c Priloga k „So6i“> Glasilo c. kr. kmetjiskega društva v Gorici. Urecluje: Viljem Dominko. „ Gospodarski List “ izhaja vsaki mesec enkrat na celi poli; udje c. kr metijskega društva ga dobivajo brezplačno ; za vse druge pa stane na leto 1 gld. 20 kr. — Naiočnina naj se pošilja c. kr. kmetijskemu društvu, dopisi pa odgovornemu uredniku. Rokopisi se ne vračajo. Št. II. V Gorici 17. novembra 1893. Leto XII. Kmetovalci, pošiljajte sinove y kmetijsko šolo! V zadnji številki našega lista priobčili smo razglas, s katerim naznanja slavni deželni odbor, da dnč 4. decembra prične nov dvoletni tečaj na slovenskem oddelku deželne kmetijske šole. Ta razglas naj smatrajo kmetovalci vseh strani naše dežele kot vabilo, kot nujen poziv, da pošljejo svoje sinove, kateri so dvoršivši ljudsko šolo dosegli 15. leto, so zdravi in ukaželjni, na kmetijsko šolo, da se tu izučč v vsem tem, česar v današnjih časih splošnega napredka in vsestranske konkurencije skoro neobhoduo potrebuje posestnik, če hoče tako razumno kmetovati, da more od kmetijstva živeti in kmetovaje pomagati si do nekakega blagostanja. Šola obstoji zdaj uže 24 let, pa je bila v vsem tem času v občo preslabo obiskovana. Za srednjo kmetijsko šolo, kakoršna je bila v početku, je premalo sposobnega materjala v deželi in v veliko zaviro takej šoli je tudi dvojezičnost prebivalstva, ker se učenci dveh narodnosti nikakor ne dajo stlačiti v edno samo šolo — po sistemu naših srednjih šol. Za ljudsko kmetijsko šolo pa imati slovenska in furlanska stran dežele vsaka za se zadosta uka potrebne in za to sposobne mladine, tako da bi lahko obe šoli uspevajo pospeševali poglavitne koristi naše dežele. Da si pa je bila do zdaj deležba primeroma revna, moramo vendar priznati, da se uže očitno pozna sad kmetijskega poduka, ki ga je kmetijska šola zatrosila po deželi. V našem kmetijstvu — posebno pa v vinarstvu in sadjarstvu se kaže v noveji dobi znaten napredek, in izvir njegov je vsekakor iskati v kmetijski šoli, katera je bodisi neposrednje po svojih učiteljih, bodisi posreduje po svojem izgledu dobrodejno uplivala na razvoj kmetijstva v deželi. Napredek je pa na tistih straneh očitniši, kder so se kmetovalci bolj zanimali za šolo in njene nauke ter so jej svoje sinove izročevali v odgojo. V tem oziru nemarne pokrajine ostale so tudi v svojem kmetijstvu zanemarjene in če se morda še ne, pa se bodo kmalu zavedale zlih nasledkov svoje inalobriž-nosti. Primeroma lep uspeh je doživela naša kmetijska šola tudi v tem, da so se nekateii njenih izšolanih gojencev pozneje odlikovali na viših strokovnih šolah v Klosterneuburgu in v Modlingu in da deloma uže v dobrih službah uživajo sad prejetega poduka. Naša dežela je v prvi vrsti kmetijska dežela, poglavitni vir življenja njenemu prebivalstvu tiči v kmetijstvu, s tem razločkom pa, da imajo različne njene pokrajine različne glavne pridelke, za katere se jim je v prvi vrsti brigati. V Furlaniji prevladujejo žita, vina in svila, v Brdih na Vipavskem in na Krasu vino in sadje, na Kanalskem sadje in razna poljščina, v viših gorskih okrajih pa zavzima živinoreja prvo mesto, a tudi poljščina in sadje so važni faktorji na tamošnjih kmetijah. Kmetija naše šole je ravno z ozirom na te razmere tako vrojena, da se gojenci učč in vadijo v vseh kmetijskih delih, kakoršna so potrebna in se opravljajo v vseh posameznih pokrajinah naše dežele : Tu so ti trtni nasadi, v katerih najdeš vse trtno vrste, kolikor jih raste v deželi in še več, amerikanska trtna semenišča in trtnice, pravilni vinogradi; tu so drevesna semenišča in sadne drevesnice, travniki, polja in vrt, vse pravilno nasejano in nasajeno z raznovrstno poljščino in povrtnino ; tu najdeš hlev napolnjen s prelepo mlečno živino, sviloprejčno rejališče, kleti z vso opravo za razumno vinarstvo, svinjak, kurnjak in sploh vse, česar potrebuje popolna kmetija, na katerej jo v praksi razkazovati in izvajati vse to, v čemur se teoretično poučujejo gojenci v šoli. Šolskega pouka ni preo-bilo, to je, ne toliko, da bi kmečki mladeuči ne mogli sproti prebaviti naukov, katere dobivajo vsak dan v dvoletnem tečaju; a mar- ljivi učenci se vendar I ali ko naučč mnogo ter se izurijo v najvažniših kmetijskih delih tako, da se kot dobro podkovani kmetovalci vrnejo vsak na svoj dom, kder iz zaklada nabranih vednosti lahko vsak dan zajemajo sebi in sosedom v korist ter uživajo stotore obresti neznatne glavnice, katero je bil skrbni oče ali varuh razumno naložil, izro-čivši jih kmetijski šoli v odgojo. Vsak, kdor želi dobro našej deželi, mora želeti, da ona tekmo-vaje v kmetijskem napredku ne zaostane za drugimi deželami. In ker je dognana stvar, da so povsod drugod praktično vrejene kmetijske šole dobrodejno upiivale na razvoj kmetijstva, moramo tudi mi zastaviti svojo skrb v to, da naša kmetijska šola, katera stane deželo uže mnogo denara, v polni meri doseže svoj namen. To skrb ima deželni zastop, kateri je z državno pomočjo ustanovil šolo, deliti s prebivalstvom : Njemu jo skrbeti za dobro vredbo in vestno nadzorstvo; ljudstvu pa za obilo deležbo. Častiti duhovniki, učitelji in razumniki sploh po deželi, budite; kmetovalci pa in zlasti večji in srednji posestniki predramile se ! K. Prepoved ko^a na Goriškem. Ker čujemo, da se v noveji dobi z najstrožimi naredbaini preganjajo koze v nekaterih okrajih naše dežele, zdi se nam primerno, da objavimo menenje, katero je naš deželni odbor o nekem vladnem načrtu postave proti kozam oddal tržaškemu namestništvu. Uže leta 1882. imel je deželni odbor priložnost izraziti namestništvu svoje misli o enakem načrtu deželnega zakona. Namestništvo je skušalo na to v svojem odgovoru ovreči odborove ugovore proti omenjenemu načrtu. A deželni odkor vendar ni popustil svojega menenja, mariveč je z ozirom na to, da so od tistihdob ostale dotične razmere na Tolminskem nespremenjene, še jasniše utemeljil svojo nasprotno sodbo. Uže nad 20, če ne 30 let se izvajajo sosebno v tolminskem političnem okraju najstrože naredbe proti kozam. Vsled tega je občinski zastop na Žagi leta 1885 podal posebno peticijo deželnemu zboru in ta se je bavil ž njo v seji dne 14. decembra 1885. S tisto peticijo je nameravala občina izprositi deželno postavo, po katerej bi bilo na Žagi dovoljeno koze rediti, kakor je bilo do leta 1870. Uspeli vseh strogih naredb, ki so se izdale na podlagi deloma zastarelih statutov in ukazov, je bil ta, da koze so še vedno tu in da jih vsa strogost ni mogla pregnati in da se še le zdaj zopet novi napori delajo, kako bi se te štirinogate živali zatrle potom deželne postave. Oe vse to, kar se je do zdaj storilo proti kozam, ni doseglo svojega namena in ni preverilo ljudstva, katero dobiva, če ne vsega, pa gotovo velik del živeža od kozš,, da bi slovo dalo tem živalim in se poprijelo druzega pripomočka za svojo ohranitev, moramo soditi, da ono ljudstvo nema š čim nadomestit dotičuih prihodkov in da ne moro obstati brez koza, veleti česar bi tudi nameravana deželna postava nič ne izdala. Samo zato hočejo koze zatreti, ker so škodljive gozdom. Toda ne samo koze, ampak tudi druge živali škodujejo drviščem povsod, koder prihajajo v dotiko z mladimi drevesci ali morejo dosezati drevesne nježne vršiče, ki se še niso zadosti povzdignili nad talno površje. Modra uprava občinskih in zasebnih zemljišč združena s potrebno strogostjo, bo znala vedno obvarovati gozdoreji odločena zemljišča, da ne bodo mogle na nje vhajati škodljive živali, dokler bo to potrebno. Vsaka občina ima v ta namen poljske in gozdne čuvaje in dež. odbor se ne more strinjati z menenjem, da bi bili ti čuvaji nesposobni ali nezanesljivi. Politična oblastva imajo povsod nameščene posebno gozdarske opravnike, kateri pazijo vestno na to, da se spoštujejo proglašene prepovedi in občine se ne predrznejo, kar si bodi započeti na v prepoved djanih zemljiščih, če nimajo v to posebnega privoljenja političnega oblastva. Deželni odbor je bil res leta 1870 privolil v to, da se je zopet razglasil razpis z dnč 13. julija 1844 štv. 7507. On je bil celč razposlal župaustvom poseben poduk in je v njem poživljal občine, naj natančno izpolnujejo oni razpis. Toda vse to ni nič koristilo in deželni odbor se je moral prepričati, da one naredbe niso nikakor za gorsko stran dežele, ker znameniti del tamkajšnjega prebivalstva ne moro živeti, če mu vzamejo koze, pa so ne nadomestijo z drugimi pripomočki. Bolj kakor so kozč, je sekira zakrivila, da je prišel obstoj drvišč v nevarnost, kajti do okoli leta 1870 so se na gorski strani deželo poseka val i gozdovi brez ozira na gozdorejska pravila, in plavala so drva po raznih potokih in rekah izlivajočih se v Sočo in slednjič po njej do Gorico. To pa je nehalo, od kar trnovski gozd nad Gorico preskrbuje mesto in njeno okolico sč zadostuo množino stavbenega lesu in drvi za kurjavo. Od tistihmal nuna izvažanje drvi nobene važnosti več, gozdi rastejo, les ostaja na mestu in občine, pa tudi zasebniki so primorani, da pustč rasti drevesa, ne da bi imeli od njih kaj dobička ; davki pa, doklade, ekvivalent in druga dajila morajo biti opravljena. Korist, ki jo dajejo koze posestniku, je nedvomno veča od škode, ki jo one prizadevajo in v tem zinislu je tudi pred nekaterimi leti poročal zvedenec, ki je preiskoval gorato stran dežele. Mešana komisija, katera je bila leta 1873 v Soči in Trenti, vtegnila je kot radikalno sredstvo za zboljšanje gozdoreje priporočati, naj se pokončajo koze. Toda naloga iste komisije je bila, najti sredstva, po katerih bi se zboljšalo gospodarsko stanje tamkajšnjega revnega prebivalstva. S pokončanjem kozi bi se pa prav gotovo ne dosegel ta namen. Odtegnilo bi se ljudstvu, kar skoro neobhodno potrebuje za življenje, in ne dalo bi se mu zato nobenega nadomestka. Tako vidimo, da visoka vlada ni hotela ustanoviti v Trenti rezljarske šole, akopram je bil deželni zbor na poziv iste vlado doj volil zahtevano vsoto. Po vsakem načinu bi nameravani načrt postave kršil autono-mijo občin, katere bi zauaprej no mogle več svobodno razpolagati, kako se imajo uživati njih občinska zemljišča, in neznatno poseganje v dotične zadeve, ki bi se še prepustilo občinam, ne imelo bi nobene praktične veljave, ker bi bile politične gosposke pooblaščene, postopati po svoji volji, ako bi se tudi menenje dotične občine ne zlagalo z namerami političnega oblastva. Toda, ker imajo občine svoj občinski zakon, treba, da se jim ohranijo vse tiste pravice, ki so jim v njem zagotovljene, torej tudi pravice do oskrbovanja in uživanja občinskih gozdov Vrh tega bi nameravana postava prizadela občinam precejšne stroške in sicer zraven onih za komisije političnega oblastva tudi za pristojbine občinskih zastopnikov, zvedeucev itd. Po nameravani postavi bi se popolnoma pregnale koze iz cele dežele, ker bi imela postava veljati za celo deželo. Podatki, katere je razložilo namestništvo v svojem razpisu, dokazujejo, da za politične okraje Sežana, Gradišče in Gorica niti ni treba take postave zaradi neznatnega števila koza, ki se v njih redd in po kojem ne preti gozdoreji gotovo nobena škoda. Gledč sežanskega in goriškega okraja se opazuje, da imamo tu komisijo za pogozdenje Krasa in da je s tem zadostno preskrbljeno za gozdorejo. Kar zadeva pa tolminski okraj, bi deželni odbor, kateri dobro pozna gospodarsko stiske tamkajšnjega prebivalstva in pa davke, doklade, in druga dajila, ki je obtežujejo, nikdar ne mogel privoliti v tako postavo, s katero bi se hotelo, kakor se namerava s predloženim načrtom, vzeti velikemu delu prebivalcev eksistenčno sredstvo, koje je pripoznauo kot bitstveno, ne da bi se mu istočasno nadomestilo kako drugo, enako izdatno sredstvo. Sicer pa meni deželni odbor, da se stvar sčasoma reši sama ob sebi. Kakor je znano vis. namestništvu, vršč se v deželi, in v zadnjem času prav posebno v političnem okraju zaporedoma razdelitve občinskih zemljišč. V raznih občinah je razdelitev liže srečno končana, v nekaterih K raj h uže celč pred leti. Kdor se to godi, dobivajo kmetje večje zeraljiščne obsežke v last, jih razdelavajo ter spreminjajo golo pašnike v travnike in njive. Vsled tega ponehava skupna paša, in znano je, da v nekaterih vaseh, kder so poprej redili koze, so jih zdaj po končani razdelitvi občinskih zemljišč .popustili, tako da od leta do leta pojema število tuli živalij. Vrh tega obsega vsaka postava zastran razdelitve občinskih zemljišč posebno določilo v korist gozdoreji. Tam pa, kjer so zemljišča sposobua edino le za kozjo pašo, pač ni treba posebne postave zastran kozd. Opiraje se ua vse te razloge ne more deželni odbor vsaj tako dolgo vjemati se z nasvetovanim načrtom postave, dokler ne bo mogla ali ne bo hotela visoka vlada na mestu koz