Zborovanja ,,Saveza hrv. učiteljskih društava". (Dalje.) Sedma občna skupščina. Tudi ta skupščina se je vršila v veliki dvorani učiteljišča. Število udeležencev je bilo še večje kot prejšnji dan. Predsednik »Saveza« otvori skupščino z običajnim pozdravom, nato se rešijo še neke formalnosti in izvoli nov odbor za dobo treh let. Soglasno se izbere dosedanji predsednik Stjepan Basariček za predsednika, za odbornike pa Andrlic Franjo, Granec Josip, Ivkanec Tomislav, Jambrišak Marija, Kirin Josip, Klobučar Josip, Kovačič Anka, Kranjc Škender, Lisac Mato in Pejnovič Milan. Razen zadnjega so bili vsi prejšnji odborniki. Preide se na razpravo vprašanja: »Katere koristi nam nudi nerazdeljen šolski čas ? Bi se li mogel uvesti v naše žole, in če, v katere in kako ?« Po sklepu predskupščine sta določena dva govornika, in sicer dr. Jurij Cenkič, veroučitelj v Križevcih, in Josip B i n i č k i, nadučitelj v Nikincih, ki sta razmotrivala vprašanje z dveh različnih stališč. Ker je to vprašanje zanimivo in se je korenito razpravljalo, hočem priobčiti vsaj glavne misli govornikov. Omeniti pa moramo, da se je to vprašanje že prej pri vseh v »Savezu« združenih društvih obravnavalo in so tedaj zboravalci že vso snov prej predelali. Ali bi ne bilo kaj takega pri naši »Zavezi umestno? Na mene je naredilo čuden vtisk, da je pri učiteljski skupščini nastopil kot govornik duhovnik in še v takem slučaju. Mi Slovenci namreč nismo tega vajeni. Pa tekom razprave sem uvidel, da je mož ne le strokovno imenitno govoril, temveč da je tudi izborno podkovan v pedagoških zadevah. Žal, da naši slovenski duhovniki rajši politikujejo, kakor da bi se pečali s pedagoškimi vprašanji. Govor dr. Cenkica (skoraj doslovno):*) Spoštovana skupščina! Vsakemu pouku je treba, da se ozira na psihofizično moč otrok. Oni pouk je najbolji, ki se akomodira biološkim potrebam naše dece. Pravi pouk nikdar mladine ne preobloži. On zna s svojo osnovo, s svojo razdelitvijo ur, s svojo ekonomijo in metodo doseči uspehe, tako, da ne oslabi delavne moči otrok, da ne napenja preveč živcev, da ne ruši one harmonije, ki mora obstojati med dušo in telesom. Naša Ijudska šola bi bila tisočkrat idealnejša, ako bi v najkrajšem času naučila deco vsega potrebnega, a da bi najmanje potrošila psihofizične moči otrok. Na žalost je naša ljudska šola še daleč od tega ideala. Obče se misli, da vlada v nji preobloženost. Mi smo kot pedagogi dolžni delati na to, da deco razbremenimo. Kaj nam bo učen, a slab in mehkužen naraščaj! (Tako je!) Eno izmed mnogih sredstev za razbremenjenje je na vsak način nerazdeljen čas pouka. Ta pokret je k nam došel iz Nemčije, iz domovine modernih laboratorijev še modernejših znanosti: psihofizike, pedagoške psihologije, patalogije in higiene. Vprašanje nerazdeljenega časa pouka je samo en člen nedogledne verige, ki nam jo je dosedaj skovala moderna eksperimentalna pedagogika. Kot katehet sem jel proučavati vprašanja pedagoške psihologije, patologije in higiene. Bavil sem se tedaj tudi z vprašanjem nerazdeljenega časa pouka. Zakaj sem to storil ? Gospoda, meni kot katehetu ni vseeno, da mi učitelj izmuči tako otroke, da v svoji uri ne morem ž njimi uspešno delovati. Pa zopet ne smem tudi jaz preveč izrabljati dece, da potem zopet učitelj ne more svojih predmetov uspešno poučevati. Težnja tedaj, da delamo v skladu glede na psihofizično moč otrok, je bila prvi vzrok, da sem se vrgel na omenjene znanosti. Šolski zakon izenačuje veroučitelje v vsem z učitelji. Paragrafi o šolskih konferencah dajo učiteljstvu široko polje, da deluje v zmislu napredovanja šolskega pouka. Kako pa se more katehet vtikati v razpravo, ako ni poučen o vseh šolskih vprašanjih tako v teoriji kakor tudi vpraksi? Nisem *) Na ta govor izrecno opozarjamo svoje čitatelje. Uredn. zato, da se katehet omeji samo na svoj katekizem in biblijo. On se mora na vse razumeti. In če bode katehet več brige kazal za delo učitelja v šoli, tedaj ga bodo tudi učitelji in deca bolj ljubili. (Zivio! Tako je!) Z druge strani zopet dopuščam, da tudi učitelj svobodno nastopi na polju kateheta. Kakor ne znamo, kje so meje med naravskim in nadnaravskim delom, tako tudi ne moremo točno določiti meje delovanja učitelja in kateheta v ljudski šoli. Od tega vzajemnega nastopanja bosta imela ljudski pouk in ljudska odgoja velikanske koristi. A sedaj na samo stvar! Najprej hočem razložiti, katere so koristi nerazdeljenega časa pouka, a potem izra/.iti, v katere šole in kako bi se to dalo uvesti. I. Takoj v začetku izpovem, da so koristi nerazdeljenega časa pouka velike. Te koristi opazujemo na higienskem, pedagoškem, socialnem in etičnem polju. Katere so higienske koristi ? Te koristi obstojijo v tem, da nerazdeljen čas pouka bolje ugaja zdravju otrok, ker deca lažje prebava in ker se deca več kreta na svežem zraku. Premotrimo te točke. a) Da je zdravje otrok pri nerazdeljenem času pouka bolje, nego pri razdeljenem, to je jasno dokazal slavni Schmid-Monnard, mestni fizik v Halli. Ta strokovnjak je proučeval v Halli na tamošnji mestni šoli bolehanje pri obeh načinih poučevanja. Pri dečkih je imel 2100 slučajev. Od teh je odpadlo 540 na nerazdeljen, a 1560 na razdeljen čas pouka. Pri deklicah je opazoval 2380 slučajev. Od teh je odpadlo na razdeljen 1900, a na nerazdeljen čas pouka 480. Pri obeh načinih je bila ista časovna doba. Deca z nerazdeljenim časom pouka je pomagala doma več delati kakor ona z razdeljenim. Govornik je na dveh tablah narisal grafikone, iz katerih je videl vsakdo pregledno uspeh Schmid-Monnardovega preiskovanja. »Napredak« ima v št. 32. ponatisnjene grafikone, na katere opozarjamo one, ki se zanimajo za vso stvar. Rezultati Schmid-Monnardovi so vzvišeni nad vsakim sumom. A kje so vzroki večjemu bolehanju pri razdeljenem času pouka? Gotovo v tem, ker se deca pri razdeljenem času pouka manj kreta na svežem zraku in ker razdgljen čas pouka manj pospešuje proces prebavljanja, in ne paralizuje utrujenosti od jutra z ono od prebave. Da je še kak vzrok, gotovo bi ga odkril ostroumni Monnard. Ne moremo tedaj reči, da je naš zaključek storjen po oni »post hoc — ergo propter hoc«. Kaj hočemo jasnejšega dokaza, da je nerazdeljen čas pouka povoljnejši zdravju otrok ? Zato jaz to Schmid-Monnardovo razkazovanje navajam med svojimi najkrepkejšimi dokazi. b) Nerazdeljen čas pouka ne zabranjuje procesa prebavljanja. Naša deca kosi okolo poldneva. Aksel Key, ki je dosedaj v tem vprašanju ena prvih kapacitet, zahteva, da ima dete po kosilu najmanj 3 ure odmora. V tem času se koncentruje kri v okolišu vegetativnih organov. Zaraditega je ni toliko v mozgu, pa zato čutimo v tem času neko zaspanost in utrujenost. V nadaljnem teku prebave povzroča ista neki nemir. To je zato, ker se zaradi tvorbe novega materijala za kri rabi toplota. Pokličemo tedaj otroke ob ll^2. ali ob 2. uri v šolo, tedaj jih silimo na duševno delo ravno v času, ko je prebavljanje na vrhuncu. Učenje tira kri od vegetativnih organov k mozgu, pa trpi tako prebavljanje. Zato so nam otroci bledi, slabi in bolehni. Mnogi bolehajo na želodcu. A vse to zaradi tega, ker jim ne damo prilike, da ono malo kosila prebavijo tako, kakor zahteva priroda. Isto se opaža tudi pri učiteljih. Vsak mi rad prizna, da je velika muka biti že ob pol 2. ali ob 2. uri v šoli. (Istina je!) Jaz moram prvo uro v šoli semtertja hoditi. Drugi gospodje so mi rekli, da so že zaspali na katedru. (Živio! Smeh in odobravanje.)*) Tako zahteva zakon prirode svoje. Zivali mirujejo, ko so vase vzele hrano, ker se pokoravajo instinktivno prirodnim zakonom; a mi razumna bitja se borimo proti njim! »Difficile est contra stimulum reculcitrare.« To se maščuje! (Tako je!) c) Nerazdeljeni čas pomore, da je deca več na svežem zraku. Že navedeni Aksel Key zahteva, da se šolsko dete giblje na svežem zraku 6 do 3 ure. Za prvi razred zahteva 6 ur, za drugi 6—5, za tretji 5, za četrti in peti 4—3, a za višje ljudske šole 3 ure. To je minimum, ki ga moramo dopustiti naši deci, ako želimo, da razvija svojo individualnost, svojo fizično moč. Roko na srce, ali se morejo naši otroci pri sedanji naučni osnovi in pri sedanjem načinu pouka zadosti kretati v svežem zraku? (Ne, ne morejol) Uvedemo nerazdeljen čas pouka, dobijo otroci najmanj 3 ure za svobodno kretanje. A kaj delajo sedaj ? Kadar je grdo vreme, ostanejo otroci na vaseh in v mnogih mestih v šoli čez poldan. Prva posledica temu je prah. Solski prah je jako nevaren. Meyrich je dokazal, da pride na en gram šolskega prahu 20,000.000 mikroorganizmov. Ta prah seda v pljuča, pa provzročuje različne bolezni, v največ slučajih — tuberkulozo. Tudi očesne bolezni, ki so tako pogoste pri otrokih, nastanejo često zaradi prahu. Mislim, da ta prah ne koristi učitelju. Mnogi izmed nas imajo vsa pljuča polna prahu. Ako je učitelj močen, tedaj naj hvali Boga, ako je slaboten, tedaj bo pač težko dočakal polno penzijo. (Odobravanje!) Druga posledica je to, da otroci napolnijo sobo z ogljikovim dioksidom. Kemik mesta Berolina, Pettenkofer, je dokazal, da je ena promila ogljikovega dioksida škodljiva za organizem. Jaz sicer nimam kemičnih priprav, ki se ž njimi meri količina teh zračnih miazmov, a na podlagi izkustva raznih učenjakov, ki so merili ogljikov dioksid v raznih šolah (Erismann, Lench, Recknagel, Pettenkofer, Morrison, Hesse, Croissant, Ignatijev) smelo trdim, da imajo naše šole do početka popoldanskega pouka 5—8—10%0 ogljikovega dioksida. To ni čudo. Dr. Hesse je dokazal, da se za vsake dve ure pouka nabereogljikovega dioksida do 3'5%0. Dr. Burgerstein je z računom v roki dokazal, da mora na vsako dete odpasti vsako uro 25 m? svežega zraka, ki se mora petkrat izpremeniti, če hočemo, da ne bo »zračni kubus« pokvarjen z več kakor eno promilo ogljikovega dioksida. A kake so naše ventilacije? Kakšen je prepih v naših šolah? (Žalostno!) A vendar samo prepih izžene ogljikov dioksid iz sob. Berolinske šolske oblasti točno predpisujejo, koliko mora vsako poedina ventilacija dovesti zraka, a kaj se pri nas godi v tem pogledu? (Malo ali ničl) Potem se pa čudimo, da nam otroci zbole na glavobolu, težko in naglo dihajo, njih srce bije nepravilno in da dobijo razne druge bolezni. Uvedemo pa nerazdeljen čas poučevanja, vse to odpade. Deca bo v svežem zraku. Kolik bi bil razloček! Deca vesela in živahna, sveža, rdeča, zdrava — a sedaj zaspana, slabotna, bleda, rumena in bolna. To so glavne hi- *) V naših krajih se začenja popoldanski pouk iz večine že ob eni. To je šele muka za otroke in učiteljstvo. Uredn. gienske koristi. Ko bom govoril o poldnevnem pouku, se hočem zopet vrniti na higiensko polje. Sedaj pa čujmo pedagoške koristil (Dalje.)