Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 4 Mirjam Premrl Podobnik DOI: 10.4312/jis.69.4.211-229 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta ZNAČILNOSTI JEZIKOSLOVNEGA OPISA DOLOČNE IN NEDOLOČNE OBLIKE SLOVENSKEGA PRIDEVNIKA TER DOLOČNOSTI PRI NEKATERIH SLOVENSKIH JEZIKOSLOVCIH V delih nekaterih slovenskih jezikoslovcev, zlasti v Slovenski slovnici, razumevanje lastnostnosti, snovnosti in vrstnosti pridevnika ni enoznačno obravnavano. Nejasnosti se pojavljajo na naslednjih področjih: 1. Interpretacija izsamostalniških pridevnikov tipa gozden/­dni in sodoben/­bni – naj se obravnavajo kot lastnostni ali naj se oblika gozdni/sodobni v stalnih besednih zvezah vrednoti kot vrstni pridevnik? Pregled domače in tuje znanstvene literature kaže, da je ustreznejša slednja interpre- tacija. 2. Ali naj določno obliko pridevnikov v (priložnostnih) stalnih besednih zvezah (sodobni turist) dojemamo kot vrstni pridevnik ali raje kot vrstno rabo lastnostnega pridevnika? Vprašanje pušča čla- nek odprto. 3. Ali je v Slovenski slovnici določnost kot pomensko-gramatikalno-besedilna kategorija v povezavi z (ne)določno obliko pridevnika predstavljena ustrezno? Članek pokaže, da je predstavljena zavajajoče. Razlog za prikaz neustrezno predstavljenih mest in iskanje rešitev je predvsem v potrebi po vzpostavitvi učinkovitega interpretativnega aparata, ki naj služi proučevanju razmerja med določno in nedoločno obliko pridevnika ter določnostjo, zlasti v kontekstih, kjer je izbira med eno in drugo obliko zahtevna. Avtorica se odloči, da bo namesto o lastnostnem, snovnem in vrstnem pridevniku govorila o lastnostni, snovni in vrstni rabi pridevnika. Ključne besede: pridevnik, kakovostni, vrstni, določnost, slovenščina Characteristics of the Linguistic Descriptions of the Slovene Definite and Indefinite Adjectival Forms and of Definiteness by Some Slovene Linguists Some established Slovene linguists in their works, included the grammar of the Slovene language, Slo- venska slovnica, do not seem to present an unambiguous distinction between relational adjectives on the one hand and qualitative and material adjectives on the other. Uncertainties arise in the following areas: 1. The interpretation of denominal adjectives like gozden/­dni and sodoben/­bni. Should we regard both forms (definite and indefinite) as a qualitative adjective or should we consider its definite JiS_2024_4-FINAL.indd 211 6. 12. 2024 10:44:47 212 Mirjam Premrl Podobnik form a relational adjective when it appears as a part of a fixed phrase? A review of Slovene and foreign scientific literature shows that the later interpretation is more appropriate. 2. Should we consider the definite form of adjectives in (occasional) fixed phrases (sodobni turist) a relational adjective at all, or should we rather consider it a relational use of qualitative adjectives? The article leaves this question open. 3. Is definiteness as a semantic, grammatical and textual category presented appropriately in Slovenska slovnica, especially in connection with the definite and indefinite Slovene adjectival forms? The article shows that the presentation is misleading. The main purpose for debating the inappropriate passages in the linguistic descriptions of the abovementioned phenomena lays in the author’s need to establish an efficient interpretative apparatus in order to study the relationship between the definite and indefinite adjectival form and definiteness, especially in those contexts where the choice of one or another form is difficult. The author thus decides to talk about the qualitative, material and relational use of adjectives, instead of qualitative, material and relational adjectives. Keywords: qualitative and relational adjective, definiteness, Slovene 1 Uvod S člankom želim opozoriti na problematične vidike v prikazu morfologije in delova- nja (ne)določne oblike slovenskega pridevnika, kakršen je zlasti v Slovenski slovnici (v nadaljevaju SS) J. Toporišiča (2004). Pri tem vpletam druga dela domačih in tujih jezikoslovcev, med domačimi zlasti dela A. Vidovič-Muha. Menim, da bi bila opre- delitev glede teh vidikov pomembna za temeljno referenčno delo s širokim krogom uporabnikov, kar SS nedvomno je. Prav tako je opredelitev glede teh vidikov po- membna za postavitev kriterijev za proučevanje razmerja med določno in nedoločno obliko pridevnika ter kategorijo besedilne (ne)določnosti v smislu zaznavanja njenih zunajjezikovnih prvin,1 tj. prepoznavnosti in/oziroma vključenosti entitet,2 ki so v nekem besedilu izražene s samostalniškimi sintagmami, ki tak pridevnik vsebujejo, še zlasti, ker se pri domačih avtorjih bolj ali manj sistematično omenjajo povezave s tovrstnim pojmovanjem določnosti, ki je sicer značilno tudi za romanske in german- ske jezike (Vidovič Muha 1996: 115–130; Toporišič 1978: 301–302). Ker je jasna razmejitev med lastnostnimi (in snovnimi) ter vrstnimi pridevniki bistvena za nadaljnje prepoznavanje morebitnih povezav med morfološkimi zna- čilnostmi pridevnikov (oblika) in izražanjem besedilne določnosti, se v članku osredotočam zlasti na pridevnike, kjer za dani leksem obstajata tako določna kot nedoločna oblika (npr. gozden/­dni in neodvisen/­sni) – prav zaradi prisotnosti obeh oblik je pri teh pridevnikih mogoče eksplicitno opazovati povezave z določ- nostjo in prav pri opredelitvi teh pridevnikov sem v strokovni literaturi naletela na največ zagat; pri pridevnikih tipa neodvisen/­sni pa na največ oscilacije v rabi – sta v nekem kontekstu ustrezni obe obliki ali je ena primernejša od druge? 1 O tem, da je določnost kot semantično-pragmatično kategorijo mogoče razpoznavati v vseh jezikih, piše npr. Trenkic (2004: 1401–1402) v svojem prispevku o določnosti v srbščini, hrvaščini in bo- sanščini. Schlamberger Brezar (2004: 35) določnost v slovenščini predstavlja v okviru diskurza, saj »diskurzivna obravnava določnosti v grobem velja za vse jezike, razlika med njimi pa se kaže le v načinih izražanja. Vsak jezik ima določena sredstva za označevanje znanega, že omenjenega, dosegljivega v kontekstu, oziroma novega, neobstoječega /…/« 2 Za podrobnejšo razlago značilnih potez besedilne določnosti, tj. prepoznavnosti in vključenosti, gl. poglavje 5. JiS_2024_4-FINAL.indd 212 6. 12. 2024 10:44:47 213Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... (1) V okviru sodne uprave /…/ ni dovoljeno posegati v neodvisni (neodvisen) položaj sodnika pri odločanju o zadevah, ki so /…/3 Ko komentiram načine, na katere je pri J. Toporišiču in A. Vidovič-Muha predsta- vljena določnost, se ne omejim le na samostalniške besedne zveze s pridevnikom (ali pridevniškim zaimkom) v vlogi levega prilastka, ampak tudi na besedne zve- ze, ki imajo zgolj samostalniško jedro. Izhajam iz naslednjih vprašanj: a) Ali so izsamostalniški pridevniki tipa gozden/­dni lastnostni ali vrstni? b) Ali so vrstni pridevniki zgolj izsamostalniški oziroma izglagolski? Kajti po- temtakem nemotivirani (tj. netvorjeni) pridevnik stari v sintagmi stari oče (gl. poglavje 2.3) ni vrstni pridevnik. c) Zaradi prisotnosti obeh oblik (gl. poglavje 2.3) ter mnogih oblikoslovnih in skladenjskih značilnosti, ki jih imajo tipični lastnostni pridevniki, kot je npr. lep/­i (gl. poglavje 2.2), lahko pridevnike tipa neodvisen/­sni prištevamo k lastnostnim. Toda ali lahko potem določno obliko tovrstnih pridevnikov v priložnostnih stalnih besednih4 zvezah, kakršna je tudi neodvisni položaj sod- nika (zgled (1)), opredelimo kot vrstni pridevnik? Ali pa je v primeru (prilo- žnostnih) stalnih besednih zvez ustrezneje kot o vrstnem pridevniku, nastalem po konverziji5 iz lastnostnega (in snovnega), govoriti o vrstni rabi (snovnega oziroma) lastnostnega pridevnika? d) Ali je splošna predstavitev kategorije določnosti v SS ustrezna? e) Kako morfološka distinkcija med določno in nedoločno obliko pridevnika prispeva k označevanju besedilne (ne)določnosti? V poglavju 2.1 je predstavljena členitev pridevnika na podvrste, v poglavju 2.2 pa so kot izhodišče za nadaljnjo razpravo o razlikovanju med vrstnostjo in lastnostnostjo nekaterih pridevnikov (gl. vprašanja a.–c.) podrobneje predstavljene značilnosti ka- kovostnega in vrstnega pridevnika. Poglavje 2.3 izhaja iz razvrstitve pridevnikov glede na možnost izražanja določnosti z različnimi morfemi, kakršno najdemo v SS, nato pa se osredotoči najprej na zagate, ki jih povzroča opredelitev pridevnikov tipa gozden/­dni (lastnostni ali vrstni ?), in dalje na težave, ki jih Slovencu povzroča raba pridevnikov tipa neodvisen/­sni, pri čemer je ključno vprašanje, ali lahko obliko neodvisni v primernih kontekstih prepoznamo za vrstni pridevnik. V poglavju 2.4 so prikazana napačna in pravilna razmerja med vrsto pridevnika glede na morfeme za izražanje določnosti in določnostjo kot besedilno kategorijo. Problematizirana je 3 Povezava: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1357/dolo%C4%8Dnost-in-nedolo%C4%8Dnost- ter-vrstni-in-kakovostni-pomen-pridevnikov-v-pravnih-besedilih, dostop 25. 8. 2020. 4 Pomen izraza je podrobneje predstavljen v poglavju 2.3. 5 Izraz sem našla pri Toporišiču (1978: 292): »Na podlagi razvrstitvene končnice -i /…/ se vidi, da se kakovostni pridevniki lahko sprevržejo v vrstne /op. M. P. P./.« V Jezikovni svetovalnici ZRC SAZU pa pravijo, da »gre prav tako za stalno besedno zvezo in je prvotno lastnostni pridevnik prešel med vrstne /op. M. P. P./ (neodvisni položaj – npr. sodnikov, sodstva)«, povezava: https:// svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1357/dolo%C4%8Dnost-in-nedolo%C4%8Dnost-ter-vrstni-in-kako- vostni-pomen-pridevnikov-v-pravnih-besedilih, dostop 25. 8. 2020. JiS_2024_4-FINAL.indd 213 6. 12. 2024 10:44:47 214 Mirjam Premrl Podobnik tudi trditev, ki jo najdemo v SS, da naj bi bil samostalnik inherentno določen, nedo- ločnost pa naj bi posebej izražal z dodajanjem npr. zaimkov ali števnikov. V poglav- ju 3 sledita pregled opredeljevanja vrstnih pridevnikov v tuji literaturi in navedba razlogov, zaradi katerih so pridevniki tipa gozden/­dni ter določna oblika pridevni- kov tipa stari (stari oče) in neodvisni (kot v zgledu (1)) lahko opredeljeni kot vrstni pridevniki. Ker pa argumenti za tovrstno opredelitev vseeno niso vselej popolnoma izčrpni, se v poglavju 4 izoblikuje sklep, po katerem dokončna opredelitev glede se- mantičnih, morfoloških in besedotvornih značilnosti pridevnika za opazovanje po- vezav med besedilno določnostjo in (ne)določno obliko pridevnika niti ni potrebna, pač pa zadošča že razlikovanje med lastnostno in vrstno rabo pridevnika – neglede na to, ali je neodvisni v zgledu (1) vrstni pridevnik ali ne, je ta njegova raba vrstna. V 5. poglavju je nakazanih nekaj povezav med (ne)določno obliko pridevnika, ki izhajajo iz opredelitve glede zgornjih vprašanj, in kategorijo besedilne določnosti, te pa so ilustrirane z zgledi iz slovenskih časopisnih člankov. Osredotočam se na izbiro določne ali nedoločne oblike pridevnika v standardni pi- sni slovenščini, pri čemer me zanimajo tudi odstopanja, ki se v tem okolju zgodijo. Članek je predvsem teoretičen, pri čemer pa so predstavljena opažanja podprta z zgledi iz realne rabe (korpus Gigafida, slovenski časopisni in revijalni članki ter italijansko literarno besedilo in njegov slovenski prevod).6 2 Teoretični pregled morfologije in rabe (ne)določne oblike pridevnika v slovenščini 2.1 Distribucija (ne)določne oblike glede na vrsto pridevnika Glede na vrsto deli Toporišič v SS (2004: 320) pridevnike na lastnostne, h kate- rim sodijo kakovostni (mlad) in merni pridevniki (majhen) ter deležniki (hro- meč),7 vrstne (obči, slovenski, lipov) in svojilne (očetov, materin, božji), medtem ko količino zaznamujejo števniki. Vidovič-Muha (1996: 122) navaja še snov- ne pridevnike (čokoladen, betonski) ter pridevnike iz krajevnih in časovnih prislovov (zgornji, današnji).8 Svojilne in vrstne Toporišič (1978: 288) imenuje 6 Predstavljeni zgledi so del širšega nabora časopisnih in revijalnih člankov ter slovensko-italijan- skega vzporednega korpusa literarnih, polliterarnih in humanistično-stvarnih besedil, ki je bil upo- rabljen pri pripravi doktorske disertacije o določnosti v slovenščini in v italijanščini (Premrl 2016: 58–61). Zaradi večje nazornosti je poleg slovenskega besedila v zgledih (10) in (11) dodano še italijansko vzporedno besedilo, vendar pa je določnostni status entitet, ki so izražene s počrnjenimi sintagmami, mogoče prepoznati že iz slovenskega dela, in sicer iz širšega sobesedila (grozljivko, svetilko – prva omemba, novost, nedoločnost) ali z ovrednotenjem skladenjske vloge (je tvoj prija- telj, ni njegov prijatelj – s povedkovim določilom je pogosto izražena nova informacija o osebku in ta novost je lahko nedoločna (prim. Trenkic 2004: 1403–1404)). 7 Med pridevnike, ki so po nastanku deležniki, Toporišič (2004: 202, 403–405) prišteva: a. deležnike na -č (mogóč); b. deležnike stanja na -l (gníl), c. deležnik stanja na -n/-t (zídan, nalít). 8 Te pridevnike Toporišič (2004: 770–771) prišteva k vrstnim (»vrstni pridevniki za prostor (zgornji) in čas (včerajšnji)«). Vidovič-Muha (1981: 34) jih imenuje vrstni izprislovni, s podkategorijama krajevni in časovni. JiS_2024_4-FINAL.indd 214 6. 12. 2024 10:44:47 215Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... odnosni pridevniki,9 Vidovič-Muha (1981: 19) pa od kakovostnih oddeli vse os- tale – nekakovostne.10 2.2 Razlikovanje med kakovostnimi in vrstnimi pridevniki po Vidovič-Muha (1978) Ker je eno glavnih vprašanj članka, kako razlikovati med lastnostnimi in vrstnimi pridevniki, bodo po Vidovič-Muha (1978: 257–269) najprej povzeti kriteriji, po katerih se pridevniki umeščajo v prvo oziroma drugo kategorijo. Z izrazom ka- kovostni se Vidovič-Muha (1978: 257–264) nanaša na nadkategorijo, ki združuje prave kakovostne pridevnike (lastnostni pridevniki (lep), atmosferski pridevniki (oblačen), pridevniki barve (rdeč), pridevniki stanja (rezljan) in snovni (lesen)).11 H kakovostnim prišteva tudi merne (globok). Za kakovostni pridevnik je značilna vprašalnica kakšen, za mernega pa kolikšen. 1. Oblikoslovne značilnosti: a. dve sklanjatvi (lep­ega; komod­ø); b. določnost se izraža s končnicama -i ali -ø (lep/­i, komod/­ø, stremuški/­ø); c. troštevilskost (lep, ­a, ­o; komod, ­ø, ­ø); d. stopnjevanje (lep­ši/bolj lep; bolj komod); e. tvori prislov (razen atmosferskih) in abstraktni samostalnik (lep­o govo- riti, lep­ota). 2. Skladenjske značilnosti: a. večinoma skladenjsko zasičen: lepa hiša (prilastek); Hiša je lepa (po- vedkovo določilo); Hišo je sezidal lépo (povedkov prilastek); v poved- kovem določilu večinoma tvori pomensko zadosten definirani stavčni tip: Češnje so rdeče; b. pomenska nemotiviranost lastnostnih, atmosferskih in barvnih pridevni- kov ter pomenska motiviranost pridevnikov stanja (izglagolskost: kasni – je kasen) in snovnih pridevnikov (izsamostalniškost: lesen – iz lesa); c. določen frazni položaj vsake podskupine v levem prilastku: lepa rdeča rezljana lesena otroška igrača ali lepo jasno modro poletno nebo; stava mernega pridevnika tudi v desnem prilastku (jarek, globok dva metra). 9 Razlog za njihovo združevanje je v precej identičnih besedotvornih sredstvih: cerkven (svojilni) vs. cerkveni (vrstni), božji (svojilni ali vrstni), borov (svojilni ali vrstni) (Toporišič 1978: 289). 10 Nekakovostni izpeljani pridevniki oziroma razmerni (Vidovič-Muha 1981: 19, 21) imajo skupne lastnosti: »1. po njih se ne moremo vprašati z vprašalnico kakšen; 2. pretvorljivi so v desni prilastek z nepridevniško podstavo (lesena žlica ← žlica iz lesa) /…/ 3. nimajo desnih določil in se ne stop- njujejo s prislovi, so torej frazno omejeni, 4. se ne stopnjujejo in 5. nimajo oblike določnosti.« Pri točki 5 ima avtorica v mislih to, da oblikovno ne ločijo določne in nedoločne oblike, pač pa imajo le eno od obeh (čeprav za mnoge snovne to ne velja – lesen/­i). 11 Snovni pridevniki imajo nekatere značilnosti vrstnih in druge značilnosti lastnostnih pridevnikov. Zaradi tega jih Vidovič-Muha enkrat uvršča med kakovostne (1978: 259), drugič med nekakovostne (1981: 19, 21; gl. opombo 10). Za razliko od vrstnih se lahko uporabljajo v vseh skladenjskih vlogah – tvorijo tako imenovani pomensko zadosten definirani stavčni tip. JiS_2024_4-FINAL.indd 215 6. 12. 2024 10:44:47 216 Mirjam Premrl Podobnik Za vrstne pridevnike (Vidovič-Muha 1978: 264–269) je značilna vprašalnica ka- teri/katere vrste. 3. Oblikoslovne lastnosti: a. 1. pridevniška sklanjatev (slovenski ­ega); b. določnost se ne izraža (le ena oblika – slovenski, asfaltni); c. se ne stopnjujejo; d. troštevilskost (slovensk­i, -a, -o); e. tvorba prislova in abstraktnega samostalnika (govoriti slovensko, slovenskost). 4. Skladenjske značilnosti: a. opravljajo vse stavčne vloge (slovenska dežela, Dežela je slovenska, De- želo so naredili slovensko), a se tipično pojavljajo v levem prilastku ter ne tvorijo pomensko zadostnega definiranega stavčnega tipa v povedko- vem določilu; b. pomensko motivirane s pretvorbo v desni prilastek (asfaltna cesta – ces- ta iz asfalta); c. v levem prilastku frazni položaj ob odnosnici (gl. otroška in poletno pod točko 2. c.). Kot smo videli v točki 2. c., gre razporeditev različnih tipov kakovostnega in vr- stnih pridevnikov od nemotiviranih pridevnikov na levi prek izglagolskih do izsa- mostalniških tik ob odnosnici. 2.3 Izražanje določnosti z morfemi in problematični vidiki tega prikaza v Slovenski slovnici Glede na možnost izražanja določnosti z različnimi morfemi deli Toporišič (2004: 320) pridevnike na tri skupine. V prvo uvršča pridevnike, ki imajo tako nedo- ločno kot določno obliko: npr. mlad/­i, gozden/­dni; v drugo tiste, ki imajo le nedoločno obliko: bratov, bukov; v tretji pa so pridevniki z zgolj določno obliko: slovenski, jelenji. V jezikoslovni literaturi je mogoče zaslediti težave pri klasifikaciji pridevnikov tipa gozden/­dni. Ker imajo obe obliki, bi se morali umeščati med lastnostne, ven- dar se po drugih značilnostih od njih razlikujejo. Medtem ko se lastnostni pridev- niki stopnjujejo (Toporišič 2004: 325), je to manj značilno oziroma neznačilno za pridevnike tipa gozden/­dni (Toporišič 2004: 326).12 Dalje so ti pridevniki izsa- mostalniški. Obe lastnosti jih delata sorodne vrstnim in svojilnim pridevnikom13 12 Vendarle je v korpusu Gigafida mogoče najti zglede stopnjevanja tovrstnih pridevnikov. Zgleda za bolj gozden/­dni sicer ni, je pa tam zgled za mesten/­tni, ki sodi v isto skupino: »Sploh pa /…/ jezik mojega plemena ni klasični romski jezik, ampak arhaična romunščina. Drugi govorijo bolj mestni / poudarila M. P. P./ jezik in vanj mešajo madžarske besede.« 13 »Tudi take primere seveda lahko stopnjujemo s prislovom bolj, izražajo pa preneseni pomen: bolj slovenski – ‚značilnejši za Slovence‘ /…/« (Toporišič 2004: 326). JiS_2024_4-FINAL.indd 216 6. 12. 2024 10:44:47 217Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... (prim. Toporišič 2004: 325–326). A izsamostalniškost še ne pomeni, da je pridev- nik vrstni. Pridevnik radosten se izpeljuje iz samostalnika radost, a ker pomena samostalniškega jedra ne opredeljuje, pač mu dodaja lastnost, ni vrstni, marveč lastnostni.14 Ko Toporišič v SS (2004: 320) prikazuje zglede lastnostnih pridevnikov, med njimi navaja le prototipične (mlad, majhen), izogne pa se pridevnikom tipa gozden/­dni. Ko pa govori o možnosti izražanja (ne)določnosti z morfemi, poleg pridevnikov, kot so mlad/­i, usopel/­pli, dvojen/­jni, brž navede tudi pridevnike tipa gozden/- ­dni. Celoten odstavek ne da jasnega odgovora na to, ali je treba tudi pridevnike tipa gozden/­dni opredeljevati kot lastnostne: Velika posebnost lastnostnega pridevnika je oblikoslovno izražanje kategori- je določnosti. Glede na možnost izražanja nedoločnosti in določnosti z različnimi morfemi se pridevniki delijo na tri skupine: v prvi so tisti, ki imajo nedoločno in določno obliko, v drugi tisti s samo nedoločno obliko in v tretji oni s samo določno obliko: 1. mlad – mladi, gozden – gozdni, uspel – uspeli, dvojen – dvojni; 2. bratov, sestrin, bukov; 3. slovenski, jelenji, lepši. (Toporišič 2004: 320; poudarila M. P. P.) Nejasnost je v tem, da v istem odstavku najprej omenja lastnostni pridevnik kot tisti, ki zaradi posedovanja obeh oblik zmore oblikoslovno izražati kategorijo do- ločnosti, nato pa je v nadaljevanju poleg značilnih kakovostnih pridevnikov na- veden tudi pridevnik gozden/­dni. Ali je potemtakem tudi pridevnik gozden/­dni lastnostni ali pa v prvi točki navedenih zgledov ne gre jemati v povezavi z omenja- njem lastnostnega pridevnika na začetku odstavka in torej ni lastnostni? Po Vidovič-Muha (Praznik 1997: 76) naj bi bili pridevniki z obrazilom na -en lastnostni, tisti z obrazilom na ­ni pa vrstni. Nadalje naj bi Vidovič-Muha (Praznik 1997: 76) menila, da bi bilo tovrstne pridevnike smiselno uslovariti pod dvema različnima gesloma. Vendar pa kot primer pridevnika navaja sončen/­čni (Praznik 1997: 76), ki ima očitno dva različna pomena – prvi je restriktiven, pridevnik je vrstni (sončni žarek), drugi pa je opisen, pridevnik pa lastnostni (sončen dan). Po- dobno tudi v sintagmah sončna toplota (vrstni) in sončno dekle (lastnostni).15 A pri mnogih drugih pridevnikih tipa gozden/­dni takšnega pomenskega razločka ni. Poleg tega se pri teh pridevnikih oblika na -en v pisni standardni slovenščini (sko- raj) ne uporablja.16 V neki drugi razpravi Vidovič-Muha (1996: 122) pridevnike, kot sta mestni in cestni, torej pridevnike, ki se vedejo kot gozdni, v sintagmah, kot 14 Prim. Treccani. Izsamostalniški so tudi pridevniki kot stremuški, nastopaški, kmetavzarski, ki imajo isto priponsko obrazilo (-ski, -ški, -ji) kot vrstni, a so kakovostni, saj »jim ustreza vprašalnica kakšen in tudi večina meril, vezanih na kakovostne pridevniške besede /…/« (Vidovič-Muha 1979: 44). 15 Prim. Treccani. Tudi pri nekaterih izglagolskih pridevnikih kot šivalen/­lni in pralen/­lni obstaja pomenski razloček med določno in nedoločno obliko pridevnika. Medtem ko z določnima oblikama označujemo vrstnost (šivalni/pralni stroj), z nedoločnima zaznamujemo (z)možnost in namembnost entitete za neko funkcijo (Toporišič 2004: 203; Toporišič 2006: 298). 16 Povezava: https://www.mladina.si/120969/dr-marko-snoj-danes-stare-mame-govorijo-ful/, dostop 30. 9. 2014; Premrl (2016: 450–451). JiS_2024_4-FINAL.indd 217 6. 12. 2024 10:44:47 218 Mirjam Premrl Podobnik sta cestni promet in mestni svet, opredeljuje za vrstne, saj skupaj s samostalniškim jedrom oblikujejo stalno (frazeološko) besedno zvezo. V Vidovič-Muha (1981: 21) pa je kot primer nekakovostnega pridevnika obravnavana celo nedoločna ob- lika gozden.17 Nenazadnje tudi Toporišič (2004: 328), čeprav ne uporabi izraza vrstni pridevnik, v SS pravi, da se določno obliko nedoločnih pridevnikov uporabi, »kadar označuje posebno vrsto predmeta, pred katerega imenom stoji«, in pri tem navaja sintagme, kot so mali srpan, cestni prah, povodni mož, kemični institut, šivalni stroj, lirični roman, veliki vezir, stari oče, beli kruh itd. Iz zgledov je raz- vidno, da ti pridevniki niso vsi izsamostalniški:18 nekateri so nemotivirani (mali, stari), drugi pa so izglagolski (šivalni/pisalni stroj). Ker so navedeni zgledi primeri stalnih besednih zvez, raba določne oblike v njih slo- venskemu govorcu ne povzroča težav. Težave nastanejo pri besednih zvezah, ki jih imenujem priložnostne stalne besedne zveze (gl. pridevnike neodvisni v zgledu (1), sodobni v zgledih (6) in (7)). Te zveze niso terminološke (prim. Žele 2008: 43) (za razliko od npr. gozdni med) oziroma niso tako prepoznavno stalne kot gozdni čuvaj, da bi svoje mesto našle v slovarju, vendar pa se v besedilu obnašajo enako – skupaj z jedrom tvorijo enoto. Honzak (1973: 25–27) je problematiko opredelila takole: Inherentni prilastek navadno označuje nekonstantno in relativno lastnost predmeta ali predstave, takrat je zanj značilna nedoločna oblika, ki daje odgovor na vprašanje kakšen. Iščemo pridno in pošteno pomoč v gospodinjstvu – pospravljanje vsako dopoldne. Dober honorar. /…/ Kadar inherentni prilastek navaja tako lastnost predmeta, ki je za predmet konstantna in relevantna, to ni več označevanje antonimske lastnosti predmeta, ampak njegovo poimenovanje. Zaradi poimenovanja je postal predmet vrsta predmeta, odgovarja na vprašanje kateri in je v določni obliki. Pomol učinkuje tu kot značilni dodatek jedra stavbe, vendar ne v primarno obrambni funkciji, marveč kot reprezentativni dodatek /…/ Glede na gradivo, ki sem ga pregledovala, nastajajo problemi v rabi določne in ned- oločne oblike v inherentnem tipu determinacije /…/, ko prilastek, namesto da bi določil relativno antonimsko lastnost predmeta, predmet poimenuje in nastane semantično neutemeljen premik od inherentnega tipa determinacije k relaci- jskemu tipu /poudarila M. P. P./. Honzak (1973: 25–27) navaja zglede (značilni/reprezentativni dodatek), kjer ne gre za splošno znane stalne besedne zveze in kjer bi namesto določne lahko stala nedoločna oblika, razlog za izbiro določne pa je težko opredeljiv (nastane semantično neutemeljen premik). 17 »Pomensko so namreč nekakovostni izpeljani pridevniki nosilci tega razmerja – v celoti jih lahko imenujemo razmerni pridevniki – in zato je nujno, da jih razčlenjujemo v okviru najmanjše možne le- voprilastkovne fraze. /…/ Tako npr. pridevnik gozden /poudarila M. P. P./ lahko izraža, da je kdo, kaj iz gozda (ali v gozdu) – gozdni sadež; v gozdu – gozdna jasa; (od) gozda – gozdni čuvaj; za gozd – gozdno gnojivo; gozda – gozdno izkoriščanje; v gozdu (v gozd) – gozdna pot ipd.« (Vidovič-Muha 1981: 21.) 18 V tuji strokovni literaturi se vrstne pridevnike opredeljuje kot (relational/classifying adjectives, ag- gettivi di relazione/relazionali) (večinoma) izsamostalniške, gl. Treccani. JiS_2024_4-FINAL.indd 218 6. 12. 2024 10:44:47 219Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... Pri takem premiku gre lahko za napake – glede na sobesedilo bi v zgledih (2) in (3) pričakovali nedoločno obliko pridevnika, saj se zdi, da pisca ne želita oprede- liti vrste plevela oziroma moškega, niti ne gre za drugo omembo in s tem znano lastnost (anafora) – kar bi oboje lahko bil razlog za določno obliko pridevnika, marveč podati njuni lastnosti (prim. Toporišič 2004: 328–329):19 (2) Tu je trava delno pokošena med vrstami, med trsi pa raste visoki plevel /…/ (A. S.) (3) V ponedeljek /…/ je v Slovenj Gradcu prisebni moški iz /…/ potoka rešil otroka /…/ (R.) Včasih so napake neopazne. V rešitev pa bi podvomili, če bi razmislili o ko(n)te- kstu rabe. V zgledu (4) je kombinacija členka še in števnika en znak nedoločnosti sintagme, ki bi ji ustrezala izbira nedoločne oblike nesmiseln: (4) /…/ menim, da je ta spomenik še en nesmiselni korak v procesu slovenske sprave. (B. M.) Pogosto pa sta obe obliki sprejemljivi (zgleda (5) in (6)) ali pa je ena izmed njiju bolj prepričljiva od druge (zgleda (7) in (8)). Menim, da prav ta nedorečenost z zdaj sprejemljivimi zdaj nesprejemljivimi kombinacijami Slovencem povzroča največ težav: (5) Sodoben pouk zahteva sodobno opremljene prostore /…/ (Gigafida) (6) Sodobni pouk terja različna učbeniška gradiva /…/ (Gigafida) (7) To, kar sodobni turist išče, je na voljo /…/ (Gigafida) (8) Slovenska turistična organizacija /…/ ugotavlja, da sodoben turist ni več tisti klasični dopustnik /…/ (Gigafida) Če je bil torej pridevnik gozdni v sintagmi gozdni čuvaj opredeljen za vrstnega, bi lahko tudi pridevnik sodobni v zgledih (6) in (7) ovrednotiti kot vrstni pridev- nik (prim. Toporišič 1978: 292), in sicer zato, ker prispeva k izrazu (pod)vrste entitete, ki je izražena s samostalniškim jedrom. Toporišič (1978: 292) govori o konverziji lastnostnega pridevnika v vrstnega (gl. opombo 5). Druga možnost bi bila, da namesto o pridevniku kot Honzak (1973: 25–27) govorimo o prilastku, torej o rabi/funkciji. Tako bi v primerih (6) in (7) šlo za vrstno rabo kakovostnega pridevnika. A ker ima tudi gozden/­dni dve obliki in prikaz v SS ne daje jasnega 19 Razlogov za negotovost pri izbiri določne in nedoločne oblike je pri slovenskih govorcih več. Po- leg dejstva, da je situacij, kjer je v standardni slovenščini treba razlikovati med obema, malo (pri pridevnikih m. sp. v im. ed., v tož. ed. pa le v primeru neživosti (npr. lep/lepi stol); pri manjšini pridevnikov je razlika vidna v osnovi neglede na spol ali prepoznavna po mestu in tipu naglasa) (To- porišič 2004: 320; Kolarič 1960: 1), situacijo dodatno zamegljuje dejstvo, da se zlasti v pogovornih in narečnih zvrsteh osrednje Slovenije pridevniška določnost zaznamuje s pogovornim členom ta, ki mu sledi nedoločna oblika (ta lep) (prim. Toporišič 2004: 19; Kolarič 1960: 1; Kolarič 1961: 43; Bajec idr. 1973: 158; Marušič in Žaucer 2007: 225; Bažec 2008: 237; Schlamberger Brezar 2004: 42). Govorci nekaterih narečnih različic (Štajerska) pa težijo k rabi določne oblike celo v kontekstih, kjer bi v standardnem jeziku pričakovali nedoločno obliko (Roršek 2012: 23). Zgled (2) prikazuje situacijo v Mariboru – zelo verjetno je, da je njegov avtor domačin. Določne oblike ne gre nujno pripisati neznanju ali narečnemu refleksu, lahko gre za hiperkorektnost. JiS_2024_4-FINAL.indd 219 6. 12. 2024 10:44:47 220 Mirjam Premrl Podobnik odgovora o klasifikaciji tega pridevnika, bi prav tako lahko v primerih kot gozdni čuvaj govorili o vrstni rabi lastnostnega pridevnika. V Jezikovni svetovalnici v takšnih primerih ne govorijo o vrstni in lastnostni rabi, ampak kar o vrstnem in lastnostnem pridevniku.20 2.4 Obravnava določnosti v Slovenski slovnici in sorodnih delih ter kritični pretres nekaterih vidikov Toporišič (1978: 287) razlikuje med določnostjo oblik in določnostjo besed. Po slednji so pridevniki z zgolj nedoločno obliko (bratov) ali tisti z zgolj določno ob- liko (slovenski) določni. Pridevniki z obema oblikama (mlad/­i ali gozden/­dni) pa so nedoločni. Členitev dopušča več interpretacij, ki nimajo skupnega imenovalca. Prepričanje, da so vrstni in svojilni pridevniki določni, bi lahko bilo posledica pripisovanja inherentne semantične določnosti samostalniku.21 Določnosti, torej, ki ni odvisna od ko(n)teksta in je stvar sistema, jezika (langue). Zaradi izsamo- stalniškosti pa bi določnost pripisali še svojilnim in vrstnim pridevnikom. A na drugih mestih Toporišič (2004: 493–494) določnost predstavlja kot besedilno-pra- gmatično kategorijo, kot se obravnava v germanskih in romanskih jezikih, kjer je zaznamovana s členom. V tem ni doslednosti, pač pa je mogoče opaziti trditve, ki se brez pojasnil, ki bi kazala, da se avtor zaveda, da gre za različno določnost,22 20 Povezavi: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/405/dolo%C4%8Dna-in-nedolo%C4%8Dna-oblika- pridevnika-brezpla%C4%8Den, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1092/novoletni-koncert-je- sve%C4%8Dan, dostop 25. 8. 2020. 21 Toporišič (2004: 275–276, 320; poudarila M. P. P.) pravi: »Samostalniške besede imajo nadalje naslednje inherentne slovnične kategorije (vse so v skladenjski vlogi): /…/ določnost: primarna določnost, nedoločnost se posebej izraža (en fant) /…/ SB določnost je inherentna, je besedna / PB določnost je morfemska oz. besedna.« Ta prikaz je kontradiktoren. Določnost naj bi bila ena izmed inherentnih slovničnih kategorij – samostalnik naj bi bil sam po sebi določen. A zakaj se hkrati omenja, da se ta lastnost udejanja v skladenjski vlogi, torej v besedilu? Če je s tem mišljeno to, da določnosti za razliko od nedoločnosti v besedilu pred samostalniki posebej ne označujemo, tega v resnici ne gre pripisovati samostalniški inherentni določnosti, ampak dejstvu, da v slovenščini zaznamovanje določnosti s pridevniškimi zaimki na besedilni ravni običajno ni potrebno. 22 Toporišič (1978: 302) npr. zapiše: »Sam sem do pojmovanja o določnosti samostalnika /…/ prišel po drugi poti. Iz tradicionalnega védenja, da se pri nedoločnih pridevnikih rabi v samostalniški vlogi njih določna oblika /…/, se nam je na regensburškem tečaju slovenščine pojavila domneva, da bi morebiti bila za slovenski samostalnik tudi sicer značilna določnost. Ta hipoteza se je pri meni oprla na znane primere Fanta sta prišla (nam znana) nasproti Ena fanta sta prišla (katera koli), prvo torej določno, drugo nedoločno.« Ko obravnava rabo pogovornega člena ta, Toporišič (1978: 302) zatrjuje: »Pridevniki si določnost krepijo s členom ta, samostalniki, ki so po definiciji določni, pa nedoločnost izražajo s členom en.« Zapis odraža neustrezno mešanje konceptov inherentne določnosti in določnosti na ravni besedila. Pripisovanje določnosti samostalniku zadeva besedno raven, izražanje nedoločnosti z en pa raven besedila in ima vrednost, ki jo v romanskih in germanskih jezikih opravlja nedoločni člen. Toporišič ponuja zglede besedil, zato je neustrezno, če hkrati trdi, da je določnost značilnost samostalnika. Sintagma fanta je v resnici določna zaradi sporočanjskega konteksta, znotraj katerega udeleženci fanta prepoznajo za znana. JiS_2024_4-FINAL.indd 220 6. 12. 2024 10:44:47 221Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... v istem zapisu gibljejo od inherentne določnosti do določnosti, kot se razume v jezikih s členom: Sem gre v bistvu tudi t. i. določnost, s katero se označujejo že znane stvari: mali srpan, beli kruh, veliki vezir ipd. Ali: V neki vasi sta živela (en) bogat in (en) reven kmet: bogati kmet je gledal na vsako stvar, revni pa je bil bolj mehak. Nekatere vrste pridevniških besed, npr. slovenski, slovenj(i), nemški, kmečki, bratov, sestrin, lipov, so zmeraj določne, zato nimajo dveh oblik. Samostalniki so določni, nedoločnost morajo zato posebej izražati: En/Neki človek je pred vrati, Dva/Ena fanta si želita govoriti s teboj, Eni/Neki ljudje tebe čakajo. (Toporišič 2004: 493–494.) V nasprotju s Toporišičevo trditvijo entitete beli kruh in veliki vezir niso že kar znane. To se na prvi pogled zdi verjetno zato, ker nam na misel najprej pridejo prototipični konteksti, v katerih se te entitete udejanjijo kot edine in zato znane. Vendar pa to niso edini konteksti – v zgodovini je bilo več velikih vezirjev in izraz beli kruh zgolj označuje vrsto kruha, ki bi lahko bila v kakšnem kontekstu vpe- ljana kot nova in neznana. Tudi pri pridevnikih kot nemški, kmečki, bratov, lipov itd. ne moremo govoriti o besedilno-pragmatični določnosti sintagem, v katerih se pojavljajo. Pridevnik zgolj prispeva k omejitvi osnovnega pomena samostalniške- ga jedra, tako da se sintagma nanaša na podskupino entitet, ki pa niso nujno znane ali prepoznavne. Preostali kontekst je tisti, ki ponudi informacijo o količinskosti in (ne)prepoznavnosti označenih entitet. V zgledu (9) sta sintagma nov nemški napad in z njo ubesedena entiteta nedoločni: (9) Poskus so nato ponovili v enem izmed najtežjih trenutkov vojne, ko je svet priča- koval nov nemški napad /…/23 Tudi s svojilnimi pridevniki ni vedno zaznamovana določna entiteta. Ker v slo- venščini določnost zaradi odsotnosti člena ni (jasno) občutena, navajam naslednja zgleda še v italijanščini (gl. opombo 6) kot predstavniku jezikov s členom (tu z nedoločnim un): (10) »Pa saj je tvoj prijatelj. Gotovo veš, kaj mu je všeč.« Mattia je razmišljal, da Riccardo ni njegov prijatelj /…/ (G. S: 29) «È un tuo amico, insomma. Saprai bene che giochi gli piacciono.» Mattia pensò che Riccardo non era un suo amico /…/ (G. I: 26) Nadalje sploh ni res, da bi nedoločnost v slovenskih besedilih bila nujno zaznamo- vana z nedoločnimi za-pridevniki, kot sta neki in en: (11) Pozneje /…/ je v klovna preoblečeni fant /…/ začel pripovedovati grozljivko. Pod brado si je držal svetilko. (G. S: 34) Poi /…/ il ragazzo vestito da pagliaccio /…/ attaccò a raccontare una storia dell’or- rore. Teneva una torcia accesa sotto il mento. (G. I: 31) 23 Korpus Gigafida, dostop 11. 9. 2020. JiS_2024_4-FINAL.indd 221 6. 12. 2024 10:44:47 222 Mirjam Premrl Podobnik Skratka, Slovenec si pri predstavitvi določnosti, kakršna je v SS, o njej lahko ustvari napačno sliko. Schlamberger Brezar (2004: 35) o tem pravi: Kategorija določnosti je bila v slovenskih slovnicah iz konca 20. stoletja obravnavana predvsem s formalnega stališča /…/ Za njeno kompleksno prepoznavanje jo je treba natančno definirati diskurzivno, saj strukturalne analize ne dajejo zadostnega vpogle- da v problematiko. Dejstvo, da vrstni pridevniki v sintagmah, kot sta mestni svet in slovenski izvoz, ne prispevajo k določnosti sintagme na logično-pragmatično-besedilni ravni, je znano že pri Vidovič-Muha (1996: 122). Te stalne besedne zveze se vedejo kot en sam samostalnik in kombinacija obeh elementov zadeva sistem/jezik (langue), ne pa konteksta (parole). Na besedilno določnost vplivajo le tisti pridevniki, ki ne tvorijo stalnih besednih zvez in ki se po končanem govornem dejanju razdružijo od samostalnika. To vlogo opravljajo lastnostni (lep/­i, globok/­i), snovni (čoko- laden/­dni), svojilni (očetov) ter izprislovni pridevniki časa in kraja (zgornji) (Vi- dovič-Muha 1996: 122). A določne oblike pridevnika z dvema oblikama se ne sme vselej interpretirati v smislu vrstnega pridevnika. Lahko gre za določno obliko lastnostnega pridevnika (Lipovšek 1996: 26). V tem primeru je določna oblika zares tudi znamenje do- ločnosti sintagme. V Jezikovni svetovalnici v tem primeru govorijo o skladenjski določnosti lastnostnega pridevnika.24 Da bi tudi na ravni vprašalnic vpeljala raz- likovanje med določno obliko, ki je znamenje določnosti (še vedno lastnostni pri- devnik), in določno obliko, ki je znamenje vrstnosti (vrstni pridevnik), Lipovšek (1997: 162–163) predlaga kateri za določnost in katere vrste za vrstnost: (12) Črni klobuk je bil mnogo cenejši (kot rjavi).25 Kateri klobuk? (13) Po zapisu /…/ izhaja črni panter na beli podlagi še iz rimskega Norika /…/26 Katere vrste panter? 3 Tuji viri o vrstnih pridevnikih in nekaj sklepov za slovensko situacijo Tuji viri classifying oziroma relational adjectives, ki bi jih lahko slovenili z vrstni- mi, pod vplivom Ballyja (1965) povezujejo z izsamostalniškostjo (Nagano in Shi- mada 2015: 105; McNally in Boleda 2004: 181; Spencer in Nikolaeva 2017: 79; Fradin 2007: 85; Rainer 2013: 12). Njihova posebnost pa ni zgolj v izsamostalni- škosti (kot že rečeno, so tudi mnogi lastnostni pridevniki izsamostalniški:27 rados- ten, pameten, svoboden, slasten, nesmiseln, sodoben, trebušast, koščen), ampak v 24 Povezava: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1559/snovni-pridevniki-in-vpra%C5%A1anje-o-ve %C4%8Dpomenskosti, dostop: 25. 8. 2020. 25 Lipovšek (1997: 162). 26 Povezava: http://www.mladina.si/54476/crni-panter/, dostop: 18. 3. 2015. 27 Prim. Fábregas in Marín (2017: 19) ter Fradin (2017: 30). JiS_2024_4-FINAL.indd 222 6. 12. 2024 10:44:47 223Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... dejstvu, da so to prikriti samostalniki v vlogi argumenta jedrnega samostalnika, skratka – gre za transpozicije samostalnika v pridevnik, pri čemer se samostalni- ška vrednost ohrani (McNally in Boleda 2004: 181; Fradin 2007: 87; Rainer 2013: 12; Spencer in Nikolaeva 2017: 79; Fábregas in Marín 2017: 17; Fradin 2017: 30). Ti pridevniki (npr. presidential v sintagmi presidential plane) semantično ne izražajo lastnosti, pač pa notranjo relacijo med dvema entitetama – eno, označe- no z osnovnim samostalnikom (president), in drugo, označeno z modificiranim samostalnikom (plane) (Nagano in Shimada 2015: 105, 115; Fradin 2007: 87). Poleg izsamostalniških nekateri avtorji med vrstnimi navajajo tudi izglagolske28 (Fábregas in Marín 2017: 18) in sinhrono nemotivirane (Fradin 2017: 30; McNally in Boleda 2004: 183).29 Vendar pa izsamostalniškost ali izglagolskost nista vedno izpostavljeni kot kriterij (prim. Collins Cobuild 1990: 63; Fábregas in Marín 2017: 17–19), pač pa sposobnost pridevnikov, da neko entiteto (nemški avtomobil) pri- kažejo kot predstavnika razreda entitet (nemški avtomobili) oziroma da udejanja- jo podvrste entitete (nemški avtomobil), ki je označena z jedrnim samostalnikom (avtomobil), pri tem pa jedrnemu samostalniku ne pridajajo dodatnih lastnosti, tj. klasificirajo in ne opisujejo (prim. Collins Cobuild 1990: 63; Rainer 2013: 27; Fábregas in Marín 2017: 18). Fábregas in Marín (2017: 18) pri tem poudarjata, da se v tej vlogi lahko znajdejo pridevniki, ki niso nujno vrstni, in kot zgled navajata sintagmo las ballenas blanca y azul ‚kita beli in modri‘, tj. beli in modri kit. Izsamostalniške pridevnike tipa gozden/­dni lahko torej glede na predstavljene do- mače (Vidovič-Muha 1996: 122) in tuje razprave v stalnih besednih zvezah (goz- dni čuvaj) opredelimo kot vrstne. Omogočajo namreč pretvorbo v desni prilastek s samostalniškim jedrom, ki nosi isto vsebino kot pridevnik (čuvaj gozda), in to se sklada s tezo, da je vrstni pridevnik pravzaprav prikriti samostalnik (prim. Fradin 2017: 30). Če je pri tovrstnih pridevnikih mogoča tudi nedoločna oblika, jo opre- delimo za lastnostno (sončni čas – vrstni; sončen dan – lastnostni). Če je povezava med entitetama gozd in čuvaj v gozdni čuvaj ali mesto in svet v me- stni svet zelo očitna in bi se strukturno odražala z rodilnikom v vlogi desnega samo- stalniškega prilastka (čuvaj gozda, svet mesta), pa pri pridevnikih, kot je sodobni v sodobni turist, najprej že sama izsamostalniškost (sodobni – ‚hkraten z dobo‘) lahko ni tako neposredna kot pri tipu gozdni, pa tudi rodilniške strukture ni (turist, hkraten z dobo) oziroma bi zvenela nenaravno (*turist hkratne dobe). Vendar pa Nagano in Shimada (2015: 115) poleg vrstnih pridevnikov, ki jih je mogoče pretvoriti v rodil- niško strukturo (presidential plane → plane of the president, cellular structure → structure of cells, dental disease → disease of teeth), navajata tudi tako imenovane parasynthetic relational adjectives (preadverbial expression → expression in front of an adverb, pre­Chaucerian literature → literature before Chaucer, postnominal 28 Avtorja (Fábregas in Marín 2017: 18) natančneje rečeta, da se izglagolski pridevniki vedejo kot vrstni (relational), da je v njihovi osnovi glagol, ne samostalnik, in da imajo vse lastnosti vrstnih pridevnikov. 29 McNally in Boleda (2004: 183) kot zgled sinhrono nemotiviranega pridevnika, ki pa je motiviran diahrono (v latinščini, bellum – vojna), navajata katalonski pridevnik bèllic – povezan z vojno. JiS_2024_4-FINAL.indd 223 6. 12. 2024 10:44:47 224 Mirjam Premrl Podobnik adjective → adjective after a noun, intra­organismal and inter­organismal struggle → struggle within and between organisms, sub­Saharan Africa → Africa below the Sahara, suprasegmental phonemes → phonemes above segments, a trans­global expedition → expedition across the globe), kjer jedrnemu samostalniku sledi obi- čajno nerodilniška predložna zveza in kjer pridevnik združuje več elementov (npr. supra- in -segment-) – tako kot pri sodobni (so-, -dob-). Zato lahko kot vrstne opre- delimo tudi pridevnike v besednih zvezah, kjer povezava med jedrnim samostalni- kom in samostalnikom, iz katerega pridevnik izhaja, semantično in/ali strukturno ni tako neposredna (npr. sodobni turist, pametni telefon, svobodni umetnik). Z omenjanjem izglagolskih pridevnikov, ki imajo vse lastnosti vrstnih pridevni- kov (Fábregas in Marín 2017: 18), dobimo potrditev za opredelitev izglagolskih pridevnikov, kot je šivalni (šivalni stroj), za vrstne. Pridevnik neodvisni (neodvisni položaj sodnika) je izglagolski, a podobno kot pri sodobni, je tudi tu več elemen- tov (ne-, -od-, -vis-), pri čemer je -vis- glagolska osnova. Pri nemotiviranih pridevnikih, kot sta stari v sintagmi stari oče ali črni v sinta- gmi črni panter, lahko prepoznamo podobnost s prav tako nemotiviranima beli in modri v sintagmah beli in modri kit, ki ju Fábregas in Marín (2017: 18) nista opre- delila kot vrstna, sta pa prispevala k označitvi podvrste kita. In ta lastnost tovrstne pridevnike pridružuje vsem omenjenim izglagolskim in izsamostalniškim vrstnim pridevnikom. Naj zato tudi te razumemo kot vrstne? Kot smo videli, tuji viri vrstnost pripisujejo pridevnikom (morfologija), ne rabam pridevnikov (skladnja, pragmatika). Če sledimo temu konceptu, bomo pridevnike neodvisni v zgledu (1), sodobni v zgledih (6) in (7) ter črni v zgledu (13) opredelili kot vrstne, ki so nastali po konverziji iz določne oblike lastnostnega pridevnika. Pri tem sicer ni prišlo do spremembe besedne vrste, kar je značilno za konverzijo (Žele 2015: 66), spremenila se je le njena podkategorija. 4 Vrstna ter lastnostna in snovna raba pridevnika Če nas morfološka členitev pridevnikov na vrstne ter lastnostne (in snovne) zani- ma predvsem kot podlaga za razpoznavanje kategorije določnosti, kot se pojmuje v jezikih s členom, pa jo je mogoče tudi zaobiti, in namesto da bi morfološko opredelili tip pridevnika, kot smo poskušali doslej, se raje osredotočimo na rabo pridevnika v besedilu. Pri tem se ne opredelimo glede tega, ali je pridevnik lastno- stni, snovni ali vrstni, saj nas zanima le distribucija določne in nedoločne oblike. Neko rabo npr. prepoznamo za vrstno, ko pridevnik in samostalnik tvorita stalno besedno zvezo (tudi priložnostno stalno besedno zvezo), pridevnik v tej zvezi od- govarja na vprašalnico katere vrste (zgledi (1), (6), (7), (9), (13)). Nasprotno je lastnostna (in snovna)30 raba tista, pri kateri se po pridevniku vprašujemo z vpra- 30 Snovno rabo razmejujem od vrstne enako kot lastnostno. Pridevnik zlat/zlati (prstan) je rabljen snovno, če ne tvori stalne besedne zveze. Če pa jo, gre za vrstno rabo kot v sintagmi zlati rez. Po snovni rabi se vprašujemo s kakšen pri nedoločni obliki in kateri pri določni. JiS_2024_4-FINAL.indd 224 6. 12. 2024 10:44:47 225Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... šalnico kakšen/kolikšen, oblika pridevnika je nedoločna in ne tvori stalne besedne zveze. Prav tako pa je lastnostna tudi tista, pri kateri določna oblika pridevnika odgovarja na vprašanje kateri, celotna sintagma pa je določna (zgled (12)). S tem, ko govorimo o vrstni rabi in ne o vrstnem pridevniku, zajamemo tako pridevni- ke, ki smo jih opredelili kot prototipično vrstne (npr. nemški), kot pridevnike, pri katerih smo zaradi predstavitve v SS sprva imeli pomislek (gozden/-dni); in kar je najpomembnejše, tudi široko polje pridevnikov tipa star/-i (nemotivirani) ter sodoben/-bni in neodvisen/-sni, pri katerih je izbira med oblikama v nekaterih kontekstih arbitrarna in zahtevna. 5 Vzporednice med določnostjo ter rabo določne in nedoločne oblike pridev- nika V standardni pisni slovenščini določnost ni izražena sistemsko s členom (prim. Orožen 1972: 107). Dosedanje analize (Premrl 2016: 430–559; Premrl 2019: 207– 232) so pokazale, da lahko do neke mere kot sistemski označevalec določnosti v slovenščini privzamemo določno in nedoločno obliko pridevnika, ob zavedanju, da ima kot člen v romanskih in germanskih jezikih tudi končnica določne oblike pridevnika zaimkovni izvor (Breznik 1916: 88). Samostalniška sintagma je dojeta kot določna, če je v njej ubesedena entiteta, ki je v danem diskurzu edina (enost) ali če je z njo ubesedena skupina entitet, ki se pojmuje kot edina (vključenost). Prav tako je sintagma dojeta kot določna, če je ubesedena entiteta udeležencem v diskurzu poznana ali prepoznavna (Lyons 1999: 1–15). Odsotnost enosti, vključenosti, poznanosti, prepoznavnosti je zna- menje ne-določnosti (Premrl 2018: 325–327). Določnost je lahko znotraj- ali zu- najbesedilna (Korzen 1996: 72, 692). Pri prvi gre za določnost zaradi anaforičnih in kataforičnih navezav med ubeseditvami entitet, pri drugi pa je vzrok za določ- nost bodisi zunajjezikovno védenje udeležencev v diskurzu bodisi informacije, ki jih lahko pridobijo iz komunikacijske situacije. Oglejmo si nekaj zgledov. V zgledu (14) je entiteta drobni virus s pomočjo anaforične navezave na predhod- no omembo stekline prikazana kot edina, poznana oziroma prepoznavna. Ker v predhodnem diskurzu izraz virus ni omenjen, mora udeleženec na podlagi svoje- ga zunajjezikovnega védenja postaviti enačaj med steklino in drobnim virusom. Zato to ni preprosta anafora (ponovna ubeseditev referenta), pač pa asociativna anafora. Entiteta je določna, določna oblika pa dejansko zaznamuje določnost sintagme, saj gre za lastnostno rabo pridevnika: (14) /…/ ko sesalec, ki ima steklino, ugrizne drugega, se drobni virus prebije v živčni sistem /…/ (I. Š.) V zgledu (15) imamo v naslovu kataforično lastnostno rabo pridevnika. Sintagma je določna, določna oblika pa določnost zaznamuje: JiS_2024_4-FINAL.indd 225 6. 12. 2024 10:44:47 226 Mirjam Premrl Podobnik (15) Odkriti antisemit /…/ Ni skrivnost, da je bil skladatelj odkrit antisemit. (STA) V zgledu (16) je urgentni primer vrstne rabe določne oblike pridevnika, ki z je- drom center tvori stalno besedno zvezo in ne pove ničesar o določnosti sintagme. Tu je sintagma nedoločna, saj je entiteta nov sodoben urgentni center v diskurz vpeljana kot nova, torej nepoznana, in ne kot edina. Nedoločnost je zaznamovana z lastnostno rabo nedoločne oblike pridevnikov nov in sodoben: (16) Koroški bolnišnici je služba vlade /…/ odobrila 5,3 milijona evrov, s katerimi bodo /…/ zgradili nov sodoben urgentni center. (M. C.) Vrstno rabljeni pridevnik se lahko nahaja tudi v določni sintagmi (zgled (6)), prav tako pa tudi nedoločna oblika lastnostno rabljenega pridevnika (zgled (8)) – v tem primeru je poudarek na opisnosti in ne na vrsti. Sklep Glavni namen članka je bil prikazati pot razmisleka, ki sem ga kot raziskovalka opra- vila pri postavitvi terminološko in metodološko ustreznega pojmovanja (ne)določne oblike pridevnika za proučevanje povezav s kategorijo določnosti, ter neskladja in vrzeli, na katera sem pri tem naletela v strokovni literaturi. S pomočjo drugih mest v tuji in domači strokovni literaturi sem poskušala nanje odgovoriti (in jih ponuditi v razmislek tudi drugim jezikoslovcem) tako z morfološkega vidika kot z vidika rabe pridevnika v besedilu, pri čemer sem se pri postavljanju razmerja z določnostjo osredotočila na rabe. Razmerje med določnostjo in rabo pridevnika je zgolj nakazano z nekaj korpusnimi zgledi, podrobnejši analizi korpusnega gradiva pa bodo namenjeni nadaljnji članki. Viri A. S. = Senekovič, Alojz: Naravoslovna učna pot Piramida Maribor. Delo (Pisma bralcev in odmevi), 15. 7. 2012. B. M. = Mekina, Borut, 2017: Dr. Irena Šumi, antropologinja »To je glavna težava naše sprave: namesto konkretnih žrtev in nosilcev travme sprava objokuje ideološko sloven- stvo.«. Mladina 29, 21. 7. 2017. 35. G. I = Giordano, Paolo, 2008: La solitudine dei numeri primi. Milano: Mondadori. G. S = Giordano, Paolo, 22011 [2008]: Samotnost praštevil. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. Anita Jadrič. Gigafida = Korpus pisne standardne slovenščine Gigafida: http://www.gigafida.net/. (Dostop 15. 9. 2024.) I. Š. = Štaudohar, Irena, 2014: V naši glavi je nekdo, ki ga ne poznamo. Sobotna priloga, 12. 7. 2014. 16. JiS_2024_4-FINAL.indd 226 6. 12. 2024 10:44:47 227Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... M. C. = Celin, Mateja: Denar za novo urgenco zagotovljen. Delo, 5. 6. 2014. 12. R. = Rešil otroka: Voda odnesla devetletnika. Delo, 14. 3. 2018. 8. STA = STA: Richard Wagner, velikan z madežem. Delo, 28. 12. 2012. 24. Treccani = Aggettivi di relazione. Enciclopedia. Istituto della Enciclopedia Italiana fondata da Giovanni Treccani: http://www.treccani.it/enciclopedia/aggettivi-di-relazione_(Enciclo- pedia-dell‘Italiano)/. (Dostop 19. 7. 2018.) Literatura Bajec, Anton, Kolarič, Rudolf in Rupel, Mirko, 1973: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS. Bažec, Helena, 2008: Sull’articolo determinativo sloveno. Trovesi, Andrea (ur.): “Le lingue slave tra innovazione e conservazione grammatica e semantica”: incontro di linguistica slava, Bergamo, 4­5 maggio 2007. Bergamo: Università degli studi, Dipartimento di lingue, letterature e culture comparate, Dipartimento di scienze dei linguaggi, della comunicazione e degli studi culturali. 235–258. Breznik, Anton, 1916: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja. Fábregas, Antonio in Marín, Rafael, 2017: Problems and questions in derived adjectives. Word Structure 10/1. 1–26. Fradin, Bernard, 2007: On the Semantics of Denominal Adjectives. Booij, Geert idr. (ur.): Morphology and Dialectology: On­line proceedings of the Sixth Mediterranean Morpho- logy Meeting (MMM6). Ithaca, 27.–30. 9. 2007. Ithaca: Univerity of Patras. 84–98. https:// pasithee.library.upatras.gr/mmm/article/view/2404/2663. (Dostop 30. 6. 2021). Fradin, Bernard, 2017: The multifaceted nature of denominal adjectives. Word Structure 10/1. 27–53. Honzak, Jasna, 1973: Pridevnik in njegova distribucija določne in nedoločne oblike. Di- plomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Kolarič, Rudolf, 1960: Določna in nedoločna oblika slovenskega pridevnika. Novi Sad: Filozofski fakultet. Kolarič, Rudolf, 1961: Določni in nedoločni spolnik v slovenščini. Jezik in slovstvo 7/2. 40–44. Korzen, Iørn, 1996: L‘articolo italiano fra concetto ed entità: uno studio semantico­sinta- ttico sugli articoli e sui sintagmi nominali italiani con e senza determinante – con un‘inda- gine particolare sulla distribuzione del cosiddetto »articolo partitivo«. København: Muse- um Tusculanum Press. Lipovšek, Frančiška, 1996: The Influence of the Definite Form of Slovene Adjectives on the Use of the Article in English. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Lipovšek, Frančiška, 1997: The influence of the definite form of Slovene adjectives on the use of the definite article in English. Vestnik 31/1–2. 162–176. Lyons, Christopher, 1999: Definiteness. Cambridge: Cambridge University Press. Marušič, Franc in Žaucer, Rok, 2007: O določnem ta v pogovorni slovenščini (z navezavo na določno obliko pridevnika). Slavistična revija 55/1–2. 223–247. JiS_2024_4-FINAL.indd 227 6. 12. 2024 10:44:47 228 Mirjam Premrl Podobnik McNally, Louise in Boleda, Gemma, 2004: Relational adjectives as properties of kinds. Bonami, Olivier in Cabredo Hofherr, Patricia (ur.): Empirical Issues in Formal Syntax and Semantics 5. Paris: CNRS & Université de Paris 7. 179–196. Nagano, Akiko in Shimada, Masaharu, 2015: Relational adjectives in English and Japanese and the RA vs. PP debate. Audring, Jenny idr. (ur.): Mediterranean Morphology Meetings on­line proceedings: morphology and semantics. Dubrovnik (15.–18. 9. 2013). 105–133. Https://pasithee.library.upatras.gr/mmm/article/view/2273/2446. (Dostop 30. 6. 2021.) Orožen, Martina, 1972: K določnemu členu v slovenščini. Slavistična revija 20/1. 105–114. Praznik, Zvonka, 1997: Določna in nedoločna oblika pridevnika pri Škrabcu (in v sloven- skem jezikoslovju). Toporišič, Jože (ur.): Škrabčeva misel II: Zbornik s simpozija‚'96. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 71–84. https://www.samostan-kostanjevica. si/sites/default/files/Didknj-data/Zvonka%20Praznik-2.pdf. (Dostop 15. 9. 2024.) Premrl, Mirjam, 2016: Izražanje določnosti v italijanščini in slovenščini. Doktorska diser- tacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Premrl, Mirjam, 2018: Alcuni aspetti della non-determinatezza in italiano e in sloveno. Gudurić, Snežana in Radić-Bojanić, Biljana (ur.): Jezici i kulture u vremenu i prostoru: te- matski zbornik 7/2. Novi Sad: Filozofski fakultet, Pedagoško društvo Vojvodine. 323–334. https://digitalna.ff.uns.ac.rs/sadrzaj/2018/978-86-6065-476-4. (Dostop 15. 9. 2024.) Premrl, Mirjam, 2019: Alcune tendenze nella correlazione tra la forma (in)definita dell‘ag- gettivo sloveno e la (in)definitezza del sintagma in ottica contrastiva italo-slovena. Italica Wratislaviensia 10/1. 207–232. DOI: https://doi.org/10.15804/IW.2019.10.1.9. Rainer, Franz, 2013: Can relational adjectives really express any relation? An onomasio- logical perspective. SKASE: Journal of Theoretical Linguistics 10/1. 12–40. http://www. skase.sk/Volumes/JTL22/pdf_doc/02.pdf. (Dostop 15. 9. 2024.) Roršek, Jasmina, 2012: Izražanje določnosti in nedoločnosti v spontanem govoru. Diplom- sko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Schlamberger Brezar, Mojca, 2004: Diskurzivni pristop k problemu določnosti v slovenšči- ni. Jezik in slovstvo 49/5. 35–44. DOI: https://doi.org/10.4312/jis.49.5.35-44. Sinclair, John (ur.), 1990: Collins Cobuild English Grammar. London in Glasgow: Collins. Spencer, Andrew in Nikolaeva, Irina, 2017: Denominal adjectives as mixed categories. Word Structure 10/1. 79–99. Toporišič, Jože, 1978: Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 26/3. 287–304. Toporišič, Jože, 2006: Besedjeslovne razprave. Ljubljana: ZRC SAZU. Toporišič, Jože, 42004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Trenkic, Danijela, 2004: Definiteness in Serbian/Croatian/Bosnian and some implications for the general structure of the minimal phrase. Lingua 114/11. 1401–1427. DOI: https:// doi.org/10.1016/j.lingua.2003.09.005. Vidovič-Muha, Ada, 1978: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. Sla- vistična revija 26/3. 253–276. Vidovič-Muha, Ada, 1979: Kriteriji semantične sistematizacije slovenske nezaimenske pri- devniške besede. Predavanja: XXIX seminar za strane slaviste. Titograd: Seminar za strane slaviste. 41–60. JiS_2024_4-FINAL.indd 228 6. 12. 2024 10:44:47 229Značilnosti jezikoslovnega opisa določne in nedoločne oblike slovenskega ... Vidovič-Muha, Ada, 1981: Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov. Sla- vistična revija 29/1. 19–42. Vidovič-Muha, Ada, 1996: Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenske- ga jezika (ob Kopitarjevi slovnici). Toporišič, Jože (ur.): Jernej Kopitar in njegova doba. Obdobja 15. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 115–130. Žele, Andreja, 2008: Osnove skladnje. Ljubljana: samozaložba. Žele, Andreja, 2015: Konverzija v slovenščini. Jezik in slovstvo 60/2. 65–77. DOI: https:// doi.org/10.4312/jis.60.2.65-77. JiS_2024_4-FINAL.indd 229 6. 12. 2024 10:44:48