Oddelek za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Mitja Skubic ROMANSKI JEZIKI Ljubljana, 2002 j? 44 04°ž> Prof. dr. Mitja Skubic ROMANSKI JEZIKI (2., predelana izdaja) Izdala: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Oddelek za romanske jezike in književnosti Recenzent: prof. dr. Pavao Tekavčič Za tiskovno komisijo Filozofske fakultete: prof. dr. Miran Hladnik Tiskala Birografika Bori, Ljubljana 400 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.13(075.8) SKUBIC, Mitja Romanski jeziki / Mitja Skubic. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, 2002 ISBN 961-237-004-4 115930880 541019 0 aooa02oo*kinke>cinci. Zadnji primer kaže, daje velami polglasnik, sicer ohranjen, ali tudi ne, v dmgih romanskih jezikih, na vzhodu odpadel dovolj zgodaj , daje lahko prišlo do palatalizacije; prim. še *ECCU ILLU cel, acel, QUEM cine, QUAERERE cere, *SANGUE singe. Pred svetlima samoglasnikoma sta doživela sibilantizacijo zobnična zapornika: DECE zece, DIE zi. Sibilantizacija zobnikov je še posebej pomemben pojav v oblikoslovju (tvorba množine, spregatev), tako v pisni podobi kot v izgovoru: fr at e - frap; carte - car p; strada - straži; a vedea : vad - vezi - vede; a putea : pot - pop - poate. Vplivi sledečega palatala zadevajo vse soglasnike, vendar so (vsaj za tujca) pri sonantih manj zaznavni: pom - pomi; floare - flori. Na splošno doživlja 12 Lat. QU- je pred palatalnim samoglasnikom dokaj zgodaj izgubil dvoustnično prvino; velar je doživel palatalizacijo tudi v delih južne Italije (Pulja, Salento) in pa v furlanščini: naj prikličemo v spomin Dantejev Ce(s)-fastu?, De vulgari eloquentia, 11. 25 (rahlo) palatalizacijo sičnik s, in sicer ne samo pred svetlimi samoglasniki: SIC $i 'in', SEPTE §apte , Bucure§ti. Tu ne gre za poseben fonem, ampak le za pozicijsko varianto, vendar označuje romunska grafija tak izgovor s posebno črko. 15.3.1 Romunščina ima veliko primerov rotacizma, kar pa je v Sredozemlju dokaj znan pojav, dovolj je pomisliti na sard. ali pt. brancu oz. branco : SOLE soare, FENESTRA fereastra; istrorom. tudi PANE pere, pera. Zaradi takega izgovora so istroromunsko govoreči prebivalci Istre od sosedov dobili ime Ciribiri, dakorom. cine, bine/vine ( *oklu> očo; v nekaterih osebah glagola (tako v 3. os., kjer glagolska oblika sama po sebi ne omogoča razlikovanja v številu) se zlasti v beneških narečjih uveljavlja raba nenaglašenega os. zaimka, najdeta pa se celo obe, naglašena in nenaglašena: lu el dize - lori i dize; 1. os. mn. glagola ima v sedanjiku različne, nekatere etimološko utemeljene morfeme, druge skovane po analogiji: vedemo, partimo; pensemo, osemo ; -uma ')Q morfem v piemonteškem narečju: anduma, venuma; neposredni vir je skoraj gotovo (*AUCA oca, -AVIT> *AUT d. Pred naglasom se navadno poenostavi. Primeri ne kažejo enotnosti: AUDIRE>udire, germ. *raubare>rubare je verjetno zaradi pogosteje rabljenih oblik. AUGUSTU agosto, EX-AUGURIU sciagura poenostavljata najbrž zaradi disimilacije na daljavo (AU - U : a - u). Ne dobro razrešen primer je AUTUMNU autunno. V nasprotju z refleksi v romunščini, toamna, in kastiljščini, otono, kaže italijanščina ne čisto ljudsko obliko. 15. Soglasniki 15.1 Za soglasniški sistem je treba najprej povedati, da poznajo soglasniki (enako velja za soglasniško skupino muta cum liquida) v medsamoglasniškem položaju opozicijo zveneče', nezveneče. V takem položaju ohranjajo toskanska italijanščina in še bolj zvesto vsa narečja srednje in južne Italije latinske nezveneče zapornike in ravno tako nezveneči zobnični sičnik. Res se tudi v Toskani najdejo primeri sonorizacije, a za večino je mogoče reči, da gre za vpliv severnoitalijanskih narečij: lido, riva, strada, riso. Pripona -aggio < -ATICUM) je gotovo iz francoščine: viaggio E vzbuja misel o galoromanskem razvoju; lomb. se najde carbonar, zlasti v oblikah ženskega spola pa carbonera,fornera, bolj uporabljane oblike v m. sp. pa so carbone, late, forne. 15.4 Končni latinski soglasniki so odpadli, večinoma že v govorjeni latinščini. O tem priča Appendix Probi; o odpadu končnega -M govori že latinska metrika. Poseben problem predstavlja končni -S, kar pa ni samo fonetično, ampak predvsem morfološko vprašanje. Toskana in knjižni jezik tako kakor tudi vzhodni del Romanije imajo kot morfem za mn. -i; vir le-tega je sporen: ah gre v oblikah za množino fiori za analogijo po II. lat. sklanjatvi -US, -I (Rohlfs), ah gre za fonetični razvoj iz morfema -S, -ES torej iz FLORES (Tekavčič). Zagotovo paje vprašanje v severnoitalijanskih narečjih, zlasti beneščini še posebej žgoče: v starih, srednjeveških tekstih se -s najde kot glagolski morfem za 2. os. ed., v Panfilu: domandaras, v inverziji še danes: sestu?, sastu?, gastu ?, kredistu? gl. Rohlfs 1967, 528. 15.5 Italijanščina ohranja latinske dvojne soglasnike, npr. terra, stella\ ti pa so lahko tudi posledica asimilacije, SEPTEM sette, s čimer se izloči (v neki dobi) težko izgovorljiva ah vsaj nenavadna soglasniška skupina, nastala včasih tudi zaradi sinkope: VENIRE HABET *venra verni Zelo modemi, tehnični neologizmi asimilacije nimajo: captare, opzione. Dvojno konsonanco lahko povzročita tudi akcent ah ritem besede: accademia, pellegrino (*HEBUI ebbi. Dodajmo, da vsa narečja teh premen ne poznajo, prim. sic. appi, appimu. Italijanščina pozna tako kot drugi romanski jeziki za preteklost sestavljene, perifrastične oblike. Edinole lat. perfectum je ohranjen kot enostavni preterit; 93 oblikovno je ohranjen tudi konj. plpf., vendar v drugačni funkciji: cčmtosecCANTAVISSET je konj. impf. 33.3 Posamezni, nesistemski primeri analogije so vidni pri glagolskih morfemih. Tako je -o, značilni morfem za l.os. ed. v sedanjiku, izpodrinil etimološki -a v morfemu za ind. impf. -ava (ES>z) ali analogna, je bila W. v. Wartburgu izhodišče za delitev Romanije na jugovzhodni in severozahodni del. Na tem mestu naj bo dovolj, da opozorimo na severnoitalijanske oblike, st. lomb. sistu, ben. retornaras, xestu benedeta, saressistu?, Goldoni, I rusteghi, kjer je morfemski -5 ohranjen. V beneščini je pri vprašanju, torej v inverziji, še danes tako: sastu? 35.3 Kot vsi romanski jeziki je tudi italijanščina iz latinščine ohranila enostavni perfekt, obenem pa je iz govorjene latinščine prevzela analitične preteritalne oblike. Terminologija v it. slovnicah nikakor ni ustrezna, celo varljiva je: passato remoto - passato prossimo; kot da bi ti dve paradigmi izražali samo oddaljeno ali bližnje dejanje. Ustreznejša se zdi terminologija v francoščini, ki bolj poudarja obliko. Narečja se s knjižno (in toskansko) normo ne skladajo čisto: severna narečja enostavnega latinskega perfekta sploh ne poznajo in otroci se teh težkih in zapletenih oblik naučijo šele v šoli, iz knjig. Južni dialekti pa imajo enostavni preterit kot docela živo obliko, na Siciliji, v južni Kalabriji in v Pulji (Salento) je celo izrazito prevladujoča oblika, a ne ravno edina: 52 v Skf.RLJ, Alle origini della l.apl. dell'indicativopresente in -iamo, Ling. XI (1971), str. 3-22. - Gl. tudi Tekavčič 1980, II, 679. 94 časovno neprecizirano preteklo dejanje se vendarle izraža z analitično obliko: un' aju štatu mai a Trapani 'nikoli nisem bil v Trapaniju' (v pomenu 'tega mesta sploh ne poznam'), gl. Rohlfs 1969, 672, 673. Paradigmi, sintetična in analitična, sta med seboj v večini primerov izmenljivi, obenem pa sta ena kot druga v ostri vidski opoziciji z imperfektom, npr. noi mangiavamo quando torno/e tornato ilpadre. V takih primerih je res izražen glagolski vid. Nikakor pa ne gre enačiti it. (in romanski) imperfekt z nedovršnim glagolom v slovanskih jezikih. Stavki kot la Grande guerra e durata/durd quattro anni ali dur d dal 1914 fino al 1918 izražajo dejanje ali dogajanje zgoščeno v točko, v neko časovno enoto. Imperfekt bi bil rabljen samo za trajajoče dogajanje ali za stanje v preteklosti: mentre durava laprima guerra mondiale, scoppio la rivoluzione, erano lesei quando il babbo torno. 53 Kljub svojemu imenu romanski imperfekt ne izraža prav zmeraj trajajoče, časovno neomejeno dejanje ali stanje; prav lahko služi za izražanje enkratnega, perfektivnega dejanja, če se to pojavlja v kolikor toliko rednem časovnem ciklu: Ogni volta che pagava un debito, Carlo credeva che fosse Vultimo. Ma ne comparivano altri, continuamente, Flaubert. 35.4 Vredno je opozoriti na rabo imperfekta v italijanskem okolju, kije v stiku s slovenskim svetom (Trst, Istra). Zdi se, daje uporaba te glagolske paradigme za italijansko normo kdaj pa kdaj napačna; morda je treba v taki rabi videti slovanski vpliv. 54 36. Za futur in kondicional je znano, da sta ti paradigmi romanska tvorba. Lat. sintetični futurum je tudi v it. nadomestila sintagma glagola v nedoločniku in pomožnika avere v sedanjiku: cantero. Po svoji izvirni zasnovi ima sintagma pomen moranja 'imam peti, moram peti', kar seveda izraža nekaj, kar se šele bo zgodilo.Analogno je bila skovana sintagma za izraz prihodnjega dejanja v preteklosti, ali, morda bolje, glede na preteklost, torej ne za modalnost, zato je 53 Savič 1982, Aspektualnost i temporalnost u iskazivanjuprošlosti ipretprošlosti u slovenskim i neslovenskim jezicima, Ling. XXII, str. 191-204. - MIKLIČ 1983, L'opposizione italiana perfetto vs imperfetto e Vopposizione slovena dovršnost vs nedovršnost nella verbalizzazione delle azionipassate, Ling. XXIII, str. 53-123. 54 Do podobne ugotovitve je prišel tudi Salvatore Šamani, Dizionario del dialetto fiumano, Venezia-Roma 1978, prim. "Uvod". 95 upravičen izraz, in pomensko ustreznejši, futur v preteklosti. V toskanski italijanščini in v knjižnem jeziku je uporabljen pomožni glagol v perfektu, canterebbe iz C ANT ARE *HEBUIT, drugod, predvsem v severnih narečjih, pa enako kot v drugih romanskih jezikih, imperfekt; prim. ben. lu el cantaria iz CANTARE HABEBAT. Starejše beneško, npr. v Goldonijevem času, je bilo še lu el cantarave, torej iz lat. perfekta. Narečja južne Italije kažejo šibko rabo nedoločnika in zato tudi skromno rabo s to obliko tvorjenega futura in kondicionala; v funkciji pogojnika je pogosten ind. impf., kal. eu partiva, sic. pa skoraj izključno konj. impf. vulissi, vivissi za tosk. vorrei, berrei. 37. Velelnik je organski, podedovan iz lat., samo v 2. os. canta!, cantate! V drugih osebah se izraža bolj želja kot zapoved; potemtakem so oblike konjunktiva ustrezne. Prepoved (= negativni velelnik) za 2. os. ed. je opisna oblika z nedoločnikom: non cantarel, prav verjetno po izpustu non /devi/ cantare! Z nedoločnikom je izražena tudi splošna prepoved: Non fumare! Ob nekaterih nikalnih prvinah je mogoč konjunktiv prezenta: Nessun dorma! 38. Neosebne glagolske oblike 38.1.1 Nedoločnik je dokaj rabljena oblika, zmeraj pa se seveda sprašujemo, ali je ljudska. Močno koristna se zdi presoja rabe nedoločnika v glagolskih konstrukcijah; tista najbolj znamenita, lat. acc. c. inf., zagotovo ni last sproščenega ljudskega govora. Raba te konstrukcije je znak latinske jezikovne vzgoje ali latinsko obarvane atmosfere. Pri Boccacciu je je zelo veliko, pol stoletja starejši tekst, zbirka kratkih novel II Novellino, s konca 13. stol., ki velja za nekak model govorjenemu bližnjega jezika - kolikor se pač pisana beseda lahko šteje za odsev govorjene -, pa ima vsega skupaj pet mest s to konstrukcijo tipa E me, come conoscesti essere figliuolo delpistore?, (nov.3) 'kako si spoznal, da sem sin peka?' ali e dettoli le donzelle essere demoni (nov. 14) 'in mu rekli, da so dekleta demoni'. Take implicitne odvisnike smemo imeti za skladenjske latinizme. 96 Da je struktura ne ljudska, učena, dokazujejo tudi nekatere rabe, ki jih modemi jezik sicer dopušča nekoliko prenarejene, se pravi, z drugačnimi prvinami: v modemi it. ni mogoč stavek *Giovanni afferma aver me commesso il delitto 'Janez trdi, da sem delikt zagrešil jaz', ampak samo ... aver io commesso. Skladenjski latinizem je raba acc. c. inf. pri Ariostu: Che confessi me solo esser felice, Orl. fur., V, 36 'naj priznam, da sem samo jaz srečen'. Občutek za latinsko strukturo se je že moral izgubljati, če se ob nedoločniku pojavlj a nominativna oblika zaimka: deli'aver detto io questogli avversari non portarono alcunaprova 'nasprotniki niso prinesli nobenega dokaza, da bi bil jaz to rekel'. Podobno velja za strukture s preteklim deležnikom: morto io, venga pure il diluvio 'za menoj, potop', kjer bi se v lat. pričakovala konstrukcija z absolutnim ablativom s časovno vrednostjo. Pač pa je v današnji italijanščini možna lat. struktura acc. c. inf. za glagoli čutnega, neposrednega zaznavanja, tako kot tudi v drugih romanskih jezikih in natanko tako kot v slovenščini: sento Giovanni cantare 'slišim Janeza peti'; seveda samo pod pogojem, da gre za čutno zaznavanje, ne pa za neko vednost, neko prepričanje: poved 'slišim, vem, povedali so mi, da Janez poje v APZ' bi imela eksplicitni predmetni odvisnik tudi v italijanščini. 38.1.2 Za nedoločnik na Apeninskem polotoku je bilo že povedano, da ga skrajni jug polotoka (Kalabrija, Pulja, Sicilija) ne pozna dosti, ali vsaj, da ni kaj prida ljudski. It. 'devo andare, ho da andare' zveni na skrajnem jugu aiu mu vaiu in voliu cu essu je it. 'voglio essere'. Po Rohlfsovi teoriji o etnični in jezikovni usodi južne Italije, gl. Rohlfs 1969 III, 717, je ta pojav - druga dva sta neobstoj paradigme "passato prossimo" in neobstoj konjunktiva prezenta, tega je nadomestil konj. impf., prim. sic. trassissil, vinissi! 'entri!, venga!' - posledica zgodovinske situacije: ta ozemlja naj bi bila v antiki popolnoma grška, vse do vdora Normanov, tj. do srede 11. stol.; šele tedaj naj bi bila grško govoreča populacija opustila svoj materni jezik in se oprijela ne sicer latinščine, pač pa romanskega ljudskega jezika, italijanščine. Teorija je v celoti težko sprejemljiva, je pa dejstvo, da narečja te skrajne južne Italije nedoločnika ne poznajo, ne poznajo pa ga tudi ne grški govori igrico) na tem ozemlju. Ne bo odveč, če na tem mestu spomnimo 97 na podobno stanje na Balkanskem polotoku: ta pojav je ena od izoglos, skupnih jezikovnih črt balkanske romanščine (celo ne samo romanščine) in južnoitalijanskih narečij. 38.2.1 Gerundij, lat. glagolski samostalnik, je v italijanščini dokaj literarna oblika, čeprav je znana tudi ljudskemu jeziku, kadar je rabljena samostojno: sbagliando s 'impara. Pač pa je raba močno ljudska v konstrukcijah z modalnim glagolom stare. Ta sintagma v it. še ni postala glagolska perifraza, ki bi z enostavno paradigmo porazdelila skladenjsko vrednost (prim. današnje stanje v kast.), je pa splošno rabljena kot izraz trajajočega, predvsem pa aktualiziranega dejanja: sto dicendo, stavopensando. Nekoliko starinskaje dandanes sintagma z modalnim glagolom andare : vo cantando (Petrarka); ob aktualizaciji je močneje izražena aktivna soudeleženost subjekta. 38.3 Lat. glagolski pridevnik, gerundiv v italijanščini ni več glagolska oblika; kolikor je sploh še v rabi, je samostalnik. Kdaj pa kdaj je prilagojen latinizem, prim. educanda 'ta, ki naj sejo vzgaja, gojenka', reverendo 'ta, ki gaje treba spoštovati, duhovnik' proti grobim latinizmom kot referendum, memorandum. Splošno romanska, in seveda ne samo romanska, je mn. oblika nevtra legenda, danes izraz za literarno zvrst, v prvotnem pomenu, in tako še npr. na geografskih kartah, pa 'to, kar naj se prebere’. 38.4 Latinski deležnik se je ohranil, in sicer tako deležnik za sedanjost (Tekavčič 1972, II, 1173, ga ustrezneje imenuje 'participio di simultaneita') kot deležnik za preteklost. 38.4.1 Prvi ni več glagolska oblika; postal je pridevnik (ali prislov) ali celo samostalnik: andante (v glasbi), roba andante 'ki gre dobro v prodajo, ne preveč draga', dirigente. Glagolska vezava ima močan pečat latinske skladnje: i rappresentanti i partiti politici. Dandanes je deležnik največkrat pojmovan kot samostalnik: i rappresentanti dei partiti politici. 38.4.2 Čisto drugače pomemben je trpni pretekli deležnik na -to, saj je bistvena prvina za kovanje romanskih analitičnih glagolskih paradigem. 98 Kar zadeva obliko, velja povedati, da ohranja it. kolikor toliko zvesto šibke in krepke pretekle deležnike iz lat. glagolskega sistema, da se je skupina prvih nekoliko obogatila na škodo drugih, pač zato, ker so ti manj "pravilni", in, nadalje, da se ohranjajo morfemi vseh treh šibkih razredov: cantato, temuto, dormito. Nekaj glagolov pozna dvojne oblike visto/veduto ; glagol biti in bivanja pa je izgubil svoje oblike deležnika, namesto (es)suto se že od 13. stol. dalje najde od glagola stanja izposojene oblike stato, istato. Pretekli deležnik se v it. sklada z osebkom v spolu in številu, kadar je pomožnik essere (ali njemu funkcijsko, skladenjsko soroden modalni glagol kot venire, andare). Edinole pri povratnih glagolih je mogoča, čeprav ne obvezna, skladnja z objektom: mi sono comprato/comprata una cravatta. Če pa je izbrani pomožnik a vere, se deležnik ne sklada z osebkom, pač pa se sklada s predmetom, če stoji ta, povzet z nenaglašenim osebnim zaimkom, pred (pomožnim) glagolom: Stamattina ho incontrato Giovanna proti Giovanna, l'ho incontrata stamattina. Ne pozna pa it. (ali bolje, ne pozna več) skladnje v relativnem atributi vnem odvisniku, npr. *La commedia che abbiamo vista; normativne slovnice z začetka 20. stol. sojo še predpisovale in do danes le še ni čisto izginila. Ob pomožniku avere je mogoča skladnja deležnika z objektom celo v neodvisnem stavku: ho scritto/scritta la lettera\ vsekakor pa označuje taka raba pisca kot močno preciozno bitje. 39.1 Izbira pomožnega glagola za tvorbo glagolskih paradigem za preteklost v romanskih jezikih ni čisto enotna. Ni razhajanja pri tvorbi pasivnih oblik. Ob najbolj razširjeni uporabi pomožnika essere pozna it. še druge modalne glagole, ki vnašajo v strukturo svoj pomenski odtenek: viene lodato močneje izraža intenzivnost, va lodato ideji trpnosti pridružuje idejo dolžnosti, moralne zavezanosti: il libro va letto con attenzione. Glagolski periffazi z essere za izražanje pasiva ima it. konkurenčno paradigmo v povratnih glagolskih oblikah. 99 39.2 Za tvorbo aktivnih analitičnih glagolskih paradigem ima it. na voljo pomožna glagola avere in essere, deloma tudi venire. Oklevanja ni za prehodne glagole, pri neprehodnih pa je porazdelitev pokrajinsko različna: na severu prevladuje pomožnik avere; rabljen je celo pri povratnih glagolih, prim. ben. la zente se ga stufa 'ljudje so se naveličali'; jug je izrazito naklonjen pomožniku essere , v nekaterih narečjih se najde celo pri prehodnih glagolih. Za Toskano in za knjižno normo je mogoče reči, daje avere pomožnik pri vseh prehodnih glagolih in tistih neprehodnih, ki izražajo neko dejavnost, essere pa je seveda pomožnik za trpnik in za tiste neprehodne glagole, ki izražajo doseženo stanje. Najbolj prepričljiva je dvojnost pri istem glagolu: il ragazzo ha corso due ore (in je zdaj utrujen) proti il ragazzo e corso a časa (in je zdaj doma); un giorno che /.../era salito fino al solaio, Flaubert. Podobno se da zaslutiti to isto načelo še v nekaterih pomenskih poljih (vremenske razmere, brezosebni glagoli): ha piovuto tutta la notte proti e piovuto e i campi sono allagati (=in zdaj so vsa polja poplavljena). Pravilo pa le ni vsesplošno: In Valtellina e piovuto nella notte (GR I). Toskanski in knjižni italijanščini kot (pol)pomožnik glagol tenere ni poznan. Pač pa se uveljavlja v južnih narečjih v glagolskih frazah (s tem izrazom razumemo sintagme, kjer sicer najdemo udeležen glagol, a ne kot prvino sintaktične perifraze): nap. tengo farne, tene spalle larghe, tene a freve, saccio ca tene lu fiuoc' allumatu, kar bi toskansko bilo 'ha febbre', 'so che hai il fuoco acceso'. Taki primeri naj bi napovedovali, da bo tenere sčasoma, morda samo v nekaterih narečjih, prevzel tudi sintaktično funkcijo pomožnika avere, kar je sicer za sedaj značilnost Iberskega polotoka. V izbiri pomožnika je vidna težnja oziroma želja govorečega k bolj konkretnemu izražanju. To težnjo ugotavljamo v besedišču (prim. lat. INTELLIGERE in romansko capire, intendere in še močneje fr. saisir, it. afferrare (misel, idejo), ni pa neznana v izbiri slovničnih sredstev (prim. krepljenje nikalnosti), tako pri izbiri glagolske strukture za pomen 'imeti' ; na to smo opozorili že pri romunščini. MIHI LIBER EST - HABEO LIBRUM - *TENEO LIBRUM: vse tri sintagme so obstale in očitno je, da nagnjenje h konkretnemu izražanju narašča od romanskega vzhoda proti zahodu. 100 40. Povratni osebni zaimek služi za izraz vzajemnosti si conoscono, si guardano 'drug drugega', Si sono forse amatiplatonicamente, Flaubert, in tudi medialnosti mi lavo. S 3. os. tak si (v slovnicah navadno imenovan "si passivante") lahko služi za izraz dejavnosti, ne da bi bil izražen njen nosilec, kar je bilo v lat. izraženo s pasivom: si dice 'govori se, pravijo' za lat. DICITUR. Pri prehodnih glagolih, gli amici si conoscono nel bisogno, slovnice največkrat zaukazujejo skladnjo z gramatikalnim subjektom; logični subjekt pa ni izražen, vendar ga nekako slutimo v sintagmi si + 3. os. ed. Tako v govorjenem kot v pisanem jeziku je mogoče najti obe konstrukciji: in questa edicola si vende/si vendono giornali, riviste, libri. 40.1 Za brezosebno izražanje seje stari jezik kdaj pa kdaj še zatekel k sintagmi HOMO DICIT, npr. come uom dice (Boccaccio), dandanes pa so v rabi samo sintagme s pomensko oslabljenima števnikom uno oz. samostalnikom gente: uno non sa come comportarsi; la gente dice , la gente črede, ali pa z uporabo 3. os. množine. Zmeraj gre za slabljenje polnopomenskih besed. 40.2 Iz tega je treba izvzeti čisto svojsko toskansko konstrukcijo noi si dice; ta je v toskanskem ljudskem govoru del glagolskega sistema, saj gre za 1. os. mn. in ne za neosebno izražanje. 41. Zanikanje 41.1 Nikalne prvine seveda ne spremljajo samo glagola, saj lahko zanikajo kateri koli stavčni del, prim. pomensko razlikovanje v stavkih kot Giovanni non pud venire in Giovanni pub anche non venire 'lahko, da Janeza sploh ne bo'. It. ima na voljo iz lat. NON dve obliki za nikalnost, no in non. Prva zanika predhodni stavek ali prej povedano misel v celoti, druga pa posamezno stavčno prvino, ne nujno samo glagol: non contento delUambiente decise di andarsene 'nezadovoljen z družbo seje odločil, da odide'. Kot v vseh romanskih jezikih stoji non tik pred eksplicitno obliko glagola: non capisco, non posso lamentarmi. Med nikalnico in glagol se vrivajo le lahke 101 nenaglašene gramatikalne besede: non lo conosco, non si sono conosciutv, ne pa na primer prislovi: non lo vedo mai, non gli ho maiparlato, non l'ho ancora letto. Splošna romanska norma ob rabi dveh nikalnih prvin je veljavna tudi za italijanščino; če je pomensko močnejša prvina pred glagolom, se nikalnica non ne pojavi: non ti ha telefonato nessuno proti nessuno ti ha telefonato. 41.2 Zanikanje lahko podkrepijo polnopomenske besede, kot punto, mica, affatto , ki v taki zvezi pomensko oslabijo: non aveva affatto voglia di discutere. Ti nikalni elementi niso gramatikalizirani. Edinole za severna narečja, lombardsko in piemontsko, so te besedice - tako kot v francoščini - res nikalnice, celo edini, torej zadostni nikalni element: lomb. capissi miga. Glagol v stavku 42.1 Naklon. Naklonske glagolske oblike je mogoče vrednotiti samo v paradigmatični opoziciji, se pravi v tehtanju pomenske vrednosti tistega, kar ni izraženo, česar ni. Taka je izbira med indikativom in konjunktivom, v manjši meri tudi kondicionalom. Po splošni sodbi jezikoslovcev konjunktiv izginja iz rabe, ali vsaj, raba pojema. Med romanskimi jeziki prave enotnosti ni. Dobro je ločiti sfere uporabe, za primerjavo z latinščino pa zmeraj upoštevati, da imamo tam opraviti z literarnim, torej pisanim, po vrhu vsega pa še skrajno izpiljenim, stilno dognanim in ustaljenim jezikom, v sodobnem romanskem pa vendarle možnost, če že ne dolžnost, da upoštevamo tudi govorjeni jezik. Italijanščina, in tako toskanska narečja, uporablja konjunktiv v odvisnikih, kadar želi govoreči ali pišoči izraziti željo, namero, osebno sodbo ali pa virtualnost, možnost realizacije, torej eventualnost. Pravzaprav ni nič drugače v (na videz) neodvisnih stavkih, kjer si lahko zmeraj zamišljamo eliptični glavni stavek, kot npr. /voglio che/ mi faccia ilfavore; /supponiamo che/ sia data la retta AB 'naj bo dana premica AB'. 42.2 Raba konjunktiva res slabi v povednih odvisnikih, kadar je izraženo 102 osebno mnenje. Slovnična norma za rabo konjunktiva v pisani besedi je dokaj stroga; za go voljeno pa razumemo, da neko psihično opravičilo za opuščanje konjunktiva in rabo indikativa, v tem primeru nevtralne oblike, vendarle je; gre za izpad ne nujno potrebne jezikovne prvine, saj so želja, namera, osebno mnenje, virtualnost realizacije že zapopadeni v semantiki glagola v glavnem stavku; tako je v mnogih jezikih, ki posebnih oblik konjunktiva sploh ne poznajo, npr. v slovanskih. V nekem smislu se torej srečujemo z redundanco, česar se jezik, ki ga vendar vodi duh gospodarnosti, navadno otrese. Vsekakor razkriva raba odvisnika s konjunktivom govorečega, ki skrbno oblikuje svoj govor, in ima potemtakem lahko tudi stilistično vrednost. Dokaj trdna je raba konjunktiva v želelnih, namernih in posledično- namemih odvisnikih; opuščanje konjunktiva v le-teh bi kazalo na malomarno gradnjo povedi, bilo bi torej oznaka jezika govorečega. Vendar povsod le ne gre zgolj za vprašanje stila: v oziralnih odvisnikih kot Cerco un libro che e stato pubblicato/che sia stato pubblicato nel Cinquecento, je gotovo, da ne gre za isto misel. Morda je vredno dodati, da bi slovenščina, ki naklonske opozicije indikativ/konjunktiv nima, to pomensko razliko vendar lahko izrazila z uporabo pogojnika ali pa, še bolje, z opozicijo neko knjigo/kako knjigo : v prvem primeru gre za neko, govorečemu znano knjigo, v drugem pa ne in je potemtakem izbira konjunktiva v romanskih jezikih docela umestna. V takih primerih naklonski obliki med seboj nista izmenljivi, ne da bi se spremenil smisel izjave: konjunktiv potemtakem ni zmeraj stilna varianta k indikativu. 42.2 Enako trdna je raba konjunktiva na področju hipotetičnosti, torej v pogojnih odvisnikih, kadar izražajo potencialnost ali irealnost, nadalje v modalno-pogojnih odvisnikih ( come se ancora vivesse, Flaubert), kjer si lahko zamišljamo izpust glavnega stavka, v hipotetični periodi in večinoma tudi v dopustnih odvisnikih, kadar ti izražajo eventualno realizirano dejanje ali stanje. Posebej se je treba dotakniti rabe konjunktiva v pogojnih odvisnikih. Če namreč stavki kot L'uomo che volesse satire... niso zelo ljudski, je izražanje pogojnosti v sklopu hipotetične periode zanesljivo last pogovornega jezika. Konjunktiv se pojavlja v protazi potencialne in irealne hipotetične periode; 103 v apodozi, v glavnem stavku, najdemo kondicional: tip se fossi in te, agirei clifferentemente je čisto toskanski, je pa tudi splošnoitalijanski; kondicional bi seveda imel morfem -ia; ben. mi bevaria. V nekaterih južnih narečjih se najde konjunktiv v obeh delih: vivissi, si ci fussi acqua. Tako gradnjo hipotetične periode najdemo tudi v istrski beneščini: se no zbaljasi, vinčesi sempre; se no vesi vudo lenje, me vesi komprado karbon 'ko bi ne bilo drv, bi si bil kupil premog' (oba primera sta iz govorjenega jezika). Formalno gre za ohranjanje latinskega modela; vendar pa romanski jeziki, kljub enakim možnostim, saj poznajo tako kot latinščina konjuktivne oblike preš., perf., impf. in plpf., teh možnosti ne izrabljajo, posledica tega pa je, da z jezikovnimi sredstvi ni mogoče potegniti ostre črte med potencialnim in irealnim: ravnokar navedeno mesto iz Flauberta razumemo kot irealno, ker poznamo zunajjezikovno situacijo. Enako presojamo izjavo se fossi in te\ irealnost zagotavlja pomen izjave. Edinole z uporabo konj. plpf. je irealnost podana tudi z izbiro glagolske paradigme: se tu fossi stato ieri sera con noi ...; pogoj je postavljen v preteklost, torej je neuresničljiv in neuresničljivo je v glavnem stavku izraženo dejanje. V beneščini, zelo pogosto v Istri in v Trstu, se pojavlja pogojnik tudi v protazi: se gavariapan, mi manjaria. Ker se taka gradnja najde sporadično po vsej Italiji, ROHLFS, 1969, 746, ni mogoče, da bi bil vzrok zanjo slovanski vpliv. Vsaj ne edini vzrok. Za izraz neizpolnjenega pogoja ali nasploh z vrednostjo nerealiziranega dejanja v preteklosti se pojavlja tudi indikativ imperfekta: era meglio se non venivi. Vir te rabeje lat. imperfectum de conatu. V pisani besedi takih primerov ni dosti, vendar so: Braccio cerco di occupare il regno di Napoli, e se non era rotto e morto all'Aquila, gli riusciva, Machiavelli, Istorie Fiorentine, 'Braccio se je skušal polastiti neapeljskega kraljestva, in ko bi ne bil premagan in ubit pri Aquili, bi se mu bilo to posrečilo' ali se no me fava male a sto braso, te voleva collegare per terra, Goldoni, Le baruffe chiozzotte, III, 11 'ko bi me ne bolela roka, bi te stegnil po tleh’; v govorjenem jeziku je ta raba močno razširjena. Italijanska skladnja kaže v odvisniku realne hipotetične periode, enako pa tudi v časovnem odvisniku, še eno posebnost, ki jo loči od drugih romanskih jezikov, dopušča namreč razen sedanjika tudi prihodnjik: se lo 104 incontro/incontrerb, glielo diro. Vergil pravi Danteju na začetku njunega potovanja skoz onostranstvo: A le qua'poi se tu vorrai salire, anima fia a cio piii di me degna , Inf. I, 121-122. 43. Sosledica časov. Skladnja v it., tako v literarnem kot v govorjenem jeziku, dokaj zvesto ohranja splet latinskih pravil, consecutio temporum, ki urejajo izbiro časovnih paradigem, zlasti v predmetnih odvisnikih. Strogi sistem pravil, tako se zdi, je naravna posledica enako strogega izbiranja glagolskih paradigem: dejanje ali stanje v preteklosti se izrazi z oblikami za preteklost. Odstopanja od teh pravil so bila znana že latinskim slovničarjem in so znana vsem romanskim jezikom: povzroča jih drugačna psihična podstava. K temu je še dodati, daje it. "passato prossimo" sicer res preteklik, aje po svojem izvoru vendarle perfectum praesens in nas potemtakem vezava s sedanjikom ne sme presenetiti: Hanno deciso (= 'sono risoluti') che si vada subito. 43.1 V nobeni opisni slovnici za italijanski jezik se izrecno ne trdi, da bi latinska sosledica časov ne veljala; zdi pa se, da slovnice temu vprašanju ne posvečajo prevelike pozornosti, morda zato, ker je izbira časa za rojenega govorca sama po sebi umljiva in ne predstavlja težave. Drugače je seveda za tujce, če imajo, kot npr. slovanski narodi, a tudi Grki tako, drugačen sistem. Pri tem je vredno dodati, daje mogoče na stičnih ozemljih s slovanskim svetom, v tem primeru s slovenskim in hrvaškim, ugotoviti kršitve te, iz latinščine podedovane norme. Iz anket med Istrani lahko navedemo primere kot se savevimo ke ga de venji kwesta pjova no okoreva fadigar Teo bi bili vedeli, da ima priti (='da bo prišel') ta dež, se ne bi bilo treba mučiti', Čapova el nazo ke no sentara odor 'zatiskal si je nos, da ne bi čutil smradu'. Na podobne primere smo opozorili že pri romunščini; ponavljamo, da gre za slovanski način gradnje predmetnega odvisnika. Prepričani smo, da so sintaktični kalki, kot je ravno ta raba, mogoči samo pri neposrednem stiku etnij. Za italijanščino je treba dodati, da izraža sočasnost nekega dogajanja z dejanjem v preteklosti z imperfektom, torej tako kot drugi romanski jeziki, da pa izraža zadobnost nekega dogajanja s sestavljenim pogojnikom, torej z glagolsko paradigmo pravilneje imenovano "prihodnjik v preteklosti, il futuro nel passato": Le dissero che era assente, e che le avrebbeportato dei giocattoli, 105 Flaubert. Enostavni kondicional se v starejši književnosti še najde, a že pri Manzoniju komaj kdaj; danes veljavna norma je docela prevladala: Io speravo che oggi si sarebbe stati allegri, I promessi sposi, 2. Tudi tu, za dejanje v zadobnosti, je razen sestavljenega kondicionala mogoča raba ind. impf.: mi diceva che non ci andava 'govoril mi je, da tja ne bo šel'. 43.3 Za hierarhijo pojmovnih kategorij časa in naklona ugotavljamo, da ima izražanje naklona prednost: mi disse che sarebbe uscito non appena avesse terminato il lavoro; sapevo che sarebbe guarito/avevo paura che Mario non guarisse (*avevo paura che Mario non sarebbe guarito) 'bal sem se, da Mario ne bo ozdravel'. 44.2 Pisana in govorjena italijanščina se drži romanskega načina gradnje enostavnega stavka, ureja torej skladenjske prvine v stavku po zaporedju "osebek - povedek - predmet(i)" (S-V-O), torej drugače kot literarna latinščina. Odstopanja od te norme so vprašanja stila; vsekakor pa kažejo sodobni it. pisci dovolj svobode, da lahko postavijo predmet tudi na začetek stavka, ne da bi to posebej označili, se pravi, ne da bi ga povzeli z nenaglašenim zaimkom. Ta postopek, povzemanje predmeta z nenaglašenim osebnim zaimkom, Giovanna, la conoscono in molti, pa je v italijanščini najbolj običajen način izpostavljanja in s tem naglašanja nekega stavčnega člena, ki sicer v stilno nezaznamovani povedi prvega mesta ne zaseda. 44.3 Z izpostavljanjem je zmeraj mogoče označiti neki stavčni člen kot najbolj pomemben, vendar seje kazalna struktura, tako izrazita v francoščini, zabrisala: e il padre che mi ha dato il libro\ e un libro che mi ha dato il padre; e da stamattina che aspetto. 44.2 Besedni red, S-V-O, v enostavnem stavku sledi neki notranji logiki. Kadar je drugače ( venne la guerra ), je izjava morda stilno obarvana. Inverzija prav lahko spremeni smisel izjave, torej ne gre za stilno izdelanost neke misli, ampak za dve psihični podstavi. To velja seveda zmeraj za vprašalne 106 stavke, a ne le tam: Mario canta govori o tem, kaj osebek počne, canta Mario pa precizira izvajalca dejanja. Podobno v stavku non tipreoccupare; vengo io. 44.3 Posebnost starega jezika je bil skladenjski pojav, imenovan po dveh dunajskih romanistih "la legge Tobler-Mussafia": nenaglašena beseda ne more začenjati stavka. Stari jezik je nasploh poznal več zaobešanja naslonk kot modemi. Na vratih v Pekel se pri Danteju bere Fecemi la divinapotestate, Inf. III,5, v Novellinu pa Leggesi di Salomone (nov. VIII). Danes se zaobeša naslonke samo za neosebnimi glagolskimi oblikami ter za velelnikom in še to ne zmeraj; ravnokar smo navedli non ti preoccupare!, kar je bolj v rabi kot non preoccuparti! Najde pa se še po kak kliše: affittasi 'daje se v najem' ali npr. v železniških voznih redih: vedasi apag. 'gl. na strani....' 45. Stavek Urejanje členov v stavku, je bilo povedano, sledi neki notranji logiki; upravičeno torej mislimo, da mora imeti tudi razporejanje stavkov v povedi neko psihično utemeljitev. Naša misel se skoro nikoli ne zaključi z enim samim stavkom: za najmanjšo enoto govora je torej treba imeti poved. Gospodarnost, ki gotovo vlada v jeziku, pa daje govorečemu možnost, da s spremembo zaporedja stavkov spremeni smisel povedi ali celo spleta povedi. V govorjenem jeziku se pogosto dogaja, da se govoreči ne podreja nobeni shemi in razpostavlja člene povedi po impulzu, ki mu ga narekuje trenutno psihično stanje ("členjenje po aktualnosti"). Prav na drugi strani pa je stilno do kraja izpiljeno pisanje, kjer se pisec opaja, tako se zdi, z lastnim konstruiranjem in prepletanjem elementov zložene in zapletene povedi; kot prepričljiv zgled naj velja odlomek iz Boccaccievega Dekamerona, III,3: Costei adunque, d'alto legnaggio veggendosi nata e maritata ad uno artefice lanaiuolo, per cio che ricchissimo era, non potendo lo sdegno delVanimo porre in terra, per lo quale estimava niuno uomo di bassa condizione, quantunque ricchissimofosse, esser di gentil donna degno, e veggendo lui ancora con tutte le sue ricchezze da niuna altra cosa essere piu avanti che da saper divisare un mescolato o fare ordire una 107 tela o con una filatrice disputare del fdato, propose di non volere de' suoi abbracciamenti in alcuna maniera, se non in quanto negare non gli potesse, ma di volere a soddisfazione di se medesima trovare alcuno, il qualepiu di cio che il lanaiuolo leparesse che fosse degno. 'Ko je torej omenjena gospa iz imenitne hiše videla, da so jo omožili z volnarskim mojstrom, se ji je to neznansko zamerilo, saj je bila prepričana, da noben moški preprostega rodu, pa naj ima še toliko pod palcem, ni vreden žene žlahtnice. Ker je vrh tega videla, da pri vsej svoji bogatiji ne zna drugega, kot ugotavljati sestav mešane tkanine ali stkati platnen snutek ali se s predico pričkati o preji, je sklenila, da mu za nič na svetu ne bo v postelji na voljo, razen kadar mu tega nikakor ne bo mogla odreči, pač pa si bo za svoj užitek našla nekoga, ki bo tega po njenem bolj vreden kot volnar.' (prevod Nika Koširja) Če izločimo ti dve skrajnosti in opazujemo običajno grajene povedi, skušamo videti neko logiko tudi v urejanju stavkov; gotovo je ta logika posledica psihičnega dogajanja. Zdi se nam samo po sebi umevno, da stojijo pred glavnim ali nadrednim stavkom tisti odvisniki, ki izražajo časovno predhodnost, pogoj, vzrok, torej dejanja, ki nekako napovedujejo, pripravljajo, pogojujejo dogajanje v glavnem stavku. Ravnotako se zdi naravno, da sledijo odvisniki, ki izražajo posledico, namen, neko omejevanje, primerjavo, modalnost. Samoumevno je tudi, da sledi atributivni odvisnik svoji odnosnici, torej posameznemu stavčnemu členu, ki ga pojasnjuje. 45.1 Za tako prepričanje daje italijanščina v vseh dobah svojega pismenstva dovolj gradiva. Drugačno urejanje stavkov v povedi pa je ali vprašanje stila ali pa izražata različno konstruirani povedi dve pomensko docela različni misli. Za prvo naj prikličemo v spomin znano mesto iz Manzonija: Che i due descritti di sopra stessero ivi ad aspettar qualcheduno, era cosa troppo evidente, I promessi sposi, 1. Za drugo naj navedemo iz italijanske književnosti dve mesti ali tri, kjer je pomen povedi odvisen od njene zgradbe, se pravi od položaja odvisnika. Veznik mentre (/er) Charles - Charlon, Berthe - Berthain. Vpliv teh sklanjatev po germanskem vzoru je že moral biti močan, če so se v to sklanjatev lahko vrinili tudi poznolatinski samostalniki, npr. SCRIBA, -AE, ki je očitno prešel v SCRIBA, -ANIS, kar se nadaljuje v romanskih jezikih kot ecrivain, scrivano, escribano. 185 Stara francoščina in stara provansalščina sta torej imeli dvosklonski, iz latinščine podedovani fleksij ski sistem. Umestno je opozoriti, da gre tu vendar za jezik, kot ga poznamo iz ohranjenih literarnih tekstov in zapisanih besedil. Pravega jamstva, daje tako sklanjatev, torej razlikovanje za izraz osebka in za izraz predmetov v stavku, poznal govorjeni jezik tiste dobe, le ni. Stanje torej ni primerljivo s tistim v romunščini, kjer neki okrnjeni sistem, drugačen kot tisti v stfr., še danes obstaja. Seveda je mogoče reči, daje ohranjanje končnega-s kot morfema omogočalo razlikovanje med subjektom v stavku in objekti. Rahel dvom pa le vzbuja stanje v iberoromanskih jezikih, kjer se -s ohranja vse do današnjih dni, kakega sistema sklanjatve pa ne zaznavamo v nobenem literarnem dokumentu. Ker pa je pisana beseda do neke mere vendar odraz govorjene, smemo vsaj trditi, da je latinska fleksij a samostalnika v Galiji obstala dlje kot drugod v Romaniji. 27.2 Kot vsi romanski jeziki pozna tudi francoščina posamezne ostaline fleksij e lat. samostalnika. K že navedenim primerom naj dodamo še nekaj ostalin lat. sklonov. Nominativ: antroponimi kot Jacques, imena za človeško dejavnost kot sartre (s: CAESARAUGUSTA Saragosa/Zaragoza (a v ar. zapisih tudi Saraqusta), ar. mosta'rab> mogarabe 'ta, ki želi biti Arabec'. Vendar le ne gre zgolj za besedje; kdaj pa kdaj se pokaže tudi semitski, arabski način tvorbe, tako pri imenih, ki uporabljajo ibn, ben 'sin nekoga’: Benavidez, Benigomez. Iz 10. stol. je ostalo zapisanih vse polno imen, pa ni verjetno, da bi bili vsi ljudje, ki jih nosijo, Arabci; nekdo (Sahagun, 962) se imenuje Fortunius iben Garseani. Pri mozarabih se najde več primerov mešanja arabskega in krščanskega imena (ne hibridnosti): Abdalla presbiter, Zeit diaconus, Abohamor, brat nekega Zalama presbiter, Abdezalam vicarius, frater Abdela, Muza confessor et nomen eius Teudemiro (1011). Razen v osebnih imenih se pojavljajo arabske leksikalne prvine tudi v krajevnih: Aljubarota - aljube 'vodnjak', Guadalquivir - wadi 'reka', kabir 'velik', Guadalajara 'rio de las pedras', Guadalmedina - medina 'mesto' (antonomazija zaradi pomena Medine v Arabiji), Alhambra 'la roja', 'rdeča' (hiša, palača), Almaden 'rudnik', Alcantara 'most', Alcala, Alcolea, Calatayud 'castillo de Ayud'- alqalat 'grad'. Prim. toponime na Siciliji. Nemški romanist Helmut Liidtke 1 " je vzel pod drobnogled imena štirih velikih iberskih rek, Guadalquivir, Guadiana, Tajo/Tejo, Duero/Douro; ugotavlja, da arabski jezikovni vpliv popušča od juga proti severu. Guadalquivir, wad-al-kabir,je v svojih sestavinah čisto arabski, Guadiana pa je že hibridna sestavljenka: wadi + -ana; drugi del je romanski. Obe reki, ki se izlivata bolj severno v Atlantik, sta ohranili latinski imeni, Tajo/Tejo je lat. TAGUS, Duero/Douro lat. DURIUS. Vendar, če je ta docela romanski, kaže Tajo v svoji glasovni podobi kljub nedvomnemu lat. izvoru arabski vpliv: iz romanskega glasoslovja palatalizacija ni razložljiva. Arabska fonetika je vidna v imenu portugalskega glavnega mesta: OLISIPONA - ar. Al-isbuna - Lisboa. Hispanska arabščina kaže prehod naglašenega a>e>\ HISPALIS>*Hispalia>Zs6///a>5’ev///a. 111 Gl. Helmut Liidtke, Considerazioni generali sugli arabismi delle lingue ispaniche, BALM, 10-12, (1968-70), str. 183-188. 234 4.3.2 Če ni moč zaznati resničnih sintaktičnih vplivanj arabščine na iberoromanske jezike, imamo pa v morfologiji element, kije arabskega izvora: -L Iberija je prevzela iz arabščine nekaj besed s to končnico, kot jakaU/javali, 'merjasec', iz ar. yabali , krajšava od hinziryabali, nekako 'prašič v gori, gozdni, zunaj črede, samotar’, pomensko pravzaprav ne dosti drugače kot fr., it. sanglier, cinghiale iz (PORCUS) SINGULARIS. S tem pridevniškim morfemom najdemo kast. in pt. maravedi 'bakren novčič', kast. baladi 'nepomemben, brez vrednosti', carmesi, ar. ux qirmisi 'škrlatnordeč'. 112 Poleg izposojenk pozna kastiljščina pridevnike tvorjene z morfemom -v. Alfonsi, marroqui, ceuti, israeli. Morfem je seveda pripona v arabščini ('nisba'), a tvorba je iberoromanska, saj so pridevniki iz navedenih krajevnih imen v arabščini tvorjeni drugače. 4.3.3 Arabski prispevek k iberoromanskemu besedju je izjemno velik. Leksikografi navajajo za kastiljščino kakih štiri tisoč besedi arabskega izvora. Upoštevati je treba, da velja to število za vse dobe in za vse dele polotoka, saj ni vseeno, koliko časa je bila neka dežela pod arabsko vladavino, a brez arabskih prvin v besedju ni nobene: Galicija je bila arabska samo dve desetletji (720- 740), pa vendar pozna galicijščina kakih 150 arabskih besedi. Najmanj arabskih leksikalnih vplivov se dandanes najde v katalonščini, največ seveda v Andaluziji. Pomembno pa je, da je prevzeto arabsko besedje skoraj docela materialno: neznatno število pridevnikov, nobenih izrazov iz intimnega in duhovnega življenja - spet se vsiljuje primerjava s slovansko okupacijo Dakije. Vemo pa, da so mozarabes živeli dokaj polno življenje. Očitno je vladal med obema etnijama globok prepad: duhovno življenje je že moralo biti pridržano arabsko govorečim ljudem, ne aljamiji, tujemu jeziku; krščanska skupnost je pod Arabci živela čisto svoje življenje. Ob teh omejitvah je arabski delež v iberoromanskem besedju številčno izredno visok, obenem pa iz različnih pomenskih polj; naj kot vzorec navedemo nekaj primerov: 112 Za morfem -/ gl. COROMINAS 1980, s.v. Cequi\ moneda antigua de oro, cunada en varios estados europeos, en Venecia; recibio de los Arabes este nombre, ar. sikah. Izpeljanka iz hispanoar. sekka 'kovnica'; s.v. Muladi 'cristiano renegado'. Del ar. muwalladin 'adoptado'. 235 poljedelstvo: acequia 'namakalni jarek', acequiar, azud 'zatvomica', jarra 'vrč' poljščine: algodon 'bombaž', alcachofa 'artičoka', algarroba 'rožič', azafran 'žafran', azucena 'lilija', almoraduj 'majaron', berenjena 'melancana' opravila: tarea 'delo, posel', alcalde 'župan', alguacil 'redar' - minerali: azogue 'živo srebro' trgovina: aduana 'carina', almacen 'skladišče, prodajalna', quintal 'stot' (< ar. quintar< lat. CENTUM), almoneda 'dražba', ceca, cequi 'kovnica denarja, kovanec, denar' iz ar. ddr as-sekka 'kovnica’ - hiša, okolje: arrabal 'okoliš', aldea 'vas', alcoba 'spalnica', azulejo 'porcelan, ploščica modre barve' (perz. azul ), alfombra 'preproga', alforja 'torba, bisaga' - jedila: aceite 113 'olje', aceituna 'oliva', almibar 'med, sirup’, alcohol, ' 114 azucar vede: algebra, alquimia, cenit, nadir, cifra. 115 Pri samostalnikih je vredno spet spomniti na to, da so arabske besede, ki so prišle v Evropo prek italijanščine, brez ar. določnega člena, npr. zucchero, sucre. Tiste pa, ki jih je posredovala iberska romanščina, imajo največkrat, čeprav ne ravno zmeraj, že vraščeni ar. člen al\ za primerjavo z ravnokar navedenimi kastiljskimi izrazi za poljščine si lahko prikličemo v spomin it. cotone, carciofo, carubba, zafferano. Člen kdaj pa kdaj ni več razpoznaven: stkast. allaton (852), danes laton 'med, -i' iz ar. latun, kat. llato; prim. okc. laton, fr. laiton, proti it. ottone. Arabski člen se pojavi sicer redko tudi ob romanskem samostalniku, včasih v toponimih: Almoster, Almonaster, najbolj znan in znamenit primer je seveda alcdzar (prvič dokumentiran 1069)ado>*adho>ao. Pojav ne bo prav mlad, saj ga za začetek 18. stol. že ugotavljajo za govorico Madrida matao, desterrao proti soldado, cuidado. Iz tega sledi, da pri zapornikih med dvema samoglasnikoma ni možna opozicija "zveneče/nezveneče"; šibka je tudi v italijanščini. Pač pa ta opozicij a j e, in je seveda fonološka, na začetku besede in na začetku zloga: bas ta/pasta, cuando/cuanto. Te opozicije pri sičniku /s/ kast. ne pozna; ta je zveneč samo kot zvočna, pozicijska varianta: eslavo, mismo, sicer pa se povsod izgovarja nezveneče. Stari kastiljski teksti ločijo v pisavi med p in z, kar naj bi pomenilo, daje bila v izgovoru razlika med zlitnikoma [c] in [dz], torej zvenečnost. Dragoceno potrdilo za ta starinski izgovor daje judovska španščina na Balkanu: [podsu], medtem ko je kast. pozo -yt~, postane (nepopolni) prepalatalni nezveneči zlitnik /tš/: OCTO ocho, NOCTE noche. Enako usodo, preko -yt-, doživi skupina -LT-: MULTU mucko. Proces potrjujeta z ohranjeno vmesno fazo refleks v pt. muintu in proklitična kast. oblika muy. 250 Glasovne inovacije na Iberskem polotoku bodo najbolj vidne iz primerjalne slike 122 med vsemi tremi iberoromanskimi jeziki; obenem bo prišla vsaj za glasovne spremembe do izraza svojskost kastiljščine, ki je po splošni sodbi romanistov od vseh treh najbolj dinamična, se pravi tista, ki je doživela v primerjavi z drugima dvema naj večje število glasovnih sprememb. Preglednica seveda kaže, da imata tudi druga dva jezika po kako svojsko črto in na to se bomo sklicevali, ko ju bomo posebej predstavili: a) kastiljščina samosvoja 122 Navajamo po Baldinger 1963, str. 12-13. 251 Fonetična podoba romanskega Iberskega polotoka s temi tabelami seveda ni popolna; predvsem so primerjani med seboj literarni jeziki, vemo pa, daje resničnost govorjenega marsikdaj drugačna. Oblikoslovje in skladnja 27. Samostalnik 27.1 Sklon. Kot romanski jeziki nasploh kastiljščina ne pozna pregibanja samostalnika in pridevnika; tudi v naj starejših pisnih pričevanjih sklonskega sistema ni mogoče zaznati, kot povsod pa se tudi v kastiljščini ohranjajo nekatere sklonske oblike. 27.1.1 Imenovalnik je obstal v osebnih imenih in izrazih za človekovo dejavnost: Dios, Jacobo,-e/Yagiie (najbrž iz zvalnika jSancti Jacobe!), germ. Carlos, saslre, mestre, preste. Nekaj dvoma vzbuja juez, najbrž iz lat. ak. IUDICEM, ne iz nom. IUDEX. Rodilnik najdemo v imenih dni v tednu, martes, jueves, viernes (-5 po analogiji tudi v lunes, miercoles ); nadalje v krajevnih imenih, Santander, staro Santemder usted, z glagolsko obliko seveda v 3. os. Vd. dice, je od 15. stol. dalje vzporedna oblika k pl. vos ; ta je dandanes v evropski kastiljščini čisto literarna oblika, močno arhaična. V ameriški španščini pa seje vos posplošil in kot nagovor ene osebe docela izrinil tu, vsaj za izražanje osebka, ne docela v odvisnih sklonih. Za naslavljanje več oseb loči evropska kastiljščina med ustedes in vosotros, pri čemer kaže prvo zelo spoštljiv odnos do soljudi; v ameriški kastiljščini pa je ta oblika zaimka celo edina v rabi. 31.4 Kastiljščina razlikuje med naglašenimi in nenaglašenimi oblikami tudi pri svojilnem zaimku: (el) mio, tuyo proti mi libro, tu padre, su madre; /.../ indignacion mas fuerte que la suya, Flaubert. Za 3. os. mn. kastiljščina ne pozna naslednika lat. gen. pl. ILLORUM; tudi v tej funkciji nastopa povratni svojilni zaimek: su padre. Nelagodnost zaradi nejasnosti je največkrat moč odpraviti: su padre (ali samo el padre) de el, de ella, de ellos, de ellas. 31.5 Pri oziralnih zaimkih naj še enkrat opozorimo na dediščino lat. CUIUS, ki se kast. (in pt.) nadaljuje kot pridevnik: de cuyo nombre no quiero acordarme. Oziralni zaimek je seveda el cual, la cual in tudi splošni que: las insoportables monsergas con que el boticario pretendia consolarle, Flaubert. Posebnost kastiljščine je oziralni in vprašalni zaimek quien oz. quien (Jo, de+la>c/a, a+la>d. 15.2 Refleks lat. J in G pred E, I je zveneči palatal /ž/: JANUARJU Janeiro, GELARE gear, girassol 'sončnica'. 15.3 Samo zaradi drugačnega razvoja v kastiljščini je vredno spomniti, da se začetni lat F- ohranja: fdha,formosa. To velja tudi za galicijsko portugalščino. ^ -.-—- 7 ) 15.5 Samo v pisavi se dvojna lat. -RR- in -SS- ohranjata!: TERRA terra, OSSU osso. Sicer se dvojni soglasniki poenostavljajo tudi v pisavi; pri tem sonanta -LL- in -NN-, drugače kot v kastiljščini, ne doživita palatalizacije: CABALLU cabalo, CAEPULLA cebola, ANNU ano, ANNELLU anel. 15.6 Od soglasniških skupin je treba posebej omeniti tiste, ki imajo kot drugi člen likvido. Lat. skupina z vibrantom R se ohranja: PRATU prado. Skupine z likvido l kot PL-, EL-, K L- po večini doživijo palatalizacij o (ob poenostavljanju zlitnika): PLUVIA chuva, PLENU cheio, FLAMMA chama, (AQUIS) FLAVIIS Chaves (top.), *AD-FLARE achar 'najti, ugotoviti', CLAVE chave. Ne zmeraj tako: praga, branco, eravopraia imajo v skupini z bilabialom vibrant. Neljudske besede lat. skupino največkrat ohranjajo: PLUMBUM je tujek v učenih kompozicijah tipa plumbo - kot plumbifero 'que contem chumbo' - in je docela domač ravno kot chumbo ali chumbar 'plombirati zob'. Morda so besede s takim glasovnim razvojem 302 vstopile v portugalsko besedišče kasneje kot tiste, ki poznajo palatalizacijo likvide oz. cele skupine. Razvoj v kastiljščini, razen za prehod likvide v vibrant, jev nekaterih črtah podoben, čeprav z različnim končnim stanjem, prim. lleno in cheio, v posamičnih primerih pa ravnata jezika vsak po svoje: prim. chumbo in plomo. Iberoromanska jezika se razhajata tudi v razvoju soglasniških skupin -KT, -LT: portugalščina je obstala, tako kot katalonščina, v prvi fazi disimilacije: oito, noite, muito. Častitljivo stara je palatalizacija soglasniške skupine -KL- v besedah kot olho, velho, velha, abelha, ki razen prve, OCULU, izvirajo iz lat. manjšalnic VETULU, OVICULA, APICULA. Besedje 16. Skladnosti in razhajanja portugalskega besedja z drugima dvema iberoromanskima jezikoma so bili delno prikazani že v tabeli iberorom. 16. Naj opozorimo tu na resnično svojskost portugalščine, na poimenovanje dni v tednu. Z drugim romanskim svetom se sklada samo pri poimenova nju sobote in nedelje, sicer pa s svojim sistemom segunda-feira, terga-feira , quarta-feira, quinta-feira, sexta-feira iz SECUNDA FERIA, itd. 'praznik, dan' zrcalno posnema judovski sistem, pri katerem je seveda sveti dan v tednu sobota, šabath. Ta hebrejski izrazje obstal kot povsod v romanskem svetu, sicer pa je bil le 'prvi dan po soboti' nadomeščen z domingoFurlanščina. Gorica in Trst. GALOROMANŠČINA v/F rancoščina. Kanadska francoščina ''Ukcitanščina... Gaskonjščina Frankoprovansalščina ... 1 „..7 ..15 ..39 ..46 .51 .. 51 112 125 144 154 157 162 199 202 214 216 344 IBEROROMANŠČINA 223 Kastiljščina.244 Mozarabščina.271 Judovska španščima.273 Ameriška španščina.274 / Katalonščina.283 Portugalščina.298 Galicijska portugalščina.311 Brazilska portugalščina.311 GUSTAVE FLAUBERT, MADAME BOVARY .315 BIBLIOGRAFIJA.329 BESEDNO KAZALO.337 STVARNO KAZALO.341 VSEBINA.344 345 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICA Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 541019 ISBN 961-237-004-4 9 789612 370046