Stev. 6, Izhaja 10. in 25 dne vsakega meseca. Stoji za celo leto 3 gld: — pol leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 Posamezne štev. 15 kr. Oznanila lkrat natisnena od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila in reklamacije pošiljajo se uprav ništvu v M ari bor. Odprte reklamacije so poštnine proste. V Mariboru, 25. mareija 1898. Tečaj XIX. POPOTNIK. Grlasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". Spisi in dop is i pošiljajo so uredništvu v Maribor, Rciserstrasse 8, Pismom, na katera se želi odgovor, naj se prdene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se neoziramo. Xzd.ajo.telj izi liiednik: M. J. Nerat, nadučitelj. se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. Radi velikonočnih praznikov izide 7. številka „Popotnika" že v soboto dne 9. aprila. Naša organizacija. IX. Dobro veni, da se zadnjič označena uredba naše organizacije ne bo izvršila na mah, a prepričan sem. da se sčasom lahko izvrši; zato hočem še kratko omeniti, kako si mislim nje delovanje. Ker ne more biti naše zanimanje za šolske in učiteljske zadeve nikdar preživo, se nam tudi ni bati, da bode delovanje organizacije kdaj preživahno; na to stran nam ga torej tudi ni treba omejevati; naše razmere tesnijo ga itak dovolj. Vendar se mi vidi neobhodno potrebno, da zborujejo okrajna društva, Če le mogoče, vsak mesec, deželna vsako leto, »Zaveza" vsako drugo leto, državna zveza pa vsaj vsako peto leto. Vsakoletni „Zavezini" zbori so marsikomu velika žrtev, ker morajo biti v raznih krajih, a pozneje bi jih zborovanja deželnih društev v marsičem nadomestila. Glede na stroške menim, da bi ti ne bili mnogo (za Kranjce celo nič) večji, kakor so sedaj, ker bi »Zavezi", ki bi imela še lep prebitek od listov in drugih podjetij, zadoščal prispevek po 10 kr. od člana; najbolj prizadeti bili bi mi Štajerci, ko bi morali vzdrževati tako rekoč dve deželni zvezi. Da se posamezni člani preveč ne obremenijo, nasvetu jem, da plačajo oni člani, ki se zborovanja okrajnega društva iz katerega koli vzroka ne morejo ali nočejo udeleževati (izvzeta je bolezen), kakor tudi tisti člani, ki prebivajo v kraju, kjer se zborovanje vrši, po 1 krono, oziroma pol krone v društveno blagajno. Ta prispevek bi primeroma k stroškom, katere imajo oddaljeni udeležitelji, nikakor ne bil prevelik, a vendar bi osigural društvu lepe dohodke. Seveda se to ne da siliti, a kdor pozna potrebo organizacije in je toli pošten, da ne tirja od drugih večjih žrtev za njo, kakor od sebe, bo deloval, da se ta ali tej podobna misel povsod izvede. Sedaj pa še nekaj o delovanju v društvih. Danes misli skoraj še večina, da je že dovolj, če smo si razna društva ustanovili, če volimo tem društvom pri vsakoletnih glavnih zborih potrebna vodstva, in če se zborovanj udeležujemo vsaj v tolikem številu, da so mogoča, vse drugo pa, da naj bo le odborova briga. Naravno je sicer, če tirjamo od odbornikov največ požrtvovalnosti in največ dela, a nikakor ni prav, če drugi roke križem držimo. Ne glede na to, da pričakujemo od naše organizacije sploh drugačnih uspehov, kakor od kake denarniške zadruge, kjer res lahko samo nekateri opravljajo potrebna dela, nam je pomisliti, da imajo odborniki G svojega domačega dela vsaj toliko, kakor mi, kako naj potem še zmagujejo vso društveno delovanje? Kje naj vzamejo čas, da nas samo oni zmiraj zabavajo z zanimivimi referati, nas seznanjajo z delovanjem drugega učiteljstva, stavijo vse umestne nasvete in predloge, skrbijo za primerno razvedrilo po zborovanjih itd. In če delujejo oni tudi vzgledno-vztrajno, drugi pa, ki tvorimo večino, torej maso učiteljstva, povsem pasivni ostanemo, se ne more nikdar doseči smoter organizacije: vsi za enega, eden za vse. Kaj liasne, če odboru še tako soglasno pritrjujemo, če se pa za stvar brigamo le, dokler se razpravlja, potem jo pa preziramo, ali, kar je še huje, jo še celo oviramo s tihim ali glasnim nasprotovanjem. Kako drugače bi bilo, če bi se vsak za vse važnejše stvari pobrigal, jih premišljeval in svoje nazore na primernem mestu, to je v društvu ali v našem listu prijavil in zagovarjal, ko bi društvene težnje bile ob enem naše osebne težnje! Koliko popolnejše in uspešnejše bilo bi potem naše delovanje! Vrhu tega je pomisliti, da so tudi odborniki le ljudje, ki ne morejo vsega prezreti in vse prav storiti. Društveno delovanje, omejeno samo na nekatere osebe, postaja čedalje bolj enostransko, osebno, dokler ne vzbudi dovoljnega nasprotstva in krize, t. j. dokler se vodstvo ne izroči povsem drugim rokam. Cesto se zgodi, da tem načinom odidejo žalostnim srcem možje, ki so po svojem prepričanju vztrajno delovali za vesoljnost, a ker so bili sami, postali so enostranski. Njihovim naslednikom se navadno ne godi boljše in tako vidimo, da nas marsikateri zaslužni „generalu le od strani gleda. Udeležujmo se torej vsi dela, vsi razmotrivajmo vprašanja, vsi zasledujmo delovanje naših društev in nadzorujmo naše izvoljence. Društvo tvorimo mi vsi, odbor bodi le izvršitelj naših sklepov; če se jim noče ukloniti, pa naj gre. (Je bi postalo zanimanje bolj splošno in bi prodrlo večino učiteljstva, bi požrtvovalnih odbornikov tudi ne bilo težko dobiti, ker vsakdo rad deluje, če vidi, da se mu zaupa iz prepričanja, če čuti, da je on le skupna roka tovarišev in je uverjen, da ima trdno zaslombo za seboj, med tem, ko se vsak poštenjak brani polovičarskega dela. Kar sem tukaj navedel o majhnih, rekel bi prvotnih društvih, velja tudi za sestavljena, tako imenovane zveze. Tudi tam morajo biti vsi člani (društva, kakor posamezne osebe) povsem enakopravni, vsi imajo dolžnost vztrajno delovati za skupni smoter, kakor imajo vsi pravico do skupnih koristij. Tako, končal sem in drugi imajo besedo. Želim le, da bi se mojim izvajanjem pripoznal povsod isti dobri namen, s katerim sem jih spisoval, ker prepričan sem, da se nam potem ne bo bati očitanja: učitelji mnogo obetajo in začnejo, a malo skončajo, ampak priborili si bodemo se složnim delovanjem potrebni ugled in boljšo bodočnost. V to pomozi Bog! - Idejalist. -—----- Slovniška teorija Kernova. Piše dr. Janko Bezjak, (Dalje.) Če pa hočemo določiti razmerja, v katera more podlog stopiti po svojem stanju, moramo staviti raznovrstna vprašanja in pri tem rabiti različne vprašalnice. Ako nam je mogoče vprašati z besedicami: kje? kam? kod? odkod? do k od?, nam je to dokaz, da je predlog stopil v neko krajevno razmerje, katero se nam natančneje določuje po dotičnem določilu. če moremo popraševati z vprašalnieami: kedaj? kako dolgo? koliko časa? kolikrat? odklej ? itd., je to izvestno znamenje, da se podlogovo stanje vrši v nekem času. da je podlog v časovnem razmerju, katero je zopet izraženo natančneje. In tako še nahajamo več enakih razmerij, namreč: razmerje vzroka, oziroma razloga, razmerje smotra ali namena, razmerje pogoja, razmerje dopuščanja, razmerje načina, razmerje sredstva. Po prvem poprašujemo z vprašalnieami: zakaj? zaradi koga? zaradi česa? Po drugem z vprašalnico: čemu? Po tretjem z besedami: s katerim pogojem? Po četrtem z besedama: v kljub čemu? Po petem z vprašalnicama kako? koliko? Po zadnjem z besedami: s kom ali s čim? Se eno važno razmerje moramo posebej pridejati, namreč razmerje med podlogom in onimi stvarmi, na katere stanje podlogovo naravnoč prehaja ali se vsaj ozira. Hote popraševati po tem razmerju, moramo se posluževati sledečih vprašalnih besed: koga ali kaj? komu ali čemu? koga ali česa? Ali moremo po kraju, času, vzroku ali razlogu, smotru ali namenu, pogoju, načinu in sredstvu in po onih stvareh, na katere se dejanje naravnoč nanaša, vprašati pri vsakem stanju? Poglejmo! Vzamimo n. pr. glagol „dajati" ! Kraj lahko določimo, ker moremo vprašati: k je, kam in celo od kod daješ? Dalje tudi čas; kajti mogoče nam je vprašati: kedaj, kako dolgo, koliko časa, obkorej, itd. daješ? Tretjič tudi razlog in vzrok, ker je možno staviti vprašanje: zakaj daješ? in zaradi koga (česa) daješ? Četrtič tudi smoter ali namen, saj moremo vprašati: čemu daješ? Petič tudi pogoj; saj lahko vprašamo: s katerim pogojem daješ? Šestič tudi način in sredstvo; inače bi ne mogli staviti vprašanj: kako daješ in s čim daješ? Sedmič tudi dopuščanje, ker moremo vprašati: v k ljub čemu daješ? Naposled pa je nam možno še tudi izražati razmerje med podlogom in onimi stvarmi, na katere se stanje dajanja ozira ali nanaša*; kajti lahko vprašamo: kaj daješ? in komu daješ? Takih glagolov pa je mnogo. Oglejmo si pa stanje hojenja! Tudi tu je mogoče staviti večino istih vprašanj} katera smo stavili pri stanju dajanja; tudi tu moremo vprašati: kje hodiš? kam? kedaj? kako dolgo? zakaj? čemu? kako? s čim? itd. Pa nikakor nam ni možno vprašati: kaj hodiš? komu ali čemu hodiš? koga ali česa hodiš? — Tu moremo torej določiti kraj, čas, vzrok, razlog, smoter, namen, pogoj, dopuščanje, način in sredstvo stanja kakor zgoraj, a nemogoče je določiti stvar, na katero bi se naj nanašalo to stanje. Zakaj neki nemogoče? — Ker je stanje po svoji naravi že tako, da se ne more nanašati ali ozirati na nobeno stvar zunaj predloga, ampak da je le na tega omejeno. Sem spadajo glagoli: sedeti, stati, ležati, spati, iti, leteti, hiteti in mnogo drugih. Sicer bi mogel kdo tej trditvi oporekati, češ, da se v stavku: Grem proti domu stanje vendar le ozira na stvar zunaj podloga, namreč na dom; kajti obrnjeno je proti domu. Na videz je ta ugovor opravičen. A vprašajmo: Leži li ta pomen v pojmu „iti" samem? To se pravi: Moramo vsekdar, kadar govorimo o tem stanju, vprašati: proti komu ali čemu? Izvestno, da ne. V čem pa po tem takem leži pojem smeri? — V predlogu proti in skloniln sam ost a In i k o vem. Če pa je taka, glagol sam nima moči, da bi se iz lastnega nanašal na drugo stvar; on tudi v popolno določitev svojega pojma ne potrebuje drugega pojma: iti je sam po sebi popoln pojem. Drugače je z glagolom „nesti". Ta nam izraža stanje, katero samo za se na pod-logu ne more biti, katero niti ne more nastati, če podlog ne stopi z drugo stvarjo * lladi kratkosti hočemo to razmerje imenovati podlogovo razmerje do stvarij. v tisto določeno razmerje, katero glagol „nesenja" zaznamuje: če kdo nese, mora nekaj nesti, drugače ne nese. Pojem nesen j a in pojem neke stvari, na katero prehaja ovo stanje, sta torej najtesnejše spojena: če liočemo stanje „nesenja" popolnoma določiti, moramo vprašati: koga ali kaj nese kdo? Da se tedaj o.vo stanje zmerom ozira na neko stvar zunaj podloga, to leži v pojmu „nesenja" samem: glagol sam ima to moč. To razmerje med stanjem in stvarjo je torej celo drugačno nego v prejšnjem primeru: tuje bistveno, rekli bi, notranje, tam pa slučajno, rekli bi, zunanje. Tudi tukaj bi mogli navesti okolnosti, pod katerimi se nesenje vrši; mogli bi vprašati: Kam kdo neso? kedaj? zakaj? čemu? kako? s čim? s katerim pogojem? A vendar bi pogrešali glavne reči. Kaj bi nam pomagalo, ko bi vedeli vse okolščine, a ne bi vedeli, katero stvar nese! Naposled bi vendar le morali vprašati: kaj pa nese? To je glavna in velika razlika med stanju te in one vrste. Uvideli smo tedaj, da nekatera stanja prehajajo od podloga na druge stvari, oziroma da se na te nanašajo, nekatera pa da ne morejo niti prehajati niti se ozirati, ampak da ostajajo le na pod logu. Uvideli smo dalje, da so nekatera določena razmerja prikladna vsem stanjem in da jih moremo najti pri vsakem stanju: to je razmerje kraja, časa, vzroka (razloga),, smotra (namena), pogoja, dopuščanja, načina in sredstva; takozvana podlogova razmerja do stvarij pa da se ne nahajajo pri vseh stanjih, ampak le pri tistih, ki prehajajo na druge stvari, ker se pri drugih stanjih niti ne morejo nahajati. Iz tega sledi prvič, da moramo vse glagole deliti v dve glavni vrsti: v tiste, kateri poznamenjujejo stanja, prehajajoča ali se ozirajoča na stvari zunaj podloga, in v tiste, kateri zaznamujejo stanja, ne mogoča učinjati ali se ozirati iz lastne moči na druge stvari, ampak omejena posvojeni pojmu na podlog sam. Oni zahtevajo določene sklone tistih imen, ki služijo v natančneje določevanje njihovega pojma: ti ne morejo zahtevati nobenega sklona, ker v določevanje svojega pojma ne potrebujejo nobenega imena. To je za nas važna in merodajna razlika, a nič manj važna ter merodajna ni ona med gori navedenimi razmerji. Na obe se je Kern premalo oziral, ko je sestavljal svojo teorijo o predmetu; kajti iz obeh sledi drugič dvoja skupina novih stavkovih določil ali členov. Prva skupina teh določil se more nahajati pri vseh glagolih, druga ne pri vseh: to je prva bistvena razlika med tema skupinama. Druga bistvena razlika leži v pojmu določil samih, po katerem se dele v dve skupini. Prva skupina določuje okolnosti, v katerih bi moglo biti vsako stanje, oziroma vsak podlog po svojem stanju. Naj si bodo te okolnosti še tako raznovrstne in naj si bo slučaj še tako redek, da bi se katero dejanje vršilo pri vseh tistih okolnostib, če tudi bi to ne bilo nemogoče: brez dvombe možno je si vse okolnosti predstavljati in jih potem tudi o dotičnem in o vsakem drugem stauju izpovedati; možno pa zaradi tega, ker bi vse te okolnosti tudi v istini mogle biti. To je bistvo vseh teh določil; radi tega jih Nemec tudi zaznamuje z imenom „določila okolnosti" (Umstandsbestimmungen), a Slovenec jim pravi p risi ovna določila. Druga skupina določil se ne nahaja pri vseh glagolih. Ona no določuje stanja po ovih okolnostib, ampak navaja tiste stvari, na katere stanje naravnost prehaja, ali se vsaj ozira in nanaša in s katerimi stopi podlog po svojem stanju v določeno razmerje. Bodi si pa to razmerje ožje ali manj ozko, tako ali ovako: v tem, kar smo prav sedaj povedali, leži skupnost teh določil, v tem se bistveno razločujejo od onih. To že kažejo tudi vprašalnice. Po teh določilih poprašujemo, poslužuje se besed : koga ali kaj? korau ali čemu? koga ali kaj? Ima-li pa ta skupina določil tudi svoje skupno ime? Ima ga. Tiste stvari namreč, ki postanejo zavisne od podlogovega stanja, sč zovejo predmeti, in po takem slovnica zaznamuje to skupiuo določil z imenom predmeta. (Dalje pride.) Čuk. (Slika za višjo stopnjo. V. Pulko.) Pripravi se natlačen čuk, sova in kak ptič s trdim perjem (grlica). Izvrstne so tudi podobe v „Naumarin, Naturgeschichte der Vogel Mitteleuropas". I. Vzbudimo zanimanje! Kdo pozna zloglasnega ptiča, ki bolnikom smrt napoveduje? Mnogo rok pokoncu in glasi: čuk, sova! Kdo mi ve kaj o čuku povedati? Oglasi se jih spet mnogo. Pravijo, da bo kdo pri hiši umrl, če čuk blizu poje. .laz sem našel (pravi nek deček) v vrbači (vrbi) mlade čuke; taki so bili kakor mladi piščanci. Pri sosedovih so bili stric bolni (pravi drugi); pa je priletel ponoči čuk na okno in se drl. Jaz sem bil tam, sem šel ven, da bi ga zgrabil, pa mi je všel. So umrli stric? prašam. Ne. — No, mislim si, eden kamen smo prazni veri že izpodbili. — Jaz sem ga pa videl v škednju pod slemenom sedeti, ko smo delali zmes za krave. — Pri nas je pa skozi rol (dimnik) padel, ko so mati zjutraj zakurili, pa se je ubil. — Naša mati so se jokali, ko so bili oče bolni in je čuk ua kronovei (Robinia Pseudoacacia) pel. So umrli oče? prašam. Ne. Glej to paro čukasto, rečem, pa še lagati zna in ljudi za nos voditi! O pač, umerje! Oče so pravili, da so pri Vukovih tetica umrli, ker je čuk na strehi pel, ko so bili bolni — tako se je eden potegnil za tega ponočnjaka No, no, le počakaj; ga bodemo še le sodili, ko bodemo kaj več o njem slišali. Pravijo tudi (se oglasi še eden), da sove tistemu oči izpraskajo, kateri bi jih ponoči oponašal. Tako smo se razgovarjali; otroci res precej vedo. Pa je že kdo izmed vas videl čuka? Z največjo korajžo se oglasi ta, ki ga je videl mrtvega, ko se je na ognjišču ubil. Natančnega pa ni vedel nič več povedati. II. (Smoter.) Dobro! Vam bom ga pa jaz pokazal, in potem se bomo kaj več o njem pomenili. III. (Nazorovanj e!) A-a-a! O-o-o! Glej, glej, kako hudo gleda! Smeh itd. se čuje po razredu, ko jim pokažem čuka, ter ga neseni od klopi do klopi. — Kaj pa vidite posebnega na njem? Velike, naprej obrnjene oči. Ogledite si ga dobro in vsak naj pove, kaj vidi! Kljun je kratek in zakrivljen; glava je nizka pa široka; noge so kosmate; kremplji so dolgi in ostri; jaz pristavim: zunanji krempelj (ga pokažem) se da naprej in nazaj obrniti; zato čuk dobro pleza. Kakšno barvo ima perje? Zgoraj sivo-rujavo z okroglastimi lisami, spodaj pa belkasto z rujavkastimi lisami. To perje pa ima še neko drugo lastnost. Potipaj čukovo in potem grličino perje! Čukovo je bolj mehko. (Na večjih sovah se to mnogo bolje opazi.) Zakaj pa je čukovo perje bolj mehko ? Ker je gosto in dolgo. Ali ima čuk ušesa? Ta „da", katerega slišim je izraz nezaupljivosti; torej jim povem (pokazati se ne da mnogo): Ima jih in sicer za tem redkim ščetinastiin perjem. Ima tudi mesnat uhelj, ki je porasten s perjem; to perje se da privzdigniti, kakor privzdigne zajec svoja ušesa. Ne bom pozneje omenjal, da je treba vsak odstavek takoj v lepih, kratkih stavkih večkrat ponoviti. Na tablo: Popis. IV. 1. (Odmišlj anje.) Kje ste videli čuka? Na drevesu, na oknu, pod slemenom, v vrbi, v dimniku itd. Kje ste pa slišali čuka ali sovo ponoči? Pri hiši, v gozdu. Jaz sem slišal (oglasi se eden) hu-hu-hu-hu v gozdu, ko smo šli iz Haloz ponoči domov. Kje prebiva tedaj čuk? Kam pa stavi svoje gnezdo? V votlo drevje; pa tudi v staro zidovje, na streho, v zvonik itd. Eden od vas je videl mladiče! Kakšni so? Mali in z belkastim kosmačinjem (puhom) pokriti. Lani smo popisali kragulja (in nekaj ujed pozna vsak); o čem se živi ta ropar? V čem pa sta si kragulj in čuk podobna? Kljun, kremplji, oči. Ker imata oba enako orožje, zato bodeta tudi zalezovala enak plen. Ali čuk je nekoliko bolj pošten. On si išče miši, martinčke, hrošče in ponočne metulje; pa tudi gosenice mu dišijo. Včasih res pograbi kakega malega ptička, pa to je le redkokdaj. Nekdo je našel pri čukovem gnezdu petnajst miši, s katerimi je mislil mlade krmiti. Če so že mladi taki požeruhi, kaj pa še le stari! Čuk ima tudi to navado, da za-,se na kup nanosi živeža, ako sluti slabo vreme. Čudno pa je to, da lovi navadno le ponoči. Na tablo: Bivališče, gnezdo, živež, čas lova. 2. Cesa je čuku treba, da more po noči loviti? On mora dobro videti, ali dobro slišati, ali pa dobro vohati. Katera domača žival lovi tudi ponoči? Mačka. Kaj ji k temu pripomore? Dobre oči. „Čuk ima ravno take oči ko mačka", mi je eden prasnil takoj vmes; prav je imel. Kaj pa je posebnega na teh očeh? Velika črna pika. To ni pika, ampak to je luknjica, imenovana zrenica, skozi katero gre svetloba bolj globoko v oko. Čim več svetlobe pride v oko, tem bolje žival vidi. Da pa pride tudi ponoči dovolj svetlobe notri, zato je treba večje odprtine, zrenice. Poskus z mačko zvečer pri luči. Ako ima oči proti luči, je zrenica mala; ima pa preč obrnjene, je zrenica večja. Pri malo odprtih vratih pride v sobo od zunanje luči manj svetlobe, kakor pa, če vrata pri istej luči na stežaj odpremo. — Čim bolj je ponoči svetlo, tem boljše za čuka; takrat lovi navadno celo noč. Kam radi tega rad, prileti? Iv luči. Ima pa to grdo navado, da pri tem rad skovika. Kaj pravijo takrat babjeverni ljudje? Kako ve čuk, pri kateri hiši je bolnik? Ker imajo tam dolgo v noč, ali pa tudi celo noč luč. Ali se torej briga čuk kaj za bolnika? Kaj ga vabi k hiši? Proč torej s to prazno vero in mislimo si: siromak, sedaj ko gremo mi spat, pa moraš ti iti s trebuhom za kruhom. (Primeri temu veše (Motten), ki priletijo zvečer k luči in si osmodijo krila.) Nekatere živali delajo šum, kadar lazijo ali letajo. Ta šum je mnogokrat jako rahel, ali čuku ne ujde. Kakšen sluh mora torej imeti? Kaj napravi človek, če hoče bolj slišati? Priloži dlan k uhlju. Kaj pa napravi čuk? Privzdigne pernat venec (uhelj), čukov nos pa ni veliko vreden. Na tablo: Čuk ima bistre oči in tanek sluh, da lahko opazi svoj plen. 3. Ali je že kdo videl mačko, kako zalezuje svoj plen? Tiho in počasi lazi. Zakaj ? Da bi ne splašila živali, katero zalezuje. Kaj bi se zgodilo čuku, ko bi ga slišale priti živali? Skrile bi se mu. Jerebice, golobe itd. slišimo leteti, ali čuka pa ne. Odk