1204
Marius Oros
MOJA KRATKA VEČNOST
V enem izmed svojih prejšnjih člankov sem pisal, kako si slovenska sodobna poezija čedalje bolj utira pot v Romunijo, zdaj pa mi pesniška zbirka Petra Cirda z naslovom, ki ga je vzel iz pesmi Cirila Zlobca — Moja kratka večnost, znova ponuja prijetno priložnost, da se vrnem k isti temi.
Knjiga, o kateri bomo spregovorili v naslednjih vrsticah in ki ima podnaslov Iz slovenske lirike, bo pomagala romunskemu bralcu, da se bo globlje in bolj podrobno seznanil z nekaterimi vidiki slovenske poezije — poezije izjemnih umetniških vrednot, ki se je močno uveljavila v vrhunski svetovni liriki.
Zbirka je v pretežnem delu izbor iz slovenske sodobne poezije. Izjema je Srečko Kosovel, s katerim se zbirka začne. Del poezije tega velikega, prezgodaj umrlega pesnika, je že dolgo znan romunskemu bralcu. Ko je leta 1972 hladni romunski kritik in pesnik A. E. Bakonskv pisal svojo Panoramo sodobne svetovne poezije, je ob pesmih tega genialnega in protislovnega slovenskega pesnika vzkliknil ves navdušen in globoko pretresen: »Kosovel je bil čudovit meteor, njegova trajektorija se vrača in postaja vse bolj jasna na nebu, ki je ni moglo začrtati ob svojem času; mlad, dokaj mračen pesnik, ki je umrl v dvaindvajsetem letu življenja, ko je še premalo objavljal, da bi lahko zablestel s svojim talentom, je danes nepogrešljivo navzoč v jugoslovanski moderni poeziji.«
Petru Cirdu je brez dvoma vključil Srečka Kosovela v to zbirko tudi zato, ker vidi v njem predhodnika literarne smeri, ki jo predstavljajo nekateri nadarjeni sodobni pesniki, prav tako uvrščeni v pričujočo zbirko.
1 Efemera mea vešnicie (Din Urica slo-vena); Antologie ši traducčre de Petru Cirdu. Prefata de Gheorghe Tomozei, Editura Univers, Bucuresti 1984; str. 101.
Izjema naj bi bil tudi Edvard Kocbek, ki je umrl leta 1981, vendar pa so bile skoraj vse pesmi, objavljene v tej zbirki, prevedene že pred Kocbekovo smrtjo.
Ko obravnavamo prvo antologijo slovenske poezije v romunskem jeziku, je prav, da se vsaj za hip zadržimo ob kriterijih, po katerih je prevajalec izbiral pesnike in pesmi. Nobena antologija ne more biti popolna, saj je izbira snovi nujno močno subjektivna. Problem selekcije pa je še veliko težji, ko gre za sodobno poezijo, v kateri vrednote še niso dokončno izkristalizirane in prečiščene in je poezija te generacije še živ pojav v nenehnem vretju, preusmerjanju in izpopolnjevanju. Osnovni kriterij, ki ga je imel pred očmi avtor antologije, je bila vrednota in pa želja, da bi bila zbirka kolikor toliko enotna in čimbolj enovita. Želja po enovitosti tudi razloži, zakaj so v zbirki zastopani posamezni pesniki in zakaj nekaterih drugih ni, čeprav so enakovredni prvim.
Antologija do neke mere predstavlja sodobne pesnike avantgardiste, ki pripadajo različnim generacijam. Intimi-zem, romantizem in povojni ekspresionizem predstavljajo pesniki: Matej Bor, Ivan Minatti, Ciril Zlobec, Tone Pavček, Dane Zaje in Kajetan Kovic; simbolizem, ekspresionizem in eksistencializem pa Edvard Kocbek, Jože Udo-vič in Gregor Strniša. V poeziji Lojzeta Krokarja, Vena Tauferja, Francija Zagoričnika, Nika Grafenauerja, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in Iva Svetina prevladujejo, ne da bi bili ekskluzivni, elementi modernizma. Svetlana Makarovič je sicer veliko bolj vezana na tradicijo kot na modernizem, pogosto pa parafrazira klasične motive moderno in osebno. Tone Kuntner piše predvsem realistično poezijo, prežeto z žalostjo in dramatizmom, ko govori o sodobnem slovenskem kmečkem človeku. V drugih pesmih je raz-mišljujoč in poln lirizma.
Drug element, ki še bolj poudarja enovitost antologije, je oblika. Večina
1205
pesnikov, zastopanih v tej zbirki, piše v svobodnih verzih ali pa neguje aso-nanco.
Prevajalec omenjenih pesnikov Petru Cirdu, tudi sam nadarjen pesnik v romunskem jeziku, živeč v avtonomni pokrajini Vojvodini, je z dokaj-šnjim uspehom iskal in našel ustrezne pesniške izraze v romunskem jeziku, tako da so njegovi prevodi na dovolj visoki umetniški ravni. V prevodih je v veliki meri ohranil bistvo in duha slovenske poezije.
Predgovor, »pesniški« predgovor, ki ga je podpisal pisatelj in kritik Gheor-ghe Tomozei, je v resnici zanosen sla-vospev slovenski poeziji ter topla spodbuda romunskemu bralcu, ki jo končuje z besedami: »Da iz srca v srce objema z ljubeznijo toplo liriko slovenskih pesnikov, ki jih bo, o tem sem prepričan, romunski bralec prebiral v svetlobi večernih ur z enako bratsko spo-štljivostjo, kot je to napravil Gheorghe Tomozei januarja 1984.«
In ob sklepu: ta prva antologija slovenske poezije, objavljena v Bukarešti, je nov korak v razvoju kulturnih odnosov med dvema prijateljskima narodoma.
Ljubljana, 10.11.1984
Oros Marius