kmetskem, tu pa tarn tudi v občanakem ali puurrg-arskem^ stanu naiodnjakov, ki so vredni teeggaa  imena. Želeč toraj sloveuskemu ljudstvu v izglleedd  staviti narodnjake pravega duba, zamoremo  llee  iz omenjenih stanov odbirati poštenjake, ki zaslužijjoo,,  da se jim časten spomin obrani. Eden teb bbiill  je pokojni Luka Hle.b, posestnik na Smolnikkuu  v ruški fari. 29. dne avgusta ob 12. uri v poolldne je blagi pokojnik za plučno boleznijo nenaadama kon5al svoje življeuje ter preskrbljen z ssvv..  zakramenti se preselil iz tega sveta na dom veččnosti v 48. letu svojega življenja. — Zacelila nnii  še rana, katero nam je usekala smrt nani nepoozabljivega blagega Martina Grizolda, in žžee  je neusmiljena' »mrt pobrala drugega poštenjakaa,,  Grizoldu celo" podobnega moža in vrstnika, Lukkoo  Hleba. — Bil je rajni rojen dne 11. oktobra 1. 18266  v ruški fari, srenji Smolniški. Najpreje hodil jee  v domačt) farno šolo, potem so ga dali pridni očaa  Anton Hleb v Maribor v latinske šole, kjer jee  prvih sest vazredov z najboljaim vspehom dovršill..  Z Maribora pridši v Giadec je tudi tam prav dobro dokončal takratno modroslovje 1. 1848. Biill  je lajoi pobožeu, čeden mladenič prebrisane glavee  in bistrega uma. Imel je največe veselje do duhovenskega stanu, toroj vloži prošnjo in je bil tudii  v bogoslovje sprejet, pa človek obra5a, Bog paa  obrae. Nagla srmt pri podiranju neke smrekee  pobrala mu je blagega očeta Antona in mladi Lukaa  moral je za njim posestvo prevzeti. Stopivši vv  novi staa spolnjeval je raini tudi zdaj zvesto avojee  dolžnosti kot kristjan in državljan. Bil je pobožen in priden kristjan, ves vnet za božjo čaat in slavo Marije prečiste Device. To spricuje glasno sedanjemu in piihodnjim zarodom prezala Smolniška cerkvica Matere božje, ktero je največ pokojni Luka sezidal. Bil je tudi zvest in skrben oča svoji ženi iu svojirn otiokom, da je veselo gledati bilo srečno družjiico v najlepši slogi in zadovoljnosti. Ker je bil pokojni Luka prebrisane glave ter je rad prebiral sloveuske časnike, je bil tudi naiodnjak, da je malo tacih. Pokazal je svojim, po nemškutariji precej objedenim sosedom v Rušah in ob Poborju, da ni res, ka bi morala vsaka ,,8tudirana" glava na Slovenskem — za nemčurstvo goreti. Znal je pokojni Luka več kot premnogi auknjičarji, ki se med gospčdo štulijo; pa zarad tega ni svoje narodnosti zatajeval in pesjan poi*tal, marveS je ljubil svoj narod in skušal na vse atrani pospeševati narodni blagor. Na njega se je bilo vsikdar zanesti, to je nja najveea slava pri sedanjem figamoštvu na Slovenskeni. Kako prisrčno da ga je vse Ijubilo, kazal je nja sijajeu pogreb. Zbralo se je na visoki planiui Smolniški toliko Ijudi, kakor jih le vidiš pri pogrebu imenitnih, na vse strani priljubl.jeuih pokojnikov. Med navzočimi bilo je oaem duhovnov, med njimi prečaetiti gosp. M. Glaser, rajnemu stric, kteri so ga tudi sprevodili, iu mu v alovo nagrobuo besedo govorili, ter vsa srca pričujočib tako omečili, da je bil glasen krik in | jok. — S solzami polivaje grob, v katerem počiva preblago arce, smo se od rajnega poslovili. Naj mu sveti večna Iu6, nja spomin pa naj časten ostane v alovenski domovini! Avstrijska ekspedicija proti severnemu tečaju (polu). Kar premore elovek z božjo pomoejo (da bi jo le vsakdo spoznal!), to kaže prav oeitno ta zares velikanska in grozovita ekspedicija. Leta 1872 odjadrala je od nas ladija ,,Tegetthof" z učenjaki proti severnemu tečaju sveta, kder je severno, potem ledeuo morje in večna zima. Namen je bil preiskavati še precej neznane prikazni v tem delu sveta. Od jeseni 1. 1872 ni bilo nič več slišati o tej ekspediciji, in že se je splob mislilo, da je ladija z ljudmi vred pokončana. — Pa glej, veseli glas: dne 4 sept. t. 1. pride nenadama iiz Kristjanije ua Norveškem prvo telegrafično nazznanilo našej vladi, da pogumni mornarji niso pokončani, marveč se vra5ajo zdravi v domovvino. Od tega dne sledeli so zaporedoma teleggrami, tako, da se že zdaj ob kratkem zgodovina tte znamenite ekspedicije uačrtati da. Dne 21. avgusta 1872 je ladija urno jadrala pproti ledenemu morjo, pa še tistega dn^ r ledu zzamrznola iu obaedela na ledeni plošči ter po vzbburkanem morju se premetavala do 13. oktb. 1872, kko se je ledena plošča pod ladijo razbila. Od tega ččasa pa do konca m. marcija 1873, tedaj skoro xj2 lleeta, je ladijo med silnimi navali mor^kih valor in lleedenih sten proti severno-zapadni strani gnalo, ko nna enkrat na ledenem več milj obšiinem polju v druggii5 obsedi ter je ni bilo več mogoce sneti in v vodo ssppraviti, tohko ledu je imela pod seboj. Kakor ppllavajoea dežela gibala 8e je iadija s svojim ledenniim poljem uaprej proti novemu svetu, ki so ggaa dne 31. avgusta 1873 našli in ,,Franc-Jožefovo ddeeželo" krstili. V vidu te dežele se je še ladija ppiieraikala do početka okt. 1873, potem pa je 2 mmiilji od novega aveta z svojo ledeno podlogo vred ttrrdo zamrznola, da je ni bilo več mogo6e z mesta pprremaknoti. Tukaj so mornarji oatali vso zimo ddoo 20. maja 1874 ter so čas porabili v zuanstvene pprreiskave. Nadlajtnant Payer je s tovaraijo po aaaaneh prišel celo blizo do ,,nove dežele" ter jo ooggledoval do 83. stopnje severue širjave, vanjo ppaa niso mogli, ker je led popua5al ter se je na mmeestib morje prikazovalo. Mej v novi deželi niso zzaappaziti mogli, razprostiia se od deane na levo ssttrran neznanega polnočnega sveta. Belib medveddoov so več ustrelili, 'drugih žival pa niso vidili. — LLeettos 20. maja zapustili so zamrznjeno in že prej bbuuddo poškodovano ladijo ),Tegettbofa ter se vrnoli pprrooti jugu na 4 čolnib, ki so jih večidel na saneb iinn  smukah morali naprej spravJjati, dokler niso