Kdo odgovarja za šolske neuspehe Ko javnost razpravlja o naših šolskih problemih, istoveti šolo z učiteljem ter s tem postavlja edino učitelja odgovornega za vse šolsko prosvetne nevšečnosti. Ker pa vpliva na šolstvo in ureja vse šolsko delo mnogo činiteljev, katerim je učitelj samo izvršno orodje v njih šolski politiki, postane učitelj, čeprav kot neposredni šolski delavec. drugorazrednega pomena. V glavnem moremo označiti tri najmočnejše činitelje, ki odločilno vplivajo na višino šolstva: 1. Vlada, ki z zakoni, predpisi in določbami uravnava prosvetno vzgojno smer, obseg in vsebino učne snovi. 2. Učitelj, ki tolmači nravnostne in učne naloge ter s svojimi naziranji deluje na učenčevo duhovno razgledanje. 3. Družba in okolje. ki z živim dogajanjem vplivata na učenčevo mišljenje in čustvovanje. Poleg tega moremo problem šolskih neuspehov razčleniti v problem vzgojnih in vprašanje učnih neuspehov. Vsakomur je znano, da ima v današnji dobi vsa prisilna sredstva na razpolago država ter da vlade pri svojih reformah zasledujejo zgolj lastne koristi in uresničitev lastnih načel. Ker pa ima vsaka vladajoča skupina svoje svetovnonazorsko prepričanje, ga hoče zakoreniniti tudi v šolstvu. Tako so učni načrti po vsebini in duhu prikrojeni namenom vsake vladne skupine. Tako z vsako vladno izpremembo postane aktualno vprašanje učnega načrta, šolskih čitank, tolmačenje zgodovinskih dejanj in postane šolstvo sploh problem za novodošlega gospodarja, ki skuša vse nevščenosti odstraniti s pomočjo novih predpisov, določb, novih knjig in tolmačenj. K tej zmedi predpisov se pridružujejo še strokovnjaki, ki tožijo, da je preveč učne snovi in ki da je nepravilno razporejena, kmetijska zbornica hoče več kmetijstva, idealistične organizacije pa več vzgoje in manj pouka. Tako že splošni nazorski pogledi prinašajo mnogo razdvoja v šolo, še več težav pa povzročajo različni nazori o enotnosti naroda in ureditvi države. Tako 1. člen zakona o Ijudskih šolah predpisuje še vedno edinstvo naroda in države, dočim je v praksi z ustanovitvijo banovine Hrvatske priznana že federativna ureditev. Vemo pa, da to poglavje še ni zaključeno in bo še mnogo let kočljiva točka prosvetne politike. Na ves sklop problemov obče prosvetne politike nima učiteljstvo nobenega vpliva, ker je to delo političnih činiteljev in ne prosvetnih strokovnjakov. So pa predpisi tako na.ančni in strogi, da učitelj preko njih ali proti njim učiti ne sme in ne more. Dvakratno nadzorovanje v letu nudi oblastem popoln vpogled v učiteljevo vzgojno in učno delo ter s tem možnost izpopolnitve in poglobitve dela v predpisani smeri. Oblast to delo ocenjuje in nagraja. Za vzgojo in učne nazore je važen tudi drugi člen. ki oživlja in izvršuie napisane uredbe — to je učitelj. Učitelj mora poučevati snov, ki io predpisujejo učni načrti in navodila ministrstva prosvete, banske uprave in šolski nadzorniki. Vsi ti usmerjajo in nadzorujejo učiteljevo delo, tako da je lastna izbira snovi, razen v okviru učnih načrtov in predpisov, izključena. Še bolj pa se izključuje samolastno in svojsko tolmačenje učnih enot in nravstvenih ter vzgojnih načel. Pri današnjem mikroskopskem gledanju na učiteljevo delo sta oblast in družba zelo občutljivi in ne dopuščata nobenih drugih razlag, kakor so uradno določene. Vendar se zdi, da je glavni napad vseh protiučiteljskih borcev usmerjen v to — v tolmačenje snovi in nravstvenih idealov, ki jih učiteljstvo sicer razlaga po predpisih, a kljub temu s svojim, morda tudi neizrečenim, mišljenjem in čustvovanjem deluje na otroka. Od tod izvira jeza in grmenje proti učiteljstvu. Radi tega, radi duha učiteljevega, so tudi predlagane reforme, da se zagotovi izbira in odgoj učiteljskega naraščaja, ki bi zavestno služil skupini enostransko usmerjenih politikov in družbe. A ta prepih v šolstvu bo trajal večno. Kajti, dokler ibodo učitelji samostojno misle.i ljudje in ne popolnoma vtisnjeni v kalup vsakokratnega režima, bodo nazori različni. Kadar bo pa učiteljstvo z vsakokratno politično izpremembo izpremenilo tudi svoje nazore, bo vzgojni in učni vpliv učiteljstva uničujoč. Gotovo ne smejo biti nazori in načela učiteljstva preradikalni ali preveč enostranski. A zato skrbe, kakor smo že navedli, oblast in družba. Različni nazori v okviru ustaljenih nravstvenih načel so pa koristni duševnemu razvoju mladine. Kot tretjo silo, ki deluje na učenčevo spoznavanje, smo navedli družbo in okolje. Odločujočo plast družbe moremo istovetiti z režimom. Ta družbena plast ima vso moč, ker so iz njenih vrst vodilni politiki in državniki. Ima na svoji strani časopisje z vsemi predpravicami za tolmačenje duhovnih vrednot in dnevnih dogajanj, ima prednosti v javnem življenju, v umetnosti, v športu. itd. — ima prosta vsa pota in vsa sredstva za širjenje lastnih idealov. Ta družba z izdajami knjig, uprizarjanjem kino in gledaliških predstav učinkuje na mladino. S tem prihaja vpliv družbe do na.jvečjega izraza, in moremo pod vpliv okolja staviti prav za prav samo družinske, moralne in socialne razmere, ne pa vpliv svetovnonazorskega prepričanja staršev. Vladajoča družba danes zasužnjuje človeka na političnem, kulturnem in gospodarskem torišču. Ker ni odrasel človek svoboden, so otroci še manj svobodni ter izpostavljeni vsem pritiskom moderne propagande. Družba si prisvaja izključno pravico do odločanja v šolstvu, ona preko laičnih prosvetno šolskih ustanov in raznih stanovskih združenj širi lastne šolske težnje. Ona napada učiteljstvo ter je svetovalni in propagandni instrument vladne prosvetne politike. Tako učitelj kot tvorec šolske politike ne pride v poštev, tem- več je samo suženj diktiranega šolskega dela, v kolikor učiteljeva osebnost sama drugače ne učinkuje. V ostrem nasprotju z vladajočo družbo pa je največkrat okolje, socialne razmere in socialna raven poedincev. V plasti vladajoče družbe so običajno bolje situirani in gmotno bolje preskrbljeni ljudje. Oni podeljujejo gmotne dobrine siromašnejšim, v kolikor se jim vdinjajo. Tako je v nasprotju z nauki družbe prav za prav življenje samo. Socialne razmere so tiste, ki izpodjedajo tla naukom družbe in šolski politiki sploh. In temu neskladju med socialnim stanjem poedincev in med prosvetno šolsko politiko moremo pripisati največji del vzgojnih in učnih neuspehov. Z učili slabo oskr^bljeni učenci imajo malo veselja do dela, in slabo hranjeni in nezadostno oblečeni otroci imajo še manj zdravja in volje do pouka, a dosti kritičnih pogledov na družbo. In ako se danes mnogo ropota proti učiteljstvu, bi bilo bolje, da se poprej pobavijo z izboljšanjem socialnih razmer otrok, z višjimi dajatvami šoli in povišanjem plač učiteljstvu. Db.