ANNALES · Ser. hist. sociol. · 21 · 2011 · 2 521 Andreas Gestrich, Lutz Raphael, Herbert Uerlings (ur.): STRANGERS AND POOR PEOPLE. CHANGING PATTERNS OF INCLUSION AND EXCLUSION IN EUROPE AND THE MEDITERRANEAN WORLD FROM CLASSICAL ANTIQUITY TO THE PRESENT DAY. Inklusion/Exklusion – Volume 13. Frankfurt am Main et al., Peter Lang Verlag, 2009, 615 str. Gre za knjigo, ki jo je ena od avtoric omenjene re- cenzije že predstavila v njeni nemški obliki in zato ta prispevek ne bo namenjen ponovnemu pisanju o že predstavljenem, čeprav ne gre za prevod omenjenega zbornika, ampak za sicer nekoliko arbitrarni izbor član- kov, ki segajo na eni strani do historičnega razvoja pro- cesov vključevanja in izključevanja, na drugi strani pa do še vedno aktualnih procesov in mehanizmov vklju- čevanja in izključevanja, kot del sodobnih političnih, a tudi pravnih odnosov in ne nazadnje tudi aktualnih vprašanj mednarodnih političnih in pravnih odnosov. Glede na poznavanje drugih publikacij iz omenjene se- rije lahko rečemo, da je skupna izbira knjige iz zbirke, ki je bila prevedena, precej dobra odločitev, saj je v njej velik poudarek na politični, sociološki in antropološki metodologiji procesov izključevanja in vključevanja v družbo. Odnos do revščine in z njo povezanih metod izključevanja in vključevanja je v krščanskem obdobju rimskega cesarstva zaznavala na eni strani asketska re- vščina in na drugi strani tujost, ki je bila politično in pravno določena. Zelo obsežen del zbornika pa pred- stavlja odnos do revščine, izključenosti in vključenosti v zgodovini, s seveda najbolj preglednim člankom Franza Dorna, ki zajame velik časovni razpon in področje, zato so njegovi osnovni principi javne oskrbe revežev mo- goče kdaj tudi arbitrarno izbrani, a kljub temu predsta- vljajo bistvene etape v razvoju javnega reševanja soci- alnih vprašanj. Na drugi strani temeljne pravne principe izključevanja in vključevanja predstavi ena najboljših poznavalk omenjenega problema Helga Schnabel Schu- le. Izbira omenjenih prispevkov je zagotovo primerna, saj dokazuje različne pristope k obravnavani tematiki, slednje pa določenim razvojnih fazam dokazujejo tudi različna metodološka stališča posameznih raziskoval- cev in metodoloških usmeritev posameznih strok, ki pa jih projekt noče in ne želi spravljati na isti imenovalec. S stališča razumevanja posebnega pravnega položaja po svojem pravnem, političnem in ekonomskem položaju določenih izredno specifičnih socialnih skupin je izre- dno pametna izbira člankov o položaju Judov v poznje- srednjeveških družbah in o odnosu do Romov v 19. sto- letju. S stališča političnega izključevanja pa je na mestu tudi članek o vključevanju in izključevanju v primeru druge delitve Litve in Poljske v letih 1772–1795. Podo- ben članek, ki nakazuje na razvoj omenjenega princi- pa, kaže naturalizacijo in transformacijo populacije v industrijskem področju Longwy po drugi svetovni vojni, ki kaže modele in vprašanja, ki so značilni za vsa indu- strijska območja zahodne Evrope po 2. svetovni vojni. Alexander Wagner se v svojem članku ne drži po- polnoma svojega osnovnega načela, saj v določenih elementih poseže čez pravni status razvoja pravne (a tudi politične) teorije in zakonodaje, v drugem delu pa se ob koncu zgodnjega novega veka posveti zlasti gospostvu Trier. Vendarle njegov prispevek dopolnjuje prispevek F. Dorna v naslednjem bistvenem elementu: razvoj v 7. stoletju. Osnovnemu nemškemu zborniku, ki je bil ravno tako razdeljen na poglavja: koncepti, religij- ske dimenzije oskrbe revnih, ubožni zakoni in politika do revščine ter semantike vključevanja in izključevanja, sta dodana en prispevek v poglavju verske dimenzije in en prispevek v poglavju semantike, kjer je bistven pou- darek namenjen ikonografiji revščine, ki je v primerjavi s prejšnjimi deli slikovno veliko bolj bogat in omogoča sledenje teoriji, ki jo predstavljajo avtorji člankov. Iko- nografska analiza je osredotočena na srednji vek – upo- dobitve sv. Martina, ki daje plašč revežem in 19. stoletje (gibljive slike) ter pozni srednji vek ter razsvetljenstvo v iskanju elementov stigme Romov. Žal popolnoma izpu- sti čas 16. in 17. stoletja, ki izkazuje nekoliko drugačen političen interes in odnos do Romov v nekaterih okoljih, problem pa je povezan tudi z zelo zadržano uporabo strokovne literature, kar se sicer ne dogaja pri drugih prispevkih v omenjenem zelo obsežnem zborniku. Opozarja med drugim na spremembo naziva iz Cigana (Zigeuner) in njihove stigmatizacije kot turških vohunov OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 521–527 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 21 · 2011 · 2 522 v zenitu srednjega veka do splošne, a zelo negativno konotirane besede vaganta (Landstreicher) po drugi sve- tovni vojni. Izbira prispevka je izjemno zanimiv članek, skupaj s slikovnim gradivom pa ga predstavlja Ludwig Marie Vogl-Bienek, ki se ukvarja z analizo prostočasnih aktivnosti meščanov – fotografskih predstav tako imeno- vanih gibljivih slik, predhodnic filmov, ki so meščanom predstavljale podobe iz vsakdana, njihovo popularnost dokazujejo številna podjetja, ki so jih predvajala, velika ponudba pa je spodbudila tudi fikcijsko impresijo real- nosti, ki so jo ustvarili fotografi, fikcija pa se je pogosto spogledovala s stereotipi. Kot dokaže, se je cela serija prizorov oziroma motivov nanašala na zgolj eno literar- no delo Georga R. Simsa, ki pa je bilo pod močnim vpli- vom Dickensovih del in ki je zaradi popularnosti medija ustvarilo samosvoj imaginarij revščine in čustvovanj. Oba zbornika, ki sta služila kot predloga za izdajo omenjenega zbornika, prinašata tudi druge članke, ki pa žal niso dobili prostora v omenjeni angleški različi- ci, med vsemi pa je bil mogoče najbolj neprimerno za angleški prevod izbran prav članek o znani krompirjevi lakoti na Irskem, ki ne prinaša bistveno novih ugotovi- tev, drugi članki o tovrstnih eksistenčnih krizah, ki so metodološko in vsebinsko mogoče bolj napredni, pa se v omenjeni angleški različici niso znašli. Vsekakor pa je prevod omenjenih člankov v »linguo franco« dobrodo- šel in bi moral postati obvezna literatura študentov, ki jih tovrstna področja zanimajo. Dragica Čeč Slaven Bertoša: OSEBUJNO MJESTO AUSTRIJSKE ISTRE: LUPOGLAVSKI KRAJ U SREDNJEM I NOVOM VIJEKU. Zagreb, Srednja Europa, 2011., 257 str. Monografija naslovljena Osebujno mjesto austrijske Istre: lupoglavski kraj u srednjem i novom vijeku puljsko- ga povjesničara Slavena Bertoše, redovitoga profesora na Sveučilištu Jurja Dobrile u Puli, objavljena je 2011. u izdanju Srednje Europe. Nastala je, naime, kao plod suradnje na dvama znanstveno-istraživačkim projek- tima - »Istarsko društvo XVI.-XIX. stoljeća: povijesne i kulturološke teme« te »Povijest Zapadne Hrvatske: Istra, Kvarnersko primorje, Gorski kotar, Lika«. Autor je u ovo- me djelu sabrao dosadašnje spoznaje o povijesti Lupo- glavštine u srednjemu i novom vijeku te ih nadopunio rezultatima novijih i vlastitih istraživačkih radova o toj problematici. Knjiga započinje »Predgovorom« (str. 7.-9.) u ko- jemu autor želi ukazati na dosadašnju, prilično osku- dnu historiografiju sjeveroistočnoga dijela Istre. Poticaj su objavljivanju knjige bili godišnji znanstveno-stručni skupovi, nazvani »Susret s baštinom Lupoglavštine i Boljunštine«, a istraživački su radovi na spomenutim skupovima tiskani u »Zbornicima Općine Lupoglav«. Svrha je ove prve znanstvene monografije, koja detalj- nije opisuje lupoglavsko područje pomoću suvremenih metoda arhivskoga i bibliotečnog istraživanja, ukazati na relativno skromne rezultate njegovog proučavanja te, slijedom samoga naslova, biti prilogom za povijest navedenoga kraja. U poglavlju »Kronološki pregled historiografije« (str. 10.-24.) autor navodi nezaobilaznu činjenicu da Lupo- glavština nije bila predmetom osobitog i detaljnijeg pro- učavanja u starijoj hrvatskoj historiografiji (do 1945.). Valja napomenuti da su krajem XIX. stoljeća talijanski povjesničari svoje znanstvene radove objavljivali u edi- ciji »Atti e Memorie della Società Istriana di Archeolo- gia e Storia Patria«, čime je postavljen temelj kasnijim istraživanjima. Vrijedan doprinos spomenutoj ediciji prije svega čine radovi istarskih talijanskih povjesničarâ Camilla i Carla De Franceschija. Za noviju su historio- grafiju (od 1945. do 1991.) od osobitoga značaja stu- dije Vjekoslava Bratulića, Danila Klena, Ivana Graha i Miroslava Bertoše, dok iz razdoblja nakon 1991. valja istaknuti članke otisnute u »Zborniku Lupoglavštine i Boljunštine«. »Teme iz srednjovjekovne i novovjekovne prošlo- sti« (str. 25.-43.) naziv je idućega poglavlja, u kojemu je opisan povijesni pregled Lupoglavske gospoštije, po- čevši od 1000. godine, kada se na tome prostoru nala- zila utvrda, koja je imala bitno obrambeno značenje, ali i važnost središta iz kojega se moglo kontrolirati tr- govačke putove, pa sve do kraja XIX. stoljeća. Prateći povijesnu nit, u ovome je poglavlju dan prikaz različitih feudalnih vlasnika, koji su u svojim rukama željeli za- dobiti potpunu kontrolu nad tim područjem, što svakako potvrđuje njegovu stratešku važnost. Početkom je XV. stoljeća gospoštija bila u vlasništvu obitelji Herberste- in. Od poznatih povijesnih ličnosti koje su boravile na tome području treba istaknuti senjskoga kapetana i kli- škoga branitelja Petra Kružića. Međutim, nesumnjivo je jedan od najuglednijih žitelja bio Pompeo IV. Brigido, koji je pretvorio Lupoglav u prosperitetno imanje i u vla- sništvu čije je obitelji lupoglavsko područje ostalo preko dva i pol stoljeća. Kratko poglavlje »Lupoglavska buna 1847. godine« (str. 44.-46.) opisuje izbijanje seljačkih nemira na feu- dalnome posjedu pod vlašću prethodno spominjane tr- šćanske obitelji Brigido. O toj je dramatičnoj povijesnoj epizodi podrobnije podatke iznio Carlo De Franceschi u svojim »Uspomenama«. Pobuna je bila potaknuta ne- podnošljivim kmetskim obvezama koje su teretile pod- ložnike, a kulminirala je sljedeće, revolucionarne 1848. godine. Slijede poglavlja »Camillo De Franceschi i njegov opis područja Lupoglava« (str. 47.-67.) te »Camillo De Franceschi i njegov opis područja Boljuna i Vranje« (str. 68.-79.), koja donose mnoštvo novih informacija, neza- OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 521–527