Zaključek Za raznolike (heterogene) razmere slovenskih nedržavnih gozdov so krogi kot primerjalne površine za izmero sestojev popolnoma neuporabni, ker dajejo po rezultatih dosedanjih kontrolnih meritev za ok. 10 % napačne rezultate, v posameznih primerih pa še znatno večje napake. Delež posameznih dreves nih vrst je n. pr. v Jazbinah za tretj ino napačen, če primerjamo rezultate krogov s podatki, ki jih dobimo s štetjem vseh dreves v oddelku. Prednost metode krogov kot primerjalnih površin, ki je v tem, da je približno trikrat cenejša od metode štetja vseh dreves v oddelku, ne more odtehtati njene pomanjkljivosti zaradi nezanesljivih in napačnih rezultatov. RAVNANJE S SEČNIMI ODPADKI V GOZDU Z BIOLOŠKEGA VIDIKA Dr. Maks W rab er (Ljubljana) V 2. številki »Gozdarskega vestnika« 1953, str. 50-54, je bil objavljen članek z naslovom »Zlaganje vejevja na kupe ali razmetavanje 1)0 IJoseki?« Prvi del članka , ki ga je napisal ing. Saša Ble i wei s, nas seznanja z izidom anketne razprave o razlogih, ki govore za zlaganje sečnih odpadkov v kupe oziroma za njihovo razmetavanje po poseki. Večina pri anketi sode- lujočih gozdarjev in gozdnih delavcev je bila mišljenja, da je zlaganje vej ev ja v kupe boljši ukrep zaradi uspešnejšega zatiranj a lubadarjev: zaradi boljšega naravnega pomlajevanja in zaradi učinkovitejše obrambe pred po- žarom. Pisec se pridružuje temu mnenju in ga povzame kot zaključek v štirih točkah, po katerih naj bi bilo zlaganje vejevja v kupe pravilen ukrep, veljaven za vse področje LR Slovenije. Drugi, daljši del prispevka je napisal ing. Jože Sla n der. Pisec se strinja z mišljenjem svojega sopisea ter skuša njegovo stališče vsestransko utemeljiti in utrditi. Svoje prepričevanje strne z izjavo, »da je zlaganje vejevja na hulJe v vsakem IJrimeru potrebe,?1- in umesten ukrej};(, in zahteva zaradi varnosti pr-ed gozdnim požarom, »da veje, vrhače in dritge sečne odj)adhe v vsakem j}rimeru, vedno in IJovsod zložimo na kupe«. Nimam namena, da bi za vsako ceno dokazoval zlaganje vejevja na kupe kot nepravilen ukrep, ali da bi na vse pretege zagovarjal razmetavanje vejevja kot edino pravilno dejanje. Načelno in dosledno zagovarjanje tega ali onega stališča bi bilo z vidika gozdne biologije nepravilno, ker bi izražala enostransko, preozko gledanje na vprašanje, kako naj se ravna s s"ečnimi (;dpadki v gozdu in kakšni obvezni ukrepi naj se uveljavijo v tem oziru. V naravoslovni znanosti je dosledna obramba določenega stališča utemeljena le toliko časa in do tiste meje, dokler so postavljene trditve v skladu z doga- janjem v naravi, oziroma dokler znanost ali praksa tega stališča ne izpod- hijeta. čim ožje in čim bolj enostransko je kakšno gledanje, tem manjšo vrednost ima v teoriji in tem bolj je omejena tudi njegova praktična uporab- nost. Zato so v gozdarstvu, ki mu je delovno torišče gozd kot najbolj sestavljeno zgrajena življenjska skupnost (biocenoza), zelo nevarne teorije, 104 ... .. ki izvirajo iz preozkega gledanja, ali ki imajo za podlago le kak osamljen (izoliran) činitelj brez širše in globlje povezave s celotnim kompleksom čini­ teijev. Zaradi izredno zamotanega procesa gozdne proizvodnje in zaradi njene dolgotrajnosti so takšne teorije, če se prenašajo v prakso kot šablonski predpisi, usodnega pomena, ker se slabe posledice ne pokažejo takoj in v polnem obsegu in ker se tako težko popravijo. Šablona je v gozdarstvu zelo nevarna zadeva, ki je rodila že toliko bridkih izkušenj. Gozdarstvo Se mora kot prirodna proizvodna panoga ozirati v prvi vrsti na dane prirod ne pogoje gozdne rasti ter stremeti za tem, da te pogoje smotrno izkorišča, to se pravi. da z ustreznimi gospodarsko-tehničnimi ukrepi njihovo ustvarjalno težnjo pametno usmerja in podpira, razdiralno dejavnost naravnih sil pa čim bolj zavira in omiljuje. Če kje-, tedaj vdja v gozdarstvu z a k o npr iro cl ne relativnosti. t. j. zakon krajevnosti in časovnosti. Eden in isti gospodarsko-tehnični ukrep je namreč lahko na določenem kraju in ob določenem času uspešen in koristen, drugod in ob drugem času pa ne- uspešen ali celo škodljiv. S časovnost jo razumemo tukaj razvojno st<1Djc gozda oziroma gozdnih kultur ter občasnost (periodičnost) in časovno zapo- rednost (sukcesivnost) življenjskih pojavov v zvezi z rastjo drevja in razvojem gozda. Čim ožji je torej kakšen ukrep, to se pravi, na čim ožjem gledanju ali čim ožjem činitelju sloni, tem bolj je krajevno in časovno omejena nje- gova uporabnost, tem nevarnejši je kot šablona, ki naj kot splošno veljaven predpis usmerja ali ureja določeno gozdnogospodarsko dejavnost. Slovenija je v zemljepisnem, geološko-petrografskem, reliefnem in kli- matičnem pogledu izredno pestra dežela z vsemi mogočimi spremembami in prehodi, ki se menjavajo že na majhne razdalje. Zato je seveda tudi v vege- tacijskem in pedološkem oziru vse prej kakor enolična in mora- to dejstvo zlasti še gozdno gospodarstvo v polni meri upoštevati. Manjše rastiščne razlike se sicer smejo prezreti in se morejo enotni gozdnogospodarski ukrepi raztegniti na večje področje, kjer vladajo kolikor toliko podobni splošni ekološki pogoji, zlasti glede podnebnih in talnih razmer, nikakor pa ni smotrno, uporabljati enotne ukrepe v več področjih, ki se bistveno razlikujejo po svojem rastišču, kaj šele, da bi skušali takšne ukrepe uveljaviti na vsem področju naše dežele od Podravja do Primorja ter od Posočja do panonskega cbrobja. Seveda imamo tukaj v mislih samo tiste gozdnogospodarske ukrepe, ki imajo ožjo ali vsaj bližjo zvezo z biološkimi osnovami gozdarstva. Ing. ~lander je z veliko prizadevnost jo zbral teoretične in praktične do- kaze, ki naj bi potrdili absolutno veljavnost njegove teze, da je zlaganje sečnih odpadkov v kupe edino pravilno in smotrno gozdnogospodarsko de- janje. Njegova ugotovitev ni samo teoretična, marveč jo izreka v obliki odločne zahteve, naj se ta ukrep izvaja vsepovsod. Priznavam relativno upra- vičenost takšne zahteve vsaj z gozdnovarstvenih vidikov, čeprav tudi v tem pogledu ni vsestransko utemeljena. Razumljivo in tudi koristno je sicer, da stremi operativna gozdarska služba za poenotenjem in posploševanjem vseh gojitvenih, varstvenih in drugih ukrepov, da bi se delo na ta način olajšalo in pospešilo ter da bi se izvajala navodila vestneje in dosledneje. Vkljub temu moramo zavračati šablonsko posploševanje gozdnobioloških ukrepov kot biološko neutemeljeno in gojitveno neustrezno. In takšen značaj ima tudi ukrep glede zlaganja vejevja v kupe, ki ga zahteva ing. Šlander kot edino pravilno operativno navodilo. 105 Tvorba surovega humusa"" Organski ostanki v gozdu, pretežno rastlinskega izvora, so poleg geološke podlage glavna snov za tvorbo tal. Razkroj organske snovi je izredno za- motan biokemičen proces, ki ga delimo v dve glavni fazi, v h uIDi f ika c ijo, to je razkroj organske snovi v sprstenino ali humus, in v min era 1 i za - ci j o, to je nadaljnji razkroj humusa v pretežno mineralne sestavine, ki predočujejo poglaviten vir rastlinske hrane v tleh. Organske snovi razkrajajo v glavnem mikroorganizmi, predvsem bakterije in glivice, ki so torej glavni humifikatorji in mineralizatorji organske snovi in tvorci rodovitnih tal. Nji- hovo delovanje je za rast gozda največje važnosti. Razširjeni so v zemlji v premnogih vrstah in v nepojmljivem številu; največ jih je v globini 10 do 30 cm. Tla so torej glavni rezervoar mikroorganizmov, od koder prihajajo na zemeljsko površje, v zrak in na rastline. Na njihovo življenje in delovanje vplivajo v večji ali manjši meri razni ekološki činitelji, posebej pa še ke- mična sestava in struktura tal (rahlost in zračnost) ter zračna vlaga in zračna toplota. Čim slabši so življenjski pogoji za mikroorganizme, tem manjša je njihova življenjska dejavnost, tem slabše je razkrajanje organske snovi na tleh in v tleh. Počasen in nepopoln razkroj organskih ostankov ima za posledico tvorbo sur o veg a hum usa, ki slabo vpliva na življenje gozda in njegovo pro- izvodno sposobnost: pomlajevanje gozda peša, rast gozda zastaja, proizva- jaina sila gozda pojema, v skrajnih primerih pa more napreduj oče kopičenje surovega humusa gozd celo uničiti. Suravi humus deluje negativno v treh smereh: prvič mrtvi biološko aktivnost tal, ker zmanjšuje mnogovrstnost in množino mikroorganizmov; drugič pospešuje zaradi obilice huminskih kislin (zaradi teh se imenuje tudi kisli humus) škodljivo izpiranje mineralnih snovi, kar ima za posledico stopnjevano nerodovitnost: tretjič mehanično in ke- mično preprečuje pomlajevanje gozda in znižuje njegovo proizvodno sposob- nost. Razumljivo je zato, da posveča gozdno gospodarstvo nastajanju humusa veliko pozornost. Hitro in dobro razkrajanje organskih snovi ima za posle- dico nastajanje dobrega ali bla g ega hum usa, ki daje rodovitno zemljo, nasprotno pa je surovi humus zelo huda ovirc;t za uspevanje gozda. Surovi humus nastaja v neugodnih podnebnih in talnih razmerah, torej zaradi premajhne toplote in prevelike zračne vlage (mnogo padavin) ter za- radi neugodne talne strukture (kisla in neprepustna podlaga, slaba zračnost in velika vlažnost tal)."Tvorba surovega humusa je tedaj razširjena predvsem v_o. visokogorskih legah, zlasti v subalpskem pasu, v hladnih in vlažnih gorskih Golinah in kotlinah ter pobočjih, v mraziščih itd. Pri enakih klimatičnih pogojih je razkroj organske materije v gozdu odvisen predvsem od geološke podlage. Na kisli silikatni podlagi (granit, tonalit, gnajs, trahit, andezit, porfir, karbonski in permski škrilavci in peščenjaki, kredni in terciarni fliš, wengenski, werfenski in rabeljski sloji itd.), ki je bolj ali manj neprepustna ter zato vlažna, njena reakcija (pH) pa bolj ali manj kisla, je razkroj organske tvarine mnogo" počasnejši in nepopolnejši kakor na lahko prepustni in alkalični apnenčasti ali dolomitni podlagi. Enostransko pospeševanje * Dr. 2ivojin Tešic, Osnovi poljoprivredne i šumske mikrobiologije. -- Beo- grad 1947. H . Leibundgut, Der Wald - eine Lebensgemeinschaft. - Zurich 1951. 106 iglavcev, zlasti še smreke, katerih organski odpadki so zaradi prepojenosti s smolo in sorodnimi spojinami mnogo teže in nepopolneje razkrojljivi kakor odpadki listavcev, seveda kopičenje surovega humusa še pospešuje in tako stanje gozdnih tal še poslabšuje. V takšnih rastiščoih pogojih, zlasti še ob klimatično kritičnih gozdnih mejah (daljni sever, visokogorske lege, mrazišča) more neprevidno gospodarjenje (sečnja na golo, premočno" odpiranje, inten- zivna gozdna paša) ogrožati obstoj gozda, ker se nezadostno pomlaja. Vsa ta dejstva so pravzaprav le posledica mikrobiološke aktivnosti talnih slojev. Ugotovili smo že, da vplivata na življenje talnih mikroorga- nizmov mimo talnih pogojev v prvi vrsti zračna vlaga in zračna toplota, ki v visoki meri uravnavata njihovo življenjsko dejavnost. Po ugotovitvah mikrobiologov je ogromna večina talnih mikroorganizmov glede na vlago higrofilna, to se pravi, da se dobro razvijajo v vlažnem okolju, zlasti še bakterije in glivice, ki so najvažnejši razkrojevalci organske materije; isti mikroorganizmi so tudi glede toplote precej zahtevni in imajo svoj ternpera- turni optimum med 25 in 350 C. Njihova življenjska aktivnost se torej stop- njuje z naraščajoČo vlago in toploto. V splošnih podnebnih razmerah ~lovenskega ozemlja, zlasti še v gorskih in planinskih predelih Alp in "Dinarskega gorstva, kjer so naši največji gozdni masivi, je stanje zračne vlage povsem zadovoljivo ali celo optimalno za razvoj in delovanje mikro- organizmov. Ni pa tako glede temperaturnih razmer, kajti toplotno podnebje Slovenije v vegetacijski sezoni (april-oktober) skoraj nikjer ne dosega za življenje mi~roorganizmov optimalne stopnje. To pomeni, da izkoriščajo mikroorganizmi zaradi prehladnega podnebja le del svoje potencia1ne živ- ljenjske sposobnosti, in sicer v splošnem v vedno večji meri v smeri od severa proti jugu in z višin v nižine. Meteorološki podatki o zračni vlagi so zelo pičli in pomanjkljivi, glede padavin in toplote pa opozarjam na podatke meteorološkega oddelka Uprave hidrometeorološke službe in na razprave O. Reye,": kjer so vrisane ustrezne meteorološke karte. Temperatura pa ne vpliva na mikroorganizme samo neposredno, ko se za vsakih 1 Oo C poveča hitrost mikrobioloških procesov dvakrat do trikrat, marveč je enako važen, včasih še učinkovitejši tudi njen posredni vpliv preko drugih ekoloških činiteljev. Čim višja je namreč zračna temperatura, tem močnejše je izparevanje oziroma izhlapevanje taln.e vode, tem manj je v zemlji vode in tem več zraka. Večja količina zraka pa ob količkaj zadovoljivi zračni in talni vlagi pospeševalno vpliva na mikrobiološke procese razkrajanja organskih snovi, ker so ti procesi pretežno oksidacijske narave, to se pravi, da je za njihov potek potrebna zadostna količina kisika (zraka). Nasprotno pa večja količina vode v tleh zmanjšuje mikrobiološke razkrojevaine procese, ker po eni strani zmanjšuje količino zraka v tleh, po drugi strani pa znižuje talno temperaturo. Temperatura je potemtakem v naših podnebnih razmerah v splošnem odločilnejši činitelj kakor vlaga in povzroča, seveda v povezavi z vlago, da je proces razkrajanja organskih snovi v gozdu izrazito sezonski pojav, ki mu predvsem temperatura kot mejni (limitativni) činitelj določa meje intenzivnosti; pozimi se ta proces zaradi prenizke temperature skoraj popolnoma ·ustavi vkljub zadostni vlagi, poleti pa močno narašča zaradi višje temperature vkljub manjši, a vendarle ·zadostni relativni vlagi. * O. Reya, Padavine na Slovenskem v dobi 1919-1939. - Ljubljana 1940, in Na.inižje in najvišje temperature v Sloveniji. - Ljubljana 1939. Tako nam bo razumljivo splošno znano dejstvo, da je v hladnih severnih in višinskih predelih vkljub razmeroma visoki vlagi razkroj odmrle organske snovi zelo počasen in nepopoln, zaradi česar se kopičijo večje količine škodljivega surovega humusa, in da je nasprotno razkroj organske materije v sicer' relativno bolj suhem, ali toplejšem podnebju južnih in nižinskih predelov mnogo intenzivnejši in precej popoln, kar vodi do skoraj popolne mineralizacije humoznih snovi; tla vsebujejo tukaj razmeroma malo humusa in mnog-o mineralnih snovi, zaradi česar so zelo rodovitna. Kraška jerovica (terra rossat ki nastaja v toplem in razmeroma suhem podnebju submedi- teranskega in mediteranskega področja, je tipičen primer skoraj popolne mineralizacije organskih snovi in velike rodovitnosti. V luči teh pojasnil bomo laže presojali trditev ing. Šlandra: »Veje v kupu so zaradi visoke relativne zračne vlage stalno vlažne, kar jJOsj)(?šuje razhojevalno dejavnost glivic in drugih mikroorganizmov. Tako 1"azjJadajo veje v Jwpih znatno prej kot IJO j)osehi razmetane.(( V obrambo svoje trditve zavrača pisec mnenje, da bi se v kupih vejevja močneje razvijal kisli humus: »Ali obstoja glede nastajanja kislega humusa v gozdu kakšna razliha med mrtvo talno odejo (»steZjo(() , !li jo sestavljajo odiJadki z d1'eves in Jut/Ji vej, vrhačev in ostalih sečnih odfJadkov (»/wfJi(( )?« Pisec odločno vztraja na stališču, da glede nastajanja kislega humusa ni nobene razlike med »steljo« in »kupi«, pri tem pa ima njegovo dokazovanje le relativno vrednost, mestoma pa je celo protislovno in zgrešeno. Po tolmačenju ing. Šlandra je vlaga glavni ali celo edini pospeševalni činitelj razkrojevaine dejavnosti mikroorganizmov. Po logičnem sklepanju bi moral biti v relativno vlažnih višinskih in severnih legah ter na vlažnejši silikatni podlagi razkroj organske snovi hitrejši in popolnejši kakor v razmeroma bolj suhih južnih in nižinskih (ravninskih) predelih ter na bolj suhi apnenčasti podlagi. Iz našega prejšnjega pojasnjevanja je očitno, da je mnenje ing. Šlandra zgrešeno in da ni v skladu s prirodnimi dejstvi, ker je prezrl prevažen temperaturni činitelj. Če je v vlažnem podnebju in na vlažni podlagi zaradi pomanjkanja toplote v teku nastajanje surovega (kislega) humusa, velja to seveda v še večji meri za »kupe« zaradi višje relativne zračne vlage. Razen tega so v »kupih« mnogo debelejši in zato teže razkroj- I jivi sečni odpadki kakor v »stelji«; povrh vsega pa je grobi material v preprečevalnih kupih (lovni kupi za naše razpravljanje ne prihajajo v poštev) na dnu in v sredini »kupa«, kjer je vlažnost večja, temperatura pa manjša in razkrajanje zato še slabše. Lesovina (lignin), ki je glavna sestavina debelejših sečnih odpadkov, pa je po dognanjih mikrobiologov od vseh organskih spojin v gozdu proti razkroju najodpornejša. »Kup« in »stelja« pač ne moreta v vseh podnebnih in talnih pogojih v enaki meri (pozitivno) vplivati na fizikalnekemične, strukturne in biološke lastnosti gozdnih tal, kakor skuša to dokazati ing. Šlander, saj vendar ne dovoljujeta v enaki meri izparevanja oziroma izhlapevanja talne vode, niti ne vplivata v enaki meri na toploto in zračnost tal ter ne oddajata tlom niti po količini niti po kakovosti enakih razkrojin, ki bi bile fiziološko enako aktivne; fiziološko (v prehrani organizmov) aktivne so pravzaprav šele mine- ralizirane razkroj nine, ki pa se v pogojih nastajanja surovega humusa sploh ne tvorijo. 108 > Siednjič pa je docela zgrešeno mnenje (vsaj za naša glavna gozdna področja v gorah in planinah), da je »tudi hut) odličen substrat za šlevilne organizme, zlasti glivice in bahterije«, oziroma da lahko »v bioLoškem tJogledu prisodimo IwlJU večjo važnost !lOt f)(t stelji(( , ker naj bi bili pač v kupu zaradi »ugodnejše strull/ure za intenzivnost biološllih /Jrocesov boljši pogoji hot f}(t marsihje v slelji((. V obrambi svojega stališča prihaja pisec navzkriž s prirodnimi dejstvi. Iz naše prejšnje razlage je jasno, da ravno glivice in bakterije zaradi večje zahteve po toploti v »kupih« nimajo boljših življenjskih pogojev, marveč slabše, da celo v vročih predelih našega polsredoze~skega . področja ne uživajo dovolj toplote in da morda tam najdejo v ),kupih« relativno boljše pogoje le glede večje zračne vlage, pa še to je dvomljivo. Kaj pa velja glede živali, ki so važne za nastajanje in ohranjevanje dobrih tal? Pisec pravi: »Ne samo slelja, temveč tudi kut) je odličen substrat za številne organizme, zlasti glivice in bakterije, oba pa nudila tudi zavetje in IJ1'ebžvališče mnogim živalim, ki rijejo !lOdni!w in ra1zljajo gozdna tla«(. V tem pogledu je primerjava med »steljo« in »kupom« neumestna. Najdrago- ,cenejši mehanični in fiziološki obdelovalei tal so črvi (gliste), ki pa ne žive v »stel.ii« in tudi ne v »kupih«, marveč v samih tleh. Za črvi so važne tudi stonoge in razne žuželke s svojimi ličinkami, ki pa jim tudi ni glavni življenjski prostor },stelja« ali »kup«, marveč vrhnji talni sloj. V ),kupih« pa rade iščejo zavetje gozdne miši, ki jih štejemo med gozdne škodljivce. S stališča pospeševanja razkroja organskih snovi bi se dalo zlaganje .sečnih odpadkov v kupe vsaj do neke mere zagovarjati v najbolj suhih in vročih področjih slovenske zemlje, t. j. v nižjih kraških predelih in v" sub- panonski (prekmurski) nižini, kjer utegne biti kdaj pa kdaj zaradi suhega 'ozračja zračna vlaga krajevno odločilen ekološki činitelj. Prav tam pa to vprašanje ni aktualno, ker" je prvič premalo gozdne površine, drugič pa vse sečne ostanke in druge gozdne odpadke sproti pospravijo kot dragoceno kurivo. V kolikor pa ostaja ta snov v gozdu, se tudi brez kupov dobro razkraja in bogati s svojimi sestavinami gozdna tla. V tej zvezi naj navedem še zanimive in poučne izsledke, ki jih je dobil v Nemčiji Fabricius3 pri dolgoletnem preučevanju vpliva, ki ga ima na gozdna tla zlaganje oziroma razmetavanje vej. Pri pogozdovanju pustih, degradiranih in izpranih resav so na poskusnih ploskvah del pogozdene površine (med vrstami sadik) prekrili z vejami iglavcev (ki so jih pripeljali 'Dd drugod), na delu enake površine pa so veje zložili v kupe. Uspeh primer- jave je bil zelo prepričljiv. Na površini, prekriti z razmetanimi vejami, so se tla zaradi boljšega razkrajanja sečnih odpadkov izboljšala, vresje (Calluna vulgaris) in drugi acidifilni elementi so skoraj izginili, nasad je zadovoljivo uspeval. Na površini s kupi vej se tla niso popravila, vresje je raslo dalje, v kupih se je delal su rovi humus, nasad je slabo uspeval. V Švici , ki velja za gozdarsko najnaprednejšo deželo na svetu, problema zlaganja vej v kupe tako rekoč ne poznajo. Vse sečne odpadke v gozdu do najdrobnejših vejic uporabljajo kot kurivo, da prihranijo čim več lesne surovine za bolj gospodarsko izkoriščanje. Le v visokih in teže dostopnih legah, od koder se spravilo sečnih odpadkov ne bi splačalo, jih puščajo v 3 Po izpiskih, ki jih je napravil ing. Jože Miklavžič iz časopisa Forsti.vissen- se haftliches"::: Centralbla tt 1938. 109 gozdu razmetane. Piščevo stališče zato ni pravilno, ko pravi: ))Končno lJa pri vserrJ tem ne smemo prezreti tudi dejstva, da je zlaganje vej, vrhačev in ostalih sečnih odpadkov na kU/Je ukrep, ki ga strogo in konsekvenlno izv(/jajo v državah, kjer je gozdarstvo na visoki stopnji, česar te države gotovo ne ln' delale, če bi kupi ustvarjali več kislega humusa kot razmetane veje«. Sečnja na golo in panji na poseki V članku ing. Šlandra beremo vedno le o »poseki« in nikoli o sečnji v gozdu ali o sečišču. Pojem »poseke« je nujno vezan s seč njo nag o 1 o ter se tako rekoč istoveti z golosečno površino ali s ))frato« vprenesenem smislu. Tudi celotna stilizacija članka in tolmačenje posameznih ukrepov napravljata vtis, da gre povsod za sečnje na golo oziroma za golo.,ečne površine. Priloženi sliki ta vtis še stopnjujeta in podkrepljujeta. Nepoučen bralec bi moral misliti, da je pri nas še vedno splošno v rabi sistem sečenj na golo z ustvarjanjem posek (frat), ki se potem pretežno umetno pogozdu- jejo, ter da nam niso znane napredne smeri v gozdarstvu, ki so sistem sečnje na golo obsodile kot protinaraven in za trajno gospodarjenje z gozdom neracionalen, ker slabi proizvodno silo gozdnega rastišča ter zmanjšuje gozdno proizvodnjo po kakovosti in količini. Proti sečnji na golo postavlja sodobno gozdarstvo sistem prebiraine in oplojne (postopne) sečnje, ki zagotavlja trajnost gozdne proizvodnje in ki v največji meri varuje proizvodno sposobnost gozdnega rastišča, razumevajoč .. s tem pojmom celotno življenjsko okolje gozda, torej ves kompleks klima- tičnih, edafičnih in biotičnih činiteljev. Proti sistemu enodobnih in čistih sestojev iglavcev se uvajajo mešani sestoji iglavcev in listavcev vprebiralni. ali oplojni strukturi. Takšen način gospodarjenja z gozdovi vsestransko upo- števa prirodne činitelje gozdne rasti ter v veliki in največji meri zmanjšuje število in težo gozdnih kalami tet v obliki požarov, snegolomov, vetrolomov, lubadarjev in drugih živalskih škodljivcev, raznih glivičnih in bakterijski11- bolezni itd. V takšnih gozdnogospodarskih pogojih je postavljena gozdna. varstvena služba na čisto drugačno podlago in je pri tem občutno razbreme- njena. Zatiraine (represivne) varstvene ukrepe, ki so združeni z velikimi stroški in napori, v vedno večji meri nadomeščajo zaščitni ali preprečevalni (preventivni), to se pravi predvsem gozdnogojitveni ukrepi, ki zagotavljajo izboljšanje in povečanje gozdne proizvodnje. Gozdnovarstveni ukrepi posta- jajo bolj ali manj sestavni del gojenja gozdov. Članek ing. Bleiweisa in ing. Slandra seveda nima namena, obravnavati problematiko racionalnega gospodarjenja z gozdovi, marveč pisca razprav- ljata o konkretnem problemu pravilnega in nepravilnega ravnanja s sečnimi. od padki, pri čemer zavzemata čisto določeno enostransko stališče, hoteč ozna- čiti svoje stališče kot boljše in naprednejše. Vsa problematika varstva gozdov je tako tesno povezana s celotnim gledanjem na način gospodarjenja z. gozdovi, da ni mogoče obravnavati nobenega konkretnega problema, iztrga- nega iz celote in brez organske povezave z njo, saj je prav v te.m bistvo pravilnega, to je kompleksnega pojmovanja narave in njenih poj~vov ter pravilnega reševanja gozdnogospodarskih problemov. Zato je treba ob vsaki priložnosti opozarjati na pravilno gledanje in reševanje gozdnogospodarskih problemov kot kompleksa, iz katerega ne smemo iztrgati posamez~ih činite- 110 ps ljev in jih ločeno obravnavati, ker to nujno zavaja v skrajnost, ki se ne da več zagovarjati. Pri obravnavanju problema, kako naj se ravna s sečnimi odpadki, bi bilo zato pač umestno in potrebno, da se naglasi protiprirodnost sečenj na golo, pri katerih se seveda nujno pojavlja vprašanje, kaj naj se napravi s sečnimi odpadki. Brez dvoma ima zlaganje sečnih odpadkov v kupe svoj začetek in svoj glavni razlog v sistemu sečnje na golo, kjer se nujno pojavlja potreba po odstranjevanju sečnih odpadkov, ki delajo napotje pri kldčenju in lupljenju debel ter pri izdelavi in spravilu lesa. Najnaravneje je pač bilo, da so metali sečne odpadke na kupe ali podolžne gomile (frate) in tako sprostili vmesni prostor. Tak način ravnanja sta narekovali tudi poljsko in pašno izkoriščanje gozdnih tal ter umetna obnova gozda s setvijo ali saditvijo. Varstveni razlogi so bili pri tem vsekakor na drugem ali celo tretjem mestu. Tako nas torej tudi zlaganje vejevja v kupe kot gozdnozgodovinska dejavnost nujno spomi- nja na preživeli gozdnogospodarski sistem. Ohranila se je do današnjih dni kot navada, ki se po naravi konservativnega gozdarstva kaj rada oklepa, ter se prenesla tudi na prebiraine in oplojne sečnje. Seveda je dobila sčasoma novo utemeljitev v gozdnovarstvenih in gozdnogojitvenih vidikih, kar ji daje vsaj do neke mere obstoj no upravičenost, njena zgodovinska vsebina pa je le ostala in deluje podzavestno. Pri prebiralnih in oplojnih sečnjah spravljajo sečne odpadke v kupe predvsem zato, da ne tlačijo gozdnega pomladka in ga ne ovirajo v razvoju, seveda pa tudi iz gozdnovarstvenih in še drugih razlo- gov. Vsekakor pa tukaj problem, kako naj se ravna S sečnimi odpadki, da bo najbolj prav, ni tako pereč kakor na njegovih »rodnih tleh«, na golosečnih površinah. Se nekje se v članku ing. Šlandra srečamo z zgodovinskim dejstvom sečnje na golo, ki je še vedno premočno zasidrano v gozdarskih krogih. To je pri odstavku o dre ves nih pan jih na posekah, ki naj bi po njegovem mnenju z zasenčevanjem okolice nadomeščali razmetane veje in varovali pomladek prehude sončne pripeke. Berimo stavek: »Fanj namreč obsen- čuje dopoldan svojo zahodno stmn, popoldan vzhodno stran, dlje časa kot prejšnji pa severno stran; trajanje tega obsenčevanja je odvisno od višine panja ter od oddaljenosti sadike od njega«. Bralec se pri teh besedah nehote ustavi in zamisli. Misel, ki je sicer resnična in pravilna, da je namreč traja- nje obsenčev.anja odvisno od višine panja ter od oddaljenosti sadike od panja, mora na gozdarja kaj čudno delovati. Ali je mar v tem naloga panja na poseki, da zasenčuje svojo okolico ter pospešuje razvoj prirodnega po:- mladka in sadik? Seveda opravlja to nalogo tem bolje, čim višji je. Tukaj prihaja gozdar v spor s svojo strokovno vestjo. Dobro namreč ve, da zahteva 5ečni red, naj bodo drevesni panji čim nižji iz gospodarskih, varstvenih, gojitvenih, spravilnih in slednjič tudi estetičnih razlogov. V gospodarsko naprednih državah drevesne panje pred posekoro drevesa obtešejo in kore- ninske nastavke obsekajo , da morejo drevo spodžagati čim bliže pri tleh, tako da panja skoraj ni videti. Napredni Danci!! drevesne panje celo izkopavajo. Mar ti in oni nič ne vedo o blagodejni f~nkciji panja, ki jo opravlja z zasen": čevanje-ro okolice? ' ' 4 ]. B. Chappuis, Quelques aspects de la forestrie danoise. - Schweiz. Zeitschrift f. Forstwesen, 1952, št. 3. 111 V podnebnih razmerah našega gorskega in planinskega sveta, kjer rasto naši najvrednejši gozdovi, gozdni pomladek v splošnem ne potrebuje zaseu- čenja. V kolikor pa je zasenčenje potrebno za zaščito pomladka, opravljajo to .nalogo razmetani sečni odpadki bolje od panjev, ker zasenčujejo talno površje izdatneje in v celoti. To velja zlasti za strme in tople lege. Panj opravlja s svojimi koreninami predvsem funkcijo talne zaščite pred erozijo . Razmetano vejevje pa razen tega dobro varuje gozdna tla na poseki pred degradacijo in denU(tacijo , ki jim grozi zlasti v strmih in toplih legah ter n,a apnenčasti podlagi. V navedenih ekoloških pogojih je ta vidik vsekakor upoštevanja vreden. V bolj suhih in toplih predelih nudi razmetano vejevje potrebno zaščito gozdnim klicam in mladicam, ki so vzklile iz naletelega semena gozdnega drevja. Posejano seme in posajene sadike ponekod celo zasenčujejo z vejami. V Švicia so s poskusi ugotovili, da raztresene veje ugodno vplivajo na talno strukturo, nepokrita tla pa se v tem pogledu kvarijo. Rahlejša tla so bolj zračna, se manj izsušujejo, so biološko aktiv- nejša (vsebujejo več vrst in večje število živih bitij, zlasti mikroorganizmov). kar vse ugodno vpliva na pomlajevanje in rast gozda. Res je, da se okrog panjev najprej pojavlja gozdni pomladek, da je tam najgostejši in da je ob panjih tudi najboljše mesto za sajenje sadik. Temu pa ni glavni vzrok ali razlog senca. Če bi bilo temu tako, bi moralo biti na severni strani. panjev največ pomladka in bi moral le-ta najbolje uspevati. saj je tam senca najmočnejša in traja največ Časa. Tega pa ne bo trdil noben gozdarski praktik. Znano je, da smrekovo seme najbolje kali in da njene klice oziroma mladice najbplje uspevajo ob panjih ter na poltrhlih in trhlih panjih samih. Gozdarjem so dobro poznani t . i. jezdeci ali jahači , to so smreke, ki stoje na koreninah kakor na nogah, ker je pod njimi strohnel panj. V pra- gozdu sem sam opazoval zanimiv pojav, da stoje smreke v daljših ali krajših vrstah še v zreli dobi, v mladosti pa rade tvorijo goste skupine ali gnezda. Naselile so se na trohnečih deblih ali panjih.6 V bolj ali manj či~tih ali ~ndanih smrekovih' gozdih evropskega severa in v planinskih predelih ob gornji gozdni meji, kjer so klimatični pogoji za rast in obnovo gozda zelo neugodni in kjer se kopiči surovi humus, ki ga navadno prerašča gosta pre- vleka mahov, so trhli drevesni panji skoraj edina· mesta za pomlajevanje gozda. Smrekovi gozdovi in pragozdovi na težkih ilovnatih tleh v severni Rusiji' se pomlajajo skoraj izključno le na trhlih drevesnih delih. Po bolj izrazitih kraških mraziščih, kjer vladajo neugodni lokalno klimatični (dolgi in pogostni mrazovi) in deloma tudi neustrezni taJni pogoji (težka, zbita ilovnato-glinasta zemlja), sem opazoval pomlajevanje smreke skoraj izključno tik ob trhlih panjih in na njih./.< ' V čem je razlaga za ta pojav? Okrog drevesnega panja in drevesnih korenin je že v času, ko drevo še živi, biološka aktivnost najmočnejša. Tukaj se organske snovi najhitreje in najmočneje razkrajajo pod vplivom talnih ii H. Burger, Bodenverbesserungsversuche, III. Mitteilung. - Mitteilungen d . Schweiz. AnstaIt f. d. forstl. Versuchswesen, Zurich 1952. o M. Wraber, O gozdnogospodarskem in kulturnoznanstvenem pomenu pragozd- nih rezervatov. - Biološki vestnik I, Ljubljana 1952. 7 M. E. Tkačenko, Obščee lesovodstvo. - Leningrad 1939. B M. Wraber, Pojav kraških mrazišč in njihova gozdarska problematika. - Les 1, št. 7/8, Ljubljana 1949. 112 ~ mikroorganizmov, katerih populacije so tukaj najbogatejše, pač v zvezi z .livljenjsko aktivnostjo drevesa in njegovih korenin. To stanje se do neke mere nadaljuje tudi še po smrti oziroma po poseku drevesa. V koreninskem ()bmočju (rizosferi) so fizikalno-kemične in strukturne lastnosti tal. v sploš- nem najugodnejše. Čim slabši so življenjski pogoji celotnega okolja, tembolj prihajajo do izraza boljši pogoji pomlajevanja ob panjih. Ugodnost zaradi zasenčevanja po panjih stopa torej odločno v ozadje ter utegne biti v hladnih in vlažnih legah celo ovira za pomlajevanje. Za zaključek še nekaj misli in ugotovitev v zvezi z opazovanjem in preučevanjem narave. V na r avi nin iča b s ol ut neg a, v sej ere - 1 ati v no. Absolutna pa je zahteva znanstvene raziskovalne službe, da z vztrajnim in poglobljenim preučevanjem, bistrim opazovanjem in kritičnim presojanjem stvari in pojavov skuša dognati zakone relativnosti naravnega dogajanja, ki ima svoj vzrok v silno zamotani vzročni povezanosti vseh brez- številnih činiteljev žive in mrtve narave. Isti činitelj ali isti kompleks čini­ teljev ima sedaj pozitiven, sedaj negativen predznak, ali pa je po svojem učinkovanju bolj ali manj nevtralen; vse to pač glede na ekološke pogoje) ki 50 pod vplivom rnodifikatorjev v neprestanem spreminjanju, predočujoč v svoji celoti vendarle čudovito vzročno harmonično zgradbo, ki jo odlikuje cl ina m i čno ra v not e ž j e. - Napredno pojmovanje gozdne življenjske skupnosti (gozdne biocenoze), ki sloni na bogatem dokaznem gradivu starih in novih raziskovalnih smeri v naravoslovju, nalaga gozdnemu gospodarstvu dolžnost, da se ogiblje togim in zgrešenim šablonam, ki skušajo vkleniti to ali ono gozdnogospodarsko dejavnost v prisilni jopič, marveč da uravnava svojo dejavnost krajevnim in časovnim pogojem ustrezno. Zlat nauk »stroge matere in skope učiteljice narave«, veljaven in obve- zen za sleherno dejavnost, ki sloni na vzročni povezanosti delovanja naravnih sil, je v spoznanju, da teži narava zaradi vzročnosti svoj ega delovan jaz vel i k o d o sle dno st j o k dolo čen ero u ci} j u, da dosega en in isti cilj po različnih potih in da najde v cl ani h pog o jih ved n ona j li str e z nej šop o t, kin i v sel e j naj kr aj š a, ved n opa naj u spe š nej š a. Narava se zato z vsemi silami upira vsakemu nasilju v obliki kakršne koli šablone. Kdor pozna to osnovno načelo in zahtevo prirodnega gospodarjenja, se bo enkrat za vselej rešil nevarne bolezni šabloniziranja, ki je posebno v gozdarstvu tako usodna. SODOBNA VPRAŠANJA PRINCIPI GOZDARSKE POLITIKE';':' Konferenca izraža prepričanje , da je gozd najpomembnejši činitelj za ekonomsko. socialno in prirodno ravnotežje sveta. Pod pogojem, da ga pametno uporabljamo in izkoriščamo, je gozd vir človeku neobhodno potrebnih produktov in se nepre- stano obnavlja. Povišan življenjski standard in porast prebivalstva po vsem svetu * Objavljamo celotno resolucijo o principih gozdarske politike (resolucija ~t. 26), ki je bila sprejeta na VI. zasedanju konference FAO decembra 1951 v Rimu. Na zasedanju so sodelovali zastopniki 66 držav. (Prevod je izdelan po besedilu , ki je bilo ob.iavljeno v glasilu »Unasylva«, letnik VI., št. 1/1952). Uredništvo 113