9 GEOGRAFSKI OBZORNIK strokovna revija za popularizacijo geografije izdajatelj: Zveza geografov Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana Za izdajatelja: dr. Matej Gabrovec iSSN: 0016-7274 Odgovorni urednici: Maja Besednjak in Mojca Ilc Uredniški odbor: dr. Dejan Cigale, Karmen Cunder, Primož Gašperič, dr. Drago Kladnik, dr. Ana Vovk Korže, dr. Irena Mrak, Dejan Mužina, mag. Miha Pavšek, dr. Irma Potočnik Slavič, dr. Mimi Urbanc Upravnik revije: Primož Gašperič Elektronski naslov uredništva: maja.besednjak@guest.arnes.si, mojcailc@yahoo.com Medmrežje: www.zrc-sazu.si/zgds/go.htm Tisk: Tiskarna Oman Finančna podpora: Ministrstvo za šolstvo, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Cena: 2,7 € Transakcijski račun: 02010-0014166331 Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana izhaja 4-krat letno kot enojna ali dvojna številka. Geografski obzornik objavlja izvirne prispevke, ki Še niso bili objavljeni nikjer drugod. Uredništvo si pridružuje pravico do (ne)objave, krajšanja, delnega objavljanja prispevkov v skladu z uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Prispevke pošljite natisnjene in po elektronskem mediju na naslov in elektronsko pošto uredništva. Poslanih prispevkov ne vračamo. Revija je vključena v SCOPUS. GEOGRAPHIC HORIZON professional magazine for popularization of geography Publisher: Association of Slovenian Geographers, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia For the publisher: Matej Gabrovec, Ph.D. ISSN: 0016-7274 Editors: Maja Besednjak and Mojca Ilc Editorial board: Dejan Cigale, Ph.D.; Karmen Cunder; Primož Garšperič, Drago Kladnik, Ph.D.; Ana Vovk Korže, Ph.D.; Irena Mrak, Ph.D.; Dejan Mužina; Miha Pavšek, M.Sc.; Irma Potočnik Slavič, Ph.D.; Mimi Urbanc, Ph.D. Administrator: Primož Gašperič E-mail: maja.besednjak@guest.arnes.si, mojcailc@yahoo.com www: www.zrc-sazu.si/agss/horizon.htm Print: Oman Financial support: Ministry of Education, Slovenian Research Agency Price: 2,7 € Bank account: 02010-0014166331 Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenia The magazine is indexed in SCOPUS. Za čisto desetko! Upava, da si boste za branje Geografskega obzornika vzeli vsaj nekaj časa še preden ugasne olimpijski ogenj. Obsežnejša enojna številka, zadnja v letniku 56, nam prinaša veliko zanimivega branja.V prvem delu si v treh člankih lahko preberete o Berlinskem zidu ter o mestu Berlin 20 let po padcu le-tega, o usodnih družbenogospodarskih spremembah v Kanadi, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih ter o razvojnih možnostih varstvenih območij Natura 2000. Zajeten drugi del vsebuje poročila o ekskurzijah, geografskih večerih in predavanjih v minulem letu ter vabila, da se teh dejavnosti udeležimo tudi v prihodnje. Povabljeni smo tudi k svojevrstnemu raziskovanju Rima in Alp. Ponovno se lahko spomnimo častitljive 90. obletnice Oddelka za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot vsa geografska literatura je tudi Geografski obzornik svojevrstna slika časa - ta številka je nastajala v času med obeleževanjem obletnice padca Berlinskega zidu in začetkom zimskih olimpijskih iger. Zaradi 4 metre visokega in 37 kilometrov dolgega zidu je Berlin mesto z osupljivo zgodovino. Berlinski zid je skoraj 30 let razdvajal mesto, družine, naroda. Padec Berlinskega zidu je bil eden prelomnih dogodkov demokratičnih sprememb v Evropi. Tudi sodobni Berlin jemlje dih, še posebej s svojo urbano strukturo in arhitekturo, ki želi sporočati o demokratičnosti, svobodi in moči Nemčije in Evrope. V srcu Evrope zidov ni več! V Evropi zidov ni več? V Švici so na referendumu glasovali proti gradnji novih minaretov. Bi se lahko podoben izid zgodil še v kateri drugi evropski državi? Nas je koga strah? Moči nekoga ali svoje šibkosti? Kdo smo, Evropejci? Če bi bili manj negotovi o svoji lastni identiteti, nas ne bi razjedal strah pred drugimi. A koliko samozaupanja in strpnega duha sploh ima svobodna in združena Evropa? Morda lahko najdemo kakšen vzorec reševanja medkulturnih problemov na drugem koncu sveta, v deželi, iz katere te dni s stisnjenimi pestmi spremljamo športne dogodke. Kanada je primer pluralistične družbe z zavidljivo stopnjo kulturne strpnosti. Ali bo takšna ostala tudi v prihodnje? V deželi socialnega blagostanja, stabilnosti in medkulturnega sožitja postaja vse očitnejši neevropski kulturni in politični vpliv. Ne glede na to, na kateri stani oceana živimo, bo bodočnost od nas zahtevala veliko razuma in strpnosti. Nenazadnje nas bo na tem planetu v začetku aprilu po ocenah znanstvenikov živelo 7 milijard! In kaj naj bo "za čisto desetko"? Nisva imeli v mislih Geografskega obzornika. Olimpijski nastopi in uvrstitve naših športnic in športnikov bodo za čisto desetko, seveda! In za čisto desetko naj bo za vas letošnje leto! Saj letos kako drugače niti ne more biti. Za čisto desetko! Maja Besednjak in Mojca Ilc, odgovorni urednici Fotografija na naslovnici: 20-LETNICO PADCA BERLINSKEGA ZIDU SO OBELEŽILI Z VELIKIM FESTIVALOM SVOBODE, NA KATEREM SO MED DRUGIM PONOVNO, TOKRAT LE SIMBOLIČNO, PODRLI ZID, NAREJEN IZ VELIKIH PAPIRNATIH ZIDAKOV Avtor: EPA / RADEK PIETRUSZKA Mimi Urbane Berlinski zid . 4 Irma Potočnik Slavič Kanadske družbenogospodarske prelomnice_ Ana Vovk Korže, Alenka Sajovic Območja Nature 2000 kot razvojna priložnost v času gospodarske krize . Mimi Urbanc Rimsko cesarstvo_ 21 26 Vojko Strahovnik Alpe: kot jih vidijo ptice . 26 90-letnica Oddelka za geografijo Filozofske fakultete UL_28 Primož Pipan Jesenske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2009 _ 30 Bojan Erhartič Geografski večeri Ljubljanskega geografskega društva v letu 2009 33 Matjaž Napokoj Prvomajska strokovna ekskurzija __ Ljubljanskega geografskega društva na Šrilanko _ Katarina Polajnar Horvat Predavanja Ljubljanskega geografskega društva jeseni 2009 35 40 Katarina Polajnar Horvat Napoved predavanj spomladi 2010 . 41 Ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva spomladi 2010_ 9 IZVLEČEK Berlin, nekoč mogočna prestolnica mogočne države, je neposredno in kruto občutil vse razsežnosti hladne vojne. Mesto je na pol presekala 37 km dolga meja. Ob njej je nastalo obsežno prazno območje, ki ga je bilo po padcu železne zavese pred 20 leti potrebno zapolniti z novo vsebino in nasilno ločena dela mesta ponovno povezati v celoto. V članku predstavljamo nekaj dejstev, povezanih z zidom, dva velika projekta na območju nekdanjega nikogaršnjega ozemlja in ob slikah nekaj točk vzdolž nekdanjega zidu, ki naj bi si jih ogledal vsak obiskovalec mesta. Ključne besede: Berlinski zid, hladna vojna, nikogaršnje ozemlje, padec Berlinskega zidu, prenova, Berlin, Nemčija. ABSTRACT Berlin Wall Berlin, once the powerful capital of a powerful country, directly and cruelly experienced all of the dimensions of the Cold War. A border thirty-seven kilometers long cut the city in half and a vast vacant area appeared alongside this border. After the fall of the Iron Courtain twenty years ago, it was necessary to fill in this area with new urban content and reconnect the forcibly divided parts of the city into a whole. This article presents certain facts connected with the wall, two large-scale projects in the former no man's land, and photos of some points along the former wall that are must-see destinations for all visitors to the city. Key words: Berlin wall, cold war, no man's land, fall of the wall, redevelopment, Berlin, Germany. Avtorica besedila: MIMI URBANC, dr. geog., Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Ljubljana E-pošta: mimi@zrc-sazu.si Avtorja fotografij: MIMI URBANC in FRANÇOIS REINCKE COBISS 1.04 strokovni članek v--, e morem najti Potsdamskega trga. Tu? To ne more biti. Potsdamski trg, tam, kjer je bil včasih Café Josti. Popoldne sem hodil tja na klepet in na kavico in opazovat množico. Še pred tem sem pokadil cigaro pri Loese & Wolf... znameniti trafiki. Prav tu nasproti. To ne more biti Potsdamski trg. In nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal. Bil je živahen kraj. Tramvaji, kočije in dva avtomobila: moj in tisti od prodajalne čokolade. Tudi Wertheimova trgovina je bila tu. In nato so se nenadoma pojavile zastave. Tu ... Ves trg je bil prekrit z njimi. In ljudje niso bili nič več prijazni ... in tudi policija ne. Ne bom odnehal, dokler ne najdem Potsdamskega trga. Kje so moji junaki? Kje ste, moji otroci? Kje ste moji lastni, topoglavi ... tapravi? Imenuj mi, muza, nesmrtnega pevca, ki je, potem, ko ga je zapustila umrljiva publika, izgubil glas. On, ki je bil angel poezije in je zdaj postal lajnar, prezrt ali zasmehovan ... zunaj, na pragu nikogaršnje zemlje. 20 mark, 40 mark, 80 mark. V enem tednu bi jih lahko imel 500. Proč, na jug. Kako nora misel, da bi ostal tu. Preveč prometa. Tepec, trikrat je bil na tem. Proč od tu hočem. Če me kdo prepozna, me bodo vrgli iz srednje šole. Klausa potrebujem, on bi lepo poskrbel zame. Tako dober je bil, predober. In zdaj je mrtev. Ali so še meje? Več kot kdajkoli prej. Vsaka ulica ima svojo mejo. Med vsako parcelo (in sosednjo) je pas nikogaršnje zemlje ... zakrit z živo mejo ali jarkom. Kdor si upa, bo padel na nastavljenih minah ... ali ga bodo zadeli laserski žarki. Postrvi v vodi so v resnici torpedi. Vsak lastnik, celo najemnik si prilepi ploščico s svojim imenom kot grb in preučuje časopis kot kak svetovni voditelj. Toliko držav, kolikor je posameznikov. In te državice so prenosne. Vsak vzame svojo s seboj..." (2). Odlomek iz znamenitega filma Nebo nad Berlinom iz leta 1987 režiserja Wima Wendersa odraža vso bolečino in nesmisel delitve, ki je prizadejala globoke in verjetno neozdravljive rane v mestno tkivo, pri tem pa usodno posegla v življenje Berlinčanov. Avstrijski pisatelj Peter Handke - njegova mama je bila koroška Slovenka (3) - je v poezijo prelil usodo prebivalcev mesta, ki je po političnem kockanju velesil najbolj neposredno občutilo hladno vojno. V Berlinu se je železna zaveza manifestirala kot nepredušno zaprt betonski zid. Poglavitni "dosežki" Berlinskega zidu 60.000 ljudi iz vzhodnega dela Berlina je bilo zadnjič na svojem delovnem mestu v zahodnem delu mesta v petek, 11. avgusta 1961. V nedeljo so Zahodni Berlin obdali z bodečo žico in protitankovskimi ovirami, že v ponedeljek pa so začeli z gradnjo trdnega zidu. Z vidika razvoja in življenja mesta je pomembno, da je meja presekala 192 ulic; 97 med njimi jih je vodilo v vzhodni Berlin in 95 v druge dele nekdanje Nemške demokratične republike. Zid je prekinil tudi železniške proge in linije podzemne železnice (4). 20. septembra se je v vzhodnem delu mesta začela nasilna mobilizacija iz stanovanjskih objektov neposredno ob meji. Vzdolž zidu je nastalo osvetljeno nadzorno območje, imenovano tudi cona smrti. Vsakogar, ki se je znašel tam, so brez opozorila ustrelili. Za cono smrti je bil vkopan jarek za prepreče-vaje vdora tankovskih enot, takoj za jarkom pa je bila patruljna steza s psi čuvaji, kontrolnimi stolpi, bunkerji in notranjim zidom. Obstoj zidu je povezan z žalostno statistiko (5): - Zahodni Berlin je razmejevala 166 km dolga meja, od tega je bilo 107 km zidu, - 37 km zidu je ločevalo zahodni in vzhodni del mesta, - zid je sestavljajo 45.000 betonskih kvadrov, - visok je bil 4 metre, - nadzorovalo ga je 116 stražnih stolpov, - območje zidu je nadzorovalo 10.000 obmejnih stražarjev, - zabeleženih je bilo 5000 poskusov pobega, - ob poskusih pobega je bilo 239 smrtnih žrtev. Slika 1: Najbolj znan mejni prehod v času hladne vojne je bil Check point Charlie oziroma 'kontrolna točka Charlie'. Čezenj so lahko šli le diplomati, osebje zavezniških sil in tuji turisti. Mnogim vzhodnjakom je predstavljal pot v svobodo, a marsikdo, ki je sanje želel uresničiti, je tam končal svoje življenje. Drog s sliko ameriškega vojaka na eni strani in ruskega na drugi je spomin na zid, ki je postal simbol človekove omejenosti, absurdnosti in neumnosti (foto: Mimi Urbanc). O Berlin Vpliv zidu na življenje v mestu Ko so v življenjski vsakdan Berlinčanov usodno posegle posledice hladne vojne, so v Zahodnem Berlinu veliko pomanjkanje delovne sile zapolnili Turki (6). Usoda Berlina kot urbane naselbinske strukture je bila zapečatena že z začetkom druge svetovne vojne. Ko se je maja 1945 vojna končala, je bilo 70 % mesta prekritega z ruševinami. Uničenih je bilo 80.000 zgradb in kar poldrugi milijon ljudi je ostalo brez strehe nad glavo (7). Nekdanja mestna zasnova je bila povsem zabrisana. Povojna delitev ni prispevala h kompleksni povezanosti mestnega tkiva, ampak je brezobličnost še stopnjevala. Zid je bil le še "pika na i". Megalomanskost zidu, njegovo fizično trdnost in skoraj nepredušno zastraženost je sčasoma premagala želja po svobodi, demokraciji in harmoničnem sožitju. Po njegovem padcu je nastala brazgotina, ki teče vzdolž nekdanjega zidu. Opuščena območja ob brazgotini so postala zaščitni znak mesta (1). Jetzt wächst zusammen, was zusammengehört oziroma 'Zdaj rase skupaj tisto, kar spada skupaj', je znameniti rek nekdanjega nemškega kanclerja in dobitnika Nobelove nagrade za mir Willyja Brandta ob padcu berlinskega zidu 10. novembra 1989. Kljub njegovim visokoletečim besedam pa Berlin (verjetno) ne bo nikoli organska in komplementarna celota, ampak razdrobljeno mesto oziroma nekakšen kolaž, skupek več manjših mest. Novi izzivi za politiko in mestne urbaniste Po padcu zidu sta se mestna oblast in urbanistična stroka znašli pred izjemno zahtevnim izzivom, kako "nikogaršnje" ozemlje ponovno vključiti v mestni organizem in mu dati vsebino. Ogromne prazne površine v samem mestnem središču so bile priložnost, ki se ponudi le redkokateremu mestu. Obnova se je pričela z razgreto javno razpravo o prihodnjem razvoju in strategijah. Tempo je narekovala uradna politika, ki je v želji po enotnosti mesta in kontinuiteti njegovega Slika 2: Zaščitni znak združenega Berlina je postala steklena kupola na Reichstagu s premerom 38 in višino 23,5 metrov. 1200 ton težka konstrukcija s 3000 m2 stekla ni le izjemen arhitekturni dosežek, ampak ima tudi povsem praktične razsežnosti. Deluje kot energijsko varčna prezračevalna in klimatska naprava, ki obenem osvetljuje veliko parlamentarno dvorano. Tu je demokracija dobila krila - s kupole je namreč odprt pogled na predstavnike ljudstva v parlamentarnih klopeh (foto: Mimi Urbanc). Slika 3: 1,3 km dolg ostanek zidu vzdolž reke Spree v soseski Friedrichshain, ki ga je leta 1990 poslikalo 118 umetnikov iz 21 držav, se imenuje East Side Gallery oziroma 'Galerija na vzhodni strani'. Petindvajseta slika v nizu 102 se imenuje Moj bog, pomagaj mi preživeti to smrtonosno ljubezen. Navdih zanjo je ruski slikar Dmitrij Vrubel dobil ob poljubu ruskega predsednika Leonida Brežnjeva in vzhodnonemškega predsednika Ericha Honeckerja leta 1979, ob 30-letnici obstoja Nemške demokratične republike. Sliko, ki je bila že leta 2002 precej poškodovana, so leta 2009 uničili in avtor jo je ponovno naslikal (foto: Mimi Urbanc). razvoja želela praznine čim prej zapolniti, pri tem pa ponovno vzpostaviti zgodovinski duh mesta, zabrisati sledi za zidom, a ga obenem ohraniti za ustvarjanje prepoznavne identitete mesta. Ob tem si je zadala za cilj, da s sodobnimi arhitekturnimi rešitvami ustvari mesto za tretje tisočletje. Tovrstna prizadevanja so se še posebej izrazito odrazila v srčiki mesta, na Potsdamskemu trgu, berlinski različici londonskega Trafalgarskega trga. Tudi zanj ni bila značilna arhitekturna odličnost, ampak živahnost, energija in komunikacija, zato mu je bilo treba vdihniti novo življenje. Velika praznina v srcu mesta je postala prvi prenovitveni projekt združenega Berlina in obenem največje gradbišče v Evropi. Ureditveni načrt je pripravil svetovno znani arhitekt italijanskega rodu Renzo Piano, ki je zmagal na mednarodnem natečaju. V njem je sledil ideji središč evropskih mest, v katerih so osredotočene najrazličnejše dejavnosti. Od 100.000 m2 ali 10 ha razpoložljivih zemljišč so pozidali dobri dve tretjini in dobili 550.000 m2 uporabnih površin, od tega tri petine nad površjem in dve petini pod njim. Na trgu je danes okrog 10.000 delovnih mest. Pomembna okoliščina prenovitvene zgodbe je dejstvo, da je mestna oblast ključne dele trga prodala podjetjema Sony in Daimler-Benz AG. Prodaja je izzvala burne reakcije, ne le zaradi domnevno (pre)nizke cene, ampak še bolj zaradi prenosa javne lastnine v zasebne roke. S tem je mesto na simbolni ravni izgubilo arhitekturno vrednoto, ki je bila njegov zaščitni znak. Glavna železniška postaja -simbol novega Berlina Stremljenje po megalomanskosti in oblikovanju Berlina v svetovno metropolo 3. tisočletja je še bolj izraženo z novo železniško postajo. Nekdanja glavna železniška postaja je bila poimenovana po kraju Lehrte blizu Hannovra (Lehrter Stadtbahnhof) in so jo odprli obenem s progo Berlin-Hannover. Pozneje so jo vpeli tudi v mestno prometno omrežje. Med Slika 4: Najvišja raven nove Berlinske glavne železniške postaje (foto: François Reincke). drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana. Po njej so jo za silo popravili, skoraj dokončni udarec pa ji je prizadela delitev mesta po zgraditvi zidu. Zadnji medkrajevni vlak je z nje odpeljal leta 1951. Sledilo je desetletje dolgo obdobje rušenja postajnega poslopja. Samo delno odstranjene ruševine so na nekdanjem mestu ostale vse do graditve nove postaje. Postaja mestnega prometa je brez večjih poškodb preživela drugo svetovno vojno. Po razdelitvi mesta je postala slepo črevo, saj je bila zadnja železniška postaja ob zunanjem robu Zahodnega Berlina. Takoj po združitvi mesta so začeli načrtovati posodobitev in ponovno povezavo dveh ločenih prometnih sistemov. Leta 2002 je nemška vlada odločila, da bo nova glavna železniška postaja stala na mestu nekdanje postaje mestnega prometa. Njena gradnja je trajala od leta 1995 do otvoritve leta 2006. Megalomanski projekt - promet poteka na petih ravneh; najvišja je 10 metrov nad tlemi in najnižja 15 m pod zemljo - je zahteval izgradnjo več predorov (tudi pod reko Spree) in mostov. Na zunaj najbolj opazna sta steklena kolosa s skupno 44.000 m2 poslovnimi površinami. Na postaji, imenovani Berlin Hauptbanhof (Berlinska glavna železniška postaja), dnevno sprejmejo ali odpremijo 1800 vlakovnih kompozicij, ki prepeljejo 350.000 potnikov. V prometnem in poslovnem vidiku je nova postaja zagotovo izpolnila pričakovanja, vendar je na rob preživetja odrinila prejšnjo osrednjo železniško postajo Zoo. S tem je uničenje enega zidu ustvarilo novega. Po osemindvajsetih letih razdvajanja je večji del zidu sicer fizično izginil, njegov obstoj pa se je iz realnosti preselil v miselno sfero, postal je zgodovinski spomin, ki se ob vsaki obletnici vedno znova reinkarnira. Ob letošnji okrogli obletnici so na veliki zabavi, na kateri se je po ocenah zbralo okrog 100.000 ljudi, simbolično podrli zid iz 1000 poltretji meter velikih zidakov, ki so jih izdelali nemški učenci. Berlinski zid je boleče zaznamoval sodobno evropsko stvarnost, njegovi ostanki pa so še vedno velika atrakcija in magnet za številne tuje turiste. Poleg Potsdamskega trga in novega kolodvora so obvezna postaja ob ogledu nemške prestolnice še galerija na vzhodni strani zidu, kontrolna točka Charlie in steklena kupola na Reichstagu, stavbi nemškega parlamenta. 9 Viri in literatura 1. 2 3 4 5 6 7 Bisky, J. 2006: "Berlin: A profile" in Towards an Urban Age. Pridobljeno iz http://www.urban-age.net Handke, F., Reitinger R., Wenders, W. 1987: Nebo nad Berlinom, film. Road Movies Filmproduktion, Berlin. Medmrežje 1: http://en.wikipedia.org/wiki/Peter_Handke (citirano 1. december 2009). Medmrežje 4: http://userpage.chemie.fu-berlin.de/BIW/wall.html (citirano 1. december 2009). Medmrežje 2: http://userpage.chemie.fu-berlin.de/BIW/wall.html (citirano 1. december 2009). Medmrežje 3: berlin.group.shef.ac.uk/.../Main%20Lecture%202%20Berlin%20wall.ppt (citirano 1. december 2009). Oswalt, P (2000): Stadt ohne Form. München, London, New York: Prestel. IZVLEČEK Kanada doživlja temeljite družbenogospodarske spre membe, povezane z liberalizacijo temeljnih državnih dokumentov in globalizacijo. Učinki so vidni v naraščajoči pestrosti in manjši kohezivnosti kanadske pluralistične družbe, ki postaja čedalje pomembnejši razvojni dejavnik na območju Pacifiškega obroča. Prispevek se osredotoča na kanadske družbenogospodarske prelomnice: okrepljeno vlogo kanadskega gospodarstva v Severni Ameriki, tradicionalna trenja med franko- in anglofoni, opaznejšo vlogo staroselcev ter nasprotja med starejšimi in novejšimi doseljenci. Ključne besede: Kanada, doselitvena politika, staroselci, avtomobilska industrija, multikulturna družba. ABSTRACT Contemporary Canadian Faultlines For the last two decades Canada has undergone radical socioeconomic changes closely linked with the liberalisation of the fundamental state documents and a process of globalization. Impacts are being reflected in an increasing diversity and a smaller cohesion of a Canadian pluralistic society - the latest becoming more powerful factor of the Pacific Rim region. This article focuses on the contemporary Canadian socioeconomic faultlines: an empowering role of Canadian economy in North America, traditional conflicts between anglo- and francophones, a notable role of Aboriginal peoples and contrasts between the old-timers and the newcomers. Key words: Canada, immigration policy, Aboriginal peoples, car industry, multicultural society. Avtorica besedila: IRMA POTOČNIK SLAVIC, dr. geog., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, E-pošta: irma.potocnik@ff.uni-lj.si Avtorji fotografij: IRMA POTOČNIK SLAVIC, IRENA JENKO REED COBISS 1.04 strokovni članek zadnjih dveh desetletjih doživlja Kanada poleg prebivalstvenih (številčna rast in razporeditev prebivalstva, poreklo doseljencev itn.) tudi izjemno globoke gospodarske in družbene spremembe, ki jih lahko obravnavamo kot "prelomnice", ker odločilno preoblikujejo ustaljeno tradicionalno podobo Kanade kot prostorsko velike, a medijsko manj privlačne (razen v primeru ekoloških nesreč in mednarodnih športnih prireditev; 16) socialno varne multi-kulturne države. Leta 2001 je kanadsko prebivalstvo prvič v zgodovini preseglo 30 milijonov, hkrati so v kanadski družbi čedalje bolj očitni novi elementi etnične sestave in kulturne raznolikosti: vse več je prebivalcev z neevropskimi koreninami, v Kanadi živi več kot 200 etničnih skupin, kitajščina je tretji najpogosteje govorjeni jezik v Kanadi itd. Glavni dejavniki navedenih sprememb so prevladujoče neevropsko doseljevanje, hitro povečevanje števila kanadskega staroselskega prebivalstva, poseben položaj Quebeca v konfederaciji in okrepljena kanadska vloga znotraj severnoameriške skupnosti. Tudi Kanada ima svoj razviti jug Kanada je relativno mlada država. Ustanovni dokument (British North America Act) o konfederaciji Spodnje (Quebec) in Zgornje Kanade (Ontario) je nastal šele leta 1867, medtem ko je sodobno večetnično družbo na podlagi intenzivne družbene liberalizacije vzpostavil ustavni zakon (The Constitution Act, 1982). Pri obravnavanju sodobnih procesov v Kanadi, ki že desetletja predvsem zaradi naravnogeografskih pogojev prisega na razvojni model jedro-obrobje, se je smiselno navezati na splošno priznano "praktično regionalizacijo" Kanade (3). Le-ta je bolj kombinacija funkcionalnega (zgodovinska-gospodarska-pro-metna povezanost) in upravno-administrativnega (province z večjo mero samostojnosti in teritoriji s skoraj izključno odvisnostjo od darežljivosti ottav-skega proračuna) kot pa pravega celovitega geografskega pristopa pri oblikovanju regij. Omenjena delitev je podlaga statističnim raziskovanjem in regio-nalnogeografskim študijam ter opredeljuje šest (geografskih) regij: Atlantsko Kanado, Quebec, Ontario, Zahodno Kanado, Britansko Kolumbijo in Severni teritorij. Slika 1: Upravno-administrativna razdelitev Kanade (3). Slika 2: Statistično-geografska razdelitev Kanade (3). Od leta 1867, ko je imela Kanada 3,4 milijona prebivalcev, se je prebivalstvo do danes skoraj podese-terilo (32,7 milijona leta 2006; 15), kar Kanado uvršča med srednje velike države, saj ima približno tri četrtine držav sveta manj prebivalstva kot Kanada. Kanadčani pa se v prebivalstvenem smislu ne primerjajo z ostalimi državami sveta, ampak z ZDA, ki pa so precej večja prebivalstvena sila (308 milijonov leta 2009). Gostota prebivalstva v Kanadi znaša 3 prebivalce/km2, kar uvršča državo med izrazito redko poseljene (Avstralija ima rahlo nižjo gostoto -2 prebivalca/km2). Kanadsko prebivalstvo je izjemno neenakomerno razporejeno, nekateri kanadski geografi govorijo o "magnetni vlogi" 8891 km dolge kanadsko-ameriške meje na 49. vzporedniku ali pa jo označujejo kot prebivalstveno jedro (national population core). Na gosto poseljenem območju med Velikimi jezeri in ravnino ob reki Sv. Lovrenca živi 20 milijonov prebivalcev (60 % vsega prebivalstva Kanade; 3) in skoraj tri četrtine prebivalcev kanadskih metropolitan-skih območij (Toronto, Montreal, Ottawa/Gatineau, Quebec City, Hamilton, Oshawa in London). Glavna dejavnika močnih doselitvenih tokov sta gospodarski razvoj in rodovitne kmetijske površine. Zmerna prebivalstvena gostota je značilna za območje, ki obkroža prebivalstveno središče in se razširja na južnem delu Kanade ter izkazuje bolj umirjeno prebivalstveno rast kot jedrno območje. Tu živi okrog 12 milijonov Kanadčanov (več kot tretjina prebivalstva; 3), tu so tudi preostala velika kanadska mesta (Vancouver, Edmonton, Calgary, Winnipeg in Halifax). Preglednica 1: Izbrane značilnosti šestih kanadskih regij (3, 15). regija površina (km2) površina prebivalstvo prebivalstvo brezposelnost mestno prebivalstvo staroselci* staroselci BDP v kanadskem gospodarstvu (%) Ontario 1.068.600 10,8 13.069.182 38,7% 5,7% 84,7 242.495 1,9% 40,6% Quebec 1.540.700 15,5 7.828.879 23,2% 8,6% 84,7 108.425 1,4% 21,1% Britanska Kolumbija 947.000 9,5 4.455.207 13,2% 7,4% 80,4 196.075 4,4% 12% Zahodna Kanada 1.963.500 19,8 5.939.755 17,6% 5,0% 75,7 505.650 8,5% 20,2% Atlantska Kanada 540.300 5,4 2.337.561 6,9% 11,2% 53,9 67.010 2,9% 5,7% Severni teritoriji 3.909.800 39 109.275 0,3% 16,0% / 53.130 48,6% 0,4% skupaj 9.969.900 100 33.739.859 100,0% 9,0% 79,7 1.172.785 3,5% 100,0% / : poselitev ni primerljiva z ostalimi regijami * : v letu 2006 se je med staroselce uvrščalo 698.025 Indijancev, 389.785 Metis in 50.485 Inuitov. Nekateri predeli so v prebivalstvenem in gospodarskem smislu bolj dinamični (južna Alberta, nižji predeli Britanske Kolumbije), drugi se soočajo z zmanjševanjem števila prebivalcev (Nova Fundlandija, Saskatchewan). Območje se prekriva z razpoložljivimi kanadskimi obdelovalnimi površinami. Redka poselitev je značilna za subarktične predele, kjer živi manj kot 1 % vseh Kanadčanov (300.000; 15) in so v zadnjem desetletju priča rahlemu številčnemu upadu prebivalstva. Whitehorse in Yellowknife sta upravni in regionalni storitveni središči, največje mesto pa Fort McMurray (40.000 prebivalcev) v Alberti. Za "rudarska mesta" (resource towns) je značilna monostrukturna industrija. 50 45 40 35 f 30 V 25 Š 20 ^ HA 15 10 5 0 Otočna poselitev prevladuje v arktičnem pasu, kjer v majhnih, prostorsko izoliranih naseljih živi skupaj 100.000 prebivalcev, večinoma staroselcev. Mala mesta z manj kot 5000 prebivalci in monostruktur-nim gospodarstvom so hkrati tudi največja mestna središča. Kljub visokemu naravnemu prirastku staroselcev se območje sooča z upadanjem števila prebivalstva zaradi odseljevanja (3). Še leta 1901 je le 35 % vseh Kanadčanov živelo v mestih, a sodobna Kanada je zelo urbanizirana država, saj skoraj 80 % prebivalcev živi v mestih z 10.000 prebivalci (2006), v regiji Ontario pa kar 85 % prebivalstva. Kanadska statistika opredeljuje največja mesta v Kanadi kot metropolitanska območja (Census projekcija visoka rast srednja rast nizka rast 1851 1871 1891 1911 1931 1951 leto 1971 1991 2011 2031 2051 Slika 3: Gibanje števila prebivalstva v Kanadi od 1851 do 2006 in projekcije do 2051 (15). Slika 4: Razporeditev prebivalstva v Kanadi (3). Metropolitan Area) - gre za urbano območje, ki ima najmanj 100.000 prebivalcev. Toronto ima več kot 4,7 milijonov prebivalcev (14 % vsega prebivalstva Kanade; 15) in je prebivalstveno številčnejši kot regije Severni teritorij z 0,3 % prebivalstva, Atlantska Kanada s 7,7 % in Britanska Kolumbija s 13,1 %. Poleg Toronta je v regiji Ontario še nekaj metropo-litanskih območij (Ottawa, Hamilton). Čedalje večjo rast deleža mestnega prebivalstva beleži tudi Britanska Kolumbija (85 % mestnega prebivalstva), kjer večina živi v Vancouvru (2,2 milijona). Regija Quebec je na tretjem mestu: 80 % mestnega prebivalstva, v Montrealu živi 3,4 milijonov ljudi. V središčih Zahodne Kanade, v Edmontonu (938.000 prebivalcev), Calgaryju (951.000), Winnipegu (671.000) živi 76 % mestnega prebivalstva, Atlantska Kanada ima 53 % mestnega prebivalstva (Halifax: 359.000 prebivalcev; 15). Iz podrobne obravnave izključujemo Severne teritorije, ki zaradi podnebnih, gospodarskih in kulturnih vzrokov ter sistemskih preselitev staroselcev ne poznajo velikih prebivalstvenih jeder. Delež Kanadčanov, ki živi znotraj metropolitanskih območij, se je povečal s 30,3 % (leta 1931) na 64 % (leta 200l). Leta 1931 je bilo le 10 metropolitanskih območij (Halifax, Hamilton, Montreal, Ottawa, Quebec, Saint John, Toronto, Vancouver, Windsor, Winnipeg), leta 2001 pa je njihovo število naraslo na 27, v njih ima sedeže večina podjetij (največ v Torontu in Calgaryju, kjer je središče energetskih koncernov; 11). Slika 5: Union Station, Toronto. Glavno prometno vozlišče (cestnega, železniškega, vodnega in zaradi bližnjega mestnega letališča tudi zračnega prometa) največjega kanadskega mesta. Nekdanja pristaniška četrt neposredno ob obali Ontarijskega jezera zadnje desetletje doživlja postopno revitalizacijo (foto: Irma Potočnik Slavič). Prva prelomnica: premik od državnega k celinskemu gospodarstvu Začetki gospodarske preobrazbe Kanade v severnoameriško industrijsko silo so se pričeli z avtomobilskim sporazumom (Auto Pact) med ZDA in Kanado leta 1965. Premik je bil formaliziran leta 1989 s kanadsko-ameriškim dogovorom o prosti trgovini (Canada-US Free Trade Agreement-FTA) oziroma njegovo nadgradnjo, tj. s prostorskim in prebivalstvenim povečanjem z vključitvijo Mehike v sporazum NAFTA (North America Free Trade Agreement) leta 1994. Južni del Ontaria je v realnosti severni podaljšek ameriškega industrijskega pasu. V začetku 20. stoletja je ta severni krak vključeval predvsem obrate, ki so si jih lastili "veliki trije" (Ford, General Motors in Chrysler). Sestavljalnice avtomobilov so v osmih središčih (Windsor, St. Thomas, Ingersoll, Cambridge, Brampton, Alliston, Oakville in Oshawa), ki jih odlikuje odlična dostopnost do glavnih prometnih žil in bližina velikih trgov v ZDA in Kanadi. Avtomobilski sporazum Auto Pact med Kanado in ZDA je posledično vzpostavil skupni severnoameriški avtomobilski trg, ki so ga z masovno proizvodnjo obvladovali trije veliki ameriški proizvajalci avtomobilov. Z vidika ameriških podjetij je ta sporazum pomenil racionalizacijo proizvodnje in trženja avtomobilov znotraj Severne Amerike in posledično večjo konkurenčnost glede na tuje proizvajalce. Za Kanado je sporazum pomenil zagotovilo, da kanadskih avtomobilskih tovarn ne bodo zaprli ter prinesel prednosti masovne proizvodnje (omogočil je specializacijo nekaj tipov avtomobilov, ki so zalagali severnoameriško tržišče, znižale so se cene avtomobilov). Za Kanado je bilo izjemno pomembno tudi določilo, da kanadska proizvodnja avtomobilov v katerem koli letu sporazuma ni smela biti nižja od ravni le-te v izhodiščnem letu 1964. Danes v Ontariu proizvedejo 16 % avtomobilov v Severni Ameriki (8 % leta 1964), kar 85 % jih izvozijo v ZDA (3). Drugi proizvajalci avtomobilov so morali plačevati 6,1 % uvoznega davka, kar je za podjetja predstavljalo pomemben finančni zalogaj. Zato je sredi 90-ih let 20. stoletja japonska vlada zahtevala, naj Kanada zniža ali ukine uvozne davke za Hondo (obrat v Allistonu), Suzuki (tovarna v Ingersollu) in Toyoto (podružnica v Cambridgeu). Ker je njihova zahteva naletela na Že leta 1904 je tovarna Ford odprla tovarno avtomobilov v Windsor ju (južni Ontario), ki je bila neposredno povezana s precej večjim obratom v Detroitu. Kanadski izdelki so bili na britanskem trgu nižje obdavčeni kot ameriški, zato je Fordu "kanadski avtomobilski obvoz" omogočil večjo konkurenčnost na evropskem trgu. Za enako strategijo se je odločil tudi General Motors, ki je odprl obrat v Oshawi. Kanadski obrati, tj. podružnice ameriških avtomobilskih gigantov, so bili pomanjšana verzija precej večjih tovarn v ZDA. Istočasno so bile plače kanadskih delavcev nižje od ameriških, kanadski kupci pa so za enak model avtomobila morali odšteti občutno več denarja kot ameriški (višji zvezni in provincialni davki, višji proizvodni stroški zaradi manjše proizvodnje, visoki transportni stroški). Vlada v Ottawi je namreč predpisala 15 % davek na uvožene avtomobile in avtomobilske dele, kar je neposredno spodbudilo ameriška in druga tuja podjetja, da so odpirala "kanadske podružnice". gluha ušesa, sta se Japonska in Evropska Unija pritožili na Svetovno trgovinsko organizacijo, ki je leta 2000 razglasila kanadsko-ameriški avtomobilski sporazum za diskriminatoren v odnosu do uvoženih avtomobilov z Japonske in Evropske Unije. Kanada je morala sporazum preklicati. Sporazum je prenehal veljati leta 2001, a je spremenil značaj in namen avtomobilske proizvodnje v Ontariu in zaznamoval premik kanadske zvezne politike k bolj liberalnim trgovskim sporazumom in k intenzivnejšemu vključevanju v obsežno severnoameriško tržišče (3). Stopnjo postopnega vključevanja kanadskega gospodarstva v ameriško uradna statistika dokazuje s porastom kanadskega izvoza v ZDA. Kanadski izvozni izdelki (nafta, premog, lesni proizvodi, žito, kemikalije, gnojila, avtomobili in avtomobilski deli itd.), ki se v veliki meri transportirajo po železnici ali cevovodih, so v ZDA naleteli na odprto tržišče. Utrditev kanadskega gospo- Železniško omrežje CN se zdaj razteza od Halifaxa na obali Atlantskega oceana do New Orleansa ob Mehiškem zalivu in Vancouvra ob Tihem oceanu. Medtem ko je konec 20. stoletja večina trgovine potekala med Kanado in ZDA, predvidevajo, da se bo v 21. stoletju povečala trgovina z Mehiko. Druga prelomnica: od kolonialnega prisilnega jopiča do staroselske moči Kanadska statistika med staroselce (Aboriginal peoples, 5) uvršča Indijance, Inuite in Metis (fr., mešanci med Indijanci in Francozi). Stike staroselcev in priseljencev v Kanadi lahko razdelimo v štiri obdobja: - obdobje pred stikom staroselcev z Evropejci (od leta 1000 do 1500): staroselcev je bilo vsaj 200.000, mogoče celo 500.000; njihovo število je nihalo zaradi spremenjenih podnebnih pogojev in razpoložljivosti hrane; Slika 7: V Torontu je zelo pogosto prisotna mešanica raznovrstnih arhitekturnih stilov: v ospredju sta viktorijanska stavba in muzej v študentskem kampusu, v ozadju se že dvigujejo stolpnice finančne četrti (foto: Irma Potočnik Slavič). Slika 6: Železniško omrežje v upravljanju kanadskih železnic (14). darstva v severnoameriškem je mogoče nazorno pojasniti s širitvijo kanadskega železniškega omrežja, saj je v začetku devetdesetih let 20. stoletja vodstvo kanadskih železnic (Canadian National, CN) kupilo Illinois Central in ga spojilo z železniškim sistemom ZDA. - zgodnji stik (1500 - 1800): zlasti indijanska plemena, ki so prišla v stik z Evropejci (predvsem na vzhodu Kanade), so bili izpostavljena novim boleznim, politične sile so jih vključile v kolonialne vojne, evropska naselitev jim je zmanjšala lovišča; do konca 18. stoletja je število Indijancev upadlo pod 50.000; - pozni stik (1800 - 1940) je pomenil neposredni stik evropskih doseljencev z indijanskimi plemeni tudi na zahodu Kanade; stiki so bili v glavnem omejeni na kratkotrajna obdobja zlate mrzlice in trgovino s krznom; število staroselcev se je stabiliziralo na začetku 20. stoletja; - sodobni stik (1940 do danes): staroselsko prebivalstvo v Kanadi številčno narašča zaradi visokega naravnega prirastka (visoka rodnost in nizka smrtnost; slika 8), ki je močno nad državnim povprečjem; popis leta 2006 jih je evidentiral 1,5 milijona (3, 8, 15). Kanadska družba se je problematiki staroselcev izogibala. Kot marginalizirana skupina so bili podvrženi prilagoditvenim procesom več kot sto let. Zlasti po drugi svetovni vojni so staroselce preselili in jih naselili v manjša naselja z nekaj tisoč prebivalci, jih iztrgali iz tradicionalnih gospodarskih vzorcev, njihove otroke pa vključili v državni šolski sistem brez možnosti izobraževanja v maternem jeziku. Do leta 1969 je bilo kanadsko staroselsko prebivalstvo večinoma odrinjeno na družbeni rob in "nevidno" -živeli so v odmaknjenih rezervatih, do leta 1960 niso imeli volilne pravice. Leta 1969 so v Ottawi pripravili zadnji poskus asimilacije Indijancev v Kanadi, ki so ga indijanski poglavarji prvič v zgodovini javno zavrnili. V naslednjem desetletju so potekale razprave o položaju Indijancev v kanadski družbi. Sledilo je priznanje staroselskih ljudstev in njihovih pravic v ustavnem zakonu (1982), kar je izboljšalo njihov status in pogajalsko moč. Ustavni zakon pa ni opredelil pravic staroselcev, ampak je to nalogo prepustil pogajanjem ali sodiščem. Svojo politično moč so Inuiti deloma dokazali z notranjo upravno-politično reformo, ko je leta 1999 nastal nov teritorij Nunavut (v inuitskem jeziku inuktitut "nunavut" pomeni "naša zemlja"), kjer Inuiti predstavljajo veliko večino med 30.000 prebivalci (9, 12). Trenutno je na kanadskih sodiščih veliko zahtevkov staroselcev po vrnitvi zemlje (land claim) v naravi ali z odškodnino. Leta 2007 je OZN sprejela Deklaracijo o pravicah staroselskih ljudstev (10), ki slednjim priznava pra- vico do kulture, identitete, jezika, zaposlitve, zdravstvenega varstva in izobraževanja, poudarja njihovo pravico, da ohranijo lastne ustanove in tradicijo, pravico, da ostanejo drugačni in da se razvijajo v skladu z lastnimi vizijami gospodarskega in družbenega razvoja. Istočasno prepoveduje diskriminacijo in zahteva njihovo udeležbo pri vseh vprašanjih, ki jih zadevajo. Deklaracija države poziva, naj staroselskim ljudstvom prepustijo več oblasti nad ozemlji in viri, ki so jih tradicionalno imeli v posesti in jim vrnejo zasežena ozemlja oziroma izplačajo odškodnino. Deklaracija sicer ni pravno zavezujoča, vendar že s svojim obstojem postavlja minimalne standarde zaščite staroselcev. Zaskrbljujoče je dejstvo, da Kanada ni podpisnica te izjave, saj je izjavila, da bi z njenim sprejetjem kršila določila kanadske ustave. leto 2001 leto 2006 moški ženske 0 0 delež v %o 12 16 Slika 8: Starostna piramida Inuitov v Nunavutu - primerjava med letoma 2001 in 2006 (15). Tretja prelomnica: A • ■ • V • • • trenja med novejšimi in starejšimi doseljenci Prvi doseljenci, katerih potomce danes prištevamo k indijanskim plemenom (Indians, first nations), so prišli iz Azije verjetno pred 30.000 leti preko celinskega mostu na Aljasko ter poselili porečje Jukona in tudi druge predele Severne Amerike. Drugi val, ki je prišel z obalnih območij Beringovega morja, se je ustalil v kanadskem predelu Arktike, njihovi potomci so današnji Inuiti. Naslednji selitveni val je bil povezan s kolonizacijo Severne Amerike, ki je pripeljala evropske doseljence - francoski in britanski doseljenci v Atlantski Kanadi in Quebecu so se pričeli doseljevati v 17. stoletju. V prvi polovici 19. stoletja je skoraj milijon doseljencev, tj. anglofonov in protestantov, v Kanado prišlo iz Združenega kraljestva. Do konca 19. stoletja se je 2 do 3 milijone kmetov priselilo v kanadske prerije (večinoma neanglofonska in nefrankofonska doselitev) -nekateri so prišli iz Ontaria, večinoma pa iz Evrope in ZDA. Več kot 1 milijon jih je prišlo iz Evrope, vključujoč Združeno kraljestvo, Nemčijo, Skandinavijo, Srednjo Evropo, Rusijo in Ukrajino (na to nakazujejo tudi številna zemljepisna imena v Zahodni Kanadi). Do konca 20-ih let 20. stoletja so bile kanadske rodovitne površine zasedene, zato se je moral vzorec dose-litve ponovno spremeniti - večina doseljencev je šla v mesta, kjer so iskali delo v tovarnah, ali pa v zaledje, kjer so delali v gozdovih in rudnikih (3). odstranjeno določilo o "želenih" pretežno britanskih doseljencih in doseljencih iz drugih evropskih držav. Glavni namen korenitih sprememb je bil zadostiti potrebo po kvalificirani delovni sili. Kanadska dose-litvena politika določa tri kategorije doseljencev (2): družinsko (family class), ki vzpodbuja zaokroževanje družin (60 % doseljencev), kategorijo beguncev (refugee class), ki zagotavlja zatočišče političnim idr. doseljencem (15 % doseljencev) in gospodarsko kategorijo (economic class), temelječo na sistemu točkovanja, ki vrednoti kandidatovo "primernost" za vstop v Kanado na podlagi njegovih poklicnih kvalifikacij, ne glede na njegovo geografsko poreklo ali etnične korenine (25 % doseljencev). Od leta 1971 čedalje več doseljencev prihaja iz Azije (največ s Kitajske, Indije, Filipinov, Hong Konga, Sri Lanke), manjše število iz Afrike, Bližnjega Vzhoda, Karibov in Latinske Amerike. Neevropsko poreklo doseljencev je povzročilo dramatično preobrazbo v etnični, jezikovni in verski strukturi Kanade. Sodobno neevropsko doseljevanje se je začelo, ko je Kanada postala priljubljena dežela doseljevanja za ljudi z vsega sveta zaradi spremenjene doselitvene politike. Leta 1967 so se doseljenski zakoni sprostili in so spodbudili doseljevanje iz vseh držav, saj je bilo Kanada se je iz dualistične družbe, za katero je bilo značilno francosko in britansko prebivalstvo, razvila v pluralistično družbo. Od leta 1901 do leta 2001 je v Kanado prišlo 13,4 milijona doseljencev, ki so preoblikovali kanadsko prebivalstveno strukturo, 450 400 350 S 300 > 250