Velika vrednost oglja za gospodarstvo.
Malo reči je na svetu, ki so slehernemu človeku tako dobro znane kakor oglje, al koristnost njegova za kmetijstvo in gospodarstvo sploh je celo malo obrajtana.
Bo tedaj prav, ako gospodarjem in gospodinjam natanjčniši razodenemo veliko vrednost oglja.
Pervo je, da razločimo oglje iz derv ali sploh oglje iz rastlinstva (Pflanzenkohle) in oglje iz kosti ali sploh živalstva (Thierkohle). Od oglja iz rudninstva ne bomo govorili.
Dervno ali lesno oglje ima razun množili druzih dobro znanih lastnost to važno sposobnost, da mnogoverstne zrake in sopare v-sq serka, smerdljivim stvarem smrad jemlje in barvanim rečem barvo premenuje.
Koš en o oglje ima tudi enake lastnosti; vendar je skušnja učila, da je razloček o tem med dervenim in košenim ogljem. Nar veči moč, kaki reči barvo premeniti, ima košeno oglje, — dervno oglje pa serka posebno zrake in smrad.
Iz teh lastnost izvira mnogoverstna koristnost oglja, ki obstoji v sledečem:
Ako se v smerdljivo in vmazano vodo dene zdrobljeno dervno oglje in se nekoliko časa zmešana z ogljem stati pusti, potem pa skoz trapuznico ali kosmati papir (Fliesspapier) precedi, zgubi voda poprejšni smrad in čista in bistra postane. — V sodcih, ki so od znotraj enmalo ožgani (ogljeni), ali v ktere se je oglja djalo, se ohrani voda več let za pijačo dobra. Naj se tega pomočka tisti poslužvajo, ki ne morejo zmiraj frišne vode imeti.
Zatuhlo žito zgubi duh, in izmelje se popolnoma dobra moka iz njega, ako se pokrije s štupo frišnega oglja (postavim: i vagan oglja na 400 vaganov žita), se počasi dobro premeša (pa ne premeče) in po tem 8 ali 14 dni ležati pusti, da se oglje navzame duha. Žito se potem oglja očisti na klepetcu ali pajklu (Putzmiihle).
Neki kmetovavec je na to vižo 50 vaganov smerdljivega ovsa s štupo frišnega oglja tako zbolj-šal, da ni bil pervemu podoben. Na oglje je nasul ovsa, na tega spet oglja in tako poredoma naprej; tudi okoli kupa, ki je bil bolj visok kakor širok, je nasul oglja tako, da se ovsa ni nič vidilo.
Oglje pri tem ne gre v zgubo in je za drugo rabo pripravno.
.Oglje iz mehkega lesa je pa za to bolji kakor iz terdega, in tudi frišno oglje je veliko bolji od tacega, ki je že delj časa na zraku ležalo. Tudi
je skušnja učila, da je oves od zunaj v malo dneh duh zgubil; če se je pa pregriznul, je še smerdul znotraj ; če se je pa dalje v oglju ležati pustil, se je tudi notranji duh popolnoma zgubil.
Če se krompir v hramih skladoma na ogljeno štupo položi, ne gnjije in se tudi ne izraša. Res je, da tak v oglju shranjen krompir je ves čern, pa se da lahko oprati, če gre na prodaj ali v kuho. Scer pa oglje, če bi se tudi čisto ne opralo, nikakor ne škodje.
Tudi mesu, ki je smerdeti začelo, jemlje oglje duh, in brani, da dalje ne gnjije. Divjačina, ki je na dolgi poti začela smerdeti, in se je oskubla in izčrevesila, potem od zunaj in znotraj z drobnim ogljem (bobove debelosti) obdala in v terdno zaperti posodi skoz 24 ur v hramu spravila, ni očiščena oglja smerdela več,  in je bila dobrega okusa.
V kletih(Kellern) in vodnjakih se napravi včasih zadušljiv zrak, ki umori človeka in živino. Spozna se tak nevaren zrak potem, davgasne luč v takem kraju. Tudi tu pomaga narbolje, ako se nekoliko vaganov živega oglja v drateni košari v klet ali vodnjak spusti; oglje berž vgasne, ker se zadušljivega ogeljnokislega zraka (gaza) navzame. Oglje se mora pa na imenovano vižo večkrat ponavljati in scer tako dolgo, da luč (sveča) več ne ugasne.
Žganje v sodcih se navzame večkrat barve iz lesa, rujavo-rumenkaste. Ga očistiti in mu tudi oljnati duh (Fusel) odvzeti, se denejo v sodeč z dvojnim dnom in pipo majhni kosčiki oglja (za lešnik debeli); na to se vlije žganje in sodeč dobro zamaši. Se odpre pipa v nekoliko urah, teče lepo čisto in tudi v okusu poboljšano žganje iz sodca.
Skisani 61 (pivo), ki se ne da več piti, se po oglju da saj v dober kis (jesih) premeniti, ako se mu štupe košenega oglja vmeša, ki je za tak namen še boljši od lesnega oglja. Tak jesih se da še močnejši napraviti, ako se mu enmalo žganja pridene, ki se počasi v kisovo kislino premeni.
Cevi (rori), po kterih voda teče, če se z ogljeno štupo obdajo, se obvarjejo mraza, da voda v njih nezmerzuje, in je veliko boljši kakor z gnojem ali slamo, ki se na spomlad preč spravljati mora.
(Salzb. Wochenblatt),