28 Članki IZVESTJE 15 • 2018 PATER STANISLAV ŠKRABEC 18441918 PETRA TESTEN KOREN Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani petra.testen@zrc-sazu.si Izvleček: V letu 2018 obeležujemo stoletnico smrti patra Stanislava Škrabca, »največjega jezikoslovca slovenista 19. stoletja«. Bil je izjemen jezikoslovec in nabožni pisec, duhovnik, redovnik oz. frančiškan. Bil pa je tudi človek, ki je zapustil vidno, občudovanja polno sled pri tistih, ki so ga poznali. Prispevek poskuša orisati življenjsko pot tega vélikega učenjaka in neutrudnega branitelja slovenske besede. Ključne besede: pater Stanislav Škrabec, Škrabčevo leto, biografi ja, spomini sodobnikov V letu 2018, ki smo ga poimenovali tudi Škrabčevo leto, smo na Goriškem, a tudi v širšem okolju obeleževali spomin na 100. obletnico smr- ti patra Stanislava Škrabca. Oživljanje Škrabčeve osebnosti, obenem pa izjemne zapuščine, ki jo je ustvaril ob prizadevanju za ohranitev slovenske- ga jezika, kulture in narodne samobitnosti, se je simbolično zaključilo v oktobru 2018 s slavno- stno prireditvijo v Kulturnem domu Nova Gorica ter s spominsko slovesno sveto mašo, akademijo in odprtjem razstave »Filatelistična in kartofi lska razstava o patru Stanislavu Škrabcu in samostanu Kostanjevica« v zavetju Frančiškanskega samosta- na Kostanjevica v Novi Gorici. Prav tu je, ravno tako v oktobru, zadnjo v seriji nagrad Ustanove patra Stanislava Škrabca prejela znanstvena sve- tnica, prof. dr. Andreja Žele, v družbi petnajste generacije štipendistov Škrabčeve ustanove. 1 Prvo nagrado je leta 2004 prejel Jože Toporišič kot za- hvalo in priznanje za zavzeto in poglobljeno delo pri umeščanju Škrabca v sodobno jezikoslovje in 1 Škrabčevo ustanovo sta v poklon patru Stanislavu Škrabcu leta 2003 ustanovila njegov pranečak Janez Škrabec in Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa. Ustanova spodbuja študij in raziskovanje maternega ter drugih slovanskih jezikov, klasične fi lologije in splošne- ga in primerjalnega jezikoslovja. Več glej: Spletni vir 1. širšo slovensko zavest (Jan 2015: 11). Prav Topo- rišiču gredo zasluge za uresničevanje t. i. Škrab- čevega projekta, serijo simpozijev pod streho Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici, ki so ji sledile objave razprav v zbornikih. Toporišič je med letoma 1994 in 2008 vsebinsko zasnoval in strokovno vodil šest simpozijev, poi- menovanih Škrabčevi dnevi, in uredil pripadajoče zbornike Škrabčeva misel I–VI (Jan 2015: 9–13). Nenazadnje ne smemo pozabiti na Toporišičevo vlogo pri ponatisu oz. oživitvi Škrabčevih Jezi- koslovnih del oz. nedokončanih Jezikoslovnih spi- sov, natisnjenih v štirih knjigah Jezikoslovna dela 1–4. 2 Nadaljnji razvoj Škrabčevega projekta je nato prevzela Fakulteta za humanistiko Univer- ze v Novi Gorici in Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici. Do danes se je odvilo že deset Škrabčevih dni, zadnji v letu 2017, obja- vljeni pa so bili še trije zborniki pod naslovom Škrabčevi dnevi VII–IX. Pater Stanislav Škrabec slovi kot največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja, ki je uteme- ljil slovensko pravorečje, torej skupek pravil, ki 2 Sledila je peta knjiga Janka Modra, ki je dodal opusu Imensko in stvarno kazalo k Jezikoslovnim delom patra Stanislava Škrabca na 447 straneh (Jan 2015: 13). 29 Članki IZVESTJE 15 • 2018 določajo in predpisujejo glasove in naglas knji- žnega jezika. Bil je jezikoslovec in nabožni pisec, duhovnik, redovnik oz. frančiškan. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici, pri krstu pa je prejel ime Anton. 3 Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici (1850–1855), gimnazijo v Ljubljani (1856–1863). Podjetni oče, kmet Anton Škrabec, je v osnovnošolcu prepoznal nadarjenega mlade- niča, ki ga je zato poslal v ljubljanske šole. Ni se motil. Že kot dijaka je Škrabca pritegnilo jeziko- slovje; bral je denimo Miklošičevo Glasoslovje in se sam učil ruščino. Jože Toporišič, avtor biograf- skega članka o Škrabcu v Slovenskem biografskem leksikonu, zapiše, da je bržkone v tem obdobju nanj vplival tudi profesor slovenščine Josip Marn, še posebej s svojo razpravo Slovnice slovenskega jezika (Marn 1861: 13–26). 4 Vsebovala naj bi mi- sli in metode, ki se jih je pozneje posluževal tudi Škrabec. Še več, prav Marnov duhovni vzor naj bi bil odločilen pri Škrabčevi izbiri poklica. 23. avgusta 1863 naj bi tako na pobudo sošolca An- gelika Hribarja vstopil v frančiškanski samostan v Ljubljani (Škrabec 1907: 190). Sledil je enoletni noviciat na Trsatu, kjer se je seznanil s hrvaškim jezikom, še posebej s čakavskim narečjem. Seveda se je tudi kot bogoslovec ukvarjal z jezikoslov- jem. Bogoslovje je študiral v Gorici med letoma 1864–1866, ko je živel na Kostanjevici. Študij je dokončal v Ljubljani (1866–1868) in 30. avgusta 1866 opravil slovesne redovne obljube. Mašniško posvečenje je prejel 3. avgusta 1867. Nato ga je pot zanesla v Novo mesto, kamor ga je poslalo predstojništvo kot nadarjenega mladega patra, kjer je bil profesor pripravnik (suplent) za gršči- no, nemščino in slovenščino na tamkajšnji franči- škanski gimnaziji. Kot gimnazijskega pripravnika ga je zagotovo spodbujal zgled učiteljskega kolega na istem zavodu, in sicer profesorja patra Ladi- slava Hrovata (1825–1902). Že tedaj je namreč nastajala Škrabčeva znana razprava O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Škrabec 1870: 3–42). 3 Biografske podatke in ocene življenja in dela patra Stani- slava Škrabca, razen kjer je izrecno navedeno, povzemam po geselskem članku Jožeta T oporišiča v Slovenskem biograf- skem leksikonu (dalje SBL) (Spletni vir 2). 4 Več o Josipu Marnu glej geselski članek Janka Šlebin- gerja v SBL (Spletni vir 2). Konec šolskega leta 1869/1870 je novomeško gimnazijo prevzela država, s tem pa je ostal Škra- bec kot učna moč brez stalne namestitve tudi brez službe. Med letoma 1870 in 1873 je bil kot per- spektiven študent zato poslan na študij v Gradec, na tamkajšnjo univerzo klasičnega in slovanske- ga jezikoslovja, kjer je leta 1876 uspešno opra- vil profesorski izpit. Medtem je bil že leta 1873 nastavljen na redovniški dvorazredni gimnaziji v Gorici, kjer je v višjem razredu poučeval sloven- ščino, hrvaščino, latinščino in grščino. Škrabec je v Gorici ostal do jeseni 1915, kar dvainštirideset let, zadnja leta že kot upokojenec. Nekaj časa je poučeval tudi bogoslovce na redovniški bogoslov- nici in bil med drugim tudi ravnatelj tamkajšnje gimnazije. 28. novembra se je moral umakniti iz Gorice zaradi topniškega obstreljevanja med prvo svetovno vojno; soško bojišče se je preveč pribli- žalo mestu. Preselil se je v Ljubljano, v frančiškan- ski samostan, kjer je 6. oktobra 1918 umrl. O teh zadnjih Škrabčevih goriških in ljubljanskih dneh je pater Vincencij Kunstelj zapisal: »Rad, zelo rad je imel ljubo Kostanjevico, ali ko je ob napadu Ita- lijanov sprevidel, da ni več rešitve za njo, tedaj se ga Pater Stanislav Škrabec (1844–1918). 30 Članki IZVESTJE 15 • 2018 je sicer lotila silna potrtost, toda godrnjal ni. Vdano je nosil nepopisne težave hude vojske, delal in pisal in skrbel je za svoje "Cvetje" do zadnjega, dokler jei mo- ralo tudi ono še pred njim bežati v Kamnik. /…/ Go- rica je gorela, naš samostan s cerkvijo vred se je majal, ropotalo je noč in dan. T ako se je p. Stanislav slednjič vdal prigovarjanju svojih sobratov in se 28. listopada istega leta ž njimi vred napotil proti Ljubljani. Tu je obhajal – na tihem seveda – 3. vel. srpana 1917 zlato mašo. Tu je bral in pisal, učil se in molil in pri tem vidno hiral. Preveč je bilo vajeno njegovo telo na goriško solnce, kakor da bi se bilo na stara leta moglo privaditi ljubljanski megli. Po pravici torej smemo misliti, da bi bil še kako leto živel, ko bi ga ne bilo spravilo v prezgodnji grob, kakor še marsikoga druge- ga – begunstvo.« (Kunstelj 1920: 66) Škrabec do leta 1878 ni objavljal. Zagotovo pa je vsaj po profesorskem izpitu 1876 že pisal. V tem času je iz svojega žepa plačeval in samo- stojno naročal drage znanstvene knjige, kot deni- mo Jagićev Archiv für slavische Philologie (AslPh), Miklošičeve spise, Malý slovník náučný itd. Leta 1878 je med drugim ponujal svoje spise Matici slovenski, vendar mu na ponudbo sploh niso od- govorili. Podobno je leta 1879 tekste pošiljal na Letopis Matice slovenske, a so mu odgovorili, da bodo besedila natisnjena v Kmetijskih in rokodel- skih novicah, kar se ni zgodilo. Leta 1878 je začel objavljati v Soči, večinoma pravopisne pripombe. Ker so nehali objavljati tudi že poslana besedila, so ta izšla šele leta 1886 v mesečniku Cvetje z vertov sv. Frančiška (dalje Cvetje). Pater Stanislav Škrabec je bil Cvetju od ustanovitve (1880) pa do 4. šte- vilke leta 1884 (5. letnik) dejanski, nato pa tudi nominalni urednik do konca 32. letnika; zadnjič se je kot urednik podpisal v 5. številki leta 1915. V šestintridesetih letih je izšlo 32 letnikov (po 12 številk v letniku), ki so bili opremljeni z jeziko- slovnimi stranmi. Vse od začetka je namreč na platnicah zapisoval tudi svoje jezikoslovno delo. Drugje je Škrabec objavljal le izjemoma. Tako so mu v Kresu natisnili razpravo Prešeren, vendar je zaradi kritike Levstikovih pogledov na Prešerna prišel pri listu v nemilost. Podobno je Vatroslav Jagić (1838–1923) prenehal objavljati njego- va besedila v AslPh, predvsem zaradi polemike z Vatroslavom Oblakom (1864–1896), Jagiće- vim učencem, saj bi slednjemu lahko škodila pri njegovi vseučiliški karieri. Škrabec je sicer nekaj malega objavljal še v Zgodnji Danici, Voditelju v bogoslovnih vedah, Učiteljskem tovarišu in v Času. T oporišič v Škrabčevi biografi ji zapiše, da uče- ni mož posebnih časti v življenju ni dosegel; nekaj časa je bil defi nitor in kustos province in bil del provincialnega predstojništva. Ob koncu življenja je bil imenovan za konsistorijalnega svétnika go- riške nadškofi je, bil je ocenjevalec njenih knjig in spisov. Kako pa so spomin na patra Stanislava Škrab- ca ohranjali ljudje? Če omenimo le nekaj dogod- kov, ob katerih se nam kaj kmalu zazdi, da je (pre)dolgo ostajal spomin nanj nekje v nepravič- nem ozadju javno dovolj prepoznavnega, izvzem- ši tiste, ki so ga osebno poznali, in nekatere redke posameznike, ki so poznali njegovo delo. Tako je bila 12. septembra 1920 na njegovo rojstno hišo v Hrovači vzidana reliefna spominska plošča, delo Toneta Kralja. Nanj so se spomnili tudi v Klubu starih goriških študentov, ko so 24. maja 1970 postavili veliko marmornato ploščo na vhod v frančiškanski samostan na Kostanjevici nad Novo Gorico. Istega leta je bilo tam mogoče videti raz- stavo del in gradiva o patru Stanislavu Škrabcu (24. 5.–1. 6. 1970), ki jo je pripravil Marijan Brecelj, bibliotekar Goriške knjižnice Franceta Bevka. Leta 1994, ob 150-letnicah rojstva tako Škrabca kot Simona Gregorčiča (1844–1906), Jo- sipa Jurčiča (1844–1881) in 150-letnici smrti Jer- neja Kopitarja (1780–1844), je Pošta Slovenije v seriji Znamenite osebnosti izdala tudi spominsko znamko z njegovo podobo. Obenem je to leto, ko steče zgoraj omenjeni Škrabčev projekt. Za konec pa gre zagotovo omeniti postavitev Škrabčevega spomenika v aleji slavnih mož v Novi Gorici leta 2011 (Jan 2015: 9–10). Škrabčeve zasluge za slovensko kulturo, pred- vsem za jezikoslovje, so velike. Utemeljil je slo- vensko moderno pravorečje in se vztrajno bojeval za njegovo uveljavitev v javnosti in šoli, realistič- no je določil sodobno oblikoslovno, sintaktično in slovarsko normo knjižnega jezika. Obenem ne gre prezreti njegovega poljudnoznanstvenega in nabožnega pisanja v Cvetju. 5 Njegova vsesplošna 5 Gre za besedila, kot so: Častimo sv. Cirila in Metoda; Ti- sočletnica smerti sv. Metoda, velikega škofa slov.; Goriška 31 Članki IZVESTJE 15 • 2018 brezkompromisna drža se je pokazala tudi ob na- zorskih spopadih ob vprašanjih, ki jih je odpiral denimo dr. Anton Mahnič (1850–1920). Imel je pogum, da je kot trezen realist zavračal napačno in pretirano oceno škodljivosti Stritarjevega in Gregorčičevega modusa vivendi, sprejemanja in razumevanja sveta. 6 Ni se apriorno opredeljeval v nobeni stvari, ampak je sprejemal le trezne argu- mente. Vzravnano in samosvojo držo je izkazoval v številnih primerih ter velikokrat zaznaval koristi v stvareh, ki so jih tradicionalisti prepoznavali kot škodljive, kot se je izkazalo, denimo, ob vpraša- nju bogoslužja v slovenskem jeziku. Vseskozi je opozarjal na življenjsko moč slovenskega jezika in navdušeno branil njegovo samostojnost. Lojzka Bratuž je v študiji, ki je obravnavala Škrabčeve sti- ke z italijanskim svetom, denimo, zapisala takole: »T a Gregorčičev vrstnik je v pesnikovi ožji domovini na drugačen način utrjeval zavest o narodni pri- nadškofi ja in cerkvena okrajina ilirskega kraljestva; Spo- znajmo se, povesti iz življenja sv. Frančiška. 6 Glej geslo Aleša Ušeničnika o Antonu Mahniču v SBL (Spletni vir 2). padnosti: odkrival je kulturno bogastvo sosednjega naroda, ne da bi pri tem zmanjševal kulturne do- brine svojega. Tako je v bralcih Cvetja zbujal spo- štovanje drugačnega in zdravo kritičnost, obenem pa ohranjal v njih samozavedanje in ponos.« (Bra- tuž 2001: 122) Da je Škrabec dobro poznal tudi nemški jezik, vemo (Merše 2003: 43–44). Do njega je imel podoben odnos kot do italijanščine, saj se je zavedal, da slovenščina glede odvisnosti od nemščine ni izjema med zahodnoslovanskimi jeziki. Njen vpliv je mogoče odkriti tudi v češčini, ruščini, poljščini in hrvaščini. Zavedal se je tudi nevarnosti germanizacije. Prav zato je v Cvetju jasno pokazal, da si je potrebno »po svoji moči dobro in prav po naši slovenščini pisati ter, kar se da, pripomoči, da se nam jezik čeden ohrani in po svojih prirojenih zakonih nadalje razvija in bogati. Naš slovenski jezik je namreč naj dražji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu, ko Slovencem; zato je gotovo božja volja, da ga ljubimo, kaker Nemec nemškega ali Lah laškega, in da lepo ravnajmo ž njim /…/« (JD I: 138; Toporišič 1995: 8; Merše 2003: 43). In končno je Škrabec večkrat razmi- šljal, kaj Slovence dela za narod, in vedno ugota- Samostan na Kostanjevici (foto: Petra Kolenc). 32 Članki IZVESTJE 15 • 2018 vljal, da je to predvsem knjižni jezik: »Vendar pa premislimo nekoliko, kaj je to, kar nas dela vse vkup narod: slovenski narod. To je, kaj ne, naš jezik, naš knjižni, slovstveni jezik. Če pa mi tega jezika ne znamo in se ga tudi učiti ne maramo, če nam je vse eno, ali se govori in piše prav ali ne prav, primerno ali ne primerno prirojenim mu zakonom, če nam je vse eno, ali je zdrav in močan in lepo raslega telesa, ali pa garjev in grintav, gerbast in jetičen dečak, ali teka in leta veselo ko ptič, ali z leseno nogo in o ber- glah hodi, ako nam je to vse eno, potem se nikar ne čudimo, če ginemo, če jih zmirom več od nas odpada k temu ali onemu tujemu, pa lepemu, zdravemu, mogočnemu in bogatemu jeziku, ki je ljubljen in v časti in se ga vse uči doma in drugod!« (Toporišič 1995: 1) Škrabec se je za rabo slovenskega jezika bo- ril še na eni fronti – v bogoslužju. V polemiko je po eni strani padel z glasbenimi strokovnjaki, ki so zagovarjali latinsko mašno petje. Pri tem je opozoril na neumestne šale na račun pevcev, ki dejansko ne poznajo latinščine. Tako je denimo »kyrie eleison« postal »kir je ljajštan« in »sed libera nos a mano« pa »sedem liberc masla malo« (Orožen 2003: 273). Po drugi strani pa je stopil v bran govorjeni slovenski besedi. Okrog tisočletnice Metodove smrti so v Cvetju izhajali številni članki na to temo. Bralce je seznanjal z zgodovinsko in sodobno Ciril-metodovsko vsebino. Razumel je, da je pravi čas, priložnost, da se v Rimu pri pro- blematiki naklonjenemu papežu Leonu XIII do- seže dovoljenje za uporabo sodobne slovenščine v bogoslužju, v nasprotju s sodobnikom nerazu- mljivo glagoljaško »staroslovenščino«. Zato je bil toliko bolj razočaran nad previdnostjo vrha gori- ške nadškofi je in nasploh nad cerkvenimi krogi, ki niso znali prepoznati prelomnosti časa in teh- tnosti njegovih zgodovinskih ter jezikovnih jezi- koslovnih utemeljitev (Orožen 2003: 274). Sam je o razmerju med slovenščino kot liturgičnim jezikom in latinščino razmišljal denimo takole: »Radi potemtakem pripuščamo latinščini velike pravice, da naj bo in ostane poseben cerkveni jezik, ki ga naj rabi tudi slovenski duhovnik latinskega obreda v molitvah, ki jih opravlja natihoma. Le pri velikih mašah, ki se pojo vpričo zbranega ljudstva ob nedeljah in praznikih, in sploh pri obredih, ki se jih ljudstvo vdeležuje kot duhovna občina, tu se deržimo častitljivega zgleda sv. Cirila in Metoda ter dajmo pravico domačemu jeziku. Ako je to prav v senjski škofi ji, zakaj ne bi bilo drugod, kjer koli pre- bivajo Slovenci? In ako se je lani v Rimu, na Du- naju, v Zagrebu z veselim dovoljenjem svetega očeta papeža po slovensko pela maša, zakaj bi se letos ali k letu pri nas ne mogla ali ne smela? Le dobre volje je treba in pa resničnih častivcev svetega Cirila in Metoda, ki se ne boje truda in terpljenja, ko gre za veliko in sveto reč« (Škrabec 1882: 228). Škrabčeva največja vrednota je bila vseskozi resnica. Ne glede na lastne koristi. Še več, nere- snica, napačne podmene ali celo potvorbe so ga prizadele, z vso svojo duhovno močjo se je boril za pravilno pojmovanje stvari, proti potvarjanju in predvsem poneumljanju. Zato se je mnogim zameril, saj niso zmogli pogleda onkraj osebne- ga poraza v bojih, za resnico, ki jih je presega- la. Obenem pa je gojil popolnoma drugačno razmerje do resnično vélikih duhov, kot so bili Jan Niecisław Ignacy Baudouin de Courtenay Platnice prve številke revije Cvetje z vrtov sv. Frančiška. 33 Članki IZVESTJE 15 • 2018 (1845–1929), Vasilij Alekseevič Bogorodickij (1857–1941), Boris Lyapunov (1862–1943), Ya- kov Yakovlevich Brandt (1869–1944), Matija Va- ljavec (1831–1897), Karel Štrekelj (1859–1912), Anton Breznik (1881–1944), Vatroslav Jagić, Va- troslav Oblak itd. Nenazadnje so mu svojevrsten spomenik postavili tudi njegovi sobratje, ki so se ga spominjali kot temeljitega, točnega, potrpe- žljivega, kot človeka, ki je obsojal nemarnost in površnost. Cenili so ga kot vsestransko izobraže- nega učenjaka, ki je ostajal skromen, priden kot mravlja, mož molitve in premišljevanja (Kunstelj 1919: 221–231; Kunstelj 1920: 62–66). Pater Vincencij Kunstelj (1878–1936) mu je namenil tudi naslednje besede: »Mnogi, ki so rajnega po- znali samo iz njegovih jezikoslovnih spisov, so si ga menda predstavljali kot velikega hrusta bojevitih oči in ostre besede. Bil je vse drugo prej kot to: bil je na- sprotno male postave, umnega, pa prijaznega pogle- da in prav prikupnega, premišljenega govorjenja. Z neprisiljeno prijaznostjo te je sprejel, rad odgovarjal na stavljena vprašanja, nikoli pa ne silil v ospredje, ker je bil silno skromen. Obiskovali so ga pogosto posebno učeni gospodje, večkrat celo profesorji /…/« (Kunstelj 1920: 65). Pater Salvator Zobec (1870–1934), ki je štu- diral v Gorici, po prvi svetovni vojni pa od leta 1920 osem let urejeval Cvetje, se ga je spominjal kot izvrstnega učitelja, ki je bil kot redovnik zvest vrlinam, na katerih sloni frančiškanski red – brez- pogojni pokorščini, tipičnemu uboštvu in pre- proščini. In zvest svojim knjigam ter znanju, ki so ga skrivale. O tem priča tudi opis njegove celice (sobe): »Postelja mu je bila preprosta koruzna sla- mnica, stlačena in trda kot hrastova deska. Postiljal si jo je vedno sam in tudi sam je celico pometal. V celici, iz katere se je skozi okno videlo na vrt, je imel poleg postelje preprosto staro pisalno mizo, tri stole, umivalnik, klečalnik, ob steni veliko omaro za knji- ge in nekaj starih podob s sv. razpelom nad klečal- nikom. To je bila vsa oprema njegove celice. Ure ni imel, drugih stvari tudi ne, razen nekaterih cvetlic na oknu in malega kukala, s katerim je včasih skozi okno pogledal na uro v zvoniku, kamor s prostim očesom zaradi slabega vida ni videl. Njegovo stano- vanje je bilo preprosta, pobeljena celica z najpotreb- nejšo, zelo preprosto opremo« (Zobec 2001: 51–52. Glej tudi: Levec 1894: 47; Mantuani 2001: 70). Vendar Škrabčeva osredotočenost na znotraj, ki ji je botroval duh učenjaka, ni preprečevala obču- tljivosti in sposobnosti, da zazna pomembno kul- turno dogajanje okoli sebe. Tako je zelo tenko- čutno in hitro, na primer, zaznal, da pešajo moči Stritarjevemu Zvonu. V pismu bratu z dne 28. 9. 1879 zapiše: »Zvon ne zvoni kaj je prav, kakor bi imel« (Jan 1995: 177) 7 . Škrabčeva nadarjenost in temeljita izobrazba, obenem pa neutrudljivost in vztrajnost, dosle- dnost in značajnost, zavednost in neupogljivost, in kot doda pater Salvator Zobec, naprednost v vsakem oziru pol stoletja pred drugimi, je priha- jala do izraza v neverjetnih ljubeznih in neusa- hljivi želji po učenju: »Globok v znanosti, težko dosegljiv jezikoslovec, izveden v raznih strokah bo- goslovja in leposlovstva, se je učil tudi zvezdoslovja; posegel je resno po starem sanskrtu, znani so mu bili vsi slovanski jeziki, tudi vse romanske je razumel, italijansko je precej dobro tudi govoril. Poleg tega je 7 Kljub temu da je bil Škrabec pravzaprav na obrobju slovenskega prostora in dejansko brez neposrednega stika z osrednjimi krogi, je znal dobro oceniti, denimo, vrednost revij tedanjega časa, kot sta bili Zvon in Kres. Spominska plošča patru Stanislavu Škrabcu ob vhodu v samostan na Kostanjevici (foto: Petra Kolenc). 34 Članki IZVESTJE 15 • 2018 razumel tudi angleški in zadnja leta se je učil tudi madžarski jezik« (Zobec 2001: 44). Omeniti velja tudi Škrabčev poskus svetovnega jezika, ki ga je imenoval evlalija (blagoglasna) in ga je zasnoval na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Želel je ustvarili pravi kulturni jezik in – zanimivo – danes praktično »mrtvi« esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen (Spletni vir 3). Na vprašanje, od kod si je prido- bil toliko znanja, pater Salvator Zobec odgovar- ja: »Čas je do zadnje minute točno porabil kakor le malokdo. Vse življenje od dijaških let do smrti je preživel v knjigah; še zadnji dan pred smrtjo je ves onemogel vstal iz postelje in šel še nekaj v svojih spisih urejat. V mlajših letih ga več ko deset let ni bilo na spregled, ne na vrtu, ne zunaj samostana. V poznejših letih je hodil vsaki dan na mali vrtiček, kjer je kopal, sadil, zalival in gojil po eno do dve uri na dan svoje rožice, med katerimi je imel tudi zelo redke in krasne vrste. Včasih je šel v poznejših letih tudi za malo časa na sprehod na domači hribček "montenelj". Če ga ni bilo v celici, je bil na malem vrtu ali na hribčku; drugih potov ni poznal, razen še pot na kor, v spovednico, obednico in knjižnico. Težko bi mu bilo najti sovrstnika v porabi časa; najbrž celo svoje življenje ni zapravil niti trenutka« (Zobec 2001: 44–45). Spodobi se, da ta kratek oris zaključimo z besedami patra Stanislava Škrabca. Nenazadnje prav ta zapis odkriva credo, še več, intimno nujo in dolžnost, ki jo je čutil do svoje druge ljube- zni – jezikoslovja: »Mislil sem namreč vender le, da imam neke dolžnosti do svojega materinega jezika, zato ker sem prejel, kaker se je sem ter tja sodilo, nekoličko talenta od Boga v tem oziru. Drugih sem prejel zadosti malo; mar naj bi tudi tega edinega (pa še ta ni cel) kaker tisti malopridni hlapec v ruto zavil in zakopal? Morebiti bi ga bil, ali tisti, ki mi ga je dal, mi je naklonil brez mojega vkrepanja tudi priliko, da ga koliker toliko porabim. Zasadilo se je (kaker pravim, brez posebne moje zasluge) to-le "Cvetje", menda pervi slovenski mesečnik, ki je imel izhajati v "platnicah" (ali kaker sicer hočete imeno- vati to odejo), in meni je prišla ena misel od koder koli – ena ribniška misel, porečete morebiti – da bodo namreč te platnice za posiljeno zelje prav kaker nalašč. /…/ Mej kakimi tremi tisoči naročnikov se jih bo vže nekoličko našlo, ki si bodo dali sčasoma kaj dopovedati tudi takih reči, in tako se bo more- biti za zdaj toliko opravilo, kaker bi se s posebnim majhnim jezikoslovnim časopisom. T ako sem mislil« (Povzeto po: Toporišič 1995: 9). VIRI IN LITERATURA Bratuž, L. 2001: Škrabčevi stiki z italijanskim svetom. V: L. Bratuž, Iz goriške preteklosti. Besedila in liki. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 113–124. Jan, Z. 1995: Škrabčeva osebnost v pismih bratu. V: J. Toporišič (ur.), Škrabčeva misel I. Zbornik s simpozija 1994. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 173–179. Jan, Z. 2015: Uvodna beseda, Akademik Jože Toporišič in Škrabčevi dnevi v Novi Gorici. V: D. Zuljan Kumar, H. Dobrovoljc (ur.), Škrabčevi dnevi 8. Zbornik prispevkov s simpozija 2013. Nova Gorica: Založba Univerze, 9–13. Korošak, p. Bruno (ur.) 2001: P . Stanislav Škrabec, frančiškan, v očeh sodobnikov. Ljubljana: Brat Frančišek. Kunstelj, p. Vincencij 1919: P . Stanislav Škrabec. V: Carniola 9 (1918–1919), št. 3/4, 221–231. Kunstelj, p. Vincencij 1920: p. Stanislav Škrabec. V: Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1920, 62–66. Kunstelj, p. Vincencij 2001: Stanislav Škrabec (11–27); P . Stanislav Škrabec (29–36); Spomini na p. Stanislava Škrabca (37–40). V: Korošak, p. Bruno (ur.), P . Stanislav Škrabec, frančiškan, v očeh sodobnikov. Ljubljana: Brat Frančišek. Levec, F . 1894: Otec Stanislav Škrabec. V: Ljubljanski zvon, 14 (1894), 146–49. Mantuani, J. 2001: Slava o. Stanislavu Škrabcu! V: Korošak, p. Bruno (ur.), P . Stanislav Škrabec, frančiškan, v očeh sodobnikov. Ljubljana: Brat Frančišek, 67–74. Marn, J. 1861: Slovnica slovenskega jezika. V: Izvestje ljubljanske gimnazije 1861, 13–26. Merše, M. 2003: Škrabec o razmerju med nemščino in slovenščino. V: J. Toporišič (ur.), Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih. Škrabčeva misel IV. Zbornik s simpozija 2002. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 43–60. 35 Članki IZVESTJE 15 • 2018 Orožen, M. 2003: S. Škrabec ob tisočletnici sv. Cirila in Metoda. V: J. Toporišič (ur.), Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih. Škrabčeva misel IV. Zbornik s simpozija 2002. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 261–277. Škrabec, p. Stanislav 1870: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. V: Izvestje novomeške gimnazije 1870, 3–42. Škrabec, p. Stanislav 1884: Gosp. Dr. Č. V: Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 5 (1884), 300–303. Škrabec, p. Stanislav 1907: P . Angelik Hribar. V: Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 24 (1907), 190. Toporišič, J. 1995: Stanislav Škrabec o samem sebi. V: J. Toporišič (ur.), Škrabčeva misel I. Zbornik s simpozija 1994. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanejvica, 1–20. Toporišič, J. 2003a: Besedna družina Slovén– v Škrabčevih delih. V: J. Toporišič (ur.), Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih. Škrabčeva misel IV. Zbornik s simpozija 2002. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1–20. Toporišič, J. 2003b: Škrabec v boju za slovenski bogoslužni jezik ob tisočletnici Metodove smrti. V: J. Toporišič (ur.), Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih. Škrabčeva misel IV. Zbornik s simpozija 2002. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 279–307. Zobec, p. Salvator 2001: Za obletnico smrti p. Stanislava Škrabca. V: Korošak, p. Bruno (ur.), P. Stanislav Škrabec, frančiškan, v očeh sodobnikov. Ljubljana: Brat Frančišek, 43–63. Spletni viri: Spletni vir 1: http://www.skrabceva-ustanova.si (dostop: 10. 11. 2018). Spletni vir 2: https://www.slovenska-biografi ja.si (dostop: 10. 11. 2018). Spletni vir 3: http://revija.ognjisce.si/revija- ognjisce/27-obletnica-meseca/2372-p-stanislav- skrabec (Čuk, S. 1994: Obletnica meseca. V: Ognjišče (1994) 1, 20) (dostop: 10. 11. 2018).