^                          S t r a h
jilo je dva dni pred sv. Miklavžem. Popoludne je prepihavala mrzla sapa fin prinesla s seboj — prvi sneg. Proti večeru ga je bilo vže vse polno po gorah in dolinah. Tudi mraz je pritiskal. Pa kaj ta mraz, da je le peč gorka, mislil sem si, in se nekoliko bliže pomaknil k peči. Saj je tako prijetno sedeti pri zakurjenej peSi, in to še posebno zvečer, kadar zunaj sneg m&te in je mraz, da kar škriplje in poka pod nogami.
,,Ne bodi mi iz hiše, da se ne prehladiš, reče mati mojemu starejšemu bratu Blažku. Blažek je namreč hotel iti v knhiujo, da bi si tam poiskal trsko in nas potera nazaj prišedši dregal ž njo za peejo in nas tako strašil.
nGlej ga nii, niti slušati neče," huduje se mati, ko Blažek vže za kljuko drži, ,,naj te pa le strah odnese. saj te tako ni škoda, ker nisi nič prida." Te besede so bile kakor živ ogenj na Blažka, izpustil je kljuko in se takoj vrnil k peči. Ali glej! v tem trenotku nekaj zaropoče zimaj y veži. Otroci se tega ustrašimo, drug druzega pogledamo in se še tesneje stisnemo skupaj. rKaj je to?" vprašara Blažka, ki se je pa menda še bolj ustrašil nego jaz, ker je imel slabo vest, da ni tak6j matere slušal, ko mu je rekla, da naj ne hodi iz hiše. Nič mi ne odgovori Blažek.
,,Oj, strah je!"  reče Auica z obema rokaraa Blažka se oklepajoč.
Mati nas pogleda, nasineje se nara in reče: nNo, ste pa res pravi zajčki, ker vas vsaka stvarea lahko usti-aši. Kdo drugi je uego oče, ki je prišel domov in si zunaj v veži otresava sneg s črevljev. Blažek vzerai luč in pojdi mu posvetit, da se kam ne zadene!"
Blažek šo ves v strahu stori, kar mu reee mati.
Kmalu potem stopi oče v sobo, razpravi se in sede k peči. Mati mu pri-poveduje, kako smo se ustrašili, in se še vedno smeje Blažku, kateremu se je sveča v roci tresla kakor Siba na vodi. Tudi oee se nam nasmeje ter pravi, da bi ue bil verojel, da smo taki bojazljivei. Potem pogladi mene po laseh in reče: nNu Mirko, ali te je še kaj strah?"
BNič več, oče," odgovorim potihoma. —
,,Nu to je Iepo, da te ni strah, ker straha nikjer ni, ee si ga človek sam ne naredi. Povedati vam hočem, kakšen je strah in kako je raene strašilo, ko sem bil še ralad. Videli bodete, da je strah prazen in ga nikjer nič ni. Zatorej poslušajte:
Ko sem bil še mlad, bil sem za strežnika v cerkvi. Cerkovuik, stari Jaka, ki je lani umrl, Bog daj njegovej duši dobro, imel me je zelo rad, ker mu sem mnogo pomagal pri njegovih cerkveaih opravkih; zvonil sem po večkrat mesto njega, in če je bilo treba z gospodom župuikom iti, pa on ni utegnil, šel sem jaz.
Bilo je nekega dne zveeer, raalo pozneje kakor zdaj. Sueg je na debelo za-padel in hud mraz je pritiskal. ,,Hitro. hitro pojdi!" kliče cerkovnik vže zunaj v veži, ,,z gospodorn je treba iti." — nAIi daleč?" vprašamjaz. ,,Jedno uro daleč, le dobro se obleci; svetilnieo dobodeš pri raeui," reče eerkovnik ter se zgubi za oglom naše hiše.
Za dobrih pet minut po tem vže korakava z gospodom župnikom k bolniku. Strah ine ui bilo,  saj sem bil pd gospodu župniku in seoi tudi vže večkrat po
¦—»¦< 14 >¦*  -
tem poti hodil. Zvonček je glasno pel in svetilnica dobro svetila. Sla sva po za-pušeenem poti moleč naprej. Prišla sva v gozd. Vse tiho, nobena stvarca se ne gane. Jaz gredoč premišljujem, kdaj pridetn doinov. Zdaj se pot zavije navkreber in za četrt ure prideva k bolniku. Gospod župoik opravi svoje opravilo ter sede, da bi se odpočil. Truden je bil od dolgega in težavnega pota. Saj se star človek kmalu upeha.
nPa pri nas ostanite, gospod župuik," oglasi se gospodar, ,,pot nazaj je še bolj težaven, kakorsem; posteljo vam preskrbimo in tudi za strežnika se kaj dobi." Nekaj časa ugovarja gospod župnik, a naposled se vender uda. A jaz nisetn hotel nikakor ostati. Truden nisem bil, prehlajenja se tudi nisem bal. a domov bi bil ua vsak način rad prišel. Zatorej jo odrinem. Deset ura je bila, ko sein odhajal. Svetilnico držira v levici, desnieo pa potisnem v suknjo m hajdi! po hribu nizdolu. Dobro je šlo, niti dvičalo ni kaj posebno. Zopet pridera v gozd in stopam po zmrzlem snegu, da je kar glasno škripalo pod nogami. V tem hipn mi ugasne svetilnica. Iščem po žepih, če imam kako žveplenko. ,,Še jih irnam uekaj," rečem sam v sebi ter bitim prižigat. Ko luč prižgem, stopam dalje, ali glej! zopet mi ugasne. nKaj je neki to? pa ne, da bi —" in lasje se mi zacno dvigati po konci. Še jedeukrat poskusim — še — in — zopet ugasne. Zdajci se spomuim na staro znamenje v gozdu, kjer so pred nekaj leti roparji umorili nekega trgovca. Nihče drug kakor njegov dub. mi Iuč ugasuje," mislim si in se spustim v tek proti domu. Ali kaj slišim za seboj ? ,,Tek, tek, tek — drvilo je za mano. ,,Kostenjak hiti za meuoj," mislim si zopet ter dirjam domov, kolikor sem le mogel. nJaka, odprite!" zavpijem vže iz daleč ter komaj še sopeč planem v njegovo hišo.
nZa božjo voljo, kaj ti paje? In kje je ostal gospod župnik? Ali se je kaka uesreea zgodila? — povej — hitro — ali —?" vse se je kar kopičilo iz Jaka-tovih ust. ,,Nič, nič," odgovorim jaz, ko se nekoliko oddahnera. »Gospod župnik je ostal pri bolniku iu jaz sem jo sam primahal doraov." — Nu, in se tako vedeš, kakor bi bil iz uma. Mislil sem vže, da se je pripetila kaka nesreča go-spodu župniku," osteva me stari cerkovnik.
,,Ali strala je bil tam v gozdu blizu križa, luč mi je ugasnila, kadar koli sera jo prižgal, in strah mo je podil do vaše hiše," pripovedujem jaz v jednej sapi.
,,Povej še jedenkrat, kako je bilo," vpraša me cerkovnik. Ko rau vse iz-povem, namuzne se mi iri pravi: ,,Oj ti mladost— norost, tara išče strahii, kjer si ga sama naredi. Ali ne veš, da je strali v sredi votel, okoli kraja ga pa nič ni? Peslušaj torej, kaj se ti je prigodilo. Bil si takrat, ko ti je svetilniea ugasnila pod znamenjem sv. križa. A tam je prelaz, zatorej svet bolj odprt. Sapa vedno skozi brije. Ugasnila ti je svetOnica vselej, kadar si jo prižgal. Po tem, ko si se v tek spustil, hlastaio je za teboj. A znaj, da tist kostenjak, ki je za teboj dirjal, ni bil nihče drug, nego tvoje nad petami zmrzle hlače. Ker si tekel, zadevale so se pri vsakej stopinji na tvoje črevlje in slišati je bilo, kakor bi te kdo podil. Mar ni bilo tako?"
nKaj, ko bi bilo res tako?" Pogledam hlaee, katerih se je še led držal. Straha ni bilo torej nobenega in cerkovnik je pravo pogodil.
Spremil meje domov in rai dcjal, naj se mi še kaj sauja o takih strahovih."
,,Ali zdaj veste, kaj je strah?" vpraša nas oče ter ne Čakajoč odgovora na-daljuje: ,,Kdor ga išče, vidi ga povsod, za vsakim grraorn, pod vsakim drevesom. Svoje sence se boji, kdor ima slabo vest. A kdor ima dobro vest, njernu se ni bati strahov; bati se mu je le hudobnega eloveka, ki ga želi spraviti ob časno in večno srežo."
Tako nam je of;e pripovedoval o strahti.                                        Branimir