NJEGOVI TOVARIŠI L e1 o  Cjanton
Rdeče lise stopajo v štacuno
z žalostnimi oknicami
in se sklanjajo na pulte
in na orodje, v kote nametano,
tjavdan na kupe —
kakor ta, ki trpi.
Spomnili so se delavci na starca,
tovariši njegovi,
nihče ni med pogrebom ostal na delu:
ne tečejo jermeni danes,
— ki tekli vse dni so veseli —
in tudi stroji so bolj črni . . .
Umrl je Sandri Micut!
776
Fantje brez učenika so ostali!
Ne bodo več, pri delu, na ramenih
tiste roke očetovske čutili!
In starci, ki so bili z njim na vasi
dečaki, stopajo za njim počasi.
sami in sivi.
Zbogom Micut! Polagajo te v zemljo!
In s krampom in lopato ti brkljajo
okoli krste.
Nad teboj pa obroč srebrn se vije
od glav tovarišev ...
Zbogom Micut!
Zakaj pa oblica položili
niso ti v krsto?
777