—   216  — Slavia Centralis 2/2009 Ocene, zapiski – Reviews, Notes sodobno slovensko slovaropisno delo; prvič je prikazana ocena transliterirane izdaje Pleteršnikovega slovarja in njene različice na zgoščenki. Slovarji morajo biti uporabnikom dostopni in uporabni. Največjo in naj- širšo dostopnost lahko danes dosežemo z objavo slovarja na internetu, nekoliko manjšo z objavo slovarja na zgoščenki. Z objavo na spletu lahko hkrati vidi- mo in spremljamo uporabnikov odziv, vprašanja in težave, ki se mu ob uporabi slovarja zastavljajo. To lahko sestavljav- cu slovarja nudi gradivo za raziskave, možnosti nadaljnje razširitve, mogoče spremembe slovarja in podobno. Že Helena Dobrovoljc v svoji razpravi na- kazuje, da bodo najnovejši in prihodnji elektronski slovarji dopolnjeni v smi- slu večpredstavnosti, zlasti zvočnosti. Slednje bi vsekakor morali vključiti v nastajajoče slovarje (tako npr. v narečne kot knjižne), saj je to pri nas še neraz- širjena in nepreizkušena praksa. Tematika, prikazana v razpravah, zbranih v monografiji, se osredotoča predvsem na slovensko slovaropisje. Le- tega prikazuje v povezavi s knjižno, korpusno, z narečno in zgodovinsko problematiko pri nas. Monografija je pomemben prispevek na tem področju, saj temeljito pokriva in združuje po- glede z različnih zornih kotov, njihova stična točka pa je slovaropisje. Kot iz- hodišče je skoraj v vseh prispevkih upo- rabljen Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar – tako v knjižni kot v elektronski verziji. V evropskem in svetovnem merilu sta leksikologija in leksikografija zelo aktualni in hitro razvijajoči se področji, ki se jima pri nas (po mojem mnenju) še vedno posveča premalo raziskoval- ne pozornosti. Slovenci moramo ne- dvomno izhajati iz lastnih kvalitetnih slovaropisnih začetkov – Pleteršnikove- ga slovarja, ob tem pa bi morali slediti tudi novostim iz tujine in dobre ideje znati prenesti v domač prostor. anja Benko Univerza v Mariboru anja.benko@gmail.com MIRKO KRIŽMAN: j eziko VNe strukture V Pes Niške M o Pusu a Vstrijske Pes Nice c hristi Ne l a Va Nt . Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Zora 59), 2008, 193 str. Avstrijska pesnica in prozaistka Christi- ne Lavant iz Labotske doline na avstrij- skem Koroškem (pravzaprav Christine Habernig, roj. Thonhauser leta 1915, umrla 1973 v Wolfsbergu) je bila po Križmanu »z vso elementarno silo pre- pojena s pokrajino in atmosfero, v kateri je živela«. Rojena kot deveti otrok v rudarski družini je bila močno zasidra- na v realno, prej ko ne trdo in delov- no vsakdanje življenje, od zgodnjega otroštva ožigosana s stalnimi telesnimi in duševnimi tegobami, pa vendar tudi globoko čuteča in prefinjena opazoval- ka sebe in okolice. Bolezenske težave so ji preprečile šolanje, saj je zaradi slabega telesnega zdravja lahko zaklju- čila le ljudsko šolo, niso pa bile ovira za samostojno poglobljeno ukvarjanje z umetnostjo. Dotaknilo se je je slikar- stvo, predvsem pa jo je pritegnila litera- tura. Postala je strastna bralka in kljub prostorski in socialni izoliranosti kmalu tudi izredna poznavalka klasičnih li- terarnih del in sočasnega evropskega —   217  — Ocene, zapiski – Reviews, Notes in ameriškega literarnega ustvarjanja. Naravna posledica intenzivnega prebi- ranja literarnih mojstrovin je bilo lastno pisanje. Literarni prvenec, roman z ne- znanim naslovom, ji je graška založba Leykam leta 1932 žal zavrnila, kar je pri čustveno labilni Lavantovi povzročilo globoko depresivna stanja. Ta so jo tudi kasneje pogosto spremljala in bistveno zaznamovala njeno vsakdanje življenje in literarno ustvarjanje. V vseh njenih delih je čutiti iska- nje ravnotežja med dvema skrajnost- ma, med željo po »normalnem« vsak- danjem življenju, med hrepenenjem po družbeno priznanem bivanju kot žena in mati velike družine na eni ter med duhovnostjo, neskončnim nemirom in muko literarnega ustvarjanja na drugi strani. Tudi sobivanje s 30 let starejšim meščanom in slikarjem Habernigom, s katerim se je po izgubi staršev in doma leta 1939 poročila, najbrž tudi zaradi nezmožnosti samostojnega preživljanja, je bilo izrazito polarizirano, predvsem, ker je bilo zaznamovano s Habernigo- vim podcenjujočim odnosom do for- malno neizobražene, telesno šibke in duševno labilne pesniške duše, ki jo je Lavantova poosebljala. Problematič- nost partnerskega odnosa je poskušala reševati z branjem in lastnim literarnim ustvarjanjem, kar pa ni omililo njene stalne in do skrajnosti obremenjujoče razklanosti med tradicionalnim in no- vim, med dovoljenim in prepovedanim, med realnostjo in domišljijo. Vse to se zrcali v njenih literarnih besedilih, med katera sodijo številne prozne in pesni- ške objave, ki jih je od konca 40-ih let do smrti objavljala pri avstrijskih in nemških založbah, precej del pa je bilo objavljenih tudi posthumno. Njeno literarno ustvarjanje je bilo med sodob- niki dobro sprejeto, družbeno priznano in nagrajeno z več pomembnimi lite- rarnimi nagradami, nazadnje leta 1970 z Veliko avstrijsko državno nagrado za literaturo (Großer Österreichischer Staatspreis für Literatur). Kot samosvoja in izstopajoča ustvar- jalka je bila Lavantova vedno deležna poglobljene literarnokritiške obravnave in v enaki meri tudi raziskovalnega za- nimanja literarne in jezikoslovne znano- sti. Ne čudi, da je raziskovalno pritegni- la tudi zaslužnega profesorja mariborske univerze dr. Mirka Križmana, ki je s pričujočo znanstveno monografijo po- membno obogatil teoretsko poznavanje pesničinih umetnin. Monografija pri- naša rezultate teoretsko utemeljene in empirično podprte analize jezikovne rabe in sloga pesmi, objavljenih v petih samostojnih pesniških zbirkah in dveh antologijah. Gre za sistematično raz- člembo in interpretacijo pesničinega je- zikovnega izraza, kar je glede na avtor- jevo siceršnjo raziskovalno usmerjenost in dejavnost univerzitetnega profesorja za moderni nemški jezik in stilistiko pričakovano. Prof. Križman pod drob- nogled jemlje kar 503 pesmi Lavantove, s čimer je v analizo zajeto obsežno je- zikovno gradivo, ki zagotavlja verodo- stojnost znanstveno-analitičnih izjav o pesničini rabi jezika in s tem o obliko- vanju in funkcijah njenega svojstvenega jezikovnega sloga. Obsežnost statistično pridobljenih empiričnih jezikovnih po- datkov, ki so bili podlaga za Križma- novo jezikovno-slogovno analizo, daje znanstveni monografiji še posebno težo, saj raziskovanje literarnega jezika, ki bi temeljilo na relevantnem obsegu empi- ričnih podatkov, ni samoumevno. Križmanova monografija je razdelje- na na uvodno in 12 smiselno povezanih poglavij, v katerih je jezik Lavantove obširno in nazorno predstavljen na be- sedni, morfološko-skladenjski in po- menski ravnini. Središče strukturalno- —   218  — Slavia Centralis 2/2009 Ocene, zapiski – Reviews, Notes analitičnega pogleda na pesničin jezik tvorita razpetost med narečjem in lite- rarnim knjižnim jezikom, med katerima je pesnica nenehno nihala ter njena iz- jemna inovativnost pri tvorjenju besed, v katerih je videla možnost za variacije pomenskosti in bogato simboliko, ute- meljeno na religiozno-mitoloških in v enaki meri prvinskih čutnih predstavah. Prvo poglavje z naslovom Razmerje med številom in obliko besed, vsebin- ska in slogovna vrednost oblik izhaja iz podmene, da število, vrsta in slov- nične oblike besedja, ki se statistič- no pomembno pojavljajo v literarnem besedilu, merodajno določajo njegov slog. Z računalniško analizo besedja pride avtor do podatka, da je Lavantova uporabljala čez 6600 različnih besed (leksemov), kar »niti s stališča splošne rabe jezika ni malo, kaj šele v takem pe- sniškem opusu, kjer gre za nekaj avtor- jevih središčnih problemov« (Križman 2008: 18). Podatek kaže na neobičajno variantno in kreativno rabo besed, ki se pri Lavantovi izraža predvsem v iz- jemnem občutku za ritem v jeziku in v izrabi besedotvornih možnosti nemške- ga jezika, za katere velja, da so vsaj pri samostalniškem zlaganju in izpeljavi sistemsko skoraj neomejene. Njen po- globljeni čut za knjižni jezik, pridobljen z branjem literature, in občutek za na- rečje, v katerem se je sporazumevala z okolico, se v polni meri kažeta na besedni ravni opazovane poezije. Tudi brez formalne jezikovne izobraženosti se je Lavantova v popolnosti zaveda- la pomenskih razsež nosti posameznih slovničnih oblik, neobičajnih tvorjenk in slogovnih učinkov menjavanja nareč- nega, pogovornega in knjižnega besedja ter to intuitivno védenje učinkovito iz- rabljala v svoji poeziji. Drugo in tretje poglavje Križmanove monografije (Razpetost med narečjem in knjižnim jezikom, Razvejeni vplivi narečja in knjižnega jezika) obravna- vata pesničin odnos, ki ga je v vseh literarnih besedilih vzpostavljala med narečjem in knjižno zvrstjo nemške- ga jezika. Dialektalni govor okolice je obvladovala v vseh odtenkih in ga tudi visoko cenila, saj je celo ob javnih pred- stavitvah svojega dela običajno govorila narečno. Nasprotno se je s knjižno nem- ščino srečevala ob stalnem intenzivnem branju nemške in avstrijske literature, ni pa obvladala teoretične jezikovne misli, ker formalno jezikovno ni bila izobražena. Avtor z mnogimi primeri nazorno prikaže pesničino razpetost med obema jezikovnima zvrstema in s tem empirično utemeljuje »avtoričin posluh za narečni izraz, ki se imenitno poda kontekstu« (Križman 2008: 40) in njen »občutek za kompleksnost izraza« (Križman 2008: 42), ki se med drugim izraža tudi v menjavanju jezikovnih zvrsti. Vpliv narečja se pri Lavantovi ne kaže le v izbiri koroškega narečnega in deloma tipično avstrijskega besedja, ampak v veliki meri tudi v zavestno razlikovalni rabi knjižnih in narečnih morfoloških oblik ter v skladnji (povra- tni glagoli, razlike v vezljivosti glagola in tvorbi časovnih oblik, narečne skla- denjske zgradbe). Analitičen prikaz slovničnih oblik v poeziji Lavantove Križman nadaljuje v poglavju z naslovom Izrazito nihanje med dvema oblikama pri nekaterih je- zikovnih pojavih. Razlikovalna raba se kaže predvsem pri spreganju glagola, in sicer na mestih, kjer nemščina pogo- vorno in knjižno predvideva variantne oblike. Tako je na primer razlikovanje v 1. osebi ednine sedanjega časa, kjer avtorica razlikovalno sprega glagol po- gosto celo v istem verzu oziroma v isti pesmi (gebe – streu; lege – leg; steh – sage). Podobno variantne so oblike —   219  — Ocene, zapiski – Reviews, Notes velelnika za 2. osebo ednine (liege – zeig – lasse – lehre), kar avtor razlaga z vlogo ritma in zvočne zgradbe bese- dila, saj pesnica »včasih doseže s tem popolnoma somerne takte s klasičnim metrumom« (Križman 2008: 67). Da je Lavantova zavestno in namerno razli- kovalno uporabljala knjižne, pogovorne in narečne slovnične oblike v različnih funkcijah, je razvidno iz pisem uredni- kom, v katerih se je glede tega večkrat izrazila. Križman ob pesmih, ki so me- stoma napisane v izrazito enakomernem ritmu, predvideva naslonitev na ljud- sko poezijo, reke, pregovore, obrazce in obredne pesmi ter v tem vidi željo po prvinskosti in magičnosti, kar je ena izmed vsebinskih razsežnosti nje- ne poezije. Razlikovalnost velelniških oblik hkrati povezuje s semantiko in ugotavlja, da se krajša velelniška oblika praviloma naslanja na izraz upornosti, jezljivosti, odločnosti, daljša pa izraža milejšo zapoved, hotenje, prošnjo, željo. Do podobnih ugotovitev pride Križman tudi ob menjavanju edninskih dajalni- ških oblik z ali brez končnice -e pri samostalnikih moškega in srednjega spola. Tudi tu gre za namerno ustvar- janje posebnih ritmično-zvočnih učin- kov in hkrati za doseganje pomenskih poudarkov in razlikovanj. Semantični del jezikovne analize pe- smi Christine Lavantove avtor uvaja s poglavjem Osnovni in preneseni pomen besed, prevzemanje in preoblikovanje simbolov. Ugotavlja, da je simbolni leksikalni pomen podlaga pesničine poezije. Njeni simboli so v prvi vrsti tradicionalni, krščansko-religioznega izvora, ki jih izpeljuje iz poznavanja bibličnih besedil in pod ideološkim vplivom tradicionalnega krščanskega okolja avstrijske Koroške, v katerem je preživela vse življenje (Erde, Brot, Wein, Blut, Apfel, Licht, Stirn, Feuer, Lamm, Schlange idr.). Idiomatika be- sedja pa pri Lavantovi sočasno temelji tudi v poimenovanjih naravnega okolja, predvsem v imenih rastlin z zdravilnim učinkom in poimenovanju naravnih po- javov (Öl, Ölbaum, Myrthe), v klasični grški mitologiji (Mond), magičnem do- življanju narave in religije, lastni telesni nemoči (Aussatz), družbeni stvarnosti vsakdanjega življenja (Hungerstern). Posamezni simboli se izvorno pogosto prekrivajo, kar prof. Križman na osnovi lastnega izjemnega poznavanja kultur- nih in literarnih podstav pesničinega okolja prepričljivo razloži in ponazori s številnimi primeri. Ugotavlja tudi, da je Lavantova glede na življenjske izkušnje in doživetja tradicionalno simboliko po- gosto zavestno preoblikovala, povezo- vala in slogovno izrabljala menjavanje osnovnega in idiomatičnega pomena besedja. Tako je na primer asociacije na biblijo (besedila iz Janezovega Razo- detja) preoblikovala v verze s »toni in pomeni, ki segajo od uporništva do negacije« (Križman 2008: 97), da bi izrazila lasten in času primeren občutek negotovosti v realnem svetu. Pesničina prevzeta in lastna individualna simboli- ka je večplastna in večpomenska, hkrati pa polarizirana, in sicer v enaki meri kot vsebina njenega pisanja, ki je praviloma razpeta med čutnim in empiričnim ter poduhovljenim in mistično-religioznim. Pri prebiranju poezije Christine La- vant bralec nikakor ne more prezreti izjemnega števila zloženk. Med njimi je mnogo nenavadnih, nepričakovanih leksemskih kombinacij, ki jih avtor v oblikovnem, pomenskem in slogovnem oziru izčrpno in natančno predstavi v poglavju z naslovom Zlaganje besed, zvok in pomen. Po Križmanu izhaja pe- sničina originalnost pri tvorjenju besed iz bogate simboličnosti njenih pesmi, hkrati pa jo določa težnja po ustvarjanju —   220  — Slavia Centralis 2/2009 Ocene, zapiski – Reviews, Notes zvočnih in ritmičnih učinkov. Glede na manjkajočo formalno jezikovno izo- brazbo avtor pesničino besedotvorno kreativnost in inovativnost povezuje z močnim vplivom instinkta za jezik in posluha za ritem ter z izrednim pozna- vanjem Luthrovega prevoda biblije, kjer je zbrano pravo besedotvorno bogastvo nemškega jezika. V Križmanovi mo- nografiji najdemo številne sobesedilne navedbe in interpretacije nenavadnega pesničinega besedja. Posebej so izpo- stavljene aliteracije v povezavi z aso- nancami, kar zlahka vodi v besedne igre (hoffe dich ins Hoffnungslose, laß ab vom Ablaß, kämme mich schnell mit dem Hahnekamm) in nenavadne lek- semske kombinacije v samostalniških in pridevniških zloženkah (Nebelfrau, Mittagsfrau, Bildstockfrau, Himmels- rückgrat, warmgeträumte Wange, sumpf flockenbüschlige Blicke). Zložen- ke je pesnica pogosto zavestno in včasih v nasprotju s pravopisom grafično pou- darjala z rabo vmesnega vezaja, predvi- doma zato, da bi nazorno prikazala no- tranjo skladenjsko zgradbo posamezne zloženke (Vater-Mutter-Stunde, Leib- Sellen-Schlinge). Zanimiva ugotovitev v zvezi z zapisovanjem zloženk je dejstvo, da je pesnica lastna tvorjena rastlinska in živalska imena dosledno zapisovala brez vezaja, po čemer lahko sklepamo, da je tovrstne besede občutila kot prava terminološka imena in ne kot lirično izrabo besedotvornih možnosti jezika, v katerem je ustvarjala (Traumkraut, Hundekümmel, Halbmonddorn). Empiričnost Križmanove jezikovne analize je najbolj izražena v statistično podprtih ugotovitvah glede rabe besedja v poeziji Lavantove. V poglavju z na- slovom Najpogosteje rabljene besede in njih odnosi je prikazana statistika najpogostejših besed, ki nakazujejo vsebinsko in simbolno usmerjenost pe- sničine poezije. Med samostalniki so najpogostejša poimenovanja rastlin ter samostalniki, ki podpirajo pesničino simboliko (Herz, Mond, Sonne, Auge, Erde itd.). Med polnopomenskimi gla- goli prevladujejo stehen, liegen, leben, sterben, gehen, kommen, lassen, kar »kaže, da gre za poezijo izrazitih eksi- stenčnih vprašanj, in to v duhovno-fi- zični celoti« (Križman 2008: 119). Gle- de na celosten pogled na pogostnost in vrsto rabljenega besedja avtor ponovno ugotavlja polariziranost pesničine poe- zije. Na eni strani namreč prevladujejo besede, ki izražajo rast, dvig, doseganje večjega in popolnejšega, na drugi stra- ni pa besede za označevanje nemoči, nezmožnosti, majhnosti, prizadetosti. Zadnjih pet poglavij v Križmanovi monografiji je posvečenih analizi sloga. Glede na prevladujoče besedne vrste, rabo povedkovega določila in glagolske- ga načina ugotavlja menjavanja slogov- ne statičnosti in dinamičnosti (Statič- nost in dinamičnost sloga), v poglavju o zgradbi dialogov semantično analizira in interpretira rabo velelnika in modal- nih glagolov, nato pa osvetli še slogovne vloge osrednjih glagolov ter nekatere pogoste skladenjske zgradbe, predvsem različne vrste priredij (Stopnjevanje v nominalni slog ne ukinja dinamičnosti, Več skladenjskih pojavov). Monografija se konča z razmislekom o slogovni vre- dnosti rabe in opuščanja ločil, predvsem vejice (Prirodni čut za členjenje povedi kljub manjkajočim ločilom). Avtorjeve obširne pojasnitve neka- terih jezikovnih pojavov, ki so v zve- zi s tematiko monografije, dajejo delu posebno vrednost. Posebej utemeljene so razprava o družbeno pogojeni spre- menljivosti jezikovnega (slovničnega) sistema, psihološko podkrepljeno raz- mišljanje o načelih in načinih ustvarja- nja simbolike in predvsem jezikovnih —   221  — Ocene, zapiski – Reviews, Notes simbolnih podob in obširna razlaga na- čel, po katerih so zgodovinsko nastajala rastlinska in živalska imena. Križmanova monografija je vsekakor pomemben prispevek k interdiscipli- narnim obravnavam literarne jezikovne rabe in izjemen dosežek slovenskega germanističnega raziskovanja. Teoret- sko temelji na spoznavnih in struktu- ralnih teoretičnih pogledih na jezik, ki jih avtor dosledno povezuje s statistično preverjeno empirijo ter z biografskimi pogledi na avtoričino življenje, duhov- no-religiozno usmerjenost in social- no-kulturno okolje. Tako na učinkovit način povezuje jezikoslovni in literar- nozgodovinski pogled na poezijo. Poleg tega je monografija nespregledljivo delo za vse, ki se ukvarjajo z raziskovanjem literarne jezikovne rabe, predvsem pa z raziskovanjem literarnega ustvarja- nja te izjemne, osebnostno zanimive in ekscentrične pesnice. Vida jesenšek Univerza v Mariboru vida.jesensek@siol.net BRIGITA KACJAN: sP rachele Me NtsPiele u Nd Wortschatzer Wer B iM fre MdsP rachli che N d eutschu Nterricht Mit j uge Ndliche N u Nd ju Nge N e r Wachse Ne N. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Zora 58), 2008, 265 str. Pri mednarodni založbi Zora na Filo- zofski fakulteti v Mariboru je leta 2008 izšla 58. publikacija. Gre za znanstveno monografijo avtorice Brigite Kacjan z Oddelka za germanistiko z naslovom Sprachelementspiele und Wortschatz- erwerb im fremdsprachlichen Deutsch- unterricht mit Jugendlichen und jungen Erwachsenen. Kot pove že naslov, avto- rica monografije obravnava igre – njen predlog za natančnejše poimenovanje Sprachelementspiele v slovenskem pre- vodu je igre z jezikovnimi elementi – v kontekstu institucionalnega usvajanja, učenja in utrjevanja besedišča tujega jezika nemščine pri mladih in mlajših odraslih. Monografijo sestavlja uvod, kjer je opisan raziskovalni problem in meto- dologija. Izpostavljen je diametralno drugačen položaj igre tako pri strokov- njakih kot pri laikih, ko gre za učenje besedišča s pomočjo iger. Učitelji, ki poučujejo v višjih razredih ali na gimna- zijah, pogosto menijo, da so igre pri po- uku »otročje«. Takšno stališče je zavzel tudi gnostik Klemen iz Aleksandrije, ko je odklanjal igre, češ da odvračajo človekovo pozornost od boga in sveta. Učiteljem, ki poučujejo v nižjih razredih in se tudi ukvarjajo z zgodnjim učenjem tujega jezika, pa je znan potencial, ki ga učiteljem in učečim se ponujajo igre. V preteklosti je veljajo in še danes velja, da so igre posebna socialna oblika, na- menjena otrokom. Avtorica monografije izpelje iz tega premiso, da se torej otroci smejo igrati, mladi in odrasli pa ne (več), in se hkrati sprašuje, zakaj je tako in zakaj ne prepoznamo iger kot koristne- ga motivacijskega dejavnika v okviru različnih oblik pouka. Na osnovi tega avtorica opredeli raziskovalni problem: predstaviti želi dosedanja spoznanja in kritično ovrednotiti prevladujoča mne- nja o pridobivanju besedišča v mlado- stništvu in v odrasli dobi s pomočjo iger z jezikovnimi elementi ter jih podkrepiti z novimi empiričnimi spoznanji.