—.   27    — DR. P. PESTOTNIK
Prokletstvo starke Zime.
tarka zima se razsrdi in hoče spraviti s sveta vse, kar diha in živi. Najpreje se spravi na ptice: dra-žile so jo s svojim kričanjem in žvižganjem!
Zima prične puhati hladen veter, iztrga listje raz drevja ter potrese ž njim ceste in stezice. Ptičke se zbirajo v tropah, zborujejo in se posvetujejo. Snidejo se in lete za sinja morja v tople pokrajine. Samo vrabec ostane doma in še ta se zarije pod streho.
Potem se zima spravi nad živali. S snegom po-krije polja, debelo zamete pašnik in gozd, pošljc mraz za mrazom. Živali se ne prestrašijo: nekatere imajo tople kožulie. nekatere se poskrijejo v globoke luknje; veverlca dolbe oreške v dup-lini, medved sesa svojo taco v brlogu, zajček si skakajoč ogreva ohla-jeno kri, konjički pa, kravice in ovčice mulijo pripravljeno sladko seno v toplih hlevih in pijejo topli napoj.
Še huje besni zima na ribe: pošlje tnraz za mrazom. Cel svet pre-zeba, mrzel veter ledeno brije, kot s kladivom gromko bije: brez opo-rašč, klinov in zagozd gradi mraz mostove čez jezera in reke. Jezera in reke zmrzujejo, pa smo zvrha; vse ribe utečejo zvrha v globino, globoko pod ledom jim je še bolj gorko.
»No, le počakaj, — si misli zima — pokažem ljudem« — in pošlje mraz za mrazom, drug za drugim, vedno hujši. Trdovratni mraz pre-preže stekla v oknih z ledenimi cvetkami, oglaša se celo skozi debele zidane stene, trka na vrata. Ljudje pa si zakurijo v pečicah, posedajo v prijetno topli sobi po klopeli okrog peči, pripovedujejo si mične po-vesti — in se posmehujejo zimi. Zimi na posmeh se gibljejo po cestali težko obloženi vozovi, konjiči živahno stopajo, vcselo rezgetajo; voz-niki z nogami topotajo, z rokatni v rokavicah se manejo in ogrevajo prezeble ude, pri tem pa hvalijo dobrodošli mraz.
V dno duše pa zimo užali, ki vidi starka, da se ji celo tnala deca zoperstavlja, odreka pokorščino, niti ta se je ne boji: Po sveži snežini otroci valijo meliek sneg, kepajo se in razposajeno valjajo ob zasne-ženili stezicah, igrajo se v belem sriežku, iz njega delajo snežake, gra-dijo gore, polivajo jih z vodo, da še celo vabijo rnraz: »Le pridi sem, razveseljuj nas!«
Jeze vščipne zitna dečka za uho, drugega za nos. Dečko pa seže po sneg, se obriblje — njegovo lice zažari kot ogenj.            (Iz ruščinc.)