mara. „a Gospod Simon pa le ne bi rad pustil 0 ^temenici kakega sovražnika, da bi Jiem slabo govoril. Morda je pa le s * v°n imel nekoliko krivde pri sporu jjj ^enko. Stari ljudje so pač občutljivi j. Jim je treba marsikaj spregledati, ^sebrižnik se je milo oziral na kajža-kat’ ujel nJen pogled in opazi! Hk k zna^e odpuščanja in sprave. V ve-duš trer*utkih je pač treba biti veliko-20Sen m pozabiti malenkosti. Žal je jzj ®err>igbäuerin dosledno in nemarno glJ*avala njegov vseodpuščajoči po-‘ ■Ge druge gospode si je ogledovala, Semt 'me*a dovolj novic za praznike, kak tert^a si Je z mežnarico izmenjala misel; vendar gospod Simon ni fce, ujeti niti besedice, ker je omnibus ®rz ko je Pavlina odpela, so gospo-r za odhod pričeli peti podobno r®stano trobil. H; k Je kako kot pojejo duhovni v stolnici na veliki četrtek pri posvečevanju olj trikrat za povrstjo, vsak pot nekoliko višje: — Omnia omnibus. V istem tonu, a v nekoliko slabi latinščini jim je šofer odpeval: — Poln je omnibus. Gospod Simon je opazil, da Sršenki spet ni bilo prav, ko ni vseka razumela. Jezna je naglo odšla. Tudi Pavlina se je znašla. Saj je bila za učiteljico pri Velikovcu in je znala nekaj vindišerskih besed. Uvidela je, da zanjo na omnibusu ni prostora, čeprav bi se z mladimi gospodi radi peljala vsaj do Velikovca, kjer je imela nekaj znancev. Izstopila je in šofer je pognal. Dušebrižnik se je poslednjič ozrl na slemeniško cerkev in župnišče. Dobri dve leti svojega življenja je tu preživel. Nikdar si ni mislil, da bo moral tako naglo oditi s fare in še na tak način. Vedno bolj ga je bolelo, da se je prišlo tako malo ljudi od njega poslovit. Sram ga je bilo tudi pred tovariši, ki so vsekakor pričakovali bolj prisrčno in ganljivo slovo. Predno je omnibus zavozil v gozd, je izredno močno zatrobil, kakor da bi se bal vožnje po gozdnih poteh. Dušebriž nik se je poslednjič ozrl na slemenišlca polja. Nikoli več jih ne bo videl in blagoslavljal. Odslej bo služil nekje pod Karavankami na domači zemlji in med domačimi ljudmi in mu ne bo treba hoditi v Ameriko. Pavel ga bo razumel, zakaj se ne more odtrgati od Koroške. Ob misli na novo službeno mesto "je gospod Simon šele občutil ves pomen klavernega slovesa od Slemenice. Kaj bodo vendar dejali njegovi novi verniki, ko bodo brali v. Koroški Kroniki Sršen-kino poročilo o njegovem odhodu. Kaj ko bi Sršenko prehitel in sam sestavil izvirno poročilo in kolikor mogoče prikril sramoto, ki jo je doživel ? Gospod Simon je v duhu pričel sestavljati dopis za koroški slovenski tednik: — Slemenica. Podnaslov: Slovo od župnika. Naša gorska župnija je kakor že tolikokrat v preteklosti zopet osirotela. Po dveh letih požrtvovalnega dela nas j? nepričakovano zapustil naš skrbni duhovni oče in priljubljeni pastir naših duš. Čeprav ni bil naše krvi, nas je vzljubil že prvi dan in mi njega. Od zore do mraka je delal za blagor naših duš. Hotel je vsem vse postati. V ta namen je smatral za svojo prvo dolžnost, da se je dobro naučil naše govorice. Njegove pridige so bile vedno dobro obiskovane, njegova spovednica oblegana od obeh strani. Nesporno je veljal za izkušenega in modrega duhovnega voditelja. Zlasti ga bodo pogrešali naši otroci, ki so mu bili otroško vdani. V svoji skromnosti, ki je vzbujala pozornost celo med bogoverci, je hotel oditi iz fare popolnoma na tihem in mu je res uspelo, da je svoj nameravani odhod obdržal do zadnjega trenutka v strogi tajnosti. Vendar je bil v zadnjem hipu proti svoji volji deležen prav toplega slovesa. Od blizu in daleč, celo z daljno Snežnice, so prihiteli njegovi duhovni otroci, da mu stisnejo roko v zadnji pozdrav. Tudi veliko število duhovščine je prihitelo ob tej priložnosti v nalašč zato najetem omnibusu, da povzdignejo slovesnost trenutka in tolažijo sobrata, ki se je s krvavečim srcem poslavljal od svojih neutolažljivih ovčic. Tu notri se vstavi poročilo o Pavlinim pesmi, nakar bi sledilo: — Brž ko se je izvedelo po fari, da nas je naš dušni pastir za trajno zapustil, je zavladal na Slemenici preplah in je žalost napolnila naše domove. Posebno hudo je bilo vsem onim, ki niso pravočasno zvedeli za župnikov odhod in mu zato preko Koroške Kronike pošiljajo pozdrave in zahvalo za ves trud, ki ga je imel z njimi. Upamo, da nas na novem službenem mestu ne bo popolnoma pozabil, temveč bo kmalu zopet prihitel med nas. Tako nekako je sestavil gospod S} mon v duhu svoje poročilo o svojem 0(1 hodu s Slemenice. Bil je še kar d<>st* zadovoljen z njim. Le vest ga je vsa trenutek bolj pekla zaradi zavijanja reS niče. S težavo jo je miril in si dopov° doval, da na vsako besedo v naglici ni mogoče paziti. Kaj naj vendar dri gega napiše? Vsak človek ima praviri da brani svojo čast. Sila kola lomi- sili je hudič muhe žrl. Papir pa tud' vse prenese. Glavna stvar je, da se re=' čast begunskih duhovnikov. Kajti P° vršni ljudje po enem primeru vse drug0 sodijo. S takim poročilom bo tudi dosegel, da bodo njegovi novi vernri/ takoj od začetka imeli zaupanje vari Zato je nad vse važno, da pride njeg°v° poročilo na uredništvo Kronike Prfi kot Sršenkino, ki bo gotovo še velik bolj, zveriženo in njemu nenaklonjen0-Res je, da sedi v uredništvu angle-0«1 cenzor. Toda on je verjetno s Sršenko zvezi, ker nobeden od njiju Slovenc6; ne mara, in bi njeno poročilo v cel°11 objavil, njegovo pa zvrgel. Da to Pr° preči, bo v Celovcu najprej hitel nJ uredništvo Kronike, oddal poročilo 1 jih opozoril, naj kakega drugega dop*°‘‘ s Slemenice ne objavljajo, ako noče) imeti opravka s sodiščem. Gospod Simon se je ob tej misli uri* ril in oddahnil. Nič več ni čutil sram°tf ki jo je doživel ob odhodu s Slemeni00 Tudi vest se mu je spričo tako tehtri, razlogov pomirila. Saj vendar drug' lecimo pesniki in pisatelji, tudi tri delajo. Sami sebe in drug drugega, listih hvalijo ali pa koga naprosb* da o njih pohvalno piše. Potem pa Pr°, vijo, da gojijo umetnost zgolj žari ročila itak dosti ne da. Po drugi stri0 umetnosti. Kdor je pameten, na taka P° bo pa s tem storjena velika) us* ga bodočim zgodovinarjem. S kakim is«0! seljem bo nekoč zgodovinar slemen: fare zasledil v Koroški Kroniki tako črpno poročilo o njegovem delovanju Slemenici v razburkanih povojnih let*’ Prav tako bo prišlo poročilo prav zg° do vi nar ju slovenskih beguncev na Koroškem. Gospod Simon je bil docela umirjen in potolažen. Zanj je bilo bivanje na Slemenici in slovo od nje le zgodovina. Zdelo se mu je prav, da bi se pričel pogovarjati s sobrati, a šofer je Prav tedaj zelo močno trobil. Zato se je gospod Simon lotil štetja gospodov. Naštel jih je dvanajst. Z njim vred trinajst. On je torej trinajsti. Notranje zadovoljstvo, ki ga je še pravkar občutil, se je umaknilo tesnobi. Ozrl se je na zadnje sedeže, ali sedi ondi še kak Potnik. V svoje veliko začudenje je opazil čisto zadaj na vsaki strani po enega angleškega vojaka. Kadila sta in iniela nasajeni puški. Gospoda Simona so obšle strašne slutnje. Kaj pa če ni nič res, da gredo na Spodnjo Koroško? Angleži so ga Prevarali in ga peljejo v Volšperk, da ga ondi izroče TitulNasilno bo repatriiran* °e predno bo mogel oddati poročilo za Kroniko. Kako je bilo mogoče, da ni Prišel preje na to misel, zlasti še, ker ga je Pavel pravočasno opozoril na nevarnost in je tudi na omnibusu napisano, kani je namenjen. Ker je druga stran omnibusa brez napisa, je čisto jasno, da iz Volšberka ni povratka. Zato niora šofer neprestano trobiti, da se njeti duhovni ne morejo med seboj pogovarjati. Zakaj ni odšel že zdavnaj v Ameriko in se podal pod zaščito Perona! V tej dušni stiski se je gospod Si-tnon ozrl po obrazih svojih sobratov, da "i videl, ali se zavedajo svoje bridke nsode. Bolj ko se je oziral na okrog, bolj mu je bilo jasno, da pravzaprav nikogar ne pozna. Niti Pavla ni bilo 'ned njimi. Pravočasno je uvidel nevarnost in odhitel v taborišče, da se odpelje s prvo ladjo v Ameriko. Ni lepo, * vrnjen v domovino. Taborišče v 'olšperku je bilo zborno mesto za begunce, ki so jih Angleži nameravali 1 z roč iti Jugoslovanom. Snifica “enviado”. La esencia de todo aPostoIado reside en la misiön que debe Cumplirse por orden superior. El apostolado catolico tiene como raiz y sosten la adhesiön y sumisiön a *a Autoridad ’.erarquizada, que, en fil-Litio termino se fundamenta en la di-'ina voluntad: “El que a vosotros escu-cha —decia Jesus a sus apostoles— a Mi me escucha”. Quien trate de apostolado catolico Punca puede hablar en nombre propio; siempre debe hacerlo como emisario re-c°nocido de Cristo, del Papa, de los Mbispos o de sus representantes ofi-c’ales; y esto vale para todas las obras apostölicas: Misionales, Catequistas, de *a Oracion, de Caridad, de la Palabra, etc. A la Acciön Catolica especialemnte Se le ha dado una determinada contex-*ura que la eleva sobre las demäs obras apostolado y la enraiza en el mismo «uerpo de la Iglesia; y como Ella, debe Ser UNA por sus principios, SANTA l>°r su ideal, CATOLICA por su univer-$alidad y APOSTOLICA no olvidando Punca que estd injertada en quien tiene P°r misiön guardar y continuar la obra de Pedro y los Apostoles. Y preci-samente por la grandeza de su misiön 'a A. C. es el cuerpo que mas debe dis-Lnguirse por su disciplina y adhesiön 'ncondicional a la ‘autoridad. Sin esta ^ase, pretender levantar el pendön de apostolado es profanar la palabra con ridiculo. En el apostolado no caben dilentan-Usmos: o se es, o no se es. SI NO SE El Greco: Vnebovzetje (Toledo, Muzej sv. Vincencija) ES, que se abandone una terminologia hecha para expresar cosas infinita-mente superiores a las mezquindades humanas. SI SE ES que se renuncie a comodismos y egolatrias, entregandose čada uno al servicjo del Gran Rey. No debe olvidarse nunca este prin-cipio: todo Apostolado es para servir a la Iglesia, nunca para servirse de Ella. JOE JUCK JEZUS RAZPOŠLJE 72 UČENČEV Ko je bil Jezus na „poti" v Jeruzalem je razposlal večjo skupino svojih učencev na samostojno misijonsko akcijo, podobno kot je storil v Galileji z dvanajsterimi aoostoli (Lk 9, 1-10). Ker sta Matej in Marko ta dogodek molče prešla, se moramo samo skrbnemu Luku zahvaliti, da ga poznamo. Takole nam poroča: Potem je Gosnod določil še drncih dva in sedemdeset in jih poslal pred seboi no dva in dva v vsako mesto in krai. kamor je hotel sam oriti. Govoril jim je* „žetev je velika, delavcev ■>? malo: prosite torej Gosooda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite, dejte, pošiljam vas kakor jatrnje-ta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala, in nikogar na potu ne pozdravljajte. V katerokoli hišo pridete, recite najprej: ‘Mir bodi tej hiši’. In če bo tam sin miru, bo na njem počival vaš mir; če na ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite, ter jejte in pijte, kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katerokoli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim oznanjujte: ‘Približalo se vam je božje kraljestvo.’ Kadarkoli pa pridete v kako mesto, kjer vas ne sprejmejo, pojdite ven in ceste in recite: ‘Tudi praht ki se je prijel iz vašega mesta naših nog, otresamo na vas, vendar to vedite, da se je približalo božje kraljestvo'. Povem vam, da bo oni dan Sodomi lažje, kakor temu mestu“ (Lk 10, 1-12). Odkar je bil Jezus zapustil Galilejo, je hotel tudi Judeji in Pereji oznaniti blagovest odrešenja. Imel p3 jo le malo časa na razpolago, kvečjemu kake pol leta, morda pa še precej manj- I Zato je izmed svojih številnih spremljevalcev poleg dvanajstih apostolov „določil še drugih dva in sedemdeset“ j učencev, da bi mu pri delu pomagali-Tako je bilo vse njegovo spremstvo razdeljeno v tri hierarhične stopnje: najožji krog, ki je bil najvišji po časti in oblasti, so tvorili apostoli s Petrom na čelu; v drugi krog je spadala skupina teh novih učencev; vsi ostali, ki niso imeli nobene posebne naloge, pa so tvorili tretji in najširši krog. Novih Jezusovih pomočnikov je torej bilo dva in sedemdeset ali sedemdeset, kot bolj na okroglo ‘povedo mnogi rokopisi. Že od nekdaj so v tej številki gledali simboličen pomen. Spravljajo jo v zvezo s sedemdeseterimi narodi, ki so našteti v prvi Mozesovi knjigi (p. 10) kot Noetovi potomci, ali pa še s čim drugim- ^aj bo že kakorkoli, vsekakor je v tem ■ te\ilu spet na nov način lepo poudar-lena univerzalnost Jezusove blagovesti. tevilo Jezusovih pomočnikov je od dva-najst kar naenkrat poskočilo na štiri in Osemdeset, kar je silno pospešilo porast ožjega kraljestva. In če smemo v tem '!deti še neko številčno igro, je to brez v°rna kombinacija svete sedmice s sve-0 dvanajstico (1 krat 12 apostolov in krat 12 učencev), podobno kot v Jezu-®”vem rodovniku (prim. DŽ 1954 str. )• V govorici številk to pomeni, da je ^stopila polnost časov, ko bo vsem Judstvom po celem svetu oznanjena agovest odrešenja (prim. Dillersberger • 48 sl), če k temu dodamo še, da so uhovniki po mnenju sv. Hieronima na-s edniki teh dva in sedemdesetih učen-Cev’ Podobno kot škofje nasledniki apostolskega zbora, pa imamo precej jasno 'ko o pomenu te Jezusove izvolitve. Svoje nove pomočnike je Gospod „po-f pred seboj v vsako mesto in kraj, amor je hotel sam priti“. Njihov za-'asni delokrog je bil torej omejen na udejo in morda še na Perejo, kjer naj 1 *judi pripravili na Jezusov prihod in Se istočasno vadili v apostolatu. Odšli P® so na pot „po dva in dva“, da bi ®ko tudi v dejanju oznanjali veliko za-Poved ljubezni; kajti v skupnosti je ved-n° ijubezen najvažnejša. Po dva skupaj jka si lahko bila v medsebojno pomoč tolažbo, pa tudi v nadzorstvo, da sta p tako lažje zavarovala pred zlobnimi Sovoricami. Bila sta tesno povezana v Pridiganju in delu za božje kraljestvo Se čutila odgovornega drug za dru-ke?a. Kakšne porazne posledice bi imelo, «e bi taka dva odposlanca bila na zno- 'n na zunaj needina! Vse njuno delo s| ^ilo zastonj! Nasprotno pa je njuna 'n enodušnost v dejanju in besedi a mogočen nagib, da so ljudje verovali njunemu oznanilu in ju sprejeli z isto pristno ljubeznijo, s katero sta bila povezana med seboj. Preden pa je Jezus razposlal svoje učence, jih je poučil o vsem potrebnem. Najprej o važnosti molitve za apostolat: „Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.“ Bog sam neposredno izbira delavce za duhovno žetev in jim s svojo milostjo daje uspešnost pri delu. Zato je treba moliti za pomnoži tev misijonskih delavcev, ki jih tako zelo primanjkuje, in za blagoslov pri njihovih prizadevanjih. Čeprav je apostolat molitve nenadomestljiv, se pa učenci vendarle ne smejo že samo s tem zadovoljiti. Treba je tudi poprijeti za delo. Zato jim je Gospod naročil: „Pojdite: glejte, pošljem vas kakor jagnjeta med vplkove.“ Jezus natanko ve, da bodo njegovi učenci izpostavljeni tisoč nevarnostim, kot jagnjeta med volkovi. Kljub temu jih on sam pošilja na delo. Oznanjevanje evangelija je tako nujno potrebno za reše-nje sveta, da ga je na vsak način treba izvesti, tudi za ceno lastnega življenja, če ne gre drugače. Pri delu pa morajo učenci paziti na pravo metodo, sicer ne bo uspeha. Zato jim je Jezus dal tudi glede tega natančna navodila kot nekdaj apostolom. Ker je šlo v obeh primerih za podobno poslanstvo v podobnih okoliščinah, so tudi navodila skoraj popolnoma enaka (prim. DŽ 1955, str. 643 sl). Zato bomo tukaj omenili le nekatere posebnosti: Najprej je Gospod svojim učencem govoril o popotnici, nato pa jim je naročil: „Nikogar na potu ne pozdravljajte.“ Na Vzhodu se je namreč „pozdrav“ med popotniki velikokrat zavlekel po cele ure, zlasti če so se srečali kje na samem. To je spadalo k lepemu vedenju. Čas Jezusovih učencev pa je preveč dragocen, da bi ga smeli izgubljati s takimi običaji. Potem jih je Gospod še poučil, kako naj ravnajo glede oskrbe, kako naj se vedejo v mestu, ki jih bo prijazno sprejelo, in kako v takem, kjer jih bodo zavrnili; kajti tudi na to morajo biti učenci pripravljeni, da bodo doživeli marsi-kako razočaranje. Gorje pa tistemu mestu, ki jih ne bo hotelo sprejeti. Na sodni dan bo celo huje kaznovano kot Sodoma. In čisto po pravici, kot je malo dalje Jezus sam lepo utemeljil; kajti „kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal“ (Lk 10. 16). Učenci Jezusovi so odposlanci božji. Kdor njih noče poslušati, se s tem upre samemu Bogu, v čigar imenu govore. Zato bo tudi kazen temu primerna. (Kako zelo se torej varajo tisti, ki nočejo imeti nobenega opravka z duhovnikom, pa si kljub temu domišljajo, da so si dobri z Bogom.) Prav tako pa iz istega razloga čaka veliko plačilo vse one, ki Jezusove učence poslušajo, zanje skrbe in jih pri delu podpirajo: „Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka v ime preroka (= zato, ker je prerok), bo prejel plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega v ime pravičnega, bo prejel plačilo pravičnega. In kdor da komu teh malih piti le čašo hladne vode v ime učenca — resnično povem vam — ne bo izgubil svojega plačila“ (Mt 10, 40-42). * Ker je Luka pravkar omenil obsodbo Sodome, je po asociaciji idej dodal semkaj Jezusovo grožnjo trdovratnim galilejskim mestom: Gorje ti, Korozain, gorje ti Bet-sajda! Zakaj, če bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili z vama, bi bila zdavnaj sedela v raševini in pepelu in se spokorila. Vendar Tiru in Sidonu bo na sodbi lažje kot vama. In ti, Kafarnaum, do neba povzdignjen: do pekla se boš pogreznil (prim-Iz 14, 13-15). Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal (Lk 10, 13-16; Mt U, 21-24). Kronologija te izjave ni popolnoma gotova, ker jo Matej prinaša v drugačnih okoliščinah. Kljub temu je po vsebini lepo nadaljevanje gornjih Jezusovih navodil. Učenci naj se ne čudijo, če kje ne bodo sprejeli njihovega nauka, ko pa je celo Jezus sam doživel tako velik neuspeh ravno v tistih krajih, ki jih je najbolj obdaril s svojo milostjo. Od omenjenih galilejskih mest dose-daj dobro poznamo Kafarnaum in Bet-sajdo. Korozain pa v sv. pismu nikjer drugje ni omenjen, kljub temu, da j<; Jezus storil v njem toliko čudežev. To je za nas silno poučno, ker kaže na velike vrzeli v evangeljskih poročilih glede Jezusovega življenja in dela. Zato bi bile zelo napak, če bi hoteli Jezusove čudeže omejevati samo na tiste, o katerih nam evangeliji izrečno govore. Cerkveni zgodovinar Euzebij (3—^ stol.) pravi, da je Korozain ležal kake 3 km severno od Kafarnauma. Res je tam kraj, ki je danes popolnoma zapU' ščen in se imenuje Keraze. V njem s» pred nedavnim odkrili nekdanjo shodnico. Tir in Sidon sta kot trgovski mesti ob Sredozemskem morju sloveli po sil' 1 nem blagostanju in veliki pokvarjenosti-Vendar bi se že zdavnaj spokorila kakor nekdaj Ninive (Jona 3, 6), če bi se v njima zgodilo toliko Jezusovih čudeže' kot v Korozainu in Betsajdi. Zato jim» tudi pri sodbi veliko lažje. Jezus je torej natanko vedel, kaj bi se v gotovih okoliščinah zgodilo, kar pa se dejansko m zS°dilo. Z drugimi besedami, poznal le bodoča pogojna prihodnja dejanja (okrog katerih se suče teološka disku-SlJa 0 tako zvani „scientia media“). Najhuje od vseh pa bo kaznovan Ka-arnaum, ker je zapravil največ Jezusih milosti. Jezus ga primerja s So-domo (Mt 11, 23), ki je zaradi svoje 'elike grešnosti prešla v pregovor (1 02 13, 13; 18, 20). Kafarnaum je imel Piiliko, da bi bil povzdignjen do nebes. a se za Jezusove nauke in čudeže ni menil in je iskal samo bogastva in po-*'etne slave. Ne samo da ne bo imel, cesar išče, ampak bo pahnjen v pekel, obsojen na pozabo in sramoto. Jezusova Napoved se je uresničila. Od nekdanjega afarnauma ni ostalo drugega kot kup ruševin. Kot vidimo iz Jezusove izjave, bi öudezi morali ljudi pretresti. Bili so zato narejeni, da bi zrahljali srca in jih ganili k spreobrnjenju. Ta cilj pa ravno tam ni bil dosežen, kjer so se čudeži godili. Zakaj so se torej tam dogajali? aj je Jezus, ki je natančno vedel, da bi cudeži v Tiru in Sidonu dosegli svoj cdj, vedel tudi že v naprej, da se bodo ' Korozainu in Betsajdi in Kafarnaumu zastonj vršili. Zakaj je torej izbral ljudi, za katere je vedel, da bodo pri njih vsi Poskusi zamanj? Za nas je to nerazumljiva božja skrivnost. Že pri Izaiju je Bog dejal: »Kolikor je nebo višje od zemlje, toliko s° tudi moja pota vzvišena nad vašimi Poti in moje misli nad vašimi mislimi“ ^z 55, 9). Bog je Bog in njegovo kra-Jestvo je božje kraljestvo. Kako bi vse t° moglo biti ljudem kar tako razum-Jivo! Vendar pa se iz te skrivnosti lepo odraža tako božja jeza kot božja milost. ko tik tolmun . . . Dan ko tih tolmun temni, Gospodar mu dver zapira, bliža se zaključek tira, zadnja zarja vdano tli. Krog stvari vse bolj prhni in ko vidnost črt umira duhu drug se svet odpira, tja ne sežejo oči Že telo ko list bledi, smrt ga z vlažnih tal pobira — duša svobodna razstira krila proti večnosti. Andrej Bregar Božja milost tudi pri tistih poskuša, ki jo zavračajo, od katerih celo naprej ve, da jo bodo stalno zavračali. Milost je pač milost. Ker pa milost daje ljudem možnost, da bi bili povzdignjeni do nebes, bodo tudi do pekla pogreznjeni, če bodo to možnost zapravili. Razkošna delitev milosti tistim, ki zanjo niso dovzetni, bo pri sodbi mera za kazen. Ravno zato, ker Jezus ve, kako bi drugi milost čisto drugače uporabili, bo z neizprosno pravično mero sodil ene mileje, druge bolj strogo. Končno pa je tudi ta grozilna napoved le že zadnji klic božje milosti človeškim srcem; kajti dokler človek tu na zemlji sliši govoriti o teh trdih nedoumljivih božjih sklepih, bi se mu morala prav zaradi njih trdote prebiti trdota lastnega srca, da bi se spreobrnil, preden bo prepozno. Končno pa je vse skupaj lepo razodetje Jezusovega božanstva. Iz vseh besed lepo odseva njegova božja vsevednost, njegova božja veličina in moč. O bodočih pogojnih prihodnjih dejanjih, o večnem pogubljenju in večnem življenju lahko tako suvereno govori samo Bog. ,,Oče gre!" Dober opazovalec bi v vzkliku teh dveh kratkih besed zvedel o prihajajočem očetu več, kakor če bi čital o njem dolgo razpravo. Ali je vzklik izražal veselje ali nevoljo, navdušenje ali strah? V otrokovih očeh bi morda našli najhitrejši odgovor. Veliko se piše o družinskem življenju, o vzgoji otrok in skoraj vedno imamo vtis, da vsaj večji del, le mati vzgaja. In oče? Ali je njegova vloga pri vzgoji res manj važna kakor materina ? Strokovnjak-vzgojeslovec bi lahko takoj odgovoril, jaz bom v tem sestavku napisala le nekaj misli in opazovanj, ki sem si jih pri svojih izkušnjah pridobila. Gotovo je mati ona, ki pusti globlje sledove v otrokovi duši, saj je ona z njim tesneje povezana. Zlasti v prvih letih je noč rt dan njegova spremljevalka. Čuva nad njim vsak trenutek, mu urejuje dnevno in noč- OC E V DRUŽINI ANICA KRALJEVA, Buenos Aires no življenje, določa hrano, ga uči moliti, igrati se, z njim poje in ga seznanja z bližnjo okolico. Prepričana sem, da je Bog dal ženi posebne lastnosti za te dolžnosti, dal ji je pa tudi več otroškosti kakor možu, da zmore ob otroku zopet z veseljem in razumevanjem prehoditi pot majhnih dogodkov, ki so v njunem življenju že zelo daleč. Ko dete shodi in govori, se z njim ves dan pogovarja, mu izbira družbo pri igri, odkriva v njem talente in napake značaja in v mislih kuje njegovo bodočnost. Oče je v prvem letu otrokovega življenja le bolj opazovalec ali le pomočnik materi, saj je pri telesni negi otroka navadno zelo neokreten. A njegov vpliv že začne v onem dnevu, ko ga otrok zazna in stega ročice proti njemu. Stiki z očetom so že za malega otroka velikega pomena; lahko imajo v njegovem življenju nedogledne posledice. Tisti kratki čas, ki ga oče posveti otroku, je zelo dragocen. Mati Seznanja otroka z domačim svetom, Ravnava njegovo razmerje do ljudi, ako se začne vzgoja srca, obzirnost 0 Mižnjega, usmiljenje in radodar-n°st, potrpežljivost z manjšimi in spoštovanje do starejših. , Oee pa, ki živi največ zunaj in je egovo delo in zanimanje daleč od *ornačega, nehote odpira otroku nova obzorja. Že igra z očetom je dru-fioena, bolj moška. Oče jr močan, vzdigne ga na ramena, njegovo ko-en° ip lahko konjiček, na katerem Pvejaha ves svet. v Očetova slava zraste v otrokovih °čeh, ko mu popravi zlomljeno igra-Co, ko mu iz zaboja naredi voziček ali 0 napelje lučko k jaslicam. S kakšnim Ponosom reče: „Očka je napravil!“ Na sprehodih je zopet oče bolj zanimiv kakor mama. Ne boji se konj ?e ^Zav’ vsa ^ar nažene, kobilice in hrošče -vlovi kar z roko. Krasno je, 0 Pomaga zlesti na drevo ali naredi Pngalnico. Ge bi očetje vedeli, kako velik zaklad si otrok v teh urah za vse življenje nabere, bi marsikateri nedeljski popoldan preživeli z njim. Nobeno delo ni tako važno, da bi zaradi nje-9a zanemarjali otroke. Vrtna ograja ali polica v kuhinji lahko počaka za drugi čas, otrok pa ni v vsaki dobi enako sprejemljiv, ni nedno enako učljiv. Vsak nauk, vsaka nagrada ali kazen ima svoje prave nre. Starši bi morali take ure izkoristiti. To je dobro razumel pokojni Narte Velikonja, ki je po hudi bolezni na pol hrom s svojimi otroci prehodil vso ljubljansko okolico in svoje rojstne kraje na Primorskem. Njegov sin Jože je v uvodu knjige „Naši ljudje ‘ zapisal: „Danes, ko boljše poznam vse, kar je napisal, ko sem pre- tehtal njegovo življenje in delo, se čudim in težko razumem, kje je našel to moč, prezgodnji starček.'v svojem šibkem telesu. Hotel je bili z nami, živeti z nami in ob nas, v nas je hotel ohraniti čim večji del sebe; tega bi ne mogel, če bi ne bil z nami.“ Bogve koliko poznejših poklicev se v teh prvih letih spočne otroku! Koliko je pisateljev, ki trde, da bi brez pravljic, ki so jim jih starši pripovedovali, nikoli ne začeli pisati. Brez dvoma je pogovor z otroci, odgovori na njihova nešteta vprašanja, razlaga naravnih pojavov, skupno čitanje dobra podlaga za poznejšo željo po znanju, ki je za človeka pravi blagoslov. Ta doba je v družinskem življenju morda najlepša, ali vsaj najbolj vedra. Pravljice, pesmi postanejo nekak skupen občevalni jezik. Spomnim se, ko smo pri nas dobili iz Ljubljane knjigo Ciciban, smo nekaj časa ob vsaki priliki uporabljal verze iz nje. Ko je kateri od otrok zlogoval prve besede, je očka pohvalil: „Rad se Ciciban uči, to očeta veseli!“ Ko je najmlajši bil siten in jokav, so se ostali kar v zboru oglasili: „Ciciban se cmeri, za dve mili jeri. . Včasih so nas taki literarni izbruhi spravili tudi v zadrego. Nekoč nas je obiskal naš dobri prijatelj. Postregli smo mu s steklenico žlahtnega vipavca, ki ga je on posebno cenil. Ko je dvignil prvo čašo, se je iz kota nenadoma oglasilo: Ne bom ga pil! Jaz hočem biti korenjak. Jaz hočem biti poštenjak. Ne bom ga pil. Našemu gostu je gotovo mali recitator skvaril užitek prvega požirka. Lepo in zanimivo je za otroka, če je oče spreten v ročnem delu. Posebno dečki so v tem slučaju nanj ponosni. Če je oče zidar, je —- najboljši zidar, če mizar — je najboljši mizar. Ni ga človeka, ki bi kaj več znal ali več vedel kakor oče. Na ta otrokov občutek radi pozabimo ali sploh ne pomislimo na njegovo važnost. Če bi se zavedali, bi marsikatero naše dejanje bilo drugačno, marsikatero besedo bi zamolčali ali izbruh hipne jeze v sebi ukrotili. Otrok je bister opazovalec in še več. Iz zgodnje mladosti lahko hrani v sebi sliko o dejanju, ki mu takrat ni vedel pomena, a ga v poznejših letih zazna v vsej tedanji krutosti ali pa lepoti. Moja znanka mi je povedala, da so se doma med brati vedno spraševali, kaj neki oče vedno materi zašepeta na. uho, ko se vrne z dela in se pri tem ona tako slako smehlja. „Danes," je rekla, „sem vesela, da sta se tako rada imela.“ Prav razmerje med očetom in materjo je za otroka posebne važnosti. Vzgoja, ki temelji na sporazumu med obema, je uspešnejša. Naklonjenost in obzir očeta do matere, hvaležnost za njen trud in pomoč pri domačem delu, se nehote ukorenini tudi v otroku. Če se oče in mati spoštujeta, bodo otroci oba spoštovali in ljubili. V šolski dobi se otrok nekoliko oddalji in otrese domačemu vplivu. Je naravno. Stopil je v novi svet, podlegel je vplivu nove oblasti — učiteljice. Dobro je, da spremljamo njegovo rast v šolskem življenju. Naloge naj pa le sam napravi, da se mu razvije čut odgovornosti in samozavesti. Oče naj pazljivo posluša poro- čilo o šoli in naj se zanima za prve uspehe. Rada bi poudarila, da je zelo napačno omalovaževati šolski pouk v novi domovini, češ: „Kaj to! Pri nas je bilo vse drugače!“ Otrok se bo bal drugič kaj povedati. V višjih razredih o šoli ne bo več govoril, ker ga bodo besede „pri nas je bilo vse boljše,“ žalile. Če je pouk pomanjkljiv ni otrok kriv, pomagajmo mu kako drugače. Očetova skrb naj bo tudi slovenski pouk doma ali v skupnih tečajih, ki so v tujini tako potrebni. Pubertetna doba otroka je za starše brez dvoma težka zadeva. Čeprav vemo iz lastne skušnje, kaj se v njem godi, nam je zelo težko mu v tej dobi pomagati. Znano je, da so za fanta ta leta težja kakor za deklico, že njegovo obnašanje kaže na močnejši notranji nemir in zmedo. Dobro je, da fant v teh prehodnih letih začuti, da mu je oče prijatelj. Mati je do njega skoro brez moči in tirdi če mu hoče pomagati, se ji večkrat ponesreči. Fant išče pot v moškost, že zato je očetova beseda več vredna. Mati otroka preveč priklepa nase, oče gleda na njega bolj od daleč: isto pot je že sam prehodil, zato bolje ve za nevarnosti. Ve pa tudi, da mu od časa do časa nekoliko svobode zelo koristi. Tudi pozneje, ko so se viharji v fantu že ublažili in se želi otresti domačih vezi, je očetovo nadzorstvo nad njim bolj širokosrčno, zato bolj primerno in uspešno. Ko je nekdo vprašal pred kratkim umrlega velikega dirigenta Kleiberja, kako si upa sredi izvajanja pustiti orkester, da brez njegovega vodstva nekaj časa sam igra, je rekel: „To ■}rn da večje 'prožnosti in — dobro •e> da od časa do časa začutijo potrebo po vodstvu.“ To se mi je zdela kakor modra Oesta skrbnega očeta. Po navadi so očetje do deklic bolj Prizanesljivi, marsikdaj jih mala Eva hupi s hipnim poljubčkom. Kakor je škodljiva v družini prevelika stro-Oost, nič manj ni škodljiva popustljivost, nedoslednost in razlika v ravnanju z otroci. Sporazumne odločitve staršev preprečijo marsikateri napačen korak. Pri deklici bo mati več- krat pravilneje ravnala, ker dekliške muhe in zvijače bolje pozna kakor oče. Povdarek očetove oblasti v družini je nepotreben. Pe je oče dober in moder, mu ne bo nihče odrekal ljubezni in spoštovanja. Prvo vodilno mesto si mora pridobiti s svojim življenjem, s svojo osebnostjo. Ne moreš učiti dobrote, če nisi dober, ne pravičnosti, če si krivičen. Torej ne zaradi svoje oblasti, ampak zaradi svoje osebne vrednosti je oče lahko dober ali slab vzgojitelj. Kako so vzgajali stari in še kaj 13. „MOŽ — CIFRA“ Takrat so se vaški fantje radi zabavali z igro „mož-cifra“. Je bila sicer hazardna igra, a nedolžna, že zaradi tega, ker je vedno šlo le za krajcarje. Kakih pet, šest ali še več fantov se je zbralo na kakem bolj samotnem dvorišču ali maloprometnem cestnem križišču. Vsak je prispeval krajcar. Stari avstrijski bakreni krajcarji so imeli na eni strani cesarsko glavo, na drugi strani pa številko eno, ko pa je bila vpeljana kronska veljava, pa številko dve (dva vinarja). Pa je položil prvi igralec vse krajcarje v perišče svoje roke ter jih spretno vrgel kvišku, da so se lepo vrteli r zraku in popadali na tla. Tiste, ki so hili obrnjeni s cesarjem navzgor (mož), je igralec pobral ter jih kot dobitek spravil v žep. Z ostalimi, ki so kazali številko dve (cifra), pa so igrali na-Pcej, dokler jih je kaj bilo. Ker je pri vsaki novi igri prišel prvi igralec na zadnje mesto in drugi na prvo in tako Po vrsti, se je koncem koncev dobiček Precej izravnal. Daši pri takem igranju nihče ni mogel ne obogateti niti obubožati, je bil oče divji na to igro. Namesto da bi lumpje šli popoldan h krščanskem nauku, pa mečejo po cestah krajcarje v zrak. Danes gre za krajcarje, jutri bo šlo za goldinarje. Komur se krajcarja ne zdi škoda, se mu tudi goldinar ne bo smilil. Lenuhi, zapravljivci in igralci so vsi iz iste kovačnice. Tako je argumentiral oče in vsaka druga beseda je bila bob v steno. Najbolj pa ga je jezilo in skrbelo, da tudi Lojze s svojimi izvoljenimi kum-pani po cestah krajcarje v zrak meče. Čisto ga bodo pokvarili. Neko nedeljo popoldan po krščanskem nauku je oče stopil malo po polju, da bi pogledal in presodil, kako kaj letina kaže. Ko je prešel neki ovinek, je zagledal daleč pred seboj na cesti gručo fantov, ki so igrali. Vendar pa ni bilo tako daleč, da ne bi spoznal Lojzetovih kumpanov in Lojzeta samega med njimi. Fantje so bili tako zaverovani v metanje in pobiranje krajcarjev, da očeta niso zapazili. Ta pa je hitro stopil za živo mejo, ki se je vlekla ob poti ter jo mahal, skrit za grmovjem, proti igralcem. Stopinje tako nepričakovano v njihovo sredo, da so kar odreveneli. Trenotno jim niti na misel ni prišlo, da bi bežali. Oče je stopil k Lojzetu ter mu dal tako zaušnico, da se je kar opotekel. Šele sedaj so se fantje zavedli ter se hipoma razbežali na vse strani, ne da bi se brigali za krajcarje, ki so ravno ležali na cesti. Tudi Lojze je takoj zginil. „Lumpje ferdamani,“ je vpil oče za njimi. „V cerkev bi šli, v cerkev, potem pa spat, ne pa po cestah denar zapravljat!“ Od tistega časa dalje se je kom-panija zbirala na drugih cestah, ki so bile prilično oddaljene od očetovega polja, da ne bi bilo kakih neprijetnih presenečenj. Lojze se je sicer redkeje prikazal v to druščino, pa le zato, da bi očeta malo premotil. 14. LOJZE NA POLITIČNEM SHODU Nekoč sel je vršil na našem dvorišču politični shod. Najbrže je šlo za deželno-zborske volitve. Katoliško-narodna in narodno-napredna stranka sta si bili močno v laseh. Vsled zastarelega in nedemokratičnega volilnega reda je v deželnem zboru gospodovala liberalno-nemška koalicija, dasi je bila ogromna večina volivcev v taboru Katoliško-na-rodne stranke. Zato se je ta kar najostreje borila proti tej nenaravni slo-vensko-nemški zvezi, ki jo je na vse pretege podpiral deželni predsednik baron Hein, da bi utrdil moč nemštva v deželi. Katoliško-narodna stranka je hotela na vsak način razbiti to koalicijo ter izglasovati pravičnejši volivni red. Na shod je prišlo tudi nekaj liberalcev, zlasti s Primskovega, ki jih je vodil zelo agilni ondotni učitelj Luznar. Iz Šenčurja je prišel tudi mlad učitelj, dolg in suh kot fižolovka, ki pa je slovel kot dober in spreten govornik. Shod se je vršil zelo mirno in liberalci niso motili govornikov. Nazadnje pa se je oglasil šenčurski učitelj. Začel je svoj govor z beseda ni: „Slovenski pregovor pravi: še m^ha ;e Hrani.“ Med poslušalci je seveda stal tudi Lojze, ki mu je bila politika sicer španska vas, a prežal je na priliko, da bi napravil na shodu kak svoj podvig, ki bi ljudi malo podžgal. Ko je govornik s patetičnim glasom oznanil, da se še muha brani, mu je Lojze navdušeno zadeklamiral: „Živio šenčurska muha! Muha brez trebuha.“ Najbrže je rešil ta verz, ki je bil kakor nalašč umerjen na suhega učitelja, še iz svoje študentovske učenosti. Poslušalci so prasnili v krohot, ki se ni hotel poleči. To pa govornika ni prav nič motilo — bržkone je bil podobnih prizorov vajen že z drugih političnih shodov — ter je mirno čakal, da so se ljudje pomirili in utihnili. Potem pa je še z večjim patosom nadaljeval: „Mi smo za svobodo in napredek!“ „Mi pa za suhe hruške in fižol!“ je prav tako Lojze povzdignil svoj glas. Ljudje so se kar upogibali od smeha. Oče, ki je sedel prav pod govorniškim odrom, pa je bil preresen, da bi se smejal. In sram ga je bilo. Jezno je vstal, se obrnil ter zavpil: „Lojze, daj že vendar mir s svojimi neumnostmi! Saj nismo v oštariji!“ Ljudje so se pomirili in Lojze je da' mir, zakaj očetu očitno nasprotovati ne bi bilo varno. Pač pa je medtem, ko je govornik nadaljeval svoj govor, napeto premišljeval, kaj bi se dalo vsaj ob koncu govora še napraviti, da bi bil zaključek slovesnejši. Tedaj je zapazil nekega Primskov-Ijana, ki je stal sam zadaj ter vneto pritrjeval šenčurskemu govorniku: „Res je tako! Prav tako je!“ Tedaj je bil načrt narejen. Lojze jo hitro zginil po stopnicah navzgor pod streho, kjer je bila dimnica. Odprl je železna vrata, z obema dlanima parkrat krepko potegnil po debelo sajasti steni ter zopet odhitel navzdol. Počasi je stopal čez dvorišče, da ne bi zbudil pozornosti, ter se tjavendan postavil tik za Primskovljana, ki je še vedno živahno Pritrjeval: „Res je tako! Dobro je povedal!“ Lojzetu ni bilo treba dolgo čakati na konec govora. Govornik je še enkrat s povzdignjenim glasom izrazil svoje Prepričanje, da bo vsak napreden volivec oddal svoj glas kandidatu narodno-napredne stranke, na kar se je vsedel. Par ljudi mu je ploskalo. Ker se ni nihče več javil k besedi, je predsednik shod zaključil. Tedaj je Lojze stopil prav za hrbet navdušenega Primskovljana, stegnil obe roki ter mu krepko drgnil obraz od enega ušesa do drugega, od čela do brade. Preden se je ta do dobra zavedel, kaj se godi, je Lojze že izginil proti hlevu. Pa vendar ne tako h'tro, da ga možakar ne bi zapazil. Ni p? še vedel, ha je ves črn v obraz. Pa so ga že obstopili drugi možakarji ter se mu na '"se grlo krohotali. „Joža, saj si črn kot hudič,“ ga jo opozoril nekdo. Tedaj se je dedec s pisti potegnil po obrazu ter videl, da so vsi črni. „Ej, Jože, zmerom sem vedel, da si liberalec; kdaj pa si tako črn postal ?“ Se je ponorčeval neki predoseljski klerikalec. „Hudič, prokleti, ti bom tako pri-niazal, da boš še bolj črn kot jaz!“ Medtem je prišel tudi oče v bližino. Očeta je bilo res sram. Hotel je nekaj reči, pa je možakar že stekel v log ter tam kar po travi ob Kokri do Klju-varjeve bajte, kjer je stanovali stara -Iačurjeva Mica, ki jo je poprosil za tnalo gorke vode, če jo ima, in za milo. Primskovljan se je na vse pretege umival in drgnil, zraven pa preklinja! . °jzeta, očeta in vse klerikalce. M . Je kar zbežala v sobo, da ne bi bi..: ueležna velikega pohujšanja. Oče je pobral precej debel oklešček, k* je slučajno ležel na dvorišču ter odšel 7-a Lojzetom. Toda ta je že z d. no zginil j’kozi zadnja hlevska vrat na irosto, za ozolcem se je spustil po bregu navzdol Kmečki „Bogkov kot“, na mizi kislo mleko in domač kruh, to je košček slovenske idile, ki je mogoča le na rodni zemlji proti strugi, kjer si je, skrit v gostem leščevju, umival roke. Drugo jutro je oče srečal Lojzeta na mlinu. Okleščka sicer ni več imel v roki, pač pa mu je resno oponesel: „Da te ni sram, delati meni in celi hiši tako sramoto!“ Lojze pa ni rekel ne bev ne mev, pograbil je mlinski škatcek ter se spustil po stopnicah na rake in od tod v mlin. Naslednjo nedeljo so bili vsi Lojzetovi kumpani zelo navdušeni nad njegovim uspešnim političnim delovanjem, kar se je zdelo Lojzetu hudo imenitno. Zgodba pa ni imela drugih posledic kot v liberalnem tedniku „Rodoljubu“ članek o klerikalni vzgoji. fzt SLOVENIJA Komunistična nolicija je strogo prepovedala vsako javno proslavo osemdesetletnice rojstva sv. očeta Pija XII. Vsak poskus prekršitve te odredbe je veljal kot ogrožanje javne varnosti. Po stanju z dne 30. marca 1956 je bilo v ljubljanski škofiji 133 duhovnikov, ki še niso snolnili 50 let, to je 40,7%, vseh duhovnikov pod 60 leti je bilo pa 191 (58.4%). Starih od 25 do 30 let je najmanj — le 18 (5.6%). Od 30 do 40 let jih je 36 (11%), od 40 do 50 jih je 79 (24.2%). starih od 50 do 60 — 58 (17.7%), od 60 do 70 — 70 (21%), od 70 do 80 let 47 (14.5%), starih od 80 do 90 let 20 (6.1%), skupaj torej 328 (100%). Redovniki v gornjih številkah niso všteti. Letos ima ljubljanska škofija štiri biseromašnike: 1. Gliebe Jožef, župnik v Gotenici od leta 1903, bivajoč od leta 1949 v Dolenji vasi pri Ribnici. 2. Plešic Anton, župnik na Primskovem. 3. širaj Andrej, župnik v Mirni. 4. Cistercijanski nater v Stični Dominik Oberfrank. Zlatomašnikov je šest: 1. Noč Matija, bivajoč na Brezjah. 2. Jernej. Pavlin, profesor bivših škofovih zavodov v št. Vidu nad Ljubljano. 3. Franc Govekar, bivši župnik v Zapogah. 4. Janez Rihar, župnik pri Sv. Heleni, Dolsko. 5. Matija Selan, župni upravitelj v Gozdu. 6. Frančiškan Teodor Tavčar, nekdanji provincial in župni upravitelj na Viču. — Vsi so prejeli mašniško posvečenje 12. julija 1906. V letošnjem poletju ne bo mogoče poslati na fare nobenega novomašnika. Letošnji novomašniki, ki so trije, bodo še eno leto študirali v semenišču. Prav tako bodo ostali v semenišču tudi lanski novomašniki, ker bodo šele v prihodnjem študijskem letu dovršili šesti letnik. V mesecu aprilu je škof Vovk posvetil tri oltarje: 15. aprila veliki oltar v župnijski cerkvi v Črnomlju, ki je bil do leta 1945 v kapeli sv. Križa v splošni bolnišnici v Ljubljani; 22. aprila sta bila posvečena podružna cerkev in veliki oltar sv. Janeza v Svibnem; na dan sv. Marka, 25. aprila, je bil pa posvečen nov veliki oltar sv. Marka v Vrbi, župnija Breznica. Leta 1955 je bilo birmanih v ljubljanski škofiji 6622 oseb, od teh samo v ljubljanski stolnici 1615. Letos je bir-movanje, združeno s kanonično vizita-cijo, v dekanijah Kamnik, Trebnje in Ribnica. Samo birmovanje bo tudi v Kranju. Obvezno po vseh cerkvah ljubljanske škofije so morali duhovniki letošnji maj-nik brati „Lavretanske šmarnice za leto 1956“, ki jih je z veliko vestnostjo nabiral in v svojem 87. letu zbral bisero-mašnik dr. Alfonz Levičnik, razmnožil pa škofijski ordinariat. V ljubljanski škofiji je z zadnjim spregledom sv. stolice z dne 12. decem-bra 1955 strogi post samo še na pepel' nico, veliki petek, dan pred Marijinim vnebovzetjem in 24. decembra pred božičnim praznikom. Vse druge dni v letu je dovoljeno užiti meso, torej tudi ob petkih čez leto in v štiridesetdanskem postu. Letos poteče 350 let, odkar je bila ustanovljena prva Marijina družba v Sloveniji. To se je zgodilo v ljubljanskem jezuitskem kolegiju pri sv. Jakobu leta 1606. Prvi voditelj Marijine družbe v Ljubljani je bil jezuit p. Janez P’ Kobencelj. Pri prvem sprejemu je bilo 12 dijakov, ki so bili gojenci v jezuit' skem zavodu. Nova družba se je imenovala „Družba preblažene Device Marije v nebesa vzete“. Tomaž Hren, ki je takrat vladal ljubljansko škofijo in ki je Poklical jezuite v Ljubljano, je podaril tej prvi Marijini družbi knjigo, v katero so družbenike zapisovali. In prvo ime, ki je zapisano v tem imeniku, je: Tomaž Hren, škof ljubljanski. — Ob 300-let-nici prve Marijine družbe v Sloveniji leta 1905 je bilo samo v ljubljanski škofiji 218 dekliških, 115 fantovskih, 15 ženskih in 10 moških Marijinih družb, Vgega torej 358 družb z 33.138 udi. Nezaslišana krivica titovskih sodišč. Pkrajno sodišče v Tolminu je obsodilo č- g. Andreja Simčiča, župnika in dekana v Solkanu, na deset mesecev zapora in na prepoved opravljanja duhovniškega poklica za nadaljno dobo enega leta. Ker je obsojenec vložil priziv, mu Je okrožno sodišče v Novi Gorici znižalo kazen na šest mesecev zapora, potrdilo Pa prepoved izvrševanja župnijskih dolžnosti za dobo enega leta po prestani kazni. In zakaj ? Obtožba se glasi: „De kan Simčič je v spovednici nagovarjal Peko ženo, naj se loči od svojega moža, ker ta ne hodi k cerkvenim obredom. Čeprav sicer Simčič ni žene nagovarjal na formalno ločitev, kar je nedopustno Po katoliških načelih, je žena tako razlago nujno razumela kot ločitev zakona, kar je pri celi stvari tudi najvažnejše. t° pa je umešavanje v družinske razbere in posledice tega so razprtije in razdor v družini.“ Tako pišejo „Primor-ske novice“ z dne 1. junija 1956. — Ob-fodba g. dekana Simčiča je do neba «ničeč dokaz brezpravnosti, v kateri žive duhovniki pod komunističnimi režimi, izzval je val najhujšega ogorčenja na °oeh straneh meje, kjer žive Slovenci. SLOVENSKA koroška Vsako leto zaključita gospodinski šoli *a dekleta v št. Jakobu v Rožu in Št. Rupertu pri Velikovcu šolsko leto s ku-, krško razstavo ter akademijo. Obe za-‘Jučni akademiji sta bili dobro obiskani Tako razpada cerkev Kraljice Miru na Kureščku, za katero ni ne sredstev ne dovoljenja za nujno popravilo in na razstavah se je kar trlo ljudi, dasi je ves teden vztrajno deževalo. Zlasti pa je bilo letošnje zaključno slavje zato pomembno, ker je bilo to prvo šolsko leto, odkar imata obe šoli pravico javnosti in sta državno priznani. Pred koncem pouka je šoli obiskal celovški škof dr. Jožef Köstner, v soboto, 28. aprila, si je pa ogledal razstavo v št. Rupertu tudi deželni glavar Wedenig. Skoro neopaženo je šla mimo desetletnica, ko se je preko celovške radijske postaje prvič oglasila slovenska beseda. Danes tudi v južnem delu dežele skoro ni več hiše, kjer ne bi imeli radijskega aparata. Radijske oddaje skušajo zadovoljiti čim več poslušalcev. Zato nudijo iz vsakega področja nekaj. Pogosto se v oddajah oglasijo tudi naši ljudje iz Ro- ža, Zilje in Podjune, pojo starodavne ljudske pesmi in pripovedujejo o narodnih običajih. Zdravniški vedež dale nasvete. kako ostati zdrav, kmetovalec na zve. kako je treba umno gospodariti. Vodstvo radijske postaje skrbno nazi, da se ne tepta načelo strpnosti, spoštovanja človeške osebnosti in dostojanstva. Zato ne dovoli, da bi oddaje služile političnim namenom določenih skunin. Radio je no svoji naravi mednaroden. Ne zanika sicer obstoja državnih meja, vendar sega preko njih in skuša izmenjavati kulturne vrednote posameznih narodov. Zato demokratičen radio druži vse poslušalce, čeprav so različne narodnosti v eno samo družino. PRIMORSKE VESTI Volitve na Tržaškem. Izid volitev je nokazal. da ie na Tržaškem mnogo več komunističnih simnatizeriev kakor pa pravih, zavednih, katoliških Slovencev. V Trstu, kakor tudi v občinah Devin -Nabrežina, Zgonik. Repentabor in Dolina so na občinskih volitvah v nedeljo, 27. maja, zmagali komunisti s precejšnjo večino. Slovenska lista ie dobila v Trstu 3785 glasov, komunistična pa 5532, na podeželju pa slovenska lista 1481, komunistična pa 4036. Kljub temu pa smo lahko Slovenci ponosni, ker se zavedamo, kaj pomeni za nas onih 5266 volilcev, ki so na zadnjih volitvah kljub vsej gonji italijanskih in komunističnih nasilnežev glasovali za slovensko listo. Kljub temu da so bili brez zaslombe pri tej ali oni močni država ali stranki, brez denarnih sredstev in prepuščeni sami sebi, so ostali zvesti svojim načelom in so glasovali za našo slovensko listo. Mozartova proslava v Gorici. Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici se je na lep način oddolžilo spominu velikega genija Wolfganga Mozarta ob 200-letnici njegovega rojstva s tem, da je pripravilo v soboto, 2. junija, zelo dobro uspel Mozartov' večer. Najprej je g. prof. Mirko Filej v izčrpnem in strokovno tehtnem predavanju pokazal Mozarta v njegove življenju in umetniškem razvoju. Po predavanju je izvajal čarobno Mozartovo glasbo naš slepi pianist Jelko Devetak, goriški rojak, ki si je pridobil že mnogo laskavih priznanj za svoja umetniška izvajanja tako v Italiji kakor tudi v inozemstvu. To je bila prva javna prireditev slov. kat. akademskega društva v Gorici in upati smemo, da bodo akademiki še nadalje skrbeli za podobne umetniške večere. Slovo od maja. Letos so bile naše majniške pobožnosti zelo dobro obiskovane, najsibo zjutraj v stolnici in na Travniku, kakor zvečer pri sv. Ivanu. V stolnici je majniško pobožnost vodil stolniški vikar č. g. dr. Humar, ki nam je s toliko prepričevalnostjo govoril o Marijinih čednostih, pri sv. Ivanu zvečer pa smo poslušali temeljite govore č. g. Mirka Mazora o krščanski družini in njeni nalogi. Lepe so bile zaključne slovesnosti, ko smo se posvetili Mariji Kraljici sveta in Kristusu izpričali našo vero s slovesnimi evharističnimi procesijami. Nova občina brez blagoslova. Dolina pri Trstu ima že nekaj časa komunističnega župana. Piše se Dušan Lovriha-Kjer le more udari po Cerkvi in jo ovira v njenem delu za duše. Ko so pred časom blagoslavljali novi zvonik v Dolini, je hotel govoriti tudi on. Vpričo škofa je, dasi v svojstvu povabljenega gosta, napadel katoliško Cerkev in se norčeval iz rojstne vasi, nad katero da še vlada križ. V nedeljo, 6. majnika, pa je bila slovesna otvoritev novega občinskega poslopja, ki ga je zgradila država. K slovesnosti so bili povabljeni vsi predstavniki javnega življenja, le duhovniki ne, čeprav jih je pet na področju občine. Občinski uradniki, ki so bolj verni kot njihov župan, so sicer naknadno povabili dolinskega župnika, naj zasebno blagoslovi novo občinsko hišo. Do tegu privatnega blagoslova pa ni prišlo, ker so cerkvene oblasti mnenja, da se blagoslov nove občinske hiše na Tržašken* more izvršiti le v javni slovesni oblik*- Bog lažje govori po TV kot po knjigah. TV pomeni prehod v novo civilizacijo. TV govori v starem cerkvenem jeziku. Obveščanje po knjigah ostaja nujno omejeno: polovica zemljanov ne zna brati. Celo v deželah, kjer je nepismenost skoro popolnoma izginila, posveti mnogo ljudi branju le nekaj minut na dan. Nasprotno pa jim je poročilo po podobi zelo lahko dostopno in prav tu lahko TV igra važno vlogo. Razen tega pa TV nadomesti preprost opis v črkah z živo, bolj resnično Podobo. Res lahko kamara vara, da izbere posebej ugoden ali neugoden vizu-«dni kot, a vendarle težje, kot to stori redaktor. V USA je senator McCarthy Potegnil za seboj mase, ko je tisk poročal o njegovih predlogih; naenkrat pa Je izgubil svoje pristaše, ko so ti videli na TV-platnu njegov jezni obraz, nasilnost, sovraštvo, prekanjenost, smešnost. Prav tako lahko podoba, ki jo v hipu PV predstavi vsem, nujno priča o resnici, ljubezni, odkritosti, veselju. To misel je razvil duhovnik Richard v članku „Liturgija in TV“, priobčenem v prvi številki Revue internationale de television et de radio (mednarodne re- BOG GOVORI TUDI PO TV vije TV in radia). Naj navedem nekaj misli iz tega članka: „.. . Kako spoznati bitje, ki ga nihče ne vidi ? Bog je uporabljal, da se nam razodene, načine izražanja, ki so jih danes spet odkrili kinoproizvajalci. Ni prezrl pisane besede, kajti hotel je, naj bo sveto pismo zabeleženo v najodličnejši knjigi, v bibliji. A sveto pismo je ohranilo večino časa ustno izročilo. Bog se je izražal po ustih prerokov Ti so za prevod svojih misli najraje uporabljali podobe, često so uporabljali mimiko, da so dosegli pozornost pri poslušalcih. Jeremija zbere ljudstvo, brez besed kupi vrč pri lončarju, potegne množice za seboj, ne da bi črhnil črke, odide skozi mestna vrata in se napoti po dolini. Tam se ustavi. Ujel je pozornost poslušalstva, vzbudil radovednost duhov. Tedaj prerok zavihti vrč in ga razbije v tisoč kosov. Kaj pomeni to dejanje? Tedaj Jeremija spregovori: Če bo izraelski narod še naprej nezvest Bogu, bo prav tako razbit. Biblija vse- buje zelo številne zglede takih dejanj. Ali ni Kristusovo učlovečenje najodličnejša in dokončna predstava božjih običajev ? Kako vprizoriti življenje bitja, ki ga nihče ni videl ? Bog je rešil problem tako, da se je učlovečil. Beseda je meso postala in med nami prebivala. Kristus je prevedel v človeške kretnje svetost nevidnega Očeta. Liturgija se je rodila iz potrebe po ponovitvi Kristusovih gibov pred očmi ljudi vseh časov po vsej zemlji. Evharistija je ponovitev zadnje večerje, da tako izpolni Gospodovo zapoved. Do dobe knjige je Cerkev neprestano bogatila' to liturgijo. Obramba- češčenja podob proti zmoti ikonoklastov, ki jo je sijajno vodil sv. Janez Damaščan, pomeni celo izvirnost katoliške Cerkve. Judaizem in islam sta zaradi zvestobe nevidnemu značaju Boga prepovedala, da bi ga uporabljali v podobah. Zaradi spoštovanja božje nadčasovnosti se je protestantizem, opirajoč svojo vero preveč izključno na knjigo, mudil večino časa pri preveč razgaljenem kultu. Cerkev je navdihnila graditelje katedral, kiparje, slikarje, zlatarje. Rada se je izražala v jeziku, ki ga ljudstvo razume: v jeziku predstave in kostumov. Iznajdba tiska je zaustavila ta razvoj. Knjiga je bila demokratična: pomnožila je eno znamenje; a revno znamenje: pisano besedo. Danes gresta kino in TV v istem ljudskem pravcu: a tako, da množita bogato znamenje: igrano in govorjeno besedo. Razvoj knjige je vzporeden z razvojem protestantske vere in oslablje-njem liturgičnega življenja. Ta propad se je razodel na vseh ravneh: obubožanje svete umetnosti, arhitekture, kiparstva, slikarstva in liturgične obleke. Tisti, ki se imajo za napredne, bi radi videli, da bi Cerkev zapustila vsa svoja oblačila in vse svoje obrede. Menim, da so silno daleč od viška napredka, so nazadnjaški. Pred enim stoletjem bi razvoj TV spet oživil te načine izražanja, ki so bili najbolj popularni do Gu- tenbergove iznajdbe. Na srečo je bila rimska Cerkev, varuhinja tradicij, zaradi italijanskega genija vselej zvesta temu čutu predstave. Televizirati mašo prvikrat za božič ni pomenilo le dela za slogo, s tem da so postavili veliko propagandno sredstvo v službo vere, veliko bolj je pomenilo podaljšanje na povsem nov način najodličnejšega sredstva, ki ga je Bog iznašel, da pove svetu zadnjo besedo svojega razodetja: učlovečeno Besedo. S TV zapuščamo (ne da bi zavrgli pisano besedo) dobo knjige, da vstopimo v „civilizacijo učlovečene besede.“ Prav to misel je imel pred očmi kardinal Suhard, ki je v svojem nagovoru o božiču 1948 omenil: „S tem, da je TV uvedla liturgijo v domove, jo je naredila dostopno vsem tistim, ki se je zaradi višje sile ne morejo udeležiti. Tukaj mislim na vas, dragi bolniki, ki boste videli, kako se bo odslej samota vaše sobe obljudila z najsvetejšimi in najljubšimi podobami. Mislim na vas, družinske matere, ki se ne morete udeležiti te polnočnice, ker morate čuvati hišo ali ostati pri zglavju trpečega otroka. Mislim na vas, možje, ki ste pošteni, ki pa imate omahujočo vero, ki vas stalni predsodki še ločijo od krščanskega življenja. Tudi na vas .ubogi grešniki, ki ste žejni stanja posvečujoče milosti. Ne upate si priti; upajte si vsaj poslušati... in gledati. Z dna svojih bojazni in očitkov in morda skozi svoje solze, sami pred tem aparatom, ki vam prinaša kakor z dna vekov obzirni in prerojevalni klic, poglejte!. . . Poglejte na tem platnu posvečene roke duhovnikove, kako dvigajo sveto hostijo, ki je vaše vsakdanje življenje morda ni cenilo ali jo oskrunilo. Poglejte, kako se dvigajo proti nebu te proseče roke v darovanju. Spoznajte spet te obrede svoje mladosti. Poglejte spet to cerkev, kjer ste bili krščeni in kjer ni nihče, pa najsi je še toliko grešil, nikdar tujec. Božja pota so neizmerljiva. Vi vsi, ki iščete v skrivnost, neverni, ki niste nikdai( poznali luči, ta prihaja k vam po novi in skrivnostni Poti.. Nekatere TV-gledalce je morda motilo to, da so videli, kako so na istem Platnu za mašo sledili plesi. Ali jih tudi moti, kadar gledajo Monsieur Vincenta (film o sv. Vincenciju Pavelskem) v kinodvorani, kjer so dajali nekaj dni Prej Lukrecijo Borgia? Seveda televizija maše ne more nadomestiti osebno navzočnost pri maši. A ko smo povedali, da nima pravne vrednosti, bi bila velika zmota zanikcrti ji isto globoko versko vrednost, kot jo priznajo duhovnemu branju ali gledanju lepega verskega filma. Več: ima evharistično vrednost, ker nas spet zveže z resnično skupnostjo, ki 'je trenutno združena po Evharistiji. (Duh. Roguet, ravnatelj središča liturgičnega dušnopastirstva.) Kardinal Roques, nadškof iz Rennesa piše: „Lahko se celo zgodi, da iz ljubezni do umetnosti ali do govora malo goreči kristjani ali celo nekristjani postanejo počasi stalni poslušalci nedeljske maše, ki jo oddajajo po radiu ali TV, Na čilski strani Bilo je malo čez osmo uro, ko je naš avto pripeljal iz predora in nas je pozdravilo modro čilsko nebo, ki se je v jutranji jasnini bočilo nad nami. Čilska ura je šesdeset minut za argentinsko. Včasi sta imeli obe deželi Isti čas, pa so med zadnjo vojno Argentinci hoteli posnemati Nemce in Italijane in uvedli novo uro, ki prav nič ne sovpada s potovanjem sonca čez nebesni svod. Sedaj se slišijo glasovi, da se bo nova vlada tudi v tem oziru vrnila k prejšnjemu stanju. Takoj ob čilski strani predora stoji Postaja* Caracoles, kjer smo se za trenutek ustavili, da so lahko mejni stražarji ugotovili, kdo smo. ter tako zadoščajo na svoj način verskemu čustvu, ki ga vsak človek nosi v sebi. Kdo ve. Ta maša bo morda nekoč za nekatere pot v Damask, izhodiščna točka notranje vrnitve. Ob daljnem dotiku z božjim in kljub radijskemu aparatu se morejo pod vplivom božje milosti oči odpreti luči, nemiri izginiti, brezbrižnost se zmanjšati, duše se dvigniti nad umazanost in grdobijo zemlje, da spet najdejo občutek in okus za lepoto in božje.“ Mimoidoči, ki gleda na večer gostije skozi okno restavracije, kako drugi jedo, vidi prizor, a ni udeležen pri jedi. Isto velja za tistega, ki je navzoč pri tele-vizirani maši. A ni rečeno, da je zato brez koristi. Lahko ga primerjamo obiskovalcu, ki gre v bolnišnico gledat nalezljivo bolnega skozi stekleno pregra-jo: njegov obisk ni brez vrednosti. Tele-vizirana maša je lahko po dispoziciji gledalca prilika za pravo molitev. Po „Informations catholiques internationales“ B. R. SEM ČILSKI... Zanimiva je železnica, ki veže Men-dozo s Santiagom in pristaniščem ob Pacifiku, Valparaisom. Graditi so jo začeli na pobudo čilskih inženirjev bratov Janeza in Mateja Clark leta 1872. Ker je višinski vzpon izredno velik, je videti na večini mest sredi med obema tračnicama, ki sta oddaljeni vsaksebi en meter še tretjo progo, ki je nazobčana in ki ji pravijo v španščini „cremallera“. Na argentinski strani vzpon še ni tako velik, dasi je tudi tam potrebna na več mestih nazobčana železnica. Drugače je pa na čilskih tleh. Tu pade železnica silno hitro po pobočju Andov od 3200 m višine na 1420 m. Če pomislimo, da je razdalja med obema postajama le 35 km, bomo imeli vsaj približno sliko, kako naglo se vlak spušča navzdol. Na čilski HODIL PO ZEMLJI strani je vsa proga elektrificirana kot smo to bili vajeni gledati v Italiji ali Avstriji. Argentina pa mora še vedno vztrajati pri svojih sajastih lokomotivah, ker ji pač manjka vodne sile. Ko že govorim o čilskih železnicah, moram priznati, da vsaj na glavnih progah daleč prekašajo argentinske. Vodstvo Se neprestano prizadeva, da izboljšuje vozni park. Proga med Santiagom in pristaniščem Valparaisom je v celoti elektrificirana, prav tako že omenjena preko Andov. Drugod vozijo mogočne Diesel lokomotive iz USA, kar pa se vidi tudi že nekaj časa v Argentini. Zanimive so navade na čilskih vlakih Vsaka lokomotiva ima na sebi precej velik zvon, ki slovesno pritrkuje, ko vlak vozi v postajo. To pa zato, da se ljudje umaknejo s proge, kajti Čilenec discipline ravno ne pozna dosti. Na eni izmed postaj sem videl, kako mimo so se postajenačelnikovi prešiči smukali med tračnicami in brskali za odpadki. Ker se oni niso blagovolili umakniti, je moral biti pač strojevodja bolj pameten in ustaviti vlak. Druga posebnost čilskih vlakov je način, kako se ugotovi, kdo plača polovični vozni listek oziroma nič. Predpis pravi: otrok, ki še ne meri en meter, je prost plačila. Do 120 cm se plača polovico vozne cene, nad to višino pa celo. Zato morajo sprevodniki stalno nositi s seboj mero, da v dvomnem primeru ugotovijo, ali ima mladi potnik še pravico do denarna olajšave ali ne. V Argentini poznajo le prvi in drugi razred. V Čilu pa je večja razlika: prvi in tretji. Razlika v ljudeh in ceni. V prvem najdeš samo evropsko oblečene ljudi bele polti in finega vedenja. V tretjem potuje „narod“. Ta narod bi se v prvem niti dobro ne počutil. S seboj nosi perutnino, sadje, pijačo. Skratka: v Čilu so vagoni tretjega razreda bolj podobni kokošnjakom ali hlevom kot vagonom. Na jugu perutnino nadomestijo ribe. Ljudje potujejo k morju, tam poceni nakupijo rib in jih potem nazaj grede po postajah prodajajo. Kakšen jo duh v takih vagonih, si pa lahko vsak sodbo ustvari. Jaz samo to vem, da sem pred leti zato, da sem ustregel prijatelju, ki je prvič potoval po čilski zemlji, kupil vozni listek tretjega razreda. Zašla sva med omenjene prodajalce rib. Ko sva prišla po štirih urah vožnje na cilj, so naju stenice ali njim podobne živalice že temeljito obdelale in sama sva dišala po ribah, kot da bi celo noč lovila na morju. Tedaj je difl+H-J-*. jmU. >Hz,,s,yy\ 4,' jaAaG a <4«VCu ^/'«' Urm,^ V, #«_ A UMn^.^tr. //k. . Vaw'»r++r /W*AM.t, c4a V «/,' ^'(K.ni X*i- "t*»" <«< W. A ve A-IIa. • X- CvCtt* , nuiÄA'11+Ai A*. ^f\ ru >1 «I t\j . Jrt\» /m ^t«wufir /un.mutk,-u- z/m.-Art«. ctc/li««ii fot <1 d*, ««n ^,%/n /ivr^iMie A-tt/«*».. ä^\.th f +Uk. , /n tu*. tlflU. Al tcirvu. , t((u**iu+dn. ,.» T^i. , Ji T<« /d« ^ «■ / fern* t-ri ' m. tjuLitv «i