246 Listek. pa še razven tega pisal Hrvatom za njih akademijo in jo vedno rad podpiral, kakor nam je o tem govoril njen bivši predsednik, g. kanonik dr. Rački, na slavnosti v Ljutomeru leta 1883. M. M. f Dr. Jožef Poklukar. — Deželni glavar vojvodine Kranjske, dr. Jožef Po-klukar, vitez redii železne krone III vrste, predsednik kranjski trgovinski in obrtni zbornici, predsednik pogozdovalni komisiji za Kras, državni poslanec, i. t. d., i. t. d., umrl je po dolgem bolehanji dne" 17. sušca t. 1. Pokojnik se je navzlic obilim drugim poslom vselej živo zanimal za razv6j slovenske književnosti. Kot solastnik Blaznikove tiskarne, v kateri je izšlo že toliko dobrih in lepih knjig slovenskih, kot lastnik starodavnih »Novic«, kot dolgoletni odbornik in kot predsednik »Matice Slovenske«, bil je tudi dejanski pospe-ševatelj naše književnosti in zato izvestno zaslužuje, da se i »Ljubljanski Zvon« žalno spominja njega prerane smrti. Blag mu bodi spomin v srcih ndroda slovenskega! „Drobiž". Nabral Peter Samotar. Na Dunaji. Založil in natisnil A. Keiss. 1891. — To delce, čegar pisatelj je, kakor vedo bralci slovenskih časopisov, prof. Jos. Stritar^ došlo nam je prepozno, da bi obširneje poročali o njem. Za danes samo naznanjamo, da se dobiva pri pisatelji v Gersthofu pri Dunaji po 50 kr.; 10 izvodov skupaj velja 4 gld. Pedagoško društvo na Krškem je izdalo četrti svoj letnik, čegar vsebina je nastopna: Fr. Gabršek: »Jezikovni pouk v ljudski šoli. I. Teoretični del«; J. Bezlaj: »Navod k početnemu risanju in oblikoslovju«; A. Zumer: »V šolski delarni II.«; y. Bezlaj: »Iz risarske izložbe v Norimberku« ; J. B. »Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško«; y. L.: »Pogled na pedagogiško polje 1. 1889. in 1890.«; Fr. G.: »Poročilo 0 prvi slovenski stalni učilski razstavi in poročilo o delovanji Pedagogiškega društva.« — Knjiga obseza blizu 300 stranij in veMa za neude I gld. 50 kr, ; letnina za ude znaša 1 goldinar. Obširneje bodemo še poročali. »Kako je izginil gozd.« Povest. Spisal Hans Hopfen, Preložil Anton Funtek. V Ljubljani. Založil Janez Giontini. 1891. Stranij 43. — Varujte gozde! Spisal Ivan Subic. (Ponatisek iz »Koledarja družbe sv. Mohorja za 1. 1888.«) Stranij 13. Oboje skupaj v jednem ličnem sešitku male osmčrke je te dni izdala neutrudno delujoča, podjetna zaloga tvrdke Giontinijeve. Cena izvodu po 20 kr. — Povsem nepotrebna je sle--harna hvalna beseda o g. Funtka izbornem prevodu omenjene kratkočasile, ukovite in zelo spretno za naše ljudstvo prirejene povesti, kateri želimo od vsega srca obilo kupcev in bralcev. Tudi krepki narodno - gospodarstveni spis tukajšnje obrtne šole voditelja g. Ivana Subica je sešitku prav umestna doklada in ga dobrodejno završuje. »Toaleta«. Nova učna metoda o prikrojevanji oblačil za dame. Za samopouk in za podlago pri šolskem pouku spisal in izdal Matija Kune, krojaški mojster v Ljubljani. S 6 tabelami, 40 izvirnimi vzorci in merilno tabelo. V Ljubljani. Samozaložba. — Tisk »Narodne Tiskarne« 1891.; 40 stranij; cena brošuram knjigi 3 gld. — Gospod Kune je že lani izdal »Knjigo krojaštva«, prvo slovensko knjigo te vrste, katero so jako pohvalili različni veščaki, domači in zunanji. Sedaj je izdal še knjigo o toaleti, v kateri podaja ženstvu našemu glavna pravila, kako je prikrajati ženska oblačila. Metode same seveda ne moremo soditi, vender upamo, da jo bodo vzprejeli prav tako hvalno, kakor ono metodo, katero razvija g. pisatelj v prvo navedeni knjigi. Delo g. Kunca je jako zaslužno, ker bode izvestno pospeševalo narodno-gospodarski napredek v jedni najvažnejših obrtnih strok; zato je upravičena želja, katero izraža v predgovoru; da bi bila Listek. 247 njegova knjiga »narodnemu ženstvu zvesta pomočnica pri izvršbi tistih poslov, ki mu poleg gospodinjstva najbolje pristujejo«. — Posamični strokovni izrazi so izbrani dokaj srečno; v obče je knjiga pisana gladko in pravilno. Umetniške štipendije. C. kr. ministerstvo za uk in bogočastje je razpisalo umetniške štipendije za leto 1891. Pravico do teh štipendij imajo umetniki, kateri se bavijo s pesništvom, vpodabljajočimi umetnostimi in glasbo. Prošnjo je treba vložiti do dne" 1. velikega travna t. 1. pri dotičnem deželnem oblastvu (deželui vladi ali namestuištvu) ; prosilec mora navesti, kako se je doslej izobražal, in kakovo je njega osebno razmerje, mimo tega razložiti, kako bi uporabljal štipendijo za dalnje izobražanje svoje in končno svoji prošnji priložiti dokaze sedanjega delovanja, katerih vsak mora biti posebe zazna-menovan z imenom prosilcevim. Fr. S. Vilhar. — Obetali smo v poslednji številki, da podamo čitateljem »Ljubljanskega Zvona« životopis tega slovečega umetnika slovenskega, ki je nedavno slavil petindvajsetletnico glasbenega delovanja svojega. — Evo ga torej. — Vilhar se je porodil dne" 5. prosinca 1852. leta v Senožečah in sicer v graščini kneza Porcije, kjer je bil oče njega matere, Jožef Dejak, za oskrbnika. Po dovršenem šestem letu mu je bil prvi učitelj Fr. Levstik, čegar usoda je bila, kakor znano, delj časa dokaj tesno združena z življenjem Miroslava Vilharja, znamenitega pesnika in skladatelja. V hiši očetovi se je pridno gojila glasbena in pesniška umetnost, torej ni čuda, ako se je mlademu dečku že zgodaj vzbudilo veselje do teh lepih umetnostij. Skoro je mogel tudi težje stvari po sluhu proizvajati na klavirji; nekoč je celo igral v ljubljanski čitalnici z mlajšim bratom Julijem, seveda samo po sluhu. Takisto nadarjen je bil starejši brat Alfonz, kateri pa je umrl že v šestem gimnazijskem razredu. Alfonzova součenca sta bila poleg drugih sedanja profesorja dr. Fr. Celestin in Fr. Suklje. Ko se je oče Miroslav preselil v Ljubljano, poučeval je dečka v glasbeni teoriji ondotni glasbenik T. Elze. Tukaj je napisal mladi glasbenik prvo svojo skladbo leta 1865. Naslovljena je bila »Domovini«; besede, seve"da jako preproste, zložil je sam. Pozneje je prav tej skladbi napisal druge besede in jo z naslovom »Uzor« objavil v prvi knjigi svojih »Skladeb.« — Ko se je rodbina Vilharjeva preselila na Kaleč, nadaljeval je gimnazijske študije zasebno, k izpitom pa se je oglašal v Trstu. V tem času se je dosti bavil s pesništvom in je pri Giontiniji v Ljubljani leta 1870. izdal knjižico pesmij z imenom »Prostin«, katero se tudi v Stritarjevem »Zvonu« čita pod nekaterimi pesmimi njegovimi. Vender se od leta 1872. ni več bavil s pesništvom; zložil je samo še nekoliko besed za svoje skladbe in hrvaški libreto operi »Zvonimir.« Oče Miroslav ga je zarano namerjal poslati na konservatorij praški, toda mati ni dopustila tega. Leta 1870. ga je hotel dati oče k železnici, in res je mladenič že nekaj časa prakticiral pri svojem svaku v Šent Petru. Ali prišlo je drugače. Tisti čas je zadel v Trstu »terno«, in sedaj mu ni bilo več prebiti na domu. Takoj drugi dan je moral oče pisati svojemu prijatelju Zeithammerju v Prago, in skoro nato je odšel mladenič iz domovine. Prvo leto ga je poučeval Fr. Blazek, morda najslavnejši glasbeni pedagog sedanje dobe, drugo leto pa glasoviti teoretik in skladatelj Fr. Z. Skuhersky. Vilhar se je učil jako pridno ; on in Kučera, sedanji kapelnik na operi v Peterburgu, bila sta najboljša učenca. Proti koncu leta 1871., nekoliko po smrti očetovi, ponudi mu iskreni prijatelj očeta Miroslava Vilharja, Leopold Kranjc, kateri je bil tačas kot kapetan-auditor načelnik Bele Cerkve v Banatu, službo mestnega kapelnika. Vilhar se je bil tedaj poročil z Marijo Hajkovo, hčerjo praškega trgovca, in se je početkom leta 1872. napotil v Belo