aat-«*


; ■ .■/.*>.■* z-;/- v-v /• v ;* :  -•v; ,

. 'T'!;'

1

1937 * ZOREC:  IZGNANI METNIH! * 90. ZV.





Ivan Zorec
Izgnani menihi





SLOVENSKIH VECERNTC 90 . ZVEZEK

IZGNANI MENIHI

POVEST IZ DRUGE POLOVICE XVIII. STOLETJA

SPISAL

IVAN ZOREC

»BELIH MENIHOV« ČETRTA KNJIGA

*• •* • . ' * v  %' ‘l

SAMOSTAN OB RAZPUSTU

193 ?

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA

TO IZDAN JE JE REDNA PUBLIKACIJA ZA ČLANE
DRUŽBE SV. MOHORJA

ii zt.ozrj

O^ooo^lši

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.
(FRAN MILAVEC, CELJE)

I.

Potlulhajte, lude, te beleide moje,

Kaj vam imam poveidat inu vam rasodevat:

Vfe, kar na fvejt shivi, le en majhen zhas terpi.

Peifem od Skitilhkik menihu.

Tisto dopoldne pred praznikom svetega Petra in
Pavla 1784. leta se je France, tretji sin na daleč znanega
Trlepa iz Malega Gabra, po nekih opravkih mudil v
Šentvidu. A ko mu je potlej bilo iti domov, se je spomnil
Poberetove Neže iz Stične. Lepa misel ga je zmogla,
da se je zadre vil še tja.

»Saj se ne zakesnim preveč,« je spotoma mislil;
»očetu, kajpa, povem po pravici, kam sem še skočil, pa
bo dobro.«

Poberetova domačija je bila v rebri nad samosta¬
nom. Velika in bogata, da bi dejal, ni bila, vendar dobra
in lepa, skrbno udelana in vsa vkup, ne z njivami in
lazi razmetana kakor mnoge druge večje in manjše
stiške kmetije.

France, rfekaj čezdvajsetleten, zdrav in močan fant,
se je pametno zagledal vanjo, še bolj nemara pa v čedno
Nežo, osemnajstletno edino Poberetovo hčer.

»Ha,« se je tiho menil s prijetno mislijo, »če  Pobere
ne bo trmoglavil in pater opat ne prehudo branil, bi se
kaj lepo dalo priženiti. ..«

Z Nežo samo je v besedi že leto in dan in rada ga
ima ... Srce, pravi sama, ji uhaja in uhaja le v Mali
Gaber, a molitve, tudi tega ne taji, so ji polne vzdihov
do Matere božje, da bi se oče in opat preveč ne upirala
tej zvezi...

Take in še druge "vesele misli so ga obletavale vso
pot, da je, ko je prisopihal iz hoste pod Gradiščem,
skoraj zaukal in stegnil roke, kakor bi hotel pozdraviti
in objeti Poberevino, ki ga je prijazno gledala iz sončne
bleščave.

6

»Ali se bo Neža začudila!« se je smehljal in skoraj
tekel po peščeni stezi, ki se je položno spuščala v Stično.
»Dolgo se že nisva videla in stavil bi, da me danes,
pred praznikom, ne pričakuje.«

Neža je bila doma; po veži je brkljala, v kuhinji
ropotala in južino pripravljala.

»O, ti si —?« je debelo pogledala, ko je prestopil
vežni prag. »Pa danes? No, sedi!«

»Dolgo se že nisva videla.«

»Dolgo, da,« je suho dejala in dalje brkljala.

»Kaj pa ti je?«

»Zakaj?«

»Da si — taka? Ali si kaj bolna?«

»Dobro spala res že nisem več noči.«

»Torej si res bolna?«

»Nisem ne. Le mora me tlači, vso noč je ne morem
odgnati.«

»O, zvezdo na pet rogljev si z ogljem zariši po
vratih in podbojih, pa bo mir.«

»I, saj vem, kdo je mora. Vsa Stična se je boji,
tak jezik ima in tako silna je ponoči, ko se sprevrže

v moro.«

»Le stoj,« se je France poredno smehljal, »ko se
vzameva midva, ne bo k tebi nobene more več.«

»Ne vem, ali se kdaj res vzameva,« je Neža rdela.

»Križ božji, kako pa govoriš?« je France strmel.

»Ali si že vprašal patra opata?«

»Ko z očetom prideva snubit, vprašava najprej
tvojega očeta; potlej tudi pater opat ne bo razdiral.«

»In vendar pater opat tišči v mojega očeta, da bi
me dali Nograškemu Marku.«

»A kaj pravijo oče?« je France poskočil.

»Nič. Zoper mojo voljo mu ne bi dali besede; radi
me imajo.«

»Tako bi nemara le bilo prav, če bi z očetom kar
precej prišla snubit?« mu je odleglo.

»Nikar še, počakaj, opat naj se kaj unese, saj veš,
da ima tudi on besedo, ali se smeva vzeti.«

»Samo po stari navadi, po novi postavi pa ne več!«

»S patrom opatom se vendar ne bomo boli.«

»Zakaj pa ne, če se bo rebril, ko se sme ne več?«

»Nak . .. počakajva rajši.«

7

»Dolga ljubezen — gotova bolezen.«

»In še to vedi, da moj oče ne bi storili nič, kar
bi bilo na zoper patru opatu.«

France je vzdihnil in premolkniL

Tudi Neža je molčala in svoje delo opravljala.

»No, pojdem,« je France hripavo rekel, »daleč je
Mali Gaber.«

»Počakaj no, da oče pridejo in da južinaš z nami.«

»Zahvalim. Južina me čaka doma.«

In je šel. Nejevoljen je bil. Prišel je z veselim
srcem, vrača pa se s prav žalostnim... Neža se nekaj
drži. Kakor da bi kaj skrivala... O, patra opata bo
treba grdo priviti, če se bo res kaj upiral tej ženitvi. ..

II.

Francetova naglovitost je močno poparila nerodno
Nežo. ¥ peči ji je nekaj kipelo, pa ni slišala: zagledala
se je predse, roke so ji ostrmele.

»Prav lepo se res nisem menila z njim,« si je očitala.
»Da le zameril ne bi preveč,« jo je skrbelo.

Kar ti je izza vogala prišarala Krtuca, stara in grda
suhopeta ženska. V mladosti je bila malopridnica, očitna
grešnica, zdaj pa, ko je greh ni več maral, ji je vsa soseska
očitala, da je mora in nevarna vešča. Porodnicam se je
vendarle rada silila za babico, pa je niso marale k sebi,
tako je bila opravljiva.

»Hoj, Neža premlada, ali te je obiskal ženin, ženin?«
je brezzoba usta raztegovala v hudoben režaj. »Kdaj
bodo oklici?«

Neža se je hudo ustrašila. »Kaj to mar vam?« jo je
popala tudi jeza, ker je vedela, da bo Krtuca s to novico
obtekla vso vas.

»I, nič, glej jo. Pa vendar mislim, da bi te bilo škoda,
če bi se zavrgla s Trlepovim.«

»Ali ste mi oče in mati vi, da vas to tako skrbi?«

»Trlep,« je opravljivka vila svojo, »glej, je že moral
iz hiše dati Franco — pater Pavel je ugnal trmoglavca
in mu pregnal tisto candro.«

Neža je vse to že vedela. In prav zato je Francetu
dejala, da bi poroko še odložila. Novice o Trlepu so ji
bile čez glavo, naj se prej nekoliko pozabijo, si je mislila.

8

»Čemu vse to pripovedujete meni?« se je jezno
otresala opravljivke.

»Sramotno ki bilo, če bi Stičanka jemala ženina
iz take hiše. To vedi in ne pozabi.«

Neža od jeze ni precej vedela, kaj bi rekla.

»In tistega otroka,« je opravljivka hitela, »je v rejo
vzel Praznik iz Velikega Gabra.«

»Kaj vam je storil Trlep, kaj nedolžni otrok?«

»Meni nič, a tebe bi spravil ob dobro ime. Ne meni
se več s Francetom, kar prej ko prej vzemi Nograškega.«

»Nograškega Marka? In če bi bil ves svet in zlat,
ga že zato ne bi marala, ker je v rodu s stisko moro in
opravljivko Krtuco!«

Krtuca je zazijala, a Neža je zavpila:

»Kar poberite se, mora Krtuca!«

»I, Neža, kaj se ti meša?«

»Podnevi ljudi opravljate, ponoči ste mora in jih
tlačite!«

»Mili Jezus!«

»Pa le dobro me poslušajte: Če nihče, jaz vas
uženem, samo pridite mi še katero noč!«

Krtuca je od jeze zapuhala in se pognala vas, da
bi od hiše do hiše opravljala in v nič devala Poberete,
Trlepe in ves svet.

Neži je bilo skoraj žal, da jo je tako ujezila in
zapodila. Baba je polna hudobij in sam večni Bog vedi,
kaj ji utegne še nakaniti, ne boji se je zaman vsa so¬
seska.

Misli so ji spet šle za Francetom... Da, rada ga
že ima, rada, vendar preprijazna ne sme biti z njim več,
saj pater opat nemara nikoli ne bi dovolil, da bi ga
vzela ... Srce jo je zabolelo, naslonila se je ob burkle in
se razjokala, kakor se razjoče mlad, po neumnem ne¬
srečen človek.

Ko je Pobere opoldne prišel domov, mu je med
jokom precej povedala, kaj je bilo.

»Če si zavračala Krtuco, je prav, samo pregrdo si
jo.« je oče zmajeval z glavo. »Mladi ljudje ne smejo
tako govoriti s starim človekom.«

»Mora je, snoči me je tlačila; tudi prej že večkrat.«

»Beži, beži,« se je smehljal. »Ko se omožiš, ne bo
nobene more več k tebi.«

9

»Saj tako je rekel tudi France,« je rdela.

»In da si bila neprijazna tudi s Francetom,« je
nalašč preslišal, »pa je bilo grdo in neumno.«

»Saj bi samo rada, da bi se nekoliko pozabilo, kar je
bilo pri Trlepovih.«

»Pusti, ne razumeš tistega.«

»Kaj pa pater opat?«

»Dober človek je, ne bo ti podiral sreče.«

III.

Tisti dan je stiški opat Fran Ksaverij Taufferer,
učen in pobožen petdesetleten mož, odmaševal že ob
petib; po konventni maši in molitvah v koru pa je stopil
za gospodarstvom na polju in v hlevih, da bi videl, kaj
delajo bratje in tlačani.

Potlej je zamišljen sedel za mizo v veliki, pre¬
prosto opremljeni opatijski sobani. Pred njim je ležalo
pismo, ki mu ga je bil pravkar prinese sel iz Ljubljane;
kazno je bilo, da ni oznanjalo dobrih novic. Zakaj go¬
spod je vstal in s pobešeno glavo zakoračil po sobani,
polni sonca in cvetnega vonja z velikega samostan¬
skega vrta. Hodil je, hodil in postajal zdaj ob oknih na
južni, zdaj ob oknih na vzhodni strani; oči so pasle
ljudi, hiteče z dela ali na delo, in se v otožni ljubezni
smehljale širokim in dolgim njivam same zoreče strni,
ki se je ob mirnem vetrcu zibala v poldanskem soncu.

»Kdo te požanje, kdo omlati in spravi?« je vzdihnil
in se spomnil starega hribskega moža, ki ga je bil davi
prestregel in vprašal, ali je res, da bo menihom zdaj
zdaj iti iz Stične. »Ne vem,« mu je bil odgovoril, »božja
volja naj se zgodi, pa bo prav za vse.« — »Če pojdete,
bo napak za nas in za nekaterega še,« je hribec jokavo
odmajal z glavo in šel svojo pot.

»Da, kaj bo, kaj bo, če se nesrečna cesarjeva ihta
kako ne poleže?« je opata spekla huda skrb, da je postal
ob mizi in se spet zagledal v neveselo pismo, pa v njem
le ni našel nič, kar bi mu ukresalo vsaj iskro tolaž-
nega upanja. Potrt se je nameril po sobani in zastrmel
skozi skončna okna.

»Oho, kaj pa ta?«

Po Tekavnici, glej, jo urno ubira Trlepov France.

10

»Že spet ji je blodil mlado pamet,« je zmajeval in
gledal za Francetom, ki ga je jemala pot proti Šentvidu.
»Neža je še premlada, čeprav je zrela. Nograški Marko
bi jo rad, njegovemu očetu sem skoraj obljubil, da jo
dobo. Zdaj pa ti jo bogve kako vrtoglavi France. Kakor
na kljub. No, le stoj!«

Jrlep, Francetov oče, že več let vdovec, se mu je
nekaj zameril. Mož čudno živi in ne da do sebe, kar
svojo tišči, kakor trmast konj; še sramota, ki se je lani
razodela, ga ne obrne.

»In vendar ga moram ukriviti,« se je pater opat od¬
ločeval, »sicer mi ga začno posnemati tudi še drugi.. .
Naj spozna, kako hudo je grešil, in skesati se mora in
popraviti, kolikor se popraviti da ... In kar precej mu
moram tudi povedati, da Franceta ne pustim na Pobe-
revino... Pa res, saj bi Stičani, ki so že tako zadosti
hudega jezika, sicer mislili, da mi je prav, kar je njegov
oče storil...«

Kar ti jekne zvonec, ki mu je bilo samostance klicati
v obednico.

IV.

Shtir leta je glili prezh, kar le je flifhala rezh,
Da vti klofhtri menifhki, sraven tudi ftifhki,
Bodo vsdigneni, o Bog, bodi ulmileni.

Sobota je bila, ob sobotah se je opat že iz mladega
postil, ker je ta dan posvečen Materi božji, a zdaj je
vendar pismo spravil v žep in pokorno odšel v obednico,
čeprav ga ni bila misel, da bi prelomil post.

V ohednici je namesto določenega lektorja — bralca
bral iz svetega pisma patrom in bratom med obedom,
po obedu z vsemi v kapeli opravil zahvalne molitve,
potlej pa s patri odšel v kapiteljsko sobano na rekre¬
acijo — uro počitka in potrebnega pomenka.

»Bratje,« jih je tam nagovoril, »neko pismo dobrega
prijatelja sem prejel, pa nič kaj veselo ni. Le poslu¬
šajte,« je dejal in prebral odstavek: »Vedite, presvetli
gospod opat, cesar Jožef II. se je menda le odločil, da
razžene tudi stiške menihe. Prav za trdno tega še ne
vem, vendar bi storili prav, če bi se pripravili, da vas
nemila usoda ne prehiti. Do zdaj je še vse dobro kazalo,
cesar je celo vprašati dal, ali je stiški samostan res

11

potreben in vreden, da bi mu prizanesel, — pa je dobil
tak odgovor, da vam preti vse budo...«

»Ha, kdo nas je pričrnil?« je star menili zagodrnjal.

»Pismo, ki ga je prejel pater opat, meni prav: pri¬
praviti se moramo.«

»Da, cesar je v naši deželi že razgnal kartuzijane
v Bistri, klarise v Ljubljani, Škofji Loki in Mekinjah in
pa dominikanke v Velesalu, češ, ti samostani so ne¬
potrebni, ker ne strežejo bolnikom, ne gojijo znanosti in
ne poučujejo mladine.«

»In vendar so le samostani zmerom bili žarišče
prosvete in učenosti. Brez njih se ne bi bili ohranili kla¬
sični — preimenitni spomeniki grške in latinske knji¬
ževnosti, brez njih ne bi bila zrasla slikarska in kiparska,
gradbena in glasbena umetnost, brez njih pa tudi ne bi
bilo letopisja — pisane zgodovine iz vsega sveta.«

»O, da, ali takih samostanov ni več dosti.«

»Hm, že res, dosti je samostanov, posebno ženskih,
ki zanje velja le de missa ad mensam — nekoliko moliti
in brez skrbi živeti,« se je oglasil še pater prior Ignacij
Fabiani, približno štiridesetleten gospod, ki je do zdaj
molčal in mrko gledal predse. »Samostani, ki nimajo šole
ali vsaj bolnice, so res nepotrebni. Pravično je, kar cesar
hoče.«

»S Stično se ne morejo primerjati. Naš red je delaven
s peresom in drevesom.«

»Tako vendarle obstanemo, če je kolikaj pravice še
na svetu.«

»Da, ni nemogoče,« je prior pritegoval, »saj vsaj
nekoliko ustrezamo cesarjevim zahtevam.«

»Nič: nekoliko! Naše delo je bilo in je še zmerom
tako, da imajo vsi več od njega kakor mi sami.«

»Bolnice v samostanu res nimamo, saj to ni naš po¬
klic; vendar bolnikom tu in daleč okoli pomagamo z
menihom zdravnikom in z zdravili iz velike samostanske
lekarne, kakršne ni zlepa v vsej razsežni državi.«

»Tudi vede in znanosti ne zanemarjamo.«

»To priča velikanska naša knjižnica, ki so jo sto in
sto let zbirali .pridni in učeni stiški menihi.«

»In naš samostan je že v starih časih pisal molitve
v domačem ljudskem jeziku; v našem samostanu sta
živela zgodovinar menih Pavel Pucelj in zemljepisec

12

menih Florijančič — bogoslovnih, modroslovnih in pravo-
slovnih pisateljev menihov pa toliko, da jih v eni sapi
še sešteti ne morem.«

»V Stični so se šolali tudi skladatelj Jakob Pete-
lin-Gallus, zgodovinar in dramatik Anton Linhart in uče¬
njak Martin Kuralt.«

»A naš pater opat sam je za ljudstvo spisal in ob
svojih stroških izdal ,Kratki Sapopadik kerlhanskiga
Navuka sa otroke inu kmetiihke Ludy' in naš pater prior
je takisto spisal že več učenih knjig.«

»Pred devetdesetimi leti so v Ljubljani ustanovili
Academio operosorum — akademijo znanosti, naš samo¬
stan jo je podpiral z velikimi denarji.«

»Učen ud tiste akademije je bil tudi Marko Grbec,
sloveč učenjak in imeniten zdravnik, ki se je rodil tamle
v Šentvidu; naš samostan ga je podpiral med šolanjem in
ob izdajanju njegovih učenih knjig.«

»Kdo bi torej smel trditi, da naš samostan ni več ko
zadosti storil tudi za znanost?«

»Le šole v samostanu nimamo več.«

»Vse naše delo na polju in pri živini pa je vendar
velika ljudska šola za vsakogar, kdor se hoče naučiti
umnega kmetovanja.«

»Prav res, krivično bi bilo in za ljudstvo škodljivo,
če bi se cesar priteknii tudi našega samostana.«

»Bojim se, cesarju ni nič sveto. Saj je odpravil tudi
celo vrsto praznikov in božjih potov, še zvonjenje proti
toči.«

»Da, tlačani že delajo ob teh praznikih.«

»To kaže, da je praznikov bilo vendarle preveč,« je
prior kimal. »Kadar je dosti dela in je čas za to, hoče
tlačan delati, pa je. Cesar je storil prav, bi dejal.«

»Prav ali ne prav: v cerkvene stvari naj se ne
vtika!«

»Ne mislite, bratje, da jaz cesarja občudujem in
hvalim za vse, kar počenja,« se je prior kakor opraviče¬
val. »Vem le, da pošteno misli in dobro hoče, a vem tudi,
da ima med dobrimi nekaj slabih svetovalcev in včasih
preurno in nesrečno roko.«

»Errare humanum — človek je, ob vsej blagi volji
utegne grešiti.«

13

»Modri cesar vendarle ni grešil, ko je tlačana otel
iz suženjstva,« se je mlad menili navduševal.

»Da, tlačanski človek se dosihmal ni smel seliti iz
gospoščine ne po svoji volji ženiti brez gosposkinega do¬
voljenja.«

Pater opat se je nemirno presedal in pobešal oči.

»In vendar je gosposka le tako marsikoga obvaro¬
vala, da se ni selil z dežja pod kap ali se neumno ženil
in si prtil nesreče, take ali take,« je naposled rablo ugo¬
varjal.

»A če mu je storila krivico, se je smel pritožiti le
njej,« je oni mladi pater poprijemal. »Kako mu je sodila,
ni treba praviti.«

»Čast in slava cesarju, ki je ukazal, da smo pred
postavo enaki vsi: tlačan kakor gospod in meščan, in da
sme vsem soditi le sodnik, ki je učen na postave.«

Skoraj vsi patri, posebno mlajši, so na vso moč
hvalili cesarja, ki je dal zmeriti in oceniti vso udelano
zemljo, da bi se pravičneje odmerjale dajatve in dav¬
ščine. Tudi lovsko pravico je uredil. Divjačine se je
preveč zaredilo, gospoda pa bi je rada še več, čeprav se
škoda dela na polju in povsod. A zdaj tudi kmet sme
divjačino zatirati na svojem.

»Gospoda se upira in jezlja zoper nove postave, pa
ji bo že cesar stopil na jezik.«

»Saj res, žužemperška in soteška gosposka bi jih
najrajši kar utajili.«

»Kaj pa stiška?« se je neki pater poredno smehljal.

»Kaj ni, da bi se človek upiral? Vse, kar hodi in
teče, naščuvati za ubogo divjadjo! Kakšne bodo hoste
in trate, če srnic ne bo in zajčkov, jerebic in golobov? Ali
bodo še tako kratkočasne?«

»Tega cesarju pač ni bilo mar; vedel je le, kaj je
kmetu na kvar, in da srnice in zajčki hodijo na njive.«

»In kako se tlačani že zavedajo novih pravic!« je
tožil pater oskrbnik. »Lovijo kar vse vprek.«

»Ondan,« mu je neki pater pritegoval, »sem šel
od bolnika. Ob Stičniči se je za vrbjem skrival tlačan.
Stopim tja in vprašam: ,Kaj delaš tu V  — ,E, nič,‘ se
odreže, ,postrvi gledam, kako lepo plavajo po tolmun-
čku.‘ — ,Loviš jih, ne gledaš,* pokažem na vrečico, ki so
se v nji ribe premetavale. — .Tudi lovim jih nekoliko.*

14

se mi smeje. — ,Zakaj jih loviš V  — ,Ker me počakati
nočejo/ — Tako mi je zabrodil.«

»No, vidite,« so se nekateri smejali, »in svet se ni
podrl.«

»Prej bi se pa skoraj bil tudi zaradi takega ne¬
dolžnega lova.«

»Bog daj cesarju trdnega zdravja, močno je tlačanu
polajšal tlačanske dolžnosti.«

»Da, polajšal že, polajšal, pa tudi potuho dal,« je
godrnjal pater, ki mu je bilo nadzirati delo na polju.
»Tlačani se branijo tlake ali pa jo zamujajo, češ, sam
naj dela, kdor hoče jesti.«

»Tudi sveti Pavel pravi tako. Tlačan pač noče več
biti gosposki le delavna živina.«

»Če se cesar ne unese, pojde vse v nič; še na beraško
palico pridemo vsi.«

»Kaj še! Kmet in zemlja ne pojdeta v nič, pretrdo
sta zrasla drug v drugega.«

»Aha. Pravično je, da zemlja pride v last tistemu,
ki jo obdeluje v potu svojega obraza in ki živi z njo
v veliki ljubezni. Naj gnoji, orje in seje res zase.«

»Ne bo nas konec, če cesarjeva roka udari tudi po
Stični,« je mlad pater veroval.

»Križ božji,« je star pater vzdihoval, »kaj pa mi,
ki smo stari in smo vse moči pustili v samostanu?«

»Ita, ita, extra monasterium non est vita — da,
da, lepo, mirno živiš le v samostanu.«

»Kdor oltarju služi, živi od oltarja.«

»In naša samostanska obljuba?«

»Kaj? Vis maior — višja sila jo razveže sama. Saj
mu ni treba spremeniti tudi srca, kdor mora sleči kuto.«

Opata je bolelo, ko je poslušal prerekanje menihov,
a poslušal jih je mirno, da bi zvedel, kako mislijo. In
zvedel je še preveč. V samostansko celico je že dihal
novi čas.

»Če je že tu tako, kako ti je šele zunaj, med tla¬
čani?« se je spomnil jezičnega tlačana ribiča. »Ubogi
svet, kam blodiš ... ? «

Vzdihnil je in počasi odšel, menihi pa za njim.

* * *

15

Na dvorišču je nekoliko postal in naročil samostan¬
skemu bratu, naj brat kočijaž zapreže kočijo.

»Kako naj zapreže?« je brat uslužno vprašal.

»Gosposko — v četver!« je ukazal.

Naj tlačani vidijo, kdo se tja dol pelja nemara
poslednjič, naj jim ostane tudi ta spomin.

Ozrl se je, proti njemu je šel brat cerkovnik, star,
pobožen menih v rjavi kuti z usnjatim pasom.

»Pater opat,« ga je ponižno ogovoril, »med brate je
pala strašna novica, samostan da nam cesarski razženo
zdaj zdaj. Pa to so zgolj neumne, brezbožne besede,
kajne, pater opat?«

»Samostanu res preti huda nevarnost. Molite, vsi
molite, da se nas Bog usmili in ne udari s tako nesrečo.«

»Bomo, pater opat, bomo!« je starček sklonil glavo
in se obrnil; v sivo brado mu je zdrknila debela solza.

»Če je Boga volja, koga uslišati, brate, te pridne
čebelice, te dobre, svete može gotovo usliši,« je opat
ganjen veroval in gledal za bratom, ki je s trudnim,
starčevskim korakom šaral v cerkev. »Da, vsaj med te
še ni dihnil novi čas ...«

»V dolenje kraje bi pogledal.« je potlej rekel pri¬
orju. »Že dolgo nisem bil tam. Prosim, pripravite se,
z menoj pojdete.«

Pripravil se je tudi sam. Kakor vselej, kadar je šel
z doma ali se vrnil s pota, je tudi zdaj v kapelici zmolil
kratko molitev, da bi mu Sveti Duh vodil besedo in da bi
ga Mati božja varovala zlega dejanja.

V.

Velika gosposka kočija je kmalu zadrdrala s samo¬
stanskega dvorišča in zabobnela čez mostič Stičnice.

V kočiji sta sedela opat in prior, na kozlu pa brat
kočijaž in brat strežaj. Spočiti konji so hrznili v sončni
dan in šinili skozi Vir proti veliki cesti. Brat kočijaž je
pritezal dolge vajete, bradati obraz mu je gorel, oči so
ljubeče božale iskre konje, a brat strežaj se je boječe
držal in po malem trobil z majhnim rogom, da bi se
tlačanske nerode lepo umikale s ceste; prebito nevarna
se mu je zdela vsaka takale urna vožnja.

Oba gospoda sta molčala.

16

Opata so trle skrbi za samostan in pekle nekatere
nemeniške besede, ki jih je otodile poslušal med patri,
a prav posebno mu je v misli silil Trlep iz Malega
Gabra. O, Trlep je versko nemaren in nravno nevaren...
Svojega velikega greha se nič ne kesa... In zdaj še ta
France, grdo pohujšan že z doma ... O, ne sme dobiti
Neže, sicer bi očetovo versko mlačnost zanesel prav pred
samostanska vrata . . . Usoda samostana je naposled le v
božjih rokah, a Trlep je na krivih potih, obrniti, strezniti
ga je treba.

»Da, tudi Trlep je iluminat — upornik, prosvetlje-
nec, sicer ne bi bil storil, kar je storil... Za vsakomer
mi je hudo, za Trlepom, čigar rod je vse veke bil samo¬
stanu zvest prijatelj, pa mi je najbolj . ..«

Prior je pestoval skrite misli in želje.

»Kmalu se bo odločilo,« je veselo upal.

Opatu so misli že trenile drugam.

»Naš samostan je res precej storil tudi za znanost,«
se je obrnil v priorja; »a zdaj, glejte, mi je žal, da smo
skoraj vse pisali za tujo učenost in pre,več zanemarjali
domači jezik.«

»Saj ga nismo zanemarjali bolj ko drugi,« je prior
popravljal; »dosti ste po domače pisali vi, precej jaz
sam in še nekateri naših menihov.«

»In vendar premalo. Včasih so zgolj samostani imeli
spretno pero, zdaj pa nas že prehitevajo svetni duhovni
in laiki — neduhovni.«

»Da, učenost se je iz ozke celice speljala kakor
goden ptič iz gnezda — in se počlovečila. In to je na¬
predek.«

»Bog ve, ali res je. Principaliter enim studere debes,
ut Deum cognoscas et ames et ut ad Eius laudem per-
petuam pervenias — čast božja in zveličanje duše bodi
poglavitni namen vsemu našemu prizadevanju.«

»De scientia ad sapientiam — po vednosti do mo¬
drosti.«

»Res je, scire amare est — vedeti pomeni tudi lju¬
biti.«

»Zato se samo dobri ljudje, ki so zmožni velike
ljubezni, zadado v pisanje knjig, učenih in vseh drugih.«

»Kako škoda, da ni Academia operosorum — družba
samih učenih in marljivih mož obrodila več sadu.«

17

»Za tisti čas — pred sto leti — je bilo dosti že,
da se je začela.«

»Prekmalu je onemogla.«

»V posameznih se je nadaljevala, zdaj pa spet lepo
deluje.«

»Kdor je učen, komur je dan dar pisanja, bi naj¬
prej moral pisati za domače potrebe,« se je opat vnemal.
»A mi smo delali kakor učeni Ivan Žiga Popovič, ki je
na Dunaju gladil nemški jezik, da so ga nekateri že
zasmehovali, češ, kaj se Slovenec štuli za učenika nem¬
škega jezika.«

»Le jezuiti so ga mrzili in mu očitali, da je tudi
nejevernik, ker se je družil s protestantskimi učenjaki.
A piljenje jezika mu je bilo znanstveno delo, čeprav je
bil v naravoslovju še večji učenjak.«

»Zakaj ni pilil svojega jezika? Tako se moramo mi,
če pišemo po domače, pekliti s težavami neslovničnega
pismenega jezika.«

Prior se je molče zamislil, opat pa je, da bi svojo
misel zatrdil še bolj, poudaril:

»Jezik je moč. Z njim častimo Boga. z njim bo¬
gatimo svoje znanje; brez jezika ne bi bilo evangelija.
Vsakemu poštenemu človeku mora materinski jezik biti
prvi in najlepši.«

»Nikoli ni Popovič tajil svojega rodu, povsod je rad
hvalil lepoto svojega materinskega jezika.«

»Slovenec, ki tuji jezik ljubi bolj od svojega, je
malopriden in nima srca za ljudstvo; iz katerega je.«

»Prilike pač ni imel. Odkod bi bil jemal, če pa je
človeška slepota zatrla, kar so slovenski pisci napisali
že pred stoletji?«

»Tiste knjige niso bile napisane iz čiste ljubezni,
marveč le, da bi se po njih širilo luteransko krivover¬
stvo.«

»A slovenske so bile, to je.«

Premolknila sta.

»Pa tudi tisti naš uskok Martin Kuralt bi lahko kaj
pisal, če bi bil drugačen,« se je čez čas spomnil opat;
»pa je bil in je upornik in brezbožnik. Še cesar je to
spoznal in mu ni hotel dajati potuhe.«

»Že vem, tačas, ko je spisal tisto knjigo o preveliki
oblastnosti cerkvene gosposke.«

2

Več. 90.

18

»Da. In čeprav ga je cesarju priporočal sam grof
Kavnic, tisti malopridni in puhloglavi, a pri cesarju prav
mogočni spletkar, je cesar vendar ukazal, da se menih
mora pokoriti svojemu opatu. Pa saj veste, kako je bilo.«

»Vem le, da je Kuralt učen, a zoper svojo voljo
nekoliko čudaški človek; nesrečen je, težko živi. A veliko
je že pisal tudi o modroslovju.«

»E, modroslovje!« je opat odmahnil. »Kdo je modrcv
sloveč? Mož, učen, preučen, ki svetu bistri duha ali pa
ga pogublja do dna.«

»Tudi o čebelarstvu je pisal; še pesmi je zložil celo
kopo.«

»Samo bogoslovnega ali nabožnega dela nobenega
ne. Kakšen duhovnik naj bi bil tak mož?«

»Saj bi bil, pa so mu ljubljanski škof in korarji
vezali roke in grenili srce; vendar je že pisal tudi o
tem.«

Opat je začuden pogledal, prior je povedal:

»In sicer v slovenskem jeziku. Neko imenitno pri¬
digo, ki oznanja toleranco — versko strpnost in krščan¬
sko ljubezen. In še dosti drugih lepih in učenih stvari.«

»Odkod veste vse to?«

»Zanima me, kaj počenja in kako se mu godi; tako
zvem marsikaj.«

»Kdo vam pove?«

»O, vsa učena Ljubljana ga čisla, plemiči in me¬
ščani se mu klanjajo — tako mi je pravil Anton Lin¬
hart.«

»Torej obiskujete tega našega uskoka?«

»Tudi Linhart je učen mož, ki dosti piše. Lehko in
lepo se človek meni z njim. O slovenskem jeziku mislita
on in Linhart, kakor vi, pater opat. Že zato sta čisto pri¬
kupna.«

»Pater prior, ni mi všeč, da se tako zanimate za
posvetnost in da se družite z Uskokoma našega samo¬
stana.«

»Kuralt in Linhart sta res slekla kuto, a zaslovela
sta v učenem svetu. Kaj bi bilo bolj prav, če bi bila
ostala med nami in postala slaba meniha?«

»Hm, prav menite, za samostan nista bila. Kuralt
je bil uporen, nemiren človek, Linhart pa tudi ne dosti
boljši.«

19

»O, Linhart je nežna, pesniška duša; prav zato, bi
dejal, ni maral suženjstva.«

»Pater prior,« se je opat ustrašil, »kaj hočete reči,
da je življenje v samostanu suženjsko?«

»Nak, naravnost tega ne morem reči. Menih, povpre¬
čen človek, je najsrečnejše bitje na svetu. V miru, tihoti
in samoti živi brez skrbi, moli, se posti in pokori zase
in za druge; a kdor bi rad dni svojega življenja izživel
po svoje, občuti ob vsaki uri, da je — suženj prastarih,
okostenelih redovnih pravil.«

»Tudi vi, pater prior?«

»Jaz, pater opat, res ne bi rad čakal še kaj dolgo.
Nočem, da bi me cesarski podili iz samostana, sam poj¬
dem.«

»Ne morete, ne smete, svete obljube vas vežejo in
samostanska pokorščina.«

»Novi čas prinaša novo spoznanje. Premlad sem bil,
ko sem se pomenišil, zdaj nisem prestar, še si lahko pre¬
berem.«

Opat ga je poslušal ves prestrašen, potlej si je z
rokami pokril obraz in zaječal:

»Križ božji, ali je duh prosvetijenstva že tako pre¬
motil tudi vas? Veste kaj: opravite minutio — puščajte
si kri, že dolgo si je niste.«

»Tudi to je srednjeveška navada.«

»Obedientia — pokoriti se ji morate!«

»Hočem, dokler se ji še moram.«

»Kam merite?« ga je opat debelo gledal.

»Pater opat, verjemite mi, da sem do tega sklepa
prišel le po hudih duševnih bojih. Sprva sem se res
plašil lastnih misli, zdaj vem, da mislim prav. Vest,
poštena vest mi nič hudega ne očita. Ne morem pomagati,
da sem tak, in Bog mi pomagaj, da ne bi zabredel v greh
zoper duha.«

»Zabresti hočete v greh nepokorščine. Varujte se
vsaj kazni, ki vas z njo utegne udariti posvetna oblast.
Ali ne pomnite več, kako je cesar Jožef II. ono leto pri¬
tisnil ljubi ianskega frančiškovca Franca Ksaverija Pa¬
rada jza rja?«

»Pomnim. Paradajzar je hotel kuto čisto zavreči
in prestopiti v protestansko vero. Cesar ne mara apo-
statov — odpadnikov. Zaprl ga je v graško prisilno de-

2

20

lavnico. No, jaz nočem v drugo vero, svetni duhovnik bi
rad postal.«

».Potrpite, pater prior,« se je opat pomiril; »saj to
nemara res čaka nas vse.«

»Pametno bi storili, če bi se nekoliko preskrbeli,
preden nam vse v.zemo in nas preženo. Prodajmo, kolikor
največ moremo, da s praznimi rokami ne pojdemo po
svetu. Škof Brigido, ki ga, kakor rajnega škofa Herber-
štajna, tako mikajo dohodki stiske gospoščine, bi ne¬
mara bil dober kupec.«

»Nikar, s tem gospodom nočem imeti nič. Noroglav,
omejen janzenist — skoraj krivoveren gorečnik — je
tudi ta. Misli, da je prosvetljenec, pa jele slepo v cesarja
zagledan plemič; vse je, le škof ni ne po mišljenju ne
po življenju.«

»Tako se utegne nakretiti, da pojde križem svet vse,
kar imamo. Lakomnikov je zadosti. Slišal sem, da tudi
novomeški okrožni glavar Ivan Nep-omuk Ursini grof
Blagaj preži in komaj čaka, kdaj mu bo priteči in od¬
nesti, kar mu bo všeč.«

»Habeat —- naj le,« je opat odmahnil z roko in se
zagledal po zorečih njivah.

VI.

Samostanska kočija je že po klancu Radohove vasi
drdrala proti Pljuski, brat kočijaž je zaviral, brat strežaj
strahoma trobil.

»Počasi, počasi,« je svaril tudi opat.

In res je s stranskega pota na sredo velike ceste
nenadoma omahnil postaren človek v ponošeni gosposki
obleki in se do pasu priklonil imenitnima gospodoma.
Ikočijaž je kriknil in močno potegnil za vajete, konji so
se skoraj ustavili.

»Pazite, Vrbičev gospod,« se je opat nasmehnil in
pomahljal z roko, »saj bi vas bili skoraj povozili.«

»Majhna škoda, presvetli, majhna škoda,« se je ne¬
rodni mož omotično umikal in gledal za kočijo, ki se je
spet spustila v dir.

»Ta menda nikoli ni trezen,« je opat zmajeval.

»Revež je,« se je prior oziral, »v vinskost skriva vse
hudo, kar ga tišči.«

21

Vrbičev gospod, iz teb krajev doma, je bil šolan
človek. Več let je v daljnem tujem mestu imel imenitno
službo; a prerad je pil vino, v vinski omotici se je nekaj
pregrešil, pa so mu jo vzeli in je bil ob kruh.

Potlej se je dolgo potikal križem svet, poskušal
nekatere matere kruh, a ko je preteknil skoraj že vse, je
obupal in primotoglavil v domače kraje.

»Še zajec rad steče pod tisti grm, kjer se je izlegel,«
je čustvoval in občudoval polje, travnike in hoste, vasi
in ljudi. »In ko Človeku vse odneha, naposled le spozna,
da bi bilo najlepše doma.«

Svojih ljudi, da bi dejal, ni imel več, a sloves ime¬
nitnega, učenega stanu se ga je držal, da so ga povsod,
kamor je prišel, radi klicali k skledi in v krčmi za mizo.
Vračal je, da jim je pisal pisma in oporoke, pogodbe in
tožbe, še rajši pa razkladal postave in pravil prigodbe.

To pot se je bil nameril v krčmo na Pljusko. Žejen
je bil, še vodo bi pil, pa je navajen ni bil.

Pred veliko Pljuskarjevo hišo je stala dolga vrsta
tovornih vozov.

Ob veliki cesti so tačas bili lepi časi za kmeta. Cesta
skoraj nikoli ni bila prazna, prenekateri si je s priprego
služil lepih denarcev; krčme so tudi bile zmerom žive,
v hlevih, velikih, še vsaka graščina ni imela večjih, so
se oddihavali močni konji.

»Cesar striže peroti tudi že voznikom,« je prior re¬
kel, ko je kočija mimo vozov dirjala za ovinek.

»Tem se godi prav,« je opat kimal, »sa j so surovi in
prevzetni, da je kar grdo.«

»O, prevzetija jih že mineva, nova cesarska postava
jim zdaj zdaj razžene bratovščino s starimi pravicami.«

Kočija je prašila ob bosti nad vasjo Cesto. Na smre¬
kah so vpile vrane, z gabra na gaber so se zaganjale
srake in izdajale: »Lej ga, lej ga!«

Ze prileten mož. ki zaradi vranjega in sračiega
vrišča nemara ni slišal kočije, je zdajci iz gošče stopil na
cesto in obstal, kakor bi ga ukopal: ustrašil se je pa že
tako. da mu je zajec, ki ga je tiščal pod suknjo, pal
na tla.

Konji so strignili z ušesi, kočijaž je ustavil.

»Šmarec, nekaj si zsrubil!« je opata pogrelo. »Kaj pa
je tisto?« se je že smehljal odrevenelemu možu.

22

»Joj, pater opat, kaj ne poznate živali? Zajček je,
zajček.«

»Zajček, praviš? Kdo pa ti ga je dal?«

»Mislim, da sam Bog, tak čudež se je zgodil. Saj
verujete v čudeže, pater opat, kajne?«

Opat se ni več smehljal, a Šmarec je z navihanim
smehom po vsem obrazu že pravil:

»Hodim otodile po hosti, hodim pa gob iščem —.«

»Saj ni gob ob taki vročini,« se je prior smejal.

»Kdor išče, najde,« je mož vračal. »Hodim, hodim
in najdem tegale zajčka.«

»Mrtvega?« je opata zanimalo.

»Kako: mrtvega? Kje bi bil pa čudež? — V resi
je sedel na zadnjih nogah, z ušesi strigel in me prijazno
gledal. ,0 sveti Peter in Pavel, 4  sem si dejal, ,kako lep
bi jutri bil vajin praznik, če bi tegale zajčka imeli v
skledi; otroci bi se oblizovali tja do ušes. 4  Zajec pa je
nemara slišal mojo misel: kar obrnil se je, da bi od¬
skakljal, a jaz brž popadem smrekov storž in ga vržem
za njim. Zajček, glejte, pade, urno ga poberem, še malo
se stresne: sklenil je, mrtev je... Ali ni čudež, tako
ujeti zajca, pater opat?«

»Res je čudež,« se je opat spet smehljal Šmarčevi
iznajdljivosti. »Le skrij ga spet in pazi, da naš samo¬
stanski lovec nič ne zve: on, veš, kar nič ne verjame
v take čudeže, precej bi te prijel zaradi zankarstva.«

»O, da le vi verjamete, pater opat, njega se ne bojim
preveč, saj smejo po novi postavi loviti tudi tlačani.«

»Premodra postava!« je opat rekel priorju. »Če bodo
tako lovili, bodo kmalu prazne vse hoste in vse vode.«

Kočija je zdrsnila dalje, pa ne daleč.

V cestnem prahu se je igrala kopa otrok. Brat strežaj
je zaman trobil, otroci ga niso slišali. Kočijaž je ustavil.
Iz vasi je na ves splav hitela tlačanka, gospoda sta se
smehljala otročičem, ki jih še ni bila misel, da bi se
umeknili, tako so bili vsi v igri.

Ženska je spoznala-gospoda in se ustrašila.

»Kaj so tvoji?« ji je opat prijazno pomagal.

»Moji, moji, ponižno prosim, pater opat, ne zame¬
rite, saj jih zganjam kakor piščeta, pa mi le uhajajo.«

»Da. da, otroci zmerom votek motajo materi. Kaj pa
ti dela mož?«

23

»Oh, mož ... Že predlanska pomlad ga je pobrala.
Osem otrok mi je pustil in siroščine, da se iz nje ne
vidim.«

»Kako vendar preživljaš toliko otrok?«

»I, ljubim jih, pater opat. Kdor ljubi, ne šteje.«

Opat se je spogledal s priorjem in rekel:

»Uboga mati, to si čudovito lepo povedala. Zglasi se
pri meni v Stični, pomagal bi ti rad.«

Ženska se ni utegnila zahvaliti, kočija je šinila dalje.

»Kako veliko misel je povedala o ljubezni, največji
čednosti!« se je opat čudil na glas.

»Človek med temi ljudmi včasih res sliši tako, da
bi se ji odkril do tal.«

»Tako je tudi z dolžnostjo, kakor je povedala žen¬
ska: ljubezen mora biti v nji in z njo, sicer je človeku
le breme.«

»A kdor je ob moč, naj si ne prti prehude dolžnosti,«
se je umikal prior, ki je začutil, da opat meri vanj.

Opat ga je otožno pogledal in umolknil; strežaj je
zatrobil, kočija se je ustavila pred Trlepovo hišo v Ma¬
lem Gabru.

Iz hiše so bušili Trlep in njegovi štirje odrasli
sinovi, sami veliki, močni dedci.

»O, kaj ste vi, ste vi?« se je Trlep razoglav klanjal
gospodoma, ki sta stopila iz kočije, prav veselega pa se
ni kazal, tudi iznenadenega ne preveč.

Sinovi so planili v senico. Dva sta prinesla po na¬
ročaj sena in ga vrgla pred konje, druga dva pa slame.
Ko bi trenil, so si vsi štirje iz slame zvili povesem in
z njimi odrgnili in z odejo pokrili spenjene konje.

»Lepi konji,« jih je Janez, najstarejši, meril z očmi.
»Le čemu jih zaprezate kar četvero?«

»Čemu?« se je brat kočijaž nasmehnil. »Ker je go¬
sposko in da se sprehodijo.«

»Kaj nič ne delajo?«

»Nič, ti konji so le za kočijo.«

»Um, potrata je, da. imate tako lepe, močne konje
le za gosposkost.«

»T. kdor more, more,« je Tone razumel.

»Dokler še more,« je France zamrmral sam vase.

»Kaj se jim mara, takim gospodom!« je še Nace po¬
vedal svojo.

24

»Ko bi gospoda šla v hišo?« je Trlep vabil gosta.
»Da ne bomo tu stali.«

»Da, Trlep,« je opat pokimal, »prav do tebe sva
prišla.«

»Bog vaju sprejmi — pojdimo v hišo!« je še po¬
vabil, a po obrazu mu je za tren oči mrknila komaj
vidna senca.

VIL

Velika soba v Trlepovi hiši je bila svetla iu čista,
a ker je bila sobota, so bda pomita tudi tla. V kotu
nasproti vrat je bila precej velika miza iz javorovega
lesa, ob nji stoli in klopi: na nji hlebec domačega kruha,
čezenj bel platnen prt; v kotu nad njo razpelo, pod njim
oltarček z jaslicami; v drugem kotu nasproti široki lon¬
čeni peči z dvema zapečkoma se je košatila visoko po¬
stlana postelja z dolgo blazino ovsenih plev za zglavje,
a pod stropom so po stenah na gosto, kakor zaobljub¬
ljeni spominki v božjepotni cerkvi, visele stare stare
slike na steklo slikanih svetnikov in svetnic, a največja
je bila tista, ki je pomenila Žalostno Mater božjo s
sedmimi meči v srcu in z mrtvim Jezusom na kolenih.

Ko sta gospoda sedla, je Trlep odgrnil prt s hlebca
in ponudil:

»Odrežita si, gospoda, poskusita, današnje peke je.«

Prior je res oškrnil kosec lepo zapečenega kruha in
ga počasi použil; opat tudi zdaj ni prelomil posta.

»Kaj ste počivali?« je prior vprašal, ker je opat
molčal.

»Stara navada naše hiše, da si že v soboto opoldne
napravimo delopust.«

»Lepa navada, sobota je Materi božji posvečen dan.«

»Zato pa. Počivamo, kaj beremo in se menimo o delu
drugega tedna.«

»Kaj pa kaj berete?« je opat vedečno vprašal.

»Včasih smo radi brali kaj iz svetega pisma, dokler
ga nam ni odnesel rajnki pater Celestin.«

»Zakaj vam ga je vzel?« je priorju ušlo.

»Češ da je tisto branje pregrešno za nas. Pa mu
nismo verjeli. Sveto pismo ne more biti pregrešno. Knjiga
sama, stara je bila sto in sto let, težka in debela ko bu¬
kova klada, ga je nemara bola v oči.«

25

»Rajnki pater je storil prav,« je opat popravljal.
»Sveto pismo je res sveto, a v njem je tudi kaj, kar hi
nešolan človek utegnil razumeti čisto napačno. — In
kaj berete zdaj?«

»Zdaj?« je Trlep ponovil, segel na klop ob steni in
pred opata položil neveliko, v črno usnje vezano knjigo
z rdečo obrezo.

Opat jo je odprl in prebral prvo stran: Hoja sa
Chriitulom. Buquize od Slejda inu Navuka Cbriltufa
nashiga Isvelizherja. Tiga viloku zhaltyvrejdniga inu
Bogabojezhiga mosha Tomasha a Kampis, Ordna Regu-
larlkih Chorarjou S. Augultina.

»Ali je tudi ta taka, da bi jo človek utegnil narobe
razumeti?« je Trlep, že nekoliko rdeč, naposled skoraj
trdo vprašal.

»Ne, ne, Trlep, prava je, le dosti in radi jo prebi¬
rajte.«

»No, vendar!« je mož godrnjavsnil. »Veste, žal mi je,
da tudi svetega pisma nimamo več. Kaj, ko bi ga nam
pošteno vrnili, pater opat?«

»Le stoj. drugih knjig doboš, kolikor si jih izbereš,
kar pridi v Stično. Sveto pismo, ki si ga bral, so v naš
jezik postavili Iuterani, zato ni, da bi ga bral, kdor si
ga bodi.«

»Glejte, niso bili napačni, če so nam odpirali sveto
pismo.«

»Krivoverci so bili, Trlep, saj vendar veš.«

»Zakaj pa ga nam beli menihi niste odprli?«

»Tudi meni je žal,« se je opat spomnil pogovora, ki
sta ga spotoma imela s priorjem; »a zakaj se ni zgodilo,
ti. Trlep moj, res ne znam in ne morem povedati tako,
da bi me razumel lepo.«

»Škoda, Nace, moj najmlajši, bi ga nam na glas bral.
Bere vam brez spotike, čeprav sem ga le jaz sam učil iz
tele kniige. In še zdaj mi je žal. da ga nisem dal v
novomeške šole učenih patrov fračiškovcev.«

»Zanj je morda bol je tako,« je prior opomnil. »Šo¬
lan človek ni zmerom srečen.«

»Sit pa je le večkrat ko kmet,« je Trlep mislil na
glas, »srečo si pa tako vsak dela sam.«

»Kako pa France?« je opat odredal pogovor. »Kaj
počenja ? «

26

»Kaj? Kar vsi mi: dela in trpi, včasih se tudi malo
jezi, z doma tišči, v mislih si lastno gnezdo maši.«

»Vem, Trlep, vem. Za Poheretovo Mežo lazi. Kaj

praviš


»Če ga mara, le naj ga pobere, saj je Poberetova.«

»Premlada je. Dopovej mu, naj opusti zalezovanje.«

»Kaj premlada, če se že zna meniti z moškim?«

»Ne dopustim te ženitve, pa je!«

»Kako: ne dopustim?« je Trlepa privzdignilo. »Kaj
ni cesar ugenil nove postave, da gosposka ne sme več
tlačanom zavirati ženitve?«

»In vendar mu dopovej ti, če ne mu podkurim jaz,
da ga mine za prav dolgo.«

»Kaj je hudega storil moj sin?«

»Upam, da še nič, zato nočem, da bi ga prilika
premotila.«

»Odrasel je, ne morem ga prikleniti.«

»V strah ga vzemi!«

»Bom, ko ga bom vedel za kaj.«

Opat je že nejevoljno gledal, a Trlep ni pobešal oči,
uporno, zadihano se je držal.

»Kaj bi rad, da bi te posnemal?«

»Mislim, da me bo; dober fant je in pameten.«

»V vsem naj bi te posnemal?«

»Že vem, kaj mislite!« ga je Trlep brezasto pogledal.

»Ali te res ni nič sram?«

»Kaj se mešate v življenje tlačana? Vidite ga le, ko
človeško greši, ne veste pa zmerom, koliko trpi in kako
se pokori, da vsaj prav slabo živi!«

»Ali si čisto z uma?«

»Nisem. Človeško je bilo, kar je bilo, človeško po¬
ravnam vse, nihče ne bo trpel zaradi tega.«

»Z menoj ne smeš tako govoriti, Trlep!«

»A vi ne bi smeli biti trdi,« je vroča togota ujedala
Trlepa. »Najprej v brazdo stopite mojemu sinu in mu
noro podstavljate, ko si išče sreče, potlej se neusmiljeno
lotite še mene. Zakaj? Kaj sem storil tako grozovitega?«

»Kako, da ne? Ali nič ni tisto, kar se ti je primerilo
z deklo Franco?«

»Pater opat, vdovec sem, še krvav pod kožo, tudi
grešen človek, kakor vsakdo; ali pokesal, spovedal sem
se greha, kolikor ga je bilo, in pokoro sem storil zanj,

27

veliko, strašno pokoro — Bog, trdno verujem, mi je že
odpustil vse, ker ve, da tačas ni bilo hudobije v meni; vi
pa bi me radi še pestili.«

»Skrbeti mi je za zveličanje tvoje duše,« je opat
rekel s čisto spremenjenim glasom.

»Ne bo se zveličal, kdor sam ne skrbi za to.«

»Zagoveden si in nič te ni sram.«

»Res je, nič me ni sram, nobene krivice si nisem
svest.«

»Ali ni greh in krivica, da si spridil Franco?«

»Kakor sem skrbel in še skrbim za svoje otroke,
tako preskrbim tudi njenega otročička.«

»Kaj je fantom vse to prav?«

»In še kako! Vsak dan mi uhajajo k Prazniku v
Veliki Gaber, da bi nekoliko poujčkali in popestovali —
edino sestrico, ki jo imajo.«

Trlepa je ugrelo, govoril je glasno, okno je bilo od¬
prto. Sinovi so se zunaj spogledali in prigrmeli v hišo.

»No, tu so,« se jim je oče nasmehnil, »vprašajte jih
sami.«

»Kaj pa je?« je Janez zinil, drugi trije so trdo
stopili obenj.

Trlep jim je povedal. Hrustom se je zmračil pogled.

»Pater opat,« je Janez hropel, »našega očeta bi
pustili na miru. Kar oče storijo, prav storijo.«

»Samo eno so storili napak,« je Tone pomagal, »to,
da so Franco pustili iz hiše in punčko dali v rejo Praz¬
niku.«

»So,« je France pridal, »pa samo zato, ker se je
Franca sama hotela umekniti k svojemu botru Praz¬
niku.«

»Saj ji ni drugega kazalo, revi,« se je Janez jezil.
»Pater Pavel jo je pestil in na spovedi podil iz naše
hiše.«

»Za Franco in našo punčko bi bilo najbolje, če bi se
kar precej vrnili,« se je Nace smehljal novi misli.

»Ne, tega pa ne, Trlep, nikakor ne!« se je opat
ustrašil. »Bodi človek, ne stori tega!«

»Saj ne morem,« je Trlep odmahnil; »Franco, ki sem
ji namenil primerno doto, je nekdo zasnubil, prav pri
meni jo je zasnubil, vsemu in vsem na kljub.«

»Le naj se omoži, za otroka pa moraš skrbeti tudi ti.«

28

»Ne vem, kako bo,« je Trlep pobesil oči... »S snub¬
cem in Franco se ne moremo domeniti.«

»Kje je zavira?«

»Pri meni in mojih fantih. Punčko hočemo, potlej
šele damo Franco.«

Prior se je na glas zasmejal in udaril po kolenih.

»To naj bi že bilo,« se je tudi opat nasmehnil.

»Saj Franca bi odnehala, ker ve, da bi ji mi punčko
sicer ukrali, pa vendar še ni mogoče.«

»Zakaj ne?« je zanimalo tudi priorja.

»Iskal sem kako ve pol babe, da bi stregla otroku
in gospodinjila nam, pa so preklete svetopetke še vsako
pregovorile, da je umeknila besedo.«

»Ker pater Pavel vsako plaši s peklom in hudičem,
če se odloči, da bi prišla v našo hišo!« je Janez tiščal
pesti. »Pa le naj, saj se tudi zanj kaj sprevrže, morda
prav kmalu.«

»Pater opat, kaj menite, ali ni to tudi pokora?« je
Trlep otožno pogledal opata. »Naša starobitna, iz roda v
rod čislana domačija — pa preklicana .. . preklicana!«

»Sina oženi, pa bo,« se je opat domislil, čeprav je
opazil, da hiša ni zanemarjena in da ženske nič ne po¬
greša. Predpeček, sklednik in žličnik, veža in stopnice
na jispo, čelesnik, kljuke in okna, vse je bilo čisto.

»Kaj ste pozabili?« je Trlep poredno uščenil.

»S tisto ni nič, saj ne bi šla z doma. Katerega dru¬
gega oženi, da snaho doboš na Trlepovino.«

»Naš oče so in bodo gospodar do smrti, nihče izmed
nas jih ne bi hotel riniti v kot,« so hrusti skoraj vsi
kmalu zavpili.

»No. no,« je opat dvignil roko, »saj je res lepo, da
imate očeta tako radi.«

»Kdor starše ljubi in jih podpira, si nebesa odpira,«
je Janez povedal za vse.

Opat je malo pomolčal, potlej pa vstal in rekel:

»Oče Trlep. pozabi, kar sva prej govorila. Ne upi¬
ram se več. France naj se le priženi k Poberetu, da se
tudi oni trije potlej lehko zgenejo.«

Trlep in sinovi so se spogledali in si pomežiknili.

France bi bil najrajši poskočil, tako so ga obveselile
opatove besede. Svatovske misli so iskale Nežo in se ji
smehljale.

29

Gospoda sta se odpravljala.

»Tudi deklo ti priskrbim,« je opat dejal, preden sta
se odpeljala. »Bregarjeva Ančka ti pride v hišo, da ne
boste brez ženske roke.«

Opat je med vožnjo čutil, da ga je Trlep premagal.
Pa to ga ni peklo, možitev dekle France ga je mirila.
A da se mu je ponosni Trlep tako odrezaval, ga je
vendar skelelo.

»Če je tak Trlep, čigar rod je zmerom bil velik
prijatelj samostanu, kakšni so šele drugi?« se je pritože¬
val priorju.

»Da, Trlep je Trlep,« se je ta smehljal. »Ni čudno,
če vsa soseska gleda vanj.«

»In vendar je iluminat — ves obrnjen v novi čas,
ves okužen z neko posebno vero, z neko posebno misel¬
nostjo o čednosti in čistosti.«

»Samo dela se tako, ponos mu brani, da bi govoril
drugače in se podal.«

»Kaj nisem bil zadosti goreč na prižnici in tenko¬
čuten v spovednici?« je opat obupaval »Ali so bile, pater
prior, tudi vaše lepe pridige vse zaman?«

»Zaman? Mislim, da ne. Saj prav za prav ni nič
hudega, če je ljudstvo, le strahovano dosihmal, naposled
svobodneje zadihalo in začelo misliti po svoje.«

»Preveč po svoje, pater prior.«

»O, srce mu je dobro in čisto. Božja milost ga ne
zapusti, najsi ne misli in ne živi zmerom, kakor hočemo
mi. Pride pa dan, ko tudi hudi Trlep in še ta in ta spozna
zmoto, kolikor je je kriv, se je pokesa in si zanjo pokoro
da. ..«

»Pa vendar: odkod Trlepu tiste čisto posebne misli
o grehu z deklo Franco?«

»Novi čas, pater opat, seje nove misli; tudi zmotne
in neumne.«

Opat je molčal.

»Hm,« je prior držal svojo misel, »Trlepu naposled
ni kaj reči zaradi tistega. V taki stvari je ženska bolj
kriva. Nemara se mu je nastavljala in ga zapeljevala,
da bi si za zmerom postlala.«

»Dosti je star, lahko bi že bil pameten.«

»Pameti ni v tem nič. Človek je človek, omaga in
pade: ko se zave, je prekesno in ne more več vstati.«

30

Opat se vendar ni mogel pomiriti. Misel, da so se
tlačani začeli rebriti, ga je skrbela. Tudi priorjevo mišlje¬
nje mu ni bilo všeč.

Molče, pogreznjena vsak v svoje misli, sta se peljala
mimo Pljuske.

Pred krčmo so še stali vozovi. Voznikom se je škoda
zdelo konj, da bi jih mučili po vročini. Pred nočjo jim je
bilo priti le do Višnje gore.

Na lesniki ob cesti je kos potresal z repom in se
čudil: »Kje si bil? Ali si vince pil?«

»Saj res,« se je opat otožno zamislil. »Čemu sem neki
šel do zagovednega Trlepa ... ?«

VIII.

Ko je samostanska kočija minila Pljusko, so zaprta
vežna vrata krčme regnila samo toliko, da je droban
možiček pomolil ven glavo in svetlo pogledal za njo,
pa že odskočil in planil med goste v gostinski sobi.

»Hoj, menihi so že mimo,« se je otročje hehetal;
»zdaj pa le udarimo katero.«

»Kaj zato danes še nisi zapel nobene?« se je vsa
krčma smejala. »Matevžek, ali se jih res tako bojiš?«

»E, ne poslušajo radi prepevanja po krčmah,« je
kimal Matevžek, nizek in droban človek.

Bil je tiste vrste človek, ki mu ni obstanka v enem
kraju. Zmerom je bil na potu, kakor deseti brat. Brez
poklica, brez dela je blodil od hiše do hiše, od vasi
do vasi. Povsod ga je bilo dosti, po sejmih in božjih
potih, po krčmah in svatbah. Kdor sam ni kam mogel
ali utegnil, je zanj pot storil Matevžek in jo dobro in
hitro opravil. Ljudje so ga imeli radi. Zmerom je vedel
kaj novic, a če jih bilo ni, si jih je izmišljal in se lagal,
kakor bi pes tekel. Posebno rad je pel, pa glas mu je bil
tenak in šibak, čisto ženski ali otroški — lastnosti za¬
dosti, da se je ob njih preživljal pri dobrih ljudeh.

»Če te je pesem tiščala,« so ga vozataji dražili, »bi
bil povedal, pa bi jo bili zakrožili mi vsem menihom
na kljub.«

»E, to pravite zdaj.«

»Vozataji smo, nikogar se ne bojimo, tudi menihov
ne, kakor se jih moraš bati ti, ki ližeš meniške sklede.«

31

»Že res, vozataji ste, vse ceste so vaše in prevzetni
ste, noben graščak ni tako, pa vendar ste le hlapci svo¬
jega gospodarja.«

»Kar zapojte, pa je,« se je vteknila Pljuskarica,
krčmarica, že tri leta vdova in sama gospodar in gospo¬
dinja, še mlada in ne velika, a na vse plati obilna in
trdna ženska. »Čeprav je sobota, sopraznik, le rajši
slišim, če pojete, kakor da bi se grizli.«

»Saj res,« ji je pritegnil kmet, ki ga je delopust
zmamil med pivce. »Matevžek, zapoj brž katero, samo
grlo — na, si še primoči,« mu je rinil kozarec vina.

Pevček je slastno izpil, cmoknil in zapel:

»Ves hrib se je tresel,
ko je Jezus križ nesel,
je venček spleten,

Mariji posvečen ...«

»E, molči, molči s tistim svojim babjim glasom!« ga
je ustavil že vinsko okajeni vozataj. »Udarimo jo mi,
dedci!«

In so jo res precej:

»Lepših fantov na sveti ni,
ko so ti mladi furmani.

Konj je tuj, voz je tuj,

ti, mladi furman, si pa muj ...!«

»Ali si slišal, Matevžek, kako poje, kdor se menihov
ne boji?«

»En sam menih naj bi zdajle stopil med nas, pa
bi se tudi vi čisto drugače menili,« se je Matevžek po¬
redno smehljal. »Vsakomur se še kako upiraš, menihu
se ne moreš, tako te pogleda.«

»Kar pride naj, pa boš videl!«

»Tu ga nemara res še učakamo danes,« se je oglasil
Vrbičev gospod, ki je molče sedel med vozniki in pil.
»Otodile sem bil pri Goljufu na Grmu; nekaj hromoten
in kilav je; oporoko bi -mu bil moral napisati, pa se je
mož premislil in poslal po meniha zdravnika, češ da
se mu še nič ne mudi na drugi svet.«

»O, pater Tonček!« se je Pljuskarica zgenila. »Gre¬
doč se bržkone res pomudi tudi pri našem pastirčku.«

32

»Kaj imaš še tisto kravo, ki je fantu pokvečila
nogo?« je vinjeni kmet hotel vedeti.

»Nak. Ko mu je pater Tonček uravnal in obvezal
nogo, mi je svetoval, naj nevarno kravo dam od hiše.
In sem jo res kar prodala, čeprav je bila še plemenska
in prav mlečna.«

»Če menih zdajle res pride, da bi pogledal po fan-
tetu, premoti ga, premoti, da se kaj pokaže tudi med
nami. Človek ga rad posluša. Priljuden je in veseliven,
kakor da je vsak dan njegov god.«

»Veselo srce ■— pol zdravja,« je Matevžek primeknil.

»Kdor živi veselo, živi dolgo,« je vesel voznik po¬
trdil.

Pater Antonij je bil ljubljenec vse stiške gospo¬
ščine. Z njim sta hodili vedrost in mirnost, za seboj je
puščal utolaženost in samozaupnost. In ni zdravil zgolj
z zdravili, bolniku je marveč pomagal tudi z modro,
tolažilno besedo. V kogar so se uprle njegove žive, čiste
oči in na kogar je položil svojo mehko belo roko, ta je
kmalu vstal, taka čudna moč je vela iz dobrega patra
Tončka, kakor so ga vsi imenovali.

In ko je bolnik okreval, se je ljubi pater veselil in
smehljal, kakor se noben menih ni znal.

»Patra v krčmo pač ne bo,« je Vrbičev gospod od-
maieval. »Menihi ne hodijo v krčmo, zdaj tudi dobre
vol ie nihče izmed njih biti ne more, toliko ti imajo
skrbi in sitnosti.«

»Saj res,« je kmet kimal, »cesar jih nekaj izpodriva;
še proč jim bo iti, pravijo, in vse nam pustiti.«

»Tega pa le nikar ne misli. Kar imajo, jim do golega
pobero cesarski — prazni pojdejo iz Stične.«

»Ni mogoče,« se je Pljuskarica kakor ustrašila. »Ali
je to prav?«

»Anti tako ti je. Menihu tudi tako nobenemu ne bo
treba stradati, le kmetu bo tenka pela pod drugo go¬
sposko, ker menihov več ne bo, da bi nam v stiski
pomagali.«

»Bog pomagaj,« se je kmet ustrašil, »kaj pride za
njimi druga gosposka in ne dobomo mi vse meniške
zemlje?«

»O. d ruga gosposka vas bo krotovičila, da boste kri
potili.«

33

»S čigavo pravico? Ali ni cesar sam ves za kmeta?«

»S čigavo pravico pa razganjajo menihe, posebno
stiske? Z ničigaršno, pa jih vendarle, saj veš.«

»Tako bi bilo bolje, da bi naš samostan ostal?«

»Bolje, bolje. Star je, častitljiv in dober je za kmeta
bil zmerom. Ustanovili so ga v starih starih časih, ko je
po teh krajih bilo še dosti puste divjine. Beli menihi so
udelali zemljo, ljudi naučili umnega kmetijstva in lepega
krščanskega življenja. A zdaj, tako pravijo nove po¬
stave, jih ni več treba.«

»Stična je bogata, da menihi vozov ne mažejo s
kolomazom, marveč kar s presnim maslom; denarja pa
neki imajo, še šteti ga ne morejo več, le merijo ga na
mernike. In vse to, pravite, vzemo in požro cesarski?«

»Beži, beži! Tisto z maslom in mernikom je neumna
pravljica. Kaj meniš, da se menihom cedi sam med?
Dosti davkov morajo plačevati, veliko veliko ljudi, svo¬
jih in tujih, preživljati, posebno siromakov in popotnih.«

»Hm, res je. Kdor na visokem sedi, vsak kamen
vanj prileti.«

»O, življenje menihu tudi sicer ni kaj prijetno.
Menih moli podnevi in ponoči, se posti in pokori, je
zmerom resen, skoraj otožen mož. A če je kolikaj vese-
liven, radi nekateri pravijo, da je slab menih; če pa je
tih, sam zase in svet, mu še rajši očitajo, da je skrit
hinavec. In žene nima in otrok ne, najlepše na svetu
mu manjka; svet ne živi zanj, on ne za svet.«

»Čemu pa se pomeniši, če je tako?«

»Hm, ne vem, kako bi ti odgovoril,« je Vrbičev
gospod dalje pravil. »Veš, kuto si natekne človek, ki
je po svoji veliki pobožnosti le še za to, ali pa tak,
ki ga je kaj vrglo s kolovoznice in je preslab, da bi se
poskusil s križi in težavami življenja.«

»In kmet mora menihom krvavo tlačaniti, da se laže
po polžje skrivajo in gosposko preživljajo,« se je pijan
voznik na glas smejal.

»Pobožen je človek lehko tudi med svetom. Sveti
Jurij, sveti Martin sta bila vojščaka, pa sta se zveličala
in sta svetnika,« je še drug voznik pomagal.

»Da, prav je, da jim cesar ne daje več potuhe in
da jih podi v svet.«

3

Več. 90.

34


»Jaz ne mislim tako,« je Vrbičev gospod zmajeval;
»samostani so vendarle velika dobrota za ljudi.«

»Vsi?«.je voznik svetlo gledal.

»Ne rečem, da prav vsi; tale stiski pa prav gotovo.
Kaj je nam bil, spoznamo, ko ga več ne bo.«

»Stavim sto na eno, da naših menihov ne zatne nič
hudega,« je kmet udaril ob mizo; »na pravem toporišču
imajo glavo.«

»Čas teče, nič ne reče, ne moreš ga obrniti,« je
Vrbičev gospod skomljal v osivelo brado; »marsikaj se še
sprevrže, tako hude so nove cesarske postave.«

»To je pa res,« se je voznik domislil. »Cesar podira
vse staro, še bratovščino čolnarjev na Savi in Ljubljanici.«

»Privoščim jim,« mu je tovariš pritegoval. »Sam
napuh jih je, ker ima njih bratovščina celo kopo po¬
sebnih pravic.«

»Zato takle čolnar še pogleda ne voznika.«

»Cesar jih naj le kroti, čolnarje, cest imamo za¬
dosti in dobrih, nepotrebni so — kakor menihi in nune,«
se je dušal posebno hud voznik.

»Vse bratovščine, stanovske in tudi cerkvene, naj se
opustijo, da samo eni ne bodo imeli posebnih pravic za
ta in za drugi svet.«

»I, odkod pa potlej kruh čolnarjem?« se je Matev-
žek spomnil. »In kako bo kaj kupčije, če čolnarjev ne
bo in voznikov?«

»Kdo pravi, da voznikov ne bo?« so vozniki grmeli.
»Dokler bo svet stal, se bo blago prevažalo iz kraja
v kraj.«

»Nova postava preti tudi vozatajstvu,« je Vrbičev
gospod pravil. »Vozatajstvo sicer še bo, le vozniške samo¬
voljnosti in oblastnosti bo zdaj zdaj konec.«

»Vidiš?« je Matevžek kimal vozniku. »Pazi, manj
nesreče ne more več biti, samo več je je še lehko, kakor
je rekel tisti, ki mu je v hlače ušlo.«

»Nič ne verjamem,« so se vozniki upirali. »Kupčija
se ne da opustiti kar tako.«

»Ne da se ne. Brez voznikov ni kupčije. In kako
bi svet živel brez nje?«

»O, en palec kupčije ti več zaleže, če si lačen, kakor
en vatel učenosti. In sama neumna učenost cesarskih
gospodov bi nas rada zavirala.«

35


»Pljuskarica, glej jo, kaj če voznikov res več ne
bo?« je kmet poredno obračal pogovor, ki mu je bil pre¬
pust, da bi se bil mogel zadosti mešati vanj.

»Gledala bom tebe, ki si tako modrih besedi.«

» Jaz sem že jesenski zajec, prestar zate, ki si vdova,
za devet deklet. Izberi si ga pa le, dokler te še mara
kdo. Ljubček in škrjanček pojeta le spomladi in poleti;
ženska, ki se ji je najlepše cvetje že obletelo, mora biti
še vesela, če ji jeseni ne uideta oba-. Ali pa svetega Petra
in Pavla prosi pomoči, velika svetnika sta oba.«

»Sveti Peter in Pavel nista dobra svetnika,« je Ma-
tevžek nagajal kmetu.

»Glej ga, antikrista, še svetnikov se ti loti!«

»Nista dobra ne. Sveti Peter je ženi ušel po svetu,
sveti Pavel pa še oženjen nikoli ni bil in je čudno pri¬
digal, da slabo stori, kdor se oženi.«

Pljuskarica pa ni kmetu nič dejala, zamerljivo je
kar molčala, samo Matevžek je nemirno mencal, kakor
da bi rad kmetu še katero zabrodil.

»Pa ne, da si ga že ujela?« je kmet pijano tiščal.
»Nemara tegale Matevžka, ki te tako milo gleda in se ti
priklada v besede?«

»Iz vina čenčaš,« se je Matevžek jezil, »in siten si
že kakor breja mačka.«

»Tiho, prihajač!« je kmet udaril ob mizo. »Kdo se
meni s teboj?«

»Z nami pije in v meniškem strahu živi,« je eden
voznikov revskal; »na miru ga pusti.«

»No, pa se zvadi še s temle vozatajem, ki pod kre-
Ijuti jemlje Matevžka. Tako bi imela oba: eden bi pel,
drugi bi vozil in pil.«

»Pa si res siten,« se je voznik smejal.

»Le prikupi se Pljuskarici in Boga prosi, da bi te
marala, na mehko boš sel,« se je kmet smejal. »Kra-
jinčan voli pari, Bog pa ljudi.«

»Ne norčuj se s takimi stvarmi, saj se še znaš ne.«

»Pa naj Vrbičev gospod pove, ali sem zinil katero
tako, da bi mi že vsak smel striči besede.«

»Ne zameri,« je Vrbičev gospod počasi odmahnil z
roko, »res jih utrinjaš, da bi te laže nosil ko poslušal.«

»Kaj sem rekel takega?« je kmeta postajalo sram.
»Poželenje mesa mi res ni bilo v mislih.«

y

36

»Meniš, da ni drugega greha? O, to je majhen greh
v primeri z grehom zoper bližnjega.«

»Že prav,« se je treznil, »molčal bom. razdirajte jih.
kakršne hočete.«

IX.

V krčmo je zdajci stopil Jurij Slabe, podložnik
Turjačanove graščine v Soteski ob Krki.

»Hoj, Vrbičev gospod, pa sem vas le izteknil!« se je
veselo nasmehnil. »Že ves dan vas iščem kakor šivanko
v senici.«

»V krčmi me laže najdeš ko v cerkvi, tak sem, ne
morem pomagati.«

Pljuskarico je privzdignilo; vsa rdeča se je na¬
smehnila možu iz Suhe Krajine.

Jurij Slabe, že blizu štiridesetih let, pa vendar še
zmerom samski človek, ji je prijazno segel v roko in
sel za prazno mizo v kotu.

Jezični kmet, ki se je med vozniki še nacejal z
vinom, se je poredno nasmehnil. Rad bi bil zinil katero
prav bodečo, pa se ni upal, tak veljaven mož je bil
Slabe, čeprav še neoženjen. Samo Trlep iz Malega Gabra
bi se smel meriti z njim.

»Aha ... ljubezen ..je  stari voznik pošepetal
kmetu. »Oba lepa, oba mlada, oba se rada imata. Kar
za vkup sta.«

»Sta, že davnaj sta bila, pa Sotečan ni pustil,« je
kmet šepetal. »Tako se je primožila na Pljuskarjevino.«

»Pridna, pametna ženska je. bi dejal.«

»O, je. In več ko le baba. Ondan, le poslušaj, smo
pili in se nekaj sporekli, a jaz sem v vihri in po ne¬
rodnem bokal pomel z mize. Pljuskarica me je tako trdo
popala, da sem se moral prav na široko ustopiti, sicer
bi me bila podrla ali pa venkaj izpehala.«

»Klena je videti, res; tudi Slabe je lepo zatepen.«

»Po Pljuskarjevi smrti spet rineta vkup, a Soteska
se upira in brani, Slabeta ne da in ne da iz gospoščine.«

»Kaj pa nova cesarska postava? Po njej bi ga
morala dati.«

»Že, že, pa vendar počne, kar hoče, anti moč ima
še zmerom le gosposka in gorka je Slabetu, ker jo je
ono leto nekaj očrnil pri cesarju.«

37

»Taka pravica, čeprav je cesarska, me piši, kamor
hočeš.«

Slabe je Vrbičevemu gospodu mignil k sebi.

»Pisanje do cesarja bi nam napravili,« je tiho po¬
vedal, ko sta trčila in izpila.

»Kaj ni zaleglo tisto — kdaj je že bilo? — aha,
predlansko leto, kajne? Prebito sem ga bil lepo počesal
in nasvedral.«

»Vse zaman. Gez leto in dan so z Dunaja poslali
glas, da se nam je pritožiti le pri naši gosposki. Razsoja
naj nam torej tisti, katerega tožimo. Nori so tudi na
Dunaju.«

»Saj sem že tačas povedal, kaj bo.«

»Pomnim. Cesar, mislim, naše pritožbe nemara še
v roke ni dobil, zato je tudi odgovor bil tak. A zdaj
pojdem kar sam do njega, samo napisati mi morate še
enkrat vse, da bo videl in bral, če mu vsega dopovedati
ne bom znal prav do dna.«

»Daleč je Dunaj, o Slabe, in težko težko ti je priti
do samega cesarja.«

»Pa če bi se preberačiti moral do Dunaja in cesarja
iz tal izkopati, tja pojdem in sam zlodej me ne odžene,
dokler se s cesarjem ne pomenim čisto do kraja!«

Precej dolgo sta se tiho menila. Slabetu so gorela
lica in ušesa, starec si je nekaj zapisoval.

»No, že prav,« je učeni mož naposled pokimal, »vse
to dam v pisanje in prav kmalu ti ga prinesem, sam pa
le brž stori, kar ti je še treba, preden jo mahneš na pot.«

Vrbičev gospod je odšel, Slabe je še posedel.

»Bela njiva, črna ral, moder mož jo je oral,« je
rekel kmet, ki bi bil pogovor rad začel tudi s Slabetom.
»Uganite, kaj je to.«

Vsi so molčali, uganka je bila pretežka. Kmet se je
ponosno nasmehnil: »Pismo, da veste.«

»Ce res toliko veš, pa razmotaj tole,« se je oglasil
Matevžek, ki je bil še hud nanj: »Dokler je majhen,
štiri premaga, ko je srednji, svet obrača, a ko je star,
po sejmu skače.«

Nihče ni povedal take, da bi bila prava, tudi
kmet ne.

»To je — vol!« je Matevžek poudaril in poredno
pogledal kmeta.

38


»E, kako neki?«

»Dokler je tele, sesa na štiri sesce, potlej orje,
brazde obrača, a ko se postara, ga prodado na sejmu.«

Kmetu se je za malo zdelo, da ga je ugnal Matev-
žek. »Kaj pa je tole?« je vprašal vso krčmo: »Od enaj¬
stih do polnoči se goreča črna kočija v četver vozi po
cesti med Višnjo goro in Stično. V kočiji sedi gospod in
se bridko joka, za kočijaža je črn mož z belimi rokavi¬
cami in rdečo polhovko; tudi vsi štirje konji so črni in
plamen jim jezi ja iz gobca in nozdrvi. — Kdo je to?«

»Kdo neki, 'če ne hudič?«

»Res, tisti je. Kočija je iz pekla, konji in kočijaž
tudi; gospod pa je višcnjski graščak, ki je grdo živel,
stiškim menihom nagajal in tlačane drl. Zdaj se cvre
na dnu pekla, le tisto uro ponoči ga hudiči vozijo povsod
ondod, koder je grdo in krivično gospoščil.«

Kmet je vse to pripovedoval, da bi tudi Slabeta
potegnil v pomenek. A ta je molčal in gledal v mizo.

Pljuskarici se je tudi mudilo. Pred voznike je brž
postavila bokal vina in sela k Slabetu.

»Za pet ran božjih, Jurko, pa ne, da bi spet kaj
napletal?« jo je tiho skrbelo. »Že ono leto te je Sotečan
skoraj pogubil, zdaj pa mu nemara spet kažeš rogo-
vilice.«

»Res je, a molči, nikomur še ne pravi. Moram, če
hočem, da se naposled le dobova.«

»Tudi za druge se bodeš z gosposko. Nikar, Jurko,
nihče ti ne bo hvaležen, saj veš, kdo je kmet; le nesreče
si nakoplješ in žalosti naprtiš meni.«

»Krivica se godi meni in kmetu, zatreti jo moramo!«

»Gospodar sem, sama sem — vzemiva se, nihče
nama ne more več braniti!«

Slabe se je smehljal in jo objemal z očmi, obenem
pa ji prizanesljivo dopovedoval svoje težave in skrbi.

»Saj bi res lehko kar pritekel sem, pa bi bilo,« ji
je pritrjeval. »Kaj pa posestvo, ki ga imam tam, pa
Polona, moja sestra Polona?«

»Če ji zapišeš posestvo in jo omožiš, ji tudi gra¬
ščak ne more nič.«

»Samo pred graščakom ji ga lehko zapišem, saj
veš, in omožiti jo smem le, če dovoli on.«

39

»Kar vzemiva se! Naš pater opat že zaropoče, če bi
Sotečan še kaj neslanaril. Nova postava je taka, da
nama nihče braniti ne more.«

»Vrana vrani ne izkljuje oči. Nikomur ne zaupam.
Tudi stiski opat je graščak.«

»A ne tak, kakršni so drugi. Zaupam mu in vem,
da bi nama pomagal.«

»Pomagati si mislim tudi sam,« je Slabe dejal in
vstal; »zdajle pojdem do Trlepa, posvetovati se moram
z njim.«

» Jurko moj, pazi, ne zaleti se!«

»Kadar se bom, samo k tebi se bom.«

X.

Jokat moram satu, kader miflim na tu:

Vfelej tein imel velike in gorezke shelje.

V klofhtru sliiveti lepu, enkrat umreti Ivetu.

Ko sta se opat in prior odpeljala, so Trlepi obsedeli
in se ujezili,-

»Prerahlo smo se menili s patrom opatom; huje bi
mu bili morali posvetiti, da bi videl!«

»Kakor vidi prior. O, ta je mož. Ve, kako je, na
miru te pusti in molči.«

»A kdo daje pravico opatu, da te kar v hišo pride
strahovat?«

»Nemara misli, da smo mu še zmerom sužnji?«

»Le stojte,« je stari rekel počasi, »ta že ne pride
več semkaj.«

»Kdo ve? Mogočnež je, do sebe ne da.«

»Nak,« se je oče spet uprl, »ni slab človek, samo
novih cesarjevih postav ne mara.«

»Zakaj jih ne mara? Ker mu jemljejo oblast in svo¬
bodo dajejo nam!«

Prav na dnu srca so opatovi očitki vendarle boleli
Trlepa, a sinovom se je pritajeval, ker se je bal, da bi še
bolj vreli in danes, jutri nemara kaj neumnega počeli.

Da bi bil sam s svojo skrito jezo, je šel na njive.

Hodil je po grivah sem, hodil tja, gledal po zorečem
polju in tehtal trude in žulje, ki se z njimi in ljubo
zemljico že toliko sto in sto let veže starobitna doma¬
čija Trlepovina.

40

*

»O njivice, o domačijica naša,« se je z njimi šepeče
menil kakor z Bogom v cerkvi, »nemara res ne bo več
dolgo, pa bomo res svobodni in svoji. ..«

Božal je všenično klasje, ki je rumenelo v zrelo
rdečino, težkal klas sive rži in smukal živi mak, ki je
tu, tam gorel iz težkega klasovja.

»O, v prah so šli že nekateri stari gradovi,« se je
omotično spogledoval s prerokovano svobodo, »zgolj ka¬
men jih je še, le pusta gadovina plaši, koder se je
nosila sto in stokrat prekleta prevzeti ja tuje gospo¬
ske ...«

Zemlja je dehtela na vse prsi, ona in Bog sta slišala
njegove želje.

»Zdaj zdaj vstaneš, o zemljica naša, vstaneš in ga
odpahneš, kdor te še duši s krivično, tujo roko ...«

Živel je z letino in zemljo, oko mu je drselo po
malogabrovskem polju, Stični zasužnjenem v roboti in
tlaki, skomine so se mu delale, v rodovinsko last si ga
je vroče vroče želel.

»O ljuba Mati božja,« je molil, »vsaj nekaj od vsega
tega izprosi tudi zame, ko preženo menihe ...«

Po grivah med njivami je prišel Jurij Slabe.

»Glej ga, kaj si res ti?« se je Trlep čudil. »Kam
pa, kam?«

»Prav do tebe, glej,« je Slabe urno dejal in mu
moško segel v roko.

»Če je tako, Bog te sprejmi! Obrniva, domov poj¬
diva, tam se pogovoriva!«

Pa sta šla.

Slabe mu je spotoma pravil, kako trdi so Turjačani
v Soteski in žužemperku in da pojde s pritožbo zoper
gospodo prav do cesarja, samo potnina da ga še skrbi.

»Soseske bi ti jo morale zložiti.«

»Prav zato sem prišel do tebe, da bi mi jo pomagal
nabirati.«

Postala sta in se zmenila, da že jutri po veliki maši
v Šentvidu na pomoč pritegneta nekaj veljavnih mož.
a sama da tudi obredeta nekaj srenj.

»Če kaj dosežeš, ti bodo morali hvalo vedeti vsi,«
je Trlep moško govoril, »zato je prav, da ti tudi po¬
magajo vsi.«


41

»Cesar je dal novo postavo, da je zemlja, ki jo ob¬
delujem, tudi moja in da smem z njo storiti, kar hočem
jaz; a naša gosposka me še huje veže in noče nič slišati
o novi postavi.«

»Prehitro je prišla, gosposka se je še ne more ali
noče navaditi.«

»In še zmerom pobira desetino in jo meri s krivično
mero.«

»Stiška gosposka nam krivice, da bi dejal, prav
hude ne dela,« je Trlep možato priznaval, »le novih
postav se brani, z vajet nas ne da.«

»E. kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lehko
živi.«

»Včasih že,« je Trlep umikal oči, »a dela je, toliko
ga je. da je človek ves vrden od njega. Pa to naj bi že
bilo, saj kmet mora dosti delati in trpeti, najsi je stiški
ali soteski.«

»Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi hudič na dno
pekla pogreznil graščake — krivični in lakomni so vsi
vkup.«

»Naj stori z njimi, kar hoče, samo zemlja, ki jo ob¬
delujemo, naj pride v pravo našo last. Brez nje ne
moremo živeti, pretesno smo zrasli z njo.«

»Pravijo, da je tudi menihom že odzvonilo, vse jim
pobero in jih požerio križem svet.«

»O, ko bi jih le res že kaj kmalu!«

»Če le za njimi ne pride katera druga gosposka. Ta
bi vas tepla in drla na meh; meniška vas je samo
božala.«

»In vendar je ne maramo več. Preoblastna je. v vse
se vtika, zmerom te pasejo njene oči.«

»Saj to ne boli; pošten človek, pravijo, z njimi
lehko živi. O, svet bo todle še prebito pogrešal menihov,
saj so mu le dobrotniki in varuhi, kaj slabega še ni bilo
slišati o njih.«

Trlep ni odgovoril. Sitno mu je postalo. Obrnil je
pogovor in sprevel gosta na svoj dom.

Iz hi še se je slišalo regljanje veselega smeha.

»Kaj ti je mojim fantom?«

»Da le joka ni. pa je dobro.«

Za mizo so sedeli mladi Trlepi. med njimi jih je
razdiral pater Antonij.

42

»O, Trlep,« se je beli menih nasmehnil obema moža¬
koma, »kod pa hodiš? Pridem, da bi se odpočil in kaj
modrega pomenil, pa te ni. Samo dela precej dobom na
vse roke, na vse srce.«

»Kaj niste, štramljeti nerodni, nič postregli go¬
spodu?« je gostoljubnega Trlepa vščenilo.

»Saj bi bili radi,« so -se krustje izgovarjali, »pa se
gospod pater brani.«

»Na miru jih pusti, oče Trlep, in Boga zahvali, da
so, kakršni so,« se je pater smejal.

A Nace, najmlajši, je ujel očetov pogled, skočil in
prinesel majoliko vina, zdravega in starega pridelka s
Primskovega.

Trlep je napil patru, ta pa Slabetu in se nasmehnil:

»Ali so tam ob Krki vsi taki tiči, kakršen si ti?«

»Ne vem, ali sem vsaj jaz.«

»Si, si! Nemara še veš ne, kakovo si ono leto na¬
drobil Sotečanu, ko si tisto pisanje poslal do cesarja?«

»Pomagalo pa le ni nič.«

»Le stoj, tiste stvari še ni konec, cesarska gosposka
ti ga vroče uha, Sotečana.«

»On pa počenja še dalje, kar hoče — to je!«

»O, nove postave so hude, nihče se jim ne more
dolgo upirati. Ko bi cesarski odkod dobili še katero
tako pisanje, pa bi lepo počenili vsi graščaki, ki ne-
krščansko dero tlačana.«

Slabetu so se zasvetile oči, Trlep se je za tren
spogledal s sinovi in ves vesel spet napil prijaznemu
menihu.

A ta se je nekoliko branil, češ, mudi se mu, bolnega
pastirčka na Pljuski mora še obiskati.

»Veš, saj me ni bila misel, da bi motovilil tudi po
Malem Gabru, le Prazniku v Velikem Gabru mi je bilo
nesti neke maže — polno klet ima že let in skrnina ga
šiva — , pa sem se gredoč oglasil še tu in precej spoznal,
da ti je hiša polna bolnikov.«

Trlep se je bal, da bo pater kaj v misel jemal
Franco in punčko, ki živita pri Prazniku, in se je zdaj
kar oddehnil.

»Bolnikov?« je vendarle debelo pogledal. »Kdo?«

» Janez — bolan je, zemlje je lačen, ves se je za¬
grizel vanjo, ne more in noče se je oteti. Jaz, glej, mu

43

te bolezni nočem jemati. Naj jo le ima, v nebesa ga
pripelja, če ob nji ne pozabi Boga.«

J rlepi in Slabe so kar požirali ljubeznive menihove
besede.

»Tone, tvoj drugi, striže z ušesi in strelja z očmi,
kje bi kaj ljube zemljice dobil za svoje zdrave moči.
In sem mu svetoval, naj se priženi k Rogačici na Mrzlem
polju. Ženska je res že nekaj v letih, tudi vidi ne dobro
in gluha je ko kamen, zemlje pa ima, še Janez bi je
bil sit.«

»Ženske ali zemlje?« se je Janez smejal.

»Tone, glej, noče nič slišati ne o tej ne o oni,« se je
menih delal obupanega. »Še nikoli nisem nikogar silil
v sveti zakon, danes je bilo prvič, pa nisem opravil nič.«

»Pravšo bi bili pokazali,« je Tone grm 1 v veselem
smehu, »pa bi naju lehko precej tirali pred oltar!«

»O, saj vem še za drugo vdovo, ki je mlada in
bogata, pa tam se nama ne bi godilo kaj prida. Izbrala
si je ženina, pridnega, pametnega, sama, pravi, rajši
ostane, če ga ne dobo,« je pater pripovedoval in poredno
gledal Slabeta. Ta je precej razumel, kam meri, rdel od
veselja in verjel, da se je Pljuskarica, ki močno močno
čisla prijaznega patra, že dosti z njim menila o svoji
veliki želji.

»France — Bog mu pomagaj, jaz mu np morem! —
na eni sami nogi še stoji in od bridke ljubezni drhti
kakor kurji konj na vilicah,« se je menih lotil še
tretjega. »Pameten naj bo, pa se mu gotovo odpro za¬
konska nebesa, čeprav v svoji vihravi glavi misli, da so
zaprta in zadelana kakor nebeški raj grešni duši.«

Smejoče se oči vseh so pale še po Nacetu.

»Le Nace, tvoj najmlajši,« je pater zmerom bolj
veselo govoril, »se smeje vsemu. Bolan je najbolj ali pa
hudo zdrav, sam ne vem, kaj bi rekel. Veš, Trlep, kaj
pravi? Da nikamor noče z očetnega doma, za Trlepo-
vino hoče živeti in delati, tak ti je.«

»Pameten fant si, ..Nace!« ga je Trlep udaril po
rami, oči so se mu osvetlile in skalile.

»O, tudi drugi so pametni,« je pater hvalil mlade
Trlepe. »Vsi pravijo, da se ne premaknejo, dokler jim
ti, Trlep, ne pokimaš. Blagor se ti, nekateri oče bi bil
vesel takih sinov!«

44


»Vsem želim sreče, za vsakega posebej bi rad umrl,
če bi mu to kaj pomagalo. Čas je vendarle tak, da se
človek še geniti ne more.«

»Vsi smo slabi, nikogar ne štej za slabšega, kakor
si ti sam.«

»Jaz, pater Antonij, mislim, da nisem tako slab.«

»Največ in najbolje zna, kdor samega sebe prav
spozna.«

»Vsako stvar, ki se zanjo odločim, dobro preudarim.«

»Naša misel in naš čut nas večkrat motita.«

»Kaj sem otodile res napačno sodil opata in me¬
nihe?« se je v Trlepu nekaj tiho oglašalo. »Da me je
jaril napuh, ko bi me bil moral tiščati kes?«

Pater je premolknil, kakor bi bil občutil, da je
udaril po skriti struni Trlepovega srca.

»Človek sem,« je Trlep zamolklo rekel, »res je
mogoče, da grešim, ko nočem ne.«

»Trudi se, kolikor hočeš, da bi bil popoln, brez
greha vendar nisi nikoli.« ga je menih kakor tolažil:
»modruj ali ne, nikdar ti ne bo vse očitno. Zadosti je,
če si prizadevaš, da ne bi grešil.«

»Ne vem, kaj bi rekel.«

»Komur govori večna beseda, zanj ni nobenega
dvoma več.«

Trlep ni odvrnil nobene, misel na današnji nemirni
dan mu je ponižala glavo.

»Nikar se nič ne grizi, oče Trlep, vesel bodi, pridne
fante imaš — Bog jim daj zdravja in sreče!«

»Še prevzemo se mi, tako jih hvalite,« se je hva¬
ležno smehljal dobremu patru.

»Pa naj se, saj se imajo za kaj. Pravičen ponos je
tudi kaj vreden.«

Ob popoldanski soparici je možem postajalo vroče,
pogovor se je krhal, zeh je hodil po njih: Nace je brž
prinesel še majoliko vina.

»Odrežite si kruha,« je Trlep silil, »založite in
pijte, vino je staro in kar krepi in bistri človekai«

»Preveč bo. nisem navajen vina,« se je pater oziral
v okno. »Tudi dan se že nagiba.«

»Ni sile, dnevi so dolgi; vino je dobro, le v slast ga.«

»Dobro je, dokler mož nosi vino. slabo pa. če vino
nosi moža.«

45

»O, staro vino vedri srce in lehča trudne noge.«

»Stara petica in staro vino, stara vera in čvrst mo¬
žak — to je res kaj vredno.«

»Vsega obenem ne najdete, pa če v daljavo in širjavo
prehodite vso stisko gospoščino.«

»Hudi časi topijo petice in hromijo možake,« je po¬
magal Slabe. »Kaj še bo?«

»Bog nas tepe za stare in nove grehe,« je menih
kimal. »Gorje si ga nam je vsem vkup.«

»Kaj je le res, da menihi pojdejo proč?«

»Ne vem, najbrž pa poj demo res — že Bog hoče
tako.«

»I, kam pa poj dete?«

»Kamorkoli. Noben menih nič ne zgubo, saj nima
nič svojega, nekateri še doma nikjer več ne. Če ga ne
sprejmo v kateri drug samostan ali kam drugam, si pač
beraško malho obesi čez ramo in pojde — svet je velik.«

»O, to bo hudo.«

»Nič. Molil bo in živel tako ali tako. Slabo pa bo
za tlačana, hudi časi ga čakajo.«

»Za vami, pater Antonij, nam bo res hudo,« je Trlep
govoril že ves mehak. »Z vsakomer ste bili dobri, kdor je
trpel, vsako uro ste bili pripravljeni, da bi mu pomagali.«

»E, zgolj dolžnost krščanskega usmiljenja, nič dru¬
gega,« se je skromni menih branil prevelike hvale. »Nič
drugega.«

Ljubeznivi pater je naposled le moral iti, pastir na
Pljuski ga nemara že težko čaka.

Gorak večer, ki je nastajal z migajočimi zvezdami,
je že pokojno v naročju držal božji svet, ko se je menih
zdravnik potlej bližal samostanu. Pri gradičku je postal
in se od milobe nasmehnil širnim samostanskim zidinam,
ki so se bleščale v mesečini.

»Ali nam bo res iti in zapustiti tebe, o tihi, sveti
naš dom . ..?« mu je nevesela misel kalila oči.

Vse življenje, ki ga je srečen in zadovoljen pre¬
bil v samostanu, se mu je na drobno razodevalo .. .
Tamle je Bog poslušal njegove molitve in mu nalagal
pokoro in trpljenje duševnih bojev... In kdo ima hujših
bojev, kakor kdor premaguje samega sebe in se ves
in iz vsega srca žrtvuje ljubezni do Boga in do bliž¬
njega . ..? Ondile notri je velika velika knjižnica učenih

46

knjig, ki so mu prijateljevale in mu bistrile duha, zraven
nje pa natlačeno polna lekarna umnih zdravil...

Iz samostanskega zvonika ga je pozdravil in po¬
klical zvon, stari, ljubi znanec.

»Kam bo zdaj vse to?« je otožni menih vzdihnil in
se napotil do porte. »Ubogi ljudje, kdo vam pomore
v bolezni, kdo vas utolaži v stiski?«

Star, truden in ves potrt je prišel v samostansko
celico, pokleknil pred Križanega in se grenko razjokal.
Angel božji je prestrezal plemenite solze in jih nosil
v nebesa.

XI.

Prenapek ti pravice,
o [vet, delifh, pokasen:
Nerodneshu petize,
po[liten’mu varshet prašen.

Martin Kuralt.

Kakor je bil obljubil, se je Trlep s Slabetom od¬
pravil po srenjah, da bi nabrala potnino do cesarja.

»Otroci,« je naročal sinovom, »postorite, kar je
treba, pa na živino pazite in ognja se varujte!«

»Brez skrbi,« so hrusti obetali, »le dobro opravita.«

»In doma se držite, v Veliki Gaber ali kam drugam
mi nikar preveč ne hodite.«

»Oče,« se je Tone domislil, »kaj ne bi bilo dobro,
če bi kdo nas šel z vama?«

»Saj res,« se je Trlep nasmehnil, »pa pojdi z nama ti,
da boš nosil bero.«

»E, lehko bomo nosili,« je Slabe slutil; »težko ti je
kaj iztisniti iz kmeta, čeprav ve, da se puliš bolj zanj
ko zase.«

»Huda. je za denar, Slabe, huda. Časi so taki, da
kmet včasih še za sol nima.«

»Vem, zato bi mu rad pomagal. Če graščaka pri¬
silimo, da odneha in lepo ravna po cesarjevi postavi, si
kmet kmalu napeha, kar mu je treba.«

»Graščaka je res treba priviti, da ne bo vsega brez
truda in dela grabil in vlačil le podse.«

»Kmetu to težko dopoveš. Liže se gradu, boji se
ga, upirati sg mu ne upa ... O, kje so časi, ko je kmet
še imel srce, da se je moško upiral in gradove podiral!«

47

»E, kmet je tačas bil mož, strada in glada, če ga ni
Bog tepel s točo ali sušo, skoraj poznal ni; zdaj ga beda
kroti in hromi in mu ponižuje srce in veže roke.«

»Siroščina je res velika. Kmet se duša in vleče za
krajcar, mar pa mu ni božjaka.«

»Božjak, saj veš,« je Trlep ugovarjal, »je tisti denar,
ki ga ob kupu ali prodaji izgovarja za cerkev.«

»Vem; ali vem tudi, da sam prebiva v zatohli,
smrdljivi bajti.«

»Kako bi sicer bile naše cerkve tako lepe?«

»Saj ne rečem, da je to kar napačno. Kmet je sko-
porit, kadar biti ne bi smel, le to pravim.«

»Premalo ima, varčevati mora.«

»Da. A zavleci ga v krčmo, pa boš videl. Laže po¬
tegneš lačno tele izpod krave kakor njega izza mize.
Po več dni se ti pijano dere, živinsko naceja in še druge
napaja. Ali je to varčnost?«

»Vsi niso taki.«

»Priložnosti jim daj, pa boš videl, da so vsi. Če
kmet zajaha konja, ga sam hudič več ne ustavi.«

Kako prav je Slabe vedel, se je že vsak dan iz¬
kazovalo. Le malokdo je odvezal mošnjiček, nerad spu¬
stil petico, še nerajši dvojačo.

»Ti, zdaj pa skrbi, da cesar kaj kmalu iztira gra¬
ščake in tudi menihe,« mu je vsakdo naročal.

»Kaj pa so ti menihi napoti?« se je Slabe delal.

»Meniške zemlje bi rad kaj dobil, glej ga.«

»Skrbel bom,« je Slabe poredno obetal, »samo skači
ne vame, če za menihi pride graščak?«

»Kaj noriš? Kakov graščak?«

»Ne vem, pa bom že vprašal cesarja.«

Ko so po večjem obrali stiško, so prišli tudi v žužem-
perško in soteško gospoščino.

Bera je tu bila boljša, Trlepa in Toneta je postajalo
kar sram domačih srenj.

»Nikar se ne čudita,« se jima je Slabe smehljal.
»Stiškemu tlačanu še ni bilo kaj posebno hudega, zato
ga tudi zdaj ne žene, da bi se pritožil. Tu pa tlačan
bridko trpi, odkar mu rod pomni, in se zdaj lovi za
vsako bil, da bi se otel.«

»Saj smo res zmerom slišali, koliko krivice se mu
godi.«

48

»O, če bi mu mogel obljubiti, da jih cesar da pod
meniško gospoščino, bi me založili, da bi lehko prišel
tudi do papeža samega!«

Trlep in Tone sta molčala, sitno jima je bilo.

»Saj res,« si je Tone mislil, »zakaj neki tresoritimo
pred menihi?« A že se je spomnil, kako mu je opat
pestil očeta, in jih je začrtil. »S poti naj se že spravijo!«
ga je grela prav trlepovska togota. »Graščaka lehko
ubiješ, meniha se ti ne kaže pritekniti.«

Tam nekje ob Krki je Slabe postal in dejal:

»Pojdimo na moj dom, da se odpočijemo in da vidim,
kako mi je doma.« ■

Njegov dom je bila čedna kmetija. Gospodinjila mu
je Polona, dobrih dvajset let stara Slabetova po poli
sestra.

»O, da si le že prišel!« se je obveselila brata in pri¬
jazno pozdravila z gostoma. »Valpet Globočnik vsak dan
pozveduje, kje si.«

»Kaj bi pa rad?«

»Ne vem. Govoriti hoče s teboj, graščak mu je
menda naročil.«

Slabe je umolknil. Zaskrbelo ga je, ali ni grad ne¬
mara že zvedel, da se odpravlja do cesarja.

»Pa Vrbičev gospod, ali kdor že je, te čaka že nekaj
dni,« se je Polona smehljala. »Tamle pod hruško se
valja, otodile sem mu dala menda nekaj preveč hru-
škovca.«

A Vrbičev gospod se je že predramil, prišel in se
pohvalil, da je tisto pisanje že napravil.

V hiši, čisti in povsod čedni, Trlepova sama ni bila
bolj, so seli za mizo. Vrbičev gospod jim je iz pisanja
po domače pravil, kar mu je Slabe zabičeval pri Plju-
skarici.

»Dobro ste zapisali vse,« je Slabe pohvalil; »zdaj
pa mi napravite še pisanje, da dobom potni list.«

»Napravil sem,« se je starec nasmehnil, »saj sem
vedel, da bo treba. Na ga, stopi z njim v grad, pa bo.«

»V grad? Zakaj v grad?«

»Samo grad ti ga lehko priskrbi iz Novega mesta.«

»Tako nikoli ne pridem do cesarja, že vidim.«

»Pač, okrožni glavar v Novem mestu bi ti ga utegnil
dati. če bi se branil grad.«

49

»Kaj res?«

»Res, res. Če po vsi sili hočeš do cesarja, le stopi
do njega in mu v golt porini pest goldinarjev, pa ti da
potni list.«

»Ali pa tudi ne,« je Slabe dvomil; »samo ob denar
bi bil.«

»Tudi to se ti utegne nakretiti. če bi premalo gol¬
dinarjev porinil vanj.«

Mednje je bušila Polona in plašno jasknila: »Val¬
pet!«

Slabe se je ozrl skozi okno in pokimal: res je.
valpet prihaja.

»Kaj pa zdaj?« se je obrnil k možem.

»Če te kliče grad, moraš iti,« je Trlep menil.

»Priprli bi me.«

»Sto in trideset kmetov je zložilo potnino, vsi bi
prišli nad grad in še sto in sto drugih — ne boj se!«

»Saj se ne bojim, le zamude ne bi maral.«

Valpet je zunaj govoril s Polono, ta je poklicala
brata.

»Ali se res odpravljaš do cesarja?« ga je ta narav¬
nost vprašal.

»Res bi bilo treba.«

»Nikar, če hočeš dobro samemu sebi!«

»Dobro hočem sebi in drugim, zato bi res moral tja,«
je previdno odgovarjal.

»Slušaj me, ne nori. grdo bi se ti vtepalo.«

»Poda naj se grad, pa se podam tudi jaz.«

»Tista ženitev s Pljuskarico te tišči, vem,« je valpet
obračal. »Ženi se le, grad ti tega ne brani; ali na svoj
dom se oženi.«

»Meni samemu je odločati, kam in kako se oženim,
taka je zdaj postava.«

»Nikar ne trmoglavi, ne rini na Dunaj, saj še do
Ljubljane ne bi prišel, biriči bi te pritirali nazaj.«

Valpet je šel, Slabe se je zamislil.

V veži je za priprtimi vrati stala Polona, z njo je
bil Tone in zvedel tudi p>o njej, kaj njenega brata po¬
sebno sili, da si prti toliko sitnosti.

»Komu pa ostane domačija, če se oženi na Pljusko?«
jo je vprašal.

»Pravi, da meni.«

4

Več. 90.

50

»In ti lepo Boga prosiš, da bi se brž oženil, kajne?«

»Da bi ostala sama? Nak!«

»Saj bi se omožila. Ali ne?«

»Kajpak, le ženina mi brž poišči,« se je hehetala.

Veseli, tihi pomenek ju je zamotil, da precej še
slišala nista brata, ko je stopil v vežo.

»Kaj pa vidva?« se je začudil.

»Poslušala sva, kaj ti valpet hoče,« se je Polona
hitro izmislila.

»Tako vesta nemara več ko jaz,« je dejal in stopil
v sobo, kjer sta za mizo čakala Trlep in Vrbičev gospod.

Vse jima je povedal in se zarekel, da ne odneha, na
Dunaj pojde, če ne zlepa, pa zgrda.

»Ko se ne moreš izmotati z muko, poskusi s kljuko,«
je Vrbičev gospod svetoval. »Pisanje pošljimo po pošti,
cesar ga tako bolj gotovo dobo v roke, kakor če bi z
njim ti krevsal na Dunaj.«

»Bog ve, ali moreš zaupati pošti?«

»O, pošiar Fedran na Hudem pri Stični je pošten
mož. Še nikoli ni bilo slišati, da se je zgubilo pismo, ki
mu ga je bilo odposlati.«

»Kaj pa, če bi pismo do cesarja le zadržal ali za¬
vrgel?« je Slabeta še skrbelo.

»Cesarski človek je, ob službo bi ga dali, če bi mu
kaj takega dokazali.«

»Še prej pa skušaj umediti graščaka,« je Trlep
kimal. »Morda bi si zlepa dal dopovedati, ko bi videl,
da vsaj pisanja sicer ne ubrani.«

Slabe se je zamislil.

»Pojdi, Trlep, malo z menoj,« je čez čas rekel, »za
gospodarstvom bi rad pogledal.« -

Trlep je prav razumel, da hoče Slabe na samem
govoriti z njim.

»Kajne.« je ta zunaj vprašal Trlepa, »znano ti je,
da bi se rad priženil na Pljusko in da me grad ne da
iz gosposke?«

Trlep je pokimal.

»Gra d bi me morda spustil, če bi mu iz stiške go¬
sposke dobil gospodarja na tale svoj dom.«

Trlep je postal in ga pogledal.

»Polono si videl. Ali je zatorej, da bi ji priskrbel
ženina ? «

51

»Zakaj jaz? Za tako nevesto se jih bo trgalo sto, ko
zvedo.«

»Nočem, da bi se trgali. Ti sam ji ga daj, če misliš,
da ga je vredna.«

»Glej ga,« se je Trlep smehljal, »kar izberi ga, pa
je, saj poznaš vse štiri.«

»Tone bi mi bil kar prav.«

»Če le tudi njej?«

»Mislim, da.«

»Kaj pa graščak? Ali mu bo prav?«

»Precej pojdem v grad in poskusim še to.«

»Le pojdi in dobro opravi,« je Trlep želel; »o najinem
domenku pa še nič ne pravi ne Poloni ne Tonetu.«

Slabe se je brž preoblekel in šel v grad. Trd in od¬
ločen mu je bil korak.

XII.

Čez dva, tri očenaše je pridrobencal Matevžek.

»Gospodarja iščem, kje je?« bi bil rad hitro zvedel.

»Kaj bi mu pa rad?« je Polona vprašala. »Ali jaz
ne bi smela zvedeti?«

»Če ve eden, ve sam; če vesta dva, zve pol sveta.«

»Ko poveš gospodarju, že vesta dva.«

»Ne, midva sva moža in veva sama; le če je ženska
tisti drugi, zve pol sveta.«

»Pa čakaj, v grad je šel.«

Matevžek je tiho zažvižgal in se stisnil na klop za
vrati.

Polona mu je prinesla kruha in mleka. Kruh je vzel,
za mleko se je zahvalil, češ, po mleku ga rad-o črviči
v trebuhu.

»Kajpak,« se je Trlep posmehnil, »Matevžek je na¬
vajen moške pijače.«

»Požirek hruškovca mu daj,« je še Vrbičev gospod
pomagal, »da si prežene gliste.«

»Saj bi se mi res prilegel,« je Matevžek kakor po¬
jemal, »ves sem potan, ,„tako sem vil, da bi gospodar
prej zvedel dobro novico.«

»Za dobro novico tudi dva požirka,« se je Polona
nasmehnila in mu natočila močne pijače.

Kar je s paše ves v joku pritekel pastirček.

»Kača me je pičila,« je težko povedal.

4 *

52

»Kakšna pa je bila?« se je Trlep ustrašil.

»Ne vem,« se je fantiček cmeril in kazal ranico na
roki, »nisem je videl.«

»Saj ga ni kača,« je Tone dvomil, »morda je bil le
škorpijon.«

»Pik, tak ali tak, je treba zagovoriti,« je Polona
bledela; »pa kaj, ko je mož, ki to zna, tako daleč odtod.«

»Daj mi brž še požirek,« je Matevžek poskočil;
»saj znam zagovarjati jaz, samo korec čiste vode mi še
pripravi.«

Matevžek je potlej fantička res prijel za roko in
začel hud zagovor:

,Tam stoji zlata gora, na zlati gori
je zlata miza, za zlato mizo
sam sveti Lukež sedi in besedi:

O, pridi Marija Devica in vsa sveta Trojica,
reci golazni, ki je tu pičila, naj vzame
strup spet vase —.‘

Premolknil je in si trikrat dihnil čez desno ramo:

,Naj vzame strup vase, kakor gre ta dih
od mene proč.

Strup moraš vzeti nazaj, pa bodi kača
ali kačon, zapustiti moraš tega človeka,
da bo zdrav kakor je bil.

Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh ...‘

Po teh besedah je s korcem vode trikrat oblil ne¬
znatno rano, se obrnil in tiho zmolil očenaš.

Fantičku se je vse vkup zdelo strašno imenitno, nič
več se ni cmeril, le v Matevžka je strmel. Preden je spet
stekel na pašnik, da bi se pohvalil med vrstniki, mu je
Polona dala tisto mleko, ki ga Matevžek ni bil maral.

»Vidiš, Polona,« je ta rekel, »kako je prav, da se
je prihranilo?«

»Govoriti res znaš, še zagovarjati,« ga je hvalila.
»Še požirek ti gre, kajne?«

»Potreben bi bil, strup me je obletel.«

Postal je zgovoren, o samih strupih je govoril.

»Nikar več o strupih,« ga je dražila.

53

»O, strup je včasih zdrav. Čebelji strup, glej, ti
včasih prežene skrnino, samo zadosti ga mora biti.«

»Konja pa umori.«

»Umori, če je brez skrnine.«

»Strup je strup,« je Polono grozilo.

Tone je svetlo gledal in ji zvesto pritegoval.

»Aha, aha,« se je Polona nasmehnila, ko je pogle¬
dala skozi okno, »brat se že vrača.«

Matevžek je poskočil in stekel Slabetu naproti, da
bi mu na samem povedal novico, ki jo je prinesel.

»Pljuskarica me je poslala, da ti povem tole,« je
hitel: »Stiski opat je ondan v Šentvidu srečal Pljuskarico
in ji obljubil, da pri Sotečanu izprosi ženina za nevesto
v stiski gospoščini.«

»Kaj ti je še naročila?« ga je Slabe, ves rdeč od
veselja, udaril po rami.

»Da se prav kmalu kaj zglasi na Pljuski.«

»Kako si opravil?« so potlej v hiši vpraševali Sla¬
beta, čeprav vsi niso vedeli, čemu je šel v grad.

»Ne dobro ne slabo,« je brž povedal. »Pisanje pa
pošljemo, če bo še treba, nemara res kar po pošti.«

»Saj sem rekel,« je Vrbičev gospod kimal. »Bolje
bo tako in bolj varno.«

Vsi so se oddehnili, najbolj pa Polona, ki se je bala
za brata.

»Vina prinesi, Polona,« je rekel sestri, »veseli bo¬
dimo!«

Potlej je poiskal velik srebrn denar, ga vrgel v
majhen vrč, natočil vina in napil Matevžku:

»Pij, Matevžek, obveseli me, izpij!«

Matevžek je izpil do dna in pogledal Slabeta.

»Srebrnik je tvoj, Matevžek, le vzemi ga.«

Iz velikega vrča so potlej pili vsi in so bili prav
veseli, najbolj pa Matevžek, ki je zapel:

»Ta stara po hiši, ta mlada za njo,
ta stara s kosmato, ta mlada z golo
pometa metlo prav lepo — ho-ho-ho.«

Preden sta se Trlep in Tone odpravila domov, je
Slabe povedal Trlepu, kakovo novico je Matevžek pri¬
nesel.

54

»Tudi jaz sem graščaka privil, ali bi mi še branil
proč, če bi se Tone priženil na moj dom,« je pravil.
»Sprva je le režal vame, počasi se je unesel, češ da si
še premisli. O, če zdaj pritisne še opat, odneha graščak,
bi dejal.«

»Opat mi je nekaj gorak, še nalašč bi nagajal, če
bi zvedel za najin domenek.«

»Beži, beži! Tak gospod, pa bi kakor tresorit tlačan
kuhal jezo in srečo podiral bližnjemu?«

XIII.

Odkar sta oče in Tone odšla s Slabetom, je Franceta
strašno mikalo, da bi stekel v Stično in Neži povedal,
kaj je opat rekel. Naposled ga je zmoglo, kar bušil je
pred Nežo.

»Tako in tako,« ji je ves vroč pripovedoval, »zdaj,
Nežek, ni nobene zavire več, kadar hočeš, pa prideva
z očetom snubit.«

Neža je molčala, nobenega veselja ni kazala.

»Kaj se kujaš, ka-li?« ga je grelo. »Pa ne, da te je
opat vendar pretental z Nograškim?« so mu gorele oči.

»Ne vem, kako bi ti rekla...,« je umikala pogled
in se držala kakor klešče.

»Kar povej pa grem in ga zadavim!«

»Le, če veš, da ti ga je za kaj,« se je po sili smejala.

»Nekaj vendar je. Zakaj mi ne poveš?«

»No, tista ... saj veš ... tista sramota tvojega očeta
naj se prej nekoliko pozabi...«

Srce mu je zastalo, roke so mu omahnile, še ziniti
ni mogel nobene, tako ga je udarilo.

»Kako si upaš tako misliti in govoriti o mojem
očetu?« je naposled hripavo vprašal.

»Vsa Stična bi se zgledovala, če bi takega očeta
sin že zdaj prišel v našo pošteno hišo,« je neusmiljeno
pridala.

»Kaj?!« je zrojil. »Moj oče so mož, med meniškimi
podrepniki ni nobenega takega, in vse stiške svetopetnice
niste vredne, da bi s svojim grdim jezikom pobrisale
klop, kamor sedejo!«

»Za pet ran božjih, France .. .,« se je ustrašila.

1

55

»In Boga zahvali, da si ženska!« je škrial z zobmi.
»Če bi bila moški, bi te zdrobil v sončni prah!«

Še je hotel nekaj reči, pa je le togotno s peto udaril
ob tla, se obrnil in naglo odšel. —

Kakor je bil hud in trd pred Nežo, tako je bil potrt
in žalosten, ko se je vrnil domov. Hudo mu je bilo,
rad je imel Nežo.

»Kaj neki bodo rekli oče?« ga je skrbelo. »Ali se
nisem prenaglil?«

Težko je čakal, da bi se oče in Tone že vrnila domov.

Bratoma ni nič povedal, kakovih mu je bilo slišati
pri Neži, prehuda sta, v Stično bi odlomastila in storila
kaj prav nerodnega.

A ko sta se oče in Tone vrnila, ni očetu zamolčal
nobene Nežine besede in se zarekel, da med stiškimi
dekleti ne bo več iskal neveste.

Trlep ga je, zdaj bled zdaj rdeč, molče poslušal.

»Moško si storil, kar si storil,« je čez čas tiho rekel
in skril solzo, ki mu je drsela po licu. »In prav lepo si
se pognal zame.«

Franceta je oblilo neizrečensko veselje. Če bi bil
cesar sam stopil predenj in mu v last dal kmetijo naj¬
lepše graščine, ne bi bil občutil večje sreče, tako ga je
genila očetna pohvala.

»Pa vendar si bil skoraj krivičen do Neže,« je Trlep
potlej primeknil. »Veš, mlada je in še neumna, iz svojega
ni rekla, kar je rekla, naščuvali so jo.«

»Kaj naj bi bil molčal — ?«

»Zlepa bi ji bil dopovedal, naj ne posluša grdih
jezikov. Stopi do nje in ji povej, da ji vsaj jaz prav
nič ne zamerim.«

»Še videti je nočem več!« se je upiral.

»No, no, saj ne misliš tako kakor govoriš. Zaletel
je vsak mlad človek. Prej ko se zbogata, bolje bo za
oba.«

France je molčal in'gledal v tla. Ali je res bil pre-
vihrav?

»A zdaj mi ne pobešaj glave — Trlepov si! In po¬
čakaj. Vem, da ji je že žal tistih neumnih besedi, kmalu
bo dala glas o sebi, če ji je kaj do tebe.«

56

1

XIV.

Trlep je vedel prav. Neži je res bilo hudo, ker Fran¬
ceta ni bilo več blizu. Z objokanimi očmi je poniglavila
okoli doma in se bridko kesala, da ga je tako grdo
odgnala.

»Kaj ti je, Neža?« se je Pobere plašil. Ljubil jo je,
kakor le osamel oče ljubi svojega edinega otroka, vse na
svetu bi bil rad storil zanjo.

»E, nič — kar tako,« se je umikala.

»Vedeti moram, povej!« je moža peklo. »Komu bi
se zaupala, če meni ne?«

Neža je zagnala glasan jok in med ihtečim johotom
razodela, kako nespametno je govorila s Francetom.

»In je šel in ga nikoli več ne bo!« je spet zajohotala.

»E, kaj!« je pomirjen odmahnil z roko. »Še bolj
prav. Saj tudi pater opat ne bi rad videl te zveze.«

»Kaj patru opatu mar, koga jemljem jaz?« je kri¬
čala. »Ali mi je oče on?«

»Opat je, naš gospodar je.«

»Ni mi ga treba ob možitvi, saj imam vas.«

»Neumna ne bodi, manjkalo se ti še bo ženinov!«

»Nikogar ne maram, samo Franceta bi rada, pa me
je zavrgel.«

Pobere je molčal, Neža se je naslonila obenj in
jokala, jokala. Ni vedel, kaj bi še rekel, hči se mu je
močno smilila. V mislih je klel opravljive jezike, ki
zdrahe delajo med ljudmi in objedajo, kar jim ni nič
mar.

»Meni, oče, ni več živeti, tako mi je hudo,« je hlipala.

»Otrok neumni! Potrpi, saj še ni vseh dni konec.
Kmalu se spravita, če kaj drugega ni vmes.«

Neža se je nekoliko pomirila, on pa je skočil k
opatu po svet in pomoč.

Nad samostanom ga je prestregla Krtuca.

»Kaj se ti mara, Pobere,« se je hripavo režala s
praznimi čeljustmi, »glej ga, pametno hčer imaš, pre¬
bito je' otodile zapodila tistega Trlepovega prihajača.«

»Ali ti je kaj storil, da ga ne pustiš na miru?« je
revsknil vanjo.

»I, meni nič, Neži bi bil pa rad, anti iz hiše je
take.«

1

57

»Le stoj, baba opravljiva, ti že Trlep izpuli strupeni
jezik, če ti ga France ne bo!«

»Jejhata... ne bodi no!« se je ustrašila. »Kaj pa
sem rekla takega?«

Pobere je ni več poslušal, kar urno se je spustil po
rebri in pozvonil na porti.

Opat ga je ves začuden poslušal in zmajeval z glavo.
Prav na dnu srca je čutil, da je tudi on sam kriv te raz¬
prtije. Še nikomur ni nalašč delal krivice, zaradi tiste
France pa je nemara le preveč črnil Trlepovo hišo. Zlo,
kolikor ga je kriv, je treba popraviti.

»Kaj bi torej za zeta maral Franceta?«

»Maral ali ne maral: dekle ga hoče. Še zboli mi, če
se ta zdraha kako ne ugladi. Pomagajte, pater opat, lepo
vas prosim.«

»Pojdi domov,« je opat pokimal, »pomiri Nežo, pre¬
cej pošljem po Trlepa in Franceta.«

Samostanski sel je res še tisti dan prisopihal v Mali
Gaber.

»Pater opat veli, da bi precej s Francetom prišel v
Stično,« je povedal Trlepu.

Trlep ga je brezašto pogledal, odvrnil mu ni nobene.

»Ali me nisi razumel, ka-li?« se je sel čudil.

»Sem, vendar ne pojdem. Pater opat se je sem že
v četver vozil, pa naj se še zdaj, če mi ondan ni povedal
vsega.«

Sel je opatu povedal vse po besedi.

»Očiten upor!« se je ta ustrašil.

» Je,« se je prior smehljal. »Ljudje čutijo novi čas.«

Opat je vzdihnil in šel v kapelico. A drugi dan je
spet sla poslal v Mali Gaber.

»Morata v Stično, pater opat hoče!« je sel pritiskal.

Trlep in France sta se spogledala; zaslutila sta, kaj
bi utegnilo biti, vendar sta molčala oba.

»Kaj pravite, oče,« se je France mečil, »ali bi le
šla?«

»Če hočeš, pa pojdiva! Saj res, človek se vendar ne
more upirati opatu.«

In sta šla, oba molče, a z istimi mislimi.

Spotoma so Trlepa obletovale še druge, hujše misli.
Kaj ni tudi on sam skalil sinove sreče? Saj si še nikoli,
kar se pomniti da, nihče ni jezika brusil ob dobro ime

58

Trlepove hiše. Zdaj pa? Prav on, povsod imenitni Trlep,
s svojim nerodnim grehom daje v jezike čisti glas čislane
domačije in pošteno mladost svojih pridnih sinov ...

»Res je,« ga je peklo, »pater opat je menil prav...
Neumno sem živel, grdo zablodil, obenem se pa pre¬
vzetno rebril, češ da sem brez greha.«

A že se je spomnil velike ljubezni do punčke, svoje
edine hčerke, in se v mislih smehljal pametnim sinovom,
ki tako ljubijo nedolžno sestrico, pa ga je minil ves kes.
Le jeza na opravljive ljudi, ki radi brskajo po smetišču
tujih grehov, ga je grabila bolj in bolj, da je že ves hud
prišel v Stično.

»Hudo je s Trlepi,« ju je opat nekoliko pokaral.
»Trdi ste, trdi.«

Trlep je hotel revskniti, pa se je vendar premagal.
Tudi France je zardel, tako ga je tiščala bodeča beseda,
da bi jo zabrusil.

»Posebno trd si ti, France. Če si se že skujal, bi bil
to lepše povedal Neži, da reva ne bi zdaj od žalosti
medlela in norela.«

Trlep je debelo gledal. »Aha,« si je mislil, »tako
torej je vreme?« Spravljiva misel mu je gladila obraz.

»Ali pa je tudi povedala, kako mi je žalila očeta?«
je France odgovoril po kratkem molku.

»Pač, je,« ga je opat mirno pogledal, »in da ji je
tega hudo žal.«

France je zardel in pobesil glavo. Jezen je bil, a
hudo hudo mu je bilo za Nežo, ni in ni si je mogel
izpuliti iz srca.

»Tjale stopi za trenutek,« ga je opat rinil v stransko
sobo.

Potlej je opat dejal Trlepu:

»Ondan sem ti rekel, da se ne bom upiral Fran¬
cetovi ženitvi z Nežo. Kako misliš zdaj? Ali morda raz¬
diraš ti sam?«

»Ne razdiram, le France ne more pozabiti tistih Ne-
žinih besedi.«

»Najsi so, kakršne so, take vendar niso, da jih
človek ne bi mogel krščansko odpustiti.«

» Jaz, pater opat, sem jih precej odpustil.«

»Reci besedo še fantu, slušal te bo.«

»Ne morem ga siliti v nič, on se ženi, ne jaz.«

1

59

»Neža se mi smili, vsa je mrtva nanj. Pomagaj, da
se zbogata.«

»Pomorem, če pomorete meni vi,« se je Trlep urno
spomnil.

Opat ga je vprašuje pogledal. In Trlep mu je po¬
vedal, kaj sta se s Slabetom domenila.

»Pregovorite graščaka, da odneha Slabetu in da se
moj Tone priženi na Slabetovino, pa vam obljubim, da
se kujavca spet zbogata.«

Opat se je spomnil, kaj je obljubil Pljuskarici, in je
rad pritegnil.

»Naj vsaj mladim ostanem v lepem spominu,« je
potlej priorju pravil o sitni homatiji.

»Dolgo menda res ne bomo več tu,« je prior skoraj
veselo rekel in omenil, da bi drugi dan rad šel v Ljub¬
ljano. »Zvedeti je treba, kdaj nas poženo.«

Opat je trudno odmahnil z roko in šel v kapelo, da
bi molil.

XV.

V Ljubljani je Blaž Kumerdej, učen slovničar in
nadzornik vseh deželnih šol, drugi dan imel vasovalce.
Za veliko mizo, polno knjig in papirjev, so naposled z
njim še sedeli Anton Linhart, Martin Kuralt in stiški
prior Ignacij Fabiani.

Kumerdej se je nemirno presedal, zdaj pa zdaj
skočil v stransko sobo in se vselej vrnil še bolj nemiren.

»Kako je ženi?« se je Linhart zanimal. »Pa ne, da
bi že bilo? Nemara ji je kar tako le nekoliko slabo?«

»Ne vem,« je Kumerdej pobešal oči, »ure se ji še
ne iztekajo, a babica je le že pri njej. Skrbi me.«

»V Rim ni daleč,« se je Kuralt smehljal; »dlje je iz
Rima.«

»Da bi le srečno minilo in da bi bil sinček, pa bo
vesela tudi ona,« je Kumerdej zardel.

»Krstil bi kar pater prior, midva bi bila pa za botra,«
se je Kuralt še dalje šalil in že kimal Linhartu: »Kaj pa
ti motoviliš? Ali se ti nevesta kuja, da še ne skočiš v
ozke ojnice svetega zakona?«

»O, Linhart menda še ne bo svatoval tako kmalu,«
se je tudi Kumerdej smehljal; »preveč pesmi še piše
srečni ženin, kaj drugega pa nič več ne.«

60

»Delo res nekaj zanemarjam,« se je Linhart branil.
»Plazim se — drugi letajo, a sem srečen, ker mi dekle,
tako dobro in čisto, plete venec ljubezni.«

»Kajne,« se je Kuralt poredno tipal na čela, »včasih
te boli glava P«

»Kar reci, da sem nekoliko zmešan, saj mi marsikdo
pravi tako; tudi jaz sam ne mislim drugače. Misli, da mi
je z obema nogama stopiti v življenje, se ne morem na¬
vaditi tako kakor bi rad; preveč Stične se me še drži . . .«

Kuralt ga je molče in plašno gledal.

»Pa le pustite mi zbeganost in ljubezen,« je Linhart
nadaljeval, »saj me prav to oboje kuje in kali za veliko,
lepo življenje.«

»Da, da,« je Kumerdej gladil, »nevestica ti je res
prav čudovito dekle. Le kako je tako lepa, čista cvetka
mogla zrasti v tem grdem, sprijenem času?«

»Najlepše bili poganjajo ondod, koder se raztresa
gnoj,« je Linhart tiho dejal in se smehljal.

Zunaj se je pooblačilo in stemnilo, v oblačju nad
mestom je vrelo in bobnelo.

»Kako pa v Stični, pater prior?« je Linhart glasno
vprašal, da bi drugam zaredal pogovor. »Ali kdo še kaj
grmi zoper mene?«

»Kaj bi grmel?« se je prior umikal. »Saj veste, sa¬
mostan vse pozabi, vse odpusti; le tega, da ste venkaj
izmamili tudi gospoda Kuralta, vam še ni odpustil.«

»Pater prior, čakajte no,« se je Kuralt smejal, »pri¬
jatelj Linhart se bržkone skuja nevesti in spet zleze
v kuto; Stične, saj ste slišali, kar pozabiti ne more.«

»Kaj pa vi?«

»Jaz, hm, jaz sem drugačne vrste ptič: Stično sem
pozabil vso prav do dna, nič je ne pogrešam, še sanja
se mi nikoli nič ne o nji.«

»Tistega, da bi se vračal, ne mislim,« je Linhart
v zadregi odgovarjal prijatljevi bodici, »res je vendar,
da sem se v Stični dosti naučil; drugje se ne bi bil
mogel.«

»Čemu si torej uskočil, knjigobrbec?«

»Pretesno mi je bilo, svoboda me je mikala,« je Lin¬
hart preprosto povedal. »Kaj sem zdaj svoboden? O,
zdaj sem državni hlapec, zaprisežen, nameščen in pri¬
vezan v pusti pisarni.«


61

»Zakaj si zvabil še Kuralta za seboj?« se je Kumer¬
dej smehljal.

»Ker sem vedel, da ni za življenje v celici in da bi
s svojim velikim znanjem bolj koristil svetu, če bi živel
med njim.«

Kuralt, ki se je do zdaj smehljal, je pobesil oči;
roka, ležeča na mizi, se mu je vznemirila in nerodno
premeknila knjigo.

»V Stični grmi zdaj zoper nas vse,« je prior po¬
vzemal. »Dobili smo glas, da nam bo zdaj zdaj iti proč.
Kaj se vama mara, da sta si pot ubrala sama!«

»Krivica se godi temu samostanu,« je Linhart zma¬
jeval z glavo. »Stična je v vseh časih zvesto služila
cesarju in na vso moč skrbela za napredek dežele.«

»A rajnki škof Herberštajn je cesarju sporočil, da
je stiski samostan nepotreben in da ovira ljudski na¬
predek,« je Kumerdej izdajal uradno skrivnost.

»Vem, noroglav zaletel je bil in lesen janzenist. In
brez olike tudi. Saj še pomnite, kako je predlansko leto
sprejemal papeža. Še zvoniti mu ni dal! Če pa sam pride
kam, morajo zvonovi peti, dokler je tam.«

»Škof je pa le bil,« je prior krotko ugovarjal. »In
pace locus eius et habitatio eius in Sion — telo naj mu
v miru počiva, duša pa v nebesih prebiva.«

»Škof sem, škof tja: Stično je hotel spraviti podse,
njeni dohodki so ga mikali.«

»Obogatel ne bi bil, kakor tudi cesarski ne bodo,«
se je prior posmehnil.

»Opat se mi smili,« je Kumerdej obračal pogovor;
»dober, učen človek je in kaj pameten.«

»Pa so ga le bili grdo zatožili rajnki cesarici Mariji
Tereziji.«

Ob teh besedah je prior pobesil oči in zardel.

»Cesarica je bila zadosti pametna, da ni verjela in
da je precej ukazala deželnemu glavarju grofu Tur¬
jaškemu, naj preišče tisto grdobijo. Resnica se je iz¬
kazala, opat je bil čisto nedolžen, le opravljivci so jih
dobili po nosu.«

»In cesarica ga je posihmal čislala še bolj.«

»Posebno, odkar ji je naš Kumerdej sporočil, kako
sta mu onat in vi. pater prior, pomagala ustanavljati
ljudske šole.«

62

I

»To je res,« je Kumerdej kimal, »povsod so mi
župniki nagajali, češ, šol ni treba, po njih da bi nastale
same zmede, še sveto pismo da bi ljudje začeli'brati, so
se izgovarjali, že tako da je med ljudmi dosti in preveč
tistih Trubarjevih in Dalmatinovih knjig.«

»Branje svetega pisma res ne osrečuje človeka,« se
je Linhart vteknil.

»Le Stična je gledala prav in mi res močno po¬
magala. Stiški samostan je veliko dobrega storil za šole.«

»Škoda, premalo so stiški menihi pisali.«

»S protestantskimi pisatelji iz šestnajstega stoletja
se res ne morejo primerjati, pisali so vendar precej in
tudi prevajali v slovenski jezik, več kakor vsi drugi
samostani po naših krajih vkup.«

»Lluda je cesarjeva metla, komaj da se je ubranijo.«

»Opat Taufferer je med plemiškimi duhovni velika
in lepa izjema. Prav res se mi smilijo šole, ki z njim
zgubodo velikega prijatelja,« je Kumerdej spet mislil
na šole.

»Da, plemiči so in so skoraj zmerom bili slabi du¬
hovni in krivi vseh homatij in prekucij v Cerkvi;
oblastno in ničemurno so se rvali le za posvetno, vse
duhovno je ob njih hiralo.«

»Prazno je ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne
pa hiteti tja, kjer čaka večno življenje,« je prior šepetal
iz Kempčana.

»Če krščanstvo še ni prišlo na nič, je zasluga svet¬
nikov, ki so, kakor prvi kristjani, živeli ubožno in čed-
nostno; tako so ga utrjevali, da ga malopridnost velikih
in malih, cerkvenih in svetnih, ni izpodnesla.«

Premolknili so. Nad mestom je vršala nevihta, grmelo
je in treskalo, šipe v oknih so šklepetale.

»Kako neki je pri vladi zapisan sedanji škof Bri-
gido?« je Kuralt pretrgal molk.

»Dobro, prav dobro,« se je Linhart smehljal, »saj
na ves glas hvali nove cesarske postave in je bolj cesar¬
ski ko cesar sam.«

»Tudi Brigidu se delajo skomine po dohodkih vašega
samostana,« je Kumerdej kimal priorju. »Če bo po nje¬
govem, odzvoni vaši lepi Stični prav v kratkem.«

Prior je debelo zastrmel. »Še danes stopim V škofij¬
sko pisarnico,« se je spogledal s skrito mislijo.

I

63

»Ono leto,« se je Kumerdej spet obrnil vanj, »smo
vas predlagali za profesorja poetike — pesništva na
ljubljanski gimnaziji, pa je rajnki škof Herberštajn pre¬
prečil imenovanje. Kazalo bi spet poskusiti, sedanji škof
se morda ne bi upiral.«

»Nič več mi ni do te službe,« je prior odmajeval.
»V duhovski službi bi rad ostal, najsi tudi razpustijo naš
red. Rad imam svoj poklic, le v njem pričakujem prave
6reče. Prazno se je poganjati za častmi in se visoko po¬
vzdigovati.«

»Navada je navada,« se je Kuralt, učen, a nekoliko
vihrav mož, nerodno pošalil. »Tlačanka je pestovala
tele in ga je še hotela, ko je zraslo do vola.«

Kumerdej ga je resno in karajoče pogledal, a pri¬
orja pohvalil:

»Vaša misel se mi zdi prav moška. Misel je kakor
čednostna ženska, podati se ji človek mora popolnoma,
če hoče, da je je vreden; in ji biti zvest. V tem je velika
sreča.«

»Ko ga ideja prevzame vsega, spozna njeno moč in
lepoto,« je Linhart pritegoval.

»Včasih misliš, da se ti sreča smehlja, pa se ti le
smeje,« je Kuralt vedel svojo. »Kdor sanja o bodočnosti,
utegne prespati sedanjost.«

»Čas, ki v njem živimo, je poln zmed,« je Kumerdej
govoril. »Človek res ne ve, kaj bo jutri. Kdor sedi, naj
pazi, da ne pade; a kdor še ne sedi, naj si sedež brž ko
brž priskrbi.«

»Vse negotovosti so krive tele reforme — novo¬
tarije,« je Kuralt godrnjal. »In prav nič mi niso všeč.
Preveč so po enem kopitu vse, premalo jim je do pra¬
vičnosti in premalo spoštujejo osebno ali podedovano
lastnino.«

»To je maslo iluminatov — prosvetijencev ...«

»...  ki so jih na Bavarskem že preklicali, češ, ne¬
varni so ljudem in državi.«

»Dosti prida jih ni, nauke širijo res kaj čudne.«

»Človeških pravic po njihovem ni in močna da je le
tista oblast, ki se je bojijo vsi.«

»Dunajski kardinal Hercan, iluminat, je zli duh.
Cesarju se liže in prikupuje, najsi ta počenja še take
nerodnosti.«

64


»Res je, takle iluminat ni zmerom dober svetovalec;
cesarja ne modri, marveč ga le slepi.«

»Prav taki so framasoni — * prostozidarji, ta skriv¬
nostna rovarska družba,« je prior pritegoval. »Tudi ti
so se pririnili do cesarja, da bi ga motili z učenostjo in
brezbožnostjo. A svet in pravičen ni, kdor učeno govori;
le krepostno in pošteno življenje naredi človeka, da je
ljub Bogu.«

»Drug drugega so vredni. Ne maram jih, ker se
skrivajo in — da tako rečem — tla izpodkopujejo pod
človekom,« mu je Kumerdej pritegnil.

»Framasoni kažejo le majhen del svojih namer.
Tako marsikdo vidi v tej skrivnostni družbi zgolj dobro¬
delno ali zabavno nalogo.«

»Z iluminati ni nič drugače, le da ti čisto zares
hočejo pomesti srednjeveške ostanke, ki se trdoživo še
nočejo umekniti.«

»Da, posebno gorki so samostanom.«

»Ker se samostani nočejo ali ne morejo uravnati po
volji novega časa.«

»Če ne bi imeli starih navad in če bi opustili
častitljiva izročila, ne bi več bili, kar so: hiša miru in
učenosti, molitve in dobrote.«

»Da, novi čas naj bi le drugod iskal spotik, dosti
bi jih našel in bolj škodljivih in krivičnih.«

»Taka spotika je graščinsko gospodarstvo s tlačani.«

»Graščine so res anahronizem — zoper čas. Cesar
lepo ukaže, da kmetje niso več sužnji svoji gosposki in
da smejo lastninsko razpolagati s seboj in z zemljo, ki jo
obdelujejo, a graščaki se branijo, zametajo postavo in
kmeta še dalje dero s samovoljnimi davščinami in s pre¬
veliko mero ob desetini.«

»To je res ostanek srednjega veka — čast in slava
cesarju, da se ga je tudi spomnil!«

»Je, a iluminati in framasoni ga ne vidijo, večja
spotika jim je vernost ljudstva. To hočejo zatreti in
menijo, da se potlej odpre raj na zemlji.«

»Nikar ne mislite, da jih vodi ljubezen do ljudstva
ali skrb za njegovo boljše življenje; le za oblast jim je,
za čast in za mogočnost lastne osebe.«

»V zgodovini vendarle nastajajo dobe, ko se člo¬
veštvo hoče preroditi in si preurediti življenje.«

1

65

»Že. V Nemčiji, glejte, so z Lutrom hoteli odpraviti
cerkvene zmede in povzdigniti krščanstvo, pa so s cer¬
kveno prekucijo ubili le avtoriteto — veljavnost oblasti
in osebnosti. Cerkvene zmede so se povečale in še bolj
spridile.«

»Take homatije nastajajo iz same prevzetije,« je
Linhart kimal, »in človeka podpihujejo, naj ne pri¬
znava svoje nevednosti.«

»Ne priznava, ker veruje, česar ovreči ne more,« je
Kuralt pribelil.

»Ne verjamem, da bi nam nove postave okrajšale
pot do večjega napredka,« je Kumerdej dvomil. »Šol
nam dajte, dosti šol, vsaka župnija bi jih morala imeti
po več, pa boste videli, kako hitro vstane naše ljudstvo
in koliko dobrih in poštenih vodnikov si zredi.«

»Hudo je, da gimnazija v Novem mestu hira bolj in
bolj.«

»Krivi so Novomeščani sami. Mestni svet misli, d&
je gimnazija le krava, ki naj mu jo pasejo menihi fran-
čiškovci, molzel bi jo pa že on sam.«

»Dijakov je res zmeraj manj.«

»To se že še popravi; premalo pa je šol po deželi
Duhovni se upirajo šolam in ljudi plašijo z večnim
pogubljenjem, ki si ga nakoplje, kdor hodi v šolo.«

»Bojijo se pač nove šole, ki bi utegnila širiti kakove
krive nauke. Novomeški dekan in prošt Jebačin pravi,
da je šola nepotrebna in ljudstvu samo škodljiva.«

»Sedanji čas, kakor je vrtoglav, je nemara res le
huda priprava za veliko dobo.«

»Je. Academia operosorum — družba znanosti, ki
se je skoraj po šestdesetletnem spanju spet predramila,
preorje ledino za plemenito rašč naše večje prosvete.«

»Ko bi le cokel ne bilo v njej! Njen predsednik
Gušič bi rad vse ponemčil v imenu nove prosvete, še
nekateri drugi pa mislijo, da je prava prosveta le v
podiranju samostanov.«

»Vsak veliki čas najde tudi majhne ljudi. Aka¬
demija je za nas vendarle velika sreča. Koliko imenit¬
nega je storila že pred sto leti! Vse najlepše stavbe v
našem mestu so iz tiste dobe.«

»Da, prenovljeni škofijski dvorec z arkadami —
obokanimi hodniki na dvorišču, stolnica, nunska, šent-

5

Več. 90.

66

petrska in križanska cerkev, semenišče z velikani ob
vratih in znamenje presvete Trojice, a tudi cerkev na
Šmarni gori in na Dobrovi.«

»In koliko knjig so tačas zbrali in napisali!«

»A kaj v akademiji počnete zdaj, o Ljubljanci za¬
spanci?« se je Kuralt vtikal v živi pogovor med Kumer¬
dejem in Linhartom.

»Saj veš, kako je. Vsako stvar, ki jo pripraviš za tisk,
ti prej prevoha cenzura dunajskih — iluminatov. Naše
slovstvo ne more pognati pravih kali, cenzura ga duši.«

»Bojujmo se,« se je Kuralt vnemal, »ne odnehajmo,
pa zmagamo!«

»Tale naš Kumerdej,« mu je Linhart kimal, »je
spisal veliko slovnico slovenskega jezika, pa si je ne upa
izročiti cenzuri na Dunaju, ker ve, da je nikoli več ne
bi videl. On in Japelj se zdaj ubadata s prevajanjem
svetega pisma in ne vesta, ali bo smelo kdaj iziti.«

»Delajmo vendarle,« je Kumerdej dejal. »Svoboda
se bliža, za nami pridejo, ki trdemu mraku ukrešejo
veliko luč.«

»A že ti, ki živijo zdaj, bi mu jo morali!« je Kuralt
gorel. »Naša dežela je dala že dosti umnih mož — za
tujino. Menda je res prav zakleto, da se vsi potujčijo,
ko se izšolajo.«

Prior se je spomnil, da je opat prav tako jadikoval,
ker ga ni nikogar nikjer, da bi likal ljudski jezik in
knjige pisal v domačem jeziku.

»Odtujujejo se, ker se tudi po srcu pulijo iz slo¬
venske zemlje in ker so lačni blaga in slave,« je Linhart
otožno pritegoval.

»Zmerom ni tako,« je Kumerdej ugovarjal. »Ti in
Kuralt se ne pulita iz domače zemlje, še sta naša.«

»Tudi pater Marko Pohlin si dosti prizadeva v slo¬
venskem jeziku,« je prior primikal.

»Res, vsa čast mu, priden je, dosti pove, a dela se,
kakor da tudi ve vse.«

»Zdaj ti piše zgodovino naše dežele od ustvarjenja
sveta do današnjih dni.«

»A meni se zdi. da ga je premalo za tako delo,
znanje mu je premajhno.«

»Začeti je treba,« je Kuralt menil. »Kje je tisti, ki
zna več?«

67

»Platon, grški modrijan, je vse znanje imenoval
spominjanje, ker iz človeka prihaja spet le človek, kakr¬
šen je.«

»O, meni je oče Marko kar všeč,« je Kumerdej
dejal. »Prvi je med nami bil on, ki se je z veliko
ljubeznijo oglasil za pravice slovenskega jezika, češ,
čemu ne pišemo za slovensko ljudstvo, marveč zmerom
le za Nemce in Latince?«

»Modro, pametno je rekel,« so se Linhartu oči sve¬
tile v novi, veliki misli; »dobro si jo zapomnim.«

»Vem,« ga je Kuralt potepljal na rami, »tudi tvoja
dela udarijo pečat tej dobi.«

»Nikar, Martine,« se je Linhart skromno pobranil,
»več ko meni je Bog dal daru tebi, le zametaj ga nikar
ne.«

»Ko bi mi dal vsaj tudi milost miru, pa bi z darom,
če ga res kaj je, ravnal kakor tisti pridni svetopisemski
hlapec s talenti.«

Pogovor se je krhal, v okna so se obračale oči.
Nevihta je minevala, veselo sonce se je vlivalo med pri¬
jatelje. Pred hišo je na ulicah žvižgal paglavec in z
bosimi nogami repeškal po rjavih kalužah.

Prior se je spomnil svoje namere in urno odšel.

»Ta uskoči, še preden cesarjeva roka pade po Stični,«
je Kuralt spet naravnost povedal svojo misel.

»Da,« je Linhart kimal, »čeprav je pobožen.«

»A za župnika kam v hribe ne pojde, poznam ga.«

»Škoda bi ga bilo, učen je,« je Kumerdej menil.

»In vendar ga mrzim,« je Linhart povedal. »Rajnki
cesarici je tudi prav on tako grdo očrnil stiškega opata.
In stavil bi ne vem kaj, da še zdaj kovari zoper samo¬
stan.«

Prior je medtem prihitel v Stiški dvorec na Starem
trgu in brž napisal, kar ga je tiščalo. Pisanje je potlej
zvil in odnesel v škofijsko pisarnico.

»Da bi vas odvezali redovnih obljub?« so se mu tam
čudili. »Saj veste, da tega ne moremo mi in ne smemo.«

Pokaral ga vendar nihče ni, da zvitorepi za opa¬
tovim hrbtom; še prijazni so bili z njim in pozvedovali,
koliko kaj vrže na leto stiška gospoščina.

»Torej je le res, tudi tem se delajo skomine po
Stični!« je vedel.

5 *

68


Ves odločen se je zadrevil v gubernij — v dvorec
deželne vlade.

»Redovne obljube naj vas nič ne skrbijo,« so ga
tu mirili. »Novi čas že še stori svoje, nič vas ne bodo
ovirale.«

»Premlad sem bil, ko sem jih zavezal,« se je kakor
opravičeval, »sedanji prosvetljeni čas mi daje drugačnih
misli.«

»A kaj poreče pater opat?«

»Mračnjak je,« je privzdignil ramo, »upira se vsem
novim cesarjevim postavam.«

Vladni gospodje so ga še spraševali, si vse lepo za¬
pisali in mu obljubili:

»Cesarsko službo vam naklonimo, le pripravite se,
kmalu vas pokličemo.«

Prior se je drugi dan vesele volje vračal v Stično
in si slikal lepo življenje, ki ga čaka v veliki svobodi.

Tlačani so s polja spravljali strn, a mudilo se jim
ni, malomarno so delali in dosti postavali. Grajskega
priganjača ni bilo nikjer nobenega, kakor da se grad
že boji tlačanov.

»Aha, zbistrili so se, nočejo delati.« jih je veselo
gledal: »saj res ne vedo, koliko pridelka jim pobere
grad, koliko ga spravijo sami.«

Vso pot ga je vendarle grizla misel, zakaj cesarski
niso z graščaki tako odločni kakor so s samostani. Koliko
hitreje bi se izpolnjevale cesarjeve nove postave.

izza ovinka se je svetilo belo zidovje stiškega samo¬
stana. Prior je umikal oči, vest ga je pekla, kakor iz-
dajavec se mu je potuljeno bližal.

XVI.

Pater opat je ves ta čas poniglavih Velike skrbi
za usodo samostana mu niso dale miru ne podnevi ne
ponoči. A najhuje ga je tiščala zavest, da je v tej veliki
sili sam, skoraj sam; saj so le prav stari menihi še
zvesti, srce drugih pa že kar očitno hrepeni iz tihe
samostanske celice.

»Svet se izvežuje iz starega v novo,« je mislil sam
vase; »tudi samostanci se z vsem poželkom ženo za
blodnimi nauki novega časa.«

1

69

Hudo mu je, da bi se jokal.

In v tiste najhujše dneve je Pobere ven in ven rinil
za opatom.

»Ali ne bo nič, pater opat?« je plahi, slepo v hčer
zagledani oče mencal. »Če se France prav kmalu ne
zglasi, se Neži še zmeša. Pa saj nemara se ji je že.
Kar kuha, se ji rado pripali ali prikuha, jedi pa ali
ne soli ali jih presoli. Hiša, glejte, se mi kar v nič
zdrobi, če se hči brž brž ne omoži.«

»Potrpita, ali pa tudi sama kaj storita, da Franceta
pomirita.«

»O, tisto pa ne! Ne jaz ne ona se nikoli tako ne
ponižava!«

»Le jaz naj se, kajne?«

Pa res, dosti se je že poniževal topoglavim tlača¬
nom in samogoltnim graščakom. Hudo je z Gabrovci,
še huje s Stičani, prav sitno z graščaki, kadar se mu
je z njimi puliti za pravice tlačanov. .. Gabrovci so
samoglavi in občutljivi, Stičani domišljavi in opravljivi,
vsi vkup pa trdi in grdi, čisto nekrščanski in brez vsake
umske vzgoje . .. Bogve, ali jih nova šola kaj umedi in
prenaredi...? Prizadevanje stiškega samostana sto in
sto let, kaže, je bilo kakor zaman. Ali se jih zato ni
prijel noben nauk, ker je tudi samostan bil grajska
gosposka z desetino in s tlako? In so se mu tlačani vsa
stoletja le hinavsko lizali in pritajevali, da bi več milosti
in dobrot uživali...? Oh, če je tako, je skoraj prav,
da se samostan opusti in svetu tu okoli drugi gospodar
priskrbi...

Pa komaj se je zavedel teh pravičnih misli, že
ga je zabolelo srce:

»Ubogi ljudje, kako boste brez dobrotnika in za¬
vetnika, ki ste ga bili dosihmal navajeni?«

Volneje je mislil o Stičanih in Gabrovcih, o Poberetu
in Trlepu. Mladima dvema je treba pomagati, da se
zbogata in vzameta. Ali bo mogoče? Trlep le molči
in brezasto gleda izpod klobuka, njegovi fantje od togote
puhajo, France sam pa se kar skriva in še zmerom
kuha jezo na Nežo.

70

XVII.

France se je res umikal, pa le, da bi skrival svojo
veliko stisko.

»Kaj počenja Neža?« ga je ujedalo. »Zakaj po
nikomur ne da glasu o sebi?« je vrtal pozabijivši, da se
ji tudi sam ni več bližal. »Pa ne, da bi si bil JNograški že
ugladil pot do nje?« je kar ječal od obupa in togote.

»Oče,« se je naposled umečil, »ali ne bi le stopili do
patra opata? Skrbi me, zakaj ni iz Stične nobenega glasu.«

»Trlepi ne brusijo radi tujega praga!« se je oče uprl.
»Le potrpi, pater opat ve, kje je Mali Gaber. Ko spet
pride, se mu ne umikaj, če te tista opravljiva Poberela
še kaj premika.«

A France ni mogel več čakati. Poiskal je Matevžka
in ga stresnil za ramo.

»Matevžek, dobro me poslušaj, kaj ti zabičim
zdajle,« mu je velel, naj stopi v Stično in naj pozve,
ali je Poberetova Neža zdrava in kaj počenja.

»I, kaj si nista več v besedi?« se je Matevžek delal.

»Kaj tebi mar? Pomni le, da ti podrobim vse ko¬
ščice, če zineš kje in oznaniš, da sem te poslal jaz.«

»Ali sem baba, ka-li, da bi trobezljal?«

»Pojdi, dobro opravi povelek in kmalu se vrni. Ne
bo ti žal, prijatelja bova.«

Matevžek je dobro vedel za zdraho med Nežo in
Francetom in za srčne bolečine tudi Nograškega Marka;
opravljivi Stičani so mu ondan vse to razodevali na dolgo
nit, dokler jih je poslušati hotel.

»Ne do Neže, do Marka mi je stopiti,« se je Ma¬
tevžek menil sam s seboj, ko je drobencal v Stično in
vso pot svedral zvite nakane, kako bo iz Marka pulil
veliko skrivnost. A ko je prišel v Stično, je šlo že na
poldne. Oči so mu obstale na Markovi domačiji visoko
nad samostanom, v želodcu mu je že davnaj odzvonilo
poldne.

»Čemu bi se, prazen in slabičen, kakršen sem, lomil
v tistele strme vice?« je modroval. »Mar sedem k samo¬
stanski skledi, laže bom dihal.«

Potlej se je vrtinčil pod samostanom. Sit je bil,
strma pot ga ni več mikala, le žeja ga je trla kakor
kanjo pod oblaki.

71

»Žalostna Mati božja stiška, pomagaj, če kolikaj
moreš!« je težko požiral sline »Glej, žejen sem, sam
sebi se smilim. Z zaljubljenim človekom se mi bo zdajle
pekliti, gladek jezik mi je potreben, v ustih pa se mi
neba prijemlje suha, raskava krpa... In France, ki od
bolne ljubezni medli in nori, mi vse koščice podrobi,
če ga s pravo novico krotiti ne bom znal.«

Preudarjal je na vse plati, kam bi stopil, da bi si
primočil suhi jezik.

»O ljubi rogati škrat,« se je šalil, da se jezil ne bi,
»pridi kar ti, pa se ti podkrižam, da me smeš štirinajst
dni pred smrtjo za lase obesiti, če mi precej zdajle daš
en majhen pa en debel požirek prave pijačice . . .«

Hudiča ni bilo od nikoder. Ozrl se je, po Tekavnici,
glej, se je bližala Krtuca in postajala; zvedela bi bila
rada, kam in po kaj hoče Matevžek.

»Kaj se ustavljaš?« ji je Matevžek poredno migal.
»Le pridi brž sem in daj, če je poslal tebe!«

»Ali se ti blede, zmene zgubljeno?«

»Nikar no, mora stiška, pravkar, glej, sem klical
hudiča, prištorkljaš pa ti, Krtuca, ki se na Kumu pariš
z njim. Kar daj brž, pa je, res ne prebom več. Saj ti je
naročil, kajne?«

»O ti grdavš, kaj res noriš?«

»Če ne, pa se mi spravi s poti, da se bo hudič sam
upal blizu!«

»O mili Jezus,« se je opravljivka oprezno umikala,
»v cerkev stečem, obseden je, če ponorel ni.«

»Jaz pa k patru opatu, da te požene ven in jo spet
blagoslovi! Če taka opravljiva hudičevka stopi v cerkev,
jo onečedi, noben smrtni greh je ne more tako.«

Krtuca je zavreščala in jo nas ves splav ubrala proti
Gabrju.

»Naravnost k Nograšku se drevi,« je Matevžek po¬
redno gledal za njo. »Naj le, a meni je preveč od rok,«
je odmajal z glavo in legel v senco, da bi spočit ugenil
pravo. »Spanček je boljši ,ko žganček. Ali ne bi bilo
pravše, če bi se lotil kar Neže? Kaj bi z Markom? Za¬
ljubljen moški je norec, ves nezaupen in poln sumni¬
čenj, prave je zlepa ne izpuliš iz njega. Ali zaljubljena
zenska bi bila angel, če bi vsaj včasih bila tudi mu¬
hasta; pa ženska ni mutasta nobena, neumna in jezična

72

je vsaka, pike ji nobeni ni treba zdirati z jezika, vse
ti izklopoče, le s prave plati se je loti...«

Tako je res šel k Poberetovim. Na srečo mu ni bilo
treba iztikati za Nežo; na vrtu je platno belila.

»Hoj, devica Neža, kaj bo za balo?«

»Za balo, če prideš pet na svatbo.«

»Pet in pit, kar vedeti mi daj, saj zrela si kakor
hruška o mali maši in dedca potrebna kakor grešna duša
milosti božje.«

»Kje pa si se spet nacedil, da takih veš?«

»Nikjer, lepotica, nikjer, žejen pa sem, da se mi
tema dela pred očmi.«

»Ali bi ti jo brinovec pregnal?«

»Bi, bi! In potreben bi ga bil, tako me po vampu
črviči.«

Dala se ji je srečna misel, da bi zgovornega dobro-
voljčka nekoliko izpeljevala o Trlepovem Francetu.

»Odkod pa te je prineslo?« ga je nedolžno vprašala
in povabila v hišo.

»Po Temeniški dolini sem se kisal,« je rekel in brž
kavsnil debel požirek hude pijače, »pa sem dejal, med
ljudi moram, še zgrešili bi me sicer. Tako ti kolovratim
že nekaj dni in gledam čudne stvari.«

»Kakove neki?« je popri jemala.

»Pri Jeraju v Velikem Gabru ti imajo polno hišo
lepih, zdravih deklet, pridnih in močnih pa že tako,
še graščinsko naložen senen voz bi speljali sami dve,
če bi ju zapregel vanj.«

»Beži, beži!«

»Spet drugod imajo fantov za ves pod. Hoj, če
dekleta in fantje skočijo vkup, bo svatb, da bom od
samega prepevanja ves hripav od pusta do pusta.«

»Kje pa imajo fantov toliko?«

»Pri Repniku na Cesti že in pri Pribilu tudi.«

»Kaj mi mar, saj jih ne poznam,« je otožno pre¬
molknila.

»Trlepove pa poznaš, kajne? Tudi tam jih je za
ves pod, saj veš.«

»Aha. Kako pa kaj na Trlepovini?«

»Za mlačev se pripravljajo, dosti strni so naželi.«

»Tudi kje drugje je tako,« mu je nejevoljno pre¬
trgala besede.


73

»Pa tisto Franco so omožili.«

»Omožili? Res?«

»Kaj je ne bi? Pridna je, všečna je, lepo doto ji je
frlep dal, njeno punčko pa k sebi vzel.«

Neža je rdela in molčala.

»Ali ti ni France še nič povedal?« je Matevžek zvito
primikal.

»Nič,« se ji je glas krhal. »Kaj pa zdaj delajo?«

»Velika dela so po večjem že postorili; tudi ajdo
so že vsejali in repo. Zdaj se s punčko igrajo, čisto jo
bodo razvadili, tako radi jo imajo. Le France se nekaj
drži, kakor bi ga pasli s samim presnim zeljem in
napajali s tolkovcem iz nezrelih lesnik.«

»Kaj je bolan, ka-li?« se je ustrašila.

»Zdrav ko hren. Pa saj ti sam lehko pove. Čemu
sprašuješ mene?«

»Ne pove, Matevžek, nič ne pove,« je zagnala
glasan jok.

»O ti netrlep ti!« se je delal. »Ali sta se kaj bola?«

Ni odgovorila, prevelika ihta ji je vzela besedo. Ma¬
tevžek jo je kakor omrl gledal.

»E, mladi ljudje, ki se imajo radi, so neumni kakor
bet,« je modroval. »Danes rijejo drug v drugega, da
ni za nikamor, jutri so si že sovraž in se kujajo za
prazen nič. Beži, beži, prismojena sta tudi vidva oba.
Čemu neki se bodeta že zdaj? Saj se bosta zadosti, ko
se ukleneta v zakonski jarem. — Ali si mu vsaj ti že
dala dobro besedo?«

Neža je molčala in še glasneje jokala.

»Le stoj, burovž netrlepni!« se je na videz jezil.
»Takih mu nadrobim, da me bo pomnil še tri dni po
vstajenju mesa!«

»Jejhata,« se je bala, »ne smeš, Matevžek, nobene
mu ne reci, preveč bi zameril.«

»No, pa mu jih to nedeljo v Malem Gabru povedi
ti sama. Saj veš, pater opat blagoslovi novi oltar v malo-
gabrovski cerkvi. Ljudi privre z vseh strani, pridi tudi
ti in pritisni Franceta.«

Neža je pokimala in si s predpasnikom obrisala
oči.

Matevžek je drugič kljunil brinovček in v mislih
zaklel, da je stiska baba trapasta vsaka. Greši, grdo

74

razžali tebe in tvoj rod, potlej pa še hoče, da bi po¬
klekal prednjo.

»Ne pridem!« je naposled rekla in se spet zjokala.

Da bi jo utešil, ji je začel praviti, kako je spod-
recaval stisko moro Krtuco.

»Matevžek, na, pij, dobro delo si storil!« se je
smehljala skozi solze.

Ni se upal več piti. »Francetu bo treba zdraviti
bolno ljubezen, bistro glavo moram imeti in gladek
jezik,« si je mislil in počasi šel.

XVIII.

Tisto nedeljo je v Malem Gabni res bil velik praz¬
nik, zijal se je vse črno nabralo iz stiške gospoščine
in od drugod.

Cerkvica svetega Mihaela, vsa ozaljšana in po¬
beljena, je kakor nova gledala po malogabrovskem polju.
Okoli nje so na tratini pekli kozličke in prašičke, pod
velikim šotorom iz bukovih in gabrovih vej je umen
Primskovčan pripravil sod domačega vina, da bi ga
po maši točil; pred mašo sta ga smela pokusiti samo
Vrbičev gospod in Matevžek, ker je Primskovčan pač
videl, da se menita s Francetom, sinom imenitnega
Trlepa.

»Matevžek. pij, kolikor držiš, samo Nežo mi spazi
in me hitro pokliči, ko pride,« je France skrivaj naročil
žejnemu pevčku, sam pa se je umeknil, sicer bi Neža
mislila, da jo je čakal.

Trlepi so že vse jutro imeli dosti skakanja za spo¬
doben sprejem stiškega opata.

»Ali vidite Trlepa, kako pokoncu hodi?« se je stiški
jezik strupeno spotikal.

»Ko bi se skrivati moral, če bi se sramovati še znal!«

»Kaj še! Saj je kar v hišo vzel tisto seme svojega
greha!«

»Pa tistile njegovi burovži tudi niso kaj prida,
punčko kar očitno prenašajo in si jo pulijo iz rok v
roke!«

A drugi, ki niso bili Stičani, so vedeli drugače.

»Nič ne pomaga, Trlepi so danes spet prav imenitni,«
so si kimali.


75

»O, Trlep je tič, pa je.«

»Lehko se napihuje, na njegovem svetu stoji cer¬
kvica, njegov rod jo je sezidal pred več sto leti.«

»In opata samega in kdor še bo z njim, dobo po maši
za mizo.«

»Le kako se naš pater opat more tako ponižati?« je
zavidljivo usekal stiški jezik.

»Ker je svet mož,« je starec s Temenice pribelil. »Saj
je tudi Jezus sam kruh lomil z malopridnim cestni¬
narjem.«

»Je, je, da bi ga spreobrnil; pater opat pa Trlepa
nikoli ne bo.«

»Kaj pa je Trlep storil takega?« se je vteknil Ma-
tevžek, ki je med Stičani zaman iskal Nežo in ujel, kar
so govorili.

»Kdo vpraša kaj tebe, zmene spoloversko?« so za¬
vreli. »S poti se spravi!«

»Že res, pijancu in stiškemu opravljivcu se ogni
tudi s senenim vozom!« je Matevžek pikal. »Umaknem
se tudi jaz, samo vedel bi še rad, ali naj stopim po
Trlepa, da mu v oči poveste, kar tako lepo veste.«

Stičani so onemeli, a sprožili bi nemara bili še kaj,
pa je ljud zagnal glas: »Gredo, gredo, že gredo!«

Iz hoste pred vasjo je po cesti zdrdrala opatova
kočija in se, še preden so se umirili in razmeknili, usta¬
vila pred Trlepovo hišo. Iz nje so stopili opat, dva patra
in šentviški župnik Ignacij Sebastijan Kralj.

Trlep in sinovi so jih spoštljivo pozdravili in jim
pripravili posodo, da bi si umili roke, preden bi se na¬
menili v cerkev.

»Kako je, oče Trlep?« je opat vprašal.

»Lep dan za vso sosesko, pater opat.«

»Ne mislim tega — kako je tebi, vprašam.«

»Dan bo prav lep tudi zame, če po maši z gospodi
ne odklonite nekoliko zajtrka v moji hiši. Za mizo potlej
že na jdeva še katero besedo.«

Opat je vabilo sprejel in se z gospodi napotil v
cerkvico, a spotoma mu je v misli na obred in mašo
vendarle uhajalo občudovanje: »Trlep je res Trlep! Kako
ti spretno postavlja besedo in kako moško in gosposko
vabi v goste!«

Po maši je z gospodi res sedel med Trlepi.

76

V veži je večala punčka, silila je v hišo, Ančka jo
je nerada prinesla noter.

Otročiček je stegoval ročice po Trlepu in njegovih
fantih, opat se je oziral proč, obraz mu je bil teman.

Trlep je opazil in je hudo zameril. »Kaj mu je
storil otrok, da ga še pogledati noče?« ga je grizlo. Mignil
je, Ančka ga je nesla spet ven.

Ali opat je misli in besede že obračal drugam in je
naravnost vprašal Trlepa:

»Kdaj prideta s Francetom snubit k Poberetu?«

»Kaj se mudi?«

»Mudi. Nograški bi vaju utegnil prehiteti.«

France je zinil, a rekel ni nič, le zardel je in pre¬
bledel.

»Če je tako, pa naj!« je Trlep godrnjavsnil. »Trlepi
se za nikomur ne mečejo.«

»No, no, kaj si voda, da precej planeš? Saj sem
rekel le kar tako.«

»Že prav, ali Tone je starejši, za njim bi se ženil
France,« ga je Trlep spretno spomnil.

»Da. Ondan sem govoril s Sotečanom,« ga je opat
precej razumel, »pa ne da do sebe. Zaradi pisanja, ki
ga Slabe neki spet hoče poslati cesarju, kar besni. Cesar¬
ski novi postavi, pravi, se ne ukloni, davščino, tlako in
desetino hoče še po starem in Toneta ne mara na Slabe-
tovo domačijo.«

Tone je vzdihni! in pobesil glavo.

»Videli bomo,« je Trlep trdo rekel, »kdo ima daljšo
roko: on ali cesar! Če se bo krajinški gospod še kaj dosti
rebril, utegne res še kako pisanje sfrleti do cesarja.«

Opat je molčal; čez čas je rekel:

»Zgrda se taka stvar ne uravna rada. Bolje bi bilo
potrpeti še kakov čas, a medtem Franceta kam priženiti,
če se je Neži res že čisto skuja!«

»S Francetom sva že bila v Stični. Pobereta še ni
bilo v Mali Gaber. Najprej je treba zgladiti zdraho, ki
je nismo zakurili mi.«

»Hm, trmoglavec je on, svojeglavka je ona. Sicer pa
vendar mora snubiti ženin, ne pa nevesta.«

»Zakaj ne mečite tudi nje, pater opat?«

»Kaj veš, da je ne? Pa tudi sama se hudo pokori za
tisto žlobudravost.«

77

»Brez muke ni moke,« je razumel župnik, »brez
snubitve ni ženitve.«

»Zdraho, kakor je nerodna, je vendarle treba ugla-
diti,« je Trlep gnal svojo.

Čez dolgo je opat vendar sprevidel, da se mož ne
bo krivil in da se tudi France lepo mehča, le očitno po¬
nižati se še nočeta.

XIX.

Okoli cerkve je postalo prav živo. Tudi godci so
prišli odnelcod, le zagosti se niso upali, dokler gospodje
ne umaknejo peta.

Gospodje so se odpeljali. Trlep je obstal med sinovi
in se zamislil. Prebito ga je grelo, kar mu je opat povedal
o Sotečanu. Misli je predeval sem, tja, take pa, da bi
dejal, tale je prava, si le ni mogel ukresati.

»Tone,« se je naposled odločil, »pokliči Vrbičevega
gospoda, pokliči, morda jo ugene on, kaj bi bilo Slabetu
storiti zdaj.«

»Hm, do okrožnega glavarja v Novem mestu naj
stopi, pa bo,« je Vrbičev gospod svetoval. »Sotečan se
upira cesarskim postavam, a glavarju je skrbeti, da se
natančno izpolnujejo vse cesarske postave.«

»Tako menite, da bi glavar privil SotečanaP«

»Bi, posebno, če se Slabe ne bo krčil za nekaj gol¬
dinarjev.«

Po kratkem posvetu so poklicali Matevžka in mu
veleli, naj se urno napase in ne preveč napije.

»Do Slabeta jo ustrizi brez zamude,« mu je Trlep
potlej zabičeval, »prej ko prej naj pride v Mali Gaber,
mu reci, veliko novico da mu moram povedati.«

Matevžku je dosti bilo do slavja, ki se je razživelo
okoli cerkvice, ko so gospodje odšli. Križ božji, pil ni
skoraj še nič, s tistim pol bokalom si je v želodcu za-
močil komaj dno, zdajle bi teklo vanj kakor po žlebu —
na, pa te poženo na pusto samošno pot.

»Če pravite, že skočim,« je mencal, »a Vrbičev go¬
spod bi to stvar opravil bolje in hitreje.«

»Meni je Sotečan gorak za pisanje, ki smo ga na¬
pravili, da bi ga poslali do cesarja,« je Vrbičev gospod
zmajeval. »Sotečanovi biriči bi me utegnili spraviti pod
devet ključavnic, preden bi prišel do Slabeta.«

78

»Da,« je Trlep razumel, »ni drugače: ti, Matevžek,
moraš tja.«

Tako se je Matevžek po bližnjicah napotil v Suho
Krajino.

»Poloni reci...« je Tone skočil za njim, »aha ...
tako ji reci..., da se je zmerom spominjam ...«

»Če le ne pozabim,« je nejevoljni možiček kimal kar
dalje gredoč.

Ko je prišel do Krajinskih Sel, se mu ni več mudilo:
počival je pri znancih in si primakal suhi jezik, a malo
pred mrakom je že bil pri Slabetu.

Slabe ga je molče poslušal.

»Kaj je Trlep bil dobre volje, ko ti je velel semkaj?«
je naposled vprašal, da bi sprevidel, ali bo novica dobra
ali bo slaba.

»Kakove volje je bil, ne vem, a držal se je, kakor
bi bil glistav; pa tak je zmerom, če ni tudi zagoveden in
siten.«

»Hm. Kar precej ne pojdem,« je Slabe poniglavo
rekel. »Krava zdaj zdaj stori, ne morem zdoma.«

»Veš, zdi se mi, da bi ti rad povedal nekaj o tvoji
ženitvi.«

»Čeprav, krave ne morem pustiti take, še obnjo bi

bil.«

»Pa počakajva, saj menda res ne gori s tisto novico.«

»Ne, jutri se vrni ti sam in povej, da pridem precej,«
je odločil in stopil v hlev, da bi videl, ali se krava že
pripravlja.

»Tudi zate imam novico,« se je Matevžek zdaj do¬
brikal Poloni, ki mu je stregla z jedjo in pijačo. »Ker
si tako dobrih rok, ti jo povem še kar gorko,« je blebetal
in lagal, kako je Tone mendral za njim in mu naročal
pozdravov sto in sto'

»Nekaj je res, nekaj se lažeš,« je rdela vsa vesela.

»O, prav do semkaj bi bil primendral, če je jaz ne
bi bil ucvrl kar na ves splav, da bi ti jih prinesel še
lepo mokre in gorke.«

Polona se je od sreče tiho smejala.

Krava do drugega dne še ni storila, Slabeta je bolj
in bol j skrbelo.

»O, da se prej nisem spomnil!« je Matevžek poskočil
in si segel v žep. »Na tole podobico, blagoslovljena je

79

nalašč za živincad, v žrelo jo porini kravi, da jo požre,
pa bo kmalu in vse srečno.«

»Kaj jo res imaš?« se je Slabe obveselil. »Saj sem
takih podobic sam imel več, pa sem jih razdal sosedom.«

Matevžek je videl, da se mu bo samemu vračati v
Mali Gaber.

»Škoda,« mu je tiho hodilo na smeh, »še takih po¬
dobic bi potreboval, da bi z njimi modril zaljubljene
ljudi.«

Pa res. Mladost je norost, rajši skače čez vodo kakor
hodi čez most. Kaj tak človek hoče, nikoli ne veš. Ali se
dela, da mu je več do krave ko do babe, ali pa očitno
brenči in nori — kakor France in Neža .. .

»Kako se neki še razmota vse to?« je premišljeval,
ko ga je Polona poklicala k južini.

XX.

Tisto lepo nedeljo je France bil kaj slabe volje.
Ujedalo ga je, ker med Stičani, ki so bili prišli v Mali
Gaber, prav Neže ni bilo... O, danes bi se bil umečil,
samo pogledala naj bi ga bila. .. Zakaj ni prišla? Prav
gotovo: Nograški se slini okoli nje ... še pretenta jo, če
je že ni!

»Vedeti hočem, kaj je!« ga je huda misel dregala
prav do srca. »Samo vedeti, pa naj je, kar je!«

Rad bi bil spet Matevžka poslal na prežo, pa ga
bilo ni. Tako se je odločil, da stopi sam.

»Vedeti hočem,« ga je čezdalje huje grelo. Le očetu
še mora povedati, kam ga žene zbegano srce.

A Trlep je malo prej s Tonetom in Janezom go¬
drnjaje šel na tratino pred cerkvijo. Slavje, ki se je
tu paslo, mu ni bilo več všeč. Nekaj časa je mož mirno
gledal in bolj od strani poslušal prevesele ljudi, naposled
pa je stopil mednje in se ujezil na glas:

»Stojte, ljudje božji, dosti, preveč je že tega hrupa
— pred cerkvijo ste!«

»E, pusti jim veselje, cerkvice ti ne zapijo in ne
požro!« se je upiral jezičen Šentvidec.

»Aha; človek tako le malokdaj užije tren veselja,«
je pritegoval veseljak. »Saj so menihi že mrknili in za
varuha krščanskih čednosti gotovo niso postavili tebe!«

80

Vinjeni veseljaki so se poredno smejali. Tudi Trle-
povi sinovi so čutili, kam te besede merijo, in so od togote
puhali.

»Še katero tako mi zini, pa ti raztolčem smrček!« je
France planil, bratje pa za njim.

»Mir! Nobenih nerodnosti!« jih je oče zadirčno usta¬
vil. »A vi,« se je obrnil v ljudi, »si vendar dajte do¬
povedati, da ste na mojem svetu, če vam posvečena
cerkev že nič ni.«

Sinovi so pokorno odstopili. Vse je umolknilo.

»Trlep je povedal pravo,« se je oglasil Temeničan.
»Tu res ni krčme ne svatbe, godete in plešete pa. Za
vso sosesko bi bila sramota, če bi še kaj dlje vreli s pitjem
in vpitjem.«

Trlep je molčal in grdo gledal, upirati se mu nihče
ni več upal. Gruča za gručo se je trgala iz onemele
množice, pred cerkvijo kmalu ni bilo nikogar več.

»Ali niste bili nekoliko pretrdi?« je Janezu bilo
žal veselih ljudi.

»Sicer bi pater opat pestil mene,« je Trlep odmaje-
val, »in opravljivci vse gospoščine bi jezik brusili ob
nas.«

»V Stično bi skočil,« je France zdaj povedal. »Kaj
pravite ? «

Trlep je molče pokimal. Všeč mu je bilo, da se
sin meči. Prigovarjati mu ni več hotel. »Sam naj si
trebi steze,«- si je mislil in še enkrat pokimal.

Francetu so se misli tja do Šentvida kodrčale v čudni
zmesi. Ljubezen se je bola s trlepovsko občutljivostjo in
z vročo ljubosumnostjo.

»Nič ji ni do mene,« si je vrtal po veliki srčni rani;
»nič, sicer bi bila prišla.«

Sredi Šentvida je postal in togotno s peto udaril
ob tla.

»Čemu bi še rinil za njo, če ji do mene nič ni?«

Tako je stal in ni vedel, kaj bi. Nazaj ni smel,
oče bi bili hudi; naprej ni hotel, ponižanja se je bal,
še bolj pa resnice, da ga je Neža pozabila in se v
Nograškega zameknila.

v *

81

Iz velike krčme je grmel trušč glasnega govorjenja.

Stičani so se, gredoč iz Malega Gabra, tu ustavili,
da bi si z vinom dušo privezali in da bi se po stari
navadi nekoliko ponorčevali s hudimi Šentvidci; pa ti
sami so imeli zadosti oster jezik in so se meniškim baj¬
tarjem kačjepično odrezovali.

»Menihi se nemara le pobero iz Stične,« so se Stičani
potlej menili. »Z ljudmi so bolj in bolj prijazni, kakor
da jim poje že za slovo.«

»Da, še pater opat se je zbogal s Trlepom, čeprav
je dosihmal vanj ščuval patra Pavla, ki bi najrajši vse
za lase zvlekel v nebesa.«

»Hoj, unesel se je opatek, unesel, sicer ne bi bil
Trlepovi cerkvi podaril novega oltarja.«

»Kajpa, sprevidel je, da ne užene zagovednega
Trlepa, in se je lepo vdal.«

»O, Trlep je res kavelj. Saj ste ga videli, kako
moško se je ves čas držal in da so se mu vnanji ljudje
skoraj kar odkrivali.«

»Še tehle gosposkih Šentvidcev se nihče ne bi znal
tako postaviti.«

»E, kaj Šentvidci! Sama prevzeti ja jih je, nerodni
pa so kakor tnalo v drvarnici.«

»A Trlep ti je hlačal z gospodi in se menil s samim
patrom opatom, kakor bi jim bil enak ali kakor bi bil
graščak Malega in Velikega Gabra.«

»Ti, če jih le ni navrtal za kakovo njivo, da bi
mu jo zapisali, preden pojdejo? Premogočno se je držal,
ko so sedali v kočijo, preden so se odpeljali.«

»Trlep je res zvit in ubrisane glave, po meniški
zemlji pa le ne bo šaril — stiška zemlja gre Stičanom!«

Napomenek o zemlji jih je ugreval bolj in bolj. Vsi
hripavi so vpili in se dušali, da je bilo že kar grdo.

»Pa kar kmalu bo treba pošegetati menihe.« se je
drl močan in prav glasan Stičan, »tako pošegetati, da
povedo, kaj mislijo, sicer jo res razdado, preden jim
Stična da slovo!«

»Na merek moraš vzeti tudi Šentvidce. Zemlje so
lačni, oči, le poglejte, se jim že kar svetijo kakor sta¬
remu volku, ki preži na jagnjička.«

»Saj res. Kar takle Šentvidec zagrabi, ti drži kakor
Trlep in ne izpusti nikoli več.«

6

Več. 90.

82

»E, kar molčite, stiski štorovci,« so jih Šentvidci
de vali v nič; »če menihov ne bi bilo, še jesti ne bi imeli
kaj!«

»In bi hodili prosit k vam, kajne?«

»Komaj, saj ne bi nič dobili,« je še drug Stičan
pikal; »Šentvidci sami niso nikoli siti, čeprav hodijo
pokoncu kakor bos cigan po Zagrebu.«

»In noben Stičan še ni beračil po Šentvidu.«

»Ni, ker zmerom na porti stoji,« so se Šentvidci
smejali. »Ko menihov ne bo več, bo pa beračil po Šent¬
vidu in povsod drugod.«

»Na porti stoji? Saj ne more do nje, toliko šent¬
viških malharjev se gnete pred njo.«

»Nikar no,« so se Šentvidci branili, »porta je čisto
vaša. Ni ga dneva, da ne bi lizali meniških skled in da
ne bi tiščali za menihi in ljudi opravljali.«

Stičanom je za trenutek vzelo sapo, a Šentvidec je
že vščenil:

»Pa res. Saj ste se, pravijo, ono leto lotili še opata
samega in ga obrekli tako grdo, da vas je kar cesarica
morala udariti po opravljivem smrčku.«

»In vendar je vsakemu Stičanu jezik še zmerom
tako dolg, da se ga za cel vatel vleče za njim.«

»Le koga boste objedali, ko menihov več ne bo?«

»Nihče ne ve, ali res pojdejo proč,« so se Stičani
slabo branili.

»Pojdejo,« so jih Šentvidci dalje pestili, »siti so
vašega podrepništva in opravljanja. Samo vemo ne,
kam se obrnejo.«

»V Šentvid — kam pa?«

»Prej so bili tu ko v Stični.«

»Bili, bili; pa so vas imeli kmalu zadosti, tako ste
samogoltni in skopariti.«

»O, ko pojdejo, bodo lehko nosili, kar ste jim zvlekli
s svojih pustih lazov.«

»Šentvidci jim prav gotovo ne boste dokladali!« je
pikal Pobere, ki je med vsemi bil najbolj žlobudrav,
»Kar je iz Šentvida, ni dosti prida.«

»Zeta bi pa le rad iz naših krajev, kajne, Po¬
bere?«

Pobereta je hudo poparilo, nobene prave ni precej
vedel ziniti.

83

»O, vemo, da bi ga rad, pa ga ne doboš. Kdo neki
bi se ženil s stiškimi svetopetkami, ki so najbolj pri¬
skutne in opravljive babe na svetu?«

»Če so res svetopetke, naj le bodo,« je Pobere spet
vpil; »zato pa med njimi ni malopridnic, kakršne so
Šentvidke.«

»Kaj veš slabega o naših ženskah?« so Šentvidci
poskočili. »Kar brž razodeni, podrepnik meniški, sicer
jo doboš po opravljivem stiškem gobcu!«

Pobere je začutil, da je zinil preveč. V zadregi se
je ozrl po Stičanih, pa ti so molčali in oči umikali.

»Šentviška dekleta so lehko lepe: če sonce posije,
v senco zbeže,« je pameten Šentvidec zapel, da bi ugladil
sitno zdraho.

A Pobere bi bil nemara res katero pobral, pa so se
vrata odprla prav na široko, čez prag je počasi stopil
Trlepov France in se ozrl po vseh obenem.

»Precej sem vedel, da bo Trlep,« je Stičan glasno
pičil; »samo Trlepi odpirajo tako mogočno.«

»Zato pa so Trlepi!« ga je Šentvidec zavrnil.

»Kaj boste vi! Za vrata imate leso in jo kar od-
slanjate. Prava vrata vidite samo, kadar na porti bera¬
čite,« je še drug Šentvidec pomagal.

»France, sem pojdi — na, pij!« so ga Šentvidci
vabili.

A France je še zmerom mirno stal in se po sili
smehljal.

»O France, kaj si res ti?« je Pobere poskočil za
mizo. »Kako sem vesel, da te vidim! — Na, pij no in
vesel bodi med nami.«

»Precej, precej,« mu je ta pokimal in sel med Šent-
vidce, da zamere ne bi bilo, ker so ga prvi povabili.

»Dobro zdravje, France — pij!« so mu napivali.

»I, kaj pa te je prineslo semkaj danes, ko imate v
Malem Gabru tak praznik?«

»O, Mali Gaber ni kar tako,« je kimal Šentvidec. »Za
Trlepa in njegovo cerkev ve pol dežele.«

»Tudi Stična se spogleduje z Gabrovci,« je Temeni-
čan pritegoval. »Pater opat rad zdrsne mednje in tistile
Pobere kar na debelo požira, kadar se mu sanja o njih.«

France je v zadregi drugam redal besede in se po
strani oziral v Stičane.

* * *

6 *

84

A ti so se že menili o vremenu in letini, le Pobere
ga je ves čas prijazno držal z očmi.

France je vesel opazil ljubeče poglede.

»Nemara bi govoril rad z menoj?« si je mislil. »Ne
zamerite, saj se precej vrnem,« je pokimal Šentvidcem,
vstal in sedel k Poberetu.

»O France!« ga je ta udaril po rami in mu natočil
vina. »Kako je kaj, kako? Dolgo se že nisva videla.«

»Pa bi bili danes prišli v Mali Gaber.«

»Predaleč je za moje noge, vidiš.«

»Tudi Neže menda ni bilo?«

»Neže? Saj ne more zdoma, gospodinjiti mora, veš.
Rada bi bila prišla oba, kar pozaldeniti in iti pa le
nisva mogla. Dom varovati, živino opravljati in prašiče
hraniti vendar mora kdo, kajne?«

France je sprevidel, da je tako. Srce se mu je
mirilo, misli, lepe in že čisto spravljive, so se mu
smehljale na obrazu.

»Kaj ni tako, ka-li, da se smehljaš?« je Pobereta
grelo.

»Seveda je, pa vendar je škoda, da našega slavja
nista videla tudi vidva. Zglasita se kaj posihmal. Cerkev
je kakor nova.«

»Saj pravim, noge me slabo nosijo. Še do tod se ne
bi bil spustil, če mi ne bi bilo kupiti nekaj jermenčkov
za glože — čepe je treba pripraviti, mlačev se bliža.«

»E, kaj, trdni ste še, hvala Bogu.«

»Trden? Bil. Zdaj pa me že skrbi tale kratka pot,
kako jo bom zmagoval od tod. Spremi me malo, spremi,
da se kaj pomeniva, saj se že lep čas nisva nič.«

France ni mogel odreči; še vesel je bil, da pride iz
prepirljive krčme in morda kaj zve o Neži.

»France,« so se Šentvidci posmehovali za njima,
»pazi, Stičan je!«

»In zeta si išče, glej, da ne premoti tebe.«

»Ne daj se, saj jo poznaš, tisto Nežo nežasto.«

Franceta je grabilo, ker so se spotikali tudi ob Nežo.
Zarohnel bi bil, pa se je bal. da ne bi sprožil še hujših
bodic.

Tudi Poberetu je bilo čez glavo, pa vendar je bil
vesel, da se je izmuznil Šentvidcem in da zdajle lehko
pretiplje Franceta.


85

»Ne delaš prav, France, da veš,« se je spotoma ozrl
v fanta.

»Kaj sem storil takega?« ga je ta brezasto po¬
gledal.

»Kaj? Najprej mi obletuješ hčer in ji blodiš pamet,
potlej se pa kujaš in jo spravljaš v jezike. Zakaj?«

»Saj veste,« je po dolgem molku rekel skoraj trdo.

»Prav in lepo, da imaš očeta tako rad, prav pa ni,
da še kuhaš jezo in da ne daš do sebe.«

»Kako ne dam?«

»Še pater opat te ni umečil, umikaš se, ni te več
blizu. In nič ne misliš, da mi tako edinega otroka sprav¬
ljaš ob dobro ime.«

France je potrt molčal in težko dihal.

»Kaj meniš, da je Neža brez srca?« je Pobere po-
prijemal. »Saj ti še povedati ne morem, kako je revi
hudo.«

»Eno samo lepo besedo naj bi mi bila privoščila
in umeknila tisto, no, kar je tačas zinila, pa bi bilo
dobro. Pa je ni in nobene stopnje ni storila, da bi jo.«

»Kaj naj bi tekala za teboj?«

»Saj tudi vi danes še na slavje niste hoteli priti,
da vam ne bi bilo treba obiskati naše užaljene hiše!«

»Užalil je nisem jaz; tudi Neža prav za prav ne.
Samo tebi je po neumnem rekla, kar so ji natrobezljale
opravljive stiške babe. In če ti ne bi bil taka vihra,
bi bil lehko sam sprevidel, da je tako.«

France je v zadregi molčal.

»Nemara misliš, da naši hiši ni nič do časti in
dobrega imena?«

»Nikoli in nikjer nisem rekel žal besede zoper vas.«

»Verjamem, nisi, svet se pa le posmehuje Neži in
meni — anti slišal si otodile. Nak, ne delaš prav, France,
ne delaš, pa je.«

»Oče, če sem storil res kaj napačnega, precej rad
popravim; storita to tudi Neža in vi.«

»Neža in jaz veva, da morava tvojemu očetu reči
dobro besedo, in jo tudi bova, ko pridemo vkup.«

»Zaradi nje oče ne bodo brusili vašega praga.«

»Torej: Neža in jaz naj se brž ko brž pražnje oble¬
čeva in na ves splav pritečeva snubit?« se je Pobere
posmehnil. »Kdaj že smeva priti, ljubi ženin?«

86

Francetu je bilo sitno. Ni vedel, kaj bi odvrnil; le
to je čutil, da mu mož po pravici drobi toliko hudih.
Trmoglavo je molčal in gredoč smukal mladovje iz
grmičja, ki se je pobešalo na pot.

»Pa še to ti povem, France,« je Pobere postal in ga
možato pogledal: »Nikar ne misli, da ti Nežo ponujam.
Moja domačija, saj veš, ni bogve kaj, priženil bi se
vendar marsikdo rad, najrajši morda pa Nograški —

Franceta je speklo, kar ustavil se je in togotno puh¬
nil skozi nosnice.

»Ali jo je že snubil pri vas?« je hropel.

»Otrok mi trpi prehude muke in mene, očeta, srce
boli, ko to gledam,« se je Pobere umikal. »Če se misliš
še kujati, le se, samo povedati moraš.«

»Ker moram, pa povem,« je France skoraj zavpil:
»Oče, samo zvem naj, da Nežo zvajate s kom drugim,
pa pridem z brati in s sto Gabrovci in vam Poberevino
in vso Stično raztolčem v sončni prah!«

»Če si kaj moža, zdaj pojdi z menoj!« se je Pobere
komaj vidno smehljal.

»Ne morem, zdajle ne morem.«

France je res čutil, da ne bi mogel stopiti pred Nežo,
previsoka je še bila pregraja med njo in njim.

»Kakor veš in znaš,« je mož odrezano rekel in se ozrl
kvišku. Sonce se je že močno nagibalo, a škrjanček je
z neba še srebrno zvonil, v hosti so mu pritrkovali ščin-
kovci in strnadi.

France spet ni vedel, kaj bi rekel. Nak, zdajle res ne
bi mogel v Stično, pot mu je bila zaman. Šel je še za
lučaj daleč, potlej pa se je pod Gradiščem poslovil in
obrnil proti domu.

»Pa si hitro opravil,« se mu je oče doma začudil.

»Saj nisem,« je zamomljal in povedal, kje je bil in
s kom.

»V krčmi? Kaj ti je bilo iskati ondi?«

»Po tistih Poberetovih besedah potlej se mi je pot
kar utrgala.«

»Ali si mislil, da ti Neža priteče kar naproti?«

»Pa pojdiva snubit, če je volja tudi vas.«

»Obe roki ti je Pobere dajal, pa si bil, netrlep, ne->
mara pijan ali pa slep. Kaj misliš, da te bom zdaj jaz za
ušesa vlekel tja kakor prašiča iz hleva? Zravnaj, kar si

87


skrivil, prej ne pojdeva, še odkimati bi sicer nama uteg¬
nil — zameril si se res zadosti.«

France se je po večerji in molitvi potrt splazil v
senico, zaspati pa vso noč ni mogel, anti hude skrbi so
mu dramile vroče oči. V dolini ob Temenici so peli po¬
nočujoči fantje, iz Žubine so se jim z ukanjem oglašali
vrstniki, na hruški za senico je strašil čuk.

»Škoda, Matevžka bi bil moral počakati, on bi bil
opravil bolje,« si je očital. »Oče pravijo prav, Pobere
mi je ponujal obe roki, pa mu še odgovarjati nisem prav
znal.«

Drugi dan so pospravljali okoli cerkvice.

»Kaj je, da Slabeta še ni?« jih je skrbelo.

»Vsaj Matevžek bi se bil že lehko vrnil.«

»Dosti znancev ima povsod. Poje, pije kje in misli,
da prvi izza mize vstati ne sme.«

»Ali pa je kaj izžežnjal in so ga Sotečanovi biriči
priprli?« je skrbelo Toneta. »Klama, klamasta!«

Skrbelo jih je ves dan, posebno Tone je poniglavih
Prebito bi se zamotala ženitev s Polono, če je Sotečan
kaj pricvrknil Slabeta.

» Jutrišnji dan strpim še kako,« je po večerji pri
ulnjaku tkal vroče misli, »potlej pa zdrsnem sam tja.«

XXI.

Matevžek se je drugi dan, kakor mu je Slabe velel,
precej po južini vračal v Mali Gaber.

Polona ga je z jedjo in s primako okrepila in mu
za Toneta naročila sto in sto skrbi, da si vseh tistih
čudnih besedi še pol zapomnil ni.

»Prebito bomo še veseli,« se je spotoma menil sam
s seboj. »Tone se zasuče s Polono, sam tudi Janez ne
ostane, a France se prismoli na Poberevino! Kaj se mi
mara, ne bo mi je sile za streho in skledo.«

Pot mu ni bila spešna. Vsaka vasica ga je gostila
in mudila in nobena ga ni pojila z vodo, ko jim je pravil
novice in prepeval lepega tudi obaltne pesmi.

Od vasi do vasi je postajal zgovornejši, hodil je bolj
počasi, postajal in se oziral po hribovitem svetu.

Oni teden je tu neka j deževalo. Krajinske njivice so
si opomogle in hoste ozelenele.

88

Svet se je že zavijal v trden mrak, ko je s Pristavice
klamal proti Malemu Gabru in zašaral v hraščino in
smrečje nad Kuščarjekom.

»Kar todle jo mahnem, da prej ko prej bušim med
Trlepe,« se je spotikal ob korenine, ki so kakor žile na
stari roki preprezale stezo. »Morda me že težko čakajo?
O, da bi od včeraj le še kaj vina imeli pri hiši!«

V hosti je bila tema, noč se je čisto zaprla, nobene
zvezde ni bilo zunaj. Steza, ki jo je sicer poznal dobro,
se mu je zgubila. Po drevju je škrabljalo, v vejevju se
je otožno oglašal čuk, iz trhle in suhe štorovine je tu,
tam pobleščavalo čudno svetlikanje.

Strah ga je postajalo, nikamor več se ni upal ozreti
in žejen je bil kakor duša v vicah.

»Križani Bog, kje sem, da nikamor ne pridem?« je
obupaval. Hitro bi bil rad prišel do pijače pri Trlepu,
pa se je ponevedoma le motal in sukal skoraj na istem
mestu in se bal kakor krava, ko brodi čez vodo.

»Saj vem,« je od strahu drhtel, »vešče, preklete
babe čarovniške, me motijo, da ne najdem poti iz boste.
Moč imajo do mene to noč, ker molka nimam s seboj,
zgubil sem ga na slavju. Pa le stojte, mene že ne zmo¬
rete.«

Začel je peti, a glas, slab in komaj slišen, se mu
je tresel od velike groze.

»Nate, hudičevke, ali veste zdaj, kdo sem in da
se vas ne bojim?« je hripavo jaskal. »Petelina spoznaš
po grebenu, mene pa po petju!«

Kar ti nenadno dihne veter, strahotna hosta za¬
hrope; v temo, da bi dlje segel ko videl, mu nad glavo
skovikne čuk, že tako preplašeni Matevžek skoraj po¬
čene od strahu, izpod nog pa se mu sproži kamen in se
zatrklja nekamo daleč in globoko.

»Jezus Nazarenski, saj sem nad pečinami v Kuščar-
jeku!« je zavpil, dotipal staro smreko in jo objel z
obema rokama. »Pomagajte, ljudje, pomagajte!« je tulil
na pomagaj, da je odmevalo po vsej dolini od Ceste do
Malega Gabra.

Trlepovi fantje so se spravljali spat.

»Kaj pa je to?« so poslušali. »Nekdo je v sili.«

Brž so s poda pobrali vsak svoj cepec in se na ves
splav zadrevil proti Kuščarjeku.

89

A tam so že fantje s Ceste otimali Matevžka.

»Štorkljež, nerodni, skoraj ob stezi v dolino se zgu-
boš!« so nejevoljni režali vanj.

»Vešče, babe čarovnice, so me omotile in zvodile,
da se še geniti nisem upal več.«

»E, ti in tvoje vešče! Kaj si jih videl?«

»To je da, pa samo oči, ki je iz njih žarelo, da se
je kar bliskalo,« je Matevžek lagal. »In smrdele so kakor
star zaprtek, iz pekla samega ne smrdi huje, kadar ga
kidajo.«

»Če pater opat zve o tehle tvojih veščah, te spod¬
reca, da ne najdeš več poti do porte.«

»Da, kdor veruje v duhove in čarovnije, se menihom
zameri.«

»Tudi samemu patru opatu bi se tresla kuta, če bi
'mu čarovnice bile nakanile takih, kakršnih so jih nocoj
meni! «

»Strahopetec si, bab se bojiš, pa je.«

»Kdor pravi, da se ne boji babe, volka in duha, ta
grdo laže.«

»Ali pa si bil pijan?«

»Mož, ki sem pri njem bil, je res duša. da človeka
ne pusti žejnega iz hiše; ali pijanega me ni videl. Tudi
spotoma doboš ljudi, ki vedo, da je krščansko dobro delo
usmiljenja, žejnega napojiti; napil pa se nisem.«

»Napil, napil! In v pijanosti zašel in na pomagaj
sklical ljudi iz dveh vasi.«

»Pod trto sem se rodil, vse življenje ga pil, pa bi
me bilo tisto malo primake spravilo ob um in noge?«

»No, da si le živ in cel — strah že še prespiš,« se
je Trlepov Nace smejal.

»Kar pojdimo,« je silil Tone, ki bi bil že rad zvedel
še kaj drugega.

»Bog vam povrni in ljuba Mati božja,« se je Ma¬
tevžek zahvaljeval vsem obenem.

»Že dobro. Samo ne tuli več, kadar te bo spet strah
noči in bab.«

In so se razšli: Cčščani na levo, Gabrovci z Ma-
tevžkom na desno.

»Zakaj si se tako dolgo motil pri Slabetu ali kje in
še zdaj prišel sam?« je Tone dregnil od sramu molčečega
pevčka. »Počasen si kakor sveto olje.«

90

»Biba leze, tovor nese. To in vse do zadnje dlake
razpovem tistemu, ki me je z imenitnega slavja pognal
v tako daljo.«

»Saj lakote in žeje menda nisi trpel, kajne?«

»Zato pa sem žejen zdajle in ves hromoten, da ne
vem, kako da še hodim. Kaj menite, dolgo in nevarno
pot sem prehodil danes.«

»Le potrpi, mokrote je še nekaj v mehu, da ti duša
spet leže počez.«

»Za te krščanske besede, vedečni Tone, ti rad po¬
vem, da se Poloni vse noči sanja o tebi, podnevi pa od
nepočakanosti brska in milo koklja kakor koklja, ki se
ji hudo mudi na gnezdo.«

»Polona ni vešča, na miru mi jo pusti!« ga je Tone
nejevoljno dregnil v rebra, da je možiček skoraj omahnil
po tleh.

Naposled je le začel po malem praviti, zakaj Slabe
ni prišel že z njim, a Trlepu in Vrbičevemu gospodu je
potlej vse razpovedal še bolj na drobno.

XXII.

Že drugo dopoldne prav zavred je prišel tudi Slabe.

Trlep mu je razodel, kaj je povedal pater opat,
Vrbičev gospod pa svetoval, naj stopi do okrožnega gla¬
varja v Novem mestu.

»Velik gospod je,« je Slabe preudarjal. »Ali pridem
do njega?«

»Prideš, če moško vprašaš po njem,« mu je Vrbičev
gospod kuril. »A če bo kaj režal vate, rohni tudi ti in
zvenči z goldinarji v žepu. Z goldinarčki ne skopari,
razmetuj jih pa tudi ne.«

»Kaj se pravica mora kupovati?«

»Včasih že,« se je stari perogrizec smehljal. »Po¬
gajaj se kakor na sejmu, pa bo prav.«

»Kakova gosposka pa je to, da se mora človek še
bosti in pogajati za pisano cesarsko postavo?«

»Seveda ni taka, kakršna je meniška, ki te le pe¬
stuje,« se je starec posmehnil in z očmi trenil v Trlepa.

Trlep je molčal in gledal pod mizo.

»In kdo jih plačuje, gosposke hlapce?« se je Slabe
ogreval. »Ali ne mi, ki jim znašamo davke, vse davke,

91

prve in druge roke? Kaj smo mi tu zaradi njih, ali so
oni zaradi nas?«

»Kar pusti,« se je Vrbičev gospod smehljal. »Ko se
vrneš, boš vedel tudi to.«

»Spočij se in kar odtod stopi v Novo mesto,« je Irlep
svetoval. »Če denarja nimaš s seboj, jaz ti ga dam —
samo časa ne trati.«

»Pot tja dol in nazaj me zamudi dva, tri dni; Po¬
lona ne bo vedela, kje sem.«

»Brez skrbi, že jutri zve; sam zdrsnem tja.«

»Saj bi lehko šel jaz,« je Tone popal.

Trlep ga je pisano pogledal.

»Neumno sem čveknil,« je sin spoznal in zardel.

»Kaj pa, če bi šel jaz?« je France popravljal. »Da
vam ne bi bilo treba hoditi daljne poti.«

»Z njim bi šel tudi jaz,« se je še Nace ponujal.

»Saj res,« je bilo Slabetu všeč. »Pojdita vidva.«

Trlep je mislil že drugam. »Ali ni, da bi človek
zdivjal?« je naposled udaril ob mizo. »Pravica je ob tebi,
doseči pa je zlepa ne moreš!«

»O, prav kmalu jo zgrabim z obema rokama, če je
le še živa in prava!« je Slabe trdo rekel. »Ali pa res še
pojdem do cesarja!«

»Da, takih nadrobi glavarju, pa boš videl, kako
hitro se umeči,« je Vrbičev gospod ščuval. »Kdor obu¬
puje, ne zmaguje!«

»Ali ni čudno, da sam pater opat ni mogel ukriviti
Sotečana?« se je Slabe domislil. »Njegova beseda je
zmerom in povsod toliko zalegla.«

»Hm, kaj hočeš,« je Vrbičev gospod vedel. »Čas se
je obrnil, Sotečan ve, da cesarski možje izpodrezujejo
stiške menihe, tako je tudi pater opat ob vso moč.«

»Škoda za nas vse,« je Tone pogledal v tla. »Od rodu
do rodu se spomni, kako so menihi zmerom pomagali
svojim in drugim ljudem.«

»E, kaj!« je Trlep držal svojo misel. »Kdo bi gledal
nazaj, glejmo naprej! Navadimo se, da nam je živeti iz
svoje moči. Ne prosjačimo več milosti in podpore —
hlapčevsko je to! Sami si zavihajmo rokave in delajmo,
pa bo!«

»Vse prav,« je Vrbičev gospod momljal in si počasi
molzel osivelo brado. »Res je vendar tudi, da Slabetu

92


ne bi bilo treba kupovati pravice pri novomeškem gla¬
varju, če bi naši menihi še imeli staro moč.«

Trlep je molčal in gledal skozi okno.

»Da,« je Slabe vzdihoval. »In še vem ne, ali jo bom
kupiti mogel. Vrana vrani ne izkljuje oči.«

XXIII.

Prav tisto jutro sta se z brzim poštnim vozom iz
Ljubljane proti Novemu mestu odpeljala Anton Linhart
in Martin Kuralt. Graščak na Grmu in graščak na Strugi
sta ju že dolgo vabila v goste. Kuraltu, ki je bil tačas
posebno otožen in hud, je bilo do razvedrila, Linharta
pa je mikalo Novo mesto, ker se je tu rodil stiski kronist
— letopisec pater Pavel Pucelj, in ker bi bil rad pre¬
gledal stare listine v samostanu očetov frančiškovcev.

Molče sta sedela vsak v svojem kotu poštnega voza,
ki je po izvoženi cesti odskakoval za dirjajočimi konji...
Po tejle cesti, glej, si se peljal v Ljubljano, ko si uskočil
iz stiškega samostana... Kako si si prebral? Prav?
Dobro?

V prav posebnih mislih sta molčala tja do Šmarja.

»Prvi del stare Stične .. .« je Linhart dvignil pogled
in z očmi mrknil po sivem zidovju starega župnišča.

Kuralt je trudno odmahnil z roko in si prejezdil nogo
čez koleno, a Linhartova misel je ostala pri njem.

»In tu zibka stiškega samostana,« je čez slabo uro
stegnil roko proti škrbinam starega višenjskega gradu na
strmem griču nad Višnjo goro.

»Da, a stekla je v Stični in sto in sto let zibala dosti
dosti lepega in dobrega za vso dolenjsko stran.«

»Škoda je bo, če današnji nori čas res misli, da je
treba ni več.«

»Svet si že teše drugo in drugačno, a kaj se bo
zibalo v njej, še nihče ne ve prav.«

»Jaz samostanov ne maram, preživeli so se: Stične
vendar ne gledam po strani: drugačna je in zasluži, da
bi jo cesar podpiral, ne pa podiral.«

»Ko travnik dozori, si kosec nabrusi koso in pokosi
tudi cvetke, ki jih je škoda, ker so lepe za oko in srce
in ker še medijo čebelam.«


93

A poštni voz je že drsel po Peščen jeku in prašil
skozi Višnjo goro. Meščani so stali pred pragom svojih
bajt in se gosposko držali.

Kuralt jih je podsmešno gledal in se jim poredno
smehljal; spominjal se je bodečih zabavljic, ki jih Stičani
vedo o gosposkih višnjanslcih meščanih.

Voz je pridrdral do Hudega. Hlapci poštarja Fe-
drana so urno prepregli, spočiti konji so hrznili in stekli
po ravni cesti. Iz dolinskega kota na levi strani je za¬
bleščalo belo zidovje stiškega samostana, v rdečem zvo¬
niku je jeknil zvon.

Prijatelja, ki se jima je pogled uprl tja gor, sta se
molče spogledala. Skoraj tja do Glogovice nista mogla
umekniti pogleda, ki je božal stiško okolico in drsel
po umno obdelanem meniškem polju. Samostanski bratje
in tlačani so v široke kraje orali resasto strnišče. Iz
vrtnega zelenja so se belo bleščale tlačanske vasice, iz¬
nad hiš se je pod nebo sukljal dim, po vsej dolini je živo
utripalo zdravo kmečko življenje.

»Če stiski menihi ne bi bili nič drugega dobrega
storili, kakor da so ljudi naučili umnega kmetovanja, bi
jim že zgolj za to šla velika hvala,« je Martin Kuralt,
sin gorenjskega kmeta, govoril kakor sam zase. »Ti me¬
nihi so zakoreninjeni v zemljo, z delom so si pridobili
domovinsko pravico na njej .. .«

Linhart je molčal, oči so mu obiskovale doline in
gričevje, ki jih je ljubil, dokler je živel v Stični.

»Da,« so mu misli prišle od čisto drugod, »in lepo
je nama pa le bilo v samostanu.«

»Ne rečem, da včasih ne bi bilo- lepo,« je Kuralt
mislil za njim. »Ko bi samostan le ne imel še toliko trdo¬
vratnih navad, ki se jim novi čas res mora upirati.«

»Po neumnem sem tudi jaz bil včasih nejevoljen
nanje. Zatopiš se v delo, ujameš dobro, lepo misel in jo
s peresom predeš po papirju, pa ti jekrie zvon in moraš
planiti v kor, da ustrežeš tistim starim navadam. A te
navade — upiraj se ali ne! — so prelepe molitve, ki
brez njih samostana ne bi bilo.«

»Delo samo je že najlepša molitev.«

»Nikar! Tako govorijo vsi, ki jim molitev smrdi.«

»Kolikor je je res treba, meni ne smrdi,« je Kuralt
godrnjavsnil in premolknil.

94

Molčal je tudi Linhart in se na levo tiho pozdravljal
z lepo cerkvijo sredi ponosnega Šentvida in s cerkvico
svetega Nikolaja, belo ovčico vrh starega Gradišča.

»O, lepo je bilo!« je zamišljen pestoval spomine
svojega kratkega menihovanja.

»Le zakaj se samostani ne morejo uravnati po novem
času?« je Kuralt spet godrnjal. »Zmerom gledajo nazaj,
nikoli naprej, kakor gleda svetna duhovščina.«

»Čudno,« se je Linhart nasmehnil: »Svetna duhov¬
ščina je puhla, nevedna in včasih prav posvetna, menihi
pa so učeni in pobožni možje.«

»Ne vsi.«

»Tudi prsti na roki niso enaki vsi.«

»Prsti so in vedo, čemu so. A marsikateri menih
je res le suha veja na zelenem drevesu življenja.«

»E,« je Linhart odmahnil, »midva, mislim, nisva za¬
dosti dolgo nosila kute, da bi znala prav presojati samo¬
stansko življenje.«

»Poprave, preuravnave je potrebno, pa je! S časom
naj hodi, kakor hodi svetna duhovščina!«

»Do zdaj je v Stični bilo štiri in petdeset opatov. Vsi
so bili dobri, pametni in učeni možje; le dva sta bila
nekaj nerodna, a ta dva, vidiš, sta hodila s časom.«

»Tista dva sta res madež v lepi stiški preteklosti.«

»Med dvanajstimi apostoli je eden bil Juda Iškari-
jot, še drug pa Peter Simon, ki se je zbal klepetave babe
in zatajil Učenika.«

»In vendar ne bo prav, če stiške menihe res po-
ženo križem svet!« je Kuralt po kratkem molku spet
našel svojo staro misel. »S čigavo pravico bi preganjali
ljudi, ki dosti in pošteno delajo?«

Linhart je molče privzdignil ramo. češ, tako je, in
se zagledal po širokih travnikih pod Radohovo vasjo
in Pljusko. Cesta se je kmalu nekoliko napela in po¬
tegnila ob hosti nad vasjo Cesto. Spenjeni konji so
začutili hlad, ki je vejal iz hoste, popustili urni drnec
in prešli v mirno tekoč in droban korak.

»Da, tako je,« se hudi Kuralt še ni pomiril; »pošten
človek je kakor brez veljave in postave —- pravica zvrho-
ma meri le malopridnežu.«

»Samo videz je tak. Moder človek presliši in spre¬
gleda, kar mu ni všeč.«

95


»Ali pa udari, če ga je kaj moža!«

»Pusti, ne jezi se več; rajši poglej, kako lepa je
dolinica, ki se vdira med Cesto in Malim Gabrom.«

»Saj se trudim, da bi piknil na vse in se skril kam
v samoto.«

»Pa vendar ne spet v samostan?« ga je Linhart de¬
belo pogledal.

»Nak. Hribski župnik bi rad postal, pa me škof
še posvetiti noče, tako grdo sem zapisan pri njem.«

»Da po krivici, podpriča vsak, ki te pozna. A kar
še ni, se lehko zgodi. Potrpi.«

»Če bi potrpeti znal, bi bilo dobro: zakopal bi se
v knjige.«

»Začni. Začetek je že pol izvršenega dejanja.«

XXIV.

Pred Trlepovo hišo so stali domači, Slabe in Vrbičev
gospod.

»Moško se postavi in kmalu vrni,« je Trlep naročal
Slabetu, ki se je odpravljal v Novo mesto.

»In ne govori na dolgo nit,« je Vrbičev gospod za-
bičeval. »Povej ob kratkem in vse po pravici.«

»Peljal se boš!« se je Trlep zgenil, ko je zagledal
poštni voz.

»E, kako?« je Slabe dvomil. »Voz je gosposki, saj
vidiš.«

»Naj bo! Kaj ti nisi nihče, ki si hotel kar do ce¬
sarja ? «

»Če te ne vzameta s seboj, ju vržemo dol in se
odpelješ ti sam!« so fantje pritegnili očetovi misli.

Trlep je že skočil na cesto. Voz se je ustavil.

»Kaj je?« sta se gospoda začudila.

»Temule možu je prav hitro priti v Novo mesto,« je
Trlep dopovedoval vozniku; »truden je, dolgo pot že
ima za seboj, vzemi ga na voz, hvaležen ti bo.«

»Oče Trlep!« se je Linhart nasmehnil. »Kaj si res
ti? Ali me ne poznaš več?«

»O, pa res! V Stični ste menišili, kajne? — Pa vi
tudi, če prav vidim?« se je Trlep priklonil še Kuraltu.

»Po kaj hočeš v Novo mesto?« je sitni Kuralt go-
drnjavsnil v Slabeta.

96

»H glavarju bi rad,« je Trlep dopovedoval, kaj Sla¬
beta žene v Novo mesto.

»Če je tako, pa le brž gor! Všeč so mi ljudje, ki ne
poklekajo pred graščaka.«

Slabe je pokimal Trlepu in skočil na voz.

»Srečno pot in opravi dobro!« je Trlep zavpil za
drdrajočim vozom.

»Priljudna gospoda,« je Tone mislil na glas. »Peš
bi Slabe krevsal sedem ur.«

»Nista napačna,« 'se je Trlep obrnil. »In vendar: oba
sta bila že na pol patra, pa sta uskočila.«

»Bog ve, zakaj?«

»Kuta jima je bila pretežka ali pa sta zavohala, kaj
preti Stični.«

»Prav sta storila, če sta sprevidela, da nista za to,«
ju je Vrbičev gospod kakor opravičeval. »Mislim pa,
da se jima še zdaj rado sanja o lepem, mirnem meni¬
škem življenju.«

Trlep se je umeknil k ulnjaku, odkoder se je lepo
videlo vse domače polje. Čebele so ga vselej razvedrile
in zamotile, to pot pa so mu misli uhajale drugam.

»O naša ljuba Gospa, prosi za nas Boga, da bi Slabe
umečil Sotečana!« mu je srce molilo.

Gledal je po dolini, a duh mu je prebiral preteklost
stare Trlepovine... O, rodovina je samosvoje živela,
dosti trpela in močno slovela v vseh časih ...

Dvignil je oči, pogled mu je obvisel na nebesu. Vi¬
soko visoko so se vozili beli oblački, sonce je sijalo, vroče
je bilo in brez vetra, svet je kakor počival.

»Ljuba Mati božja,« je spet molil s povzdignjenimi
očmi, »ne zapusti Trlepovine, ki te je zmerom častila,
pomagaj ji.. . Ne zaradi mene, ki sem neroden, grešen
človek — otrok mojih se usmili, da najdejo svojo
srečo. . .«

»Tone,« so mu misli tehtale, »je priden, pameten
fant. Slabetovina je lepa domačija, vredna Trlepovega
sina ... Janez ostane na domu -— vse naj mine, le Trle-
povina naj ne zgubo imena in spomina ... Nacetu, dobri
duši, je Bog nemara namenil kaj prav posebnega — ni
me skrb zanj... Le France, zaletel, da bi se umedil kaj
kmalu, pa se Trlepovina umiri in jo sreča pogleda na
vse oči...«

97

Stal je tam kakor spomenik starobitne domačije. —

Vrnil se je v hišo. Obraz se mu je svetil in srce mu
je bilo polno vere in upanja.

Vrbičev gospod je dremal za mizo. Fantje so se
igrali s sestrico, ki je oprijemši rogačkala med njimi in
se glasno smejala.

A ko je v hišo stopil on, je zavpila še glasneje, mu
zakoracala naproti in se z obema ročkama oklenila
njegovega kolena. Obraz se mu je zasvetil še bolj, po¬
božal ji je mehke laske in se nasmehnil. Punčki se je
glavica nagnila nazaj, iz modrih očk in rdečih ustk se
je smehljal angelček.

»Oce ... oce ... cickala . ..« je prosila.

»O, čičkala bi rada?« se je pripognil in si jo dvignil
v naročje. »Kajne, upehala si se?«

»Dremlje se ji,« je Nace vedel, »Ančka naj jo da
spat.«

»Stojkala . .. stojkala ...«  se je mala upirala.

»No, pa stoj ali spet tekaj,« se je oče vdal in jo
postavil na tla, a to ji ni bilo prav po volji.

»Cicaj .. . stojkala ...«  je ukazovala.

»Aha . .. aha ...«  jo je razumel, sedel in si jo po¬
stavil na kolena.

»Stojkam . .. stojkam ...«  je veselo življala, mu
drobencala po kolenih in se stegovala, da bi ga ujela
za brke, kmalu pa obžedela in mu zadremala ob prsih.
Nace je poklical Ančko.

»Slabe je morda že v Trebnjem,« se je Tone spomnil;
»še malo, pa bo v Novem mestu.«

»Danes ne bo mogel do glavarja, počakati mu bo do
jutri, a pojutrišnjem bi se utegnil že vrniti.«

»Da bi le dobro opravil.«

Trlepu so misli hodile za Slabetom in se vračale
k sinovom.

»Kaj pa ti?« je pogledal Franceta. »Ali se boš še
dolgo kujal?«

France je rdel in molčal.

»Neroden si, veš.«

»Pa naj bom!«

»Ampak zadosti dolgo, zdaj že lehko stopiš v Stično
in uravnaš, da boš kaj kmalu tudi ti noge imel pod
lastno mizo.«

7

Več. 90.

98

. »Dokler Pobereta ne bo semkaj, ne pojdem.«

Trlep ga je gledal, a v očeh mu ni bilo jeze, prej
dobrota in pohvala.

»Vidim, ne boš je še zobal svoje soli,« je počasi
dejal in vstal.

»Oče, pojdite, uravnajte vi, jaz res ne morem,« je
France že prosil.

»Kar zmeljem, tudi presejem dobro. Zato pojdem,
le Slabe naj se prej vrne. In da Polone ne bo skrbelo, kje
ji je brat, pojdita z Nacetom kar precej tja.«

XXV.

Do Velikega Gabra sta Linhart in Kuralt po velikem
že zvedela, kaj Slabeta posebno tišči in da jo mahne še
do samega cesarja, če glavar ne pomore do pravice njemu
in soseski.

»Tako, tako, vidiš!« ga je Kuralt udaril po kolenu.
»Le hud bodi in nikar se ne vdaj!«

»In res zapreti, da pojdeš do cesarja, če se ti pra¬
vica precej ne odmeri,« ga je tudi Linhart ščuval.

»Da, glavar naj sprevidi, da si mož, gospodar, ne
pa ponižen hlapec.«

»Brez skrbi, privijem ga!« je Slabe kimal in se čudil
gospodoma, ki kar lepo govorita z njim. Trlep, hm, meni
prav. V dežel res sili neki čisto nov čas. Dosihmal prava
in j ara gospoda še pogledala naravnost ni kmečkega
človeka, nikar da bi se tako po domače menila z njim. —

Cesta se je napenjala v klanec pod Medvedjekom.
Linhart je pokimal na levo, tja so se obrnile oči vseh.
Najlepši del Temeniške doline, poln zelenja in sonca,
jih je prijazno gledal. Med jelševjem in vrbjem se je
zamudno krivenčila mlada Temenica. Nad Bratenco je s
strmega hriba v sončno nebo bola stara cerkev na Prim-
skovein, vsa reber je bila obrasla s trsjem. ki so se vanj
skrivale zidanice, bele lise, in si mižikale z Malim in
Velikim Gabrom.

»Lepo, res je lepo,« je zmagovalo tudi Kuralta.

»In stiški samostan je udelal Primskovo in postavil
cerkvico,« je Linhart pravil. »Primskovo je lep in večen
spomenik Stične.«

99

»Na Primskovem je bila božja pot Žalostne Matere
božje,« se je Slabe vtikal. »A ono leto so z Dunaja poslali
tako postavo, da ne sme biti več. Kaj pravite, zakaj?«

»Beli menihi iz Stične so shodili božjo pot na Prim¬
skovo,« mu je Kuralt odgovarjal. »Čemu? Da bi tlačan
pri Materi božji iskal pomoči in zavetja. Če ga je kaj
prida in moža, si po nobeni postavi ne bo dal jemati
božje poti!«

»Res,« je Linhart pomagal. »Ljudje smo otroci, ki se
bojimo Boga Očeta in se zatekamo k materi — k Materi
božji. Nobena postava nam ne more ubraniti molitve.«

»Uprite se, nalašč vsi hodite na Primskovo!«

»Kako bi se z gosposko rvali mi, če so se je zbali že
sami stiski menihi?« je Slabe zmajeval z glavo.

»Saj se je niso.«

»Niso? Zakaj pa več ne vodijo božjepotnikov ne na
Primskovo ne na Muljavo ne na Krko?«

»Ker božjepotnikov ni več!« je Kuralt revskal. »Kaj
misliš, da menihi nimajo drugega dela kakor loviti in v
krdelo zganjati smrdljive kozle, kakršni ste vi, ki precej
plaho pobesite glavo, če gosposki črednik birič le poči
z bičem?«

»No, no,« se je Linhart smejal in tolažil Slabeta, ki
je debelo gledal hudega Kuralta, »saj gospod ne misli
tako hudo.«

Klanec se je stegnil na položno cesto v Dolge dole,
voznik je pognal, a konji so plašno odskočili.

Iz gabrove sence ob cesti se je dvignil mlad, mestno
oblečen človek in pozdravil s širokim črnim klobukom.

»Kaj plašiš konje, ti, strah cestni!« se je Kuralt
togotil.

»Nikar no!« je dobrodušni Linhart spet popravljal.
»Saj vidiš, studiosus viaticus — potujoč dijak je.«

»Ne zamerite,« se je mladenič smejal, »le pozdraviti
sem vas hotel, ne plašiti. Popotni sem res, dijak pa ne
več.«

»Torej ste že doštudirali in znate vse?« se je Kuralt
unašal. »Kaj se vam mara! Jaz, glejte, se učim ven in
ven skoraj že dvajset let, znam pa le toliko, da vem,
kako malo znam.«

»Sveto pismo sem premlel že vse.«

7 '

100

»Lectorem unius libri timeo — bralca ene same
knjige se bojim; prazni ste, če niste zajemali tudi dru¬
god.«

»Da,« se je tudi Linhart vtikal, »učiti bi se bili
morali ex Sacra scriptura, ex traditione, ex ratione — iz
svetega pisma, iz ustnega in zgodovinskega izročila in iz
razuma, ki nam ga bistrijo knjige učenih mož.«

»Sveto pismo, pravijo, je knjiga vseh knjig,« se
je mladi človek branil. »Če sem ga pretipal prav do dna.
je, mislim, že nekaj.«

»Tako ste vi prvi, ki ste ga zmogli. Do zdaj ga še
nihče ni tako v čisto, da bi dejal: Nobene skrivnosti ni
zame več v njem.«

»Samo domišljate si, da sveto pismo res tako dobro
poznate,« je Kuralt spet postajal hud. »Pa vam bo
požreti še dosti učenosti, če hočete sveto pismo zmoči
in vsaj nekoliko razumeti.«

Mladenič je zardel in molče pobesil oči.

»Kdo pa ste prav za prav?« je Linhart prijazno
vprašal. »In kam ste se namenili?«

»Jurij Nabore. V Novem mestu sem se na gimnaziji
očetov frančiškovcev peklil s težavami učenega življe¬
nja. Zdaj jo maham v Stično; pomenišil bi se rad.«

»Kaj ne veste, da stiski samostan že tri leta ne sme
sprejemati novincev?«

»Nak, nisem vedel,« se je Nabore ustraši). »Križ
božji, kaj pa mi je po tem takem početi zdaj?«

»Obesite se!« je Kuralt revsknil. »Ali niste za nobeno
rabo na vsem božjem svetu, da rinete v samostan? Poj¬
dite, svet je velik, dela, kruha si poiščite!«

»Aha, kar v Ljubljano pojdite,« je Linhart svetoval,
»do Blaža Kumerdeja se obrnite, za učitelja vas da.«

»E, ni mi, da bi se ubijal s topoglavimi tlačanskimi
smrkavci.«

»Da,« se je Kuralt drl, »k škofu pojdi, učeni pismar!
Prav zdaj išče umnega moža, kakršen si ti — precej te
napravi za prošta!«

»In če me ne —?« ga je dijak pisano pogledal. »S
čevljev si kar lepo otresem domači prah in pojdem kam
daleč daleč; svet je velik . . .!«

»Voznik, poženi!« je Linhart ukazal in se nejevoljen
ozrl po prevzetnem mladem človeku.

101

Res je,« je Kuralt godrnjal sam vase in se spominjal
pogovora pri Kumerdeju, »komaj se naš človek nekoliko
izšola, pa se že puli iz domače zemlje in ponuja — tuji!«

Še Slabetu se je za malo zdelo, kar je Nabore
česnal.

»O, samo svoje sitnosti naj dobro uravnamo, pa
spregovorimo katero tudi s takimile postopači,« je vedel
sam zase.

XXVI.

France in Nace sta se, kakor jima je velel oče, precej
napotila b Krki, da bi Poloni povedala, kam in pokaj
je šel Slabe. Hodila sta zamudno, po vsej Suhi krajini
so ju ustavljali zgovorni znanci.

Kam pa vidva?« so hoteli vedeti, kaj žene možata
sinova imenitnega Trlepa.

»Na oglede sva prišla, ženila bi se rada,« se je
France šalil, da mu povedati ne bi bilo treba, kam sta
se namenila.

»Krajinska dekleta so neki prav pridna in lepa,«
je še Nace pomagal, »in toliko jih je, da se kar odločiti
ne moreva.«

Odgovor Krajinčanom ni bil všeč; čutili so. da se
fanta poredno šalita.

»I, kaj pa Slabe?« so ju prijemali z druge plati.
»Z vajinim očetom je lazil tudi todkaj in ni izbiral
deklet, le denar nam je pulil iz mošnje.«

»Saj res,« je skoraj jezno govoril še drug Krajinčan;
»če kaj prideta do njega, ga le vprašajta, kaj je opravil
pri cesarju.«

»Menda nič, samo naš denar je zapravil, Sotečan nas
še zmerom dere na meh.«

»Koliko pa si dal. da ti je tako žal?« ga je France
meril s hudimi očmi.

»Koliko? Eno malo dvojačo. Zadosti.«

»Slabe ne bi bil daleč prišel z njo, ti ga že terjaš
za račun o njej. Pa le brez skrbi, ni ti je zapil.«

»Zadržek je anti bil"prehud, da ni šel, če še ni šel,«
je tudi Nace nekaj tfje govoril.

»Do cesarja ne moreš kar naravnost, nekateri prag
moraš obrusiti.«

102

Nejevoljna sta koračila dalje.

»Gorje si ga mn, kdor si naprti nalogo, pehati se
za druge.«

»Kar stori, mu prerečejo, v vsem ga sumničijo, nič
jim ni prav.«

»Drhal je drhal, kratkovidna in krivična je zme¬
rom.«

— Po stranski stezi ju je došel mož domačin. Pod
Kozjek da se je namenil do brata, nemara mu pomore
do plemenskega bika.«

»Kar do bika?« sta ga debelo gledala.

»Za vso našo sosesko sem ga zmerom imel jaz, ondan
pa mi ga je vzel Sotečan, ker mu vseh davščin nisem
mogel plačati.«

»Da, zima in gosposka ne prizanašata.«

»Ko bi človek vsaj vedel, koliko mu je dajati v
grad!« je mož godrnjal. »Nikoli mu ni zadosti, zmerom
hoče več in več.«

»In prav bika se ti je zdaj polakomnil? Zakaj ne
krave, vola?«

»Oba vola mi je vzel že prej, kravo mi je pustil,
češ da brez mleka ne bom.«

»No, saj ni napačen, če je rekel tako.«

»E, vrag ga potipal! Mikajo ga dvojače, ki jih takle
bik služi. Pa ga bo minilo. Dosti hudega nam je bilo
že prebiti pod Sotečanom in še smo tu. A če Slabe kaj
prida opravi pri cesarju ali kjer že, bo konec soteske
in vse take gosposke . ..«

»Bog te usliši!«

»Aha,« je mož pokimal in se z bližnjico spustil pod
Kozjek.

France in Nace sta zamišljena in molče hitela svojo
pot. Hm, zdaj sta tudi sama slišala, kakov človek je
tale prebiti Sotečan. .. Težko težko, da bi ga Slabe
ukrivil... In če ga ne užene, se Tonetu podro vse lepe
sanje o Poloni in Slabetovini. . .

Nič več nista bila vesela svoje poti; še pridno ude-
lane njivice po odročnih dolinicah med pustim gričevjem
jima niso več vnemale kmečkega srca.

»Zdaj šele vem, kako srečni smo, da živimo pod
krivo opatjo palico,« je Nace povedal svojo in bratovo
misel.

103

»Da, človek mora včasih pogledati čez domači plot,
da spozna, kako lepo mu je doma.«

Nekoliko pred mrakom sta prišla do Slabetovine.

»Kaj je?« se je Polona ustrašila. »Kje je Jurko?«

Ko sta ji povedala, se je nekoliko umirila in ju
pogostila.

»Graščak neki kar piha od togote, ker misli, da je
Jurko šel do cesarja,« je tiho pravila. »Valpet pa rohni
nad menoj, naj povem, kam jo je Jurko res ubral.«

»Le stoj, graščak in valpet se že še uneseta, takih
jima Jurko utegne prav kmalu nadrobiti.«

»Če se mi brat kmalu ne vrne, se še meni kaj
nakreti. Bojim se obeh, graščaka in valpta, strašno se
ju bojim.«

»Nič se ne boj,« sta rekla oba kmalu, »tu ostaneva
in te varujeva, dokler se Jurko ne vrne.«

»Nikar!« je odmajevala. »Prej ko umakneta pete
odtod, bolje bo za vaju, saj ne vemo, kaj vama nakani
grad, če zve, da sta tu.«

»Kaj nama more? Vest imava čisto, nikomur nisva
storila nič žalega in — stiška sva.«

»Pa Trlepova. In to je gradu zadosti, ker ve, da
Jurko v posvete hodi k vašemu očetu.«

Fanta sta molčala, Polonina skrb se je prijemala tudi
njiju, upanje vseh treh se je utrjevalo le še v veri, da
Jurko dobro opravi pri glavarju in da po njem užene
silovitega graščaka.

Storil se je večer, lep in topel. Nekje daleč so peli
fantje, prav blizu so jim pomagali črički in murni, po
travniku so škrtali plahi ptiči kosci, na kalu so vrele
žabe, iz hoste je tulil čuk.

Po večerji so sedeli pred hišo in se pogovarjali.

Kar ti je izza vogala prednje stopil valpet.

»Slišal sem govorjenje,« je rekel in ostro pogledal
oba Trlepa, »pa sem dejal: videti moram, kdo vasuje
pri Poloni, ko ji brat ni doma.«

»Kaj si ji varuh, ali kdo?« je France trdo vprašal.
V srce ga je pičil sum, ali si valpet nemara ne lasti
kakovih pravic do Polone, Tonetove neveste.

»Valpet sem, vedeti moram, kdo sta.«

»Ne skrbi, nisva potepuha ne razbojnika.«

»Kdo sta in odkod, vprašam še enkrat.«

104

»Če bi vprašal drugače, bi ti povedala; ker pa rohniš
in tresoritiš, ne zveš — kar pojdi, sicer ti pomagava
midva.«

»Prav, pojdita z menoj, da v gradu razodeneta,
čemu sta se priklatila semkaj!«

»In če ne pojdeva?«

»Zgrda pojdeta, ker nočeta zlepa.«

»Koliko pa te je?«

Valpet je glasno zakašljal, izza vogala je priteklo
četvero grajskih biričev.

France in Nace sta poskočila in se zaprašila v
možake. Pa ti so bili navajeni človečjega lova: precej
so ju imeli pod seboj in jima roke zvezali na hrbtu.

Polona, ki je do zdaj vsa odrevenela strmela, je
vpila na ves glas:

»Kaj sta komu storila, da ju zalezujete kakor raz¬
bojnike? In v moji, naši hiši?«

»Pojdimo, Trlepova, da vama iztrkamo trlepovsko
prevzetnost in da vaju odvadimo ščuvanja po tuji go¬
spoščini!« je valpet velel in šel, za njim pa togotna
ujetnika sredi smejočih se biričev.

»Čemu si tako silil v naju, če veš, kdo sva?« je
France revsknil za valptom.

»Le potrpi, saj zveš zadosti kmalu.« se je ta za¬
smejal, ozrl pa ne.

Ko so ju prignali v grad, ju Sotečan ni pogledal: le
ukazal je, naj ju nekaj dni zapro v vozo in izpostijo,
da bi se, kakor je rekel, primerno ukrotila in umedila.
Potlej ju izpraša, kaj sta spotoma danes čvekala, čemu
je Slabe s Trlepom lazil po krajinških vaseh in kam je
zginil zdaj.

XXVII.

S Kapiteljskega klanca je poštni voz po zavori hre-
šče drsel pred Ljubljanska vrata Novega mesta. Lin¬
hart, Kuralt in Slabe so se kakor potnik, ki se naposled
približa koncu utrudljivega pota, polajšano smehljali,
čudovito lep svet jih je od blizu in daleč prijazno gledal.

»Trška gora,« je Linhart mignil na levo, »star del
Stične.«

»Da, po dobroti ali neumnosti vojvodinje Viride.
gospe s Pristave,« je Kuralt godrnjal.

105

»Zakaj po neumnosti?« ga je Slabe gledal.

»Podarila je samostanu vso Trško goro in gradič
Bajnol pod njo prav tačas, ko mu je slabo gospodaril
slab in neroden opat.«

»Ni gospodaril tako slabo, če je oboje stisko še
danes ta dan.«

Linhart se je poredno smehljal premolklemu Ku¬
raltu, ki mu je bistri Slabe ustavil nadaljnje zabavljanje.

»Stiski menihi so na Trški gori napravili božjo pot,«
je Linhart povedal. »Menili so dobro, a božjepotniki so jo
oneeaščali s pijančevanjem in z razuzdanim vedenjem.«

»Vino je predobro,« je Slabe skušal razumeti. »Sladko
je vince s Trške gorice.«

»Cesar je božja pota zatrl morda le zaradi takih
razuzdancev,« je Linhart strogo rekel.

Kuralt je molčal in se smehljal.

Žarki zahajajočega sonca so zlatili beli pas mogoč¬
nega mestnega obzidja in pokončne lesene in slamnate
strehe nevelikih hiš, ki so se tiščale ob reber okoli visoke
kapiteljske cerkve.

Voz se je prizibal pod klanec, voznik je odvrl, izpred
mestnih vrat se je slišal neki vriše.

»Kaj je sejem, da tako hrumijo?« se je Linhart
vedečno nagibal iz voza.

»NovomešČani niso zaspanci, kakršni so dolgočasni
Ljubljanci,« je Kuralt mrmral. »Živi so in veseli, pa
misliš, da sejmarijo.«

»No, saj zvemo zdaj zdaj, kaj je.«

Voz je pridrdral v veliko krdelo meščanov, ki so se
gnetli pred mestnimi vrati.

Zdaj je tudi Slabeta zamikalo, kaj se-godi. Ko se
je voz ustavil, je prvi skočil z njega.

In kaj je bilo? Proštov oskrbnik Pugelj se je z
možmi, ki jim je bilo mlade fante loviti za vojake, v
Bučni vasi polastil tudi dijaka Jeniča. A še preden se
je z ujetnikom vračal v mesto, so dijaki zvedeli, kaj
preti njihnemu tovarišu, in so med velikim hruščem in
truščem privreli pred Ljubljanska vrata, da bi s.e zanj
udarili, če bi bilo treba, tudi z biričem in s hudičem,
kakor so vpili in pretili.

»Ali nisem rekel, da so Dolenjci še močno krvavi
pod kožo?« se je Kuralt smehljal Linhartu in zadovoljno

106

gledal po bojevitih mladih ljudeh, »hudi ob kmečkih
uporih so prav Dolenjci zmogli in podrli največ graščin.«

»Turkom se pa le niso znali kaj prida upirati, samo
bali so se jih. Dolenjska bojevitost ni velika, jeza jim
hitro splahne, predobrodušni so.«

A Kuralt je odmahnil z roko in pomignil v gručo
dijakov. Dva, trije so se utrgali iz nje in hitro pri¬
stopili.

»Nihče nima pravice dijakov loviti za vojsko,« jih je
ogovoril. »Ali veste to?«

»Vemo, seveda vemo! Tovariša otmemo, oskrbnika
in njegove gonjače pa pretepemo, da jih za vselej mine
segati po dijaku!«

»Le, le! In gospoda gimnazijskega prefekta poženite
nad okrožnega glavarja, da tudi on podkuri kapitlju!«

»O, saj naš pater prefekt najbrž že pesti oba:
glavarja in prošta.«

»O, pater prefekt se nikogar ne ustraši, kadar je
braniti katerega si bodi izmed nas,« je tovariš pritegnil.

»Vivat pater prefectus — naj živi pater prefekt!«
so vsi trije zavpili, veliko krdelo še drugih je goreče
povzelo: »Vivat...!«

S Kapiteljskega hriba je prisopihal fantič in stekel
med dijake. Da Jeniča že ženo v mesto in da je zvezan
in hudo raztepen in razkuzman .. .

Dijaki so umolknili in se poskrili za drevje in
grmovje ob cesti.

Komaj se je oskrbnik zadosti približal s svojimi, so
dijaki bušili na piano in se med velikim vpitjem zakadili
prednje.

»Spustite Jeniča, ob tej priči ga spustite!« so vreli.
»Kaj je storil, da ga vežete kakor razbojnika?«

Gonjači so se zaman ozirali po oskrbniku. Malo¬
pridnež je precej sprevidel, kaj bo, in se je brž pomešal
med ljudi, ki so se motali za dijaki.

»Veleli so nam, naj ga primemo, da pojde v voj¬
ščake,« so se dedci izgovarjali. »Če ni kaj prav, se obrnite
do prošta!«

»Burovži sužni, vi se obrnite, vi, odkoder ste tako
pokorno priklamali!« so se dijaki s palico zagnali vanje.

»Saj nismo radi,« so se gonjači odmikali; »veleli so
nam, ne moremo pomagati.«

107

»Upri se, če veš, da ti je povelek zoper voljo!« so
dijaki vpili. »Upri se, ne slušaj in ne spravljaj v nesrečo
domačega človeka!«

»Vraga se bo upiral takle butec!« so se tudi meščani
posmehovali. »Še lastno mater bi zvezal in izročil biri¬
čem. če bi mu kdo le velel!«

Možem, ki so res le neradi storili, kar jim je oskrbnik
velel, ni bilo do rvanja; tudi sram jih je postajalo sredi
vreščečih ljudi. Tako so se res obrnili in razgubili vsak
v svojo stran.

Dijaki so jeniču brž prerezali motvoz na rokah in ga
urno od veli v frančiškovski samostan, ker so vedeli, da
bo samo tam zadosti na varnem, dokler pater prefekt
ne iztoži zanj dijaških pravic in mirne svobode.

Tudi meščani so se razhajali.

»Ha, tak poglejte ga no, Puglja oblastnega, kako
urno ti mošnja v kapitelj?« so nekateri kazali za oskrb¬
nikom, ki je skoraj tekel po ozkih in strmovitih ulicah.

»Ha, pa se je le obrisal za lepo Jeničevo sestro!«

»Da, že nekaterikrat ga je z burklami podila, če je le
preveč rinil za njo.«

»In zdaj ji je hotel takole vrniti.«

»Da ga le sram ni, sram!«

Linhart, Kuralt in Slabe so stali ob strani in se po
sili smehljali. Dogodek jim je bil prenagel in prekratek,
niso vedeli, kaj bi o njem rekli precej.

»E, prav všeč so mi takile fantje!« se je Kuralt
naposled zadovoljno nasmehnil. »Uprli so se krivici,
nikomur nič hudega prizadeli in vendar zmagali.«

»Mladina se budi,« je Linhart sam vase mrmral,
»ljudstvo podira oltarje starih malikov, zarja lepega,
novega dne vstaja.«

Slabe je molčal, nejevoljen je bil sam nase in kakor
sram ga je bilo, ker je tako mirno gledal, ko ga je ob
dijaškem metežu roka srbela, da bi udaril, udaril.

V mestu sta gospoda potlej šla svojo pot, Slabe pa
svojo.

Mahnil jo je v znanokrčmo, da bi prenočil.

» Jutri pa se udarim z glavarjem, če bo treba, in
z vsemi njegovimi biriči!« se je veril, ko je legal spat.
»In hitro moram opraviti, Polone ne smem predolgo
pustiti same . ..«

108

XXVIII.

Minil je dan, umrl je še drugi, Franceta in Naceta
pa odnikoder.

Fr lep a je začelo skrbeti.

»Stavil bi ne vem kaj,« je Vrbičev gospod dejal,
»vešče ju ne blodijo, kakor ondan Matevžka, kaj dru¬
gega mora biti.«

»Samo kje sta, bi rad vedel.«

»Hm, Sotečan ima dolgo roko.«

»Pa ne za moja fanta! Razbojnika nista in stiska

sta.«

Vrbičev gospod je privzdignil ramo in si s suhimi,
dolgimi prsti molče počesal brado.

Trlepu se je stisnilo srce, glava mu je kinknila na

prsi.

»Do Polone zdrsni,« je brž poklical Matevžka, »teci,
a spotoma se mi spet ne nacejaj, brž brž pozvej, kje sta
fanta!«

Matevžku je bilo močno čez glavo, če ga je kdo
spominjal tistih hudih vešč v Kuščarjeku. Nemilo ga
je dregnilo tudi zdaj, zato se je kar obrnil in precej
šel. 1

»Stoj no,« je Tone hlastnil za njim, »Poloni, glej ga.
reci. da mi je žal, ker oče mene ne pošiljajo do nje;
dosti dosti da se mi je pomeniti z njo, ji reci.«

»Da te treni: tišči te pa, tišči!« se je Matevžek po¬
redno smehljal in urno dalje drobencal.

Po krajinskih vaseh so ga vendar tu, tam premotili,
da je počival.

»Za Trlepovima fantoma voham,« je previdno tipal.
»Pred dvema, tremi dnevi sta se nekamo zgubila.«

»Glej ga, na pravi sledi si, videli smo ju.* proti
Soteski ali kam sta se gnala.«

»Vrnila se še nista. Kje neki bi bila zdaj?«

»Ne skrbi, velika sta, Trlepova sta, ne zgubota se
ti. A če prideš do Soteske, vprašaj tudi na gradu. Tja ga
radi spravijo grajski, kdor prezgubljeno motovili po
njihni gospoščini.«

Po Matevžku so šli mravljinci groze. »Da te hudir!«
se je menil s plahimi mislimi. »Če je tako, bo še prebito
hudo.«

109

Pil je, kolikor so mu dajali, pa veselja se ni mogel
napiti, prevelik strah mu je tesnil srce.

»Morda pa kje ležita prav holna?« jih je po¬
pravljal.

»Pa kar oba bolna in taka hrusta?«

»Če sta se kaj preveč nalokala vina iz teh krajev,
jima samo Bog še lehko pomaga.«

»Kaj boš! Naše vino je res kislo, pa ne bolj od
primskovškega.«

»Razloček med njima res ni velik,« se je Matevžek
smehljal. »Po cerkvah v Temeniški dolini se zvon oglasi
vsako noč samo enkrat, v vaših krajih pa vsaj dvakrat.«

»Beži, beži — zakaj neki?«

»Zvoni zato, da se dedci zbudijo in na drugo stran
obrnejo, sicer bi jim takale vinska kislica želodec pre¬
griznila.«

Krajinčani so se smejali, pa ne radi; smešilca svo¬
jega težko pridelanega vinčka niso več zadrževali.

Bolj ko se je Matevžek bližal Slabetovini, bolj ga je
minevala porednost in večji strah ga je plašil.

Za mejami in po stegneh se je že v mraku prav
na skrivaj pritihotapil do Slabetove domačije in, kakor
bi zviška pal, stopil pred Polono.

» Jejhata,« se je ustrašila, »kaj si ti?«

»Ali si čakala koga drugega?«

»Povej, kaj te je prineslo iz take dalje?«

»I, po fantiča sem prišel,« se je skušal šaliti. »Oče
joka za njima kakor mati za otrokom, ki ji ga vratinka
duši. Kje ju skrivaš? Spusti ju, za božjo voljo, da
pojdeta z menoj, če sta še toliko pri moči.«

»Da, uboga fanta!« je zaihtela in počasi povedala,
kje zdaj sta. »In to se primeri gostoma v naši hiši!«

Matevžek je obstal kakor bi ga vkopal.

»Sotečan ju je priprl?« je strahoma šepetal. »In Bog
si ga vedi, kaj z njima počenja zdaj?«

»Uboga fanta, uboga fanta!« je Polona še huje
ihtela.

»Zaka j pa nam nisi "precej poslala glasu, da bi vsa j
vedeli, kaj se je nakretilo?«

»Nikogar nimam, da bi mu zaupala. Če bi graščak
zvedel, da kaj napletam zoper njega, bi zmanjkalo tudi
mene.«

110

»Tako pa je zdaj še prostora v ječi, kajne, da mene
porinejo tjakaj, če zvedo, čigav povelek me je pridrevil
leska j ? «

»Prej ko jo ustrižeš odtod, bolje bo zate in zame.
Mrkni še nocoj in očetu Trlepu vse povej, on že ubere
pravo, da fanta spet ugledata sonce.«

Tudi Matevžku se je zdelo najpravše, da se brž
ko brž umekne Sotečanu. Še toliko ni hotel počakati, da
bi mu scmarila kaj za večerjo. Le brtavs kruha je po-
mašil v žep, bušil vase korec vina, kislega pa že tako,
da je kar zamižal in da ga je za ušesi zabolelo, kakor
je kesneje pravil, v naglici še povedal, kar mu je Tone
naročil, in jo ves preplašen res pocedil, odkoder je bil
prišel.

»O, če bi me Sotečan dobil v parklje, bi mi preteto
tenka pela!« jo je urno pobiral, da bi prej ko prej prišel
v stisko gospoščino. »Da, vrag je takle graščak, ki še
patra opata ne posluša in se cesarja samega nič ne
boji. . .«

Hitel je kakor bi gorelo za njim. Ko je bil že prav
daleč in se je storila trdna noč, je počival.

XXIX.

Tisto noč je Slabe v Novem mestu skoraj vso pre¬
bedel. Hude skrbi so mu podile spanec, misli so vse
uhajale domov, na Pljusko in v Mali Gaber, povsod.
Premetaval se je na postelji, čakal dneva in preudarjal,
kako mu bo govoriti pred mogočnim glavarjem.

»Nak, skopariti ne smem preveč,« se je spominjal
Vrbičevega gospoda, »kar prgišče goldinarjev mu za-
degam v golt, sicer me nemara še poslušal ne bi. . . In
natrobim mu jih. da bo gledal kakor zaboden vok«

Kmalu dopoldne je res šel. V veži glavarjeve hiše
mu je pot zastopil oblasten služabnik:

»Stoj, teslo kmečko, kam pa blodiš?«

»Kaj ti je, metla pisarniška, tako govoriti s pošte¬
nim možem?« je Slabe stopil tikoma predenj in ga tako
grdo pogledal, da se je metla strahoma odmeknila. »Do
glavarja hočem, samo povej, katera vrata naj odslonim.«

»Tako? Do glavarja?« se je metla že čisto upognila.
»Zakaj bi rad prav do njega?«

111

»Ali je to tebi vedeti?«

»Povedati moram pisarniku, ki je v prednji izbi.
sicer te ne spusti noter.«

»Kaj je glavar samo zanj in ne tudi za nas, da
ne bi smeli do njega, kadar nam je treba?«

Oni je molče privzdignil ramo in pogledal proč: ni
se več upal po svoje besedičiti z odločnim možem.

»Tak pa reci, da se mi je z glavarjem meniti o
pravicah in krivicah graščaka v Soteski.«

Služabnik je tiho žvižgnil in počil s prsti.

»Dosti se upaš,« je čez čas rekel, stekel po hodniku
v neko sobo in mu velel, ko se je vrnil: »Tja noter
pojdi!«-

Slabe je močno potrkal, na široko odprl in vstopil.

Za mizo ob oknu je po papirju z gosjim peresom
praskal suhljat človeček in se še ozrl ni v Slabeta.

Ta je sredi izbe obstal in razločno hrknil.

»Kaj bi rad?« je tintomazec revsknil čez ramo.

»Ali vam ni povedal mož, ki že v veži vsakogar
oblaja?«

»Aha! Tak res? Kar do gospoda glavarja bi rinil?
In s pritožbo, kajne? Saj te ne bo poslušal, drugih skrbi
ima čez vso glavo, s kmeti se ne utegne meniti.«

»Poslušal me bo, ker ve, da je za to tu!« je Slabe
odločno in trdo stopil naprej. »Cesar ga je postavil tudi
za kmečke ljudi!«

»Kar meni povej,« je peresar govoril že prijazneje.
»In hitro. Čas je drag, ti mi ga najbrž ne plačaš.«

»Res je, prav nič ne izpulite iz mene, a do glavarja
pridem, sicer stopim v Ljubljano, odkoder že dopovedo
vam in glavarju, čemu sta tu.«

Uradniček je poskočil, ustrašil se je moškega kmeta:
po prstih je brž stopil v glavarjevo pisarno.

Tvan Nepomuk Ursini grof Blagaj, glavar za do¬
lenjsko okrožje, je bil tisto jutro ves sršenast. Razdražen
je po mizi predeval debele spise in se držal, kakor da
mu ves svet smrdi. Grde volje je bil in gorko jezen.
Davi je nadenj že prav..zavred prisopihal hudi gimna¬
zijski pater prefekt in mu nadrobil gorkih kozjih mo¬
litvic, češ da se pritoži do same deželne vlade v Ljub¬
ljani, če on, glavar, ki ga je cesar postavil tudi za varuha
novomeške gimnazije, prav precej ne prisuče kapitelj-

112

skega oskrbnika, da si le-ta ne bo do dijakov lastil pravic
in oblasti, ki mu ne gredo.

Ha, kako naj ga prisuče on? Saj je proštov. A prošt
s am  mu je že snoči s hudo kaznijo izgnal hudiča, ki
mu je preveč grel noro kri. Oskrbnik Pugelj ne bo več
stregel po srčku Jeničeve sestre. Prav se mu godi. Ali
mu je tega bilo treba? Kakor da ni zadosti drugih,
malopridnih in zijalastih bab, ki so že zapisane peklu!

In zdaj naj se on, okrožni glavar in plemeniti grof,
izgovarja takile ponosijani kuti in naj zravnava, kar skri¬
vijo preoblastni oskrbniki in njihni slepi gospodarji? O,
pojahal vrag prefekta in njegove ljubljenčke dijake,
slepi kapitelj in norega oskrbnika!

Jezen je počil spis ob mizo, vstal in zakoračil po
prostorni pisarni.

Kar ti je tiho vstopil pisar in ponižno povedal, da
je zunaj neki mož, ki se hoče pritožiti zoper Sotečana.

»Na miru me pustite — ven ga poženite!«

»Premilostni gospod grof, ponižno povem, da sem
ga že podil, pa dedec ni tak, kakršni so drugi kmetje:
uprl se je in mi zapretil z ljubljansko vlado in s cesar¬
jem.«

»Kdo vam je velel brez moje volje odganjati člo¬
veka, ki hoče do mene?« se je glavar drl nad svojim
pisarniškim hlapcem. Ali ni mogoče, da je mož v prednji
izbi kakov preoblečen mogočnik, ki takole voha in tiplje,
kako se izpolnjujejo nove cesarske postave? Kaj bi sicer
tako trdno in možato postavljal hude besede? Nak, na¬
vaden kmet že ni mož, ki se nič ne boji pisarniških
ljudi. .. »Naj pride precej noter!« je ukazal in v strahu
in skrbeh spet sel za mizo. »Tudi cesar, pravijo, hodi
takole vohunit,« je v mislih že trdno verjel, da kmet, ki
mu je zdajle vstopiti, ni kmet.

Slabe se je moško vstopil predenj in mu povedal,
kdo je in po kaj je dopotoval z daljnega doma.

Glavar, srednje velik debel gospod zabuhlega in
rdečega obraza, se je že upokojil od strahu, saj je videl,
da ima pred seboj res domačega človeka. Sam ni vedel
zakaj: sprva ga je poslušal čisto mirno.

»Ali graščak ve, da si se namenil k meni?« je na¬
posled zarohnel.

113

»Če bi bil zvedel, ne bi tu stal zdajle jaz; hudič je,
nikogar se ne boji, zaprl bTme bil!«

»Zapreti te dam tudi jaz, da boš vedel, kako se ti
je vesti po cesarskih pisarnah!«

»Le, kar zaprite me, samo poslušajte prej mojo tožbo
in preskrbite, da se ne bo več godila krivica meni in
drugim v naši gospoščini in da se bodo prav do kraja
izpolnjevale nove cesarjeve postave!«

»Katere nove postave?« je že za spoznanje mirneje
vprašal.

In Slabe mu je začel praviti, da Sotečan pobira
prevelike davščine in krivično desetino; brani kmetom,
da bi lastninsko ravnali s svojim svetom; za vsak nič
pesti človeka in ne pusti, da bi se ženili po svoji volji.
»Vse to je zoper nove cesarjeve postave,« je poudarjal.
»Cesar je z njimi hotel pomagati kmetu, takle graščak
pa se napihuje, kakor da zanj ni cesarja in njegovih
postav!«

Vedi ga Bog, ali je vse res, kar pripoveduješ,« je
glavar renčal, pa ne več tako grdogledno, »ti bi nemara
vendarle rad, da ga zgolj na tvoje besede udarim s
kaznijo, kajne?«

»Ne skrivite mu lasu, samo do pravice nam po¬
magajte, sicer pojdem do samega cesarja.«

»Pa ne, da bi ti bil tisti, ki je ono leto pisal cesarju?«

»Samo, da pisanja ni v roke prejel cesar sam, pisar¬
niški ljudje so mi izmodrovali odgovor, ki ni bil za
nikamor!«

»Da te vrag!« ga je glavar debelo gledal.

»Zdaj pojdem, če bo treba, do cesarja sam, da mu
naravnost povem, kako se izpolnjujejo njegove postave.«

Kaj naj storim, dokler ne zvem, kako prav za prav
je?« se je glavar spet ustrašil.

»Kar velevajo nove cesarjeve postave, saj jih po¬
znate.«

To ni tako lehko. Pisarniških ljudi bi moral poslati
tja. da se preverijo o pravičnosti tvoje tožbe. In to je
drago.«

Ne vem, kaj se vam zdi še potrebno,« je Slabe
dejal in pozvenčal z goldinarji, ki jih je imel v mačku
za pasom; »vem le, da se taki stroški poravnavajo iz
državnega denarja ali iz mošnje tistega, ki tožbo zgubi.«

3

Več. 90.

114

Glavar je slišal pesem goldinarčkov in se molče
smehljal Slabetovi modriji.

»Mislim, da bi bilo že zadosti, če bi graščaku poslali
tako pisanje, da bi ga upognilo,« je Slabe poprijemal.
»Ko bi sla poslali precej, se jaz ne bi krčil za nekaj
goldinarjev, samo da bi graščak prav urno pod nos dobil
tisto pisanje.«

Segel je v mačka in na mizo položil pest goldinarjev:
»Za potne stroške slu.«

Glavar je z očmi hlastnil po njih in se nasmehnil.

»Ce že res hočeš, pošljem jutri sla,« je dejal in
goldinarčke posnel v miznico. »Ti sam skrbi, da sel
že opravi, preden se domov vrneš ti. Graščak bi te
utegnil kaj priviti, ker mu nisi povedal, kam si se na¬
menih«

»Po novih postavah njemu to nič mar! Tudi to, pro¬
sim, postavite v pisanje.«

Moško se je zahvalil in šel. Uradnika v prednji sobi
še pogledal ni, pisarniški metli v veži pa je pocl noge
vrgel goldinar.

»Da mi drugič tako grdo več ne oblajaš človeka, ki
si pride pravice iskat!« je še dejal in stopil na cesto.

Misli so mu šinile domov in na Pljusko, a v ušesih
je še imel glavarjev svet.

»Kar v Mali Gaber pojdem,« je sklenil; »odondod
pozvem, ali je glavar že podkuril Sotečanu.«

XXX.

S Slabetovine je Matevžek vso tisto noč hitel proti
Malemu Gabru.

Dneva je šele bilo komaj do kolena, ko je prisopihal
na Trlepovino.

»Kaj?« je Trlep zarjovel. »Zaprl ju je? Sotečan za¬
prl moja fanta?«

Matevžek ni imel več še kaj praviti. Na ves splav
se je zapodil v Stično. Gnalo ga je, da bi vsej gospoščini
zatožil Sotečana in Neži povedal, kaj se je Francetu
primerilo.

Po Trlepu je grmel vihar in fanta sta se mu smilila.
Misel, da se ju je kdo upal pritekniti, ga je jarila, ko
je zdaj bled, zdaj rdeč ves divji hlačal okoli hiše.

115

Misli so mu uhajale tudi v Stično. Zadnje čase je
bil sicer menihom precej gorak, posebno patru opatu,
zdaj se jih je spomnil.

»Hvala Bogu, da cesar še ni razpustil tudi naših
belih menihov!« je naposled našel spravno misel. »Stična
nam je res edini kraj, odkoder dobomo pomoči, ko nam
je le prehudo,« je skesano mislil na sovražne besede, ki
so se mu izmikale ob zdrahi s patrom opatom. »V Stično
stopim,« je razodel Janezu in Tonetu, »samo pater opat
zdaj lehko pomaga, da ju precej dobomo domov.«

Čisto drugih misli sta bila sinova. Hm, že že, če bi
pater opat hotel, bi res trdo prijel Sotečana, a France
In Nace bi vendar še dalje ječala v ječi, ker gospoda vse
rada vleče na dolgo nit; neučakljiva je le, kadar ji
človek mora dajati, sicer pa se ji nikoli nič ne mudi.

»Vojsko mož in fantov zberimo in po brata poj¬
dimo!« je Janez bliskal z očmi in stiskal pesti.

»In vso Sotesko v sončni prah zdrobimo!« je Tone
togotno prikladni.

»Je, fanta, to je huda stvar,« se je oče z vročimi
očmi smehljal svojima moškima sinovoma.

»Huda je tudi, loviti poštene ljudi iz tuje gospo¬
ščine in jih pehati v ječo!«

»Nikarta!« ju je oče krotil. »Samo pater opat more
in sme pritisniti Sotečana. In precej zdajle se zakadim
v Stično.«

»Le,« je Janez privzdignil ramo, »vendar bi storili
prav, če bi spotoma vsakomur povedali, kaj nam je
Sotečan storil.«

»In tako velite, naj od človeka do človeka gre klic
na pomagaj,« je Tone popri jemal. »Možje in fantje naj
vsi pridejo danes tri dni, da pojdemo nad Sotečana!«

Trlep je molče gledal v tla, čez čas je rekel:

»I, pa se udarimo! Naj bo gosposki za opomin, da se
bo rajši ravnala po cesarjevih postavah!«

Janez in Tone sta skoraj zaukala od veselja, da je
tudi oče njunih misli.

»Stopita,« jima je rekel, »do prvih krajinskih vasi
in jim velita, naj sli razneso klic na pomagaj, in naj
se možje in fantje zbero ob potu v Sotesko in počakajo
nas.«

8 *

116

J ako je še tisto uro začel zli vojni duh vršati od
vasi do vasi, od hiše do hiše.

»Fanta otmemo, graščaka in valpta pa zapremo! « so
se najhujši dušali.

»Ali pa ju za peto obesimo in grad zažgemo!«

»Najpravše bi bilo!«

»Fanta le otmimo, le,« so pametnejši mirili, »kaj več
pa je greh in nevarno.«

»Da, biričev in vseh hudičev bi dobili na glavo, okoli
vseh sodnikov bi nas gonili in krvavo sodili.«

»Za Sotečana bo kazni že dosti, ko bo v strahu videl,
kaj bi mu utegnili še nakaniti, če bi nas razdražil.«

»In za opomin mu bo, da se nikogar več ne pritekne,
tudi Slabeta ne, ko se vrne domov.«

»Škoda, že danes bi morali lomastiti tja!« so prav
bojeviti spet zmajevali z glavo.

»Dan sem, dan tja: še več nas bo!«

»Pojdemo pa, Trlep tako nič ne opravi pri patru
opatu.«

»Kako neki? Ali si že kdaj slišal, da je vrana vrani
izkljuvala oči?«

»E, vrana je opat, Sotečan je kragulj,« je star mož
vedel; »težko se je vrani kljuvati s kraguljem.«

XXXI.

Trlep je res precej klamal v Stično. Korak mu je
bil težak. Mož se je le predobro spominjal, kako je trmo¬
glavil in se branil, ko ga je k sebi klical opat, zdaj pa
ga stiska, glej, sama žene tja.

»Hoj, Trlep, kaj je res?« so ga vso pot ustavljali.
»Sotečan da ti je priprl sinova? Le zakaj neki?«

»Če ju v treh dneh ne spusti, pojdemo in ga vpra¬
šamo!«

»Kdo pojde? Pa vendar ne sam s Tonetom in Jane¬
zom?«

»Vsa Suha krajina že vre, tudi Temeniška dolina si
pripravlja kose in čepe.«

»Samo vedeti daj, kdaj in kam. pa pridemo še mi.«

»Danes tri dni še pred dnem v Malem Gabru. Prav
precej pošljite glas od vasi do vasi in pridite, da gospodi
dopovemo, kaj so cesarjeve postave.«

117

»Pridemo, Trlep, vsi pridemo!« so obetali, da je
skoraj vesel koračil skozi Šentvid.

»Nak, ne bom ga brusil meniškega praga!« je ves
poln napuha kmalu postajal. »Vse bi se mi smejalo,
najbolj morda pater opat sam, če bi še dalje prosil
milosti, ko si lehko sam izsilim pravico!«

Pamet mu je govorila naprej in nazaj, a misli so
iskale sinova, ki ječita in trpita vse hudo v grajski ječi,
srce mu je uklonilo napuh in ga zadrevilo dalje, da se
je umiril in oddehnil šele v rebri nad Pristavijo vasjo.

»L  vojsko iti nad grad je vendarle huda stvar,« se
je skoraj treznil; »bolje bi bilo na vse plati, da ga pater
opat ukroti.«

Pripogniv in počasi se je bližal hosti med Pristavijo
vasjo in Stično, stare misli so se iskale in srečevale.

»Ali mi je res bilo treba tiste zoprne zdrahe s patrom
opatom?« je gledal vase. »Neumno sem grešil, nerodno
zablodil in se v jezike dal, obenem pa mislil, da sem brez
greha in da mi pater opat dela krivico.«

Postal je, kes in sram sta mu ponižala ošabno glavo.

Kar ti je po stezi iz hoste prišel Pobere.

Oba sta postala in se debelo pogledala.

»Kaj si se me ustrašil?« se je prvi nasmehnil Trlep.
»Le naprej, nič se ne boj!«

»I, Trlep, glej ga no, kaj si res ti?« je občutljivi
Pobere rdel. »Prav do tebe, glej, sem se namenil, srečam
te pa tu, kakor da bi do mene hotel ti.«

»Vidiš, kako* lepo se ti je namerilo, ko je za tvoje
slabične noge v Mali Gaber tako daleč, da te  še ob
našem slavju ondan niso prinesle tja?«

»Kam pa si se spustil?« je oni drugam redal besede.

»Brez zamere, do tebe ne, kakor si mislil — v samo¬
stan mi je nekaj stopiti.«

»Jaz pa sem res hotel prav do tebe.«

»O čudež, tako so se ti utrdile noge?«

»Beži no! Matevžek oznanja po vsej stiski gospo¬
ščini, kaj se je primerilo Francetu in Nacetu,« je Pobere
hitro drobil. »In Neža se mi je ustrašila, da je skoraj
omedlela.«

Trlep ga je resno gledal.

»Zdaj me je pognala, da bi pri tebi zvedel kaj več,«
je oni sklenil.

118

Moža sta se vkup obrnila proti Stični. Trlep je
togotno pravil o svoji veliki skrbi, kaj Sotečan počenja
s fantoma, a Pobere je spet na drobno razkladal, kako je
ta novica udarila Nežo in njega.

»Le stoj,« je Trlep pihal, »Sotečan jih dobo po betici,
da bo pomnil, kdaj se je lotil Trlepov!«

»Nikar, Trlep, ne draži ga, France in Nace bi ob¬
čutila njegovo jezo.«

»Ne več, precej ju spusti.«

Ponosen in vesel mu je povedal, da je sklical vojsko
zoper Sotečana. Z njo ga prisuče, da bo vsa dežela
strmela.

»Prebito velike stvari si se lotil,« je Pobere od za¬
čudenja postal. »In nevarne tudi, Trlep.«

»Vem, zato pa sem se namenil v Stično, da bi ga
pater opat zlepa pritisnil.«

Pobere je molčal, oči so mu gledale v prazno, misli
so vrtale, vrtale.

»Pa ne verjamem, da bi kaj prida opravil,« je Trlep
poprijel. »Nad Sotečana bo res treba iti z vojsko.«

»Če bo res treba, pojdem z vami tudi jaz,« je oni
dovrtal svojo mišek

»Danes tri dni, še preden se zdani, pojdemo.«

Pred samostanom sta postala. »Ali si še hud na
Nežo?« je Pobere nerodno vprašal.

»Kdo pa ti je rekel, da sem kdaj bil?«

»Kaj pa France?« ,

»E, kaj! Mlad je, zaletel je, saj veš; pa se je menda
že uletel.«

»Neže mi bo konec, tako jo boli. zdraha z njim.«

»Nič se ne boj, ženske ni zlepa konec, posebno mlade

ne«.

»Pridi, lepo te prosim, tudi do mene, ko opraviš v
samostanu. Močno bi jo pomiril, drugo srce bi ji dal.«

»Pridem,« mu je Trlep segel v roko. »Ko bi bil z
menoj tudi France, bi prišla oba in bi kar snubila.«

»Kar ni danes, je lehko jutri,« se je Poberetu za¬
smejalo po vsem obrazu. »Tak le dobro opravi in brž
pridi!«

• Trlep je pokimal in se nameril k samostanski porti.

Opat je debelo gledal, ko ga je poslušal.

119

»Čemu pa sta se fanta potikala okoli Soteske?« je
naposled hotel vedeti. Novica, da se je Sotečan upal
pripreti stiska tlačana, ga je vendar hudo vznejevoljila.

Trlep je povedal vse po pravici; tudi, po kaj je
Slabe šel v Novo mesto.

»Kaj vendar zvitorepite vsi vkup?« ga je še bolj
pogrelo. »Slabe s tem graščaka ne omeči, prej razsrdi,
da ga naposled res ne spusti iz gospoščine in tako tudi
tvojemu Tonetu zagradi pot do Slabetovine.«

»Nove postave govorijo drugače.«

»Saj vidiš, koliko se meni zanje.«

»Kaj pa, če ga prisilimo, da se bo?«

»Ne blodi takih!« se je opat ustrašil. »Sila ni dobra
nikjer in je nedovoljena po starih in tudi po novih po¬
stavah.«

»Katera postava pa mu je dovolila, da se je s silo
polastil mojih sinov in ju zaprl?«

»Nobena. Pa le potrpi, saj ju spusti.«

»Aha, potrpimo naj jaz, fanta, Slabe, vsi, počenjaj
gosposka z nami, kar je je volja!« so Trlepu gorela
ušesa. »Potrpimo in ponižno pokleknimo, graščak pri-
pozna le postave, ki tlačana tepo in dero!«

Opat je molče gledal hudega Trlepa.

»Dobrih postav menda res ni,« je čez čas rekel,
»sicer se na svetu ne bi godilo toliko krivic.«

»Pač, za kmeta so nove postave kolikor toliko ven¬
darle kar dobre. Gospoda jih taji in se jih brani, ker
ji jemljo oblast nad njim.«

»Neka oblast mora biti.«

»Samo tista, ki je pravična.«

Opat je pokimal.

»Pa le dobro me pomnite, pater opat: brani se go¬
sposka ali ne, vsaj v Soteski se bodo prav do pičice
spolnjevale vse nove cesarjeve postave!«

»Kako to misliš?« se je opat ustrašil.

»Kakor sem rekel. — Še prej vas prosim, zato tudi
sem prišel, pritisnite Sotečana, naj spusti moja fanta, naj
ne nagaja Slabetu in naj ne guli tlačanov.«

Kako naj to storim, kako?«

»Po urnem slu mu pošljite pisanje in mu povejte,
da pride danes tri dni nadenj kmečka vojska, če se prav
precej ne poda.«

120

»Trlep, kaj noriš? Kakšna kmečka vojska?«

»Velika, da zmlinči vso Sotesko in še kaj, če bo
treba.«

»Človek božji, kmečki upor pripravljaš?« se je opat
prijemal za glavo.

»Sotečan ga je kriv, ne jaz. Ukrivite graščaka, pa
upora ne bo.«

»Še danes pošljem sla v Sotesko.«

»In mu dajte vedeti, da njega in grad zdrobimo v
sončni prah, če mi fantov precej ne spusti in ne stori,
kakor sem rekel otodile. — Pater opat, obljubite mi to.«

»Ne morem, z vojsko mu ne smem pretiti.«

»Prav bi storili, če bi mi obljubili.«

»Kdor preveč obljubi, se mora zadolžiti.«

»Hm,« je Trlep privzdignil ramo in oči pobesil. »Saj
vem, tlačana zagrabite za vsak nič, graščaka se bojite
in ga božate.«

»Ne veš, kaj govoriš.«

»Kaj pa vi: ali veste, koliko sem trpel in še trpim?«

»Vse bo še lepo in dobro, le pomiri se.«

»O, življenje je kakor voz sena; mimo mene se
pel ja, a vsega mi ne da; dobom le, kolikor si sproti vza¬
mem sam. Tako, vidite, je res, da bo dobro in za nas
prav, ko se nikomur več ne bomo dajali pod noge!«

»Odkod ti take misli, Trlep?« ga je opat začuden
gledal. »Take uporne misli?«

»Življenje mi jih je ukresalo, v trpljenju so bile
z menoj, zato vem, da so dobre in prave.«

»Motiš se, v upor te vodijo, v nesrečo in pogubo.
Življenje, to vedi, je več kakor človeška misel, več kakor
vse naše umno in neumno početje. In greh je vsak upor,
velik greh.«

»Še bolj greši, kdor krivico voljno trpi, pater opat.«

»Ni res! Blagor tistim, ki so po krivici preganjani.«

»Zob za zob, oko za oko,« je Trlep vračal; »tudi tako
je zapisano.«

»Kdo te je tako pohujšal? Nove postave?«

»Ne pohujšale, le poboljšale so mene in vse. Po
svoje hočemo živeti na svojem.«

»Pravi iluminat,« je opat zdaj vedel za trdno.

»In tako vam tudi povem, da Tone pojde na Slabe-
tovino, France pa vzame Poberetovo Nežo.«

121

»Fanta se oženita, ko jima dovolim jaz!« se je opat
naposled vznejevoljil ob preveliki Trlepovi besedič-
nosti.

»Po kateri postavi, pater opat, bi jima branili?«

»Ne mislim braniti, samo hočem, da mi to drugače
poveš.«

»Ondan,« je Trlep zardel, »ste mene in Franceta
klicali v Stično, če še pomnite, in ste želeli, da bi se
France in Neža kar precej vzela.«

Opat se je molče nasmehnil.

»In Pljuskarici ste obetali Slabeta in se niste branili,
da bi Tone jemal Polono. — Ali sem prav povedal
zdaj?«

»Nisi, še se napihuješ.«

»No, povem pa drugič, če ne počim prej!« je Trlep
uporno revsknil in se obrnil, da bi šel; na pragu je postal
in že krotko rekel: »Soteske ne pozabite, pater opat.«

Zunaj so ga srečale druge misli.

»Tak tu bo gospodaril France?« je dobrovoljno
momljal, ko se je počasi bližal Poberevini in jo bistro
ocenjeval. »Ko bi se le tudi Tonetu izteklo tako lepo!«

V vesele in otožne misli mu je segala skrb za Sla¬
beta.

»Hm? predolgo se mi mudi v Novem mestu,« je po¬
stal in se zagledal v tla. »Kaj da ga še ni? Pa ne, da ga
je priprl mogočni glavar? O grom Elijev, če je storil to,
poženem nadenj vso Dolenjsko ...!«

XXXII.

Slabe se je še mudil v Novem mestu. Misel, da bi
se z dobro novico kar precej zadrevil v Mali Gaber in
domov, je opustil.

»Preveriti se še moram, ali glavar res pošlje sla,«
je previdno mislil; »če bo kaj dolgo odlašal, se pač še
enkrat zakadim vanj.«

Nestrpno je hodil spraševat služabnika v glavarjevi
veži, ali je sel že odšel.

Glavarju se ni tako mudilo, a naposled je vendar
storil, kar je bil Slabetu obljubil.

122

»Da, že,« je služabnik potlej povedal; »davi je urad¬
nik, poznaš ga iz glavarjeve prednje sobe, s tremi biriči
odjahal naravnost v Sotesko.«

»No, vendar,« je Slabe pomirjen pokimal in se na¬
potil v Mali Gaber.

Vesele volje jo je urno pobiral iz mesta. Pod klan¬
cem v Kačji ridi je došel vrsto voznikov.

»Glej ga, kaj si res ti?« se mu je zadnji voznik
nasmehnil. »Ali gori za teboj ah bežiš pred kom, da si
tako nagel?«

Tudi Slabe jih je spoznal; videl jih je ondan pri
Pljuskarici.

»Vidiš,« so mu potlej svetovali, »eno pot imamo,
kar nas se drži, čeprav nismo spešni, saj nič ne zamudiš;
samošnemu takale pot ni zmerom prav varna.«

Slabe je sprevidel, da je tako; opirajoč se ob staro
opaljeno grjačo, si je umeril korak s previdnimi možmi.

Sredi Kačje ride, obakraj ceste porasle z gosto staro
hosto, so vozniki potegnili z voza vsak svojo betičasto
grjačo.

»Tale hosta je nevarna,« so vedeli, »zdaj zdaj ti
utegne iz gošče bušiti drhal razbojnikov.«

»Kogar potipljem jaz, bo precej mrzel!« je tudi
Slabe poprijel grjačo.

»Le nikar si preveč ne zaupaj, razbojnik ne pride
golorok in sam tudi ne.«

»Treh se ne bojim, pa če pridejo ne vem kakšni!«

Razbojnikov to pot vendar ni bilo. Vozovi so srečno
priškripali do Mirne peči in se ustavili ob veliki krčmi.

V krčmi se je razvezal hrup veselih voznikov. Slabe
je molčal, posedanje v krčmi mu ni bilo po volji. Misli
so mu uhajale, domov, na Pljusko, v Mali Gaber.

»Kar naprej pojdem,« je vstal, »tako ne pridem
zlepa do Malega Gabra.«

»Ne vij no tako,« so ga rinili za mizo, »med nami
ostani, da se kesal ne boš.«

Bali so se še nadaljnjih nevarnosti, pomoč srčnega
Slabeta jim je dosti pomenila.

Slabe se je obotavljal.

»Konji se morajo spočiti in napasti,« so gnali svojo,
»dolg klanec proti Sveti Ani nas čaka. Pa tudi mi smo
potrebni nekoliko primake.«

123

Tako je odnehal in ostal. Kesno popoldne so za-
pregli in pognali.

»Pred nočjo moramo priti do Trebnjega.«

»Moramo. Tudi Sveta Ana ni kaj varna.«

»Razbojniki so tam posebno silni, ker vedo, da se
voznik mora motati ob zavori in ne utegne paziti, ali
mu kaj ne preti iz gošče.«

Na klancu, ki leze proti Sveti Ani, se je nekemu
vozu natrlo kolo. To jih je zamudilo, da so že v trdnem
mraku prišli na vrh.

Noč je počepala niže in niže, zavore so cvilile,
težki vozovi so počasi škrtali proti trebanjski strani.

Slabe je hodil za zadnjim vozom in se menil z
voznikom.

»Da bi le srečno prišli še iz tele samote,« je ta
vzdihnil in se pripognil k zavori.

»In do Malega Gabra,« si je zaželel Slabe. Misli
so se pognale naprej in obletele vse, zavoljo katerih
se je bil spustil na tvegano pot.

Temnilo se je čezdalje bolj. priroda si je v prijetnem
hladu postiljala za noč, le hosta obakraj ceste se še
ni umirila. Nekje daleč je lajal lisjak, čisto blizu je
bilo strah čuka, med vejevjem je pokljalo in šumotalo.

Kar ti je ob prednjih vozovih javknil klic na po-
magaj. ....

»Jezus — razbojniki!« je voznik do kraja pritegnil
zavoro, da se je voz ustavil. Tudi drugi vozovi so obstali.
»Slabe, zdaj pomagaj!« je mož zavpil in, skočil naprej,
pa Slabe je bil že planil.

Prednji vozniki so se mirno otepali, razbojniki,
dobro dosti jih je bilo, niso bili kdove kako silni. A ko
sta se od strani vanje pognala še Slabe in njegov tovariš,
že niso več napadali, le branili so se in odmikali Slabetu,
ki jih je z grjačo klatil, da se je zdaj ta, zdaj oni renče
zavalil po tleh.

»Vozniki, streljajte!« se je Slabe za tren oči obrnil.
»Stre...,« pa že ni več utegnil ponoviti zvijače: hud
udarec je njega samega podrl na cesto.

Vozniki so pritisnili, razbojniki so planili v goščo,
najbrž so verjeli, zdaj zdaj začno pokati pištole.

Na cesti je obležalo troje razbojnikov, en voznik
in Slabe.

124  ;

»V pečico me je dregnil,« se je voznik ječe držal
v dve gube, »na voz me dajte.«

Slabe jo je skupil huje, pa v temi ga niso mogli pre¬
gledati, tudi mudilo se jim je z nevarnega kraja; omedle¬
lega so tudi njega vzdignili na voz; za razbojnike, ubite
ali pobite, se niso menili.

»Naj pride ponje, kdor boče ali pa nihče, škoda ni
nobenega teh malopridnežev!«

Zavore so odnehale, vozovi so počasi odškripali na¬
vzdol, vozniki so poprijeli grjačo, daleč je še bilo do
Trebnjega.

V Trebnjem so se ustavili ob krčmi in dobili postelj
za oba ranjenca.

»Po glavi jo je dobil, za hruško debela bunka mu
je stekla,« je razpoznaval star Trebanjec, ko je ob goreči
trski pregledoval Slabeta. »Morda ne bo hudega. Dajte
vode, da ga zbudimo, v omotici ga ne kaže puščati.«

Hladna voda je res storila svoje, ranjenec je za¬
ječal in motno spregledal.

»Pustite ga, prespi naj se, najbolje bo tako,« je
krčmarica pametno svetovala. »Kar pojdite, pokličem že
hlapca, da bo bedel ob njem.«

Vozniki so izpregli in legli.

»Slabe je kakor vedel, kaj bo,« jih je vest nekoliko
pekla.

»Da, preveč smo ga zadrževali, ko je hotel naprej.«

»Anti namenjeno mu je bilo.«

»Saj se mi smili, vendar pravim, da ne vem, ali
bi mi z vsem blagom bili zdajle tu vsi, če med nami ne bi
bilo njega.«

»Zavoljo nas se je dal skoraj ubiti, Bog daj. da bi se
kmalu izlizal.«

»Sicer nas pogubi Pljuskarica.«

»Moško bo, če ji po pravici povemo, kako je bilo.«

»Huda bo, prebito bo huda.«

Proti jutru je Slabetu odleglo.

»Kje pa sem?« je pogledal dremavega hlapca.

»Kaj pa vozniki?« je še hotel vedeti. »Ali so šli
dalje?«

»Tu so ostali. Glej. že vstajajo.«

Res so se kmalu pririnili noter.

125

Slabe, ali si zatorej, da bi te vzeli s seboj do
T rlepa P «

»Sem, sem,« je dejal, se dvignil in precej omahnil.
»E, vrtoglav sem še; pomag*ajte mi na noge, pa bo.«

Spravili so ga na voz in pognali v prijetno jutro.

Spotoma je potlej dosti premišljal. Hm, kako ne¬
umno se je spuščal v nepotrebno nevarnost. Mar bi bi!
poslušal svojo vest in hodil sam, pa bi bil zdrav prišel
do Trlepa .. .

Vožnja je bila počasna, tresla ga je pa vendar, da
so se mu misli začele megliti. Preden so vozovi priškri-
pali do Malega Gabra, so mu oči zlezle vkup, trdna
omotica ga je vzela s seboj.

Iz Trlepove hiše so vozniki izbezali samo deklo
Ančko z Marjanico.

Kje pa je gospodar? Slabeta smo mu na pol živega
pripeljali.«

»Križani Jezus!« se je ustrašila.

Kam so Trlepi?«

»Ne vem,« je tajila, »niso mi povedali. — Pomagajte,
da ga spravimo na postelj.«

Vozniki so prenesli omočenca v hišo in se odpeljali.

»Saj se bo izlizal,« so upali, ko so se bližali Pljuski.
Pri Pljuskarici so postali in ji s hudo novico dali tako
po srcu, da je kar omahnila za mizo. Potlej je ščeketala
vanje, zakaj ga niso pustili, da bi hodil sam.

»Ali ste ga v Trebnjem dali vsaj prevideti?« se je
še domislila.

»Nismo; saj ni tako hudo, kar pomiri se, Plju-
skarica.«

Pa se ni pomirila. Vse je brž pozaklenila in urnega
človeka pognala do patra Tončka, potlej pa se na ves
splav zadrevila v Mali Gaber in kakor brez uma obstala
ob Slabetovi postelji.

Slabe se je bil prebudil iz omotice. Ančka ga je
silila s toplim mlekom in mu glavo zdaj pa zdaj spretno
ovijala z debelo prteno krpo, namočeno v hladni vodi.

»Jurko,« je Pljuskarica zaihtela in odrinila Ančko,
»za pet ran božjih — .« Ni mogla odgovoriti, jok jo je
posilil.

»Saj ni nič,« se je skušal nasmehniti. »Opravil, glej,
sem pa le dobro, nobenih zavir ne bo več«

126

»Molči, Jurko, ne govori, škodilo bi ti,« ga je milo
gledala. »Počakaj, da pride pater Tonček, poslala sem
ponj.«

»Pametno,« je dejal in zaspal, govorjenje ga je ven¬
darle utrudilo.

Pljuskarica je sela ob postelj, otožne in vesele misli
so ji polnile glavo in srce.

XXXIII.

Sotečan se je smejal pismu, ki mu ga je prinesel
stiski sel, smejal opatovi prošnji, smejal kmečki grožnji.

»Samo gane naj se mi kdo!« je pihal.

Močno pa se je ustrašil glavarjevega uradnika iz
Novega mesta in hudega pisanja.

»Vse mi še ovoha tale perogrizec,« je po strani trenil
na uradnika in ga toliko zamotil, da je na skrivaj velel
valptu, naj neutegoma spusti in iz gradu zapodi oba
Trlepa.

France in Nace sta se veselo oddehnila in jo mahnila
k Poloni.

»Hvala Bogu, da sta le spet svoja!« se je veselila.
»Dosti sem premolila za vaju.«

»Premalo,« se je France šalil, »slabo se je nama
godilo, ves čas sva bila zgolj ob kruhu in vodi.«

»jojhata,« je poskočila, »čakajta, precej vaju na¬
pasem, precej!«

»Tako je prav, vidiš,« se je France potlej smehljal,
sicer bi bila požrla kar tebe, tako sva bila lačna.«

»Mene? Kaj bi pa Tone dejal?«

»Saj res, "pa naj te on, če misliš, da je tudi po¬
treben.«

»Zdaj bo dobro,« ji je Nace pravil, da so ju spustili,
ker je prišel glavarjev človek in privil Sotečana.

»Kako veš?« jo je privzdignilo.

»Birič je nama povedal, ko je naju spustil iz grajske
jazbine.«

»Hoj, kdo je pa ta?« je Nace skozi okno pokazal
na mestnega človeka, ki se je z grajskim biričem bližal
Slabetovini.

»Ne poznam ga,« se je Polona ustrašila. »Pa ne,
da bi šel spet po vaju?«

127

»Nak, kaj drugega bo.«

Vrata so se odprla, v Hišo je stopil mestni človek

sam.

»Ali sem prišel prav?« je pogledal vse tri. »Saj je
to Slabetova domačija?«

»Je. Kaj bi pa radi?« je Polona s predpasnikom
pobrisala stol ob mizi. »Če se vam ne zdi za malo, sedite,
prosim.«

»Ti si Slabetova sestra, kajne?« je tujec pokimal in
sel. »Kdo sta ta dva?« Ni ji bilo, da bi povedala, kje
sta’ bila. »Prijatelja naše hiše,« je dejala.

»Okrožni glavar iz Novega mesta me je poslal, da
pozvem, ali je tožba, ki jo je te dni tvoj brat nakanil
zoper grad, tudi resnična. — Povej mi, kar veš. In se
nič ne boj, ne posluša te grad.«

»Povej, le povej,« ji je France pokimal, ko ga je
vprašuje pogledala. »Ali pa povem kar jaz, saj vse na
drobno vem, kaj ti je brata gnalo v Novo mesto.«

In je moško in naravnost razložil vse.

Uradnik si je zapisal in šel še do drugih domačij.

Polona in gosta so se sprva molče gledali.

»Jurko je graščaku dobro podkuril,« se je France
v pest smejal.

»Bojim se zanj, grad mu nikoli ne odpusti tega.«

»Kaj bi se bala, prav nič mu ne stori, le verjami,
že zdaj se ga le še boji.«

Fanta sta se še kakov čas pomenkovala s Polono in
se posmehovala gradu, ki si je nemara umesil šencano
nepridovno zmes, potlej pa sta odšla, da bi prej ko prej
prišla domov.

Po obpotnih vaseh je bilo vse živo kakor na mrav¬
ljišču. Krdelce mož tu, krdelce mož tam je postavalo
in vrelo med seboj.

»Kaj neki je?« sta se čudila in vprašala.

»Kdo pa sta in odkod je vaju prinesla pot?« so
hoteli prej vedeti.

Nič se nista branila, kakor ondan oblastnemu valptu,
precej sta povedala vse po pravici.

»Hoj, fanta, saj to je kakor nalašč! Kaj nič ne
vesta? Po naši in stiski gospoščini se zbira črna vojska,
da bi otela vaju in ušesa navila graščaku!«

128

Fanta sta kar debelo gledala, ko sta poslušala, kaj
vse je zanj n tvegal dobri, moški oče.

»Lepo je, da ste si toliko upali zavoljo naju,« se je
Nace urno našel; »zdaj pa bi bilo najpravše, da se brž
brž porazgubite.«

»Kaj je najpravše, nam pove vajin oče,« so se
možje uprli. »Velel je, naj ga to dopoldne čakamo, in
bomo čakali, dokler ne pošlje drugačnega glasu!«

Tako sta France in Nace hitela dalje, da bi prej
prišla do očeta in da bi obrnila vsaj Stičane.

Kmalu sta res trčila ob veliko krdelo iz stiske -go¬
spoščine. Bilo jih je vse črno, mladih in priletnih, in vsak
je v rokah imel grjačo ali sekiro, koso ali čepe. Pred
njimi je koračil njun oče, ob njem pa Tone in Janez.

»Fanta, kaj sta res vidva?« so oče in brata skoraj
stekli k njima. Tudi vsa vojska je veselo zavrela.

»Aha, Slabe je dobro opravil pri glavarju!« je Trlep
precej uganil, ko sta mu fanta vse razpovedala.

»Kaže tako,« je France pritegnil, »sicer naju ne bi
bili skrivši spustili in iz gradu spodili.«

»In ne bi glavarjev človek brez grajske priče vohal
med tlačani, kaj graščak z njimi počenja,« je še Nace
primeknil. »Tudi midva bi ga bila lehko pričrnila. pa
ga nisva.«

»Prav sta storila, da ga nista zatožila zavoljo ječe,«
je Trlep pohvalil oba. »Tako ga laže v precep vzamem
jaz sam.«

»Pustimo ga na miru,« je Nace prosil, »obrnimo se
rajši lepo domov.«

»Najpravše,« je France kimal. »Spustil je naju. pu¬
stimo ga.«

»Pa ga pustimo,« se je Trlep vdal. »Možje, fanta
sta živa in zdrava tu, graščaka nam ni treba več pestiti,
vojske je konec. Vrnite se vsak na svoj dom in. Bog
vam povrni vse dobro. A če vas bom klical še kdaj. ne
mudite, vsi spet pridite!«

Možje so stali in molčali.

»Jaz sam ga vendarle pojdem vprašat, kaj sta takega
storila moja sinova, da ju je zaprl kakor razbojnika, in
zakaj mi tega vedeti ni dal.«

»Bolje bi bilo, da tega pota ne bi delali,« je France
poskušal; »če pa res mislite, pojdeva z vami še midva.«

129

»Tudi mi, bolj varno bo za vse tri!« so možje za¬
vpili.

Vse veliko krdelo se je vlilo proti Soteski.

»Ali sta bila kaj pri Poloni?« je Tone spotoma
vprašal.

Povedala sta mu vse.

»No, zdaj se tudi pater opat ne bo več upiral,« se je
oddebnil, ko je zvedel vse na drobno.

»In bi bil na vrsti France, da si brž še on natakne
zakonski jarem, kajne?« se je Nace poredno smejal.
»Kar oba obenem dopovejta patru opatu, kako vaju
ljubezen razganja, pa bomo v biši imeli dvojne svate.«

»Saj res,« je Tone veselo rekel, France pa je molčal,
preveč ga je ljubezen bolela, nobene ni mogel odvrniti.

Trlep jih je od strani poslušal in se smehljal sam
vase.

»Hvala Bogu, lepo se razpleta!« mu je srce pelo.

Kaj dobro se mu je tudi zdelo, da ga vojska ni
hotela zapustiti. Počasi pa so ga vendarle začele ob-
Ietovati hude skrbi. Kaj če se komu kaj primeri? Vsega
bi bil kriv on, češ, zapeljeval jih je in vodil v očiten
upor zoper gosposko.

Tudi krdela, ki so ga čakala po vaseh ob potu, si
niso dala dopovedati, da bi šla lepo dpmov.

»Vsi zagrmimo tja,« so vpili, »in zastrašimo gra¬
ščaka, sicer mu kmalu spet zraste greben!«

Tako je vsa vojska bobnela za Trlepom.

»Stojte!« jo je ustavil v hosti blizu Soteske. »Zlepa
hočem govoriti v gradu. Z menoj pojdeta samo France
in Nace, drugi ostanite tu in mirujte. A če se v eni uri
ne vrnemo, prigrmite in nas v gradu poiščite!«

»Ali ne bi šel tudi jaz z vami?« je Tone silil.

»Ne,« je oče odkimal:'»če bo treba, nas z vsemi
drugimi pridi le iskat!«

Tone je razumel, da ga je oče postavil za svojega
namestnika, tako se je molče vdal.

Trlepi so v gradu najprej trčili ob valpta.

»Kaj pa še iščeta tu?« je zarežal v oba fanta.
»In kdo si ti?« se je ustopil pred Trlepa.

»Kdo sem, bi rad vedel?« ga je Trlep trdo pogledal.
»Oče tehle dveh razbojnikov — saj sta razbojnika, sicer
ju ne bi ponoči lovili in zapirali, kajne? Če pa raz-

9

Več. 90.

130

bojnika nista, mi bo tvoj gospodar povedal, kaj sta sicer
hudega storila, da ju je zaprl!«

»Ne utegne se motiti z vami, pojdite, odkoder ste
prišli!«

»Kaj veš ti, ali utegne ali ne utegne?«

»Kdo se vsaja tu?« je z okna zarenčal graščak sam.

Valpet je brž povedal. Okno se je zaprlo, na dvo¬
rišče je pripihal že prileten gospod s hudim, togotnim
obrazom.

»No, kaj je?« je revsknil. »Ali bi radi, da vas vse
tri prebičam in zaprem?«

»Tega ne storite, dokler se ne pomeniva!« je Trlep
moško rekel. »Če bi vendarle storili, bi že čez dobre pol
ure po nas prišli prijatelji.«

»Naj le pridejo, prostora bo tudi zanje!«

»Komaj. V ves grad jih ne spravite, toliko jih je.«

»Tako?« se je graščak ustrašil. »Pretiš mi?«

»Ne, a lehko mi verjamete, da so po svoji volji šli
z menoj.«

»Zakaj vendar?« ,

»I, zaupajo vam ne. Ali jaz vam zaupam, zato nisem
dopustil, da bi prišli prav semkaj.«

Graščaku so bile všeč Trlepove moške besede; mirno
je vprašal:

»Tak kaj bi rad?«

»Moja rodovina je stara in poštena. Kar se pomniti
da, še nihče našega rodu ni bil v ječi. Ta madež ste po
nji vrgli vi. Tako imam pravico zvedeti, kaj sta na¬
pačnega storila tale dva, njun oče sem.«

Mirna, a trda Trlepova odločnost je graščaka čisto
zmešala, nobene ni precej znal reči:

»Ljudi sta ščuvala zoper mene,« je naposled ne¬
odločno rekel.

»Kdor vam je pravil to, ni povedal resnice.«

»Ali pa sta se pripravljala, da bi ščuvala.«

»In vi ste ju zaprli zavoljo greha, ki ga storila nista
in storiti ne mislila?«

Tako sta si dolgo strigla besede.

»Ali naj zdaj pokleknem predte in te prosim za
zamero?« je graščak naposled revsknil. »Zaprl sem ju.
pa je! In zdaj se poberi!«

131

»Že prav. Poberem se in pojdem vprašat novome¬
škega glavarja, ali smete loviti in zapirati mirne, poštene
ljudi iz stiške gospoščine.«

Graščak je prebledel od togote, pa se je potajil. Hm,
glavarjev tintomazec je še tu, do vraga bi bilo hudo, če
bi zvedel tudi to.

»Saj si mu nemara že tako dal vedeti,« se je komaj
krotil; »če ne ti, pa tale dva.«

»Govorila sva z glavarjevim človekom, govorila,« se
je postavil France, »žu gnila mu pa nisva nobene, kaj
se je nama primerilo.«

»Kje sta govorila z njim?« je popa!.

In sta povedala.

»Kdo bi vama verjel?« se je graščaku nekoliko
zjasnilo lice.

»Niko gar ni, ki Trlepom ne bi verjel na besedo!« ga
je I rlep pogledal naravnost v oči. »Tudi jaz bi vam
verjel, če bi mi moško povedali, kar bi vas rad moško
vprašal.«

»Jaz — ;  tebi? Kaj pa?«

»Če mi preveč ne zamerite, bi rad zvedel, ali mislite
še dolgo braniti Slabetu, da bi se priženil na Pljuskar-
jevino.«

»O, pobere naj se, kamor hoče, še videti ga nočem
več!« je graščak grdo pogledal, čeprav je bil kar vesel
svoje nagle odločitve, saj je res prav, da se znebi trmo¬
glavega, upornega Slabeta. »A kaj je do tega tebi?« je
vprašal že z drugačnim glasom.

Trlep je povedal lepo vse.

»Ne poznam tvojega sina. Morda je trmoglavec, še'
hujši kakor je Slabe.«

»Ni. Pameten je, moški in prav delaven,« je oče na
vso moč hvalil. »Na moško roko mi smete sveto verjeti,«
je stegnil roko.

»No, pa naj bo,« je graščak udaril, »samo kmalu naj
pride, da domačija ne bo predolgo brez moške glave.«

Trlep se je moško zahvalil in odšel z obema sino¬
voma. Mikalo ga je, da bi za trenutek stopil do Polone,
pa se je spomnil črne vojske v hosti. »Privrela bi na grad
in napravila strašen poboj in polomaj,« je vedel in se
urno obrnil proti hosti. »Polona že še zve, kaj je Sotečan
rekel.«

9 *

132

Pa Polona je že zvedela, da so Trlepi v gradu; zdaj
jih je čakala in prestregla, ko so hiteli v hosto.

»Mudi se nam, Polona,« ji je Trlep gredoč govoril.
»Le toliko ti rečem: Jurko vzame Pljuskarico, ti pa To¬
neta, če ga še maraš.«

Zardela je po vsem obrazu in oči pobesila.

»Le kje je Jurko, da ga še ni?« je počasi dvignila
vroče oči. »Kako bo vesel, ko to zve!«

»Zdaj zdaj mora priti, nič ne skrbi.«

»Potlej pa precej bo, kar bo,« ji je France poredno
mižikal.

»Da,« ji je tudi Trlep pokimal, »graščak je res rekel,
da se prej ko prej vzemita.«

»Nazaj moram, domov,« je vsa rdeča postala.

XXXIV.

Slabe je dremal in po malem blodil. Pljuskarica je
ob postelji vila roke in nastavljala uho, ali pater Tonček
že prihaja.

Kar so se v veži zaslišali koraki, Pljuskarica se je
veselo zgenila, v hišo je z Ančko stopil Matevžek.

»Kje pa je pater?« je kakor nejevoljna tiho vpra¬
šala.

»Kako bi že prišel? Saj ni lastovka. Potrpite, pride,
ko pride.«

»Spazil bi ga bil rajši in mi pritekel povedat, da
ne skoprnim.«

. »Uro na uro da že strežem nanj, se mi je zdelo, pa
sem poskočil in pritekel, da bi mu morda jaz sam po¬
magal kako, dokler patra ne bo.«

Pljuskarica je odmahnila.

»Slabe, veste, je tudi uročen,« je dalje šepetal; »saj
ga boli glava.«

»Ker mu je natrta,« je odkimala. »Uroke, če res so,
mu pa že prežene pater Tonček.«

»O, znam jih tudi jaz — le stojte,« je tiho silil in
velel Ančki, naj mu prinese korec čiste vode in tri prav
žareče ogle. Ko je prinesla, je šepetal: »Ogle vržem
v vodo; če potonejo, je Slabe uročen.«

»Ali pa ti!« se je Pljuskarica upirala.

133

Pa Matevžek je ni poslušal. Z rokami se je prav na
lahko doteknil bolnikovih oči in ogle vrgel v korec vode.

Pljuskarica in Ančka sta ostrmeli: oglje je potonilo.

»Zdaj ga prebudite, da izpije požirek te vode, ogle
pa si vrže vnic.«

Ona pa da ne in ne: spanec je boljši ko žganec,
do moči pomaga bolniku.

Matevžek je v nemoči privzdignil ramo in se za¬
gledal v bolnika. Kdo neki je imel takih moči, da je
urekel korenjaka Slabeta?

»Kaj je res uročen?« je Ančko tiščala vedečnost. »In
kdo bi mu jih bil nakanil?«

»Oči s takimi močmi ima človek, ki je majhen zizal
tri velike petke,« je povedal in šel, da bi spazil patra
zdravnika.

Ančko je postalo strah, tudi Pljuskarico je oblila
groza, obe sta težko težko čakali patra Tončka.

Matevžek ni več dolgo stregel nanj. Urno, kolikor
so mu dale stare noge, se je pater bližal po prašni
cesti.

»O, da ste le že tu!« mu je Matevžek skočil naproti.

»Kaj je tako hudo?« se je starček ustrašil.

»Slabetu morda manj ko Pljuskarici: reva kar po¬
jema ob njem in vas čaka kakor grešna duša milosti
božje.«

Pater se je nasmehnil.

»Kaj pa Trlep?« je gredoč vprašal. »Ne bi je smel
pustiti ob bolniku.«

»Ni ga doma; fantov tudi ne.«

»Kje pa so?«

»Kje? Ne vem,« se je Matevžek zlagal in ne, ker
res ni mogel vedeti, kje prav zdaj Trlepi so.

Molče sta prišla do Trlepovine, nekoliko postala in
tiho odprla vrata v hišo.

»Gospod, pomagajte, pomagajte!« je Pljuskarica
švignila pokoncu in skoraj na ves glas zajokala. Tudi
Ančka je že poprijela za konec predpasnika, da bi ji
složno pomagala, pa je pater zdravnik hudo pogledal in
obe zapodil venkaj.

»Zunaj tulita, bolnika mi pa na miru pustita!« je
tiho rekel in zapehnil vrata. Zdaj se je pripognil nad
Slabetovo glavo in se čez čas sklonil.

134

»Kako je?« je Matevžek dihnil.

»Razpni mu obleko!« mu je pater velel in si potlej
pokimal. Ne, drugje ni poškodovan, hvala Bogu. »Le
zapni spet!« je dejal. »In korec vode mi prinesi — pa
saj je že tu,« je segel po Matevžkovi čarovniji. »Kaj pa
je to?« ^ v  ■

»Slabe je tudi uročen,« je Matevžek mencal, »po¬
magati sem mu hotel, pa omotičnemu nisem mogel dati
požirka iz te vode.«

»In meniš, da bi ga ozdravil s to vodo?«

»Bi, bi. če bi bolnik mogel vnic vreči tudi tele tri
ogle, ki so žareči potonili v nji.«

»Greh je, če veruješ v take neumne vraže,« je menih
prste pomočil v korec in Slabetu poškropil obraz, potlej
pa mu še iz neke stekleničke kanil dve, tri kapljice v
usta.

Slabe se je zgenil, pater mu je spet vode škropnil
v obraz; zdaj je vzdihnil: »Kaj pa je, ljuba?«

»Ali te še hudo boli. Slabe?« mu je pater položil
roko na čelo.

»O, vi ste?« je za tren, dva spregledal. »Opravil
sem pa le dobro.«

»Vidim, vidim. Samo nekoliko huje naj bi te bil
trčil, pa ne bi bilo več dobro.«

»Ali je nevarno?«

»Vol ne bi morda več oral, če bi ga kdo tako počil;
ti pa imaš trdo betico, v nekaj dnevih se boš spet z
njo zaletoval v soteški grad.«

»Ne bo treba, uklonil sem ga.«

»Že prav, že prav. Zdaj pa se lepo upokoji in trdno
zaspi.«

Tega povelka skoraj ni bilo treba. Obraz se mu je
podaljšal, mirno dihanje mu je dvigalo široke prsi, za¬
spal je.

Pater je počasi odmeknil roko in se z Matevžkom
tiho pomeknil venkaj.

»Ali je hudo?« je v veži predenj omahnila Pljuska-
rica in si z rokami pokrila obraz.

»Hudo bo, če ga boš motila in plašila. Na miru ga
pusti, domov pojdi!«

»Pomagajte, rešite mi ga, rešite!« jo je zmoglo v jok.

135

»Ali mi ne pojdeš venkaj, cmera neumna? Kaj bi ga
rada zbudila?« jo je pognal pred vežo, Ančki pa naročil,
kako naj Slabetu zdaj pa zdaj na glavo polaga v hladni
vodi namočene platnene krpe.

Matevžek je precej stopil za Pljuskarico. Žedela je
na tnalu pred drvarnico in v predpasnik ihtela.

»Saj ni nič hudega, Pljuskarica,« jo je tolažil. »Prav
kmalu bo shodil,« ji je tiho pravil, kaj je pater govoril
s Slabetom. »Samo na miru ga moramo pustiti, veste.«

»Ne morem odtod, Ančka ga morda ne bi znala prav
streči.«

»Kaj mislite ostati kar na Trlepovini?« se je na¬
smehnil, ona pa tudi.

»Saj sem res že čisto neumna,« je dejala in si obri¬
sala solzne oči. »Kaj se neki tako ženem, ko vendar vem,
da ga ima pater Tonček v rokah?«

Menih je prišel venkaj in se vzdihuje tudi sam
spustil na bukov rkelj ob drvarnici.

»No, ti«, je trenil v Pljuskarico, »kaj mi še ne pojdeš
domov ? «

»I, saj pojdem, samo povejte mi še, ali bo kaj kmalu
zdrav.«

»Nikoli več, če mi ga vsaj nekaj dni ne pustiš na
miru.«

»Ko me pa tako skrbi.«

»Drugih skrbi bi imela zadosti, če ne bi bila taka
frfra.«

Pljuskarico je zabolelo, roka ji je segla po pred¬
pasniku in ga dvignila k očem.

»Ali si za svatbo že pripravila vse?« je dobri pater
popravljal. »Nisi, vidiš! Taka si kakor tiste svetopisem¬
ske device zamudnice. Pa le stoj, tudi tebe bo grdo
lovilo, ko v kratkem prigrmi pote Slabe. Pripravljati bi
se morala, pa vasuješ in zavijaš kakor mačka na strehi.«

Pljuskarici se je po vsem zardelem obrazu razlil tih,
srečen smehljaj, Matevžek se je na glas regljal, pater se
je modro držal.

»Samo videla bi ga. še rada, preden pojdem,« je
želela.

»Matevžek, daj mi no tistile oklešček, da poženem
to šavro!«

»Bog ve, ali Ančka prav pazi nanj,« je rdela.

136

»To imam na skrbi jaz. Domov se mi že spravi,
bolnika pusti na miru.«

Prisluškuje je obžedela, tudi pater Tonček je pre¬
molknil: pred vasjo se je zaslišal hrum več ljudi. »Gredo,
že gredo ...!« je Matevžek jasknil in jo uprasnil v tisto
mer. »Trlepi se nemara vračajo ...,« je vstala tudi Plju-
skarica. »Vračajo...?« se je pater čudil. »Kje so pa
bili, da so tako glasni...?«

XXXV.

Res je bilo tako. Krdela Žubinčanov in Temeniča-
nov, ki so do sem spremljala Trlepe, so se hrupno po¬
slovila in po dolgem curku spustila v dolino; Šentvidci
in drugi so se že prej razgubili vsak po svoji bližnjici.

»Hvala Bogu, da ste le spet tu!« je Matevžek bušil
prav pred Trlepa, ki je razkoračen stal med sinovi in
gledal za črno vojsko.

»Kaj je?« so se Trlepi ustrašili vsi obenem.

»Slabeta so davi pripeljali na pol mrtvega.«

»Jezus Nazarenski!« se je Trlepu utrgalo. Nič več
ni vprašal, kar na ves splav je šinil proti domu, sinovi
in Matevžek pa za njim. »Ali Polona že ve?« je Tone
segel po Matevžku. »Še ne,« je ta čivknil od bolečine,
Tone ga je ponevedoma prijel pretrdo.

Pater Tonček jih je že od daleč tešil z roko, naj se
umirijo, da mu bolnika ne zbudijo.

Preplašeni so se ustavili. Trlepa so spremetale vse
barve, fantje so debelo gledali, ko je pater pravil, kako
je Slabetu in kaj mu je po vozatajih že prej vedela
povedati Pljuskarica.

»Kje pa ste bili vsi?« je potlej z očmi obstal na njih
zaprašeni obutvi.

Trlep je v kratkem pomisleku požrl slino in po¬
vedal vse.

»Zatorej nisem videl vso pot semkaj skoraj nikjer
nobenega dedca!« je menih zmajeval z glavo. »A kaj bo
zdaj? Oblast vas utegne hudo hudo pricvrkniti, posebno
pa tebe, Trlep, ki si jim bil vojvoda.«

Hm, tega se Trlep ne boji. Vojska ni nikomur skri¬
vila lasu, ni nikogar nadlegovala, ni nikjer nič škodo¬
vala. Oblasti naj se boji le še graščak, ki je kriv vsega;

137

nekoliko ga je že privila in ukrivila. Podal se je: nič
več ne brani Slabetu na Pljusko in Tonetu do Polone.

»Kako veš P« se je dobri pater oddehnil.

»V oči mi je obljubil.«

»Tak je Slabe res prav čutil, ko se mi je otodile
bvalil, da je užugal graščaka?« se je menih nasmehnil
Pljuskarici.

Pljuskarica je rdela, molčala in oči pobešala.

»Poloni bi bilo treba poslati glas, kje in kako ji
je brat,« se je Tone domislil.

»Seveda, še ene mi manjka, da bi tuliti pomagala
tejle!« je pater poredno pogledal nepočakljivo nevesto.

»Zvedeti vendar mora,« je Trlep obračal; »saj jo
že zdaj močno skrbi, zakaj ji brata še odnikoder ni.«

»Kje je Vrbičev gospod? On naj stopi tja.«

Vrbičev gospod je zginil. Ni mogel prežvečiti, kar je
skuhal Trlep .. . Hm, črna vojska je vendarle prebito
huda stvar, glej jo po starih ali pa tudi po novih po¬
stavah. Za njo še utegne tipati oblast. Vrag si ga vedi,
ali ne vzame v precep prav njega, češ, učen si na po¬
stave, pisma jim pišeš do cesarja, samo ti si bil, ki si jih
učil, kako naj zaplešejo z gosposko... Ko se je črna
vojska vlila proti Soteski, mu je postalo vroče.

»Matevžek, ali znaš molčati?« se je ustopil pred
pevčka.

»O, če ne bi znal in bi izčesnal, kar vse vem, bi se
svet zgrizel in požrl.«

»Veš, na Primskovo pojdem, pri vikarju se zaklo-
nim. Tu bi me utegnil iskati kakov birič. Molči in ti
sam vedi, kje sem. Ko se črna vojska vrne, pa z novicami
brž brž priteči do mene!«

Bežal je ponoči, da ga nihče ni videl.

»Da, kje tiči?« so se zdaj spogledovali.

»Iskat ga pojdem,« si je Matevžek na irhastih hlačah
pritegnil stremena in šel.

»Pa tudi patru opatu moramo povedati, kaj se je
primerilo,« je Trlep zamišljen gledal za Matevžkom, ki
je drobencal proti Sentjuriju in Bratencam pod Primsko-
vim. »Najprej bi stopil v Stično, potlej pa bi se spustil
še do Polone, če Vrbičevega gospoda odnikoder ne bo.«

»Kaj ne bi do Polone lehko skočil kar jaz?« je Tone
popal.

138

»Le potrpi, s Slabetom pojdeš, ko okreva.«

»V Stično bi z vami šel pa jaz,« se je tudi France
izdal.

»Aha,« se je pater veselo udaril po kolenih, »kaj se
vendar že mečiš?«

»No, že prav,« je oče pokimal, »pojdi in se spet za¬
leti, če ti kar v procesiji ne pridejo naproti.«

»Nič se še nisem zaletoval.«

»Nič? Do kolena si stal v vodi, pa si si v roke plju¬
val; zdaj ti nemara bo popri jemati na suhem.«

»Kako se to ujema in veže?« se je France nekoliko
ustrašil. »Kaj nam niste pravili, da ste vse uravnali
pri Poberetu?«

»Sem, seveda sem; zdaj moraš tudi ti. Le popravi,
pa bo dobro: krpež in trpež trdno držita.«

France je molčal in gledal proti Stični. Za Svetim
Duhom se kopičijo oblaki, drugo vreme dobomo. Saj
je prav: suša je, po vaseh zmanjkuje vode, paše ni,
zemlja v razpokah reži.. .

»Pojdem, seveda pojdem,« je že hodil za drugimi
mislimi, »in sam Bog daj, da se pater opat ne bi kaj
rebril, ko zve, kje smo bili...«

XXXVI.

Doltikrat fte Ilifhali,

De To nam sbrifali
Vfe, kar fo nam pervolili,
Pred altarjem obl ubili
Sdaj tu nizh ne vela,

Zefar vlim Ilavu da.

Bridke bridke ure so tačas bile stiškemu opatu.
Skrbelo ga je prav močno, ali samostan naposled ne¬
usmiljeno in brez potrebe res razženo ali mu vendarle
prizaneso. Dosti je prosil in iskal prijateljev, da bi mu
pomagali rešiti Stično. Neki samostani cistercijanskega
reda v gornjih avstrijskih deželah, to je vedel, obstanejo,
cesar sam jim je obljubil. Le za Stično ni nikogar, da
bi jo branil. Sirota je na poti temu, onemu, po njej, ki
je že toliko dobrega storila domačim in tujim ljudem,
se steza jo lakomne roke ...

139

»Bog jim odpusti!« je molil in milo gledal samo¬
stansko družino, posebno brate laike, ki so kakor otroci
hodili .za njim in ga vsi solzni vpraševali, kaj bo.

»Ne vem, bratje, nič trdnega še ne vem,« so ga
samega oblivale solze, anti smilili so se mu pobožni in
delavni možje. »Pa četudi nas udari cesarjeva roka, ne
obupujte, Bog vas ne zapusti, kje drugje vam nakloni
srečo, saj ste dobri in pridni kakor čebelice.«

Človek je v svoji žalosti in bridkosti dostikrat čisto
sam, nihče noče ali ne more trpeti z njim. Pater opat je
to vedel že dolgo. Zato je sočutno, ljubeče gledal za brati,
ki so se ubijali z delom, kakor da delajo zase, in ki so
mu bili edina vdana tovarišija v tistih bridkih urah.
Toliko huje ga je potlej ščemelo, ko je začel bolj in
bolj spoznavati, kako so neki patri z vsemi mislimi že
zunaj samostana.

In to je bilo res, prior jih je imel dosti za seboj.

»Zdaj zdaj nas razpihnejo križem svet,« je prior
učil še druge; »prav bi bilo, če bi si sami ubrali vsak
svojo pot.«

»Kam? Kaj smemo?« so se nekateri še upirali. »Re¬
dovniki smo, slovesne obljube nas vežejo.«

»Danes še. Kaj pa jutri? Čas je, da korak in oči
obrnemo v svet. Bolje je imeti kruh kjerkoli, kakor pa
ga stradati doma.«

»Ob kruh ne bo nihče izmed nas,« so verovali. »Ško¬
fija potrebuje še dosti svetnih duhovnov, nobene po¬
sebne sile nam ne bo, če nas res razženo.«

»Vsak je svoje sreče kovač,« je prior odmahnil. »Jaz,
to sem že sklenil, ne bom stregel na košček kruha,
ki bi mi ga kdo milostno vrgel: sam si ga poiščem,
da mi bo všeč po velikosti in po okusu.«

In je še tiste dni šel in storil tako.

Patru opatu je ob srcu bilo hudo, da je kakor
z uma taval po samostanu in po polju. Bolečina se je
še shujšala, ko mu je brat Inocencij baron Taufferer,
profesor na ljubljanski gimnaziji, že čez nekaj dni poslal
glas, da samostanu res že bijo zadnje ure.

»Pa se zgodi volja božja!« je v svoji kapelici po¬
kleknil pred tabernakelj in se tiho zjokal. Solze so kanile
na roko pričujočega Boga in jo umečile. da se je počasi

140

stegnila in mu pobožala trpeče srce . . . Potolažen in
skoraj močan je vstal in šel.

Zunaj je potlej zvedel, da ga na porti čaka Trlep
s sinom Francetom. Spomnil se je, koliko žalosti in skrbi
mu je prizadeval tudi Trlep, vzdihnil in mu vse od¬
pustil.

»O, kaj pa vidva?« ju je prijazno pozdravil.

»Na očitno spoved sem prišel,« se je Trlep prestopil
in pogledal v tla.

»Očitne ni več treba, saj že vem vse.«

»Tako prosim za zamero, anti drugače si nismo
mogli pomagati.«

»Že prav, že prav: možite in ženite se kakor vas je
volja.«

• »Bog vam povrni vse, pater opat.«

»Ti pa pojdi po vsej gospoščini in vsem, ki še kaj
želijo, veli, naj neutegoma pridejo, da jim ustrežem,
dokler še morem in smem.«

»Kaj?« je Trlep zinil in prebledel.

»Stori, kar sem ti velel. Zdaj zdaj dobote svetnega
graščaka in nič ne veš, ali bo kaj prida voljan.«

»Graščaka?« je Trlepoma od strahu klobuk pal na
tla. »Kaj ne dobomo zemlje mi?«

»Beži, beži. Cesar si jo vzame vso in svojega gra¬
ščaka vsadi med vas.«

»Kaj take so cesarjeve postave?«

»Tudi take, Trlep, tudi take. Ali jih ne poznaš? Saj
si me zmerom tako rad učil, kakove so nove cesarjeve
postave.«

Trlep je zardel in v srcu grdo preklel cesarja in
vse njegove stare in nove postave, ki kmetu danes nekaj
dajejo, jutri pa vse jemljejo.

»Če je tako, pojdemo nad cesarja, da bi stiški samo¬
stan pustil na miru!«

»Cesar ni Sotečan. Ne nori mi več ubogih ljudi,
samo pojdi in jim povej, kar sem ti naročil; pojdi, saj
si navajen potov do njih.«

Trlep je še bolj zardel, pater opat pa se je obrnil in
šel svojo pot.

Potrta in ponižana sta odmotoglavila tudi Trlep in
France.

141

»E, Vrbičev gospod je le pravo vedel, ko se je veril,
da si vso meniško zemljo obdrži cesarska gosposka,« se
je France spominjal, ko sta se počasi bližala Pobere-
tovi domačiji.

Trlep je molčal. Hudo mu je bilo za dobrimi menihi
in preveč starih želja po samostanski zemlji se mu je

utrnilo.

»Oče, ali kaže svatovati ob žalosti za menihi?« je
France postal.

»Še so tu. Odlašati ne smemo. Kar moreš danes,
ti utegne biti nemogoče že jutri. Da le tiho in brez
hrupa opravimo, pa bo,« je Trlep težko in le kakor
odsekano povedal svojo misel.

»Če se le ne bo zdelo grdo?«

»Kdor nima oči, hodi zamudno; če pa vidi vsaj na
eno oko, že hodi varno in srečno.«

»Pa vendar . . .«

»Glej bistro in drži, da ti loviti ne bo treba.«

Tako sta šla in sta snubila ob umirajočem samo¬
stanu.

XXXVII.

Poletje je dalo dosti strni; za kruh, hvala Bogu, ne
bo sile. V dežel je že šla jesen; lepa, sončna je bila.
Prstenina je bila zdrava in obilna, ajda, črna in siva,
je rdela in hitro zorela.

»Medu je letos dosti,« so si čebelarji oblizovali prste,
ko so podirali čebelje panje.

»Tudi sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile.«

»Bog daj srečo menihom,« so hvalo vedeli vsi. »Letos,
glejte, niso pobirali ne desetine ne drugih dajatev.«

»Anti vedeli so, da jim bo zdaj zdaj iti iz Stične.
Kaj bi še grabili in drugim v golt tlačili?«

Le Trlep si kar ni mogel odpomoči. Novice, ki jih je
s Francetom zvedel v samostanu, so ga močno skelele.
Menihi so se mu že smilili, še huje pa mu je bilo za
njihovo zemljo. Naposled je po Matevžku vsej soseski
poslal glas, kakor mu je velel pater opat.

Vendar nihče ni precej tekel v Stično, da bi si še
kaj izvil iz meniških rok; slehernega je bilo nekako sram
moledovanja, ko so si menihi sami že vezali beraško

142

culo, vse črno se jih je zgrinjalo le v Mali Gaber, da bi
se posvetovali z umnim Trlepom.

»Menihov je prav za prav škoda,« je ta oni na¬
peljeval; »če pa jih je res volja, nam še kaj pomagati,
naj nam zemljo dado v pravo last.«

»Prej bi bili morda mogli, zdaj najbrž ne smejo
več,« je Trlep sam žaloval za njivami, ki si jih je v
mislih kdaj že lastil: »cesar sam je že roke stegnil po
njihni zemlji.«

»Pa tudi prej je niso smeli trgati in razmetavati,«
mu je pomagal Vrbičev gospod; »samostanska zemlja ni
osebna last menihov, kar imajo, morajo vse zapustiti
naslednikom.«

»Ali je cesar njihen naslednik?« so se upirali. »Dado
naj, pa je, cesar se pa obriši, kaj mu mar naša zemlja!«

»Ne kvasite praznih!« se je Vrbičev gospod posmeh¬
nil. »Kje pa je tista vaša zemlja? O, v drugih rokah,
ker je držati niste znali! Tudi menihom ni pala kar
z neba, vi sami ste jo metali za njimi. Ali ni res,
Trlep?«

»O, res,« je Trlep glasno vzdihnil. »Moji pradedje so
bili mogočni svobodnjaki, jaz pa sem meniški tlačan,
ker so pač zemljo dali iz rok!«

»Ne samo tvoji, predniki tudi vseh vas so prevoljno
iz rok spuščali svoboščine in njive.«

»E, tudi po sili so nam jih jemali.«

»Zakaj pa se niste upirale, mile Jere, lene? Pa
kaj? Samo ponosen človek se moško upre krivici; suženj,
hlapec pa pokleka in ponižno čaka, da bi ga iz stiske
kar po čudežu izmotal Bog sam.«

»E, Vrbičevi,« je zmajeval mož, ki je tudi bil lačen
zemlje, »siromaki smo bili. kakršni smo še zdaj. Kako
naj bi se rebrili hudi gosposki?«

»Ta skrb vas ni trla nikoli! Pokorno ste vselej kar
šli in tujcu na vsaki krtini zgradili grad in mu potlej
še šibo namakali, da vas je z njo krotovičil!«

»Da, res,« je Trlep pritegoval Vrbičevemu gospodu,
»ubog in nesvoboden človek ni za nič.«

»Vedite vsi vsaj za posihmal, da morate zemljo
ljubiti kakor očeta in mater in da je nikoli ne smete
spustiti iz rok. Kdor nima zemlje, je berač in kakor
jesensko listje: vsak piš ga odfrkne Bog vedi kam!«

143

Možje so molčali in bolščali v tla.

»In nikar ne jadikujte v nemoči, ki vas še hromi,«
so se gospodu smilili. »Zemljiška gosposka bo prešla
kakor je prišla, čas jo bo vzel. Vse mine, le zemlja je
večna. Složni, zvesti si bodite: če ne že.vi, jo vaši otroci
dobodo vso v samosvojo last.«

»O, jaz sam bi jo že rad,« je Trlep spet vzdihnil.

»Saj je vaša, po božjih postavah je vaša. Bog sam
vas je vsadil vanjo; redi vas, iz nje ste, mati vam je.«

»Že že, pa to so zgolj besede. Kaj ko bi vi napravili
pisanje do cesarja, da bi nam jo precej vrnil v pravo
last P«

»Oh, ne beračite zmerom! Ko boste v ljubezni do
nje zadosti močni, si jo vzamete sami!« se jih je Vrbi¬
čev gospod že naveličal. »Zdaj rajši ne zamudite, lepo
do patra opata stopite, dober mož je, še vam lehko
ustreže, če vas tišči kaj posebnega.«

In so vzdihuje vstali in šli vsak s svojo skrbjo,
vsak s svojo željo.

»Kakor je čas res neprikladei?,« je tudi Trlep potlej
povzemal, »svatbe pa le moramo kar brž opraviti, da
nas kaj ne prehiti.«

»Da, nova gosposka bi utegnila kaj nagajati, čeprav
jo postavijo nove cesarske postave,« mu je Vrbičev go¬
spod pritegoval.

»Hudič jo potiplji! Zakaj neki zavira tako rada,
ko si nas kdo umno ali neumno obeša zakonski jarem?«

»I, gospodarna je, previdna je vsaka gosposka. Saj
veš, Sotečan je Slabetu branil na Pljusko, da ne bi
bil ob dobrega gospodarja na Slabetovini; opat pa je
nemara hotel ukriviti tebe in po svoje umečiti Franceta,
da si fant ne bi mislil, kdo ve kako lehko se mu je tudi
iz take hiše priženiti prav pred samostanska vrata.«

»Bodi, kakor si hoče, samo da se je naposled vse
tako prav razmetalo,« so Trlepa obletale zgolj spokorne,
prav nič uporne misli. »Ampak čudno je na svetu ven¬
darle, da se včasih kar 'velike stvari lepo pretaknejo le
zaradi ženske.«

»V nobeni moški pesti ni toliko moči, kakor je je
v drobnem ženskem srcu.«

144

»Saj res: patra opata so odmakale Nežine solze,
Pljuskaričino srce pa je podžigalo Slabeta, da se je rval
z glavarjem in s cesarjem, dokler ni zmagal.«

»O, moč ženske je ljubezen,« si je Vrbičev gospod
molzel brado. »Z njo ti primarni raj ali pa odpre pekel
že na zemlji. Ženska res dosti zmore, kaj prida pa sicer
nikoli ni nobena.«

Trlep je molčal in se smehljal, Vrbičev gospod je
dalje momljal:

»Če bo katera ženska vendarle prišla vsaj do ne¬
beških vrat in se bo ob sodbi izkazalo, da je z ljubeznijo
res osrečila to in to dušo, ji bodo precej pokazali sedež
v najlepšem kraju nebes.«

»Še sreča, da je Slabe tako hitro okreval,« je Trlep
držal že drugo misel. »V gradu, bi dejal, je uredil vse,
s Tonetom pojdeva kar snubit, pa bo.«

»Kar. France se tako že veže s Poberetovo, a Slabe
tudi na ves splav rine na Pljusko.«

»Še to bi rad imel z glave, pa bom miren, mislim.«

»Pravo si rekel. Le tihe in brez hrupa naj bi svatbe
bile, kakor si mislil že sam; menihe, veš, bi sicer morda
žalilo, če bi rajali mi, ko se jokajo oni.«

XXXVIII.

In res so vse tri poroke opravili kar na brž.

Matevžku niso bile všeč: pretihe so mu bile, brez
pesmi in brez veselega hrupa.

»Skoraj na skrivaj so vkup skočili in se precej
skrili vsak v svoje gnezdo,« je pevček godrnjal. »In vse
to, da se menihi ne bi zgledovali. I kajpak! Kakor da
ne bi v Stični imeli zdaj drugih misli in skrbi!«

Prav pusto in tiho je postalo na I rlepovini. Hiša
bi bila kakor izumrla, če je Marjanica ne bi dramila
z veselim življanjem. Anti staro gnezdo se je skoraj
razlezlo. Trlepu se je hudo tožilo po Tonetu in Fran¬
cetu, da je skoraj pozabil, kaj preti Stični.

Toliko bolj je vso sosesko plašila bližajoča se pre¬
mena v stiski gospoščini; na dan je bila posebno med
siromaki, ki so živeli bolj ali manj le nekako ob pri-
mečku iz meniške kašče.

145

»Tak graščaka dobomo zdaj in valpta, kajne?« je
tiščalo vse.

»Da, ob tla smo, slabo se nam bo sukalo posihmal.«

»E, ni ga med nami človeka, ki menihov ne bo po¬
grešal.«

Tako so tožili in po dobro besedo hodili k Trlepu,
ki je bil izmed vseh Stični zmerom najbližji. Pa ta je
zdaj najrajši molčal, vrtal vase in zamišljen poniglavih

» Joh, huda bo, tudi Trlep, glejte, pobeša glavo.«

A Trlep se je že osveščal: podnevi in ponoči je
pestoval dve veliki misli.

»Da, to storim!« je sukal rep svojemu skrivnemu do¬
misleku. »Menihi naj nas spoznajo do dna in pomnijo,
kakor je prav.«

Noči so mu bile polne novih skrbi in skoraj brez
spanca.

»E, staram se, staram,« je neko noč, ko je bil po¬
sebno otožen, spoznaval. »Spati ne morem več in nadložen
sem menda tudi že ves; še krehati bi moral prav na-
dušljivo, pa bi bil pravi starec!«

Zunaj je zavijal pes, cvilil in praskal po vežnih
vratih.

»Hm, nekaj ni prav,« je Trlep brž skočil v hlače in
pogledal skozi okno.

Mesečina je sijala, noč je bila tiha, brezvetrna,
nikjer še ni nič genilo.

»Primi ga, Pazi, primi!« je naščuval psa. Pa ta je le
priskočil in se cvileč spel proti oknu, kakor bi prosil,
da bi gospodar prišel venkaj.

Kar ti je čudno, kakor pod zemljo, zabobnelo, pes
je strahoma odskočil in zatulil, svet se je zamajal, v
zvoniku se je oglasila plat zvona.

»Jezus... potres...!« je groza oblila tudi Trlepa,
da je brž sklical domače, popal spečo Marjanico in planil
na piano.

Zemlja se je spet stresla. Po vasi je završalo. Ženski
in otroški krik je jasknil v svetlo noč.

»Na, pazi na punčko!« je otroka brž v naročje dal
dekli in že gredoč med vaške hiše naročil Janezu in
Nacetu: »K živini poglejta, da se plašila ne bo!«

Tekal je od hiše do hiše, češ, ali se ni komu kaj
primerilo, ko je tako vpitje.

10

Več. 90.

146

»Kaj ne vidiš, ne slišiš?« so ženske, na pol gole,
z otroki stale v gručah in vile roke. »Ves pekel je po-
koncu, hudič sam trese svet, sodni dan bo — ti, Žalostna
Mati božja stiska, nam zdaj pomagaj!«

»Ne vpijte, rajši molite,« se je pomirjen nasmehnil.
»In Boga zahvalite, da škode nobene ni bilo.«

Stopil je k moškim, ki so molče ogledovali hiše, ali
se je katera kaj razvežila.

Mednje je prišel tudi Vrbičev gospod. Snoči je kesno
in nekoliko vinski odnekod priklamal in se zavlekel
v I rlepovo senico, pa ga je vriše na vasi vrgel pokoncu.

»Potres?« je zdaj modroval. »Nič novega. Zemlja
živi, anti diha in se trese zdaj tu, zdaj tam, odkar jo
je Bog dal iz rok. Če bi bilo drugače, bi bila mrtva.«

»Če bo še tako dihala, se pogreznemo vsi,« je neka¬
tere postajalo bolj in bolj strah.

»E, nič se ne bojte,« se je učeni starec smehljal.
»Prav pred sto leti je hud potres takisto strašno tresel
vso Temeniško dolino, svet se pa le ni podrl in se tudi
zdaj ne bo.«

Gabrovci so molčali in se plaho spogledovali.

»In nikar ne poniglavite,« je oni gnal svojo, »rajši
brž poglejte v klet, ali ni ta, oni sod zdrsnil z iegnarjev
in si natri dog; škoda bi bilo vina — prebito sem žejen.
Pa ženskam in otrokom velite, naj se oblečejo. Noči so
že hladne. Še prehladil bi se kdo, patra Tončka pa po-
sihmal menda res med nami več ne bo. Kdo bo zdravil?«

Gabrovci so slušali in poiskali vsak svoje.

»I, Vrbičevi, kaj niste nekoliko piškavi že vi sami?«
je ušlo nerodni ženski. »Sapa, bi dejala, preveč leti v vas;
patra Tončka poiščite, take pijače ima iz zeli in medu,
da vam naduha precej zgine brez sledu in tiru.«

»E, moj dan se je nagnil, mrači se že,« je kakor sam
vase skomljal v razmršeno brado. »Truden sem.«

»Kar k meni pridite,« se je Trlepu smilil. »Že snoči
bi me bili morali poklicati, ni bilo prav, da ste spali
v senici.«

Vrbičev gospod je molče šel z njim; v sivo brado
so mu na skrivaj drsele bridke solze.

»Takle konec sem torej učakal?« ga je nosilo v
nekdanje, srečnejše dni. »Pa saj sem star in ubog: prav
je. da se spravim s poti.«

147

»Kako vam je?« ga je Trlep vprašal, ko ga je spravil
v posteljo.

»Žejen sem.«

»Vročica vas kuha, saj kar gori iz vas.«

» 1'rlep, z vinom me napoji, strašno sem žejen; pil
bi rarl, morda poslednjič.«

Prinesel mu je vina in se menil z njim. da bi mož
zaspal.

»Še to bi rad učakal, kaj napravijo s Stično,« se
je bolnik čez čas spomnil. »Dobra mi je bila. Kadar me
je najbolj vilo za obutev ali za obleko, mi je vselej rad
in lepo pomagal stiški opat...«

Za tren, dva se je zamislil tudi Trlep. Kako neki je
v Stični? Ali je Francetova Poberevina kaj škode
utrpela? In se je fant dobro držal? Kaj bi sicer svet
govoril o Trlepih? Pa samostan, samostan? Da mu le ni
zidin kaj razkrehnilo? Če jih je, Bog vsaj daj, da me¬
nihov ni nič prizadelo, ko so prav ob uri potresa goma¬
zeli v cerkev.

Še tisto dopoldne ga je skrb nesla v Stično. Vso pot
mu je bilo na uho, kako je potres, strah božji, ljudi
oplašil in vse razmajal.

»E, hudo je bilo, hudo,« mu je tožil tudi Slabe, pri¬
ženjeni gospodar stare Pljuskarjevine. »Hiši se vendar ni
primerilo nič, le ustrašili smo se in strop v vozniškem
hlevu je počil po vsem dolgem: druge stropnike mu bo
treba vdelati.«

»No, da se ti le mlado gnezdo ni razkopalo, pa je
dobro,« se je Trlep pošalil in mižiknil Pljuskarici. ki je
vsa rdeča in očitno pomlajena stala ob možu Jarku.

»Na Pljuski je bilo že še še,« je rekla, da se ne
bi bila nasmehnila porednim Trlepovim mislim, »ampak
na Grmu je bilo joj. Pri samošnem Čandku je skoraj
ubilo in pokopalo Matevžka.«

»Matevžka?« se je Trlep ustrašil. »Križ božji,
kako — ?«

»Vrbičev gospod si je včeraj ves dan tu neko žalost
moril, kakor je hotel povedati, pa že ni mogel več do
kraja: le na jok mu je hodilo in vino ga je zmagovalo.«
je pravila prav zgovorno. »Snoči sta privpila še Čandek
in Matevžek. Pila sta in pela. starega moža pa le nista


148

nič razvnela. Kmalu je potlej vstal; da pojde v Mali
Gaber, je dejal. Vesela in zdrava sta tudi ona dva šla
domov. Davi so ju na pol živa potegnili izpod tramovja
stare Čandkove koče. Pater Tonček zmajuje, češ, ne vem,
kaj bo.«

Trlep je brez pomude skočil še na Grm, da bi obiskal
nesrečnega pevčka.

»Saj ni hudega, oče Trlep,« se mu je ta po sili
smehljal. »Samo nekaj mi je palo na betico in levo
roko mi je skvečilo, drugega ni bilo.«

»Pater Tonček pravi, da ti bo levica najbrž ohro¬
mela, ti pa čenčaš, kakor da res ni bilo nič,« ga je skoraj
karal Čandek, ki ga tramovje ni vidno pohabilo, samo
prestrašilo prav hudo.

»Saj mi ostane še desnica, da se bom lehko križal
in si nosil do ust, kadar bom kaj imel.«

»Da bi le srečno okreval,« je Trlep vstal. »Takle
jesenski čas je nevaren, veš, še v postelji te najde več
bolezni.«

»Brez skrbi, moj čas, mislim, še ni tako zrel, da bi
se že osipal.«

»Ko shodiš, pridi k meni; druščino boš delal Vrbi¬
če vemu gospodu; nekaj omaguje.«

»Omaguje, omaguje, moje druščine, bi dejal, že ne
potrebuje, pripravlja se za večjo in večno druščino,« je
Matevžek pravil, kako je Vrbičevega gospoda podiralo
že snoči. »Pridem pa, pridem, vsaj stregel bi mu še rad,
smili se mi.«

»No, le kmalu se spravi pokoncu,« mu je Trlep po¬
kimal in jo po bližnjicah ubral proti Stični.

»Pevec je vendar najsrečnejši človek na svetu,« se
je spotoma spominjal. »Živi lepo brez skrbi kakor vrabec
v prosu, vse ga ima rado, nič ga ne spravi ob dobro
voljo.«

Kmalu dopoldne je prišel v Stično in precej zvedel,
da Stične hudi potres ni posebno potresel in da se tudi
samostanu in menihom ni primerilo nič hudega.

»E, na trdnem stoji tale naš samostan,« se je bližal
Poberevini; »na veri in molitvi stoji in na dobrih delih
in v Marijinem varstvu živi. . .«

149

XXXIX.

Bla je glih ura prezh
Defet, an majhen vezh.
Slifhal fa a na Ih tima,
Ktira paftel jon ima ...

listo dopoldne je ob desetih z velike ceste v Stično
drdrala potna kočija, za njo je peketalo krdelce jezdecev.

V kočiji je po kotih molče ždelo troje, četvero
gospodov, oglašal se je le strežaj, ki se je v posebni
obleki šopiril ob vozniku in trobil na skoraj kolobarčasti
rog; njegov otožni glas je odmeval po vsej stiški dolini.

»O, kdo ti je pa ta, ki se tako mogočno pel ja
v Stično?« so se Stičani čudili. »Huda bo, biriči, glej, so
mu v repu.«

»Ali pa je tako velik gospod, da jih ima s seboj
zgolj za čast?«

»E, večji ko gospod je, manj prida ga je.«

»V potni kočiji? Pa gospod? Še dim morda ne go¬
sposkega one!«

Bolj ko se je bližala kočija, močneje in glasneje je
trobil strežaj.

Slišali so ga tudi na Poberevini in izpred hiše gle¬
dali proti cesti.

»V samostan, glejte, so se obrnili!« se je Trlep pre¬
stopil, ko je kočija z biriči postala pred samostanskimi
vrati. »Kaj neki hočejo?«

»Da le niso prišli kaj pozvedovat o vojski v So¬
teski?« je France pljunil predse.

»Hm, ne verjamem,« je vendar zazeblo tudi Trlepa.
»Sicer pa le naj poskusijo: če bo treba, je naša vojska
še zmerom tu, da jim posveti.«

»Z vojsko se ne bi rad še kaj motal,« je France
pogledal Nežo.

»Ne, ne!« je zadihano pritegnila ta. »Nikamor te ne
pustim!«

Pobere in Trlep sta se glasno zasmejala.,

»Le drži ga, da ga prevred ne zguboš; neskušena
vdova ga teže ujame kakor devica.«

Francetova skrb je Trlepu vendar šla v glavo. Na¬
meril se je v samostan, da bi pozvedel, kaj res je.

— Medtem so tuji gospodje že prišli do opata.

150

1

»Ivan Nepomuk Buzet, cesarski komisar,« se je
povedal tisti, ki je med njimi bil za prvega, »ti gospodje
so mi pomočniki, jezdeci zunaj pa so biriči; varovati jim
je komisijo in strahovati vsakogar, ki bi se ji kaj upiral.«

»Ne bojte se, prišli ste med mirne in poštene ljudi,«
se je opat nekoliko nasmehnil komisarjevi nerodnosti.
»Kaj bi pa radi?«

»Najprej vam v vednost dati cesarjev ukaz. da mi
je izgnati vas in vse menihe, samostan in njegovo pre¬
moženje pa izročiti v državne roke.«

»lorej res?« je opat vzdihnil. »Ali morda tudi želite,
da se vam umaknemo kar precej?« se je že zmogel.

»Narobe! Nihče ne sme nikamor, dokler ne popišemo
in ne preštejemo, kar imate v blagu in denarju. Za zdaj
prosim le, da bi sklicali vso samostansko družino. Ce¬
sarjev ukaz ji moram prebrati sam.«

Potrti opat je molče pokimal in dal v veliko obednico
sklicat vse patre, fratre in brate.

Ko so samostanci hiteli tja iz celic in kapelic, iz
knjižnice in lekarne in z njiv in vrtov, je v samostan
prišel tudi Trlep.

Opat se je otožno nasmehnil in mu povedal hudo
novico.

»Da vas res preženo?« je Trlepa zmagovalo. »In da
pojdete proč vsi?«

»Vsi, Trlep, vsi. Božja volja je, da se ustreže tudi
tistim, ki so to že dolgo želeli in nas le še izpod klobuka
gledali.«

Trlep je zardel in oči pobesil, vest mu ni bila kaj
čista.

»Midva, pater opat, nisva bila zmerom prav pri¬
jatelja,« se je spomnil svojih dveh skritih misli.

»Ali spoznavaš vsaj zdaj, da nisi ravnal prav?«

»So napake, ki niso napake in ki se jih človek ne
pokesa zlepa.«

»Ni prav tako, Trlep.«

»To morda kdaj spoznam tudi sam. Za zdaj me peče
nekaj drugega.«

»Pokesaj in spovej se, pa ti odleže.«

»Pokesal sem se že, zdaj se vam, pater opat. pa še
spovem.«

»Prav. pojdiva v cerkev.«

151

»Ni taka spoved, da je kar tu ne bi mogli slišati.
Pater opat, žalil sem vas, zoprval sem vam. Kesam se,
prosim, odpustite mi, ne ločiva se v žal misli.«

»O Trlep, dobri mož,« mu je opat ganjen segel v
roko, »kakor ti je odpustil Bog, sem ti jaz takisto že
zdavnaj. Le moli zame, tudi jaz bom zate in za vso sti¬
sko gospoščino, tako ostanemo vsaj v duhu še nadalje
vkup vsi.«

Trlepu so solze zdrsnile po licu; sklonil se je nad
opatov prstan in brž odšel, da ga še jok ne bi bil
zmagal.

»In vendar je tudi tegale s tečajev snemal nesrečni
novi čas,« je opat milo gledal za samosvojim možem.
»Hvala Bogu, preudariti se je znal in obrniti. V Trlepu je
čista čud vsega našega ljudstva: včasih trda in za-
govedna, sicer pa voljna in dobra.«

Menihi so se v obednici že zbrali. Med nje je prišel
Buzet z uradniki, kmalu za njim je vstopil še opat.

Z opatom je vseh samostancev bilo sedem in dvajset.

Komisar se je z uradniki široko ustopil pred menihe
in ukazal:

»Vstanite! Poslušali boste cesarjev ukaz.«

In jim je z žaljivim poudarkom bral neko na dolgo
dolgo sapo skrotovičeno pisanje, da država v svojo last
prevzame samostan in vse njegovo premoženje in da se
menihi preženo, ker ne poučujejo v šoli, ne strežejo
bolnikom in se tudi ne odlikujejo »in studiis« — v
znanostih.

»Ne bodi grdo reči,« je ušlo staremu menihu, »še-
pasta je bila resnica, ki so jo cesarju poslali o našem
samostanu!«

Komisar ga je svareče pogledal.

»Poslušajte še drug cesarjev ukaz!« je podsmešno
trenil po vseh obenem.

Pa jim je spet in s še večjim poudarkom bral, da
morajo vsi sleči redovno obleko. Patri in fratri naj si
oblečejo obleko svetnih duhovnov, bratje pa obleko
navadnih svetnih ljudi.

»Te pravice tudi cesar nima!« je završalo med vsemi.
»To je stvar zgolj naših višjih!«

»Molčite, bratje,« je opat pogledal po menihih in
dvignil roko. »To že še uredimo.«

152

»Cesar mi je prepovedal nositi posvečeno meniško
obleko,« je uhajalo tudi patru Tončku. »Prav, ne bom
je nosil. Ne more pa mi zapovedati, naj postanem slab
človek.«

»Res je,« so se oglašali še drugi starčki, »po svoji
vesti in zavesti se bo vsakdo izmed nas trudil, da ostane
ljub Bogu in dober ljudem.«

»Da, človek je, ki sebi in drugim dela nebesa in
pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa ...«

Komisar Buzet se je molče obrnil in počasi odšel s
svojimi.

Menihi so se zgenili in pogledali opata, ki je edini
bil miren ves čas.

»Ljubi moji, nič ne marajte,« jih je ta ogovoril,
»postava, ki nas je ponižala in razgnala, je človeško
zmotna in minljiva. In ni nas začudila, saj smo se je
bali že tri leta. Zdaj se je ne bojimo več, vemo, kako je,
močni smo.«

Bratje so zaihteli na glas, patri in fratri so v dlani
skrili obraz.

»In ne poniglavite, ljubi moji, saj ne ostanemo sami.
Ali nismo vse življenje podnevi in ponoči služili Bogu
in častili Matere božje? Smo. In zdaj naj bi se izkazalo,
da je vse tisto bilo zaman? Ne, nikakor ne! Bog nas
nikoli ne pozabi, Žalostna Mati božja stiska, naša za¬
vetnica, ostane z nami, kjerkoli kdo izmed nas po-
sihmal bo.«

»Prav trdno verujemo vse to,« si je star pater brisal
oči, »oditj pa le moramo, kakor da smo vse življenje
pasli lenobo in kakor da nismo ljudi učili umnega
dela in lepega življenja in jim zmerom pomagali, še ob
bolezni in smrti!«

»Tako nas sodijo tisti, ki ne poznajo našega dela in
ki ne vidijo radi, da nas ljudstvo ljubi.«

»Ljudstvo! O, to je najnehvaležnejša drhal na sve¬
tu!« se je spesnilo patru oskrbniku. »Pestuj ga, ometuj
z dobrotami, da sam oberačiš: če te kaj spodnese, ga ne
bo, da bi ti vsaj z besedo pomagal kvišku, priteče le,
da izdajalsko počene nate in te odere še na meh!«

»Da, hvaležnosti naši tlačani ne poznajo nobene,«
je še drug pater potožil, »dobroto in ljubezen plačujejo
s hudobijo in z opravljivim jezikom.«

153

»No, saj zdaj se jim bo vtepalo marsikaj.«

Opat je odkimal in povedal, kako je Trlepa, hudega
samoglavca, močno ganila novica, da menihov več ne bo
in kako lepo čud je naposled še pokazal.

»Čudež! Trlep se je uklonil?« so se menihi čudili.

»Pa res.. Zmerom tak napuh. Kjer si se ga doteknil,
pa je že pihalo iz njega!«

»E, Trlepi so posebni ljudje,« se je pater Tonček
smehljal. »Če bi ljudstvo res bilo tako samopridno, si
ne bi bilo izpestovalo take rodovine . . .«

XL.

Vle Ima moral ven dat,
Perfezh inu povedat,

De Ima jim vfe Ikazal,
Kljuzhe od febe dal.

1 rlep je kakor omoten stekel iz samostana in se za¬
podil proti domu. Vso pot mu je bilo kaj hudo. Prav
mu je bilo le, da ga prva misel ne tišči več in da se je
torej lepo zbogal s patrom opatom.

»Joh,« ga je že grizla druga skrb, »za menihi pride
graščak! O, da bi ga tristo zelenih! Kakov neki bo? Pa
saj vem: ves hudičev! Ampak pokazati bi mu morali,
kdo smo, da ti vrag ne pride prerogat!« je vrtal, kaj,
kako bi.

Pot mu ni bila prav spešna. Ustavljal se je po vseh
obpotnih vaseh. Pa se z nikomer ni več menil o potresu,
še Verbičevega gospoda in pevčka Matevžka je le tu, tam
komu opomnil, zgolj hude stiške novice je zdaj bil poln
povsod.

»O, sakra mokra,« so se možje spogledovali, »zdaj
šele spoznamo, kdo nam je tale naš samostan bil!«

»Kaj sreča je, sprevidiš, ko je več ni.«

»Ko bi človek vsaj vedel, kakov bo graščak, ki ga
dobomo!« je Trlep metal mednje.

»Graščak? Ne maramo ga! Trlepa do cesarja
pošljimo!«

»Ali pa graščaka kar ubijmo, če res pride!«

»Saj ni bolha! Cesar naj nam lepo da meniško
zemljo, če že menihi res morajo proč!«

154

»Da, zemlja je naša, če meniška res več biti ne
sme!«

Po vaseh je vrelo. Moški so tekali od vasi do vasi.
vpili, kleli, bilo je kakor na razkopanem mravljišču.

Trlep ni več dosti govoril, le temu, onemu je še kaj
tiho rekel in šel.

In je bil že trden mrak, ko je prestopil domači prag.

»Kaj bo pa zdaj?« sta Janez in Nace ostrmela, ko
jima je oče razpovedal stisko novico.

»Saj vesta: graščaka dobomo!«

»Naš cesar je vendar velik zaletel!« je Janeza po¬
grabilo.

»Molči, da te kdo ne sliši!«

»Kaj mi more, če je pa res?«

»Cesar je svet, sam Bog menda ni tako. Če Boga
žališ, te nihče ne prime za jezik; cesarja — presvet je;
če le dvomiš, da je tako. te zapro ali pa ti kar glavo
vzemo!«

»Piši me taka pravica, kamor hoče; jaz mislim
vendarle po svoji glavi!«

»Le, samo na glas nikar ne.«

Tako je Trlep krotil sina, sam pa je mislil še dosti
huje. Če bi smelo biti po njegovem, bi bil še tisti dan
pogubil vse cesarske komisije, ki širokohlačijo po samo¬
stanih, kakršen je tale stiski.

— Buzet je z uradniki res pridno pregledoval in po¬
pisoval samostan in njegovo premoženje. V oči sta ga
posebno boli zlatnina in srebrnina; še po opatovi mitri
in palicj, po prstanu in križčku na zlati verižici so se
mu cedile sline.

»Nak, to pa le pustite,« se je opat nejevoljno smeh¬
ljal. »Vse to so mi kupili starši, ko sem postal opat, in
zdaj jim vrnem, ker opat nisem več.«

Buzet je nerad umeknil roke, čez dva, tri dni pa
je pokazal zobe. Kar na brž je spet sklical vso samostan¬
sko družino.

»Pregledujem in popisujem, pa blaga in denarja do¬
bivam vse premalo pod roko,« je trdo gledal po menihih.
»Kje je?«

»Tudi mi ga iščemo že dolgo let, pa ga ne najdemo
zadosti,« se je opat smehljal.

155

»Kjer nič ni, še cesar pravico - izgubi!« je pater
oskrbnik z vsemi strelami svojih oči treskal v komisarja.

»Zapriseči vas moram, da ni nihče izmed vas kaj
skril ali utajil.«

Dolžitev nepoštenosti je menihe hudo spekla, vendar
' so se vsi molče vdali, da jih je zaprisegel na razpelo med
prižganima svečama.

»Kriv sem,« se je neki pater spokorno udaril ob prsi
in stopil iz vrste, »otodile sem hlebcu odškrnil skorjico
kruha; ni je več.«

Komisar je nejevoljno odmahnil.

»Tudi jaz sem se pregrešil zoper cesarsko blago,«
se je takisto pod smešno obtožil mlad frater: »grozdek, ki
smo ga ob bratvi pozabili na vrtni brajdi, sem včeraj
po naključju spazil in pozobal.«

»In jaz sem večni luči prilil nekaj olja, ki ste ga
nemara že namenili našemu cesarju,« se je spovedal
še brat cerkovnik.

»Mislim, da bi se radi norčevali z menoj, kajne?« se
je Buzet zbistril.

»Ne bi dohajali vas,« ga je uščenil pater oskrbnik.
» Pridete, kakor bi pali z neba, in poveste, da ni več naše,
kar je naše zmerom bilo; potlej nam oznanite, da nam
je iti križem svet, ker smo tu menda pasli zgolj lenobo,
a da ne bi česa svojega vzeli s seboj, nas pa še zapri-
sežete, kakor da smo že kar navajeni utaje in kraje! No,
ali ni tako?«

»Gospodje, hude službene dolžnosti mi prtijo sitne
naloge.«

»Še danes pošljem po novomeškega okrožnega gla¬
varja,« se je opat glasno spomnil; »po cesarski postavi,
mislim, bi tudi on moral biti tu, ko se popisuje samo¬
stansko premoženje.«

»Saj res,« so menihi poprijeli, »on vsaj ve, da nismo
tatovi!«

Komisar se je ustrašil. Če pride glavar, ki je lako¬
men človek, mu uide marsikatera dragotina, ki si jo je
namenil zase. Molčal je, v stiski ni vedel, kaj bi rekel.

Tudi menihi so molčali.

V tihoto molka se je od zunaj nenadoma zaslišalo
vpitje ljudi.

Opat je mignil, brat vratar je skočil venkaj.

156

»Pater opat, pater opat!« je precej prisopihal nazaj.
»Samostan je obstopilo vse črno tlačanov.«

»Križ božji, kaj pa bi radi?«

»Ne vem, zoper nekoga rohnijo in v rokah imajo
ali vile, kopačo, motiko, ali cepec, koso, sekiro.«

Menihi so se spogledovali, opat sam ni vedel, kaj
precej bi.

»Aha,« se je Buzet režal, »tudi tlačani so vas že
prišli podit odtod.«

»Do njih pojdimo, pa zvemo, kaj je,« je opat rekel
in šel z menihi venkaj, za njimi pa Buzet s svojimi.

Vpitje okoli samostana je postajalo huje in huje.

»Cesarski, poberite se!«

»Ne maramo graščaka, naša je zemlja!«

»Ali pa naj ostanejo menihi!«

Menihi so poslušali in se smehljali.

»Kaj pa rohnijo tako?« je komisar vprašal bližnjega
patra.

»Iz samostana podijo.«

»Aha, saj sem rekel!«

»Pa ne nas, podijo vas, le poslušajte!«

Buzet se je ves bled spogledal s svojimi, pa ti so
le privzdignili ramo in molčali.

»Kajne, tale upor je naročil samostan sam?« je Buzet
naposled revsknil v patra.

»Gospod cesarski komisar, veste kaj? Praznoglavec
ste in strahopetec! Sram vas bodi!«

»Da, kaj vam daje pravico do take obdolžitve?« so
ga prijemali še drugi.

»Strah mu daje to pravico, gospod komisar se boji
kmečkih pesti!«

»Pa saj ima biriče, ki jim je varovati komisijo in
strahovati vsakogar, ki bi ji zoprval.«

»Da, kje so biriči?« se jih je spomnil tudi Buzet.

In se je izkazalo kar precej, da so se junaki biriči
grdo napili samostanskega vina in da zdaj spijo kakor
polhi.

»Kdo jim je dal vina?« je komisar pihal.

»Kdo? Sami so si ga vzeli, saj so pravi gospodarji
tu le cesarski ljudje, kakor pravijo sami!«

Buzet je grdo zaklel in se ozrl po uradnikih.

157

»Nevarni s q  tile tlačani,« je te že skrbelo.

»Samo prilomastijo naj noter, pa nam ustrojijo
kožo, če ne tudi prevotlijo.«

»Kar za mašo lehko da, kdor bo zdrav še kdaj
doma.«

»Kaj se res tako bojite?« je Buzet postal.

»Ali se vi ne?«

Opat vsega tega ni slišal. Z menihi je prišel do vrat
in se ozrl: Buzet je s svojimi stal daleč zad.

»Ven, cesarski! Pobijmo jih!« je ljudstvo zavpilo,
ko so regnila samostanska vrata. »Nočemo graščaka!
Menihi naj ostanejo!«

Opat je z menihi stopil čez prag in se nameril y
krdelo ljudi.

»Kaj je?« je postal in jih trdo pogledal.

»Črna vojska, pater opat!« je Trlep pritekel predenj.
»Z  njo vam pomoremo do pravice! Nihče vas ne sme
poditi odtod! Graščaka ne maramo in ne maramo!«

»O ti nesrečni Trlep!« se je opat bridko nasmehnil.
»S cesarskimi se ne smeš bosti, kakor si se s Sotečanom!
Kaj ti je, da tega ne spoznaš?«

»Graščaka ne maramo pa ne maramo!«

»In mislite, da se ga odkrižate s takimle uporom?«

»Nič ne mislimo, samo maramo ga ne. To naj cesar¬
ski zvedo in svojim višjim povedo!«

»Cesarju se ne smemo upirati, njegovih ljudi v službi
ne zavirati. Trlep, vedi to in ne zapeljuj ljudi. Kar precej
pojdi z njimi domov, da nesreče ne bo!«

Tako je opat dolgo vil hudega moža in ga naposled
toliko umečil, da je dal do sebe.

»Če je že res, da vas razgnati smejo, naj mi vsaj
dobomo meniško zemljo, ki je že sto in sto let bila
toliko naša, kolikor je bila vaša.«

»Trlep in vi vsi,« je opat pogledal po ljudeh, »zemlja
je že vaša po delu in trpljenju, ki ga imate z njo. In
zmerom bolj vaša bo. Ni jih moči ne zdaj in jih ne bo
posihmal, da bi vam jo vzele. Če ne že vi, jo bodo
vaši otroci imeli tudi v pravo in večno last. Ampak zdaj
me slušajte še enkrat in poslednjič: Razidite se mirno
vsak na svoj dom, ne grenite mi zadnjih ur, dokler sem
še med vami!«

Tako je že prav otožno dejal in se z  menihi obrnil
v samostan.

Črna vojska je molčala in čakala, kaj bo rekel Trlep.

»Možje, cesarskim smo pokazali, da smo tu in da se
jih ne bojimo,« jih je Trlep ogovoril s skale na Tekavnici.
»Tudi do menihov bodo zdaj bolj spoštljivi in tisti, ki
po menihih pride za graščaka, zve, da se nikomur ne
damo pod noge. Tako smo za zdaj res opravili.«

Med možmi je dolgo vrelo. Čez čas so se začeli raz¬
hajati, pred samostanom je bilo spet vse tiho.

Buzeta je dogodek vendarle hudo pekel. Bal se je,
da se ne bi ponovil s hujšo voljo in močjo. Ves v skrbeh
je urnega sla poslal do novomeškega okrožnega glavarja.

Ta je res precej prihitel z drhaljo biričev. Te je
Buzet obdržal, glavarju pa svetoval, naj se le spet vrne.
Ni ga maral, preveč bi videl in lakomen je, marsikatera
samostanska dragotina bi zginila v njegovo globoko
malho.

Glavarja je lomila tiha togota. Kaj je hotel? Ce¬
sarjev komisar je cesarjev komisar, ne moreš mu do
živega .. . Šel je.

V samostanu so samovoljno še dalje gospodarili
biriči. Preteknili so samostan od vrha do tal in se po¬
lastili vsega, kar je bilo kaj vredno. Še živežne potreb¬
ščine so naposled sami in prav skopo delili zbegani
samostanski družini.

Menihom je vse to bilo hiulo čez glavo. Nejevoljni in
žalostni so se pripravili, da bi že šli križem svet.

XLI.

Dokler jeft shiv bom,
Na val' jelt miflu bom.
Sdaj val lepu objamem,
Od vlili llavu vsamein.

In že so minevali poslednji dnevi, ki jih je menihom
še bilo prebiti v Stični.

Zadnjo nedeljo je iz bližnjih in daljnih krajev pri¬
hitelo ljudi, da za vse še prostora ni bilo v veliki stiski
cerkvi.

Samostanska družina se je ustopila obakraj velikega
oltarja; opat se je ločil od nje in šel, da bi slovo govoril
stiškim ljudem.


159

Stopil je na prižnico. Oblečen je bil po opat je: na
glavi je imel belo mitro, v roki krivo opatjo palico, čez
prsi zlato verižico z dragotnim križčkom, na prstancu pa
bleščeč prstan velike vrednosti. Vsa cerkev je zajokala,
še preden je katero zinil. Ljubezen ljudstva ga je ganila,
da je tudi sam zaihtel in naposled le težko spregovoril
za slovo.

»Kar umre v pokorščfni in ljubezni do Boga, spet

oživi,« je sklenil govor, ki mu ga je trgal glasni jok

ljudstva. »Bog včasih vzame z eno roko, zato pa vrne
po svoji previdnosti z obema rokama, vrne, ker je pra¬
vičen in dober. Pred šest sto in petdesetimi leti je bila
menihe v ta kraj privela Marija: vemo, verujemo, da
jih ne bo pustila v sramoti in pregnanstvu: pride čas,

ko se beli menihi vrnejo v našo lepo Stično, da bi spet

služili Bogu in da bi z besedo in dejanjem pomagali
ljudstvu. . .«

Stiska cerkev, kakor je bila stara, še ni slišala takega
joka. Razvezal se je iz mehke stiske duše, žalostna
ljubezen ga je bridko jokala.

Le počasi in kakor odmrli so se potlej ljudje motali
iz cerkve. Na skali sredi Tekavnice je že stal Trlep in
otožno gledal po svetu, ki se je zgrinjal okoli njega.

»Teman mu je pogled,« so se dregali, »hudih mora
imeti za bregom.«

»E, udarilo ga je, udarilo tudi njega.«

»Meniha in Trlepa, oba boli, ker se jima pot cepi
v razpotje.«

»Trlep in samostan sta zmerom bila eno.«

»Da, Trlepa si videl, ko si gledal samostan.«

Trlepu se je pogled obrnil v samostan. Hudo mu
je bilo. Posebno za opatom in patrom Tončkom. Misli mu
niso hodile samo za ljudmi, ki so gomazeli okoli njega,
silile in vrtale so tudi do menihov.

»Kako jim mora biti hudo!« so se mu oči meglile.

Skočil je s skale in se obrnil proti domu.

»Saj sem rekel,« se je neki mož odhrkal, »hudo je .
udarilo Trlepa: ne mor.e več govoriti, kar je otodile še
hotel.«

»E, hudo je tudi nam,« je še ta, oni menil. »Menihov
ne pozabimo zlepa.«

160

»Škoda, zemljo bi nam bili morali dati v last, saj
so vedeli že dolgo, da jim bo iti in da je s seboj ne
vzamejo.«

»Hm, kaj bočeš, gosposka so bili, ne slaba za nas,
gosposka pa vendarle.«

Tekavnica se je praznila, ljudstvo se je poniglavo
razhajalo.

Vsi zvonovi so zvonili: njih glas se je odmikal, lovil
in prepletal.

V kapiteljski sobani so prav tačas vsi menihi po¬
slušali zadnji sermo — govor svojega opata.

»Svetna sila nas je zapodila po svetu,« jim je ob
koncu govora še rekel s prav drhtečim glasom. »Pojdimo
torej, božja volja je taka! Duhovne vezi, ki samostansko
družino tako lepo vežejo z opatom, so se pretrgale. Tako
vas odvezujem obljub: da bivate v samostanu, da osta¬
nete ubožni in da se pokorite svojemu opatu. Poslovimo
se še s spominom blaženih menihov prednikov in s stiško
zavetnico Žalostno Materjo božjo . ..«

Menihi so glasno ihteli, opat sam je komaj še mogel

reči:

»Sovražnik že stresa vrata, surgite, fratres, abeamus
hinc — vstanite, bratje, pojdimo odtod!«

v





• v

Družba sv. Mohorja ima v zalogi še tele Slovenske Večernice

Cena za ude Cena za neud«
broš. vez. broš. vez.

7. zvezek: Deteljica. (Janez Cigler.) 4. izdaja 0'— 12-— 8'— 16—

17. zvezek: Mati božja dobrega sveta. Povest iz

časov turških bojev iz 16. stol. Druga izd. 6'— 12-— 8'— 16'—

19. zvezek: Perpetua. (A. Lesar.) Tretja izdaja 6'— 12'— 8'— 16—

29. zvezek: Izdajavec. (Slemenik.) Zgodovinska

povest iz turških časov. Druga izdaja . . 6'— 12-— 8'— 16'—

58. zvezek: Miklova Zala. (Dr. Jakob Šket.) . 6'— 12'— 8'— 16'—

41. zvezek: Življenje svetega očeta, papeža

Leona XIII., pesmi, povesti, zgodovinske

kratkočasnice in drugo.— 12'— — 16—

42. zvezek: Na krivem potu. (Povest.) Potopisne

črtice iz Italije in drugo.6'— 12'— 8'— 16'—

49. zvezek: Vas Kot. (Povest, spisal Žaljski.)

Zaklad. (Povest, spisal Koder.) Pesmi. itd. 6'— 12'— 8'— 16—

50. zvezek: Boj za pravico. (Dr. Fr. Zbašnik.) 9'— 15-— 12'— 20—

51. zvezek: Dr. Jože! Muršec. (Vrbanov.) Stra¬

šen božični večer. (Žaljski) in drugo . . 6'— 12'— 8'— 16'—

52. zvezek: Nehvaležen sin. (Malograjski.) Kri¬

vica in dobrota. (Igra v 5 dej.) in drugo 6'— 12'— 8'— 16'—

55. zvezek: Bog ga je uslišal. (Milovršnik.) Ne

vdajmo se! (Humoreska) in drugo . . . 6'— 12-— 8'— 16'—

55. zvezek: Miklova Lipa. (Spisal Malograjski.)

Rotijin Blaže. (Povest) in drugo ....  6'— 12'— 8'— 16—

57. zvezek: Pošteni ljudje. (Kostanjevec.) Ne¬

srečnež. (Povest, dr. A. Medved) in drugo 6 — 12'— 8 — 16—

58. zvezek: Uporniki. (Ivan Lah.).9'— 18'— 12'— 24—

59. zvezek: Kovač in njegov sin. (Povič.) Kako

je Jaka kupoval koze (šaljiva dogodba) 6'— 12'— 8'— 16—

60. zvezek: Življenja trnjeva pot. (Kostanjevec.) 6'— 12-— 8'— 16'—

62. zvezek: Pisana mati. (Zbašnik-Malograjski.) — 15'— — 20'—

68. zvezek: Novo življenje. (J. Kostanjevec.)

Gozdarjevi spomini. (Kostanjevec) i. dr. 6'— 12'— 8'— 16—

72. zvezek: Krščen denar. (dr. I. Šorli.) Sejmski

tatje. (Milčinski.) Polje. (Črtica, 1. Dornik) 5'— 9'— 4-— 12-—

75. zvezek: Sorodstvo v prvem členu. (I. Šorli.) 5-— 9'— 4-— 12'

74. zvezek: Takšni so. - Begunka. (Fr. Detela) 9'— 18'— 12-— 24—

75. zvezek: Peter Pavel Glavar. (Ivan Pregelj.) 5 — 9'— 4— 12'—

76. zvezek: Carski sel. (Jules Verne.) 1. del . 6'— 12'— 8— 16'—

77. zvezek: Carski sel. (Jules Verne.) 11. del . 6'— 12'— 8'— 16—

78. zvezek: V graščinskem jarmu. (Fr. Jaklič.) 6'— 12— 8'— 16'—

79. zvezek: Peklena svoboda. (Fran Jaklič.) . 6'— 12'— 8'— 16—

80. zvezek: Vest in zakon (dr. Fr. Detela) in

Strici (F. S. Finžgar).9— 18— 12— 24—

81. zvezek: Višarska polena. (N. Velikonja.) . 12-— 18'— 16'— 24'—

82. zvezek: Domačija ob Temenici. (I. Zorec.) 9'— 15-— 12'— 20-—

85. zvezek: Umreti nočejo. (Dr. Ivan Pregelj.) 12'— 21'— 16'— 28'—

84. zvezek: Stražnji ognji. (France Bevk.) . . 12'— 21'— 16-— 28'—

85. zvezek: Beli menihi. (Ivan Zorec.) ....  12'— 21'— 16— 28—

86. zvezek: Izobčenci. (Matija Malešič.) ... — 18'— — 24—

87. zvezek: Stiški svobodnjak. (Ivan Zorec.) . 12'— 21'— 16-— 28—

88. zvezek: Stiški tlačan. (Ivan Zorec.) . . . 12-— 21'— 16'— 28'—

89. zvezek: Lovrač. (Plestenjak Janez.) . . . 9-— 18-. 12-— 24'—

Naročila izvršuje

DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU

.. "y. |l| nwp

NRRODNfl IN UNIUERZITETNfi
KN J12NI Cfi

.? •