272 IN MEMORIAM Obituaries NON OMNIA MORIAR PROF. DR. LUC MENA[E 3. april 1925–7. julij 2002 Duhovni prostor umetnosti brez časovnih in prostorskih meja je bil resnična domovina prof. dr. Luca Menašeja, njegovi hori- zonti pa hkrati raztežaji njegovega bivanja. V ta svet je s slehernim pogovorom potegnil sogovornika – ali poslušalca – in ga je prikoval v dialog s svojimi izostrenimi, naravnost v jedro vsebine segajočimi mis- limi in z besedami, ki jih je zaznamovalo globoko, strastno občutenje problema. Besede so utihnile in prek spomina na pogovore legajo vtisi o teh srečavanjih, ko je Menašejev jasni, zvonki glas, nizal kaskade razlag in komentarjev, odprl problemske plati teme, o kateri je ravno tekel pogovor. Ali je sploh obstajala kakšna tema, do katere ne bi imel osebnega odnosa, brezpogojno domišljenega in v globokem humaniz- mu utemeljenega stališča? – Toliko sijajnih misli se je zlilo v teh pogo- vorih. Ostaja samo tisti del, ki je v njegovem delovno zgoščenem in intenzivnem življenju našel svojo zapisano podobo. Tudi ta je velik in je v vsebinskem razponu presenetljiv: starejša in moderna umetnost, zaokrožene, monografske opredelitve velikih poglavij in prav take pred- stavitve izbranih, izjemnih in zanimivih ljudi ali pojavov, kritike raz- stav in književne ocene, teoretski prispevki o umetnostni zgodovini ter ljudeh v njej in okoli nje, na drugi strani pa zadržano, v absolutno 1. Luc Menaše doma, 1993 memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 272 273 IN MEMORIAM objektivnost usmerjeno delo, kjer je komajda razumljivo, da je bila lek- sikalna opredelitev zapisana šele potlej, ko je v njem dozorela zaradi osebnega odnosa do raziskovane vsebine – samo ta zasebna, v duši stokrat preobrnjena in preverjena stališča so mogla bila Menašeju dovolj dobra, da so izrazila imanentne kvalitete zapisanega. Seveda pa so izrazila tudi zapisovalca samega. Tanto nomini nullum per elogium. Luc Menaše se je rodil v vasi Št. Lambert v zasavskih hri- bih, pot ga je vodila po vsem svetu in mu, svetovljanu po naravi, dodala tiste detajle, ki jih je kot odličen umetnostni zgodovinar v svojem strokovnem delu in kot učitelj na Filozofski fakulteti, razdajal naprej. Vselej svoboden, a s srčnim sidrom pri svoji družini in v Ljubljani je tak ostal, do konca. – Spomladi 2002 je zaokrožil 77 let, v zgodnjem po- letju pa je za vselej zaprl oči. Dober mesec pred tem smo se bežno sre- čali in njegova vprašanja so sipala živo radovednost in sledil je hudo- mušen komentar, oči so se poblisknile in ustnice uvihnile v nagajiv nas- meh. Skoraj tako, kot sem ga poznala dobrih trideset let. Pomenek je bil prekratek, da bi lahko slišala še kakšno pripombo o operi, ki je bila njegova velika ljubezen, ali o filmu ali o fotografiji; mimogrede bi dal vedeti, da je do popolnosti dolga pot. Imel je izjemen vizualni in slušni spomin, kar sta sijajna darova za človeka, ki ima toliko področij delo- vanja; z natančnimi navedbami je marsikoga spravil v zadrego. Vsega njegovega dela seveda ne morem ustrezno niti omeni- ti, še manj označiti, izpostavim pa naj nekaj del; vsem je – razen lek- sikonoma, ki sta deli posebne narave – skupna lastnost sijajne besedne stvaritve. Poleg jezikovno bogate slovenščine, ki razkriva literarni dar, je povsod prisotna široka in temeljita izobrazba, ki sega daleč prek umet- nostnozgodovinskih tem, za vsem pa je drža intelektualca, pronicljivega analitika in nadvse občutljivega moža. V lani izdani knjigi »Zapisi« so v članku iz leta 1957, »Neurejeni zapisi«, posebno tenko občutene pasaže, ko prisluškuje jutranjim uram, v katerih avgustovska noč pojenjuje v rano jutro. Zakaj – tega ni zapisal. Ko je prišel dan, je odšel na spra- ševanje pred tovariše v neko ljubljansko poslopje. Nekdo ni prenesel nekaterih misli, recimo tiste: »Totalitarna vladavina zahteva enoten slog, ali kot temu pravimo v novejši dobi, dirigirano in uniformirano umet- memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 273 274 IN MEMORIAM nost; prava socialistična demokracija dopušča koeksistenco vseh smeri in slogov, ki so sposobni, da se umetniki v njih neovirano, iskreno izpovedujejo, še več, zavzemajo za dejansko svobodo umetniškega ust- varjanja …« V nadaljevanju zapisana trditev, da Jugoslavijo občudujejo po svetu tudi zato, ker njena umetnost nastaja v svobodi, je bila napisana nekaj vrst naprej, vendar ni dosegla ušes in oči taistih faktor- jev. Za razumevanje teh dogodkov si je treba prebrati starejše zapise, tam od 1950 naprej, ko je izrazil skepso nad prenašanjem političnih načel – ali bolje rečeno, poenostavljeno razumljene filozofije marksizma – v likovna in besedna dela, kar jim nedvomno ni dalo ne šarma ne odličnosti. In treba je prebrati diskusije v Naših razgledih v naslednjih letih, ki kulminirajo s sestavkom »Resnica, laž in nesporazumi o sodob- ni umetnosti«. Menaše ni vrnil partijske izkaznice, ker česa takega ni mogel nihče storiti. Čeprav je iz partije »letel«, je do konca rad povedal: »Moje srce bije na levi strani«. Marsikateri Menašejev zapis je tako poln, da bi lahko rekli, da ostaja vir navdiha in razmišljanja. Leta 1960 je izšla knjiga skromne- ga videza – tako je bilo zaželeno – a tehtne vsebine – Menašeju je bilo takrat komaj 35 let: »Holandsko slikarstvo 17. stoletja.« Z žarom napi- sano besedilo, v katerem je kleno in hkrati poetično predstavil razmere in slikarstvo tistega časa, vmes pa nanizal opredelitve novih profanih zvrsti – je odličen ikonografski pregled. Krona vsega so oznake slikar- jev, zdi se, da bi jih mogel osebno poznati. Piramida iz temperament- nega Halsa in brezhibnega Vermeerja, »ki sta bila le enostranska vir- tuoza«, je imela svoj vrh v Rembrandtu, ta pa je sam in je v osamljeno- sti reševal najtežjo slikarsko nalogo, kar jih je mogoče, svojo naslikano avtobiografijo. Problemski lok portreta in avtoportreta – temi, ki sta Menašeja spremljali vse življenje – se v holandskem 17. stoletju najsija- jneje izboči in sublimira v Rembrandtu. In tu se pogled obrne, iz zuna- nje predstavljivega in dramatično slikovitega se odloči za ponotranjenega, obrne se v iskanje, ki je zavezano edino resnici, ko ne gre za »kaj«, kar je delček otipljivega sveta, ampak gre za »kako«, to pa je videnje sveta, je osebno, a vesoljstvo zajemajoče videnje. Veliki čarovnik Rembrandt – delček njega bi moral imeti v sebi vsak od nas – je s svojo svobodo in iskrenostjo postavil primarna vodila. Koliko avtoportretov – in Rem- brandtovih še celo – je posledica umika iz družbe in sad samote, tudi memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 274 275 IN MEMORIAM hotene. To je svoboda, svoboda kot stanje duha, kot zamisel bivanja, prostovoljna svoboda. Davno se je odvijal neki pogovor, ki ga je Menaše zaključil z mirnim stavkom: »Človek je svoboden sam v sebi.« Res, tega ne more vzeti nobena vremenska sprememba v politiki. Dve leti pozneje je izšla (skrajšana) disertacija »Zahodno- evropski slikani portret«, ki je zgleden primer celovito obravnavane teme, objektivnega tehtanja vseh prvin, vseh časov od 14. stoletja dalje, vseh dežel, in isto leto še habilitacijsko delo »Avtoportret v zahodnem slikarstvu«. V uvodu, ki je odmaknjen od znanstvene analize, ki sledi in je zrasla iz več tisoč enot obsegajoče dokumentacije, je razkril svoj odnos do tega pojava, ki nosi breme psiholoških, družbenih, zgodovin- skih razmer. »Nekaj grozljivega se drži teh slikarskih portretov. Prokletstvo opazovanja samega sebe? Čarodejna moč zrcala? Prastari mit o Narcisu, ki je moral umreti, ker je občudoval svojo podobo v vodi? Stare, zelo stare zgodbe o dvojnikih so to, o dvojnosti v človeku samem, zgodbe, ki se jih je že zdavnaj polastila tudi književnost in za njo v našem času še film: Faust …, Theodor Amadeus Hoffmann …, Poejev William Wilson in Wildova Slika Doriana Greya …, Fritza Kortnerja kreacija v starem nemem filmu Der Andere … Nadih groze in blaznosti je v teh pripovedih; krik, nori krik samote. Ali ni že sam pogovor z lastno podobo nekaj bolestnega? In ali morda preseneča, da je prav evropska umetnost, umetnost stare, že toliko stoletij krvaveče in v vedno novih družbenih pretresih umirajoče Evrope rodila ter tisočkrat in tisočkrat uresničila to prečudno, hkrati najbolj resnično in najbolj lažnivo likovno umetnostno zvrst? Da so prav v tej dolgi vrsti umetniških podob, katerih izraz in izpoved sta tako redkokdaj him- melhochjauchzend in tolikokrat zum Tode betrübt, da so prav v tem nizu najbolj osebnih izpovedi nastala prenekatera največja, najpomemb- nejša in vsekakor najpretresljivejša umetnostna dela in razodetja?« Obe knjigi sta celota, se dopolnjujeta in zaokrožujeta in sta ostali v družbi z mnogimi tematsko bližnjimi zapisi stalnica v Mena- šejevem življenju. Posebej tehtna sta dva prispevka, za katera upajmo, da bosta doživela cvet in sad iz kali, ki jih je zasejal Menaše. To sta razstavi, obe postavljeni v Moderni galeriji: »Avtoportret na Slovenskem« (1958) in »Umetniki in spremljevalci: Slovensko umetnostno življenje 20. stolet- ja v ogledalu portretov in portretnih karikatur« (1981). Gre za prva sis- memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 275 276 IN MEMORIAM tematična pristopa k tej temi, ki sta v spomin vrnila nekatere malce po- zabljene osebnosti in postavila vprašaj ob druge imenitneže. Kakorkoli se že zgodovina suče, je ta prispevek za kulturno in duhovno identiteto Slovencev in slovenstva premalo znan. Nadvse prav bi bilo, da bi se ure- sničila zamisel Luca Menašeja, da bi – tako kot vsi narodi, ki kaj dajo nase – dobili portretno galerijo, ker je v tem špalirju ljudi včerajšnjega dne vpletena rdeča nit našega sedanjega bivanja. – Dasi je vsa naslednja desetletja navdušeno zbiral gradivo, povezano s portretom in avtoportre- tom in je dokumentacija kar naraščala in je s tem imel vselej veliko ve- selja ter gradivo razširil s fotografskim medijem in se zabaval tudi s fotografiranjem, ni pripravil nobene nove razstave, niti obsežnejše publi- kacije. Pravzaprav je to vseeno storil, a v drugačni obliki, z leksikonoma. Pretanjen in izostren občutek za človeka, ki je za sliko ali kipom, je Menašeja odlikoval kot kritika in kot avtorja monografskih predstavitev. Zanj je bilo umetniško delo doživetje, v stopanju skozi resnični ali imaginarni muzej se je njegova duša sproščala od obilja notranjega doživljanja in njegovih vizij. Beseda mu je bila sredstvo, s katerim je umetninam mogel dati poln izraz in pravo vrednoto, razodeti 2. Fotografski avtoportret, Firence, december 1956 – januar 1957 memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 276 bistvo in atmosfero okoli njih. Z neugasljivim žarom je interpretiral stvaritve in ljudi za njimi, tako iz svojega časa kot iz drugih dob. Za nekatere umetnike je večkrat zastavil pero in zlasti, če je šlo za pri- jateljsko sobivanje v skladnem kozmosu intelektualcev – kar je vsem znano drugovanje z Gabrijelom Stupico – se je v zapisih spletla večpra- menska kita srečavanj, spreminjanj, metamorfoz, skratka, zgodovina umetnosti na eni strani in prijateljstva ali osebnega znanstva na drugi. Poleg Stupice so v njegovih člankih večkrat osrednjo pozornost dobili Jakob Savinšek, Božidar Jakac, Stane Kregar, France Mihelič, Gojmir Anton Kos, Zdenko Kalin, Marko Šuštaršič, Ive Šubic in drugi, dolga vrsta jih je vse do Rudija Španzla iz Slovenije in lepo število iz Jugosla- vije in tujine. Pa Ivana Kobilca, ki je nastala v skupnem delu s soprogo Ljerko in je bila zasnovana kot monografija v zbirki »Likovnih zvez- kov«, a je izšla v Kranju, kot publikacija Konference za družbeno aktiv- nost žensk in Gorenjskega muzeja (1972). Dodati je treba še leksikalne članke, zlasti v Enciklopediji likovnih umetnosti, Enciklopediji Jugo- slavije in v Slovenskem biografskem leksikonu, ki so aktualni in neka- teri po obsegu tako temeljiti, da presegajo zgolj informativno zahtevo 277 IN MEMORIAM 3. Gabrijel Stupica, Portret Luca Menašeja, risba, 1956 memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 277 278 IN MEMORIAM 4. Pismo Erwina Panofskega, 17. 10. 1964 memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 278 in so znanstvene razprave v polnem pomenu. A vselej gre za umetnost in prek nje za imanentna vprašanja človekovega poslanstva in njegovih dejanj, naj se kažejo skozi prizmo kateregakoli strokovnega toposa – ikonografske teme, razstave in kataloga, strokovnega delovanja – ali osebne drže, kar je na drugačen način zapisano v člankih, ko analizira delo umetnostnih zgodovinarjev in drugih spremljevalcev umetnosti, zbiralcev, poznavalcev: France Stelè, France Mesesnel, Izidor Cankar, Bernard Berenson, Federico Zeri, Oto Bihalji Merin, Erwin Panofsky. Zlasti slednji. Vsakdo ima v življenju ljudi, ki ga spremljajo, tudi takrat, ko jih ni zraven, in ga zaznamujejo, oblikujejo, ne da bi to vedeli. To je duhovna moč, ki seva iz njihovega delovanja. Erwin Panofsky je seveda določil velik del poti in značaja umetnostne zgodovine, njenega intelek- tualnega horizonta v 20. stoletju, njenega mesta v celotnem humani- stičnem konceptu. Kaj torej pomeni, če se srečaš s takim človekom, izmenjaš misli, razgrneš delo in svoj osebni utrip, doživiš občutek, da si sprejet in da si vsaj nekaj časa prisoten v takem življenju. Taki dogodki so, če parafraziram besede Panofskega, rozine, najboljše v kolaču. Menašejevo pismo domačim po srečanju s Panofskim in pismo spošto- vanega kolega s Princetona v Ljubljano sta branji, ki vneseta tisto toplo in malce nostalgično, spoštljivo ljubeznivost, potem ko je delo enega in drugega bralcu znano. – Tu so tudi prijatelji in znanci, umetniki in kolegi, ki v življenju zapustijo sled. Včasih je o njih spregovoril in skozi njegove besede so med nas stopili Herbert Grün, mnogi odličniki slo- venske humanistike, pa Carola Giedion Welcker, Meyer Shapiro, Lionel- lo Venturi, Giulio Carlo Argan, Jacques Lemaire, Jagoda Buić, Kosta Angeli Radovani in drugi, niti našteti jih ni mogoče. Vsako jesen se na začetku študijskega leta obrnem na mlade kolege z navodilom, naj – kadar na predavanjih česa ne razumejo ali kakšnega imena ali drugega podatka ne ujamejo – vzamejo v roke Menašejev Leksikon. V njem bodo našli večino odgovorov na svoja vprašanja. Kakšno srečo imajo, da jim je na voljo ta »priročnik«. To mo- numentalno delo, ki je izjemna stvaritev enega samega moža, nepre- cenljivo darilo stroki in kolegom, dokument znanja stroke do njegove- ga izida, ima dolg naslov »Evropski umetnostnozgodovinski leksikon. Bibliografski, biografski, ikonografski, kronološki, realni, terminološki in topografski priročnik likovne umetnosti Zahoda v 9000 geslih«; izšel je leta 1971. O delu se je govorilo že nekaj let poprej, France Stelè je 279 IN MEMORIAM memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 279 povedal, da bo delo tako obsežno, da bosta potrebni dve leti samo za pretipkavanje; poleg tega je Menašeja delo tako zasedlo, da se je od sre- dine šestdesetih let manj oglašal s kritikami in članki. Nekateri študen- ti smo imeli to srečo, da smo od daleč spremljali nastajanje tega lek- sikona in samo trema in zaprepadenost pred tem izjemnim podvigom nas je zadrževala, da ni o tem pogosteje stekla beseda, njega pa je bilo eno samo veselje, da je radovednežu lahko povedal za svoje dileme in zadovoljstva, za dobro zapisane misli in tiste, ki še čakajo na končno podobo. In vse svoje razlage je pospremil še s kakšno hudomušno pripombo. Bili smo posebej srečna generacija, ker smo bili v njegovi bližini prav takrat, ko je strnil svoja znanja in jih tudi na predavanjih in seminarjih sipal med nas. To je bil čas obilja. – Pred izidom si najbrž nihče ni znal predstavljati, kaj pomeni 9000 gesel. Ogromno: ogromno kot kvantitativna oznaka sama po sebi in ogromno kot kvalitativen podatek o tem, kako je vsa ta množica podatkov in opredelitev zlita v homogeno celoto, z enovitim konceptom, z jasno in sistematično struk- turo, z vsem razkošjem klenega slovenskega izrazja. Leksikon, ki je s svojim obsegom in pogledom izmeril šir in dalj umetnostne zgodovine in slovenske še posebej, je zgodovinski dosežek, je prelomno delo. Leksikon je natančno zaznamoval ločnico med resničnimi in umiš- ljenimi vrednotami in odlikujejo ga pravilna razmerja med posa- meznimi vsebinami – kar je pogosto odsotno pri leksikonih, ki so plod kolektivnega dela. Teh 9000 gesel pomeni malone brez vrzeli posre- dovan pregled vsega, kar je nastalo med grško antiko in letom 1971, ko je Leksikon izšel. Edino, kar je kot posebnost in drugačnost v primer- javi z leksikoni, objavljenimi v tujini, Menaše sam imenoval, je večja pozornost do vsega slovenskega, tako glede umetnikov, umetnin, umet- nostnih zgodovinarjev in sicer zaslužnih oseb. Leksikon kot delovni koncept, kot vodilo. »Leksikon je po svoje poskus, urediti stvari, ki se ne dajo urediti.« To je rekel v pogo- voru ob izidu drugega, to je »Svetovnega biografskega leksikona«, prve- ga svoje vrste med Slovenci in spet izjemnega po obsegu – 27.000 gesel. Če je v umetnostnozgodovinskem leksikonu izpustil marsikaj, kar mu je ljubo, je sedaj vključil prenekatero ime, ki ga ne bi pričakovali – ker je izbor pač podpisan tudi z osebnimi odločitvami in veselilo in tudi zabavalo ga je, da jim je sedaj podaril prostor. Za temi imeni so kratke, 280 IN MEMORIAM memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 280 ostre oznake, marsikdaj nepričakovane. Te so njegove, natančno domi- šljene in svobodne. In nekaterim ta leksikon ni bil všeč. Ko sem v teh dneh ponovno brala njegova dela, me je razžalostilo spoznanje, da je zelo težko priti do mnogih dobrih spisov, ki so razsuti po revijah in časopisih, da je javnosti tako težko doseglji- va »Likovna revija«, čeprav je bistveno sooblikovala razmišljanje o umetnosti, da so samo nekateri zapisi zbrani skupaj s prispevki soproge Ljerke v dveh knjigah z naslovom »Med ljudmi in spomeniki« (1982 in 1984) ter v »Zapisih 1951–1994« (2001). Koliko dobrega je storil z drobnimi članki za mlade v Pionirju in drobni knjižici »Kaj nam kažejo slikarske umetnine« (1976), ki je imeniten uvod v realno ikonografije za najstnike, pravzaprav za osnovnošolce. Prav tako sem se ustavila ob ugotovitvi, da se v njegovi bibliografiji izriše časovna ločnica, ki pove, da je tudi po izidu umetnostnozgodovinskega leksikona teh besedil manj, ti krajši zapisi se niso vrnili v enakem obilju. Neprecenljiva škoda je, ker se je njegovo duhovito, kritično pero umaknilo v ozadje. Ne gre le za utrujenost, ne gre za usahnitev misli, gre za odmik iz trivialnih razmer ter izstop iz zamerljivega okolja stroke in njenih satelitov. Svoje sile je nesebično namenjal pripravi predavanj in seminarjev, delu s študenti, kar ga je neskončno veselilo in, dobro se spominjam, da je kar vzplapolal v vzhičenju, če je v seminarski sobi stekel dialog, če so se nizali pogledi in mnenja. Bil je odličen učitelj in, kadar je le mogel, je bil srčen in širokogruden prijatelj. Bile so teme, ki so ga, tako kot portret in Rembrandt, sprem- ljale vse življenje. Ne oziraje se na naslov in vodilno temo sestavka, je od nekod privrela beseda o starožitnostih in ljudstvu velike Knjige, o starih in bridkih dogodkih in bistvenih vprašanjih, ob katerih tudi bolečina in žalostna lepota Rembrandtovega Starega rabina ni razkrila nič drugega kot dilemo o človeškem in božjem. Tako kot bi s slike stopil Rebrandtov Jan Six, odličen mož izjemne notranje lepote, z nagnjeno glavo in prisluškujoč besedam obiskovalca, z malce osenčenimi očmi, ki so veliko videle, se spominjam profesorja Luca Menašeja: »tout com- predre, tout pardonner.« Nikoli si ob pozdravu nisva rekla »shalom«, nekajkrat so kozarci zazveneli, ko smo si zaklicali »le chaim«. Bilo je lepo. Nata{a Golob 281 IN MEMORIAM memoriam - 272-284 23.11.2005 10:23 Page 281