Naše stališče Resnično: usoda slovenskega učitelja ni bila nikdar zavidanja vredna; izpremenilo se je v življenju našcga naroda rharsikaj, žalosten delež tega životarjenja je pa naša nespremenljiva, stalna last. V vseh političnih pferipetijah je učitelj vedno tisti kozel, na katetega se tovorijo grebi vseh političnih ekšperimentov naše mlade državc. Ni pa to dejstvo samo na sebi najžalosttiejše, ker so to udarci, ki prihajajo od zuftaj. Vajeni smo jih in le čudili bi se, če bi šel katerikoli »velik moment« našega naroda z božajočo roko mimo nas. Predobro vemo: Benjamini slovenske usode nismo bili nikdar in zato tudi danes ne postavljamo takih nemogočih zahtev. Nekoliko rcalisti smo vendarle postali. Bridek je le občutek, da se v tiašem stanu še vedno dobe posamezniki, ki upajo v periodično se ponavljajočih ugodnih konjunkturah doseči trajnih koristi na škodo svojih tovarišev in nravne višine vsega stanu. Toda ogromna večina slovenskega učiteljstva ne hodi več po tej poti. To je edina svetla točka zadnjih let našega stanovskega življenja, je pa istočasno edina tolažba za Vsfe sloverlske starše, ki naiti izročajo svoje hajdražje v vzgojo in pouk. Odkar nas je zavest pastorke združila v žgdlj stanovsko nepolitično organizacijo, doni neprestano naš klic: pustite nas v našem pravem delu, v krogu slovenskega naraščaja in ne tirajte nas v politično areno! Naše delovno področje mora biti obvarovario pred strankarskimi strastmi; predelikatno je, da bi brez škode preneslo moralne pretresljaje, ki jih povzroča učiteljstvu naša nestalna politika. Dobro se zavedamo, da bo ostala šola v vseh časih in krajih političum, toda menjajoči se politični vplivi nanjo naj se uveljavljajo na tistih mestih, ki so po ustavi za to postavljena. Tam naj dobiva šola svojo zakonito vsebino in obliko, ki jo mora učiteljstvo kot državni uradnik čuvati in negovati, in to pod edino možnim nadzorstvom nadrejenih organov, Samo ti so upravičeni izrekati sodbo o delii učiteljstva, ker riima nihče drugi zadostnega upogleda v naše delo, pravice in dolžnosti. V pravnih fazmerah se ižpremeitibe šolske politike ne smejo vršiti na hrbtih učitejstva, ki po svojem položaju ne more nositi odgovornosti za vsakočasni šolski sistem. Ker se pravi krivci — če se more tu sploh govoriti o krivcih — ne morejo došeči, se znaša prijazna Nemesis nad podrejenim uradnikom. Kar velja za učiteljevo delo v šoli, mora veljati tudi za njegovo izvenšolsko delovanje, v kolikor mu je po vsakokratnem režimu vsiljeno po nadrejenih oblastih. To delo tira učiteljstvo med Scilo in Karibdo: če ne parira, nosi posledice takoj, če se pa ukloni, mu pa grozi že najbližja bodočnost. To stanje je nevzdržno, je ponižujoče, za ugled učiteljstva in njegovo vzgojno delo pa skrajno škodljivo. Dovolj je tega, kajti škoda postaja že iiepopravljiva. Politični krogi imajo vse možnosti, uveljaviti svoja naČela in svojo vdljo tam, kjer se snuje državna prosvetna politika, od koder se tudi ušmerja vse šolsko in izvenšolsko delo učiteljstva ter se mu določa edino možen zakonit nadzor. To naše stališče je skupno vsemu učiteljstvu, nikaka razlika v svetovnem nazlranju nas ne more in ne sme ločiti, da bi ga fie branili v tovariški vzajemnosti v vseh momentih, ko se zopet in zopet zgrinjajo pblitične strasti nad našimi glavami. Dolžni smo to svojemu človeškemu dostojanstvu, je pa tudi edino jamstvo našega uspešnega vzgojnega dela, na katereth edirtb lalifco gradi država svojo kulturno usodo. V naši stanovski organizaciji odklanjamo vsakb partizanstvo, sirio pa za pravno sVbbodo učiteljstva v okviru obstoječih zakonov. Toda prav tako, kakor dopuščamo, 'dk Se vsak naš član izven organizacije politicno svobodno opredeljuje, zahtevamo za ves stan polne državljanske pravice, ker se zavedamo, da vestno vršimo vse svoje državljanske dolžnosti. Noben državljan si ne sme jemati pravice, kratiti nam citiih svoboščin, do katerih imamo kot državljani civilizirane države polno pravico. L. G.