LETO XXXI. — Številka 21
Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt
23. maja 1979 Celovec
Cena 4.-
šil. (5 din) P. b. b.
Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Prejšnji teden je imela Koroška dijaška zveza svoj občni zbor. Za novega predsednika je bil izvoljen letošnji maturant Sigi Kolter (3. od desne), ki ga vidimo v krogu svojih sodelavcev v novem odboru. KDZ se bo predvsem koncentrirala na kadre pri dijakih.
Slovenski občinski odborniki niso drobiž, s katerim barantajo druge stranke v svoj prid
Na občnem zboru Kluba slovenskih občinskih odbornikov v Selah je bil v soboto predsednik mag. Filip Warasch (EL Djekše) z veliko večino potrjen v svoji funkciji. Podpredsednika sta Miha Antonič (Socialna gospodarska skupnost Šentjakob) ter Lado Hajnžič (EL Železna Kapia).
Slovenski občinski odborniki so se zbrali v soboto v Selah, da bi se prvič strokovno izobraževali ter drugič imeii tudi občni zbor svojega kluba. Dopoldansko predavanje — predavatelj je bil dr. Arbes-ser, vodja občinskega referata pri uradu koroške deželne vlade — ter diskusija o njem so pokazali, da so slovenski mandatarji hvaležni za taka predavanja. Saj bi diskusija tekla še in še, če predavatelj ne bi imel drugih obveznosti. Tema predavanja: proračun.
V svojem političnem poročilu je Warasch spomnil na to, da je
VABILO
Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu prisrčno vabi na
ŠOLSKO AKADEMIJO
ki bo v nedeljo, dne 27. maja 1979, ob 14.30 v Delavski zbornici (Arbeiterkammer) v Celovcu.
Ob mednarodnem letu otroka prirejamo letos šolsko akademijo pod geslom
TU SMO, VAŠI OTROCI!
OBJAVA
SPREJEMNI IZPIT ZA 1. RAZRED STROKOVNE ŠOLE ZA ŽENSKE POKLICE
v zavodu šolskih sester v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu V PONEDELJEK, 28. MAJA 1979, OB 9.30 URI.
kako bi se efektivnost klubskega delovanja dala povečati, naj bi se osrednji organizaciji združili, naj bi nove ideje prišle iz centrale, ter naj bi imeli naši ljudje tudi možnost soodločanja in sovplivanja pri nastajajočih ekonomskih projektih.
Velikih projektov ne bomo zmogli, pomagati moramo ljudem v malih stvareh, je bil tenor.
Poleg treh predsednikov so še sledeče osebe v predstojništvu Kluba: tajnik Fric Kert (EL Pliberk), Hanzi Užnik (EL Sele) ter Rozi Wernig (EL Šmarjeta). V nadzornem odboru je predsednik Herman Mačnik (EL Vrba), Jože Schaschl (VS Bo-
rovlje) in Franci Starc (Gospodarska lista Škocijan).
Nadalje so bile sklenjene še tri resolucije, ki se ukvarjajo s podkrepitvijo ciljev Kluba, z apelom na osrednji organizaciji, naj Klub po vseh močeh podpreta ter z zahtevo po enaki bližini do NSKS in ZSO! Resolucije je vložila EL Bil-čovs.
Predsednik NSKS dr. Matevž Grilc je v svojem nagovoru dejal, da SPD očitno pričakuje od Slovencev, naj se borijo za socialiste. Drugače si Ogrisova uvrstitev na borbenem mestu ne da razlagati. Nismo drobiž, s katerim bi barantali drugi, je dejal dr. Grilc.
Deželni zbor: SPD sklenila še en proti-manjšinski zakon
Kakor je bilo pričakovati, je koroški deželni zbor v petek z glasovi socialistov sklenil še en proti-manjšinski zakon in spremenil volilni sistem za deželnozborske vo-Itive tako, da manjšina nikoli ne bo imela izgledov priti v deželni zbor. Za ta protimanjšinski zakon so glasovali samo socialisti, kar pa je zadostovalo. Nujnostni predlog ÖVP, naj bi spremenili zvezno ustavo in s tem ohranili dosedanji položaj, ni dobil večine.
Skoraj neverjetno, kako se je spremenila politika večinske stranke SPD do Slovencev v nekaj letih — tudi politika tistih poslancev, ki jih Slovenci smatrajo za demokrate in svoje prijatelje. Guttenbrunner, ki zna od socialistov najbolje argumentirati in večinoma daje debati svoj pečat, je k razdelitvi dežele na štiri okraje dejal, da ta sistem niti dozdevne lepotne napake nima („Nicht einmal einen vermeintlichen Schönheitsfehler“). Vsak glas naj bo enak — toda glasovi KEL so proč vrženi glasovi („weggeworfene Stimmen“). Da bi dvignili število mandatov na 48, kakor to celo dopušča ustava, smatra Guttenbrunner kot skrajno nesorazmeren ukrep. Razen tega deželni zbor skoraj ničesar nima določati o manjšinskih zadevah. Zakaj potem SPO skuša kandidaturo Hanzija Ogrisa prodajati kot manjšini naklonjeno dejanje, Guttenbrunner ni povedal.
Vsekakor se je videlo, da je pritisk znotraj SPÖ na posamezne mandatarje tako močan, da se to pozna tudi pri Guttenbrunnerju, ki je eden od najvplivnejših socialističnih poslancev. Škoda. Drugim bo šlo še slabše.
skoro na dan točno pred šestimi leti bil v Tinjah ustanovljen Klub slovenskih občinskih odbornikov. Ustanovljen je bil predvsem za to, da bi slovenski mandatarji v njem koordinirali svoje težnje, da bi bila pomoč mandatarjev občanom bolj učinkovita ter da bi kot predstavniki slovenske narodne skupnosti v koroških dvojezičnih občinah vodili enotno politiko.
Delo za našega človeka so medtem ocenili volilci. 25 marca letos so nekaterim povedali, da so pogrešali potrebne zagnanosti, drugim, da je aktivnost bila usmerjena v napačno smer, tretje pa spet pohvalili in jim dali večjo mero zaupanja. (Njegov govor prinašamo v skrajšani obliki na 2. strani).
Vodja klubskega biroja Franc Wecienig je nato poročal o izidu občinskih volitev ter o delovanju kluba v zadnjih treh letih.
V diskusiji je bilo govora o tem,
Na Dunaju podpisan omejen strah?
S privoljenjem ameriškega kongresa — parlamenta — bo avstrijska prestolnica kaj kmalu deležna časti in slave, kakršne ljudje že dolga leta ne pomnijo več. Od 15. do 18. junija se naj bi namreč srečala Jimmy Carter in Leonid Brežnjev na Dunaju, da podpišeta 80 strani obsežen dokument o omejitvi strateških orožij ali v originalu: Strategie Arms Limitation Treaty. Po osmih letih trdih pogajanj med delegacijama iz Združenih držav ter Sovjetske zveze v Ženevi se je sedajle izoblikovala skupna „platforma“ v tako važnem vprašanju kot je to omejitev jedrskih orožij in nadziranje vojne industrije v obeh državah. Kajti to so gospodje mistri in gospodje tovariši v ponosu temeljite odgovornosti odkrili, sebi in drugim razkrili in priznali, da tako ne gre več naprej. Kam pa pridemo, če z obstoječim vojnim potencialom lahko naš svet 300 krat uničimo in ga razstrelimo v vesolje.
Sploh spričo dejstva, da nam je treba po tej pogodbi — če bi prišlo do vsesplošnega uničevanja, povzročeno z jedrskimi orožji — le še 100 krat umreti. Moralna p'at imenovane pogodbe je upravičena.
Politična ne zaostaja, rekli bi, da se z moralno vsklaja. Nepregledna smrtna grozota se je namreč sprevrgla v pregledno, preračunljivo, dojemljivo. Tako sta se Sovjetska zveza in ZDA zedinile, da vsaka država ne sme imeti več kot 2250 najrazličnejših vojnih orožij — od interkontinentalnih raket, podmorskih ladij natovorjenih z bombami preko vojnih letal z jedrskimi orožji in do podmorskih in nadmorskih raket — z jedrskim razstrelivom. Ker imajo ZDA zaenkrat 2058 takšnih orožij, je njihova omejitev ta, da lahko še 192 takšnih instrumentov zgradijo. Ker ima Sovjetska zveza 2500 takšnih orožij, je njihova omejitev ta, da 250 takšnih in-
strumentov razdrobijo. Kaj — tako pravi pametni Günther Nenning v tedniku „profil“ — če bi si potlej ZDA in Sovjetska zveza orožja, ki so tu odveč, tam pa primanjkujejo, kar zamenjale. Nenning je dostavil: ker bi delavski sindikati v ZDA takšno ravnanje zaradi ohranjevanja delovnih mest ne dopustili, to na žalost ni mogoče.
Paul Warnke, Carterjev glavni govornik v vojaških zadevah sicer omenjenega stališča ne zavrača, vendar poudarja, da brez pogodbe ne bi bilo mogoče vsaj v bistvu ohraniti vojaškega ravnotežja med obema velesilama. To pa je ključno vprašanje. Kako zgraditi oziroma ohraniti vojaško ravnotežje med ZDA in Sovjetsko zvezo.
Priznam, da moj argument v tej točki ni zelo trden. Obratno bi namreč lahko nekdo odvrnil, da se vsaj splača to nevarnost, ki se je ko črno strašilo splazilo na človeštvo, z vsemi silami zajeziti. Tudi če ni upanja takrat, ko se prične vojno vrenje, je vendar upanje sedaj, da to preprečimo, da takšen razvoj zaustavimo. V zavesti, da preži neopisljiva strahota na nas, če se ji ne postavimo po robu, najdemo upravičenost skupnega truda.
Takšne besede razkrivajo človeško prizadetost in so prav gotovo nekje odločilne. Toda človeški trud se ne sme ustaviti pri številu 2250, ampak mora zahtevati, da je število — če govorim z besedami Paula Nitzeja — tako blizu ničle, kot bi se Sovjetska zveza s tem strinjala“. Preden tega ni, vsa omejitev nima smisla. Sploh pa tedaj, če gre mobilizacija nemoteno naprej in spodrine kvalitativna izboljšava orožij kvantitativno, ki nima več pomena.
Seveda ne bi prišlo do sklenitve pogodbe, če bi ta katerikoli stranki škodovala. ZDA ne škoduje, ker potrebuje Carter še in še zunanje-
političnih uspehov, če hoče preživeti notranje krize. Z osebnim pismom, ki ga je razmnoženo poslal vsem senatorjem, jim je pihal na dobro dušo, da bi se vendar odločili za dobro namero. Zadnja instanca v Washingtonu namreč še ni privolila.
Edini, ki dvomijo, so znani evropski politiki. Schmidt, Giscard d’Estaing in v neki meri celo Thatcher so proti temu, da pride v sklopu z NATO in v mejah SALT 2 do novih strateških oporišč v Nemčiji, Franciji in Angliji. Helmut Schmidt tega noče, ker si je že enkrat opekel prste, ko je namreč dejal, da privoli postavitvi nevtronske bombe na nemških tleh, še preden je Carter zaradi množičnega protesta (tudi to je bila satira) dal začasno ukiniti proizvodnjo tega orožja. Drugi vzrok je ta, ker mu je Brežnjev iz Moskve naznanil, da bi prišlo do „dramatične nevarnosti za Zvezno republiko Nemčijo“, če bi Carterjev predlog povzel in bi dejansko prišlo do novih strateških oporišč v Nemčiji. Giscard tega noče, ker hoče dobre odnose z Moskvo in ker ve, kot tudi Schmidt, da je Carter politično napol mrtev. Thatcher pa meni, da je zanjo prezgodaj — saj je bila šele pred kratkim izvoljena za angleškega prvega ministra — da se opredeli v tako spornem vprašanju.
Gregory Treverton od instituta za strateška raziskavanja misli da ve, kaj je globlji vzrok odklanjanja produkcije novih oporišč in zalaganje NATO držav z ameriškim jedrskim orožjem. „Evropejci mislijo, da bi jih v kočljivi situaciji pustili Amerikanci s svojim orožjem na cedilu in bi bili oni primorani, da se vojskujejo namesto Amerikancev.“
Bomo videli, če bo SALT 3 kaj boljšega prinesel.
rrn
nož tednik
Filip Warasch pred slovenskimi občinskimi odborniki:
SPO skuša dati Slovencem odvisne zastopnike!
Danes smo se zbrali, da ocenimo delo Kluba slovenskih občinskih odbornikov v preteklih 6 letih. Da povemo, ali je bila politična usmeritev Kluba pravilna in ali je naše konkretno delo koristilo kolegom v občinskih sobah?
1.	Naloga Kluba slovenskih občinskih odbornikov je prav gotovo v tem, da nudi občinskim odbornikom, izvoljenim na samostojnih listah pomoč pri njihovem delu in da v čim večji meri pomaga tolmačiti trud in delo slovenskega občinskega odbornika tudi njegovemu volilcu. Ne bi rekel, da smo v Klubu v zadnjih letih premaknili gore, toda narejeni so bili prvi koraki, slovenska koroška tednika sta prav na pobudo Kluba objavila vrsto člankov o posegih našega odbornika v občini. Prav tako sem prepričan, da brez servisnih služb Kluba slovenskih odbornikov ne bi doživeli tako lepega uspeha pri de-želnozborskih volitvah 1975 in tudi ne pri občinskih volitvah v tem letu.
Prav volilna borba 1979 je rodila posamezne ideje, ki jih bo treba uresničiti v praksi v obdobju, ki nas čaka: prepričan sem, da so nekateri volilci zaupali našim odbornikom tudi zaradi tega, ker so jim obljubili trajne informacije o dogajanju v občini. Nastali so občinski listi. Naloga Kluba bo, da nudi lokalnim aktivistom vso strokovno pomoč, vse nabrane izkušnje in da tudi pomaga pri iskanju finančnih virov.
2.	Prav tako važno je strokovno izobraževanje slovenskega občinskega odbornika. Svoj čas smo začeli s šolanji posameznih odbornikov, toda smo morali idejo opustiti, ker zaradi osebne preobremenjenosti in časovnih neprilik ni bilo zadosti prijav. V zadnjem času pa se nam je nudila priložnost, da smo pritegnili k sodelovanju tudi uradnike koroške deželne vlade. Decembra 1978 je predaval namestnik direktorja deželnih uradov dr. Unkart o spremembah splošnega občinskega reda, danes pa je govoril dr. Arbesser, vodja občinskega oddelka pri deželni vladi, o občinskem proračunu. Verjamem, da nismo mogli ustreči vsem težnjam, kljub temu bi rad danes s tega mesta izrekel prošnjo na vas, da bi se
v čim večji meri posluževali ponudbe. Le v tem primeru bo možno razširiti in ojačiti izobraževalni program.
3.	Točka, ki jo bom sedaj omenil, se je dostikrat najavila, konkretizirala, toda nikdar izpolnila. Gre za pravno, davčno, administrativno servisno službo v okviru kluba. Problemi so se pojavili predvsem iz dveh smeri: ni nam uspelo nagovoriti dovolj strokovnjakov in prehitro smo prenehali, če ni bilo naglega uspeha.
4.	Posebno važna pa se mi zdi naloga Kluba, da skrbi za strokovno izobraževanje naraščaja v občinskih frakcijah. Pravila Klubu tako izobraževanje sicer nalagajo, toda do danes je bilo mnogo premalo odziva. Za novo vodstvo Kluba bo morala biti vzgoja mladih ena najvažnejših potreb, kajti gledati moramo, da bomo imeli najsposobnejše ljudi v občinskih sobah. Ljudi, ki bodo hoteli in znali pomagati občanom! Kajti, če bomo pomagali našemu človeku v njegovih socialnih in ekonomskih potrebah, mu bomo — posredno — tudi narodno pomagali.
Oceniti bo treba tudi politično-ideološko usmeritev Kluba slovenskih občinskih odbornikov.
Leta 1975 je bil prav Klub tisti, ki se je poleg Narodnega sveta koroških Slovencev močno zavzel za samostojni nastop koroških Slovencev pri deželnozborskih volitvah. Klub je bil tisti, ki je naprosil dr. Pavla Apovnika, da kandidira na Koroški enotni listi. Ugotovili smo, da nas sili politično ozračje na Koroškem, predvsem spremenjena politika obeh velikih strank do koroških Slovencev, da premislimo našo politiko in končno upoštevamo spremembe v političnem ozračju. Rekli smo, da ne zadostujejo članki po naših časopisih, naša realna in kritična ocena mora priti do izraza tam, kjer učinkuje: pri volitvah!
Politika večinskih strank do nas se torej od leta 1973 ali 1975 ni spremenila, tudi mi nimamo vzroka, da bi spremljali stališč do strank!
Zvezni kancler dr. Kreisky je rekel v odgovoru na parlamentarno vprašanje 4. aprila t. I., da se je
situacija manjšin v Avstriji od leta 1970 tako pravno, kot tudi v gospodarskem in finančnem pogledu znatno izboljšala.
Gospod zvezni kancler, ugotoviti moram, da temu ni tako! Zakon o narodnih skupinah, ki ga imenujete kot vzornega, nam ne daje pravic in nam ne jamči obstoja. Občinski odborniki iz Djekš, Dobrle vasi, Škocijana, Galicije, Vrbe, Škofič, Hodiš, Kotmare vasi, Bekšta-nja in Straje vasi ugotavljamo, da ste nam s svojim „vzornim“ zakonom vzeli pravico do uporabe slovenščine na občinskih uradih.
Ne moremo vzeti na znanje olep-šavanja deželnega glavarja Wag-nerja, ki se otepa vsake kritike; mi, ki smo občinski odborniki v teh občinah, dobro vemo, kako stoji z našim gospodarstvom. V našem predelu Koroške na žalost ne odpirajo delovnih mest, tukaj obrate le zapirajo. Zato se za osebne koristi ne bojijo zastopniki slovenske manjšine, marveč tisti, ki krčevito držijo v rokah absolutno oblast in jo branijo z vsemi sredstvi.
Važna zahteva, ki jo ponovno naslavljamo na avstrijsko zvezno vlado, je zahteva po dvojezičnih otroških vrtcih po vseh občinah dvojezičnega ozemlja južne Koroške. Mnenja smo, da privatni vrtci niso rešitev, ti so le izhod iz trenutne krize. Avstrijska državna pogodba nalaga avstrijski državi tudi to dolžnost, da skrbi za predšolsko vzgojo otrok tudi v jeziku manjšine; ne da se izgovarjati na kompeten-čne težave med zvezno in deželno vlado. Zadeva izpolnitve avstrijske državne pogodbe je in ostane dolžnost avstrijske zvezne vlade. Obnovili smo tudi našo željo po gospodarski srednji šoli, ki si jo zaenkrat predstavljamo kot oddelke višjih razredov slovenske gimnazije v Celovcu.
Pred desetimi dnevi je bila delegacija Kluba slovenskih občinskih odbornikov pri deželnem glavarju Leopoldu Wagnerju, da bi dobila s prve roke informacijo o spremembi volilnih okrožij za deželno-zborske volitve, kot so jo tudi sklenili v petek, dne 18. maja t. I. Pričakovali smo, da nas bo deželni glavar vsaj poslušal, da bo naše argumente vsaj poskušal razumeti.
Toda nasprotno se je zgodilo: v 45 minutah smo smeli poslušati le njega. Ponovno je rekel, da je sedanja ureditev protimanjšinska, toda istočasno jo je imenoval demokratično, proti kateri bi bila vsaka naša pritožba brezizgledna. Nam nasproti je sicer trdil, da je ureditev usmerjena proti „radikalnim desničarjem“, pravi namen spremembe pa je razkril neki deželni poslanec SPÖ, ki se sam rad ponaša s tem, da je manjšini naklonjen. Na vprašanje kolega, ali ne bi bilo umestno, dopustiti koroškim Slovencem vsaj enega deželnega poslanca, ko so pa imeli v prvi republiki dva, je odgovoril: Prav zaradi njih spreminjamo volilni red, če se že želijo izjokati, naj to storijo drugod. Pod tem vidikom, drage kolegice in kolegi, se kaže kandidatura biičovškega župana Hanzi-ja Ogrisa na listi socialistične stranke za deželni zbor dodatno k dosedanjim ugotovitvam še v novi luči. Že na skupnem sestanku članov Kluba, odbornikov Narodnega sveta koroških Slovencev in kandidatov Koroške enotne liste iz leta 1975, torej vseh nosilcev samostojnega nastopa pri zadnjih dežeino-zborskih volitvah, je bilo dne 4. maja ugotovljeno, da kandidatura Ogrisa na listi SPO v tem trenutku ne služi koroškim Slovencem,
1.	ker ga niso postavili za kandidata koroški Slovenci, marveč SPO,
2.	ker daje vsaj indirektno podporo tristrankarskemu sporazumu med SPÖ, ÖVP in FPÖ, ki so ga vse tri stranke sklenile pod pritiskom ali na pobudo Heimatdiensta, in,
3.	ker bo izvoljeni Hanzi Ogris v deželnem zboru docela odvisen od strankine discipline SPO. Iz dejstva, ki sem ga pa prej povedal, pa se da izluščiti najbolj nevarni aspekt Ogrisove kandidature listi SPO (pri tem bi želel poudariti, da diskusija ne gre proti osebi Hanzija Ogrisa, ali je Hanzi Ogris Slovenec ali ne, marveč o tem, ali koristi kandidatura biičovškega župana koroškim Sovencem ali ne!): Slej ko prej je glavna skrb socialistične stranke, kako bi vzela koroškim Slovencem vodstvo, ki smo si ga izbrali sami in nam dala takega, ki bi ga nam izbrala SPO in, ki bi bil odvisen od SPO. Le tako je možno razumeti
Wagnerjevo izpoved, da ima poln tresor imena ljudi, ki so pripravljeni sodelovati v t. i. sosvetu, da bi sosvet imel levičarsko večino in le tako je razumeti strah socialističnih poslancev pred enim samim neodvisnim slovenskim poslancem v deželnem zboru.
Tako se nam, dragi rojaki, danes na žalost predstavlja stranka, ki ji je marsikdo od nas dostikrat zaupal svoj glas. To je žalostno dejstvo! Zato menim, da morajo biti naslednje deželnozborske volitve 7. oktobra t. I. za nas v znamenju protesta. Želeti bi bilo, da bi tudi današnji zbor obširno razpravljal o tem vprašanju in dal predstoj-ništvu Kluba smernice za njegovo tozadevno nadaljnje prizadevanje.
Ker vemo, kaj hočemo, smo uredili svoj odnos tudi do tistih Slovencev, ki so bili izvoljeni v občinske odbore na listah večinskih strank. Povabili smo jih k sodelovanju. Na žalost sta do danes odgovorila le dva, oba negativno. Ter žal vidimo, kako spremeni strankina disciplina našega človeka. Istočasno pa bi seveda rad povedal, da ne bomo nehali biti v občinskih odborih „slaba vest“ vseh odbornikov na listah večinskih strank, tistih, ki bi po zaupanju svojih volilcev morali prav tako kot na samostojnih listah izvoljeni odborniki zastopati specifične težnje slovenskih volilcev, katerim pa to strankina centrala v Celovcu ne dopusti. V Klubu, dragi kolegi, boste imeli v tem stalno podporo.
Klub slovenskih občinskih odbornikov je odprta organizacija. Na Koroškem ima vsaka stranka svoje klube občinskih odbornikov. Klub slovenskih občinskih odbornikov je pripravljen za redne in odkrite stike z njimi. Prijateljske in tovariške stike si želimo tudi z vsemi slovenskimi občinami in predlagamo, da bi vsaka občina v SRS imela svojega partnerja v zamejstvu, namreč stalne stike, sodelovanje in izmenjavo mnenj med vsemi strukturami Slovencev v občinah na Koroškem in v Sloveniji. Nisem pozabil na zamejstvo v Italiji, kjer je jasno, da bodo Slovenci, s katerimi nas druži poleg skupnih interesov še skupna usoda, naravni zaveznik v našem boju in našem hotenju.

tednikov Uomentac - tednikov Uotneniac - tednikov Uotnenlac - tednikov kotno
FRANC WEDENIG, vodja biroja Kluba slovenskih občinskih odbornikov
itast -deneta b ri cj u ?
Ob pogledu na nekaj let nazaj je možno ugotoviti, da so se razne stvari tudi pri nas koroških Slovencih znatno premaknile. Naši osrednji organizaciji sta svojo delovno zmogljivost povečali za nekaj sto procentov. Predvsem razpolagajo zdaj s precej večjim številom delovnih moči. V primerjavi s prej. so njih dejavnosti mnogo bolj diferencirane, se pravi, dela se na več področjih, ne samo na narodnopolitičnem, čeprav vedno nekoliko v zvezi z njim, kar je sicer pravilno. Tudi se naši ljudje mnogo intenzivneje ukvarjajo s kulturno in informacijsko dejavnostjo. Celo na gospodarskem področju, ki
predstavlja za nas vsekakor eno najtežavnejših področij, ker ne zahteva le ogromnih finančnih sredstev, s katerimi vendar nismo ravno blagoslovljeni, marveč tudi primerne kadre in vpoglede v kompleksnost gospodarskega življenja ter končno še koncepte z izgledom na realizacijo.
S svojim delom posegamo oz. skušamo seči vedno globlje v temelje narodove eksistence in tako ustvariti boljše razvojne možnosti. Vendar je ob vsej razvejanosti naših aktivnosti na mestu vprašanje, ali nam hkrati, ko stopnjujemo svoje dejavnosti, tudi uspe povečati učinkovitost dela in ali se tudi zavedamo, kam bo vse to peljalo, komu navsezadnje koristilo. To so vprašanja, s katerimi je sicer vsak človek konfrontiran, če sklene kaj storiti. Naše organizacije imajo odgovornost za celotno skupnost. Zato ne bi smele jemati stvari enostavno in lahkomiselno sprejemati vsak riziko. Preveč je tu na tehtnici: usode posameznikov in skupnosti, skratka bodočnost, tisti znani „biti“ ali „ne biti“.
Če svojega dela nočemo površno opravljati, ga moramo postaviti na trdna’tla, na podlago, ki zagotavlja dobre dosežke in dosežkom trajnost. Pravzaprav nič novega. In kljub temu še vedno premalo upoštevamo osnovna delovna pravila. Preveč se zaletavamo v delo; smo kot gasilci; gasimo požare, bolje pa bi bilo, če bi jih preprečevali. Žal ni samo fraza: primanjkuje konceptov, dobrih, uresničljivih konceptov. Pa imamo in izdelujemo koncepte, načrte — toda prevečkrat so le sad spontanega navdiha, trenutno občutene potrebe. No, v nečem ja drži, da so se nekateri izmed nas že bolj sistematično začeli ukvarjati z raziskovanjem situacije, izhodišč, da
deloma pričenjajo dolgoročno misliti, se pravi uvajati znanstvene vidike in metode. So posamezniki, tudi iz vrst koroških Slovencev, ki se bavijo z znanstvenim delom, v Celovcu, na Dunaju, v Gradcu, Salzburgu in še kje. A tega nikakor ne moremo trditi, da se je znanost pri nas že udomačila, da se lotevamo dela na podlagi znanstveno pridobljenih uvidevanj. Posebno delo v organizacijah pa bi moralo temeljiti na znanstveno in strokovno podkrepljenih konceptih. Državne in deželne ustanove se vedno bolj zavedajo nujnosti znanstvene utemeljitve svojih ukrepov, izdelale so in še pripravljajo npr. razvojne koncepte za cele regije, pri čemer je navadno udeleženih več vrst znanstvenih institucij in se upoštevajo vse informacije, ki so na razpolago.
Mislim, da so podobni prijemi potrebni in že zelo nujni tudi pri nas. Gotovo bi morali za nje položiti lepe vsote denarja na mizo. In še z določenim časom za proučevanje prob'emov in za izdelavo konceptov, predlogov je treba računati. Te stvari se ne dajo izvesti kar tako tja v dan. So pa informacije v raznih publikacijah, na raznih uradih in ustanovah, ki bi nam bile lahko v korist, a se jih ne poslužujemo. Saj niso vedno potrebne lastne raziskave, marsikaj se da dobiti ali rešiti v sodelovanju z drugimi. Potencial možnih sodelavcev na znanstvenih ustanovah tako znotraj kot zunaj naše države še zdaleč ni izkoriščen. In tudi na ta vidik bi hotel opozoriti, da načrti drugih instanc, če zadevajo naše interese, lahko že v zasnovi ignorirajo naše težnje, ker le odločajo drugačni cilji. Zato ne gre brez lastnega prispevka in prizadevanja na področju znanstvenega dela. Investicije v obliki finančnih sredstev in osebja zdaj se nam bodo vendar čez čas obrestile.
Kje je tvoja sila, kje je tvoj ponos? vprašuje Srečko Kosovel svoj narod. Naša sila in naš ponos sta v kulturi, v kulturni dejavnosti. In na kulturo ste Ra-dišani lahko ponosni. Organizirano kulturno delo se je začelo tukaj na sončnih Radišah že pred 75 leti. Leta 1904 je bil ustanovni shod takratnega „Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva“, in od tedaj naprej je bilo vseskozi kulturno življenje na Radišah živo, iz-vzemši čas vojne, ko je bilo kulturno delo onemogočeno. Iz ust nekdanjega društvenika sem zvedel, da so oblasti leta 1934 ob 30-letnici društva prepovedale slovesno praznovanje in to en dan pred uprizoritivjo, ko je bilo že vse pripravljeno. A društ-veniki niso klonili, delali so naprej po načelu: „Vstani in se brani, če si sin svobodoljubnega očeta!“ In danes vidimo vidne sadove 75-letnega neumornega dela. Nov kulturni dom na Radišah, ki ga danes otvarjamo in blagoslavljamo.
Lep je, prostoren, ponosni ste lahko nanj. Dogradili ste ga s podporo, pa tudi z idealizmom, z lastnim delom in znojem. Kultura vseh narodov sveta, tudi
Koroški slovenski slikarji v Salzburgu
„Veselimo se, da moremo danes predstaviti prebivalstvu Salzburga odsek iz slovenske kulture na Koroškem. Upamo da bo ta razstava petih slovenskih silkarjev s Koroške vodila k poglobitvi odnosov med obema narodnima skupinama“,tako je pozdravil Robert Kritzer v imenu prirediteljev (Galerie im Studentenhaus Salzburg), Klub Mladje (Celovec) v soboto, 12. maja 1979, navzoče goste pri otvoritvi razstave koroških slovenskih slikarjev pod naslovom „mladje 79“. Robert Kritzer je rojen Korošec, ki se je po gimnaziji na Plešivcu podal študirat v Salzburg, kjer je tudi po končanem študiju ostal in je že nad 5 let referent za izobraževanje pri katoliški visokošo!ski zvezi. Med častnimi gosti otvoritve sta bila tudi generalni konzul ter konzul SFRJ Novak Brkovič in Milan Djorjevič s soprogama. Pri organizaciji razstave so odločno pomagali tudi naši študentje, ki bivajo v Salzburgu in so pri marsikateri „akciji“ (proces
Od zgoraj: Zorka Weiss, Drago Druškovič, Gustav Januš, Valentin Oman, Valentin Polanšek.
proti Filipu Waraschu ipd.) že vzgledno poprijeli za delo.
Koroški slovenski slikarji Drago Druškovič (samo on se je mogel tudi osebno udeležiti otvoritve, ker biva v Salzburgu), Gustav Januš, Valentin Oman, Valentin Polanšek in ne nazadnje Zorka Weiss razstavljajo v zelo primernih prostorih galerije v Wiener Philharmonikergasse v centru mesta svoja novejša dela. (Ob robu naj omenim, da je odprl zvezni predsednik Kirchschläger nekaj korakov odtod v muzeju v stolnici [Dommuseum] dan poprej obširno razstavo ob 250-letnici razglasitve Sv. Janeza Nepomuka za svetnika z nad 400 predmeti, ki so v neposredni zvezi s tem slovanskim svetnikom.)
Zorka Weiss razstavlja svoje najnovejše slike letnih časov, v katerih se predvsem bavi s strukturo teh časov in manj z naravo samo. Zima se ji prikazuje kot stroga geometrična struktura linij, medtem ko sta vigredni sliki večbarvni in bolj zrahljani.
Drago Druškovič je dodal svojim slikam, ki smo jih že videli na razstavi „Umetnost s Koroške“ ob 10. koroških kulturnih dneh v Celovcu
in so po mnenju poznavalcev polne narodnih motivov, še dve novejši sliki na steklu. V novejšem delu je možno zaslediti brez dvoma pot umetnika od zelo nemirnega izraza (razstava v Medgorjah pri Gollu in v X-art-galeriji v Celovcu) do vedno bolj izravnane izpovedi; ta pot najbrž tudi izraža osebni razvoj umetnika.
Gustav Januš je zastopan s štirimi fotografijami svojih šablonskih figur, do katerih se je prikopal v teku svojega intenzivnega ukvarjanja z umtenostnimi tokovi današnjih dni. Radi se sicer „opazovalci“ naših umetnikov spominjamo njegovih naivnih slik, s katerimi je stopil na oder „mladjevcev“, umetnik sam pa jih je z odločnimi koraki pustil za seboj kot nekaj, česar se moraš do zadnjega otresti. Gustav Januš se zelo resno bavi z umetnostjo (tudi v Šentjakobu na glavni šoli se učenci v njegovem pouku naučiji toliko stvariteljskega duha kot najbrž na nobeni podobni šoli na Koroškem) in je našel po dolgem iskanju svoje izrazno sredstvo v gumijastih možičkih, ki jih potem v najrazličnejših legah fotografira in prenese na platno.
Valentin Polanšek ml., najmlajši udeleženec te razstave v Salzburgu, je prinesel v naše vrste za nas malo nenavadni izraz surea-lista. Surealizem je najbrž trenutna razvojna stopnja Polanška, ki je obiskoval ljubljansko srednjo šolo za oblikovanje in se bo gotovo razvil še preko najrazličnejših modnih struj do svojega lastnega načina izražanja.
Preostane le še peti umetnik, to je Valentin Oman. Oman razstavlja tokrat prvič fotografije svojih stenskih slik, ki jih je napravil na gimnaziji za Slovence v Celovcu. Slike same so tako tesno povezane z arhitekturo poslopja samega, da se je umetnik odločil za razstavo fotografij, ki ponazorujejo to harmonijo. Prvi del slik (ta je razstavljen v Salzburgu) je tako dobro uspel, da moremo z velikim zanimanjem pričakovati obširnejšo razstavo, ki jo pripravlja umetnik.
Galerie im Studentenhaus (galerija v študentski hiši) je koncipirana kot kraj srečavanja za študente brez ozira na njihovo politično usmerjenost, veroizpoved ali narodno pripadnost. Na eni strani želi galerija izzivati konfrontacijo z mladimi umetniki, na drugi strani pa razpravljati o vsakodnevnih problemih, bodisi o lokalnih ali pa splošno političnih. Prav v teh prostorih, kjer je bila otvorjena ta razstava, so študentje imeli že večkrat priložnost govoriti s predstavniki slovenske manjšine na Koroškem in razpravljati o problemih avstrijske manjšinske politike z drugimi osebnostmi. V isti hiši se sestaja tudi (Nadaljevanje na 5. strani)
Pridiga Ivana Olipa na Radišah:
Plačana kultura životari, idealizem garant za bodočnost
kultura našega naroda je ležala na ramenih idealistov, ne pa v rokah plačanih profesionalcev, ki najprej vprašujejo po zaslužku, priznanju in plačilu. Plačana kultura pri nas nikoli ni dolgo živela, ampak kvečjemu životarila, čimveč je v društvu idealizma in idealistov, tembolj je zasigurana tudi bodočnost kulturnega dela na Radišah. Ne pozabimo, da se je tudi v preteklosti veliko ustvarilo in ustvarjalo pod dosti težjimi pogoji, ko ni bilo tako lepo zgrajenih kulturnih domov, ampak se je igralo po sobah, zaprašenih dvoranah, skednjih in hlevih, kot tukaj na Radišah. Novozgrajeni kulturni dom še ni garant za kulturni procvit in razmah, boljši garanti za to so zvestoba do preteklosti, idealizem in neodvisnost od političnih „bogov“ in delodajalcev.
Danes je dostikrat govora o napredku, o napredni družbi, o
naprednosti za vsako ceno. A napredka brez sedanjosti in preteklosti ni. Hvaležnost do preteklosti je potrebna za pot v bodočnost.
iz zapisnika ustanovnega shoda je razvidno, da je bil glavni motor ustanovitve bogoslovec Valentin Lakner, ki je kmalu navrh umrl v Svečah zaradi pljučnice. Nadalje beremo v zapisniku, da je bil ustanovni shod dne 14. avgusta 1904 po blagoslovu, ko so udeleženci prosili za božji blagoslov. Zahvala velja tudi župniku, ki je 47 let tukaj, ki pa v brošuri ni imenovan, a brez njega najbrž tudi doma ne bi bilo.
Zato je prav, da tudi danes, ko se v hvaležnosti spominjamo ustanovnih članov in vseh rajnih, in blagoslavljamo kulturni dom, začnemo s sv. mašo. Prosili bomo Boga za njegov blagoslov, da On blagoslovi naše
delo, naš narod in predvsem tole hišo, novi kulturni dom na Radišah. Zavedajmo se, da ni odvisno vse zgolj od naše zmogljivosti, da ni vse produkt naših načrtov in našega dela in da pri tem ne postanemo slepi in pozabimo na Boga in njegov blagoslov! Našim prednikom je bila vodilo Slomškova beseda: „Vera bodi nam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodne omike!“ Ta beseda ni zastarela, ne nazadnjaška in včerajšnja, marveč vedno aktualna za naš narod, če nočemo izgubiti svoje lastne identitete. Zavedajmo se dejstva, da so naši dedje ravno v veri in upanju prestali še dosti hujše čase in s trnjem posuta obdobja naše narodne zgodovine in kulturnega udejstvovanja. Marsikdo, ki je bil izseljen je rekel: „Če vere ne bi imeli, bi pa obupali!“ Zato bodi tudi nam in našim bodočim rodovom vera luč. Brez vere po-
staja človek le številka, masovno bitje brez vesti in odgovornosti, vključen v delovni proces! Premetavajo ga valovi sem ter tja, ker ni dosti zasidran in v njem se pojavlja strah pred bodočnostjo. Ostaja le še garanje ter brezupen in neuspešen poizkus, da bi na zemeljskem planetu našel zadnjo srečo. Vera nam bodi zares luč, da ne zgubimo orientacije, materina beseda pa ključ. Imamo dosti dokazov iz novejše koroške zgodovine, da sta narodnost in vera zelo tesno povezani, da z upadanjem ene zgubi človek pomalem tudi drugo, da je posebno pri nas materina beseda zares ključ do zveličavne narodne omike in da z zaničevanjem materine besede upadata in izginjata tudi vera in svojstvenost. Pa tudi obratno z izrivanjem vere, verskega življenja in udejstvovanja pojema narodno življenje in domača govorica postane le še zunanji okrasek, ki se ga ob prvi priliki otresejo. Dragi Radišani! Vzemite na pot v naslednjih letih in desetletjih Slomškovo geslo: Vera bodi nam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodne omike! Amen!
• VOGRČE
Sneguljčica1 za materinski dan
Malokatera pravljica je tako svetovno znana in otrokom tako pri srcu kot „Sneguljčica". Nikoli ne zastara, vedno je nova in vedno sodobna in zanimiva, ker prikazuje to, kar se v življenju vedno ponavlja: na eni strani dobrota in ljubezen, na drugi sovraštvo in hudobija. Do svetovne priljubljenosti ji je pripomogel Walt Dis-neyev film: „Sneguljčica in sedem škratov". Slovensko jo je dramatiziral v verzih dramaturg Pavel Golja in so jo mnogokrat uprizorili v Ljubljani, na Koroškem pa v Šentjakobu v Rožu in Pliberku.
Za leto otroka so jo uprizorili tudi v Vogrčah, toda ne Goljeve, ker je prezahtevna, predolga in zahteva večinoma odrasle igralce. Za otroke jo je priredil Pierre Fonđ'hurle, prevedla pa Marija Ahačič. V predgovoru takole označi pomen te moderne priredbe: „ . .. z njo hočemo postopno in sistematično uveljaviti nove prijeme in oblike aktivne gledališke vzgoje in doseči, da se bo z njihovo pomočjo prenovila in oživila ta pomembna kulturna dejavnost otrok in mladine in da bo ta dejavnost opravljala kulturno vzgojno nalogo."
V smislu sodobne oblike gledališko-vzgojnega dela je ta dramatizacija uvedla pripovedovalca, ki prevzema velik, oziroma najtežji del dejanja, vmes pa igralci oblikujejo posamezne prizore. Priredba olajša igro tudi s tem, da ne zahteva realistične scenerije, ampak le bolj označuje, nakazuje kraj in dejanje. Kljub vsem tem olajšavam je igra za otroke zelo zahtevna in je v uprizoritvi veliko truda. Kar škoda, da je igra doživela le eno predstavo.
Igra je tudi vzgojna in še prisrčna. Zlasti škrati ali palčki, ki so vsak svoj značaj: Po-veljko, Veseljko, Bučko, Sra-mežljivček, Godrnjavs, Zaspanko in Kihec, vnašajo v igro živahnost, zabavo in vse je osvojila Sneguljčica s svojo prisrčnostjo in dobroto. Vsa igra je osvojila in zadovoljila ne le otroke, ampak tudi odrasle. V otroški svet pravljice in domišljije se vsi radi povra-čajo, tudi zato, ker vsaj v pravljici zmaga dobrota nad zlobo, pravica nad krivico.
Da pri materinski proslavi ni manjkalo deklamacij in petja, se razume. Dočim so prejšnja leta vedno nastopili flavtisti, sta letos prvič nastopila harmonikarja Martin Visotsch-nig in Marta Jop. Za veselje je poskrbel prizorček: „Pes, maček in miške", saj živali so v otroškem svetu najbližje človeku.
Prav za to leto otroka je bila na proslavi primerna zborna deklamacija pesnice Ljubke Šorli, ki so jo na reviji otroških zborov Tržaške zapeli vsi zbori — skupaj 600 otrok:
Da imeli bi peruti kakor ptice male, nežne, poleteli bi v dežele, našim mislim nedosežne, preko celega sveta, kjer otroci so doma.
Z njimi v krog bi se združili, jim ljubezen ponudili, cvet iz našega srca.
In veseli ringaraja od tečaja do tečaja vsem naznanjal bi glasno, da na svetu je lepo, če si v sreči in nesreči bratsko stisnemo roko.
Radiše: kulturni dom slovesno odprt
Zelo lepa in vroča je bila zadnja nedelja, ko so Radiše vabile na otvoritev novega kulturnega doma. Veliko se je dalo narediti iz starega župnijskega hleva. Pred štirimi leti, ko je dr. F. Zwitter v starem temnem hlevu skušal razlagati svojo držo k deželnozborskim volitvam, se je ORF branil snemati s filmsko kamero. Tehniki so se zbali vključiti močne žaromete, ker so električne inštalacije bile preslabe in je obstajala nevarnost, da bi pregorele in tako nastal požar. Potem bi Slovenci rekli, glejte, še starega hleva nam ne privoščite, je bil takrat komentar moštva ORF-a. Takrat je bila tudi megla, noč, in napisov nobenih, team ORF-a je preko radijskih valov (Funk) našel pot na Radiše.
Toktrat je bilo precej drugače. Dvojezični napisi Tu(l)c in Radiš
ter dodatni kažipoti so pomagali ljudem iz drugih krajev. Kljub temu bi si prizadevni Radišani zaslužili večjega obiska. Res samo lepo vreme? Dopoldne godba na pihala, sveta maša, blagoslovitev (pridigo objavljamo skrajšano na 3. strani), piknik, zopet godba.
Popoldanski kulturni spored je bil zaokroženo sestavljen. Ob povezovalnih besedah so nastopili moški, ženski (oba je vodil Stanko Wrulich) ter mešani (vodi šimej Wrulich) radiški zbor. Predvsem pesem „Molitev“ je pokazala, da so pevci pesmi skrbno naštudirali; škoda, da ozvočitev tega truda ni mogla prav posredovati vsem poslušalcem na prostem. Govorniki: Tomaž Ogris in dr. Mirt Zwitter kot gradbeni vodja.
Med častnimi gosti: veleposlanik Pribičevič, generalni konzul Samec,
Radiški ženski zbor ob odprtju kulturnega doma
Zelje Radišanom
Kulturno delovanje je bilo do danes edini dejavnik, ki je ohranjal slovensko narodno skupnost na Koroškem. Če pogledamo že delo naših duhovnikov, učiteljev ter teh vaških kulturnih društev, se da ta teza zelo lepo dokazati. Mislim, da je pravilno, da so tudi naši ljudje spoznali potrebe organiziranega kulturnega delovanja, saj praznujemo ravno v teh mesecih sedemdesetletnice in petinsedemdesetletnice naših kulturnih društev. Končno so pa tudi prostori kulturnih društev, ki so bili, kot domače kulturno društvo tukaj na Radišah, pogosto porinjena v kak hlev ali kako pomožno sobo —, bistveni za dobro in z ljudstvom povezano kulturno dejavnost. Zato bodo naše kulturne organizacije v prihodnosti imele po mojem še večjo nalogo oznanjevanja slovenske besede in pesmi na našem južnokoroškem ozemlju, četudi so seveda drugi faktorji, ki bistveno vplivajo na narodnostni obstoj in razvoj, kot so to gospodar-sko-socialno vprašanje in podobno. Vendar si brez kulturnega udejstvovanja sploh ne morem predstavljati življenja koroških Slovencev. Dr. Matevž Grilc, predsednik NSKS.
Nič lepšega ne morem želeti radiškim kulturno-pro-svetnim delavcem mimo tega, za kar so se že sami dogovorili. Želim jim namreč, da bi jih kulturno delo tudi poslej tako lepo družilo kot jih je družilo delo z gradnjo
tega doma. Da bi zato imelo tako lepe sadove, kakor je lep ta dom in da bi potemtakem bil njihov kulturni jutrišnji dan tako sončen kot je bil sončen današnji dan otvoritve. Gospod župan je danes obžaloval, da takega lepega doma ni mogoče prenesti še kam drugam. Menim, da to ni nobena škoda. Če se namreč takega doma ne da prenašati, se pa zato kulturnega duha, ki je duh spoštovanja, medsebojnega razumevanja in spravljivosti, da toliko lepše prenašati iz kraja v kraj, kolikor bolje je zakoreninjen dom.
Jože Humer, predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije
Želim kot star mož današnji mladini tega navdušenja, ki ga je zlasti dokazala v zadnjih treh letih pri zidavi in prezidavi tega lepega kulturnega doma, ko so bili pre-nekateri, ki kljub temu, da morajo zjutraj zgodaj na delo, zvečer še vedno sposobni za razne vaje in da so tudi ogromno fizičnega dela napravili tile mladi ljudje. Res, moraš jih občudovati!
Janko Tolmajer, predvojni predsednik SPD „Radiše"
Naša pričakovanja za novi kulturni dom so sledeča: Da bi mladina, ki pride za nami, delala vsaj toliko, kot smo mi delali in ustvarjali. Šiman Wrulich, predsednik SPD „Radiše", režiser in pevovodja
konzul Župančič, poslanec Schantl, predsednik NSKS dr.Grilc, predsednik SPZ Polanšek, podpredsednik KKZ dr. Zerzer, dr. Apovnik, tajnik ZSO dipl inž. Wieser, bivši deželni glavar Sima, predsednik komisije za manjšinska vprašanja SZDL Hartman, predsednik komisije za mednarodne odnose Lubej,
predsednik ZKOS Humer, župan Dobernig itd.
Predsednik Posojilnice Woschitz ter predsednik društva Wrulich sta prerezala trak ter radiški kulturni dom predala javnosti. V domu je bila pripravljena tudi razstava fotografij o delovanju društva v 75 letih svojega obstoja.
SRD Rož: občni zbor
V petek, 18. 5. 1979, je imelo Slovensko prosvetno društvo „Rož" v Šentjakobu svoj redni občni zbor. Uvodoma je predsednik Franci Krištof pozdravil vse člane društva, podpredsednika in tajnika Krščanske kulturne zveze — dr. Janka Zerzerja in Nužeja Tolmajer j a, župnika Andreja Karic-Ija, vodjo Slovenskega informacijskega centra dipl. inž. Franca Kattniga in zastopnika Slovenske prosvetne zveze Hanzija Weissa. Nato je podal poročilo o delovanju društva od zadnjega občnega zbora do sedaj. Višek vsega delovanja je bila brez dvoma uprizoritev igre Jaka Špicarja „Miklova Zala". S to igro so se spomnili 500-letnice turških napadov in 75-letnice ustanovitve društva. Igro so igrali petkrat v Šentjakobu, dvakrat v Škocijanu in enkrat na Ravnah na Koroškem. Najpomembnejše pa je bilo gostovanje v Križankah v Ljubljani v okviru ljubljanskega festivala. Potemtakem je videlo to igro okoli šest tisoč ljudi. Nadalje je predsednik omenil, da so bile vse prireditve v okviru 75-letnice društva. Lani julija so imeli v gosteh enega najboljših pevskih zborov v Jugoslaviji — akademski pevski zbor Tone Tomšič. Decembra so imeli še osrednjo proslavo 75-letnice. Omeniti je treba, da društvo kot soprireditelj redno sodeluje pri Rožanskem izobraževalnem tednu. Lani so prvič priredili „Poletno noč". Franci Gabriel je v tajniškem poročilu nakazal, da je imelo društvo od zadnjega občnega zbora devetnajst prireditev. Kot novost pri društvu je omenil jazz-gimnastiko, ki jo vodi prof. Milan Küpper.
Blagajnik Toni Micki je zbranim mogel poročati, da so pozitivno gospodarili.
Za dramski odsek je poročal Peter Sticker. Rekel je, da je gledališče ogledalo naroda. Opozoril je na večkratno ne-'disciplino pri vajah. Igranje ni igračkanje, društvo je kulturno, ne zabavno, je dejal Sticker. V gledališču je treba iskati novih poti.
Za pevski zbor, ki deluje v okviru društva, je podal poročilo namesto pevovodje Lajka Milisavljeviča predsednik zbo-
ra Slavko Sticker. Zbor je imel okoli 50 koncertov, delno samostojnih ali pa v okviru raznih pevskih revij. Kot vrhunec dejavnosti je zabeležil nastop na „Naši pesmi" v Mariboru, kjer si je osvojil srebrno nagrado. Sodeloval je tudi pri obeh proslavah Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze v Celovcu.
Pri volitvah so izvolili sledeči odbor: predsednik Franc Janežič, podpredsednik Ludvik Sereinig, tajnik Franci Gabriel, namestnik Carli Krautzer, blagajnik Toni Micki, knjižničarja Franci Rasinger in Pepca Lederer, režiser Peter Sticker, predsednik pevskega zbora Slavko Sticker. V nadzorni odbor pa sta bila izvoljena Franci Mečina in Mihi Amruš.
Podpredsednik dr. Janko Zerzer se je v imenu Krščanske kulturne zveze zahvalil prejšnjemu predsedniku Franciju Krištofu za vse njegovo delo, ki ga je vršil pri društvu in želel novemu predsedniku in odboru veliko uspeha. Nadalje je dejal, da je bilanca zadnje poslovne dobe zelo uspešna bodisi na dramskem ali na pevskem področju. Hanzi Weiss je kot predstavnik Slovenske prosvetne zveze zaželel društvu tudi v bodoče isto kulturno dejavnost kot doslej. Občinski odbornik Mihi Antonič je izrazil željo, da bi med društvom in slovensko frakcijo bilo boljše sodelovanje in informiranje. Tajnik krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer je prosil, naj bi društvo nadaljevalo z arhivom in zbiranjem narodnega blaga in da bi bolj organizirali članstvo po vaseh. Predlagal je, da bi tudi šentja-kobčani dobili vaške zastopnike kot jih imajo pri drugih društvih.
Kuratorij za glasbeno šolo razpisuje mesto
UČITELJA GLASBE,
ki je pripravljen organizacijsko in strokovno voditi glasbeno šolo na Koroškem. Prošnje, katerim je treba priložiti življenjepis in spričevala, naj pošljejo interesenti do 15. junija 1979 na naslov: Kuratorij za glasbeno šolo, 9020 Celovec, Spitalgasse 12.
ŠTEV. 21	•	23. MAJA 1979
5
_____________________________________ fiq
[nož tednik! —
Vrba: besedni boji in soglasnost
Nekoliko so dobili številni poslušalci na zadnji občinski seji (sreda pred 6. majem) vtis, kakor da se spet bližajo volitve. Med SPö in ÖVP je zaradi nasprotnih mnenj glede razdelitve referatov oziroma njihove opredelitve vzplamtela hujša besedna vojna, v kateri sta se obe stranki zavzemali prej za frakcijsko kot za občinsko Politiko.
Za referente so bili izvoljeni: župan dipl. trg. Valentin Petritsch (ÖVP) — finančne in personalne zadeve; Valentin Ruprecht (FPÖ)
—	tujski promet; Otto Kattnig (SPÖ)
—	cestne zadeve; inž. Ernst Jakob (SPÖ) — nizke gradnje; dr. Horst Tschebull (ÖVP) — agrarne zadeve; Wolfgang Bulfon (SPÖ) — visoke gradnje in Guido Tschebull (FPÖ) — šola, šport in kultura. Sicer pa je ÖVP svobodnjakom odstopila eno predstojniško mesto.
Pečnica: dobre matere ni več
Pred kratkim so pečniški zvonovi spremljali na zadnji poti gospo Nežijo P e t s c h n i g ki je našla zadnji počitek v domači zemlji. Pokojna je bila dobro znana na Pečnici in v Šmiklavžu, kar je Pokazala tudi množica vaščanov obeh far, ki se je udeležila pogreba.
Rodila se je pred 76 leti pri Mi-kuču v Zgornjih Borovljah na kmetiji, kjer je bilo vedno dovolj dela. Njene sestre so se razšle in so že pomrle. Rajni brat je prevzel kmetijo, bil med vojno izseljen. Dobra Neži, ki je stanovala v lastni hišici tik nad rojstno hišo, je z bridkostjo v srcu prenašala vojne dogodke. Skromen je bil vsakdanji kruh, ki ga je mogla dajati svojemu otroku, toliko obilnejša je bila ljubezen do bližnjih.
Bila je žena vere in redna obiskovalka farne cerkve, kot je poudaril domači župnik Peter Sticker. Zadnja leta jo je mučila težka bolezen. Njeni svojci so zanjo ljubeče skrbeli in ji stregli z resnično krščansko ljubeznijo. Sedaj jo je smrt rešila nadaljnjega trpljenja. Sog jo je poklical k sebi po plačilo. Farani so ji hvaležni, da jim ie dala sina, ki nosi zlato v grlu, in je steber pri farnem mešanem in moškem zboru in tako olepša bogoslužno petje. Oba zbora sta se z dostojnim petjem pod vodstvom g. Martina Ressmanna-Trat-nika poslovila od dobre matere.
Koroški slovenski...
(Nadaljevanje z 8. strani)
Solidarnostni komite za pravice manjšin.
Soprireditelj Klub Mladje se že nekaj let ukvarja z mlado slovensko besedo in likovno umetnostjo na Koroškem. Leta 1975 je prvič or9aniziral v galeriji Hüdebrand skupinsko razstavo mladjevskih umetnikov (Arbeitstein, Boschitz, ^feiner, Januš, Oman, Stefan, Va-kaj, Weiss), ki je potem potovala Po raznih krajih (Kranj, Trst, Mari-b°i\ Beljak) in je zbudila mnogo pozornosti tudi v časopisju. Upalo se is tedaj, da bodo tudi ostale slovenske galerije v Celovcu začele Posnemati to pobudo in predstav-'jale naše koroške slovenske slikarje. Medtem so razstavljali naši umetniki v galeriji Hildebrand, v deželni galeriji in v celovškem Domu umetnikov.
Zdaj pa spet v Salzburg: dvojezična otvoritev razstave, dvojezična vabila, slovenske narodne pesmi, Pa tudi domača zaseka in mošt,
Na občini bo odslej delovalo tudi še deset odborov, štirje pod vodstvom ÖVP, štirje pod vodstvom SPÖ in dva pod vodstvom FPÖ. Član kontrolnega odbora je tudi zastopnik Enotne liste (EL), Herman Mačnik. To je omogočila županova stranka z odstopom enega mesta.
Na seji so razpravljali še o zadevah vodne oskrbe (finančni na-
Prva seja občinskega odbora po volitvah je bila pretekli teden v takem vzdušju, da je izjava zastopnika EL Ludvika Lesjaka, ki je bila objavljena v prvi številki občinskega lista EL („rožeške informacije — Rosegger Informationen“), povsem upravičena in se bo morda le dala uresničiti. Lesjak meni, da se bi mogel ustvariti model sožitja in medsebojnega spoštovanja, če bi le bili vsi z dobrim namenom pri svojem delu v občinskem svetu. Tudi na prvi seji je zastopnik EL poudaril v svojem uvodnem govoru, da je njegova frakcija šla z velikim optimizmom na delo in da upa na vsestransko razumevanje tudi pri ostalih dveh frakcijah. Socialistična stranka ima 9, ljudska stranka 4, Enotna lista pa dva odbornika, medtem ko svobodnjaki tokrat niso nastopili pri volitvah kot posebna frakcija.
Občinski list EL-Rožek je napra-
Po presledku nekaj desetletij (z redkimi izjemami) so rožeški kulturniki dan pred materinskim dnevom priredili zopet večjo kulturno prireditev. Zadnji koncert v dvorani Pri Kajži ali V Kosi je vodil še rajni dr. France Cigan, 12. maja pa je bil na programu nastop koroškega ansambla Hanzija Artača. Ansambel je oblikoval celovečerni program z recitacijami naše pesnice Milke Hartman, ki je brala pesmi iz svojega bogatega pesniškega snovanja, od hudomušnih in šaljivih v domačem libuškem narečju do pesmi o materini roki in pesmi o ljudskem štetju.
V imenu pripravljalnega odbora Kulturnega društva „Peter Markovič“ je goste, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano na Ravnah,
so dali otvoritvi razstave svojevrsten pečat — za številne goste nenavadno doživetje. Kvartet Dunajskega krožka (vodi Hanzi Gabriel) je s slovenskimi narodnimi vižami, ki jih je ubrano natrkal na prišpi-čena ušesa poslušalcev, požlahtnil prvi del prijetnega večera. Zapel pa je tudi pesmi drugih narodov, tako tudi nemške koroške ljudske pesmi. Kvartet sestavljajo štirje koroški Slovenci, ki živijo na Dunaju in se v prostem času posvečajo petju, predvsem s'ovenski narodni pesmi.
V drugem delu pa je Del Veder-njak, pisatelj iz Goselne vasi, bral narodno-politično angažirano prozo in pesmi. Trdo zastavljena beseda avtorja je poslušalce večkrat zdramila in smeh navmes je bil signal, da sta se našla poslušalec in bralec.
Pozno v noč se je razvijal „večer koroške slovenske kulture“ v Salzburgu z glasbo in literarnim branjem. Razstava, ki je dostopna v Salzburgu še do 5. junija, se bo najbrž prenesla v Gradec, kjer pripravlja tamkajšnji Klub slovenskih študentov podobno prireditev v tednu od 18. do 24. junija.
FM, Salzburg
črt za vodovodne naprave v Logu predvideva prispevek občine v višini 655.000,— šil.); nadalje so določili termin za volitve v sosvet za lovsko upravo (24. 6. 1979) in imenovali zastopnike za komisije, ki nadzorujejo prodajo zemljišč.
Župan je tudi še vedel povedati, da se na Lipi namerava naseliti večje podjetje. Tozadevni razgovori menda že tečejo.
vil že pred sejo svoje, tako da so ostali mandatarji predlog, ki ga je EL hotela vložiti prav pri tej seji in je bil objavljen v listu, že prej premislili in ga takoj sprejeli (pot z Brega v Dule bo občina popravila in tudi v bodoče skrbela za njegovo stanje. Občinsko predstoj-ništvo je tudi sklenilo, da bo začelo izdajati občinski list, v katerem bodo sodelovale vse frakcije.
Sklepalo se je nadalje o številnih predlogih prenamembe zemljišč, o pospravljanju odpadkov, ki se bo centraliziralo v okolici Beljaka, o uporabi nakupljenega poslopja razpuščenega sodišča ter tudi o novi maši, ki jo bo bral Marjan Schuster 8. julija v svoji domači fari in bo to centralni praznik tako občine Rožek kot tudi cele Koroške. Zato je občinski svet na pobudo EL sklenil, da bo podpiral priprave, kjer se bo le dalo.
pozdravil novi občinski odbornik EL-Rožek Ludvik Lesjak, ki je v svoj nagovor posrečeno vpletel tudi besedo o materah, saj so dan navrh praznovali vsepovsod materinski dan.
Ansambel Hanzija Artača je hipoma navdušil poslušalce, ki so svoje navdušenje tudi pokazali z močnim ploskanjem ter tudi radi prisluhnili Milki Hartman. Navdušenje se je od točke do točke stopnjevalo, tako so naši domačini, ki niso vajeni kulturnih prireditev, že s svojim navdušenjem skoraj malo motili potek sporeda. Morda pa je tudi domača pijača storila svoje, ki je tekla kot iz škafa.
Med sporedom je Ludvik Lesjak podaril svojemu predhodniku v občinskem svetu Rožek Maksu Kan-zianu skromno spominsko darilo odbornikov Enotne liste v počastitev in zahvalo za njegovo dolgoletno neumorno delo v prid naši narodnostni skupnosti, odbornikovi ženi pa gartrožo v zahvalo za požrtvovalno delo in razumevanje ob njegovi strani. Dolgotrajni aplavz je bil dokaz, da so se navzoči docela strinjali s to počastitvijo Maksa Kanziana.
Potem ko je ansambel moral dodati še nekaj pesmi, so se domačini pomudili v prijetni domači družbi pozno v noč in sklenili, da bodo priredili še več podobnih koncertov.
Kulturnemu društvu „Peter Markovič“ želimo ob nastajanju vse dobro.
8. SREČANJE ZAMEJSKIH SLOVENSKIH DRUŠTEV Z OBMEJNIMI DRUŠTVI IZ SLOVENIJE
Prireditelj: Slovensko planinsko društvo v Celovcu Čas: nedelja, 10. junija 1979, ob 13. uri
Kraj: pri Podnarju v Podnu
Slovensko prosvetno društvo Borovlje obvešča, da bo za 10. junij napovedani izlet preložen na poznejši čas.
V okviru mednarodnega gledališkega tedna SPECTRUM bo sodeloval ODER MLADJE Koroške dijaške zveze z mladinsko spevoigro (nagrajeno na beograjskem amaterskem festivalu) Svetlane Markarovič
HIŠA TETE BARBARE
v četrtek, 31. maja 1979, ob 19. uri v Delavski zbornici v Beljaku.
SPECTRUM 1979, Lutke mladje Koroške dijaške zveze in Slovenska prosvetna zveza vabijo na
Lutkovno predstavo lutkovnega gledališča „Jože Pengov“ iz Ljubljane
PETELIN SE SESTAVI
v soboto, 26. maja 1979, ob 14.00 pri Prušniku v Ločah v nedeljo, 27. maja 1979, ob 11.30 v farni dvorani v Železni Kapli v ponedeljek, 28. maja, ob 10.30 v ljudski šoli v Šentjakobu v ponedeljek, 28. maja, ob 14.30 pri Miklavžu v Bilčovsu v torek, 29. maja 1979, ob 10.45 v ljudski šoli v Globasnici v sredo, 30. maja 1979, ob 11.30 v Slov. gimnaziji v Celovcu v sredo, 30. maja 1979, ob 15.00 v otroškem vrtcu v Šentprimožu
Štirikrat so že zapeli letos zvonovi v bilčovški fari v slovo. Kot prva je odšla v večnost Prunova mama iz Velinje vasi, sledila sta ji Kovačeva babi iz Želuč in Bečev-njakov Gustl iz Branče vasi.
Kovačeva babi je umrla na letošnjo krstnico, 14. aprila, v celovški bolnišnici. Kar je smrt takrat ločila, je združila zadnji petek, 18. maja. Niti pet tednov ni minilo, pa je sledil svoji ženi v večnost tudi Kovačev dedej, Janez Žnidar. Bil je star 79 let.
Kovačev dedej je bil rojen pri Ca-pičnjaku v Zelučah. V prvi svetovni vojni je še služil cesarja. Leta 1921 se je poročil. Rodili so se trije otroci, sin Hanzej in hčerki Mojcej in Franca. Hčerka Franca je umrla februarja leta 1974 po dolgotrajni hudi bolezni. Narodna zavednost in neomajnost celo življenje, tudi v najhujših trenutkih, ko so nacisti nastavili nož in puško slovenskemu narodu, sta odlikovali visokoraslega, krepkega moža, ki je postal pravi spomenik v Želučah. Bil je kmet z dušo in srcem. Dokler je le mogel, je še delal na polju. Dolga leta je bil cerkveni ključar. Dan na dan je zvonil želuški zvon, za jutr-njico, za poldan, za večernico. Premnogim je zvonil v večno slovo. Kjer je le mogel, je pomagal sosedom in skupnosti. Zadnji dve periodi, preden so ukinili zgornješko občino in jo priključili bilčovški, je bil tudi slovenski občinski odbornik. Dolga leta je bil zastopnik vaške skupnosti.
v četrtek, 31. maja 1979, ob 10.00 v Delavski zbornici v Beljaku v četrtek, 31. maja 1979, ob 14.30 v otroškem vrtcu v Šentjakobu v R.
•	TEKME SAK
#	V soboto 26. maja igra SAK 0 v Frantschachu proti tamkaj-0 šnjima moštvoma. „Pod 21“ 0 ob 15.15 uri, prvi moštvi pa 0 ob 17. uri.
SELANI ZOPET ZMAGALI
V	nedeljo so se Selani pomerili z moštvom iz Krive Vrbe. Na domačih tleh so v prvih minutah imeli srečo, ko je nasprotnik zadel le prečko. Toda že v protinapadu si je Jug Flori priboril žogo, predal Waldhauserju v sredino, ki je uspešno zaključil — 1:0. Selani so zdaj imeli igro docela v rokah. Še pred odmorom je Waldhauser bil ponovno uspešen s strelom od šestnajstmetrske linije. 2 : 0 za Selane torej ob polčasu.
V	drugi polovici pa je nasprotnik močno začel pritiskati, iz konter-akcije se je žoga pognala k šest-najstmetrski liniji Nanteju Dovja-ku na roko — sodnik je dal enajstmetrovko in Selani so vodili samo več z enim golom. Kratko navrh pa so igralci Krive Vrbe v svojem kazenskem prostoru podrli Florija Juga; Toševski je korigiral rezultat na 3:1. Tik pred koncem pa je Nante Olip uspešno zaključil enega od selskih napadov — torej končni rezultat 4 :1 za Selane, ki so slej ko prej na 4. mestu lestvice.
Pred dvema letoma ga je zadela kap. Močno telo se je sicer uprlo, Kovačev oče si je precej opomogel, toda po smrti žene, s katero je preživel v zakonu 58 let, so mu moči hitro opešale. Nekaj dni pred smrtjo je obležal, lotila se ga je pljučnica in v petek, 18. maja, ob dveh zjutraj je zatisnil za vedno svoje oči.
Velika množica se je zbrala zadnjo nedeljo popoldne, da bi pospremili rajnega Kovačevega de-deja na njegovo zadnjo zemeljsko pot na bilčovško pokopališče. Župnik Poldej Kassl je orisal med mašo zadušnico rajnega, kot je bil, delaven, veren, ustrežljiv, narodno zaveden, in se mu zahvalil za vse, kar je napravil dobrega za družino, Cerkev in skupnost.
Domači pevci pa so se poslovili s pesmijo, ki jo je rajni ljubil iz srca, v kateri je pogostokrat iskal moči in tolažbe.
Zdaj počivata oba, Kovačeva dedej in babi, drug ob drugem na novem bilčovškem pokopališču. Naj se odpočijeta v večnem miru od vseh zemeljskih muk, od vsega zemeljskega trpljenja.
Sinu Hanzeju in hčerki Mojceji z družinama in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
Sožalje izrekata tudi Narodni svet koroških Slovencev in uredništvo Našega tednika in se zahvaljujeta rajnemu Kovačevemu očetu za neomajno zvestobo slovenskemu narodu.
Rožek: prva občinska seja
Rožek: kulturna prireditev
Galerija Wernerja Berga odprta!
V nedeljo so svečano odprli tako posebno razstavo ob umetnikovi 75-letnici kot tudi stalno galerijo.
Medtem ko so v stalni galeriji na glavnem trgu v Pliberku razstavljena umetnikova najnovejša dela na temo „bolni in rože", predstavlja umetnik v posebni razstavi v pliberški župnijski dvorani prerez skozi svoje ustvarjanje zadnjih treh let; lesoreze, oljnate slike in osnutke.
Razstavi, o katerih bomo objavili obširnejša poročila, sta dostopni dnevno od 10.00 do 12.00 in od 16.00 do 18.00.
Priporočamo društvom in učiteljem, da organizirajo skupinske oglede obeh pomembnih razstav „slikarja koroških Slovencev".
Zeluče: domača kronika
lij
naš tedniki
GEORG DROZDOWSKI:
SKOPUH
^^evihta je lebdela nad vasjo, ki se je ob gromu še bolj zgrbila vase, ko da komaj čaka, da se bodo sivi oblaki pobrali čez hribe. Močan veter je gnal dež, ki je bičal drobna okenca; in kadar sta si grom in blisk vzela trenutek odmora, je bilo slišati glasno škripanje izveska nad vrati krčme „Pri srebrnem enorožcu“. Kadar se je zabliskalo, se je v temi za hip prikazala zelena pokrajina, iz teme so vstali gozdovi in grad Lussac.
Trije smo bili v krčmi: jaz; krčmar, premožen ter zgovoren kmet redkih las, drobnih oči nad go-moljastim nosom, s širokimi, v smeh raztegnjenimi usti, skratka krčmar, kakršnega bi zaigral kak podeželski amaterski igralec; — in nazadnje v kotu nizke sobe, v mraku, ki je bil zaradi nevihte že skoraj neprediren, tujec, ki se je bil zatekel v krčmo, ko se je zunaj razdivjal vihar.
O njem ni kaj dosti reči. Njegov obraz je bil v slabi luči komajda še razpoznaven. V oguljeni obleki, ki je pričala o boljših časih, ni bil videti posebno zanimiv.
Medtem ko se je presedal v svojem temnem kotu, je iznenada tiho naročil navadno vodo. To naročilo je bilo spričo dežja, ki je lil zunaj, precej smešno. Hitro je dodal, naj mu krčmar prinese še trdo kuhano jajce z veliko soli. Krčmar je pokroviteljsko in dokaj zviška izpolnil gostovo željo in spet sedel k meni. Toda najin pogovor se ni več prav razvnel.
Ko je potem mogočen blisk za hip razsvetlil krčmo, je krčmar dejal: „Gospod Lussac se je preklemansko veselil takihle stvari. Vedno, kadar se je v temi razbesnela nevihta, je tamle gori sedel k oknu ... “ Krčmar je s palcem pokazal čez ramo proti starem, napol podrtem gradu, „ ... in vzel knjigo v roke. Nobene luči niso smeli prižgati, še bedne oljenke ne, ki je sicer vedno gorela. In vsakokrat, ko je blisk presekal nebo, je iz knjige prebral ravno toliko vrst, kolikor jih je v tem kratkem hipu mogel ujeti z očmi. Ce se mu je na koncu le posrečilo, da je v enem večeru tako prebral eno ali dve strani, je imel navado reči, da mu je ,Bog naklonil nekaj luči“. V takih trenutkih bi bil najraje zaplesal od veselja, če mu ne bi bilo žal podplatov na čevljih!“
„Gospoda, ali mi dovolita, da tudi jaz nekaj povem o njem?“ Iz kota je prišel do naju hladen, malce hripav glas.
„O, rade volje vam dovoliva. In če bo zgodba zanimiva, vam dam jajce s soljo zastonj!“
„Hvala, sprejemam to ponudbo! Vendar mi dovolita, da vama pripovedujem iz tegale kota. Zdajle sem se udobno namestil in mi prija tu v temi. Saj ne bosta ugovarjala? Dobro ... ! Stari grof Lussac ni bil vedno tako skop. O, ne! Skop je postal šele zaradi svoje žene. Ko je bil še mlad, se je zaljubil v neko plesalko in pevko, Italijanko — imenujmo jo Bianca. In ta Italijanka mu je pošteno izpraznila žepe, pri tem pa ji je pomagal njen spovednik. Brez petja. Za uboge reveže in za dušni blagor. Vse, kar je dajal Lussac — ali za vdove in sirote, za bolnike
(Z> il je miren, čudovit zimski popoldan — na deželi, samo dvajset kilometrov vstran od New Yorka. In ta tišina v hiši.
Sonce je počasi tonilo med gola drevesa, rdeče in hladno. Slečevi grmi so zvili svoje liste in se potegnili vase.
Notri v hiši je toplo in prijetno. Sedim v svojem naslonjaču, noge naslanjam na klop. Po radiu poslušam simfonični koncert iz Carnegie Halla. Videti je, kot da zvoki spremljajo oblake pred mojim oknom. Kam? Mar sploh še obstaja drug svet razen te mirne, tihotne pokrajine?
Tedaj vstopi Nannie in mi prinese vročega čaja. Sledi ji mali ptiček Scottie in sede k meni. Nannie postavi skodelico tik k mojim nogam na klop. Ničesar ne reče, vendar vem, kaj to pomeni; od zdavnaj je namreč ponavljala te drobne, nepomembne kretnje, če mi je hotela namigniti, da sem naredila nekaj, česar ne bi smela. Noge na starinski klopi so jo motile. Za staro gospo se kaj takega ne spodobi. Nannie mi prinese iz druge sobe blazino za pod noge.
„Hvala, Nannie,“ pravim in jo pogledam.
Ničesar ne odgovori. Se glave ne zasuče k meni.
— vse je šlo skozi roke duhovnika Bissona. Ne bom preveč obširen, gospoda. Nekega dne je grof Lussac spoznal, da je denar svoje žene, dediščino njenih očetov in vse svoje premoženje zmetal hudiču v žrelo. Biancin spovednik je bil v resnici lump in je bil nekoč prej plesalec na žici v neki kome-diantski družini. Bianca pa je bila nesramna ženščina, ki je varala gospoda Lussaca z njegovim logarjem, služabnikom, grajskim pisarjem in vaškim žandarjem. Saj ni bil nikoli posebno bister, stari gospod, toda ta spoznanja so mu vzela razum. Pevko in plesalko je namreč zares ljubil, bolj kot svojo zakonito ženo in bolj kot vse na svetu. Začel se je kesati. Hotel je
MARIE-LUISE LÜSCHNER:
„Zunaj je mraz, mar ne, Nannie?“
„Hm.“ V skodelico spusti kocko sladkorja.
„Ali vidiš tistele grme? Saj vendar veš, da je znak hudega mraza, če se listi zvijejo?“
„Hm.“ Nannie sploh ne pogleda ven. V čaj mi nalije malo mleka.
„Mislim, da je večerni časnik že prispel. Le kaj vse se je utegnilo zgoditi po širnem svetu?“
Nič odgovora. Nannie gre k hišnim vratom, jih odpre in se strese. Leden zrak vdre v sobo. Urno pobere časopis s hišnega praga. „Hvala, Nannie!“
Molk.
„Kaj je novega?“ Ponudi mi zganjeni časnik.
„Kaj mi boš nocoj skuhala za večerjo? Resnično se mi je stožilo po mesu.“
„Gnjat in solato.“
Nannie se je obrnila proč in prižgala veliko stoječo svetilko. Nekaj hipov je njen obraz osvetljen in vidim, da je jokala. Opazi moj pogled in hitro odide v kuhinjo.
rešiti družinski grad, vsaj za svojega sina, in k temu še gozdove in polja. Tako se je zgodilo, da je postal pravi strokovnjak za varčnost. Vaša pripoved o izrabi bliska je samo droben kamenček v njegovem varčevalnem sistemu. 2e drugi so dosegli take stvari, da so jedli samo krompir, lastnoročno molzli krave, da se ja ne bi izgubila kaka kapljica mleka, se gibali samo, če je bilo nujno potrebno, in tekali okrog hiše ter lajali, ker jim je bilo žal hrane za psa čuvaja. Da pa nekdo ni hotel in ni mogel umreti samo zato, da bi privarčevali list papirja, pa je gotovo vredno jajca, ki sem ga bil pojedel.
Nekega dne je Lussac zbolel, zelo je bil bolan. Mislil je na oporoko in je zategadelj sedel k svoji starinski pisalni mizi; dolgo je premišljeval, preden je namočil pero, da ne bi po nepotrebnem zapravljal črnila, in je začel pisati. Vse je zapisal svojemu sinu: čemu že osemnajst let ni pojedel niti grižljaja preveč in čemu ponoči veli-
Dolgo sedim s čajno skodelico v roki in premišljujem o Nannie. Zakaj je danes tako nesrečna in slabe volje? V najinem odmaknjenem življenju se vendar včeraj in predvčerajšnjim ni prav nič zgodilo. In kaj takega je tudi komajda mogoče, saj sva obe že stari ženski. Nannie je vse življenje prebila z nami, delala je okrog nas in me je poznala kot svojega otroka... ja — kot svojega otroka.
Njen otrok... zdaj sem vedela, kaj ji danes dela skrbi. Vsako leto 14. februarja. Njen otrok in njen moški. Kako sem mogla pozabiti na datum? No, pa saj sem svoje datume že tudi precej pomešala. Preveč stvari se je zgodilo na tako različne dneve. In vsega nisem več mogla obdržati v spominu.
Približno pred 38 leti na današnji dan — menda je minilo toliko let — je prišla Nannie k nam. Sirota. Iskala je delo. Mlado, čedno dekle, še polno napačnih predstav in sanj in velikih želja.
(Dalje prihodnjič)
kokrat ni spal, da zaradi nemirnega spanja ne bi preveč obrabil posteljnine. Ko je bila oporoka gotova, se je izkazalo, da je naredil malo napako. Zaradi starosti in raztresenosti je v dokument zapisal datum za tri leta naprej. Napaka pri letnici, ki jo je bil zaradi svoje redoljubnosti in staromodnosti zapisal z besedo. Pri normalnemu človeku to ne bi bilo nič hudega, pri njem pa... Popravek? Izključeno! Preveč se je bal, da bi kdo utegnil to zlorabiti. Nova oporoka? .Protestant sem,‘ je napol blazno zamrmral. ,Ne! In da bi potrošil še en list tega dragocenega papirja! Bom pač še živel! Do tistega datuma bom živel, ki ga nosi moja oporoka. Ja, tako bom storili' In tega svojega sklepa se je držal, čeprav je bil že na smrtni postelji. Njegov neuničljivi duh je premagal smrt. Točno čez tri leta, ob določenem dnevu, je smrt ugasila njegovo življenje kot lučko, ki ji je zmanjkalo goriva. Uspelo mu je. Nov list papirja ni bil potreben. — Kaj pravita k temu, gospoda moja?"
S krčmarjem sva molčala. Nevihta se je polegla. Srebrni mesec je sijal nad dolino. Na obzorju so se svetili zidovi gradu Lussac. Tujec je vstal in stopil na svetlo. Opazila sva, da si popravlja hlače. Sedaj sva prepoznala tudi njegov, ne več mladi obraz: ozek in plemenit. Izpod sivečih obrvi so se nama smehljale rjave, posmehljive oči. Stisnjene blede ustnice so se razprle v posmehljiv nasmeh, zagledala sva bele, ravne zobe.
„Sta zadovoljna, gospoda moja? A tako? Sprašujeta se, zakaj si popravljam hlače? Seveda! Za kozarec vina vama povem!"
Brez besed sem mu nalil poln kozarec in ga potisnil predenj.
„Imam skromno navadico, da v temi nikdar ne sedim v hlačah. Preveč se obrabijo in se na riti rade preluknjajo. Zato tudi nisem sedel k vajini mizi. Brez hlač človek ni preveč primeren za družbo. In tudi videti ni lepo!" V enem požirku je izpraznil kozarec. „Najbrž vama je vzelo sapo? Ja, gospoda moja, sem namreč dedno obremenjen. Pišem se grof Gaston Lussac, in stari gospod, o katerem sem vama pripovedoval, je bil moj ded. Danes sem se po dvajsetih letih vrnil iz tujine. Na svidenje, gospoda in lahko noč!"
Ostala sva sama, in ko se je krčmar popraskal po glavi, mi je bila njegova kretnja tako všeč, da sem ga brez besed posnemal.
NANNIE

t------------------------------N
Valentin Polanšek	13
Križ s križi
______________________________J
Komaj smo bili spet v postelji, so čez čas ponovno začeli rjoveti — in izvedli so pregled očiščenih čevljev in urejene omare. Dan navrh navsezgodaj zopet žvižgi in kriki. Mene sta morala Rožana priganjati, preden sem se scela otresel svojih sanj in zdrvel za njima na jutranji šport. Obenem pa paziti, sem si zabičeval, da ne bom zgrešil s pozdravljanjem nadrejenih, ki so bili potaknjeni po vseh mogočih in nemogočih krajih: Na prostem z dvignjeno desnico, v baraki pa s „cakig" sunkom glave v tisto smer, kjer se je nahajal pozdravljeni. In vedno to priganjanje kakor da nekje na svetu gori! Mladci so švigali na vse strani. Nekateri so brezglavo letali naokoli. In tisto obmetavanje z vzdevki, ki jih sploh nisem razumel. Pozneje pa sem prišel do spoznanja, da so neprevedljivi. O glorija domača, saj naša domača beseda ne prenese vsake tujke! Iz vseh teh vzdevkov pa sem takoj okusil, da izražajo nekaj poniževalnega, nekaj manjvrednega, nekaj kar pride prej ali slej v rubriko „ljudski škodljivec", ki je vražji pojem v ustni propagandi za vse nasprotnike
hitlerije. Vedno sem moral biti na preži. V stalni napetosti se je mobiliziral v meni samoohranjevalni nagon: Ne boste me! To niso mačje solze kot doma v trgu v „dinstu" pri sošolcu postavljencu, ki pa niti deliti ne zna, kaj pa še njegov pravopis in znanje v zemljepisu in zgodovini!?
Najhujše pa je bil radikalni eksperiment za plavanje. O glorija domača, kje vse človek najdeš uteho! Jaz pa v tem, da sta tudi Rožana spadala h „kopenskim podganam", kar je bil poseben izraz za ne-plavavce. Navsezgodaj smo prikorakali in prispeli k bližnjemu Osojskemu jezeru. Morda so hoteli bolj prikrivati, kake žabice se bodo razkrečevale skozi zrak tik nad jezersko gladino, preden bodo štrbunk-nile v vodo. Zato tako zarana na plažo? . . .
Vsi drugi izpiti so bili več ali manj lahko prebavljivi. Zlasti je bilo zabavno z glasbo. Nekdo je tipkal po nekem glasbilu. Treba je bilo nekajkrat ponoviti isti ton. Spraševali so tudi, če kaj igram. Seveda sem imel svojo harmoniko iz Klingethala na jeziku. Pa pesem je bilo treba zapeti. Kar sama od sebe se je oglasila iz mojega grla tista o modrih dragoncih, ki z zvenečo glasbo jezdijo skozi mestna vrata. O glorija domača, to pesem sem moral še v šoli večkrat sam zapeti! Ne vem, zakaj.
Preden so nas četrti dan zopet spustili, da smo šli, koder smo prišli, so pred odhodom še zažvižgali in nas nakričali za zaključni apel: Potem so nas prebrali po abecedi. Rečeno je bilo pri vsakem, kam naj odstopi — na levo k baraki ali na desno k parku! Drugega niso povedali. Iz trga sem opazil oba
fanta v levi skupini. Pozneje, ko smo se bližali že domačim krajem, sem izvedel še za Ernsta Tovami-ka, ki je bil tudi dodeljen v levo skupino. Pa še plavolasi Karli iz šentlipške strani je bil v isti skupini. Razvil se je otroški pogovor med fanti. Johan, Ernst in Karli so bili glavnošolci. Beseda je prinesla besedo. Vsak je skušal pretiravati vprašanja, ki so jih jim stavili, pa ni prišlo ničesar jasnega na dan. O glorija domača, sem si mislil, kako pa si odgovarjal, ko niti vprašanja ne veš ponoviti? Sploh pa sta Ernst, ki je bil rejen dolgin, in Johan, ki se je očitno bahal, klepetala o drugih ničevostih tako na drobno, da bi pričakoval, svoja vprašanja bi vendarle prinesla domov.
Vseeno pa je mene, ko sem se vračal domov, začelo nekaj gristi: Zakaj sem jaz bil sam dodeljen k desni skupini? Ko sta Ernst in Johan vendar glavno-šolca, ki se toliko postavljajo po trgu? Po drugi strani sem brskal po spominu in prišel do zaključka, da nisem nobenemu spraševalcu ostal odgovora dolžan.
Zdajci je bilo rešilno pismo tukaj . . . Rešilno v marsikaterem pogledu: Najprvo, ker je bil sedaj na jasnem. Zakaj fant je hlepel z vedno novimi srhljivimi občutki po učenju. Užitek mu je bilo, si prisvajati novo znanje, zbirati rešitve neke zavozljanosti, razumeti notranjo povezavo pisanega v raznih knjigah, ki jih je nadalje izposojeval v trgu. Doma pa je slovensko berilo prav rad poiskal. Pismo je bilo tudi rešitev nemirnih slutenj, ki so ga zavajale k sumničenju: Vse je prazen nič! Ne bodo me vzeli v šolo! Ko si preberaški! Ko nimaš nikogar, ki bi
rrn
noš tednik
TV AVSTRIIA
1. SPORED
NEDELJA, 27. maja: 11.00 Govor in odgovor — 14.00 Športni popoldan — 14.10 Monte Carlo: Formula 1 — 17.30 čebela Maja — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Club seniorov — 18.30 Poj z nami — 19.00 Avstrija v sliki ob nedeljah — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Šport — 20.15 Ogenj — 21.45 Šport — 22.05 Nočni izbor — 22.30 Teologija v pogovoru.
PONEDELJEK, 28. maja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Dežela in ljudje —
10.00	Kot gost pri Christine Lavant —
10.30	Prijateljica je bila vedno zraven
—	17.00 Am, dam, des — 17.25 Pika nogavička — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Švicarska družina Robinson —
18.30	Mi — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki 1 s kulturo in športom
—	20.00 Šport ob ponedeljkih — 21.00 Petrocelli — 21.45 Poročila — 21.50 Večerni šport.
TOREK, 29. maja: 9.00 Am, dam, des ~~ 9.30 Angleščina — 10.00 Šolska TV: materija in prostor — 10.30 Ljubezen, kruh in ljubosumnost — 17.00 Am, dam, des — 17.25 Tudi hec mora biti —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Svet živali — 18.30 Mi — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Uganka — tiralica
—	20.15 Jezdeci sreče — 21.20 Po sledovih Rosenkavalierja — 22.20 Ljudje v Manhattanu — 23.05 Poročila in šport.
SREDA, 30. maja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Italijanščina — 10.00 Šolska TV — 10.30 Deklica s farovža —
17.00	Mala pomorska deklica — 17.25 Pdeči avtobus — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Očetje cunje — 18.30 Mi —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 čas v s|iki 1 s kulturo — 20.00 Športna poučila ■— 20.10 Evropski pokal mojstrov v nogometu — 22.10 Poročila in šport.
ČETRTEK, 31. maja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Izobrazba v podjetju —
10.00	Šolska TV: Krščanski običaji —
10.30	Zastor naj se dvigne — 17.00 Am, dam, des — 17.25 Jadranje za Odisejem — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Televizijska kuhinja — 18.30 Mi
—	19.30 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Servisni predal — 20.15 Timon z Aten
—	22.05 Poročila in šport.
PETEK, 1. junija: 9.00 Am, dam, des
—	9.30 Ruščina — 10.00 Romantika
—	10.30 Club seniorov — 11.00 Temina na kraju stopnic — 17.30 Am, dam, des — 17.55 za lahko noč — 18.00 Zgodovina pomorske vožnje — 18.30 'V' — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 šas v sliki 1 s kulturo in športom •— 20.15 XY-nerešeno — 21.25 S krivo pa-'ico in ostrim jezikom — 22.10 Šport ~~ 22.20 Pristališka oštarija v Tahitiju
0.00 Poročila.
SOBOTA, 2. junija: 15.40 Tarzan v nevarnosti — 17.00 Športna abeceda
—	17.30 Pinocchio — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Muppets-šov — 18.25 Dober večer... Heinz Conrads — 19.00 Avstrija v sliki z aktualno Južnotirolsko
—	19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 20.15 Glasba je adut — 21.55 Šport —22.10 Vprašanja kristjana — 22.20 Na napačni sledi — 23.50 Poročila.
SOBOTA, 2. junija: 13.00 UEFA-ju-niorji-finale — 17.00 Club regional —
17.55	Pika nogavička — 19.30 Mun-sterjevi — 19.55 Galerija — 20.15 Čudna srečanja profesorja Tarantoga —
21.55	Čas v sliki 2 — 22.15 Srednjeevropsko prvenstvo 1979 v latinskoameriških plesih in velika nagrada Avstrije ter prvenstvo valčkov.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 27. MAJA:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 28. MAJA:
14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — iz ljudstva za ljudstvo (M. Kumer-Orčej: Plemič z Brda pri Kranju je postal kmet)
TOREK, 29. MAJA:
0S.30—10.00 Land an der Drau — Dežela ob Dravi.
14.10—15.00 Celovški radijski
dnevnik — Spor? — „Otroci, poslušajte!“
SREDA, 30. MAJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Veseli val.
ČETRTEK, 31. MAJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Glasbeni mojstri.
PETEK, 1. JUNIJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Iz	kulturnega	življenja
(Šolska akademija — I. del).
SOBOTA, 2. JUNIJA:
09.45—10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV Avstrija 2. spored
NEDELJA, 27. maja: 15.05 Moja ločena žena — Mary, Mary — 17.00 Dežela in ljudje — 17.30 Pregled —
18.00	People will talk — 19.40 Gospod Rossi išče srečo — 20.55 Knjižni bazar
—	20.15 Odkritelji — 21.15 Kontrapunkt — 22.05 Brez nagobčnika — špecial.
PONEDELJEK, 28. maja: 18.00 Angleščina — 18.30 Potop Colossus-a
—	19.30 Orientacija — 20.00 Ljudje v Manhattanu — 20.45 Prost vstop —
21.45	Čas v sliki 2 — 22.15 I love my wife.
TOREK, 29. maja: 18.00 Italijanščina ■— 18.30 Poslikana zemlja — 19.30 Jazz-gimnastika — 20.00 Papež iz daljne dežele — 21.15 Čas v sliki 2 s kulturo — 21.50 Club 2.
SREDA, 30. maja: 18.00 Francoščina
—	18.30 Pregled — 19.00 Izobrazba v podjetju — 19.30 Zgodba za zgodbo
—	20.00 Temina na kraju stopnic ■—
22.00	Čas v sliki 2 s kulturo — 22.35 Čas v sliki 2 — špecialno.
ČETRTEK, 31. maja: 18.00 Ruščina
—	18.30 Brez nagobčnika ■— 19.30 Jazz-gimnastika — 20.00 Svojčas — 21.15 Apropos film — 22.00 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.35 Club 2.
PETEK, 1. junija: 18.00 Orientacija
—	18.30 Vivaldi na Dunaju — 19.30 Zima, pomlad, poletje, jesen — 20.15 Znanje aktualno — 21.25 Kronika Adamovih — 22.25 Čas v sliki 2 — 23.00 Mednarodni šov ob petkih: Goldn gate kvartet.
TV Liubljana
1. SPORED
NEDELJA, 27. maja: 8.55 Poročila —
9.00	Za nedeljsko dobro jutro: Festival mladinskih pevskih zborov v Celju — 9.35 Dickens iz Londona — TV nadaljevanka — 10.25 Sezamova ulica — mladinska serija — 11.25 Mozaik ■—
11.30	Kmetijska oddaja — 12.30 Poročila, Katastrofe — dokumentarni film, Cvetje, Avtomobilske dirke •— prenos iz Monte Carla TV žehtnik — 25 let Evrovizije, Poročila, Avtomobilske dirke — prenos iz Monte Carla, Miniature: Ivana Kobilica, slikarka rož in obrazov, Športna poročila, Pravici je zadoščeno — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Tale — TV nad. — 20.55 Tujci v svoji domovini — 21.40 TV dnevnik — 21.50 Zabavno glasbena oddaja — 22.05 športni pregled.
PONEDELJEK, 28. maja: 17.10 Poročila — 17.15 Glasbena pravljica: Kvartet
—	17.25 Katastrofe — dokumentarni fim — 18.05 Sodišče združenega dela — iz cikla Pravice in dolžnosti —
18.20	Promet — 18.35 Obzornik —
18.45	Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Hiša iz dežja — TV-drama —
21.00	Kulturne diagonale — 22.00 TV dnevnik — 22.15 Mozaik kratkega filma.
TOREK, 29. maja: 17.25 Poročila —
17.30	Pevski tabor Šentvid — 18.00 Mali svet •— 18.35 Obzornik — 18.45
Po sledeh napredka — 19.15 Risanka
—	19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Mednarodna obzorja — 21.05 A. Haley: Korenine — TV nad. — 21.45 Evropski operni pevci: Raina Kabai-vanska — 22.05 TV dnevnik.
SREDA, 30. maja: 17.35 Poročila —
17.40	Z besedo in sliko: O Wilde: Mladi kralj — II. del —- 17.55 Od slike do slike — serija — 18.20 Ne prezrite — 18.35 Obzornik — 18.45 Narodna glasba — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.10 München: Nogomet Nottingham Forest
—	Malmoe — prenos — 22.05 Športni pregled — 22.25 TV dnevnik.
ČETRTEK, 31. maja: 16.50 Poročila —■ 16.55 Gucio in Cezar — otroška serija — 17.05 Apokalipsa živali, dokumentarna serija — 17.55 Televizija brez trebuha — 18.35 Obzornik — 18.45 Čarobno sedlo — 19.15 Risanka —
19.20	Cikcak — 19.30 TV dnevnik —
20.00	Oči kritike — 20.45 A. Kačatur-jan: Spartak — 22.15 TV dnevnik — 22.35 Sevanje — dokumentarna oddaja.
PETEK, 1. junija: 16.35 Poročila —
16.40	Športno prvenstvo ljubljanskega armadnega območja — 18.00 Risanka
—	18.05 Domači ansambli: Ansambel Mihe Dovžana — 18.35 Obzornik —
18.45	Človekovo telo, izobraževalna serija — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Kar bo, pa bo — 21.00 Frank Ross na prostosti, serija — 21.50 TV dnevnik
—	22.05 625 — 22.25 Nočni kino: Slutnja.
SOBOTA, 2. junija: 8.00 Poročila —
8.05	Gucio in Cezar — otroška nad.
—	8.15 Glasbena pravljica: Kvartet — 8.25 Z besedo in sliko: Mladi kralj — II. del — 8.40 Čarobno sedlo — otroška oddaja — 9.10 Mali svet — 9.40 Po sledeh napredka •— 10.10 Voda, vir Življenja •— oddaja iz cikla Družbena samozaščita — 10.30 Dokumentarna oddaja, Pota Poljske ■— TV nad., Televizija brez trebuha, 625 — 15.50 Poročila •— 15.55 Nogomet Osijek : Dinamo
—	prenos — 17.45 Trilogija o davnih časih — II. del mladinskega filma —
19.05	Naš kraj — 19.15 Risanka —
19.20	Cikcak — 19.30 TV dnevnik —
20.00	Offenbachove Norčije — 20.55 Hotel Pacifik — 22.30 TV dnevnik.
TV Ljubljana 2. spored
NEDELJA, 27. maja: 15.30 Nedeljsko popoldne — 19.30 TV dnevnik — 20.45 Včeraj, danes, jutri — 21.05 Film tedna.
PONEDELJEK, 28. maja: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV Dnevnik — 17.45 Otroška oddaja —
18.00	Mladinska serija — 18.15 Izobraževalna oddaja — 18.45 Mladi za mlade — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Športna oddaja — 20.35 Izkušnje —
21.05	Poročila — 21.15 Celovečerni film.
TOREK, 29. maja: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik —
17.45	Otroška oddaja — 18.15 Nove knjige — 18.45 Narodna glasba ■— 19.30 TV dnevnik — 19.55 Uvod v igre brez meja — 20.05 Ascona: igre brez meja, prenos — 21.35 Celovečerni film
—	23.05 TV dnevnik.
SREDA, 30. maja: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik —
17.45	Otroška oddaja — 18.15 Izobraževalna oddaja — 18.45 Glasbena oddaja — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Lil-lie ■— serijski film — 20.50 Znanost in mi — 21.20 Včeraj, danes, jutri — 21.40 Dokumentarna oddaja.
ČETRTEK, 31. maja: 16.25 Nogomet Napredak/Kruševac : Rijeka — prenos
—	18.15 Znanost — 19.30 TV dnevnik —• 21.00 Zabavno glasbena oddaja —
22.00	Včeraj, danes, jutri — 22.15 Zenska danes, dokumentarna oddaja.
PETEK, 1. junija: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik —
17.45	Med domom in šolo — 18.15 Družbena tema —18.45 Glasbena oddaja — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Na dnevnem redu je kultura — 21.00 Včeraj, danes, jutri — 21.20 Dokumentarna oddaja — 22.05 Zabavno glasbena oddaja — 22.55 Jazz.
SOBOTA, 2. junija: 18.35 Risanke —
19.00	Narodna glasba —	19.30 TV
dnevnik — 20.00 Glasbena oddaja —
21.00	Poročila — 21.10 Feljton.
ZWEI
SPRACHIG
IST
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: ..Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 200.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Žreiec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
^.VLVWWWW%%V.W.V.W/VV'.V%W'.W.%VW.%W^.WW^WWWUVW^WWVWVW\^^
imel besedo pri merodajnih v okolici ali v trgu ali v Celovcu. Bil je konec zoprnega zbadanja s strani Botovih tržanskih klincev hajotov iz bližine fenlajn-firarja. Dregali so ga skozi ves september: V kakšno šolo pa boš šel, ko se je drugod šolsko leto že začelo. Norčevali so se, kjer so se le mogli. Seveda le v vami oddaljenosti. Ali na mestih, kjer so vedeli, da jim hribovški fant ne more do uhljev in butic. Rešilno pa je učinkovalo pismo tudi na fantove domače. Oglašali so se pač tudi taki, ki so namenoma vedno in vedno prihajali na fantovo šolo in na čudno zadevščino, češ kakšna šola mora to biti, da ne začenja s poukom ob istem času kot druge šole. Takole pa še več: Nekateri kar niso mogli zadržati očitne škodoželjnosti, češ to ni kar tako, da bi vsak berač šel študirat; tudi v sedanjem času ne, kajti vedno je veljalo to, kar imaš, kakšne zveze imaš in, da vsaka reč nekaj stane . . .
Fant in njegovi so se oddahnili, ko so izvedeli točen dan odhoda. Babica so si zadnji teden izmislili dober načrt, kako bodo vodili vnuka do določenih ljudi, od katerih se naj fant spodobno poslovi. Zakaj sedaj se začne novo življenjsko obdobje! so babica opozarjali. Kakor bi sami bogvedi koliko sveta obhodili! Ko so vendar vse svoje življenje preparali v teh strminah! Nad petdeset let! A babica so bili načitana ženska. Vedno so imeli knjižno modrost v pogovorih v ustih. Tako so se lahko pogovarjali z marsikom. Tudi brati so se sami naučili. S Pisanjem je šlo bolj počasi. Tako sta se vnuk in babica poslavljala od vseh tistih domačij, kjer je fant
imel svoje velike dobrotnike. Pravzaprav je bilo teh zelo veliko. Babica so ugotavljali: To je, kakor če se seliš, šele opaziš, koliko imovine imaš. Tako je z najinimi dobrotniki. Ko se bo treba od njih posloviti, šele opaziva, da jih je še in še! Fantu se je ob babici vedno dobro godilo. Daši ni bilo vedno samo sončno vreme med vnukom in starko. Tudi nevihte so bile in strela je bila. Vnuk je ob vsakem vremenu rastel za samostojno življenjsko pot.
V Prisoju so bile same priljubljene domačije. Tam so prebivali prijazni sorodniki ali dobri prijatelji.
Fant se je prišel poslovit na botrovo domačijo. Bil je zgodnji oktobrski dan. V teh krajih so oktobrski dnevi polni posebne prelesti. Toliko barve je razlite po leskovih parobkih, gručah sadnih dreves okoli domačij, po macesnovih višavah, po planjavskih preprogah, da oko gleda in uživa in ne napolni strmeče duše do vrha . . .
Na vseh koncih in krajih zaživijo mladeničevi spomini: Pokimava mu cepljena češnja, ki je ob pšenični žetvi ponujala tako sočne rdeče bobke. Onstran groblje se žalosti osamljena ledina, kjer je fant začel pasti prvo leto. Ako je deževalo, je čepel pod velikim starosvetnim dežnikom in godel in godel na orglice. Hanzi mu jih je prinesel iz svoje pisane skrinje. Stari gospodar je stisnil fantu v slovo še stari srebrnik 5 RM.
Pri drugi kmetiji so imeli zato več otrok, ker jih pri prvi niso imeli. Gospodinja pa je slovela po svoji prijetni zgovornosti, pridnosti in darežljivosti. Tu-
di ona je stisnila fantu večji denar v pest — in je še dodala, da bo ob kolinah mislila seveda nanj.
Podpotnikov stric pa so prikorakali iz svoje podstrešne shrambe z veliko posodo medu. Ujec in ostali domači so ga obdarili.
Ko sta babica in vnuk korakala drugi dan k Za-plazniku, je bilo še lepše vreme. Jesen je preočitno otožno lepa. Kaj čuda, da pronicne preopojno v rahlo čuteče sanjavo dušo. In taka dušica je bil drugače sramežljivi fant! To je bila dediščina po mamini strani: Kadar sta uživala in občudovala krasoto življenja, takrat sta nehote zdrsnila v otožje . . .
Tudi pri tej domačiji so bili vezani spomini na pašo in zrele češnje, na točenje medu, na košnjo v planinskih senožetih, na skrivnostno spanje v lesenih kamrah pri pastirjih in poslih.
Babica so imeli vsenaokoli znanke in dolgo vrsto prijateljic. Najbolj so cenili od vseh staro Zoranovo Micko. Z njo so imeli posebne pogovore. Obe sta prebirali vse mohorjanke sproti vsako leto. Segali sta tudi po društveni knjižnici. Druga je skrbela za drugo, da ji kje iztakne morda še nepoznano knjigo. Ali pa tako, ki sta jo pred leti prebrali. Branje sta imeli v visokih čislih. Nekatere takih knjig so bile:
Črna žena, Zadnji vitez Rebrčan, Miklova lipa, Kapelški punt, Mlada Breda, Deseti brat, knjiga o Genovefi. Pa tudi sveto pismo, veliki debeli format kot so mašne knjige, poznana Lampetova izdaja.
(Dalje prihodnjič)
M
I Inaž tedniki .
GOSPOD MORA BITI ljudska igra v 5. dejanjih Čas: nedelja, 27. 5. 1979, ob 9. uri (po maši)
Kraj: farna dvorana v šentlipšu Prireditelj: Farna mladina v Šentlipšu
Mifja Ribičič — 60 lef
SRD „Danica“ v Šentvidu v Podjuni, SRD „Vinko Poljanec“ v Škocijanu in SSD v Celovcu vabijo na
PEVSKI KONCERT
Čas: sobota, 9. junija, ob 20. uri Kraj: pri Uranku — gostišče Wut-te-Luc v Veselah.
Gostuje: mešani pevski zbor delovne organizacije METALKA v Ljubljani. Po prireditvi domača glasba
Otvoritev razstave akademika Božidarja Jakca
PORTRETI KULTURNIH DELAVCEV
Čas: sreda, 30. maja 1979, ob 19. uri
Kraj: Aula Slovenica
Umetnik s soprogo bo sam navzoč
DOM v TINJAH
V	soboto, 26. maja, od 9. do 17. ure
TEČAJ ZA SPRETNE ROKE
„Stenske zvezde“
Voditeljica: sr. Lucija Klemenjak
Od sobote, 26. maja, ob 15. uri do nedelje, 27. maja, do 13. ure
SEMINAR K DRUŽBENIM VPRAŠANJEM
„Strategija za bodočnost“ Referent: dipl. inž. dr. Hans Millendorfer
V	nedeljo, 27. maja, od 9.—17. ure
ŠIVAMO ŽIVALI
„bimbo“
Voditeljica: sr. Lucija Klemenjak
V	ponedeljek, 28. maja, od 14.30 do 17. ure
TEOLOŠKI FORUM
„Izlita milost — teologija in oznanilo binkošti“
Referent: Prof dr. Karl Woschitz
V	sredo, 30. maja
ROMARSKO POTOVANJE NA BREZJE, BLED IN BEGUNJE
za župnije: Šentvid/P., Galicijo, Apače in Šmarjeto Voditelj: Hanzej Olip
Te dni je praznoval svojo 60-letnico Mitja Ribičič, predsednik republiške konference SZDL Slovenije, eden od jugoslovanskih vrhunskih politikov.
Po rojstvu je Ribičič sam pripadnik slovenske narodne manjšine: rodil se je dne 19. maja 1919 v Trstu, vendar je moral — petleten — s svojimi starši bežati v Jugoslavijo. Nastop fašizma, požig narodnega doma so bili neposredni vzroki. V Ljubljani se je vključil v manjšinski klub „Doberdob" ter v „Slovenski klub".
Prav žgoča manjšinska problematika ga je pripeljala v politiko. Kmalu je spoznal, da takratna Jugoslavija in uradne manjšinske organizacije v Jugoslaviji niso bile prav zainteresirane za rešitev manjšinskega vprašanja.
Leta 1941 se je priključil Osvobodilni fronti. Kraji njegovega delovanja: Štajerska in Koroška — pri bitki na Robežah 1. 1942 je bil zraven. Po 1945 je bil republiški sekretar za notranje zadeve, leta 1966 je prišel v Beograd, postal član izvršnega komiteja ZKJ ter med leti 1969 in 1973 bil predsednik jugoslovanske vlade. O svoji beograjski dobi pravi danes: Kakor je povedal Tito, mora Jugoslavija odmevati po svetu, mora povsod iskati svoje zaveznike. Prav tako mora slovenska problematika odmevati po vsej Jugoslaviji, mora dobiti zaveznike po vseh republikah in pokrajinah. Ribičič želi vsakemu slovenskemu odgovornemu funkcionarju, da dela vsaj nekaj časa v Beogradu. Zanj je to bila, kot pravi, ogromna šola. Kot prvi jugoslovanski državnik je pred OZN v New Yorku spregovoril v slovenščini. L. 1972/73 je bil celo podpredsednik Jugoslavije — namestnik Tita, 1973 je bil izvoljen za predsednika RK SZDL Slovenije, kar je še danes.
V intervjuju za NT ob nje-
Slovenska prosvetna zveza vabi vse fotoamaterje, ki se zanimajo predvsem za filmanje, na diskusijski večer, ki bo v torek, 29. 5. 1979, ob 17.30 uri v prostorih Sindoka, St. Ruprechter Straße 19/4
go vi 30-letnici lani je Ribičič dejal o bodočih perspektivah slovenske manjšine v Avstriji: „Sedanji polbžaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji ni zadovoljiv, nasprotno, ravno v zadnjih letih se je še po-
slabšal. To ni stanje, s katerim bi se bilo mogoče sprijazniti in zato tudi ne more trajati večno. Menim, da kljub videzu brezizhodnosti ne bi bilo u-mestno izgubljati vero v moč in odločnost manjšine, v podporo države matičnega naroda in ne nazadnje v politični realizem v avstrijski družbi.
Restriktivna zakonodaja, vzdušje šovinističnega sovraštva z zastraševalnimi sodnimi procesi tu sredi Evrope resnično ne morejo biti zgledna perspektiva sodobne Avstrije, ki ima poleg tega kot majhna in nevtralna dežela velike ambicije z Dunajem kot pomembnim središčem številnih mednarodnih agencij združenih narodov. Manjšina trka na vest in zavest druge avstrijske republike danes in bo še bolj jutri z zorenjem manjšinske in splošnočloveške problematike sodobnega sveta in Evrope."
Mitji Ribičiču želijo še mnogo let plodnega delovanja tudi Koroški Slovenci.
Kulturno doživetje v Hodišah
Del članov harmonikarskega ansambla iz Litije
Odlično kulturno doživetje je nudilo v soboto zvečer obiskovalcem Slovensko prosvetno društvo „Zvezda“ iz Hodiš, ko je uprizorilo v domu sindikata — pri Habnarju — kulturni večer. Polna dvorana z odličnimi častnimi gosti na čelu je napeto sledila izvajanjem domače tamburaške skupine, harmo-nika-ansamblu iz Litije ter ansamblu Hanzija Artača. Z veseljem se je predvsem dalo poslušati goste iz Slovenije, ki so dokazali, da se že z mladimi izvajalci da predvajati kvalitetno muziko. Vsekakor je bila to spodbuda za naše glasbene šole, ki delujejo trenutno v Pli-
berku, Bilčovsu ter Šentjakobu v Rožu, da bi čim hitreje usposobile naše mladince in mladinke za muzikalne nastope na domačih odrih.
Slovensko prosvetno društvo „Zvezda“ v Hodišah se je torej v polni meri vključilo v živahno društveno delo slovenske prosvete na južnem Koroškem; želeti bi bilo, da
Slovensko prosvetno društvo „Rož" vabi na koncert
„PESMI NARODOV“ ki bo na binkoštno nedeljo, dne 3. junija 1979, ob 20.00 v farni dvorani v Šentjakobu v Rožu Poje: Mešani pevski zbor „Rož“ iz Šentjakoba v Rožu.
Dirigent: Lajko Milisavljevič. Prostovoljni prispevki se bodo darovali žrtvam potresa v Črni gori.
Vsi prisrčno vabljeni
Krajevno združenje ZSM Šentjakob vabi na film
KENNEN SIE KAPPLER?
ki bo v ponedeljek, dne 28. maja, ob 20.00 v društveni sobi nad posojilnico.
Film prikazuje oživljanje neonacizma v Zvezni republiki Nemčiji.
Vsi prisrčno vabljeni
Vabimo na mladinsko spevoigro Svetlane Makarovič
HIŠA TETE BARBARE Prireditelj: Otroški vrtec „Naš otrok“ v Celovcu Čas: sreda, 30. maja 1979 ob 14.30 uri
Kraj: dvorana v Mohorjevem dijaškem domu, 10. Oktoberstraße 25
Romanje v Marijino Celje in Seckau za župnije Šentjakob v Rožu, Rožek, Lipa, Vrba, Loga vas; Čas: torek, 29. maja 1979 Vozi: avtopodjetje Sienčnik Voditelj: Jože Kopeinig Cena: za vožnjo in vstopnino v Seckau šil. 180.—; za večjo skupinsko sliko šil. 20.—
Kuratorij za glasbeno šolo išče UČITELJE
za sledeče inštrumente: klavir, kitara, harmonika, trobila, pihala, godala. Kvalificirani glasbeni učitelji, ki so pripravljeni prevzeti nekaj tedenskih ur, naj pošljejo prošnje s priloženimi spričevali na naslov: Kuratorij za glasbeno šolo, Spital-gasse 12, 9020 Celovec.
bi poleg tamburaške skupine — ki je gotovo danes ena prvih v tej stroki na Koroškem — pričele delovati tudi druge kulturne interesne skupine, ki jih tudi v Hodišah prav gotovo ne manjka.
Potres Črna gora: solidarnost Slovencev
Na tednikovem kontu 3350 pri Zadružni zvezi se je za potresne žrtve v Črni gori medtem nabrala lepa vsota: 200.000 šilingov. Akcija teče naprej, nabrana vsota se bo podvojila od avstrijske zvezne vlade.
N. N., Grabalja vas 400.—, Samonig Karl, Marija na Zilji 1400.—, Bister Lorene, Svetna vas 300.—, Lipuš Florjan, Lepena 100.—, Hedenik Johan, Prebije 100.—, Šturm Georg, Mokrije 1000.—, Miki Josef, Svatne 200.—, Zerzer Josefa, Sveče 200.—, Zenkel Matilda, Sveče 200.—, Šimenc Aleks, Vudmat 200.—, Mochar Peter, Dobrla vas 500.—, Amrusch Marija, Šentjakob v Rožu 500.—, Writz Agnes, Stehen 1000.—, Pörtsch Ludwig, Stehen 200.—, Černko Johana, Gamlitz 50.—, N. N., Velikovec 100.—, Skrbniški dom, Pliberk 2000.—, Gotthardt Vincenc, Šmohor 100.—, Kreutz Franc, Celovec 100.—, Mochar Katarina, Dobrla vas 500.—, Slugoutz Josefina, Podgora 500.—, Tschernitz Maria, Dvor 100.-—, Miki Martin, Zrelec 60.—, Warasch Miša, Celovec 200.—, Šimenc Franc, Vudmat 200.—, N. N., Železna Kapla 400.—, Markun A. A„ Železna Kapla 800.—, Brumnik Marija, Obirsko 200.—, Safran Rudolf, Brdo 500.—, Vrečar Ana, Linz 100.—, Krušic Anton, Velinja vas 400.—, Kriegl Eliz. in Mar., Celovec 1500.—, Mochar Peter, Dobrla vas
1000.—, Perč Kristina in Paula, Obirsko 2000.—, Petratsch Ana, Komelj 50.—, Gril Kari in Margareta, Pliberk 300.—, Kert Agnes in Fric, Nonča vas 500.—, Buchwald Franc, Nonča vas 500.—, Ogris Marija, Svatne 500.—, Valeško Franc, Pliberk 300.—, Anton Martinjak, Celovec 100.—, dr. Pavle Zablatnik, Celovec 600.—, Zofija We-denig, Šmarjeta 1000.—, Alojz Vauti, župnik, Sele 1000.—, Čebul, Sele 1000.—, Kušej Josef, Šmihel 200.—, Zaletel Vinko, Vogrče 300.—, Matevž Wakounig, Mlinče 100.—, Matevž Nabernik, Gluhi les 200.—, Valentin in Marija Kapus, Bilčovs 200.—, Wigosch-nig Marija, Žihpolje 100.—, dr. Popitsch, Gradec 100.—, Martin Mischitz, Psinja vas 100.—, Popotnig Franc, Dunaj 50.—, H. Oman, Dunaj 500.—, Urban Rudolf, Goriče 200.—, Herbert Miklin, Pliberk 200.—, Kumer Frič, Blato 100.—, Lesjak Janez, Vrba 100.—, Wolle Janko, Borovnica 100.—, Kargl Foltej, Bače 100.—, Einspieler Miha, Bilčovs 200.—, Domej Ignac, Rinkole 300.—, Oraže Mirko, Sele 500.—, Jozij Pack, Kotma-ra vas 500.—, Piček Siegfried, Rožek 200.—, Jožef Broman, Pliberk 100.—, N. N., 100.—, Johan Oraže, Resnik 500.—, ljudska šola, Kostanje 200.—, Irnberger-Traar, Dunaj 300.—, Marija Uschnig, Borovlje 1000.—, Ljudmila Fixl, Škocijan 400.—, Danilo Prusnik, Celovec 100.—, Stanko Polzer, Šentprimož 500.—, W. Holzinger, Celovec 50.—, Anton Jop, Replje 100.—, Franc Va-lentinič, Pliberk 200.—, Ogris Tomaž,
Sele 200.—, N. N., Hodiše 1000.—, Čebul Valentin, Šmihel 500.—, otroški vrtec šolskih sester v Šentpetru 1850.—, Johan Bokalič, Šentjakob v Rožu 500.—, Angela Obitschnig, Rute 150.—, Franc Janežič, Leše 150.—, Franz Marold, Grabalja vas 500.—, Peter Grilz, Sp. Podgrad 200.—, Hudi Štefan in Marija, Rikarja vas 500.—, Amalija Tomažej, Strpna vas 50.—, dr. Stanko Jelen, Celovec 500.—, učenke strokovne šole za ženske poklice v Št. Petru 1070.—, Kopeinig Ana, St. Peter na Vašinjah 100.—, Rudolf Maier-hofer, Podjerberk 100.—, Kuchling Anton, Velikovec 1000.—, Roblek Franc, Sele-Borovnica 500.—, Malle Michael, Sele-Zg. Kot 100.—, Cudrman Angela, Obirsko 200.—, Franc Mertel, Brnca 1000.—, Sommeregger Neva, Kamen 500.—, Malle Dorothea, Šentjanž 1000.—, Peter Plesnik, Bela 20.—, Franz Schlapper, Marija na Zilji 300.—, Agnes Pisjak, Zrelec 100.—, dr. Dieter Engelmann, Dunaj 500.—, Mak Elisabeth, Sele-Fara 200.—, Terezija Kač-nik, Sreje 100.—, Angela Kelih, Sele-Fara 200.—, Gregor Reichmann, Bilčovs 500.—, Terezija Eberhard, Šmihel v Labotski dolini 100.—, Stingler Angela, Muškova 100.—, Melanie Be-gusch, Sveče 600.—, Ursula Andrejčič, Bistrica v Rožu 20.—, Partl Jožef, Mače 500.—, Andreas Milavec, Breg 100.—, E. Oberleitner, Beljak 150.—, Bučovnik Rok, Goselna vas 100.—, Janežič Mirko, Rute 200.—, skavti 500.—, Bricman Johan, Strpna vas 400.—.
Poslovalnica Šentprimož
Spoštovani domačini!
Spoštovani gostje!
Posojilnica Vam je bliže.
Vljudno Vam sporočamo, da bo s 1. junijem 1979 Posojilnica Dobrla vas odprla tudi v Šentprimožu svojo podružnico za ves denarni promet.
Priporočamo se za Vaš obisk!
Poslovni čas: Od ponedeljka do sobote — v sobotah samo dopoldan