JANUAR DUHOVNO ŽIVLJENJE 1986 giliriillji »6 lleljgija I® 181 giiiiifi LA ESPERANZA DE LA CONVERSION El hombre, micntras viv: en este minulo, no queda encerrado defini-tlvamente en el pecado que comete, por grave que fuese. Mantiene su libre albedrio y la responsa-bbidad de sus actos. Permanece en el la vocacion de Dios a la vida y a la santidad de la justieia y el arnor. Mas aun, Dios Pa-dre lo Hama con inmensa misericordia a renovar su fidelidad y a adqui-lir un grado de amistad superior al perdido por el pecado. Para ello nos envio a su Hijo muy amado Jesucristo, cuya predicacion puede ser sinteti-zada en su llamado a la conversion: ‘'Convertios y creed en la Buena Nueva” (Me. 1, 15). (Oonferencia Episcopal Argentina) SLOVENSKI NARODNI ODBOR želi vsem Slovencem in Slovenkam v domovini, v zamejstvu in v zdomstvu milosti polne božične praznike ter mirno in srečno novo leto. Ohranimo tudi v novem letu trdno vero v obstoj slovenskega naroda. V tisoč štiristo letih je naš narod prestal mnogo hudega, je doživel mnogo napadov od vseh strani, je krvavel iz neštetih ran, pa je kljub'temu obstal. Preživel bo tudi sedanjo težko dobo in se otresel vseh, ki mu kratijo svobodo in samostojnost, ki uničujejo slovensko zavest in kulturo ter ogrožajo slovenski jezik. Zaupajmo v nov prerod slovenskega naroda. Zavedajmo pa se, da sta rešitev in novo vstajenje slovenskega naroda tudi v naših rokah, dokler bo med nami vladal duh politične demokratičnosti, močne organizacijske enotnosti, ki ne odklanja različnosti, predvsem pa velika ljubezen do vsega slovenskega. Slovenski narodni odbor skuša z vsemi svojimi silami delati v teh pravcih, prosi pa za pomoč in sodelovanje vse Slovence dobre volje, da skupaj zgradimo lepšo slovensko prihodnost. Za Slovenski narodni odbor: Rudolf Smersu predsednik DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA leto 53 januar 1986 II to z Novo leio - nove nade Izteka se novo koledarsko leto, spet nam posebej prihaja v zavest, kako nam poteka življenjski čas. Nekaterim teče počasi, nestrpno čakjo trenutka, da se jim izpolnijo želje. Drugim gre čas Prehitro, lovijo minute, da izkoristijo kar največ užitkov ali dopolnijo delo, ki so si ga naložili. Vsem pa teče neizprosno in nepovratno. lnexorabile tempus! Slavnosti ob koncu leta imajo tako dvojno razpoloženjsko oznako. čutimo, da nam je čas naložil nov križ, a obenem smo si svesti, (la imamo še moči za pot naprej. Zdrava sila narave nam usmerja Pogled v prihodnost, v kateri sebi in okolici želimo dobro in si to dobro tuidi obetamo. Kakšne so naše nade ob novem letu? Kaj in kako si voščimo? V naravi človeka je, da išče srečo, to pa najde, če si zadosti Potrebam, zmore zaupno vdanost v usodo in razvije moč krščanskega upanja. Pri voščilih si povečini izrekamo željo, naj bi imeli v izobilju vsega, česar si poželimo. Srečni naj bi bili torej, če se nam izpolni vsaka želja in bi imeli na voljo vseh dobrin. Nekdaj so si ljudje voščili, naj bi jim ne manjkalo, česar jim je treba za dušo in telo. To gotovo bolje izraža celoten pogled na nadčutno naravo človeka, ki ni le proizvajalec in porabnik, marveč bitje na poti, ki si služi višjo srečo. Duša in telo sta neločljiva, zato mora skrb za telo upoštevati dušne potrebe. Pomanjkanje in preobuje sta lahko kvarna za človeško .osebnost. Kdor ima takoj na voljo vsega, česar si poželi, ne more biti srečen, ker n'ma hrepenenja, pri katerem čaka, da :?e mu izpolni. Izpolnitve neurejenih želja pa sploh ne smemo želeti, ker prinaša zlo. Želje za srečo sebi in drugim se smejo in morajo izrekati s pridržkom. Vendar ne sme biti v mislih vnaprejšnje sumničenje premožnosti in znanstvene a.i umetniške veljavnosti in izključujoče povzdigovanje ubožnosti in ljudske preproščine. Urejeno teženie po osebnem napredku je znamenje zdravega duha in se vsaj po učinkih usmerja tudi v korist skupnosti. Brez rasti poedincev ne raste družba, vendar naj bo družbeni ugled nasledek, ne prvi nagib osebne prizadevnosti. Ko voščimo sebi in drugim srečo, naj imamo tedaj v mislih srečo za dušo in telo, pa tako srečo, ki ho v dobro tudi drugim. Človek pa ve iz izkustva, da ne more biti v ničemer povsem in trajno zadovoljen. Vedno ga spremlja lcai, kar ga v tistem času ali za naprej moti in vznemirja. Lahko je to prema’«) trdno zdravje, lahko pogled na nepopolnosti opravljenega dela ali predvidevanje prihodnjih težav. To je naša neogibna stvarnost, ki jo moramo sprejemati, da sploh moremo naprej. Kogar težave in celo le delni neuspehi preveč prizadevajo, ne more dalje in podleže. Samo kdor vdano, brez notranje upornosti, sprejema danosti narave in omejenosti svojih zmožnosti, se more dvigniti nad zapreke in jih premagati ali obiti. Zmagoslavje nad ovirami polni človeka s srečo, vdaja pred njimi ga stre. Ovire so kdaj lahko nepremagljive. Tedaj se nam stvarnost še bolj neogibno nalaga, treba nam je še več zaupne vdanosti. Morda vemo, tla se nam zdravje ne bo vrnilo, morda so se nam načrti izjalovi i in smo izgubili vse, kar smo vložili v svoj podvig, morda smo v položaju, kot bi se nam ugrezalo pod nogami in nam je v skušnjavo obup. Da preživimo, se nam je takrat zateči v višjo voljo. Morda bomo spoznali, da nismo tako na koncu, morda, da ima naše življenje še kak drug smisel, morda nas bo reševalo, če spoznamo, da zadošča jemo. Končno nas bo zavest, da naše bivanje le ni biez smisla, morda celo osrečevala. To spet ni povzdigovanje zgolj trpnosti, z'asti ne, če gre za družbeno skupnost. Narod nikoli ni v takem stanju, da bi moral pričakovati svojo smrt ali tla hi se moral za trajno odpovedati neodvisnemu življenju. Narod sc ne sme vdati v usodo, kadar mu oblast jem je notranjo svobodo, vsaj na dnu zavesti mora ostati volja, da se otrese nasilja in si prosto postavi oblast, ki ga bo vo- zus Kristus. Sveti Jožef, Devica Marija, Sveti trije kralji. Sveti večer, ki smo ga praznovali že tisoč let. Ničkolikokrat smo brali, da je vera zasebna stvar državljanov in da bodi Cerkev ločena od države. Toda, ko smo po sovjetskem vzorcu ločili Cerkev od države, smo v resnici potisnili vernega človeka v podrejeni položaj v družbi, oddvojili smo ga od države in spremenili njegovo vero, ki je eden temeljev naše kulture in civilizacije, v nezakonito ..skrivnost". To pa je zapostavljanje v ustavnem, pravnem in človeškem pogledu, ki mu ne moremo in tudi ne smemo pritrjevati. Celo vzhodnoevropske države so priznale božič kot praznik ljudi in njihovega poizvedovanja, kdo so, odkod so in zakaj so. Spominjam se iz svojih otroških let našega družinskega svetega večera. Najprej se spomnim na Miklavžev sejem, ki je bil1 na nekdanjem Kongresnem trgu. Najbrž je bilo veliko kiča in kramarske robe, ampak moje otroške oči so videle le barve, luči in za njimi iskale skrivnost sveta. Potem se spomnim smrek in smrečic, ki so jih prodajali prav tako na Kongresnem trgu. Ko sem z materjo in očetom hodil po tem, na asfalt prestavljenem gozdu, sem vroče prosil nebo, da bi na Sveti večer zagledal v sobi božično drevesce polno lučk, okraskov vseh vrst in barv, pod drevesom pa jaslice, pred katerimi sem klečal in z otroško vročo sapo grel dete Jezusa. Popoldanske in zgodnje večerne ure pred svetim večerom so bile polne o-pravil, saj smo prijazno pomagali materi, ki je imela toliko dela in skilbi, da ji je najmanjša pomoč iiz nerodnih otroških rok pomenila ne le dejanje dela, marveč tu- (h dejanje ljubezni in spoštovala. Predno smo vstopili otroc'i •n starš: v sabo, kjer je bilo dre-vesce in kjer so stale jaslice, je °ee obhodil s kadilom na žerjavi v lopat ci za premog stano-Vanje, stopnišče, pa tudi klet in Podstrešje. Bile so to blage vonjave, s katerimi sem v spomi-nu ž:vel tja do Novega leta in še Oaiprej. Skoroda do tistega dne, so se na vrtu za hišo spustile 'zPod neba tople pomladanske sa-pe >n je veter šumel v visokih vrhovih smrek. Ko smo stopili v sobo z drevescem in jaslicami, nas je mati Po križali a in objela. Poljubila nas Je na čelo, Bog vedi zakaj sem takrat videl v materinih očeh sol. ZG- Ali so bile to solze sreče, družinske in človeške sreče ? Potom, ko smo stopili k drevescu, je oče vključil rad'ij'ski sprejemnik in kmalu smo zaslišali staro Sveto noč, ki bi morala biti himna evropskih narodov. Ko je minila božična glasba, je mati stopila k svojemu možu in našemu očetu in mu rekla: „Ti moj Ludvik," on pa jo je sramežljivo pobožal po licih. Potem, ko smo se dotaknili jedi, smo otroci nesli v kletno stanovanje, kjer sta živela upokojenca, darila. Bila sta stara, revna 'in sta težko živela, še težje kot mi, ki nam ni bilo lahko, saj je zaslužil za življenje le oče. Ko smo se vrnili z obiska, smo sedli k mizi. Ščuka, krompirjeva solata in kos orehove potice za vse, ki smo sedeli okrog mize. Molili smo, predno smo se dotaknili vilic in nožev. Bili smo lačni, kajti postili smo se od jutra. Zdaj večkrat premišljujem o tej naši molitvi in vedno v njej odkrijem znak 'in simbol počlovečenja, zakaj prav molitev nam je preprečila, da bi planili po jedeh kot razbojniki iz zasede. V nas je prišel čas. Veliki, čeprav kratek čas. Med besedami Očena-ša smo gledali v nebo in ne na krožnike, ki so čakali na nas. Šele ko je naša molitev minila in nismo bili več požrešni ljudje, se je naša sveta večerja začela. Mati pa je rekla: ..Verujem, da ni naša zadnja." Molčali smo, ko smo jedli. Gledali smo mater in očeta in hvaležno sprejemali iz njunih rok darove. Poljubili smo kos belega kruiha, ki je bil na naši mizi le ob velikih dneh. Ko sta mati in oče trčila s kozarci svet- lo rdečega bizeljČana, je oče prebral voščila, yj smo jih prejeli in nam povedal, komu smo jih poslali mi. Potem pa je sledila otroška igra, ki sta jo mati in oče gledala molče. Kdo bi vedel, kaj sta mislila takrrat, ko sta nas gledala v igri z darili, ki so bila komajda več kot simbolična. Svinčnik ali radirka, svetlo šumeč barvast papir, iz katerega smo izrezovali figurice 'in geometrijske like, pa rokavice ali nogavice. Morebiti sta mati in oče v duhu gledala svoje bajtarsko otroštvo in mladost. Prepričan sem, da sta bila polna notranjega miru in zadovoljstva, saj sta nam kljub hudim časom pripravila uro srečnega in blagoslovljenega večera. Ko mi je bilo sedem let, me je mati prvič peljala k polnočnici v trnovsko cerkev. Prešernovo in Finižgarjevo. Ampak prvo polnočnico sem doživel le slušno, kajti majhen, kot sem bil, sem videl pred seboj in nad seboj le hrbte ljudi, ki so peli božične pesmi. Zato me je mati naslednjega dne še enkrat pospremila v cerkev, da sem si lahko ogledal jaslice. Ko sem se vrnil ponoči domov, sem po stopnicah že sanjal. Lepe, tople sanje, ki so bile sladka ljubezen neznanega, skrivnostnega in kar je najlepše prihodnjega. Želel sem, da bi mati in oče živela večno in da bi bila živa tudi še takrat, ko bom že star in betežen. Zdaj premišljujem in ugibam, kaj je bilo slabega v božiču, da ni več dovoljen in zaželen? Za- kaj ni več svetega večera in božiča, o katerih so naši pesniki 'in pisatelji napisali toliko čistih u-metniških besed? V zapisu v Teleksu (Jožica Grgič, Dan tradicije, družine, vere..., 3. jan. 85) avtorica vprašuje, zakaj toliko mladih ljudi obišče polnočnice. Rekel bi, da je duhovna lakota sodobnega slovenskega človeka čedalje večja in hujša. Ne le fizična lakota, kakršna je danes v Afriki, tudi duhovna lakota, kakršno spoznavamo v modernem industrijskem razvitem svetu, lahko ubija in u-ničuje človeška življenja. Zato iščemo poti k starim izročilom in starim duhovnim vrednotam. Ne zato, ker smo obupani in šibki, marveč zato, ker smo močni in zdravi. Kajti življenje, vesolje, ni le velik čudež, je tudi skrivnost. Te pa ni mogoče razložiti ne s fiziko in ne s kemijo, pa tudi s sociologijo ne in še manj s politologijo. Ko prebiram učene filozofske razprave o bivanju in biti, o smrti in življenju, se sprašujem, kje je človeško srce in kje so človekove oči, da ne vidijo več oblaka na nebu in ne zvezd na nočnem firmamentu. Vem, kdo je bil Voltaire, zato razumem njegove besede: „če Bog ne bi obstaja!, bi si ga morali izmisliti; a vsa narava nam kliče, da obstaja." Prav nič ne verjamem scienti-stičnim razlagalcem življenja in vesolja. Le to dobro vem, da ne smem postati oblastnik in ne izkoriščevalec, pa ne lažnjivec in Evharistično leto 'Evharistično leto ima geslo: Evharistija — kruh življenja in yez edinosti.. Geslo nam pove, da je evharistija v najtesnejši zvezi z življenjem in z občestvom. Kristus sam pravi o isebi: „Jaz sem kruh življenja" (Jn G, 34-48); »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes, kruh za življenje sveta" (Jan 6, 51). Apostol Pavel pa pravi, da more resnično jn Pravo občestvo obstajati v edinosti le jz evharistije: „ICer je en kruh, smo mi, ki nais je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni ene-kruha" (1 Kor 10, 17). Ko po svetu zavračajo, ogrožajo in uničujtejo življenje, telesno in še bolj duhovno, moralno *n vsako življenje, hočemo v evharističnem letu izpovedovati svojo vero in zaupanje v življe- tat. Moja svoboda je svoboda sočloveka. S sovraštvom in zanikovanjem se ne da živeti. Niti sreč-n° in tudi ne spodobno. Verujem y socialistično solidarnost ljudi ■n v sveti večer mojega očeta in ^natere. Zato pa vprašujem kot Ktcolaus iz prostovoljnega ameriškega pregnanstva: „Kako je s svobodo doma?" , Listal bom po starih knjigah ln izpisoval, kar sem si nekoč ob-žrtai zaradi strahu pred Srno bodočnostjo, ki pa je postala naša sedanjost... (Celovški zvon, marec 85) nje, ki prihaja od Boga. Živeli bomo in ne umrli, živeli kot ljudje in kot ibolžji otroci, kot sinovi in hčere Cerkve in kot sinovi in hčere slovenskega naroda, kot božje ljudstvo in kot slovenski narod. V času, ko na svetu na toliko krajih vlada telesna in še huiša duhovna lakota, hočemo v evharističnem letu oznanjati, da nam Bog daje kruh življenja. Evharistično leto bo leto življenja, ker je Kristus kruh življenja. V svetu, v katerem doživljamo toliko razprtij in sovraštva, nasilja in pobijanja, hočemo v evharističnem letu odkrivati nov in globlji vir občestva in ljubezni, novo in trdnejšo vez edinosti: Kristusa pod podobo kruha in vina. Ko v družinah in v župnijah, med kristjani in v družbi tako zelo upada in se izgublja edinost, hočemo oznanjati evharistijo kot nov vir in novo vez edinosti z Bogom in z ljudmi... Živeti evharistijo ne pomeni le, da hodimo k maši in prejemamo Obhajilo. Živeti evharistijo pomeni dajati, darovati in deliti z drugim vse, kar smo in kar imamo. Kako, da je Kristus hotel ostati med nami ravno pod podobo kruha? Zakaj ne pod podobo luči? Ali pod podobo kristala ali pod podobo zlatega križa? Hotel je ostati pod podobo kruha, da bi se zavedali: tako nam je potreben za duhovno življenje ka- kor kruh za telesno življenje. Pod podobo kruha je hotel ostati tudi zato, da bi se zavedali, kako moramo ta kruh deliti z drugimi in ga dajati drugim. Ko je Jezus napovedal ustanovitev evharistije, je pomnožil kruh, ga razdelil1 in učencem naročil, naj ga dajejo drugim. In ko je Jezus postavil zakrament sv. Rešnjega telesa, nam sv. pismo poudarja štiri besede: vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in dal. V tem je novo vodilo, nova oblika in novo merilo za življenje evharistije: sprejeti, kar nam Bog daje, na to klicati božji blagoslov in to deliti z drugimi in dajati drugim. Živeti evharistijo pomeni ne živeti zase, ampak za druge; pomeni ne le sprejemati, ampak hkrati deliti in dajati in obdarovati druge. V tem se mora pokazati resničen premik v evharističnem letu. Alojzij Šuštar, nadškof Evharistija kot izziv Evangeljski Kristus stopa pred nas v značajski polnosti svoje moškosti. Je dober, a tudi odločen. Je usmiljen, a tudi oster. Je spravljiv, a tudi izzivalen. A komaj kdaj je videti tako izzivalen kot takrat, ko napove evharistijo. Ta napoved bi bila v svoji neznanskosti dovoj izzivalna sama po sebi. Pa je pospremljena še s slovesnim »Resnično, resnično povem vam". Kristus bi bil lahko skušal posredovati svojemu posliušallstvu to napoved drugače. Recimo s čedalje jasnejšim namigovanjem. Saj seže tudi po tem slogovnem pripomočku, kadar se mu zdi. Na svojo smrt na primer samo namiguje. Tudi svojega vstajenja ne napove na način, ki bi bil nedvoumen. Ko pa napove evharistijo, od- vrže vsako diplomacijo: „Če ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi" (Jn 6, 53). Zakaj ta odločnost? Morda da poudari središčnost tega zakramenta za krščansko verovanje, saj je tudi postal raison d’etre krščanskega bogoslužja in tudi krščanske arhitekture? Ali pa da bi poudaril, da se bodo stoletja zavrtela okrog njegove prisotnosti na našem planetu, fizično nadahnjevane v evharistiji? Ali pa Fsamo zato, da bi opozoril na slepečo veličino tega zakramenta ? Onkraj naše logike in fizike Eno lahko rečemo: da se nikjer tako kakor na tem mestu beseda evangelija ne zažene tako strmoglavo v vsemirje misterija. 2 drugo besedo: v območje, ki je onkraj naše človeške logike in fizike. Samo pomislimo: Vsemogoč- n°st, ki se je poigrala s stotisoči Salaksij, naj bi se zapletla v nekaj gramov sadu žitnega klasa 'in v nekaj kapelj grozdnega soka. fn ta Vsemogočnost naj' bi se dala zaužiti človeku v postopku normalne fiziološke preosnove! Tu te zigralbi vrtoglavica, kakor v eni teh poletnih noči začneš tuhtati, kakšne so neki tiste vse-mirske razdalje, skozi katere luč 8 svojimi 300.000 kilometri na sekundo potrebuje stoletja. Odnehaš, ker tvoja domišljija obnemore. Slabost te začne obhajati, če rineš z mislijo naprej. Možgani «e ti hočejo razleteti... Ostane ti samo, da se v vsej Ponilžnosti, v svesti si svojega Prahu, prikloniš čudežu vsemir-ja, hvaležen, da ga je tvoja eno-dnevnost smela zaznati. Podobno kristjanu ob hostiji ostane samo, da pade na kolena Pred čudežem Ljubezni, ki se ni hotela zadovoljiti s svojo ontološko prisotnostjo med nami, am-Pak je hotela biti med nami te- lesno, prostornina med prostorni, nami, molekula in barva in okus, sestavina naše planetske snovi. Srce Cerkve 'Nič čudnega torej, če je evharistija .srce Cerkve, vidni propul-zor njenega zunanjega obredja in najmogočnejši vrelec njenega nevidnega odreševanja. Nič čudnega, če so se našli v teku časa možje — kakor na primer v prejšnjem stoletju Francoz sv. Julijan Eymard —, ki so izgoreli v delu za proslavitev evharistije. Če iz območja vere stopimo v območje življenjske vsakdanjosti, je odčaranje seveda popolno. Med tednom je pred katerim koli Naj. svetejišim, tudi v stolničnih cerkvah, manj prometa kot v kateri koli drogeriji: Kristus ostaja presunljivo osamljen. Toda komur je dano vedeti, kaj pomeni lučka pred oltarjem, ne bo šel mimo še tako omrtvelih vrat. če bo le utegnil, bo stopil pozdravit Njega, ki je bolj kot Vsemogočnost - Vseljubezen -Vselepota hotel biti nam prijatelj1, še več, brat, someščan, na Slovenskem Slovenec med Slovenci. Na kavo k Prijatelju Zakaj ne bi po možnosti vsak dan stopili na obisk k tej Prisotnosti, kakor vsak dan stopamo v bar ali na pošto? Mu priporočili ANTON NADRAH ZANEMARJENI ZAKLAD »ČUDEŽ VSEH ČUDEŽEV« svoje drage, domovino, svet? Z nabožno strokovnim izrazom se temu pravi obiskati Najsvetejše. A zakaj ne bi rekli z moderno domačnostjo tudi: stopiti na kavo k večnemu Prijatelju? Če ne zaradi drugega, zato, da mu rečeš hvala, da si je izmislil nekaj tako čudovitega: da je za našo lakoto po večnem hotel' postati kruh in vino. Alojz Rebula ZAKAJ K SVETI MAŠI? Lojze zadnje čase veliko razmišlja o mašni daritvi in večkrat tudi v delavnik zavije v cerkev. Rad hodi na verska predavanja o tej čudoviti skrivnosti naše vere. O sv. maši je prebral in premislil vse, kar je dolbli napisanega v slovenskem jeziku. O tem biseru Iboižje ljubezni se zelo rad pogovarja s svojimi prijatelji in znanci. Beseda da besedo. Ljudje, ki so sicer krščeni in birmani, a so pogosto daleč od vere in Cerkve, mu povedo svoje pomisleke in težave. Lojze jih potrpežljivo posluša in jim o Jezusovem daru Cerkvi in človeštvu veliko pove. Dobrohotna beseda večkrat pade v sprejemljivo dušo. Težave in pomisleki padajo — včasih po hudih notranjih bojih — in tako ta ali oni po dolgih letih ponovno začne z osebno zavzetostjo redno obiskovati nedeljsko sv. mašo. SREČANJE S KRISTUSOM Razvrednotenje svete maše ali... ? Lojze ima pred seboj tri družine 'iz svoje vasi. Boli ga njihov malomaren odnos do najsvetejše daritve. Na vikend se Ibodo odpeljali. Naredili so podroben program za soboto in nedeljo. Nedeljske 8V- maše ni v njem. če bi kdo trdil, da niso dobri katoličani, bi slabo naletel. Družina je ostala doma. V soboto so dolgo v noč sedeli pred televizorjem. Vsako jutro je za-1-adi službe treba zgodaj vstati. Kdo bi zameril, če bodo v nede-1 jo nekoliko poležali v postelji? Kato je treba pospravljati, prali. kuhati, pregledati neprebra-ne časopise. Popoldne pridejo o-blski. Za nedeljsko sv. mašo pravzaprav niti časa ni. Nihče se za-radi tega ne vznemirja, čeprav s° bili vsi krščeni in pri birmi, Pa tudi cerkveno bi bili radi pokopani. Tretjj primer: 'Sna so poslali k sv. maši. V šolo hodi in tudi k ^erouku, ker bo prihodnje leto •šel k sv. birmi. Župnik pa je siten in zahteva, da otroci, ki hočejo k sv. birmi, hodijo tudi k nedeljski maši. Fant je prišel do igrišča, kjer so živahno nabijali žogo. Kako naj gre mimo? Uvrstil ise bo med gledalce, morda eelo med igralce. Sicer pa... saj tudi starši danes ne bodo videli cerkve. Starejša hčerka tudi ne, ker je bila že pri birmi. Lojze ima v rokah najnovejšo številko nekega slovenskega župnijskega lista. Namenjen je trem župnijam skupaj. Oči se posebej ustavijo pri statističnih podatkih za vse tri župnije. V prvi je pred 15 leti hodilo k sv. maši 17, danes pa le še 10 odstotkov katoličanov, v drugi je v 15 letih padel ostotek od 11 na 6, v tretji pa od 12 na 9. In kaj bo čez 10, čez 50 let? Hvala Bogu, drugje številke niso tako porazne. Kako gledajo na mašno daritev vsi tisti katoličani, ki so jo 'brez posebnih pretresov množično opustili? Očitno jim ni nobena posebna vrednota več. Tudi tisti, ki sicer bolj ali manj redno hodijo k sv. maši, imajo različen odnos do nje. Nekaj odlomkov pisem iz mladinskega mesečnika Ognjišče naj to pojasni: „Šel sem zdoma z namenom, da grem k nedeljski maši. Pridružil :sem se stoječim pred cerkvijo. Ko se je maša začela, sem nagovoril prijatelje, za katere sem vedel, da hodijo v cerkev: ‘Gremo naprej ?’ 'Nekateri so se res napotili, 'drugi pa so rekli: ‘Naj mine pridiga, potem pa pridem, se mi zdi preveč dolgočasno poslušati župnika.’ Tretji pa so raje zavili v gostilno in prišli ven tik pred koncem maše, da 30 lahko bpazovali mimoidoča dekleta. Mene so pa ravno pridige zanimale in prevzele. Rad sem jih poslušal, pa tudi marsikdaj mi pridiga seže do dna duše" (10/1971, 4). „K maši hodim redno, toda ne morem pri njej sodelovati. Ne morem in ne morem misliti na to, kar se dogaja. Tako mi pri maši postane dolgčas. Mislim, da k temu pripomore tisto ponavljanje en h in 'istih ibesed vsako nedeljo. Vem, da bi mi vse to moralo biti sveto, a kaj morem. »Samo enkrat je bilo zares čudovito. V sebi sem občutila srečo, ko sem si jo predstavljala kot bližino Boga... Kaj naj naredim, da bom z veseljem hodila k maši?" (1/1972, 53). „Nisem sposobna sodelovati pr: maši, meihanično ponavljam obrazce. Želim si prejeti Jezusa, zavedam pa ise, da nisem vredna pristopiti h Gospodovi mizi. Boste morda vprašali, zakaj? Ne morem več moliti, niti se ne potrudim. Včasih je bila maša zame doživetje. Danes se dolgočasim, gledam na uro, opazujem pobožne duše" (12/1977, 5). Kaj je z nedeljsko sv. mašo? Je večini sedanjih kristjanov postala tujek, s katerim nimajo kaj početi? Za mnoge očitno ni več vrednota, ki bi jo vključevali v svoje življenje, človek se odloča za tisto, kar mu je vrednota. Če mu je hiša velika vrednota, si jo bo kljub mnogim žrtvam postavil. če je to avto, tudi podražitev bencina ne bo preprečila nakupa. Vsi smo del tega sveta, vsi smo v nevarnosti, da bo mašna daritev tudi za nas, čeprav morda vsak dan mašujemo, ali smo pri maš: in obhajilu, doživela na borzi našega razuma in srca zaskrbljujoče razvrednotenje. Tudi tu velja staro pravilo : česar prej ne poznamo, ne moremo ljubiti. Kdo more reči, da evharistično skrivnost, ta ,,čudež vseh čudežev" (sv. Tomaž) dovolj pozna? A ne gre le spoznavanje iz knjig in člankov, ampak še bolj za tisto spoznavanje, kj ga more nuditi le dejavno sodelovanje z mašno daritvijo in življenje iz nje. Spoznanje, ki je končno božji dar, milost. KAJ MI POMENI KRISTUS? Lojze se dobro zaveda, da bi morali začeti z vprašanjem: „Kaj mi pomeni Kristus?" če ima Kristus malo prostora v našem življenju, ga tudi njegova daritev ne more imeti, Le v primeru, da se ga z vero, upanjem in ljubeznijo oklepamo kot pravega Boga in človeka ter svojega 0-drešenika, nam bo sveto tudi njegovo naročilo: „To delajte v moj spomin!“ Kako naj bo naša ljubezen do njega iskrena, če niti te njegove oporoke, njegove poslednje volje, re izpolnjujemo ali le na pol? Ako se dva človeka iskreno ljubita, tudi njuni volji hočeta isto. Ali je Kristusova daritev za nas največja vrednota, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je Kristus naša največja vrednota. Nas nje-•gova čudovita osebnost sploh pretrese? Brez vedno glorije vere, upanja in ljubezni do Kristusa ne bo vedno tesnejšega s°delovanja z njegovo daritvijo. Kdor se med mašo dolgočasi, b° moral napraviti temeljit pre-Sled svojega duhovnega zdravstvenega stanja, če ni morda nje-Sove vere, upanja in ljubezni do Kristusa že temeljito razjedel 1-ak dolgočasja n brezbrižnosti, kl utegne biti še nevarnejši od običajnega raka. K sreči je rak dolgočasja ozdravljiv. Potrebno je, da storimo vse, ar jo v naši moči, in uporabljajo božja zdravila. Zdravniški re-cePt predpisuje naslednja glav-na zdravila, ki pa jih je treba Zrnati strogo po navodilih: vsak- danje branje in premišljevanje evangelija, redna poglobljena molitev, neprestano prizadevanje za izpolnjevanje božje volje, dobra priprava na vsako sv. mašo in dejavno sodelovanje pri njej ter življenje iz mašne daritve. Te zdravila niso pregrenka za tistega, ki je z božjo pomočjo vsaj nekoliko zaslutil pravo veliČlino evharistične skrivnosti. Pri sv. maši in posebej pri sv. obhajilu gre in mora iti za najtesnejše osebnostno srečanje kristjana s Kristusom in njegovim odrešenjskim delom. Takšno srečanje nikakor ni in ne sme biti nekaj bežnega, ampak mora kristjana do dna duše pretresti. Tc je ideal. Tisto, kar je Jezus izvršil pri zadnji večerji in nato naslednji dan na krvavi način na križu, pri sv. maši na zakramentalni način Obnavljamo v njegov spomin. Kogar ljulbimo, se ga radi spominjamo. Pa ne le njega, temveč vsega, kar je v zvezi z njim, zlasti vse njegove dejavnosti. Mašna daritev je spominska slovesnost. Pri njej se spominjamo celotnega Kristusovega zemeljskega življenja, posebej njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Pri vsaki sv. maši namreč „obhaja-mo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa" (tako v prvi evharistični molitvi; pri drugih podobno). Pri komer ljubezen do Kristusa nj prazna bese- da, se bo z velikim veseljem dejavno udeleževal daritve v njegov spomin. K temu ga bo priganjala hvaležnost za ljubezen brez primere, ki nam jo je Kristus s svojo smrtjo na križu ska-zal do konca. Kako se Kristusov učenec tega ne Ibi z ljubečo hvaležnostjo spominjal? A ne gre samo za navaden spomin. Mnogo več. S pomočjb mašne daritve Kristusova daritev na križu traja skozi vse veke. V zvezku za prenovo Cerkve na Slovenskem je 'glede sv. evharistije zapisano tudi tole: „Pri njej gre za spomin Kristusove smrti in vstajenja, ki ga je Gospod zaupal svoji Cerkvi. Pri obhajanju Gospodovega spomina nj glavni namen, da ibi se le spominjali preteklega odrešenjskega dejanja. Najpomembnejše je, da smo z obhajanjem evharistije navzoči pri Kristusovem odrešenju, ki ga Bog prav sedaj daje, in postanemo tega odrešenja tudi deležni. Po evharistiji na ta način postaja v vsakem kraju in času dejavno navzoča Kristusova velikonočna skrivnost in prejemamo njene sadove. Tako se vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, dopolnjuje naše odrešenje." Pri sv. maši se približamo srčiki krščanstva: Kristusovemu o. drešenju. Bolj osebnostno povedano: Kristusu, ki odrešuje. Nikjer tako kakor pri evharistiji. Sv. maša je bližnjica h Kristusu Odrešeniku. Evharistični rožni venec Včasih so ljudje molili tudi evharistični rožni venec. Morda bo kdaj tudi v naši družini čas zanj — vsaj za, dobro spremembo v evharističnem letu. Zato ga navajamo: — ki v svetem Režnjem telesu naše dulše nasičuješ, — ki v svetem Režnjem telesu naše duše razsvetljuješ, — ki v svetem Režnjem telesu naše duše tolažiš, — ki v svetem Režnjem telesu naše duše večnega ognja varuješ, i— ‘ki se v svetem Režnjem telesu usmili vernih duš v vicah. Mašno daritev bomo cenili, kolikor cenimo Kristusa kot svojega Odrešenika. Kolikor imamo lakote in žeje po njegovi odrešilni jedi in pijači, ki je on sam. Če mislimo, da odrešenja ne potrebujemo, ako smo prepričani, da se v tem stoletju silnega napredka 'znanosti in tehnike z nujno pomočjo sami odrešujemo, potem za nas sv. maša ne more imeti kake posebne vrednosti. Tudi tu velja Kristusovo sporočilo: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike" (Mr 2, 17). Le če se zavedamo svoje majhnosti in grešno-sti, če se nimamo za zdrave, temveč bolne, bomo pri mašni daritvi iskali Odrešenika in Zdravnika. Marko Kremžar Ciril in Metod - naša sveto učitelja Na proslavi 1100-letnice Metodove smrti v Slovenski hiši 17. XI. 1985 Pred 1000 leti je bilo zapisano: ■>Če vprašaš knjižne Grke: Kdo Vam je sestavil pismenke ali knji-ke prevedel, ali kdaj, tedaj bo-le redki znal: odgovoriti, če Pa vprašaš pismene Slovane: vam je izumil pismenke ali knjige prevedel, tedaj bodo vsi ^nali odgovoriti: sveti Konstanca, filozof, imenovan Ciril, nam Je sestavil pismenke in knjige Prevedel in njegov brat Metod. P® vprašaš, kdaj, ti vsi vedo odgovoriti: v času grškega cesarja ''Mihaela, moravskega kneza Ra-stica in Koclja, kneza Blatenske-ka Kostela." (GR 197) Ta odlomek iz stare Hrabro-Ve »sijajne dbrambe" glagolice je ‘2raz »hvaležnega in pohvalne-ka ‘ spomina, ki sta ga hranila na svoja vodnika in vzornika nju- na učenca Naum in Kliment (GR 198). Govore nam pa te besede tudi 0 spočetju slovenske književno-° pričetkih našega pisanega Jezika, ki je 'izšel iz zamisli sve-eka moža Konstantina, iz vztrajati njegovega svetniškega bra-'a Metoda pa iz jasnovidnosti in v°lje slovenskega kneza Koclja. Takrat, v drugi polovici 9. sto- letja, smo živeli Slovenci v dveh državnih enotah: Karantaniji in Panoniji. Vladar Panonije, knez Kocelj, je bil poleg moravskega vladarja Rastislava steber, na katerega sta se opirala pri svojem apostolskem delu naša velika učitelja Ciril in Metod. Bila sta Grka, doma iz Soluna, kjer je po besedah bizantinskega cesarja Mihaela III. bila slovenska govorica splošno znana. Takole pravi v nagovoru Konstantinu : »Vzemi s seboj opata Metoda in pojdi! Vidva sta namreč Solunčana in vsi Solunčani čisto slovansko govore." (K 17) Tako sta na povabilo moravskega kneza in na prošnjo bizantinskega cesarja odšla na apostolsko pot med slovanske rodove srednje Evrope. Nista stopala v neznano. Na poslanstvo sta se temeljito pripravila. V tej skrbni organizaciji apostolskega podjetja je razvidno, kako lepo sta se brata dopolnjevala; med tem ko sta imela različne naravne darove in talente, ju je povezovala goreča bratovska in krščanska ljubezen. Metod, starejši od olbeh, je bil sicer menih, a predno je odšel v samoto, je opravljal drugačno službo. Imel je pravno-juridično 'izobrazibo ter bil tudi po naravi — organizator. Cesar ga je še mladega imenoval za vladarja neki slovanski pokrajini v bizantinskem imperiju (K 9). To mesto je Metod po desetih letih vladanja zapustil in se umaknil v samostan. Če je Metod služil deset let svojim podložnikom in cesarju kot miroljuben vladar ter pravičen sodnik, pa je Konstantin posvetil svoje življenje od vsega početka „božji Modrosti" (K 10). Ljubezen do Modrosti je prevod grškega izraza ..filozofija". Sveto pismo stare zaveze enači Modrost ;s krepostnim, bogoljub-nim življenjem, med tem ko ,.Nova zaveza uči, da je Kristus u-človečena božja Modrost" (GR 21). In tej veliki Modrosti je mladi Konstantin posvetil svoje življenje in svoje talente. Prepričanje, da je filozofija tesno povezana s krščansko svetostjo, je Konstantin izrazil v besedah, da „hoče s filozofijo iskati ‘pradedne časti’." (Gr. 22) Misel o pradednih časteh je razvil mladi filozof že kot odposlanec bizantinskega cesarja na dvoru hazanskega kana. Ko so ga vprašali, „kakšna je njegova čast", da hoče sedeti ob kanu, je odgovoril: „Deda sem imel zelo velikega in slavnega, ki je stal blizu cesarja, a je dano mu slavo prostovoljno zavrgel in bil izgnan. In prišedši v tujo deželo, je obubožal — in tam me je rodil. Jaz pa sem iskal prejšnjo PRADEDOVO ČAST in nisem drugega dosegel: kajti Adamov vnuk sem." (Gr 43) Tudi v slovenskih „brižinskih rokopisih", katere je okrog leta 890 napisal po Ciril-Metodovi predlogi neimenovan misijonar, naletimo na podobno misel. Nauk svetih bratov je potemtakem deloma zapisan v našem jeziku — in to v času, ko so veliki zahodnoevropski narodi komaj imeli zapiske v svojih jezikih. V na videz preprostem Cirilovem nauku o „pradednih časteh" se skriva bogastvo resnic, ki prepletajo ves apostolski nauk svetih bratov, a katere odkriva sodobnost — kot nove in ,,revolucionarne". Poudarek, da smo ljudje po Adamu bratje in njegovi dediči, nas opominja, da imamo vsi pra-vico do enakih časti. Ta enakost, izhaja iz časti človekove oseka’ Pa se razteza tudi na narode, na njih jezike in kulturo, ter -Počasno ustvarja dolžnosti. Ker s™° Po očetu Adamu prejeli čast njegove dediščine smo prejeli udi odgovornost zanjo. Enakost Pravic nalaga človeku enakost dolžnosti. Ta preprosta resnica je temelj vsake resnično demokratične družbene ureditve, pa tudi osno-Va mednarodnega sožitja. Ko .sta sveta brata pri pravi ja-a svoj apostolski načrt za delo-Van.ie med Slovan: v srednji Ev-r°Pi> sta postopala goreče, premišljeno in temeljito. Nič ni zanesenjaškega v njunem delu. ®ak njun korak je izraz modro-SK in odločnosti. V mislih sta imela velik na-ert, vreden mož, ki sta bila državnika — filozofa — svetnika. Ta slovanski načrt je obsegal naslednje točke: Prvič — dati Slovanom kultu-1?’ hi naj sloni na njihovem je-Zl da govorica znanosti najpomembnejšega o človeku ne pove. pe bi bila zadnja beseda o svetu ‘n njegovem razvoju beseda zna-n°sti, potem bi bila slepa narava vladarica nad človekom. Potem zadnjega velikega smisla našega življenja ni. Potem zadnja bese-a nad svetom ni ljubezen, ni dobrota, ni stvariteljska radodar-n°st, ni zastonjska velikodušnost, niarveč nesmiselno in slepo postavanje brezosebnega 'vesolja s samim seboj. Potem tudi ljudje nismo (božji) otroci, rojeni iz JUbezni in hoteni 'iz očetovske ‘vljenjšlce radodarnosti, marveč 'Jnio samo najdenčki, ki nas nih-ce ni hotel in zato tudi ne vemo, zakaj in čemu smo tu. Potem tu-' * ta lepi razvoj, k! nam ga od-riva znanost, izgubi smiselnost — pojav človeka. Potem tudi ni videti, od kod in zakaj tisto u-porno teženje narave po vedno višjih oblikah življenja, po vedno večji popolnosti. Na božični praznik, ki nam med drugim govori tudi o tem, da je biti človek nekaj tako velikega, da se niti Bogu ni zdelo nevredno postati človek, beremo tudi prve besede Janezovega evangelija: „V začetku je bila Beseda..." V začetku nas vseh je beseda, je o-sebna ljubezen in ustvarjalno hotenje Nekoga, očetovska radodarnost 'in njegova razsipniška velikodušnost. O njej nam pa po svoje govori tudi narava z obiljem svojega življenja, brstenja in ustvarjalnega zagona. O vsem tem znanost ne more vedeti ničesar, ni n'e za in ne proti. Zato je verski pogled na življenje popolnoma združljiv z znanostjo. Pri nas so nekateri politiki že ‘ večkrat zagotovili, da vzgoja v šoli nima namena rušiti vere u-čencev. Verni učitelji ne smejo vsiljevati svoje vere, neverni pa ne svoje nevere, če ,se to vseeno kdaj zgodi, je dolžnost vernih staršev, da nastopijo proti temu. Saj je tudi v listini osnovnih človekovih pravic zapisano, da „mo-ra izobrazba pospeševati razumevanje, strpnost in prijateljstvo nad vsemi narodi in med rasnimi 'in versk mi skupinami" in da „imajo starši prvo pravico do izbire vrste izobrazbe za svoje otroke." Anton Stres kaj fttauUe? Kaj uči vera o nastanku življenja na zemlji? Vera samo to uči, da je Bog vir vsega bitja na svetu, torej tudi vsega življenja. Ni pa Bog človeku posebej razodel, kako je nastalo prvo življenje na zemlji. Kri. stjana vera torej ne obvezuje, da bi veroval v neposredni poseg Bog pri ustvaritvi prvega živega bitja. Izvzeta je človeška duša, ka'ero Bog in sicer vsako posebej, ustvari, ko so tvarni pogoji za to — kadar se združita dve kliti celici novega človeka. Lahko smo torej dobri kristjani, če zagovarjamo mnenje, da se je življenje razvilo samo po seb; iz nežive tvari. Seveda bomo morali tudi za to mnenje imeti dokaze, dokler teh nimamo, bomo pač morali reči: ne vemo, kako se je življenje na zemlji 'začelo. Kaj pa znanost o tem pravi? Na noben način še ni dokazano (in verjetno tudi n kdar ne bo), da se je življenja razvilo samo od sebe iz tvari, torej brez posebnega božjega posega. Začetek življenja na svetu je velika skrivnost tudi za znanost. Vsi priznajo, da je bila zemlja v začetku goreča masa, v kateri ne bi zdržala nobena živa cel ca. Ali je prva živa kal prišla od kakšnega drugega nebesnega telesa (zvezde ali planeta) ? ‘S tem bi problem le prenesli 'iz zemlje v vesoljstvo, ne bi ga pa rešili, ker so tud; tam vladali enaki nevzdržni pogoji za vsako življenje. In kako naj bi vzdržalo silen mraz, ki vlada v vesolju ? Še bolj pa, kako naj b; vzdržalo ultraviolet-ne žarke, o kateriih je znano, da uničijo neusmiljeno vsako življenje ? Nekateri učenjaki so mnenja, da življenje vznikne samo od sebe v določeni materiji, ko je ta na določen način sama v sebi organizirana, razmeščena. Iz slučajnega ubranega srečanja brezštevilnih atomov, ki sestavljajo celico, naj bi spontano vzniknilo prvo življenje. Tako b* se dalo torej v laboratoriju ,,ustvariti" življenje. A ta možnost je tako majhna kot je majhna verjetnost, da bi se sestavilo celo sveto pismo tako, da bi kdo na slepo in brez reda jemal črke iz vreče, v kateri bi bile v milijonih brez vsakega reda nametane. Verjetno nikdar ne bomo vedeli z gotovostjo, kako je prvo živije-nje nastalo. Slišim ugovore proti spovedi, kot na primer: spoved je nekaj Protinaravnega; iznašla jo je Cerkev; zadosti je, da se človek iz-P°ve naravnost Bogu brez posredovanja kakšnega človeka; je preveč poniževalno, da mora člo-yek poklekniti pred duhovnika, ki je konec koncev človek kot vsak drug, včasih celo tak grešnik kot sPovedenec sam. Večina teh ugovorov prihaja iz Ust ljudi, ki ne hodijo k sv. spovedi. Ali pa od ljudi, ki se jim zdi preponiževalno, da bi svoje Pajskrivnejše tajnosti vesti odkrival; drugim ljudem. V resnici Pa spoved odgovarja enemu najbolj temeljnih teženj človeškega Srca. Po slabem dejanju se človeku <>glasi vest in v njej se dejan-sko oglaša Bog. če se' človeku uP'ra, da bi se dal soditi drugemu človeku, pa vendar čuti, da tudi ne more biti sam svoj sodnik, ker se ni pregrešil proti sa-mpmu sebi, temveč proti Bogu. Ko se v strahu umika preizkujo-rennu božjemu pogledu, se pa hkrati z zaupanjem ozira v njegovo očetovsko dobroto. Zato išče nekoga, ki bi mu v imenu božjem °dpustil greh in ga pomiril. Po drug; strani pa grešnik čuti po-trebo, da zaupa drugim tudi najbolj 'intimne tajnosti. Prenekate-re duševne bolezni imajo svoj izvor prav v tem, da ljudje predpl-ko nosijo sami v sebi težke in bo- leče tajnoisti. Ta ugotovitev moderne psihiatrije samo potrjuje, kako je spoved grehov človeku nekaj naravnega. Vsak greh razžali Boga, je pa hkrati tudi žalitev vse Cerkve. Vsak greh žali vso Cerkev in ji povzroči duhovno škodo. V skrivnostnem telesu Kristusovem — Oerkvi — velja zakon: vsaka duša, ki se dvigne, dvigne hkrati vse ostale; vsaka duša,- 'ki pade, povzroči škodo vsem drugim. Podobno kot je v človeškem telesu: če zboli en ud, se vse telo počuti slabo. Zato se grešnik-kristjan ne obtoži samo pred Bogom, temveč tudi pred duhovnikom, ki predstavlja ‘svoje brate kristjane; je njihov zastopnik, ki ima nalogo, da ugotovi grešnikovo kesanje in njegovo voljo do pobolj-šanja ter ga rehabilitira. Kdor čuti takšne težave s spo-verjo, verjetno nima zadosti močne vere in pripravljenosti za sveto srečanje z usmiljenim Bogom. Kdor ve, kaj je grelh, ne bo tako-rekoč stavljal pogojev Bogu, pod katerimi naj mu greh odpusti. Nasprotno, 'ko bi zahteval še tako težke pogoje za odpuščanje, bi rad vse sprejel, samo da bi se mogel spraviti z Bogom, in pridobiti nazaj z grehom izgubljeno njegovo prijateljstvo. Lojze Kukoviča Mil Izjava Slovenskega narodnega odbora Slovenski narodni odbor, ki že nad 40 let deluje z namenom, da slovenski narod ponovno zaživi v svobodi, ob spominu na preihojeno pot, ki gre od fašistično-naeističnega In komunističnega preganjanja pa vse do begunstva in zdomstva, IZJAVLJA: Slovenci zahtevamo zase politično, kulturno, versko in gospodarsko svobodo, ki naj temelji na spoštovanju človekove osebe. Le v politični svobodi je mogoč naš resnični kulturni in gospodarski razcvit pa tudi nepristranska raziskava • naše polpretekle zgodovine, ki naj osvetli z lučjo resnice vse prevare, katere namerno širi komunistični režim v domovini. Slovenci hočemo državno samostojnost, da bo slovensko ljudstvo moglo s polno odgovornostjo odločati o svoji usodi, duhovno in tvarno napredovati ter izpolniti svojo zgodovinsko dolžnost. O vstopu slovenske države v kakršnokoli zvezo držav ali v mednarodne tržne enote naj svobodno odloči narod sam, na podlagi svoje demokratične ustave; na enak način naj bo mogoč tudi njen izstop. Slovenci, kjerkoli živimo, imamo naravno pravico do medsebojne povezave in svobodnega razvoja. Zato je dolžnost vseh rojakov pomagati bratom in sestram, ki se v zamejstvu bore za svoj narodni obstoj in za ohranitev tisočletne narodne dediščine. Pot do svobode, samostojnosti in združitve je mogoča le v složnem nastopu vseh slovenskih demokratičnih sil. Vemo, da nam svobode ne bo nihče podaril, da pa jo bomo združeni z vztrajnem delu in boju dosegli, ker nam po pravici pripada. V novi družbeni ureditvi naj bo temeljnim vrednotam osebnega dostojanstva, družine in naroda vrnjeno prvenstveno mesto, katerega je. Slovencem iztrgala marksistična ideologija s pomočjo državnega nasilja. Ta naloga naj bo zaupana svobodnemu delovanju družbenih, kulturno-moralnih silnic. Ob pogledu na stanje, v katerem trpi slovenski narod nad 40 let, OBTOŽUJEMO komunistično partijo in njene voditelje pred sedanjimi in bodočimi rodovi: Pod pretvezo ..narodne osvobodilne borbe" so pognali v brato- morno revolucijo tisoče zavednih rojakov, ki niso sprevideli njihovega resničnega totalitarnega namena, druge pa is o s krvavim nasiljem prisilili v samoobrambo. Krivi so pokola razoroženih Domobrancev in drugih množičnih Pobojev po koncu vojne in revolucije; odgovorni pa so tudi za usihanje narodove življenjske sile. S potujčevanjem in z načrtnim razslovenjenjem lastnega šolstva pehajo naš narod po poti razkroja. Nasilno so upeljali in umetno vzdržujejo politično gospodarski sistem, ki je vir gospodarskega obubožanja, osebne neodgovornosti in nravnega propadanja. Z vsiljevanjem materializma slabijo narodni čut za samoohranitev tako, da mnogi ne vidijo nevarnosti v duhovni praznini člo-Veha in brezciljnosti velikega dela slovenskega ljudstva. SLOVENKE! SLOVENCI! Sloveski narodni odbor poziva vse, hi ljubijo svoj' narod, hi hočejo živeti svobodno na slovenski zemlji, kl se zavedajo, da komunistična manjšina nima pravice uklepati r°jakov v jarem totalitarizma in izrabljati slovensko delo za svoje Privilegije: Združimo se v zahtevah po slovenski svobodi in samostojnosti, (la zagotovimo svojemu narodu življenje in rast, čeprav smo v prete-hloati morda iskali slovensko blaginjo po različnih poteh! Rešimo iz narodne preteklosti skupne vrednote, da jih vzajemno in svobodno P°nesemo v prihodnost novim rodovom! V ta namen naj se znotraj in zunaj meja slovenske republike Poživi razgovor o naši prihodnji pluralistični družbeni ureditvi in 0 Poti, ki naj nas pripelje do nje. Demokratične stranke in gibanja naj razširijo svoje delo, kjerkoli živi slovenski rod, ter naj velikodušno podpro rojake, kateri ohranjajo sredi komunističnega tota-•tarnega sistema vero v demokratizacijo Slovenije. Za Slovenski narodni odbor Rudolf Smersu predsednik član načelstva SLS dr. Ludvik Puš dr. Peter Uhbanc tajnik tajnik Podnačelnik SLS član izvršnega odbora SDS STANOVI KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA Kristjan se od drugih ne razlikuje po posebnem načinu življenja. Že od začetka krščanstva je apostol Pavel vabil prve kristjane, naj ostanejo v tistem načinu življenja, v katerem so bili dotlej. Vsaka oblika življenja in sleherni poklic, če sta le v skladu z zahtevami moralne vesti, imata državljansko pravico v Cerkvi, kjer v enotnem in vendar raznoličnem telesu obstoji mnogovrstnost opravil in služb, ki jih je Bog določil v skupni blagor. Kjerkoli kristjan je, povsod izpričuje svojo vero, upanje in ljubezen. Tako z zglednim izvrševanjem svojega poklica in življenja v duhu evangelija kakor kvas in sol od znotraj prispeva k posvečevanju družbe in kulture. Dva stanova pa kristjan posebej ceni. To sta: zakonski stan z družinskim življenjem in samski stan z Bogu in bližnjemu posvečenim življenjem. Za veliko večino vernikov je zakon od Boga hotena in od Kristusa posvečena pot. „Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater,pravi Bog v sv. pismu, „in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.“ Krščanski zakon je celotna, zvesta in nerazvezljiva zveza, posvečena s svetim obredom, pri katerem Kristus posveti medsebojno obljubo zvestobe dveh ljudi. Zakon začenja krščansko družino, v kateri zakonci z veseljem, s čutom odgovornosti in z nesebičnostjo sprejemajo otroke, ki jim jih Bog da, ter jih vzgajajo v veri in v ljubezni do bližnjega, v spoštovanju življenja in v svobodi. Otroci so kot božji dar nova posvetitev zakona, utrjujejo zakonsko vez in poglabljajo zvestobo zakoncev, ki z njimi množe božje ljudstvo na zemlji. Niso pa vsi poklicani v zakon. Nekateri so poklicani, da ostanejo samski jn se po Kristusovem zgledu vsega darujejo Bogu ter se posvete duhovni in telesni službi za druge. Na splošno to velja za duhovnike in številne laike, može in žene, ki si na različne načine prizadevajo, da bi živeli v Kristusovem duhu in zvesto pričevali za Kristusa med svojimi brati. Pot krščanskega zakona kakor pot samskega stanu zahteva žrtve. Toda učencem, ki so bili spričo zahtev in veličine ideala presenečeni, je Kristus odgovoril: „Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu." Sv. Pavel pa je razlagal: „Vsak ima svoj dar od Boga, eden tako, drug tako." (Tajništvo za nekristjane pri apostolskem sedežu) 6. simpozij evropskih škofov Janez Pavel II.: „Sredi prihodnjega stoletja bo v Evropi živelo še samo hpt odstotkov svetovnega prebivalstva, če bo nataliteta tako nizka.“ Ko je sklepal delo 6. simpozija evropskih škofov (od 7. do 11. oktobra) v Rimu, je predsednik Sveta, evropskih škofovskih konferenc (C ®E), angleški kardinal Hume pov-Zel glavne misli iz živahnih debat udeležencev, ki so zastopali 23 evropskih škofovskih konferenc. Potrebna je nova krščanska apologetika in znova bomo morali odkrivati izvore velikih vrednot evropskega humanizma.. Vero in kulturo bo treba združevati tako, da se bosta obojestransko bogatili. Nove evan-(telizacije si ni mogoče zamisliti brez sodelovanja laikov, posebno žensk. Med zasedanjem so se udeleženci zavedeli razlik med vzhodno in zahodno Evropo, vendar so nekateri Pojavi, kakor sekularizacija, laiciza-C1ia, pozitivni racionalizem skupni obema. V Cerkvi je potrebna edl-n°st, tudi različna mnenja v nekaterih vprašanjih naj k njej pripomorejo. Oib sklepu je udeležence sprejel Papež Janez Pavel H. in jim v daljšem govoru raizgmil svoj pogled na današnjo in jutrišnjo Evropo. Ka-h° naj opišemo trenutek, ki ga preživlja, je dejal. Evropa, kakršna se -ie izoblikovala po vseh zapletenih dogajanjih tega stoletja, pomeni uajbolj odločen izziv, kar jih je kdaj poznala zgodovina, krščanstvu in Cerkvi, toda hkrati odpira nove in ustvarjalne možnosti za oznanjevanje in utelelševanje evangelija.. Pravkar končani simpozij evropskih škofov je sprejel ta izziv in je pripravljen preiskati do dna vse možnosti, kako bi današnjemu človeku predložili veselo novico o o-drešenju. Ko začenjamo novo evan-gelizacijo celine, jo moramo organsko in dinamično povezati s prvo evangelizacijo, kateri so dali krščansko jedro sozavetniki Evrope, sveta brata Ciril in Metod ter sv. Benedikt. Ti ostajajo tudi danes za nas navdihovalni vzorniki, zakaj oznanjevanju naj bi zaradi posebnih razmer, v katerih danes živi Evropa, ponudili novo ustvarjalno strnitev evangelija in življenja. Z živim zgodovinskim čutom moramo zbirati bogato in mnogovrstno dediščino preteklosti, se z njo pogumno odpreti sedanjosti in z upanjem na doibro načrtovati prihodnost. Prva pastoralna naloga je skrb za družino. Ne gre samo za dobro Cerkve, temvelč celotne družbe. Mnogo držav je dovolilo splav. „če se je država odrekla varstvu osnovne in svete pravice do življenja, da bi lahko služila neki namišljeni koristi skupnosti, je to zanjo poraz. O njem mora Evropa razmišljati. Ne sme si zatiskati oči pred padanjem natalitete in višjo starostno doibo prebivalcev in v teh dveh stvareh gledati zdravilo zoper brezposelnost. Leta 1960 je evropsko prebivalstvo sestavljalo še 25 odstotkov celotnega svetovnega prebivalstva. Če se bo nadaljevala sedanja težnja, bo sredi prihodnjega stoletja samo še 5 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v Evropi... Evropa, najdi samo sebe!" Te številke nas vodijo k razmišljanju o prevladujočem antropološkem in kulturnem modelu v Evropi. Evropejca tako zavzema graditev »zemeljske domovine", da je enostavno pozabil na »nebeško". Bog ostaja zunaj življenjskega obzorja. ,,če človek ni božja podoba in svojo vrednost išče samo v sebi, za kaj dela in živi? V zahodni Evropi je filozofija in življenjska praksa razglasila 'božjo smrt’, v vzhodni pa se je to zgodilo ideološko in politično. Toda ista Evropa je tudi razglasila ‘smrt človeka’ kot osebe in presežne vrednote. Na zahodu je bila oseba žrtvovana blaginji, na vzhodu strukturi. Toda takšna stališča ne odpirajo svetlih civilizacijskih prespektiv. Evropa preživlja duhovno krizo, kjer ljudje žive in se bojujejo za oblast in blaginjo, ne pa za ideale." Takšna je danes Evropa. Njej želi Cerkev oznanjati evangelij. Prvo odgovornost za to imajo škofje in njihovi pomočniki duhovniki. Žal pa primanjkuje poklicev in ni malo tistih, ki so duhovništvo zapustili. Vendar z zniževanjem duhovne in izobrazbene kakovosti apostolov ne bomo uspešno oznanjali evangelija. »Spomin" Cerkve in svetih zavetni- kov Evrope nam daje značilen nauk. Jasno in z evangeljskim pogumom je treba znova potrditi, da devištvo in neporočenost zaradi božjega kraljestva osvobajata moči, ki bodo posebej učinkovito pripomogle k oznanjevanju evangelija. Nezamenljiva bo v prihodnosti tudi vloga laikov, o čemer bo posebej govorila škofovska sinoda v letu 1987. Poudariti je treba, da nesoglasja v Cerkvi glede verskih in nravnih vprašanj pomenijo veliko oviro uspešni evangelizaciji. Končno se se moramo navdihovati ob apostolih. Ti so se zbrali v dvorani zadnje večerje in, skupaj z Marijo pričakovali Svetega. Duha, ki je tudi danes prvi vir in gibalo evangelizacije. Njegov duh je navzoč v Evropi in ga ne smemo zavirati »s preživelimi shemami". Njegovo delovanje pa je čutiti tam, kjer je Kristus in ljubezen do Kristusa povezana s Cerkvijo, ki jo sprejemamo kot mater. Kjer bi oznanjali Kristusa, ločenega od matere Cerkve, ali še huje, kjer bi ga postavljali proti njej, to ne bi bilo oznanjevanje Besede, ki je postala človek in se rodila iz Device Marije in sc po Cerkvi nenehno rojeva v srcih ljudi. POD ŽARKI KORDOV,SKEGA SONCA VI. Kravi a dolina Ime morebiti čudno zveni. Tudi jaz sem se nekoliko hudomušno zasmejal, ko sem ga prvič slišal. Ne vem točno, kdaj se je ime prijelo prijetne dolinice, b'i začne ob avtomobilski cesti s številko 38 in konča prav pri Pokopališču v Los Cocos. Tudi ni nobenih ..zgodovinskih" zapisov o tistem, ki je prvi to ime pogodil. Mogoče se bo kdaj nenadoma pojavil kakor pri zastarelih zemljiških pravicah in terjal zase avtorstvo. Vem sicer, da smo vselej, kadar smo šli na lepi sprehod v to dolino, srečavali tam črne in belo-črne še kas te krave in teli č-be, ki so nas z velikimi radovednimi očmi gledali kot nekaj, česar bi v svojem mirnem življenju v tej poldivjini ne bili imeli še Priložnosti nikoli videti. Hodili pa smo tja že v letih, bo še ta dolinica ni imela ime-na» a zaradi prikupnosti in pri-ylačnosti je gotovo zaslužila svojo ime. Tako je nekega dne preživela svojo brezimnost: bila je 'krščena zaradi svojih glavnih Prebvalcev za Kravjo dolino. Mam je bila od tedaj zelo olajšana označitev spreihoda. Pobahal s'i so: bil sem v Kravji dolini (pisano odslej z veliko začetnico); Srem v Kravjo dolino; povabim Vas na sprehod v Kravjo dolino; rože so iz Kravje doline; pe- resa za klobukom so bila najdena v Kravji dolini; nič kaj prijetna ploha nas je premočila v Kravji dolini.., V začetku je seveda vsakdo radovedno spraševal, kje je ta dolina, kaka da je, ali je dolga in težavna hoja po njej. Nekdo me je celo vprašal, če se morda lahko pride tja z avtom. Pomehkuženi mestjani! Nikamor več ne pridejo z lastnimi nogami. Po vrnitvi s prijetnih počitnic pa taka hvala, kaj so obhodili in kje vse da so bili! Torej! Začeli smo pridno zahajati v Kravjo dolino. Avtomobilsko cesto smo prečkali dokaj prej, ko se začne vzpenjati v hrib proti bencinskemu napajališču. V visoko travo se ti na tem kratkem prehodu zapletajo noge: obstojiš pred bodečo žičnato ograjo. Težka lesena vrata so z debelo verigo trdno priklenjena k močnemu, v zemljo vkopanemu oporniku. Nad njimi je tabla z napisom: „Entrada prohibida. — Propiedad privada." To opozorilo smo videli, ga v začetku tudi resno jemali, toda kljub temu smo ga kršili. V tej divjini, zaraščeni tedaj s trnat-nim grmovjem in čez kolena visoko srebrnkasto travo — pa j o bravo —, se nam je zdelo prestrogo, zato nesmiselno. Kako škodo pa naj naši mirni koraki povzročijo, s čim naj jim škodujemo? 'Nekoč sta nas že pod večer, bili smo trije, vračajoči se iz Los Cocos, skoraj pri avtomobilski cesti, nenadoma obstopila dva jezdeca s širokokrajnimi klobuki in v toliko obrajtaniih oblačilih gavča. Prekrižala sta nam pot. Po nič kaj prijaznem pozdravu nas je eden ogovoril s strogo besedo: „Niste brali napisa s prepovedjo vhoda na to ozemlje? To je privatna last!" Spogledali smo se, prtav po kmetsko začudeni, kakor da bi nam bil odkri] res nekaj novega, neznanega. „V resnici ne vemo za noben napis!" je odvrnil Tone in skomignil z rameni. „Kje ste pa vstopili?" »Mi zdaj prihajamo iz Los Co-icos," je spet pojasnil. „Laž!“ je osorno zatrdil jezdec. „Vi ,ste kmalu po četrti uri šli tod navzgor. Sva vas videla. Ne morete nadaljevati poti! Vrnite se nazaj ali pa tja počez in prestopite žico; tam je že drug lastnik." „N'i laž! Ta zavitek cigaret je 'bil kupljen v Los Cocos," mu je odvrnil Tone. Začeli smo doumevati, da s tem človekom ne bomo zobali sladkih češenj. Na srečo mi je vzbrstela misel. Mogoče uspem... Obrnil sem se k Mirku na desni: „Kaj storimo, padre? Kam naj se obrnemo?" sem ga nagovoril po špansko. Tedaj se je Mirko zresnil ter se oglasil mirno, morda z diplomatsko besedo: „Glejte! Mi smo iz Don Rudolfove kolonije in smo naredili kratek sprehod po tej vaši veličastni dolinici. V resnici bodite ponosni in Bogu hvaležni, da imate nekaj tako edinstveno lepega... Morebiti mi dojemamo to lepoto čisto drugače, ker je pač ne vidimo vsak dan." »Ste vi duhovnik?" je mirneje pobaral. „Res je tako," je potrdil v sve-stl si, da ga je omehčal. »Naj bo! Pojdite, kamor ste namenjeni. Mi izvršujemo svojo službo!" se je napol opravičil. Oba sta vljudneje pozdravila in hitro pognala konjiče. Podražil sem Mirka, ki je še vedno bil nekoliko resnejši kot običajno: »Vidite, samo ‘cura’ mora reči besedo in že je vse u-rejeno!" »Kaj pa naj jaz drugega storim, ko sta vidva ‘petelina’ isto odpovedala?" se je zmagoslavno smejal. Čez dve ali tri leta je napis s prepovedjo zginil, nezlomljiva veriga pa je še vedno rjavela okrog opornika. Že lani sem bil obljubil prijazni gospe, da jo bom vzel na pohod v Kravjo dolino. Ne vem točno, kje se je zataknilo, da obljube nisem izpolnil. Naj povem še to: za pohod v gore je treba primernega dne. Za ta sprehod pa tudi: najboljš'1 bi hil 'S pol zavešenim neibom in rahlo južno sapico, ki sproti briše orošeno čelo. »Takoj po zajtrku gremo, da 'ho dovolj časa za počasno ihojo. Računajte, da bo nekaj Pamijev-cev med nami. Odhod od cerkve," Sem jih dejal pod brajdo. Zbralo se jih je osem. Lepa mešana družba, živahna, zgovorna. Pričakovati je bilo lep izlet. »Glejte ga, s palico se je obo-rožil," go me veselo sprejeli. »To je moja vedna spremljevalka v hribe, no pač, tudi po dolinah. Pomaga mi pri hoji, klatenju sadežev, pa tudi imenitna po-n|oč pri srečanju s kakim plazilcem." »Mislite na kače?" »Možna so tudi taka presenečala. Ta palica je zdrobila gla- ve že nekaterim, namreč strupenjačam. Za vsak primer vas o-pomnim, da pri hoji pogledate tudi kdaj na zemljo in opazite kako lepo rožo al'i prikupno kači-co, ne le prazno nebo nad seboj. Sicer pa ta golazen čuti in dobro sliši: ni popadljiva ter se skuša pravočasno umakniti." Zavijemo mimo počitniške hiše sester. Mir jo ogrinja, kajti visoka ograja olivno zelenih cipres ljubosumno varuje božji mir pred vdorom vsakdanjosti. Trenutno počivata v njej le dve osebi. A lani je bila tu na počitnicah skupina mladih deklet s pesmijo, harmoniko in rajanjem. Se spomnite, kako so nas drugo-rodna dekleta presenetila s pesmijo Lepa si, lepa, roža Marija! Ali pa tisto: Ko so fantje proti vasi šli. Prijetna presaditev na- še pesmi v njih srca. Še zdaj vem, kako me je v prsih nekaj neprijetno stiskalo, ker smo bili vsi skupaj tako štorasti in se dolgo nismo zmigali, da bi jim bili mi zapeli kaj lepega. Pa toliko dragocenosti spi v naših srcih! Vedno čakamo in se plašno spogledujemo, ali bo prišel nekdo, ki bo začel in bo s korajžo ukresnil iskro in zanetil požar. Šele potem gre, vre, doni, plamti in še nehati ne moremo... Malo naprej, na levem oglu, je hiša lepih spominov. Ne moreš kar tako mimo nje, ne da bi ji privoščil lep pogled. Tu si pred precej leti dobil sveže pivo ali drugo pijačko, ki si jo srkal po vročem dnevu pod prijetno senco na dvorišču. Tudi prenekateri gavč je potisnil klobuk na hrbet, pripel konja ob drog ter se krepčal. S pristavskim Mirkom sva prav rada pod večer zavila do sem na sprehod ter podprla bir-ta. Nekdo naju je prav kmalu zatožil in ob povratku sva bila v koloniji resno sprejeta. Gospod ni rad videl takih obiskov. Zdaj je ta hiša že dolgo obsojena v samoto. Zadnji birt se je pridružil prijateljem v tihi vasici nad ruto, le da tam nikomur več ne potreže, ampak so vsi obsojeni na večno žejo. Plevel se razrašča čez nekoč veselo dvorišče in z Mirkom ihraniva v srcu le še prgišče spominov. Kadar grem tam mimo, mi zanese pogled navzgor proti koči med drevjem. Iz nje je s težki- mi, zanašajočimi koraki prihajal čuden možic. V začetku sem se ga skoraj bal, kajti tako srepo me je gledal. Potem sva se Videla pogosteje in me je že po naše pozdravljal: „Dober dan!" Debele ustnice je raztegni!, privzdignil osivelo glavo, v soncu in dežju brez pokrivala, in čakal na odgovor. „Dober dan! Que tal Hipoli-to?“ „Bien!“ je bil vselej njegov odgovor. In že sem imel spremljevalca. „Y los padres? Padre gordo, padrc Matija?" Prvo vprašanje je veljalo njima. Razložiti sem mu moral, kdaj pride eden, kdaj drugi in koliko časa bosta v koloniji. Potem pa je za dolgo umolknil. Mislil je le na njiju in se morda le s težavo odločal za novo vpraša/ije. Ni me presenetilo, saj sem slutil, kaj me bo boječe vprašal: „Y Majda?" Kaj neki je čutil ob tem vprašanju? Ml smo se morebiti nekoliko zabavali ob njem, kako pa je bilo njemu, je ostala za vedno skrivnost. Nekoč mu je gospod Rudolf prepovedal vstop v kolonijo. Tega se je Hipolito natančno držal, zato je kukal ob žičnati ograji, da bi videl otroke odhajati na kopanje, na izlete ali se poditi za žogo. Kot dober prijatelj jih je spremljal in se z njimi sporazumeval z malo slovenskimi besedami, ki si jih je zapomnil. Vsa- ke toliko se je ustavil, se široko zasmejal in trdno poudaril: ”Ja - ja - ja!“ Tudi otroci so ga radi imeli. Ni manjkal niti zvečer pri večer-ni molitvi, če smo se potem zbrali Pod Obokano vežo cerkvice in zapeli, je vedno brundal z na-m>. Večkrat smo gruntali, kate-ro *bi še, pa nam je on pomagal 'z zadrege: „Jupajdi... rompompom..." Torej: če študent na rajžo gre... in Rompompom, še ne gremo domov! Ti dve sta mu Prirasli k srcu. Dekletom v kuhinji se je Hi-Polito čisto zares smilil. Daši so Ka doma dobro oskrbovali in nikogar ni nič prosil, ga je le ob yečernih urah dražeči vonj iz na-Se kuhinje pridrževal za cerkvica- Nas je zvonček klical k ve-^erji, H‘ipolito pa je tedaj sedel Ca zid zakristije ter tam mirno aakal, dokler se nismo vrnili k CeČerni molitvi. Šele čez nekaj j-asa smo odkrili, da je tam čakal tudi on svoj del večerjice, ki 11111 ga je slednji večer prinašala Deklica Majda. Skrivaj, kajti za darežljivo Majdino roko gospod Pikdar ni zvedel. 2e nekaj let Majde ni bilo več v kolonijo. Goste so stregla že Popolnoma druga dekleta. Hipo-lto Pa se je še spominjal njene dobrote in vedno znova povprašal po njej. »Majda? No viene?" »Si! Ya va venir. Mas tarde." C potolažil se je s pričakovanjem. Potem pa smo zvedeli, da se je Majda poročila. Že prvi dan mojega naslednjega prihoda na počitnice sem se srečal s Hipolitom. Stal je blizu avtomobilske ceste, ko sem izstopil iz Abla. Kakor bi bil nalašč čakal name. Brž se mi j s pridružil in pozdravil: „Dober dan!" Nato je pešačil ob meni proti koloniji, mi nesel malo torbico ter tu pa tam pobaral po Matiji, kje je padre gordo, če pride še več gospodov... Ko sva dospela že do vhodnih vrat, nasproti farovški hiši, pa se je le ojunačil in vprašal po svoji bolečini: „Y Majda, viene?" „Majda no viene! Majda se caso!" Zastrmel je vame, se zresnil in izbuljil oči, kakor bi se pripravljal za napad. Brž sem videl, da sem ga polomil. Pa kako polomil! Nisem pomislil, da je imel tudi on srce, ki ga ni sicer nikomur razkrival, ki pa je tudi občutilo grenko kapljo kakor katerekoli drugo. Srce, ki bi ga bil mogel ubiti. „Majda se caso!" je moje besede tiše ponavljal. Obrnil se je tedaj in težkih korakov oddrsal. Pokopal je sanjo o Majdi, kajti nikdar več me ni vprašal po njej. Ali jo je tudi pozabil? Dvomim! Zanj je bila dobrota in dobrota zlepa ne umre! Letos sem se na poti proti Kravji dolini spet ozrl proti njegovemu domu. Skoraj sem ga še pričakoval kakor vedno, če bi še bil, bi se nam bil gotovo pridružil in nas vesel spremljal. Ampak že lansko zimo so ga potisnili v ozko h'iš'co v sosedstvu pokojnega Rudolfa. Nenadoma se ozrem. Bil sem zadnji. Vsa moja izletniška čreda je v gorečem pogovoru hodila pred menoj. Za mano je capljal le še drobčkan psiček, zgubljen-ček, ki se je znašel predsnoči pred vrati jedilnice. Tam, vem, sem ga pobožal in rahlo počohal za ušesi. Je mar občutil toploto prijatelja v moji roki ? Me spremlja v zahvalo? Kako je to ganljivo! Vedno te nekdo spremlja. Zdaj hodi psiček brez imena ob tvoji nogi. Lani je še trdno capljal Hipolito. Ko počivaš sredi poti na Mfistil, se ti prikaže obraz Rudolfa in te s korajžo nagovori: „Kajne, da so lepe planine? čudovit je božji svet!" — Odtegneš se v samoto pod borovce in se hočeš navžiti smolnatih dišav. Pa za-silsiš šaljivi glas Lojzeta: »Prinesem riojanca! Da nam pohla-di kri! Danes bo ddbro tekel, ker je vroče." — Ali me tam s sproščeno veselostjo ne valbi Vinko? »Dragi kolega! Popoldne greva k profesorju. Zvonkec bo pripravil pivičko, nato pa naju bo potegnil na kopanje k svetemu Štefanu," je odločil. Pritrdil sem mu. Bilo je prijetno družiti se z njim. Vedno bo še kak obraz, ki nas bo spremljal ali nas srečaval. Tu- di mi bomo nekoč drugim v spremljavo. Takrat, ko bo o nas govoril le' še spomin. Svetel spomin. .. Danes je sončen dan. In mi smo na izletu. Brez skrbi in dobre volje, da bi koj zapeli, če bi kdo začel. Pogumno naprej! Brž smo se potegnili skozi žič-nato ograjo. Mimogrede sem jih opomnil, naj skušajo za prvi čas hoje svoje živahne pogovore nekoliko potišati. Oto spominu ne nekdanje neljubo srečanje... Pred nami se je odprla zelena cesta, ki se je vlekla kakor preproga naravnost, le malo dvigajoč se, čisto gor do predihri-Jbovja proti Mastilu. Na obeh straneh jo obdaja razredčeno bodičasto grmovje, katerega prerašča tu pa tam kak krivenčast dre. vešček. Vmes pa se bahavo šopirijo bujni šopi »paje brave", ki se valujoče priklanjajo, od daleč podobni zorečemu žitnemu polju. Na barvnem filmu odneseš prelep spomin tega sončnega dopoldneva, v katerega se boš vračal z Občudovanjem in prijetnim zadovoljstvom v sivih zimskih dneh. Tedaj bo vse to še lepše, tudi marsikak topel trenutek bo zadrhtel pred te/boj, čeprav si nanj nehote že nekoliko pozabil. »Kaj pa to počrnelo grmovje z nekaterimi belimi rogovilami?" me je nekdo pobaral. Zazrli smo se v celo širjavo. »Tu je lani pogorelo. Trava je že znova preraščala zemljo, ožgano vejevje čaka svojega kon- ca> z belih vej se šele lušči skorja, da se belijo kot okostje mrtvih. Ob sivem dnevu vzbujajo skoraj grozljiv videz." Nekje je z drevesa vzvalovila jata divjih golobov; sivo pepela-ste barve so padli za streljaj od nas med travo. Ob robu ceste je ‘bistro oko opazilo šope grenke varqueje. Vse se je zbralo ob njej in modrovalo drug čez drugega o i-ej zdravilni zeleni rastlinici, cenjeni in iskani pri obolenju je-^-er- Lahko povem, da sem vsako leto prinašal to zelišče ženički v sosedstvu, 'čudovito ji je pomakalo. Oib tisti strani ceste, kamor °kcnj nj segel, sem jim pokazal trnatni grmiček piquillija. To so drobne rdeče jagode, kiselkasto svežega okusa, katerega bi bilo Prijetno smukati in grizti, ko bi ka ne bile skoraj same trde peč-ke- Zadaj so se gospe čudile al-Sarobu, ki jim je ponujal sladek, vožičem podoben sadež. Z neza-uPljivostjo so ga pokušale, kajti Vsi bi se želeli zdravi in krepki vrniti v kolonijo in domov. Na redkovejnatem travnem gričku so omahovali oveneli, po-dolgasti, zvonu poddbni cveti. Ti ®e odprejo s prvim mrakom ve-j"era- Jutranja zarja pa jih po-kosi jn povesijo cvete ter čez dan neopazno umrejo. Naslednji ve-cer in ponoči vzcvetejo že novi cveti. Samo eno noč z močno rumeno 'barvo opozarjajo nase. Pra-rij° ji roža molitve (la flor de la oracibn). Z gostega drobnolistnatega dre- veščka so bingljali lešnikovi velikosti podobni sadeži, usnjeno rjave barve in prijetno cukrene-ga okusa. Zreli popadejo sami na zemljo v slaščico mravljam. To je mistol, ki zdravi obolenja bronhijev'. „Kaj vse nudi narava človeku, ki večkrat v svojem neznanju hodi ošabno mimo." sem bral v neki knjigi. Na odmaknjenem suhem drevesu sem jim še pokazal plaho belo ptico — vdovico (la viudi-ta), ki poseda zmeraj sama. V košatem bujnem grmu pa je nekje skrit na vejici droben ptiček drobil svojo srebrno pesmico, kakor bi bil drgnil dva biserna kristalčka med seboj. Nič ni prenehal, čeprav se nas je zbrala vsa gruča čisto blizu njega, ga poslušala in občudovala. „Koliko let že nisem slišala takega cvrkutanja!" se je oglasila gospa Angela. „Moraš biti prav finega posluha, da ga zaznaš." Umolknil sem. Ob mojem govorjenju so vsi stali ob meni in poslušali: o rožah in njihovih čudovitih barvaih, močnih, kričečih, kakor da te kličejo. O divjih sadežih, napitih zdravilnih sokov. O ptičih, ki te spremljajo, pozdravljajo in so ti v družbo, da ti ni dolg čas. Minute pa so tekle, sonce se je dvigalo vedno više, hribovje se je približevalo. Pot povratka se je daljšala. Čisti beli čašasti cveti srobota so preraščali grmovje ter se usi- pavali v bahatih slapovih z njega. Nad njimi pa brezmejna modrina čistega neba, preko katerega so tu pa tam v še večji o-kras prijadrale krpe izgubljenih oblakov. Nemoteno so se vozile po sinjih širjavah... Drobne, majčkene pikice smo bili v tej raztegnjeni divjini. In s kakimi lepotami jo je Stvarnik olepšal, da nam je vzbujala veselje! Bližamo se koncu poti. Beli Mastil se nam bliža, raste in kakor s konico meča bode v oblake. Blizu je, da bi ga mogel skoraj z roko prijeti. Pa le poskusite se povzpeti do njega! Zadihali se boste in se prepotili, preden ga goste dosegli. Pred nami je že molčeča njiva mrtvih. Zelena ruša prerašča grobove, ob krajih jim cvete j o vrste vrtnic. Na ploščah in kamntih je komaj prostora za drobna imena. Tisto, kar so ne- koč Ibili. Zdaj' so si vsi enaki! Ni bogatih ne revnih. Ne lepih ne grdih. Ne starih ne mladih. Ne mogočnih ne ponižnih. Odslužili so Gospodu, ki jim je plačal po teži del. Njihov tostranski gospodar je zdaj le še čas, ki jih drobi, drobi v zadnjo izginitev. Posedeli smo kratko na klopi med njimi, v mislih pa 'smo bili kakor eden izmed njih. Kako je vse minljivo! Nič se ne povrača. čemu toliko bojev za slavo in časti, ko pa se vse razsuje v hipu prestopa na oni breg! Čez čas se spet zavem v resnično življenje. „Moramo nazaj, sicer bomo pozni! Razdalja se je nategnila." „Lepo je bilo, zelo lepo!" so mi priznavali ob povratku. Bili smo spet enkrat v pravi naravi in zato blizu božjemu miru. Me razumete, zakaj mi je ta pot med najljubšimi? Jože Krivec v družini Spočetje v epruveti? Sedemletna deklica Louisa Brown je prvi otrok, ki je bil 'spočet zunaj materinega telesa, tlr- Edwards in dr. Steptoe pa prva zdravnika, ki se' jima je po Večletnem trdem delu posrečila oploditev v epruveti in prenos za. r°dka v telo gospe Brovvn. Zaradi izpopolnjevanja znanosti in tehnike dela ter želje zdravnikov, da pomagajo zakoncem, ki tpPe zaradi neplodnosti, postaja umetna oploditev vedno bolj vsakdanja stvar. Mala Louise, njeni starši in °ba zdravnika živijo daleč od nas, nekje v Angliji. Zato so m: bile Vse novice v zvezi s spočetjem v epruveti precej tuje. Toda odkar sem zvedela za prizadevanja na-Slh zdravnikov, odkar živijo med nami naši dvakratni dvojčki in ®6 možnost materinstva ponuja u,d' našim ženam, me je stvar začela bolj zanimati in siliti k Razmišljanju. O tem se govorijo 6 obrobne stvari, tudi piše se malo. Mučijo me številna vpraša. nja> na katera iščem odgovore v Pogovorih ali v prebiranju tuje literature. Prvo vprašanje, ki se mi je Nastavilo ;n verjetno še kakšni arugi materi, je bilo: Ali bi tudi jaz poskusila z umetno oploditvijo, če bi ostala brez otrok in obupa la nad z d ra v 1 j en j e m ? Ne da bi karkoli pomislila, sem si odgovorila pritrdilno. Oba z možem bi se veselila otrok. Zanj tudi ne bi bila pretirano v skrbeh, saj statistika pove, da je zdravih vseh tisoč otrok, kolikor •se jih je doslej rodilo na tak način. Dopustila bi, da mi odvzamejo nekaj jajčec (zaradi hormonalne stimulacije jih ženi ob takem posegu vzamejo tudi do deset) in možu spermije, samo da dobiva otroka. Pred takim dejanjem z možem ne bi imela posebnih pomislekov. Povezovala bi naju ista ljubezen in isti namen kot v primeru, da bi prišla do otroka po naravni poti. Nekateri zdravniki celo trdijo, da je za poseg pri umetni oploditvi potrebna celo večja ljubezen med zakoncema. Stiska, duševno trpljenje, želja po otroku, očetovstvu in materinstvu pa nenehna razočaranja nad neuspehi zdravljenja lahko močno zbližajo in povežejo zakonca, tako da njuna ljubezen celo prekaša ljubezen zakoncev, ki vseh teh težav nimajo. Prav gotovo je tudi želja po otrocih pri takih zakoncih močnejša od želje številnih zakoncev, ki j,ih preseneti nepričakovana nosečnost. Ko pa pričnem premišljevati o sami oploditvi, se mi pojavi drugo vprašanje. Pod posebnimi pogoji jajčeca oplodijo, prično se deliti. Zdravnik mora imeti za uspešno delo na razpolago po več, tudi do deset živih zarodkov, od katerih vsak vsebuje že osem celic. Zdravnik presadi v maternico le tri do štiri, ker se običajno vsi ne vgnezdijo, pač pa od štirih le eden. Ostali odmro. O tem ne odloča niti mati niti zdravnik, pač pa narava, podobno, kot se to dogaja pri vsaki plodni ženi, kjer v idealnih pogojih le vsak tretji zarodek nadaljuje razvoj z nosečnostjo. Narava ne skopari in kar kipi od visega izobilja, zato nam kljub temu zagotavlja obstoj. Odstotek uspešnih umetnih o-ploditev — če ga primerjamo s številom opravljenih poskusov in s tem s številom zarodkov — je dejansko majhen. Zato se mi ob tem zastavlja nadaljnje vprašanje: Ali smemo slepo zaupati znanosti, ki je sicer na tem področju v zadnjih letih precej napredovala, ni pa še dosegla take popolnosti, da bi lahko z oploditvijo in presaditvijo enega samega zarodka prišlo do željene nosečnosti? Ali niso to poskusi na živih ljudeh in z živimi ljudmi? Ali se ne bi zgražali, če bi zdravniki operirali in presajali organe zgolj za raziskave? Ne sme nas slepiti dejstvo, da zarodek še ni človek naših predstav, človek v popolnem smislu besede, je pa človeško bitje. Res je tudi, da se zarodek vsega tega ne zaveda in ne občuti (saj še n'ima razvitega (živčnega sistema), toda gre za nekaj več: za človeško življenje! Poskusi z umetno oploditvijo za mater niso nevarni, so pa usodni za tiste zarodke, ki jim odvzamemo možnost za nadaljnji razvoj. S tem ne dajem nezaupnice znanosti, saj se vsi zavedamo, da razvoj praktičnih ved sloni na Poskusih, raziskavah in dolgotrajnem izpopolnjevanju. Toda nikoli za ceno človeških življenj, 'bodočih človeških osebnosti, ki v take poskuise niti ne morejo pri. voliti ali se jim udreti. Ali ne ostanemo brez besed ob dejstvu, da je umetno oplojena mati ob -spoznanju, da je zanosila četvorke •— štiri dečke — zahtevala splav treh „odvečn'ih“? Še bolj v srce pa me zadene vprašanje: Po kakšniih merilih izbira zdravnik zarodke, ki jih bo Presadi] v maternico in kam z zarodki, ki jih ne bo uporabil? Lahko jih sicer zamrzne, kajti če do zanositve ni prišlo, postopek Po mesecu ali dveh ponovi. Razvoj zarodkov je sicer za nekaj časa prekinjen, vendar jim je po-tem dana moižinost, da ga na darujejo. Kaj pa, če je zanositev uspela že pri prvem poskusu in zarodkov ne potrebuje več? Razumem izbiro zdravnika, ki opravlja svoj posel rokodelsko strokovno. Zarodke prebira zgolj P° medicinskih merilih, verjetno Po kvaliteti, velikosti osmih ce-be, in ne premišlja o človeškem bitju v polnem pomenu besede. Vendar, ali se ne bori ves napredni svet proti razlikovanju Pied ljudmi take ali drugačne vrste? Ali ni človekova odlika, da se zavzema za slabotne ? če pa bi morala izbirati jaz Lot mati svojih otrok, bi obstala pred uganko, bolje rečeno pred skrivnostjo, ki mi je ne more razrešiti vsa znanost sveta. Katerega? Ti zarodki bi bili pred mojimi očmi to, kar si predstavljam pod imeni svojih otrok, otrok, ki jih poznam, fantov, deklet, ljudi. V moji domišljiji bi bili kot mini-kasete z miniaturnimi magnetofonskimi posnetki, ki so se že pričeli odvijati in prsati svoj genetski zapis, vsak svojega, enkratnega, neponovljivega. Zakaj in kako bi se odločila ravno za tega, in ne onega? Ali naj si izberem zarodek, iz katerega se bo morda razvil prebrisan fantič s pšeničnimi lasmi, kot spominčica modrimi očmi in s pegicami po obrazu ali pa raje čustvenega sanjača z navzgor potegnjenimi očmi, ki me ne bo nikdar prizadel z žal besedo? Ali pa bi izbrala kolerika, ki bo kljub nadarjenosti za matematiko cepetal z nogami po tleh, kadar ne bo znal rešiti kakšne naloge? Ali naj izločim zarodek prisrčne deklice, ki bo zaradi nadarjenosti za glasbo razveseljevala svojega očeta z igranjem na klavir? Ali naj jo žrtvujem in zavržem, da bom prišla do fantov? Kakšna merila naj pa jaz uporabim ? Ali smem izbrisati obstoj nekaterih zarodkov, ker ne morem sprejeti vseh? Ali bi to sploh zmogla, saj imam pred očmi vseh svojih šest otrok, ki so bil:! nekoč taki skupki o-smih celic? To so vprašanja, ob katerih onemim in nanje — kot mati — ne bom mogla nikoli od- voriti. Prej bi sprejela, da mi izkrvavi srce v neizpolnjenem materinstvu brez lastnih otrok, kakor pa da bi žrtvovala katerega od njih. Vsak zdravnik verjetno re pozna takih občutkov. Verjetno tudi ne žene, ki še niso rodile, pa želijo postati matere. Zdravnika prevzame delo, napredek. S svojimi strokovnimi merili, s svojimi gledišči in po svojem okusu lahko odloča, kdaj je zarodek že človek; lahko določene zarodke izbere, druge pa uniči, če jih ne potrebuje več. Zarodek mu postane predmet, skupek celic in nič drugega. Ni dolgo tega, kar smo brali, da drugod po svetu vzgajajo človeške zarodke za raziskovanja al’i pa ustanavljajo banke z zarodki in — podobno kot običajno blago za porabo skladiščijo — človeška bitja. Vse nas je prizadelo in zgražali smo se. To je več kot očiten dokaz, da se lahko vsaka, še tako dobronamerna začeta stvar izrodi. Razumem stališča mnogih znanih francoskih teologov in moralistov, katoliških in protestantskih — mnenja naših žal ne poznam — ki zaradi razumevanja stiske staršev brez otrok opravičujejo umetno oploditev med zakoncema, ko vanjo privolita iz plemenitih nagibov in iz želje po lastnih otrocih. Kot materi pa mi je bliže stališče Cerkve, ki odločno vztraja pri zaščiti človeškega življenja prav od spočetja dalje, ki se zav- Spavi v Jugoslaviji Dnevnik Delo je 15. oktobra 85 objavil: Po na j novejših podatkih zveznega zavoda za zdravstveno varstvo so Jugoslovanke po številu prekinitev nosečnosti daleč pred ženskami v drugih državah. V naših zdravstvenih organizacijah so namreč 1. 1988 izvedli več kot 372.000 prekinitev nosečnosti. Število splavov se je večalo skoraj 8000 na leto. Največ splavov (ženske od 14 do 44 let) so našteli v ožji Srbiji: več kot 131 splavov na tisoč žensk, v Črni gori 48, na Hrvaškem 54, v Makedoniji 65, v Sloveniji okoli 57, v 9R Srbiji 104, na Kosovu 24 in v Vojvodini 100. Jugoslovansko povprečje pa je več kot 73 splavov na tisoč žensk. Na Češkoslovaškem je bilo 1981 na tisoč prebivalcev 6 siplavov, na Danskem okoli 4, na Nizozemskem 1 in Italiji skoraj 4. zema za vse nebogljene ter se boji zlorab in nastopa proti njim. Več ji pomeni ta doslednost kot vsi očitki in posmeh1!, da je proti napredku, da je zaostala in nazadnjaška. Odločitve niso vedno lahke in zahtevajo previdnost. Kot mi je znano, omenja umetno oploditev enciklika ,,Mater et Magistra" (Mati in učiteljica), ki jo je izdal Janez XXIII. leta 1961. V njej ponovi nauk svojih predhodnikov in umetno oploditev zaenkrat odklanja. Vanja Kržan Kitil J :mu Dr. Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO V VESTI Razširjati obzorje, poglabljati Povezanost, utrjevati preprtča-11 je, doživljati in uresničevati svetišče Jeizusove skrivnosti v sip ra vi in edinosti, postati sposoben za sodelovanje v Cerkvi, živeti vesoljno bratstvo, odgovoriti na klic in vabilo k zvestobi — te misli s srečanj zadnjih let z mnogimi 'izmed vas, dragi mladi prijatelji, so pravzaprav le nekak prehod k osrednji vsebini tega pisma, k človekovemu dostojanstvu v vesti. V svoji notranjosti, v svojem srcu ali, kakor navadno pravimo: v svoji vesti, doživljate te vrednote in naloge, jih spoznavate, se zanje odločate, se zavedate svoje dolžnosti in svoje odgovornosti. Ravno v tem je človekovo dostojanstvo, po katerem se bistveno razlikuje od vsega druigega vidnega stvarstva in ga presega. O tem bi vam rad nekaj več napisal. Zorenje v samostojne osebnosti Med posebna doživetja in odkritja mladega človeka spada odkritji in zavest svoje lastne osebnosti, svojega jaza, svoje posebnosti ter nenadomestljive in nezamenljive enkratnosti. Morda se še spominjate, kako je do tega prihajalo. Začeli ste se zavedati sami sebe, začeli ste poudarjati svoje posebnosti in svojo različnost od drugih. To je prihajalo do izraza v govorjenju in obnašanju, morda tudi v obleki jn načinu življenja, v poudarjanju svojega mnenja in svoje samostojnosti. Vedno močnejša je postajala želja, da vas drugi, posebno odrasli, jemljejo resno, da vas poslušajo in se z vami pogovarjajo, da vam pustijo dovolj svobode za samostojno odločanje. Pri samostojnem odločanju ste se začeli zavedati svoje odgovornosti in bili nanjo ponosni. Bili ste pripravljeni sami sprejeti odgovornost in posledice za svoje odločitve. Veseli ste bili, če so vam starejši zaupali in vam prepustili ali celo naložili odgovornost za to ali ono stvar. Pri presojanju in odločanju ste hoteli zastopati svoje mnenje in ne biti odvisni od drugih. Morda se je včasih zgodilo, da ste bili ravno zato, ker ste hoteli poudariti svojo samostojnost, drugačnega mnenja; odločali ste se tudi drugače kakor starejši okrog vas, da bi na tak način pokazali, da niste več otroci. Seveda doživljanje lastne osebnosti in posebnosti, samostojnosti in svobode, z eno besedo lastnega jaza, ne gre tako gladko 'in brez težav, brez napetosti in nasprotij z okoljem. Verjetno ste v višjih razredilh osemletke in posebno še v mladinskih veroučnih skupinah velikokrat govorili o teh vprašanjih. Pogovarjali ste se o razlikah med generacijami, o odnosih odraščajočih sinov in hčera do staršev, o pomenu avtoritete vzgojiteljev, duhovnikov in Cerkve, o osebni svobodi, pa še o mnogih drugih vprašanjih, ki so povezana s tem. Zaradi hrepenenja po svobodi in samostojnosti, zaradi zunanjih pritiskov in omejevanj, ste doživljali tudi notranje stiske in trpljenje. Zorenje in razvoj mladega človeka se prebija skozi vse mogoče ožine in ovire, temine in dvome, negotovosti in razočaranja, a prinaša tudi svojevrstna doživetja lepote, veselja, sreče, moči, svobode in notranjega bogastva. Vest ise oglaša Med pomembne prvine v razvoju samostojne osebnosti pa pri mladem človeku spada doživljanje vesti in njene vloge pri samostojnem odločanju in pri prevzemanju odgovornosti. Morda se še živo spominjate prvih zaznav nekega skrivnostnega notranjega glasu, ki se je pred odločitvijo javljal z opominjanjem: tega ne smeš, tega nikar ne stori, to moraš narediti. Ali pa se je vest o- Sl&šala ipo odločitvi v mirni zadovoljnosti in notranjem veselju, da ste tako odločili, ali pa v neprijetni zavesti krivde. Navadno v takem primeru govorimo o „s,la-bi vesti", keir nam vest očita slabo dejanje, nas „peče“ ali „gri-Ze“ in nam ne da miru, dokler slabega dejanja ne popravimo s kesanjem in z drugačno odločitvijo. Res pa je, da je mogoče slabo vest in njen glas tudi zadušiti. Nekateri naredijo to tako, da iščejo in najdejo vse mogoče izgovore, druigi ta glas utišajo z raztresenostjo in begom v zaba-Vo> v družbo ali v delo, samo da b; ne bili sami s svojo vestjo, ki jim ne da miru. Lahko pride tako daleč, da vest popolnoma oto-Pi- Tak človek zbuja vtis, kakor ^a bi vesti sploh ne imel. A takih ljudi, če so kot osebe ko-'ko;r toliko razvite in zdrave, s'Ploh ni. če govorimo o »brezvest-uem" človeku, mislimo na tistega, ki se za svojo vest sploh ne zmeni, ki ravna proti svoji vesti ali pa je njegova vest tako zmot-na in sprijena, da imajo drugi v*-is, da je „brez vesti". K® j jc vest? Kaj je torej vest? Ker spada vest k osnovnemu človekovemu doživljanju, so se ljudje že od nekdaj spraševati, kaj je. Kakšno yl°go ima? Kako naj si jo razložimo? v dramah in povestih, v Pesmih in romaniih, a tudi v mo-'tvah in bogoslužnih obredih vseh ver srečujemo razmišljanja o vesti in različne odgovore na vprašanja, odkod je vest in kakšno vlogo ima v človekovem življenju. Odkar so se različne znanosti, kot so antropologija, psihologija, globinska psihologija, psihoterapija, psihoanaliza, peda. gogika, sociologija, filozofija in teologija, začele temeljiteje u-kvarjali s človekom in njegovim duševnim in duhovnim življenjem, so tudi vesti posvečale vedno več poizornosti. Nastajale so različne razlage o naravi, izviru, pomenu In vlogi vesti, ki si med seboj nasprotujejo, deloma pa se dopolnjujejo. Vedno pa gtre za isti občečloveški pojav, ki ga vsakdo pozna iz lastne življenjske skušnje. Kot že ime pove, ima vest nekaj skupnega z zavestjo, s spoznanjem in razumevanjem, torej s človekovim razumom, tudi če nekateri pravijo, da čutijo glas vesti v svojem srcu. Toda ni vsaka zavest in vsako zavestno spoznanje že vest. O vesti govorimo tedaj, ko se človek zaveda razlike med dobrim in slabim, ko razločuje, da niso vse odločitve in vsa dejanja enaka, ampak da zaslužijo različno vrednotenje in oceno. O tem, kaj je dobro ali slabo, so ljudje lahko zelo različnega mnenja. Za nekatere je dobro to, kar je zanje koristno, prijetno, lepo, ugodno, slabo pa, kar jim škoduje, povzroča bolečino, se jim zdi grdo in zoprno. Merila, po katerih ljudje ocenjujejo dobro in slabo, so zelo raz- Lush Gjergji V BORBI PROTI SPLAVU »Abortus je začetek zfla na svetu“ (Mati Terezija v Oslu 1979) Ko je Mati Terezija začela živeti življenje ubogih, je kmalu razumela, da revščina ni njihovo edino zlo. Tako se je, kot smo rekli, začela zanimati za gobavce, za otroke, ki so bili zavrženi in brez družin, za stare ljudi... Danes se javno bori tudi proti splavu, za pravico otroka do življenja. Govori v 'imenu trstih, ki ne morejo govoriti in se sami braniti. Pred svetom izjavlja, da je splav rana našega 'stoletja in stalna nevarnost za vse človeštvo. Na Siciliji je aprila 1977 izjavila : „V teh sedemindvajsetih letih, ki smo jih posvetile revežem, smo srečale na tisoče pomoči potrebnih. Nikoli nismo nikogar zavrnile, ker jim ne bi imele kaj dati. Na primer: Zbolela je neka o- lična. Nedvomno pa je, da vsi priznavajo, da niso vsa dejanja enaka, ampak da obstaja razlika med dobrim in slabim. seba. Potrebovali smo zdravilo, ki ga v Indiji ni bilo. Imela sem pravico to zdravilo jemati kjerkoli in kadarkoli. Ko sem pravkar hotela nekoga poslati, pride neki človek in nam da zavoj zdravil. Odprli smo ga. Na vrhu je bilo prav zdravilo, ki smo ga nujbo potrebovali." Na veličastni »proslavi življenja" 23. aprila 1977 v Milanu na stadionu San Siro je pred 100.000 ljudmi Mati Terezija govorila o problemu splava, o dostojanstvu in pravici do življenja: »Življenje še nerojenega otroka je božji dar, največji dar, ki ga lahko Bog podeli človeški družini. Danes je veliko držav, ki uzakonijo splav, sterilizacijo in druga sredstva, da bi življenje preprečili ali zadušili na samem začetku. To je očitno znamenje, da so ti narodi najbolj ubogi med ubogimi, saj nimajo toliko poguma in optimizma, da bi sprejeli še eno živjenje. Življenje še nerojenega otroka kot tudi življenje ubogih, ki jiih najdemo po ulicah Kalkute, Rima in drugih mest, življenje otrok in življenje starčkov — to je isto življenje. To je naše živ- Ijenje. To je dar, ki prihaja od Boga. Ne govorim o tem, ali se sme Uzakoniti splav ali ne. Prepričala pa sem, da se nobena človeška roka nima pravice dvigniti, da bi pokončala življenje. Vsako življenje je božje življenje v aas. Tudi nerojen otrok ima uožje življenje v sebi. Nihče nam ne daje pravice, da bi kakorkoli uničili to življenje. Moški, ženska, otrok — tu ni razlike. Zdi se mi, da krik nerojenih otrok prihaja do nas, krik otrok, ki so bili umorjeni še preden so lahko prišli na svet —- krik, ki odmeva pred b6žj'im prestolom." O tem vprašanju je pogumno spregovorila svetu tudi decembra 1979 na slovesnosti podelitve Nobelove nagrade za mir. Lojze Kozar svečni 12 Naslednji teden Zdravko ni mo-|el vzdržati in se je odpravil na Veljkov novj dom. S kolesom se je Pripeljal do lične hišice z rožami Pu oknih, ob vhodu in ob poti. •‘ijetno ozadje hiše je bila viso-3 stara jablana, ki je s košato r°šnjo objemala hišo, kakor mati otroka. Ob hiši ni bilo drugega ukor nova garaža s sveže pobar-^unimi vrati in ob njej dva veli-3 oleandra z lepimi rožnordečimi c veto vi. Zdravko vsega tega skoraj ni o-Pazil, kajti vznemirjala ga je mi- sel, kakšno bo snidenje, kaj naj reče, zakaj je pravzaprav prišel. Čim bolj se je bližal hiši, tem bolj je naraščala zadrega in skrb, saj ni imel nobenega pravega vzroka za obisk, kajti tistega, ki ga je k obisku podzavestno priganjal, ni mogel izraziti. Globoko v srcu pa je čutil, da Željka mora obiskati, morda potrebuje kakšno pomoč, če ne druge, morda vsaj notranjo. Mora mu dokazati, da ga ne obsoja, ampak da mu hoče ostati prijatelj tudi poslej. Prislonil je kolo h garaži in stopil k vratom. Pritisnil je na kljuko, misleč, da so odprta, kakor so povsod na deželi župnijska in vsa druga vrata, toda stanovanje je bilo zaklenjeno. Spomnil se je, da je treba pozvoniti, vendar ni takoj stegnil roke h gumbu, ampak je odlašal, kajti ponudila se mu je priložnost, da odide, ne da bi Željka srečal. Tako bi se rešil skrbj in zadrege, saj še vedno ni našel vzroka, kako naj svoj obisk utemelji. Toda prst je ubogal globlje nagibe in pritisnil je na gumb. Najprej je bila v hiši tišina, kake pol minute, za Zdravka pa za dva vatla dolgo čakanje. Potem so se nekje znotraj odprla vrata, zarožljal je ključ v zunanjih vratih in na pragu je stal Željko. Bil je v temnih hlačah in sami srajci, gladko obrit in nekoliko zaspan. „Dober dan, Željko. Težko sem te našel, saj sem le po opisu vedel, kje naj te iščem." „Zakaj si me pa iskal?" „To je težko povedati. Preprosto sem te moral poiskati, da bi te videl." „Da, radoveden si, kakšen sem zdaj kot, no, recimo kot ubežnik!" „Ne, Željko, nisem prišel zato. Samo zato, da se malo pogovorim s teboj." ,,Lepo. Samo o čem naj se midva pogovarjava? Zdaj sva na dveh različnih bregovih in ne vem, kako bova mogla najti skupen jezik?" „Mislim, Željko, da bo najino nekdanje prijateljstvo znalo najti skupen jezik. Toliko je poti in stez, po katerih lahko skupaj romajo misli najrazličnejših ljudi." ,.Nekdanje prijateljstvo, si rekel. Tega ni več. Vsaj v tistem pomenu ne, kakor je bilo nekoč. Ti imaš svoj svet in jaz imam svojega. Mostu med njima pa ne vidim in ga skoraj gotovo ni. Moj svet se je tako temeljito spremenil, da od starega ni ostalo niti drobnega kamenčka. Sicer pa oprosti, da govoriva med vrati, kakor da je to znamenje tega, kar sem pravkar rekel: najina svetova sta tako različna, kakor se ta zunaj loči od tega, ki je na drugi strani praga." „Pa me povabi v ta svoj svet, da ga nekoliko spoznam. Morda mi kljub vsemu potem ne bo tako tuj, kakor ti misliš." ,,'Oproisti! Iznenadil si me, pa sem pozabil na osnovna pravila gostoljubja. Vstopi, prosim." Vstopila sta skozi predsobo v stanovanje in Željko ga je povabil v sobo, kjer je bilo njegovo pohištvo, toda Zdravko je takoj videl, da v tej sobi nihče ne stanuje. ..Pogovarjati se morava bolj tiho, ker v drugi sobi spi otrok, da ga ne bova prebudila. Kaj naj ti natočim ?“ ,,Kakor po navadi. Kozarček slivovke, ker sem se na kolesu spotil." „Kakšni navadi? Stare so pozabljene, novih še ni. Te je kdo poslal?" Željko je stopil pred Zdravka in se zagledal vanj. Njegov pogled je bil poln sumničenja, hladen, skoraj sovražen. „Kdo bi me poslal? Me naj kdo Pošilja, če grem obiskat prijatelja ?“ >>To o prijateljstvu, to rajši zataji- Kjerkolj boš to razglašal, ti ne b° ne v čast ne v korist." »Kako to misliš? Ne razumem te prav?" ».Mislim, da so stvari jasne. Jaz sem v mnogih očeh javni grešnik, odpadnik, skratka volk, ti pa Ijub-.» krotko jagnje. In kako naj se Jagnje druži z volkom brez velike škode?“ »Toda druži se. Hoče se družiti, ker ti nisi volk in jaz ne jagnje. Toda tako se ne moreva pogovarjati, Željko. Najprej zlezi iz oklepa sumničenja in nehotene zahrbtnosti, pogovarjajva se odkrito in °d srca." v »»Oprosti, če sem nekoliko nasr-sen> toda prišel si vendar z nekim Pomenom, nalogo, poslanstvom, ali kako naj temu rečem. Saj si dobro Preračunal čas, ko nje ni doma ln boš lažje opravil z menoj." »»Motiš se, Željko. Prišel sem zdaj, ker ob drugem času nisem Prost. Niti na misel mi ni prišlo, a bi izbiral čas, ko nje ni doma. udi te nisem prišel nagovarjat, da bi popravil korak, ki si ga st°ril, ker vem, da to rie bi imelo nobenega smisla, saj poznam tvoje °lge borbe, preden si se za ta 01'ak odločil in je zaenkrat, o tem sem prepričan, nepreklicen. Prišel Sem samo zato, da te vidim in te Povprašam, kako si, kako ti gre." >, Dobro. Govoriti kaj več o tem, 1Uma smisla. Ti tega ne bi razumel/« »Vedno drug o drugem mislimo, da je nekaj čisto samo naše, da nas drugi ne more razumeti." ,,'Saj nas res ne more. Moreš ti razumeti mene, zakaj sem šel ven?" »Skušam. Vendar nisem prepričan, da te zares razumem." „Ne poskušaj razumeti. To je kakor usoda. Zažre se vate misel, hrepenenje, predstava o drugačnem svetu in življenju in moraš temu slediti. Moraš, ti rečem, moraš, čeprav niti sam ne veš, zakaj, kako bi mogli vedeti šele drugi. Seveda vi v svoji pobožni kratkovidnosti vidite samo en vzrok: ona. Toda če ne bi bilo nje, bi bila kakšna druga, kajti ona je le zadnji nagib, tista zadnja, najmanjša utež, da se skodelica prevaga, ko je vsega drugega že toliko na njej." ,,Toda kako se je nabralo toliko drugega?“ »Saj pravim: usoda. V začetku je bil nekje samo tesen razcep dveh poti, tako tesen, da sta se obe zlivali skoraj v eno. Prva in druga pot. Ti boš seveda rekel prav»a in kriva pot. Naj bo. Nekoč, že davno se je zgodilo, da si krenil na to drugo pot, zavestno, polza-vestno ali sploh nezavestno, kdo bi to vedel. Toda poti sta kljub temu zelo ostremu kotu, ki sta ga obdajali, vendarle šli vsaka v svojo smer. In čim bolj hodi človek v eno »smer, tem bolj se oddaljuje •od druge smeri in nazadnje je več ne vidi, še več, ne more si je več želeti ne prav predstavljati. Vidi samo svojo smer, ki ji mora slediti." »Nekaj osebne odgovornosti pa gotovo tudi obstaja, saj se vsak odloča svobodno." »Svobodno po nagibih. Odkod in kakšni so nagibi v nas, na to pa ni mogoče zadovoljivo odgovoriti. Tu so stvari že preveč zapletene. Pustiva to, saj tako in tako ne prideva nikamor. Rajši povej, kako ti gre.“ »Kakor vedno. Veliko dela imam, saj je konec verouka na pragu, treba je pripraviti, kar je pač potrebno, za prvo obhajilo. V sebi pa se pripravljam na to, da bi me škof prestavil." »Si kaj zagrešil, da bi te moral prestaviti ?“ »Morda bi se tudi v tem smislu moglo kaj najti." »Te je župnik tožil škofu?" »Ne. Mislim, da nima za kaj. Pa tudi če bi imel, moj župnik ni take vrste, da bi tožaril." »Ti si bil vedno priden fantek. Razumem, da tako lepo zagovarjaš župnika." »Župnik je zares dober človek." Nastala je tišina. Dolga in napeta, toda nobenemu ni moglo priti na misel nič takega, da bi bilo vredno in primerno povedati. Končno je Zdravko vprašal: »Imaš službo ?“ »Nimam." »Saj so ti v banki že prej pripravili stolček. Kaj pa je zdaj narobe ?“ »Ne vem. Pravijo, da nimajo dovolj sredstev za novo delovno silo. Zdaj sem namreč samo delovna sila." »Tako se temu reče. Ne jemlji tega v slabem pomenu. S kom >i pa govoril?" »S personalnim. In motovilil je nekaj o tem, da mora on za človeka jamčiti, da me ne pozna dovolj, da je nekoliko nerodno tudi to, da sem bil prej duhovnik. To mi je povedal v obraz in niti nerodno mu ni bilo, pač pa sem bral na njegovem obrazu dobro mero privoščljivosti, da me lahko prizadene in dregne v najbolj občutljivo mesto." »Kaj boš pa zdaj?" »Če ne bo drugega, bom njej pomagal v trafiki. Bom laže prenašal tercijalke, ki hodijo mimo nje in jo glasno, naj se le daleč sliši, pozdravljajo s Hvaljen Jezus. Nikoli nisem maral teh farizejskih starih bab, zdaj so mi do kraja zoprne." »To je grdo od njih, zelo grdo, nekrščanško, skoraj bogokletno. Ti pa tudi nisi imel prav, da jih nisi maral. Veš kaj! Mi dovoliš, da govorim z direktorjem? Dobra znanca sva. Mogoče bo zaleglo. Predvsem mu jamčim, da se lahko nate zanese." »Upaš si jamčiti zame? Saj se še jaz sam ne morem do kraja zanesti nase." »Bodi brez skrbi. Dobro te poznam in vem, kaj pravim." »Jezi me pa le, da mora zopet nekdo posredovati zame. Vedno nekdo drugi." »Zdaj sem samo tvoj prijatelj in to tudi ostanem, pa naj bi se s tabo zgodilo karkoli. Si boš to zapomnil? Kakor moja vrata ti je vedno tudi odprto moje srce, Želj- ko- Kadarkoli boš v stiski in me boš morda potreboval, ne pozabi name. Skušaj vodno deliti z menoj, kar koli pride, dobro ali slabo, skušal bom s teboj nositi. Zdaj jne morda ne bo tako kmalu k tebi. , P3 se preselim in nekoliko ure-,m> te pridem zopet obiskat. Saj nimaš nič proti?" »Ne, nič nimam proti." »Ko boš pri volji, pridi tudi ti meni. Sam ali z njo, kakor ti bo JUbše. Meni boš vedno dobrodošel ali vedno oba dobrodošla." Poslovila sta se skoraj z enako Zadrego, kakor sta se srečala pri ^ratih; Zdravko je naglo pograbil kolo in se zavihtel nanj. Medtem Je Željko že zaklenil vrata, da ne i bilo treba iskati še tiste zadnje takrat, trikrat ponovljene besede °b slovesu. Zdravko se ni odpeljal domov, ampak se je napotil k bančnemu f Rektorju na dom. Direktor ga je v -iudno sprejel, mu v širok koza-rec natočil žgane pijače. »Prišel sem z neko prošnjo. Pa j10 zase, ampak za svojega prija-®lja Željka. Imel je v vaši banki ° ljubljeno službo, zdaj pa nekaj ^ leva jo. Smem prositi, če je mo-?0^e, da bi ga vendarle pri vas 2aPoslili ?" »Pogovarjali smo se o njem, pa So mnogi imeli pomisleke glede Njegovega značaja. Saj razumete, m4n.ekdo kar tako zapusti duhov-, ki poklic, se vedno sprašujemo, ^?kaj. Kaj ni bilo v redu z njim? j^ekoliko pa tudi drži, da ni naj-0 J primerno, če bi ga zaradi ega nagrajevali." „Toda človek je v stiski. V dvojni: najprej ni lahko narediti koraka, ki ga je naredil in ga je to* stalo ogromno notranjih borb, drugič pa živi zdaj od dobrote tiste ženske, za moškega pa to ni preveč laskavo." „Naj to tako razumem, da ga vi priporočate?" ,,Vsekakor. Kar se tiče vestnosti glede denarja in poslovanja, se lahko nanj popolnoma zanesete. Dobro ga poznam, saj sva prijatelja." ,,'Sta ali sta bila prijatelja?" ,,'Sva, še vedno sva in mislim, da tudi ostaneva. Vsaj s svoje strani to vem." „To je lepo od vas. Od mnogih sem glede njega slišal samo za-ničljivke, zopet drugi se veselijo, da je eden izmed vas zopet manj, tretjim pa je to okusna kost, da lahko oglodavajo vse verne in vso cerkveno hierarhijo. Vas osebno pa njegov izstop ni preveč prizadel." »Veliko bolj, kakor si mislite. Z Žeijkovim Izstopom seveda me* soglašam, rad ipa bi mu pomagal zlasti zdaj, ko se mu zdi, da ga ljudje zaničujejo ali pa se mu posmehujejo. To ga gotovo boli. Zato se obračam na vas, id a bi mu pomagal; pri tem, ko išče svoje mesto med ljudmi." „Se je že poročil ali pa se šele bo?" »Cerkveno se ne more, razen če dobi spregled, kar pa je malo* verjetno. Civilno se pa gotovo bo." »Saj za vas civilni zakon sploh ni zakon." „N‘i čisto tako, kakor pravite. Civilni zakon je še vedno boljši kot samo priležništvo, kakor smo to nekoč imenovali, zdaj pa dobiva podobo zakonitega sobivanja 'in se enači s civilno sklenjenim zakonom. Toda kristjan je dolžan poleg civilne poroke skleniti zakon, ki je zakrament, če more, seveda. Željko ga pač ne more. Lahko torej računam s tem, da mu boste pomagali?" ..Odkrito vam povem, da samo zaradi vas, nikakor pa zaradi njega. Ko bomo imeli sejo, se bom zavzel zanj. Seveda vam ne morem trdno obljubiti, da bom tudi uspel. Stvar bo šla na glasovanje in večina odloči." „Tako je prav. Vendar mislim, da vaš glas potegne za seboj še druge. Prav lepa hvala, gospod direktor. Zdaj pa moram iti. I-mam še veliko dela, pa tudi vam ne smem kar tako jemati čas." „Pri meni ste vedno dobrodošli. Oglasite se zopet o priliki, morda vam bom takrat že lahko kaj povedal glede vašega prijatelja." Čez štirinajst dni je Željko dobil povabilo, naj se zglasi pri personalnem v banki. Ta ga je sprejel dovolj vljudno in mu je ponudil neko bolj postransko službo, toda tudi te se je zelo razveselil. Ko sc je Željko prvič prikazal na svojem novem delovnem mestu, je med uradniki nastala tišina. Vsi so ga gledali, vsaj njemu se je tako zdelo, kakor bi pravkar prišel z vesoljsko ladjo z Marsa. Zadrega je že nekoliko predolgo tra- jala, ko se je neka uradnica srednjih let znašla in je rekla: ,,Pa se seznanimo z novim kolegom: Jaz sem Mara." Pristopila je k Željku in mu podala roko. „Zdaj, ko sva se midva seznanila, vas bom pa kar jaz predstavila vsem drugim." Peljala ga je od uslužbenca do uslužbenca in Željko je čutil po stisku roke in po očeh predstavljenega, koliko je v tem in onem zadržanosti, ki je pri nekaterih mejila skoraj na nevljudnost, ali pa se mu je v njegovi občutljivosti samo tako zdelo. Moral pa si je priznati, da je vse šlo veliko bolj gladko, kot si je prej predstavljal. Odkazali so mu delovno mesto, kratko in nekoliko zviška pojasnili poslovanje: ..Sicer pa vedno vprašajte, če česa ne boste vedeli ali pa boste glede kake stvari v dvomu." Najtežje je bilo med malico, ko ni vedel, kam bi se dal. Drugi so se že dobro poznali med seboj, se šalili, on pa ni vedel, kaj bi rekel, kateri skupini bi se pridružil. Popoldne se je vrnil iz službe zbit, kakor da je opravljal najtežja težaška dela. Prvi korak, najtežji, je bil narejen, zdaj mora samo vztrajati, pa naj bo še tako težko, saj ve, da bo vsak dan bolje, vsak dan laže. Samo zameriti ne sme ničesar. Sklenil je, da bo do vseh dober, da bo vsakomur pomagal, kjer koli bo mogoče, samo da ga sprejmejo medse in bo kakor eden izmed njih. Slovenske sobotne šole v Argentini v šolskem letu 1985 osnovne šole Sola Franceta Balantiča v San Justu Učencev 82 (39 dečkov 'n 43 deklic). Voditeljica: Angelca Klanšek; ka-tphet: dr. Alojzij Starc; učiteljice: Kristina Jereb, Danica Malovrh, Ma-rUa Zupanc, Irena Poglajen, Mag-^a Zupanc, Jožica Malovrh, Kristina Orilj; petje: Anica Mehle in Andreja ^clan; pomoč učit. zboru: Ivanka Pu-®k; preds. šol. sveta: Ivan Zupanc. t’°la škofa F. Baraga v Slovenski vasi Učencev 62 (29 dečkov in 33 dek-hc). Voditeljica: Zdenka Jan; verouk: anez Petek in Jaka Barle; učitelji-Cc' Marija Olga Levstek, Marija Roz-!^an> Janja Šušteršič in Marija Než-a Levstek; preds. šol. odbora: Ma-Uja Sušnik. ^°la nadškofa Jegliča v Slovenski hiši Učencev 23 (12 dečkov in .11 dek-lic). Voditeljica: Marjana Batagelj; katehet: France Cukjati; učiteljici: Marjeta Dobovšek in Eva Schiffrer; knjižničarka: Alenka Godec; preds. odbora staršev: Janez Mežnar. Tečaj slovenščine za špansko govoreče: učencev 15; učiteljice: Marjana Batagelj, Lučka Jereb in Irma Perez. šola Josipa Jurčiča v Carapachayu Učencev 18 (13 dečkov in 5 deklic). Voditeljica: Mara Pleško; katehet: Matija Borštnar; učitelja: Marjana Pirc in Janez Škulj; petje: Anica Klemen. Prešernova šola na Pristavi v Castelarju Učencev 50 (20 dečkov, 30 deklic). Voditeljica: Mija Markež; katehet: France Bergant; učiteljice: Nadica Grohar, Monika Češarek, Veronika Zurc; petje: Anka Gaser; telovadba: Marjana Malalan; preds. šol. odbora: Janez Jelenc. Šola dr. Gregorija Rožmana v San Martinu Učencev 44 (27 dečkov in 17 deklic). Voditeljica: Katica Dimnik; katehet: dr. Jure Rode; učiteljice: Bernarda Ziherl, Stanka Oberžan, Regina Truden, Olga Lenarčič, Metka Kahne; petje: Marjeta Boltežar; telovadba: R. Truden. Slomškova šola v Ramos Mejiji Učencev 67 (33 dečkov in 34 deklic). Voditeljica: Helena Malovrh; katehet: Jože škerbec; učitelji: Marjan Loboda, Vladi Selan, Alenka Poznič, Terezka žužek, Saša Omahna, Alenka Magister, Alenka Smole, Karla Malovrh in Irena Loboda; predsednik šol. sveta: Lojze Lavrič, sodelavka: Anica Šehirov. Šola sv. Cirila in Metoda v Mendozi Učencev 44 (27 dečkov in 17 deklic). Voditeljica: Lenčka Božnar; verouk: Jože Horn; učiteljice: Francka Grintal, Jadranka Ovčjak, Angelca Šmon Bajda; petje: Marjanca Bajda. Tečaj slovenščine za špansko govoreče: učencev 22; učiteljske moči: Klavdija Grebenc, Marjanca Bajda in Nežka Bajda. Šola Jakoba Aljaža v Bariločah Učencev 5 (3 dečki in 2 deklici). Voditeljica: Milena Arko; učiteljica: Lija Kambič; petje: Zalka Arnšek. šola Janeza Trdine v Miramaru Učil Boris Koman. Šola Ivana Cankarja v Barazateguiju 4 učenci; učili: Pavlinka Korošec, Monika Vitrih in France Vitrih. Krekova šola v Tucumanu Učencev 12 (9 deklic in 3 dečki). Voditeljica: Jožejka Žakelj, učili tudi Marija Kinkel, Danica Draksler in inž. Jože Žakelj (verouk). SREDNJEŠOLSKI TEČAJI Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši Število dijakov: v 1. letniku 31, v 2. 1. 27; v 3. 1. 28, v 4. I. 32, v 5. 1. 311; 2 dopisna dijaka: 1 iz Cordobe in 1 iz Tucumana. Ravnatelj: lic. Tomaž Debevec, podravnateljica: Mirjam Jereb, tajnica: Marjana Marn; profesorji: mons. Anton Orehar, dr. Katica Cukjati, Tine Debeljak ml., Marjanka Dobovšek, Andrej Krečič, dr. Marko Kremžar, Veronika Kremžar, lic. Albin Magister, Rezi Marinšek, lic. Franci Markež, prof. Metka Mizerit, prof. Cvetka Pavlovčič, Lojze Rezelj, prof. Neda Vesel in Mirjanka Truden; knjižničarki: dr. Nataša Krečič in Kristina Perez. Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski vasi v Lanusu Dijakov 26 (v 1. letniku 3, v 2. 1. 7, v 3. 1. 9, v 4. 1. 4 in v 5. 1. 3). Ravnatelj: Dušan Šušteršič; poučevali so: verouk — Janez Petek, Ladislav Lenček in Marko Cukjati; zgodovino in zemljepis — Anton Gale in dr. Andrej Fink; slovensko slov- nico — Anton Brulc, D. Šušteršič; slovenščino in slovstvo: Mirjam Šušteršič, D. Šušteršič, A. Brulc. Srednješolski tečaj v Bariločah 6 dijakov; učijo dr. Vojko Arko, ^arjarika Jerman in Zalka Arnšek. 29-Ietnica ND v San Justu V nedeljo 13. oktobra je Naš d°m praznoval svojo 29-letnico. Ma-šno daritev v sanjuški stolnici je daroval msgr. Anton Orehar, ki je v Pridigi spodbujal k delu za skup-n°st, k medsebojni pomoči in prave-mu slovenskemu družinskemu živ-Ijenju. Med mašo je pel mladinski zbor p0(j VCKistvom Andreja Selana. Pred skupnim zajtrkom je bila v Našem domu kratka akademija z ^islijo dušnega pastirja dr. Alojzi- Starca, petjem otroškega in mladinskega zbora (Anica Mehle in A. ®clan), in govorom predsednika ND J°žeta Mikliča. Popoldanski program je zajel popravne besede predsednika ND Mi-kliča, govor Lojzeta Rezlja in upri-z°ritev Vombergarjeve komedije Vo-da- V režiji Frida Beznika so igra-_* Blaž Miklič, Marta Urbančič, ■'dirjam Mehle, Gabrijel Oblak, Met-va Markovič, Emil Urbančič, Bo-tjan Modic, Franci štrubelj, Jurij Miklič, Stanko Jelen, Tone Toma-evič, Janez Jereb, Marko Malovrh, 'finko Lavrič, Andrej Osojnik, Ja-Pz Pustovrh, Lučka. Jereb, Janko ®rjavec, Ivo Urbančič, Janez Kraj-n‘k in Marjan Indihar. Pri vaški Sodbi so sodelovali člani Slovenske- ga instrumentalnega ansambla. Sceno je zasnoval Tone Oblak, za luči sta skrbela Pavli Malovrh in Toni Oblak, za zvok pa Janez Jereb. Veseloigro so ponovili v nedeljo 3. novembra. Romanje sanjuške skupnosti V soboto 2. novembra je san-juska verska skupnost romala v cerkev Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Kakih 200 se jih je zbralo. Najprej so molili rožni venec, potem so se udeležili mašne daritve, ki jo je opravil msgr. Orehar. Med mašo je pel mladinski zbor, ki ga vodi Andrej Selan. Po pridigi, ki je bila posvečena vprašanju čistosti, je 18 rojakov prejelo zakrament sv. maziljenja. Proslava 29. oktobra Proslava narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske zastave je bila v soboto 26. oktobra v Slovenski hiši. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj maša za vse, ki so delali in umrli za srečo slovenskega naroda. Msgr. Anton Orehar je v malšnem nagovoru poudarjal, naj vsak po svojih sposobnostih in močeh dela za dobrobit slovenskega naroda. Po maši so javni delavci in rojaki napolnili prostore ob pogrnjenih mizah v veliki dvorani, ki jo je opremil scenograf Stane Snoj. Slavje je pričel predsednik pripravljalnega odbora Marjan Loboda. Slavnostni govor je imel podnačel-nik SLS za Južno Ameriko arh. Ju- re Vombergar na temo prireditve: ..Svobodni, oib svoji zastavi, naprej!" Predsedniku SNO Rudolfu Smersuju je v imenu organizirane skupnosti čestital predsednik ZiS Lojze Re-zelj in mu izročil imenovanje za častnega člana ZS. V spomin slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, katerih podobo je naslikal Stane Snoj, je zadonel Očenaiš Čajkovskega. V imenu najvišjega svobodnega političnega predstavništva, Slovenskega narodnega odbora, je prebral njegovo izjavo predsednik Rudolf Smersu. Za sklep so vsi udeleženci zapeli Kremžarjevo Osanovo himno „Sloveniia v svetu". Nato je sledila slavnostna večerja. VSi udeleženci so prejeli lično brošuro z izjavo SNO in članki arh. Vomber-garja, R. Smersuja, dr. T. Debeljaka in dr. Marka Kremžarja. Duhovne vaje-za dekleta V Domu duhovnih vaj Mallin-ekrodt. Ruta 3, Km 39.5, je od petka 18. oktobra zvečer do nedelje popoldne opravilo 25 deklet duhovne vaje, druga skupina 43 deklet pa od 22. do 24. ndvembra v Domu duhovnih vaj Marije Pomočnice v San Miguelu. Obe skupini je vodil p. dr. Lo'ze Kukoviča. Likovna razstava sester Dolinar Sestri Andreja Dolinar-Hrovat in Marjeta Dolinar sta imeli skupno slikovno razstavo olj v mali dvorani Slovenske hiše. Otvoritev je bila v soboto 2. novembra in je zbrala veliko gostov. Andreja je razstavljala 13 pokrajin, figur in tihožitij, Marjetka prav tako 13 pokrajin in tihožitij. Razstava je bila odprta še naslednjo nedeljo. Razstavo je odprl Mirko Vasle, ki je predstavil obe slikarici in podal pregled njunega študija, razstav in dobljenih nagrad, njun profesor Vi-llaruel pa je uvedel občinstvo v razumevanje likovnega snovanja. Proslava 1100-letnice smrti sv. (Metoda Slovensko dušno pastirstvo in naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija sta priredila v nedeljo 17. novembra v Slovenski hiši proslavo ob 1100-letnici smrti sv. Metoda. Ob 17. uri je v cerkvi Marije Pomagaj vodil somaševanje slovenskih dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar. Maša je bila za raj. škofa dr. Gregorija Rožmana. Somaševali so France Bergant, France in Marko Cukjati, Ladislav Lenček, Janez Petek, dr. Jure Rode in Jože Škerbec. Med mašo je pel mladinski zbor iz Pristave pod vodstvom Anke Gaser. Program akademije v dvorani je obsegal slavnostni govor dr. Marka Kremžarja in odrski sestavek iz treh iger: iz Artačevih ,.Blagovestnikov iz Vzhoda", iz Petančičevih , Naših apostolov" ter Stodolovega ,,Kralja Svetopolka", povezava pa je bila povzeta iz besedila p. Fortunata. Odrski prikaz je sestavil in režiral ter igral Svetopolka Miha Gaser, napovedovalec in povezovalec je bil Luka Debevec, igralcev je bilo okoli 20. Ob odru sta bila mladinska zbora iz Slomškovega doma in iz Našega doma iz San Justa pod vodstvom Ti-neta in Andreja Selan. Pevcev je bilo okoli 90. Veliko sliko svetih bra-tov je naslikal Stane Snoj. 20. obletnica SD v Berazategui V nedeljo 20. novembra je slovenska skupnost v Berazateguiju slavila 20-letnico blagoslovitve svojega Slovenskega doma. „40 let trd-n° združeni*1, je ibilo geslo slavja. Ob 11.3q je po dviganju zastav da-r°val mašo msgr. Anton Orchar. V kašnem nagovoru je poudaril po-^en Doma za ohranitev slovenske in verske zavesti. Ljudsko petje je vo-d'l. Jože Omahna. Po skupnem ko-s'lu je bil ob 15.30 kulturni spored, k' ga je napovedoval inž. Andrej Vidmar; pozdravne besede predsed-nika SD Franceta Vitriha, slavnost-n’ govor Božidarja Finka, pevsko-1 ajulni nastop starejših, mladine in bajmanjših pod vodstvom Jožeta O-aiahne in Betke Vitrih. Nekatere prireditve Med prireditvami, ki jih ne o-^eajamo posebej, so bile v zadnjem Uasu tudi naslednje: 19. X.: ICultur-n°'družabni veper z večerjo v pri-rGdbi RAST XIV v Slomškovem do-'nu; v Slovenskem domu v San Mar-lr>u prijateljsko srečanje z večerjo; na Pristavi v Castelarju predavanje * filmskimi posnetki ,,Tri tedne med bdijanci na jugu“; 17. X. predava-nie msgr. A. Oreharja o mladinskih vprayanjii’n pri Ligi Žcna-mati v ‘ an Martinu; 25. X. praznovanje 2o-lctnice prihoda na župnijo S. Ri- ta v Boulogne župnika Albina Avguština; 27. X. slavje Olepševalnega društva v Slovenski vasi s poimenovanjem ulice, ki pelje mimo cerkve Marije Kraljice, po msgr. Janezu Hladniku; 27. X.: praznovanje 29. oktobra in slovenske zastave v Mendozi; 2. XI.: predavanje Gregorja Batagelja na Pristavi o ,,Dragi — srečanju treh Slovenij; 9. XI. r sklepna seja profesorskega zbora Slovenskega srednješolskega tečaja; redni občni zbor Počitniškega doma dr. Rudolfa Hanželiča; občni zbor SKAD-a; zvečer v Slomškovem domu mladinsko srečanje z asadom; 16. XI.: sklepna prireditev Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka in proslava srebrnega jubileja tečaja — v Slovenski hiši; v Slomškovem domu drama dr. M. Kremžarja Živi in mrtvi bratje; 23. XI.: sklepna prireditev Slomškove šole, sprejem novih članov Slomškovega doma in članska večerja; 24. XI.: tombola v Našem domu v San Justu; na Pristavi koncert Mladinskega zbora (Anka Ga-ser); 30. XI.: sklepna prireditev Rožmanove šole v San Martinu in miklavževanje; v Slovenskem domu v Carapachayu Večer s'ovcnske pesmi z nastopom Mladinskega zbora s Pristave; 1. XII.: prvo sv. obhajilo v cerkvi Marije Pomagaj; v Zavetišču dr. Gregorija Rožmana sv, maša in skupno kosilo; v Hladniko,-vem domu kosilo, sprejem novih članov in praznovanje jubilantov; v Slovenskem domu v Berazateguiju prijateljsko srečanje, sklep šole in miklavževanje; 5. XII.: v Hladnikovem domu Miklavžev ve,čer; 6. XII.: srebrna maša Danijela Vrečarja v Slomškovem domu; 7. XII.: v Slomškovem domu Miklavževa prireditev; v Slovenski hiši sklepna prireditev Jegličeve šole in Miklavžev o-bisk; 8. XII.; proslava Brezmadežne v Slovenski hiši v priredbi mladinskih organizacij; sklep Balantičeve šole in prihod sv. Miklavža v Našem domu v San Justu; sklepna prireditev Prešernove šole in obisk sv. Miklavža na Pristavi; 15. XII.: občna zbora zveznih odborov Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze; 16. XII.: posvet pevovodij in organistov v Slovenski hiši; 25. XII.: srebrna maša dušnega pastirja prof. Franceta Berganta na Pristavi. Na novembrskem duhovniškem sestanku je imel duhovno misel Franc Grom o Kristusu Kralju, dr. Mirko Gogala pa predavanje o Kritičnem pogledu na teologijo osvoboditve. 4L (rt^Lčze^ Umrli duhovniki škof dr. Petar čule 31. julija so v novi mostarski stolnici pokopali bivšega mostarskega škofa in sedaj upokojenega nadškofa dr. Petra Čuleja. Rojen je bil 1898 in postal mostarski škof 1942. Po zadnji vojni ga je komunistični režim imel v ječi 7 let in pol. Med prevažanjem v drug zapor je ob trčenju vlakov doživel zlom obeh nog. Po vrnitvi iz zapora še nekaj let ni smel upravljati škofije. Končno je le smel prevzeti vodstvo škofije, se udeleževal II. vatikanskega koncila in užival velik ugled pri vseh tedanjih papežih. Največja skrb zanj je bila, da bi zgradil za svojo škofijo stolno cerkev, ki je škofija ni imela. 1980 je le dočakal posvetitev nove stolnice. Bil je izredno izobražen in goreč škof, do kraja zvest Cerkvi in velik trpin. Msgr. dr. Pavel Robič 14. avgusta 85 je v Kanadi umrl za srčnim infarktom nekdanji duhovnik ljubljanske nadškofije dr. Pavel Robič. Rodil se je na Jesenicah 1908, bogoslovje študiral v Rimu, 1931 dosegel doktorat iz filozofije in bil 1934 v Rimu posvečen v duhovnika, bil kaplan v šmartinu pri Kranju in med okupacijo naredil v Rimu še doktorat iz teologije. Po vojni je v Rimu opravljal različne službe in obiskoval begunce po taboriščih. 1970 je njegov sošolec kardinal Hof-ner’ kolnski nadškof, sprejel v svojo škofijo, 13 let je bil župnik v Ober-kachnu pri Bonnu, lani pa stopil v P°koj, Januarja je bil na obisku v Argentini, na obisku v Kanadi pa je nenadoma umrl. Anton Rupnik 17. avgusta 85 je zaradi perfora-cUe želodca umrl v novogoriški bol-n'šnici lazarist Anton Rupnik. Rojen bil iai6 v Ločah na štajerskem, se kot dijak stopil k lazaristom, bil v Ljubljani posvečen 1943, ob koncu v°jne odšel k Sv. Jožefu nad Celjem, je moral za 6 let v zapor. Več je bil vzgojitelj duhovniškega Pnraščaja Misijonske družbe. Deloval Je tudi v št. liju pod Turjakom in v Srnartnem pri Slovenj Gradcu. 3 leta ■j® bil tudi ravnatelj Marijinih sester. °vsod je skrbel za dobro katehezo, duhovniških sestankih pa je skr-. za duhovne nagovore. Vse življe-nje Je bil bolehen. Lranc Bohanec 29. avgusta je umrl v št. liju pod _ Ul"Jakom upokojeni župnik Franc °hanec. Rodil se je 1901 v Križev-®*b pri Ljutomeru, bil 1928 v Mari-°ru posvečen, kaplanoval je v Voj-^*Lu, Slov. Konjicah, Opačah in na ganskem, bil hišni duhovnik pri asmilenkah v Ljubljani in nazadnje župnik v št. liju pod Turja-etn. v tem času je skrbel tudi za ^Pnije Sv. Vid nad Valdekom, sv. °rUan na Doliču in Sv. Miklavž PD Slov. Gradcu 2 leti po zlati maši Se je zaradi bolezni moral odpoveda- ti župniji in zadnja 4 leta je zelo hudo trpel. Janez Ulaga 12. septembra sta v prometni nesreči blizu Grosuplja umrla salezijanski duhovnik Janez Ulaga in novinec Boštjan Pipan. Janez Ulaga je bil rojen 1936 v Trobnem dolu, župnija Sv. Rupert nad Laškim, študirati dolgo ni mogel zaradi razmer, za časa srednje šole je 1964 vstopil k salezijancem in bil 1972 posvečen v Celju. Večji del duhovniškega življenja je posvetil mladim v vzgojnih zavodih v Želimljem in na Koroškem. 1979 je postal upravitelj župnij škofije in Tinjan v koprski škofiji, zadnji 2 leti pa je bil ekonom v rakov-niškem in želimeljskem zavodu. Janez Kljun 20. septembra je nenadno umrl duhovnik Janez Klun. Rodil se je 1914 v Nemški vasi pri Ribnici, bil 1938 v Ljubljani posvečen, od 1940 do 1945 kaplan v Semiču, nato župnijski upravitelj v Stopičah, od 1947 10 let župnik v Kamniku, 9 let na Brezovici in 9 let v Vodicah. 1976, ko mu je zdravje pešalo, je postal hišni duhovnik pri šolskih sestrah na Zlatem polju v Kranju, kar je ostal do smrti. V župnijski cerkvi je bil neutruden spovednik. Hotel je biti vedno na tekočem v teologiji. Bil je tudi izvrsten pridigar. Dr. Ludvik Čepon 6. oktobra je umrl v Latrobe, Pa. USA, duhovnik dr. Ludvik Čepon. Rojen je bil 1908 v Horjulu, bil v Ljubljani posvečen 1934, napravil doktorat iz teologije 1940, med 1941 —1943 študiral na papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Poglobil se je v 5 starih vzhodnih bibličnih jezikih in obvladal 7 modernih jezikov. Med 1943—45 je bil na ljubljanski Teološki fakulteti asistent za arabsko in svetopisemsko arheologijo, po vojni pa asistent-profesor za sv. pismo v semenišču v Brixnu (1946—48). 1948 se je izselil v ZDA ia poučeval od 1957 do smrti v benediktinskem zavodu v St. Vincent, Latrobe, Pa. St. Vincent je benediktinski samostan, semenišče in kolegij z nad 1000 študenti. Dr. Čepon je učil verstva Daljnega vzhoda, nemščino, ruščino, semitske jezike in po potrebi še druge predmete. Za Glas Amerike v Washingtonu je pripravljal 25 let slovenske radijske nagovore. Izdal je tudi 3 knjige: Vtisi in misli iz Rusije, Na pragu in Bežna srečanja. Bil je izredno izobražen in delaven, čeprav ni bil nikdar trdnega zdravja. 22. seja SPŠK 24. septembra so sc vsi slovenski škofje, člani Slovenske pokrajinske škofovske konference zbrali na 22. seji v Ljubljani. Sprejeli so listino z naslovom ..Odgovornost za varstvo okolja". Ustanovili so svete: svet za nauk vere, za liturgijo, za katehezo, za lcler, za družine, za mlade, za misijone, za izseljence, za pravičnost in mir (Iustitia et Pax). Veliko pozornost so posvetili evharističnemu letu. Pastirsko pismo v letu 1986 bo govorilo o tem največjem zakladu, ki ga je Kristus dal svoji Cerkvi. Govorili so tudi o vseslovenskem ro- manju ob 1100-letnici smrti sv. Metoda v Rim, konec novembra pa bo tam proslava 25-letnice Slovenika. SPŠK je sprejela predlog Teološke fakultete, naj bi v seznam svetnikov — Metodovih učencev — po imenu vključili tudi kneza Koclja. Ta predlog bo s primerno utemeljitvijo poslan v Rim. 800-lelnica stolne župnije v Mariboru (1185-1985) Stolna župnija sv. Janeza v Mariboru je v nedeljo 20. oktobra 1-1985 obhajala 800-letnico. V listini iz leta 1185 se namreč omenja prvi po imenu znani župnik Konrad. Na slovesnost 800-letnice se je stolna župnija pripravljala z duhovno obnovo in s tridnevnico. 20. oktobra je vodil slovesno somaševanje škof dr. Franc Kramberger, peli pa so zdruiženi zbori župnije sv-Marija — Maribor, študentski zbor ,ySlomlšek“ in stolni zbor. Teološki tečaj za študente in izobražence Od 11. do 22. novembra 1985 je bil na Teološki fakulteti v Ljubljani vsakoletni tečaj za študente in izobražence na temo ..Vrednote"-Predavali so dr. Drago Ocvirk: Od svetega k Bogu; dr. Anton Stres: Koliko so vredne vrednote?; dr. Jurij Bizjak: Vera — človekova prevara ali osvoboditev?; Vanja Kržan: Svetost življenja; dr. Alenka Go-ljevlšček: Stari in novi miti; dr. Janez Gril: Vzgoja za vrednote danes; dr. Spomenka Hribar: Vredno- to mladih; Nada in Janko Jeromen: freni me kot pečat na svoje srce; c*r' Rafko Valenčič: Kriza vrednot v tu'či vere; dr. Anton Štrukelj: Skrivnost božje bližine. Pastoralni obisk škofa Smeja v Kanadi Na povabilo prekmurskega slovenskega kulturnega društva Večer-ai zvon v Torontu in slovenskih du-^aih pastirjev v Torontu, Montrea-'u> Cal'garyju in Hamiltonu je ma-liborski pomožni Iško! dr. Jožef Sniej obiskal slovenske izseljence v Kanadi, kjer se je mudil od 8. av-8'Usta do 17. septembra 1985. ^ °svetitve in blagoslovitve Nadškof Šuštar je 7. septembra agoslovil novo kapelo in oltar v Komendi, 15. septembra pa slovesno Posvet 1 novo cerkev Kristusovega u-cl°večenja v Dravljah v Ljubljani. Scof Lenič je 11. avgusta posveti! nt>v daritveni oltar v Žalni; 25. av-^sta daritveni oltar v Cerovcu, žup-Tl‘in Toplice; 1. septembra blagoslo- vil novo župnišče v Besnici, 8. sep- e,nbra nove crgle na Rakeku, 16. jjoptembra pa posvetil daritven1 ol-‘u v cerkvi Povišanja sv. Križa v Bevk--, ii. 18. avgusta je koprski škof po-Itl0lni!( Pirih 'blagoslovil prenovlje-g® orgle v Štanjelu; 7. septembra je s Jenko posvetil nov daritveni ° t.u v cerkvi ]V[arije Tolažnice v r°mberku, 29. septembra pa zvon ‘a cerkev sv. Mihaela v Kubedu. Nadiskof Šuštar je (!. oktobra blagoslovil novo kapelo in oltar v Leskovcu pri Krškem, isto popoldne pa blagoslovil tudi 4 nove zvonove v župniji sv. Terezije Deteta Jezusa na Kodeljevem v Ljubljani. 8. septembra je škof Kramberger posvetiti dva nova zvonova na Sladki gori. Doktorica teologije 'S. Snežna Večko, uršulinka, je bila septembra 1985 na Teološki fakulteti v Ljubljani promovirana za doktorico teologije. Napisala je disertacijo na temo „Božja in člove-iška zvestoba v hebrejski Bibliji." Je prva ženska, ki je bila na ljubljanski fakulteti promovirana za doktorico teologije. Jubilejna Draga 1985 Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je organiziralo XX. študijske dneve 30. in 31. avgusta ter 1. septembra v parku Finžgarjevaga doma na Opčinah. O 40 letih bližin in daljav je predaval Gregor Batagelj iz Argentine; o Sloveniji cb koncu 20. stoletja: prehod v novo dialektiko? Boštjan M. Zupančič, piedavatelj na pravni fakulteti univerze v Ne/vv Jer-seyu, ZDA; duhovnik Ivan Štuhec, ki nadaljuje študije v Rimu, je imel predavanje: žar in stiska kristjanovega upanja — med Getsemanijem in Taborom; slavist, publicist in sedaj pastoralni delavec med zdomci v Nemčiji dr. Marko Dvoržak pa je predavanju dal naslov: Duma 1985 ■— anatomija nekega zdomstva. S8K mm UEJEIR] miimm •• tujk ••ffifgg. LETO 53 JANUAR 1986 OB NOVEM Novo leto — nove nade (Božidar Fink) ... 1 LETU Svetovni dan miru 1986 .................. 4 Božični zvon (Vladimir Kos) ............. 6 In življenje teče naprej... (France Pernišek) 6 1986, List iz dnevnikča na dan Svetih treh kraljev 1986 (Bojan Štih) .................. 8 EVHARISTIČNO Evharistično leto za slovensko Cerkev (nad- LETO škof šuištar) ........................... 11 Evharistija kot izziv (Alojz Rebula) ...... 12 „Čudež vseh čudežev" (Anton Nadrah) .... 14 METODOVO LETO Ciril in Metod, naša sveta učitelja (Marko Kremžar) ................................ 19 NAŠA Ali si razvojni nauk in vera res nasprotuje- VPRAŠANJA ta? (Anton Stres) ....................... 23 Kaj pravite: o nastanku življenja na Zemlji in o spovedi ? (Lojze Kukoviča) ......... 25 Izjava Slovenskega narodnega odbora ....... 28 Stanovi krščanskega življenja (tajništvo za nekristjane) ............................ 30 6. simpozij evropskih škofov .............. 31 LEPOSLOVJE Kravja dolina (Jože Krivec) ............. 38 Premakljivi svečnik, (Lojze Kozar) ........ 49 V DRUŽINI Spočetje v epruveti ? (Vanja Kržan) ..... 41 ZA MLADINO človekovo dostojanstvo v vesti (nadškof Šuštar) .............................................................. 46 MATI TEREZIJA V borbi proti splavu (Lush Gjergji) ..... 48 KRONIKA Slovenske šole v Argentini v šolskem letu 1985 (Franc Vitrih) ..................... 55 Med nami v Argentini ...................... 5? Iz Slovenije .............................. 60 Malo za šalo •Malo zares. . . Dve dekleti gledata z obale razdrto barko, ki se odmika od obale. >,če bi se mogla poročiti z milijonarjem. .." vzdihne prva. "Ne, ne, milijonarji so preveč skoPi, jaz bi raje nekoga, ki zna ži-V(!ti kot milijonar. Taki so bolj ve-‘ i kodušn i Zelo bogat Američan je bil na smrtni postelji. Molil je s pastorjem 'n B>U nato rekel: ..Kaj mislite, če bi 50 tisoč do-nrjev podaril cerkvi, ali bi se s tem m°ia dulša rešila ?“ Pastor malo pomisli, nato reče: ..Ne upam si trditi tega, toda m'slim, da se izplača poskusiti." Vodnik je peljal skupino turistov, 'jf 'bi si ugledali Em pire State Buil-inS, slaven nebotičnik v New Yor-U' Na nesrečo so imeli s seboj go-a^°’ ki ni nehala govoriti in spraše-'ati. Vodnik potrpežljivo odgovarja. 0 Pelje skupino v pritličje, dama vpraša: "Povejte mi, če se vrvi pretrgajo Javno ta trenutek, kaj bi se zgodilo? 1 -šli navzdol ali navzgor?" Vodnik smehljaje: »Gospa, to je odvisno od tega, vaki.-no je vaše življenje." Dve prijateljici sta govorili o