NAS TEDNIK
K U IL T
NO^POtaTacNO giasbio
2. leto
V Celovcu, dne 19. aprila 1950
Številka 16
Amerika - Rusija
&rst
V	novejši dobi, ko so Benetke izgubile svoj prvenstveni položaj za Evropo in ko se je v Srednji Evropi stvorila v cesarski Avstriji močna gospodarska sila, je zrastel Trst kot pomembno pristanišče. Po dovršitvi Sueškega prekopa 1869 je postala tudi pot v Indijo in na Daljnji vzhod krajša in je važnost Trsta po svoji ugodni legi še narasla. Tako je predstavljal Trst ob času prve svetovne vojne za Srednjo Evropo izhodišče in vrata v svet.
Po razsulu avstrijske monarhije je nastalo vprašanje, kako bo Trst to svojo vlogo nadaljeval. S tem, da so Trst dodelili Italiji ,so prezrli gospodarske pogoje pristanišča in ustregli le italijanskemu imperijalizmu, ki se je v naslednjih letih vzorno kazal v stremljenju fašizma, zavladati vsemu Sredozemlju in odriniti predvsem Jugoslavijo kot soodločujočo silo na Jadranu.
Po teh izkušnjah je v svetu vedno bolj zorelo spoznanje, da je treba tu iskati nove zadovoljive rešitve in zagotoviti Trstu gospodarsko osnovo, ob enem pa pomiriti nasprotne interese Italije in Jugoslavije.
Zgledalo je, da bo po končani drugi svetovni vojni Jugoslavija kot zaveznica le prodrla s svojimi zahtevami. Da bi svoje težnje pred svetom podčrtala, je jugoslovanska armada bliskovito še pred zapadnimi zavezniki zasedla Trst. Vprašanje je postalo tem bolj pereče, ker se je že v prvem času po vojni pokazal razdor med Zapadom in Vzhodom in zapadne sile nikakor niso bile voljne prepustiti tako važnega oporišča Vzhodu. Po dolgotrajnih pogajanjih je prišlo do kompromisne rešitve in jugoslovanska armada je izpraznila Trst na zagotovilo, da to ne bo imelo na potek mirovnih pogajanj nobenega vpliva.
V	mirovni pogodbi z Italijo leta 1947 je dobil Trst avtonomen statut in postal tako svobodno pristanišče. Ker pa do imenovanja v statutu predvidenega guvernerja ni prišlo, je Trst ostal do danes razdeljen v cono A in B. Prva cona je pod amerikansko-angleško vojaško upravo, druga pa pod jugoslovansko.
V	poteku mrzle vojne 'med Vzhodom in Zapadom je italijanska diplomacija, spretno izrabljajoč napetost med obema taboroma, uspela pridobiti Zapad na svojo stran .Tako so tri zapadne velesile v nasprotju z določbami mirovne pogodbe, ki so jo tudi one podpisale, marca 1948 ob priliki italijanskih volitev javno izjavile, da se bodo zastavile za revizijo mirovne pogodbe v pogledu na zopetno priključitev Trsta k Italiji.
Medtem so svet iznenadili novi dogodki. Spor med Titom in Moskvo je Ame-rikancem odprl novih možnosti, potom notranjega razkroja vzhodnega bloka slabiti svojega nasprotnika. Tita, ki ima v svoji državi ne le velike gospodarske težave, marveč mora kljubovati silnemu pritisku kominforma, je treba podpreti. V tem trenutku bi predaja Trsta Italiji v jugoslovanskih narodih, ki so v nacionalnih vprašanjih zelo občutljivi, verjetno le okrepila kominformistične sile in bi stem zopet rusko vplivno območje mejilo na Italijo in Sredozemlje.
Tako je razumljivo, da je zadnji govor italijanskega zunanjega ministra Sforze v zapadnem svetu izzval nezadovoljstvo in so merodajni krogi izrazili, da je danes položaj drugačen kot leta 1948, ko so Trst obljubili zopet Italiji. Amerikanski poslanik v Beogradu se je mudil v tej zvezi v Rimu in verjetno je italijanska vlada dobila namig, da se vzdrži vseh ukrepov in korakov, ki bi utegnili zastrupiti odnošaje do Jugoslavije.
Poučeni krogi trdijo celo, da bi Amerika podprla razdelitev svobodnega tržaškega ozemlja med Italijo in Jugosla-
Po nedavnih poizkusih amerikanske-ga zunanjega ministra Achesona priti s Sovjetsko zvezo do podrobnih razgovorov o delitvi sveta v dvoje območij na podlagi sedmih točk, ki jih je Ache-son postavil v svojih govorih, je nastala med obema velesilama nova napetost.
Nekam čuden slučaj je, da se je ravno ob priliki vehkih manevrov ruske mornarice v Vzhodnem morju tam ponesrečilo neko amerikansko letalo, ki ga sedaj že od velike noči zaman išče desetero amerikanskih letal in danskih ladij. Celo Švedska je prišla pri iskanju na pomoč. V torek, 11. IV. 1950 je ruski zunanji minister Višinski naslovil na
Prihodnji teden se bodo po zadnjem sklepu namestnikov zunanjih ministrov nadaljevali razgovori o avstrijski državni pogodbi v Londonu. Na ta sestanek se oba tabora pripravljata.
List ruske armade „Krasnaja zvezda“ in za njim vso komunistično časopisje je objavilo vesti, da se v zapadnih conah Avstrije zopet upostavljajo vojaške enote, se pripravljajo vojaška letališča in se vojaško vežbajo begunci in policija, v javnem življenju pa zaseda nacizem zopet važne postojanke. V istem ozračju se je vršila tudi seja visokih komisarjev na Dunaju, kjer je ruski komisar dolžil zapadne velesile, da v Avstriji nič ne ukrenejo proti zopetnemu pojavu nacizma in da gradijo v zapadnih conah vojaške naprave.
Pred sestankom v Londonu se sestanejo trije zunanji ministri in sicer angleški, amerikanski in francoski, kjer bodo določili tudi enotne smernice za svoje tri namestniki pri sestanku v Londonu.
Domneve, da bi zapadne velesile sklepale z Avstrijo posebne mirovne pogodbe, so neutemeljene, ker bi to dovedlo do delitve Avstrije v dva dela. Za slučaj pa, da z Rusijo ne bo mogoče doseči sporazuma, nameravajo zapadne velesile breme zasedbe olajšati z zmanjšanjem zasedbenega aparata.
Avstrijsko vprašanje je pač kakor smo tudi že ponovno naglasili del celotnega nemškega problema, radi tega tako Vzhod kakor tudi Zapad ne bosta preje rešila avstrijsko vprašanje, pred-no ne bo rešeno nemško vprašanje. Oba hočeta obdržati svobodne roke za na-dalnje postopke in ne moreta dopustiti
vi jo tako, da Jugoslavija dobi cono B, Italija pa cono A.
Med tržaškimi Slovenci in celo delom italijanskega prebivalstva pa se je stvoril odbor za obrambo Svobodnega tržaškega ozemlja. Njegovo stremljenje je preko vseh strankarskih razlik, oču-vati Svobodno tržaško ozemlje kot celoto in svetovno javnost prepričati o tem, da je to ozemlje zase življenja zmožno in da samo ono lahko najbolj koristi gospodarstvu sosedov in vse srednje Evrope. Ob enem pa bi to ozemlje lah ko igralo posredovalca med Italijo in Jugoslavijo in bi s tem največ doprineslo do zbližanja in pomirjenja sosedov.
Vprašanje je, v koliko se bodo merodajni, ki imajo pred očmi svoje lastne politične potrebe, ozirali na željo prizadetega prebivalstva samega, pa naj bo ta želja še tako upravičena in utemeljena. V interesu gospodarskih prilik sred nje Evrope in svetovnega miru sploh bi bilo želeti, da bi bila odločitev v tem vprašanju taka, kot jo po zdravi pameti narekujejo gospodarske in politične nujnosti.
Ameriko tozadevno ostro noto. Tako rusko kot amerikansko časopisje se poslužujeta ostrih besed in očitkov v tej zvezi. V splošnem pa vlada v nevtralnem svetu mnenje, da se v tem slučaju ne gre samo za navaden dogodek v tako-zvani mrzli vojni, marveč morajo biti v ozadju važnejše stvari. Tako na eni strani trdijo, da se amerikansko letalo le ni slučajno ponesrečilo. Baje bi moralo voziti seboj važne stvari in pomembne osebnosti iz amerikanskega štaba v Wiesbadenu v Nemčiji.
Na drugi strani se trdi, da vso veliko prizadevanje Amerikancev, ki so zastavili toliko letal v iskanju zgubljenega
prostega razvoja, ki bi jih v danem slučaju mogel ovirati pri ukrepih v Nemčiji.
RAZTVORJENJE AMERIKANSKEGA OROŽJA
Amerikanske ladje dovažajo v Evropo članicam atlantskega pakta vojni materijal. Zaradi obširnih štrajkov v Franciji in Italiji v zadnjih tednih, katere so povzročile predvsem komunistične stranke, so postale vlade nervozne in odredile razne protiukrepe. Tako je raztovorjenje lad’j sedaj proti pričakovanju predvsem v Neaplu v Italiji in v Cherbourgu v Franciji mimo poteklo.
V splošnem pričakujejo, da bo bolj odločen nastop vlad zasigural miren prevoz orožja, saj tudi delavci sami začnejo pri tako dolgotrajnih stavkah pešati. posebno še, ko so jim vlade v pogledu plač nekoliko ugodile.
letala, mogoče le ne služi samo temu cL lju. Saj je zanimivo, da se vse to dogaja ravno v času in v kraju, kjer re trenutno vršijo največji povojni ruski pomorski manevri. Radovednost pa je danes v svetu, posebno če se gre za kake vojaške stvari, jako velika.
ZAPAD IN NEMČIJA
Amerikansko časopisje in amerikan-ska zunanja politika je v zadnjih tednih precej močno odgovorilo na spor med Francijo in Nemčijo glede Posarja in na angleško politiko napram Nemčiji. V tej zvezi so listi očitali britanskemu zunanjemu ministru celo trmoglavost in nedostopnost. Franciji pa očitajo politiko čustev. Stališče Amerikancev je v toliko razumljivo, ker vlagajo v Nemčijo v okvirju Marshallovega plana toliko denarja in blaga v podvig nemškega gospodarstva, na drugi strani pa Angleži nadaljujejo z demontažami nemških tovarn. Francija pa razburja Nemce s svojim postopanjem v Posarju.
Znani amerikanski časnikar Walter Lipmann zahteva, da naj se Amerika odloči za Nemčijo in zajaha nemškega konja predno bo ta nemški konj odpihal.
V očigled teh pojavov je Amerika izsi-lila sestanek treh zunanjih ministrov v Londonu in sicer 24 .aprila in 8. do 10. maja. Ta sestanek bo posvečen iskanju skupne poti napram Nemčiji. V ospredju bodo gotovo stale amerikanske zahteve napram Angliji in Franciji v pogledu njih zadržanja do Nemčije.
Ni izključeno, da bo Amerika izsilila pristanek na svoje zahteve z grožnjo o skrajšanju dajatev iz Marshallovega plana.
Prva zahteva Amerike je vključitev zapadne Nemčije v celotno zapadno politiko in gospodarstvo. Predhodno bo treba urediti vprašanje kontrole Porurja, vprašanje nemških dolgov na zapa-du, vprašanje beguncev in podobno.
Ureditev teh vprašanj je nujna, če hočejo preprečiti gospodarski propad in širjenje komunizma v zapadni Nemčiji.
Med nas je vsekalo
Težki časi zahtevajo jeklenih značajev mož in žena, deklet in fantov. Kovalo je življenje, neusmiljeno kovalo. Narod pa je vzdržal in zopet je vstal.
Vsakoletni april obuja v nas vseh težke spomine cele vrste aprilov, ki so grozilno zbirali oblake nad nami, ki so tirjali vrsto žrtev iz naše srede. „Veliki petki“ so bili vsemu slovenskemu narodu april za aprilom, med njimi največji 14. in 15. april 1942, narod pa je veroval in veruje v svojo Veliko nedeljo. Prekaljen in preizkušen zre v nov čas poln vere, da ni sile, ki bi z uspehom mogla trajno teptati življenjske pravice posameznika ali narodove celote.
Priča smo, da se vsako nasilje maščuje že na tem svetu in radi tega ne verujemo v moč nasilja.
Veliki duh slovenskega naroda, pesnik Oton Župančič je v svoji „Dumi“ preroško izpovedal gorje, ki ga je zgodovina namenila narodu. Občutil je toploto doma, dih nežen in prisrčen domače zemlje, kateri je grozil vihar, in tako je zapel:
„O rodni dom, o hiše očetove streha ti!
Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti: golob izpod tujega neba trepeče nazaj, hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.
Siv dan je prišel; razšli smo se v prek in v šir, kamor gnala je sila življenja in srca nemir; ostale pod streho so lastovke v varnem zavetji med nas je usekalo in nas razteplo po sveti...
Še so nas lastovke pričakale, ko smo se vrnili po letih pod krov domovine. Očeta je bila upognila sila tujine, kot starček se je vračal, sina je umorila in hčerko in mati obupano joče:
Cul sem udovice jok:
„Moj Mate, jo, moj Mäte:“
Pel je, veliki zvon —
„Moj Mate, jo, moj Mäte!“
... v smrt omahnil je sin, solze nobene bilo ni za njim, znamenja ni za grob njegov.
„Moj Mäte, vstani, Mäte!“
In glej, vstal je Mate, vstali so Mateji, sinovi naših mater in naše zemlje. Očetu se je zravnal hrbet, prijel je zopet za plug in zemlja je dihnila vanj novo življenje.
Oče, mati, sin in hči, vaš je vstajenja dan. Veliki petek je minil, preko Velike sobote prihaja slovenskega hlapca Jerneja pravica k vstajenju.
Predpriprave za pogajania v Londonu
Politični teden
FRANCIJA ITALIJA
Komunistični stranki Francije in Italije imata pa hude skrbi in težave, ker jima nikakor noče uspeti, da bi preprečili iztovarjanje ameriškega orožja. Iz Francije javljajo, da v velikem vojaškem pristanišču Cherbourgu ni bilo incidentov kljub pozivom komunistične stranke, naj delavci orožje pomečejo v morje. V Italiji je približno isto. Sam Togliatti je prestavil svoj štab v Neapelj, da bi uspešneje vodil sabotažne akcije. toda uspeha ni. Omenili bi še, da se je v mestu Sorrento, ki ga poznamo sicer po lepi istoimenski pesmi, in ko jo večkrat slišimo po radiu, vršil kongres desetih evropskih krščanskih strank, na katerem je govoril italijanski minister-ski predsednik De Gasperi. Lepo jasno in pravilno je povedal, da ne bo nobenega uspeha v borbi proti komunizmu, če se krščanskim strankam ne posreči, izvesti socialnih reform. Malim in siromašnim je treba dati pravic in kruha. Nadalje je pozval Nemce in Francoze, naj pozabijo na nesrečno preteklost ter prično sodelovati, ker je to za vso Evropo življensko važno.
BELGIJA
je še vedno v krizi. Krščanski politik van Zeeland je nameraval sestaviti manj-šinjsko vlado svoje stranke ter kralja Leopolda III. kratkomalo pripeljati na prestol. Namera je pa bila le preveč tvegana, tako, da se celo kralj ni mogel odločiti za tako rešitev. Medtem pa so socialisti in liberalci iznesli svoje predloge, ki so si v bistvu enaki. Skupščina naj bi preklicala odlok iz leta 1945., po katerem se kralj ne sme vrniti. Po pre-klicanju tega odloka naj bi se Leopold vrnil kot kralj, toda vladanje naj bi prepustil svojemu sinu. Do rešitve belgijske krize še ni prišlo, toda podoba je, da bodo vsa nasprotstva v tem vprašanju kmalu rešena na podlagi pametnega kompromisa, ker se je tudi kralj sam v radijskem govoru 15. 4. 1950 v tem smislu izjavil.
KAJ SE DOGAJA V ALBANIJI?
Ta kominformistična državica, katere voditelji so v ostalem najbolj glasni, je v zelo nerodnem položaju. Siromašna in zaostala v vsakem pogledu je itak vedno bila. Sedaj pa ima krog in okrog same sovražnike. Številka „e n a“ teh je seveda sosed maršal 'Tito, ki ima v Albaniji, kot je sklepati, precej svojih pristašev med samimi Albanci. Enver Hodža mora kar naprej vršiti čistke in še vedno je kaj „trockistov in titoi-stov.“ Dogodek, ki se je pripetil pretekli teden, pa je nadvse zanimiv. Bila je seja albanske vlade, kateri so prisostvovali tudi sovjetski zastopniki. Prišlo je do ostrih prerekanj. Skupina ministrov je odločno zahtevala, naj Rusi izdatnejše pomagajo svojim zvestim Albancem. Kaj so vse govorili, seveda ne vemo, pač pa je podpredsednik vlade kratkomalo ustrelil svojega tovariša trgovinskega ministra, nakar so se spustili še v rokoborbo.
iiimiiiimiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimijmiiiiiiiiminiiiiiiiiiiiiiniiniiii.
Razstava v Seljaku
V Beljaku pripravljajo za čas od 22. do 30. julija zanimivo razstavo državnega trikota.
Razstava bo obsegala obrt, trgovino, industrijo in kmetijstvo.
Razstave se bo močno udeležilo tudi inozemstvo in sicer provinci Videm in Gorica v Italiji, Svobodno mesto Trst in kar je prav posebno razveseljivo, se bo razstave udeležila tudi republika Slovenija, saj se še vsi dobro spominjamo višine slovenskih obrniških izdelkov na ljubljanskih velesejmih. Sicer pa smo imeli tudi v zadnjih letih ponovno priliko videti slovenske begunce obrtnike, ki so s svojim delom izzvali veliko pozornost.
Pozdravljamo tako zbližanje sosedov in upamo, da ne bo gotovim petelinom in nestrpnežem zopet uspelo, da take načrte preprečijo, kakor se je to zgodilo pred drugo svetovno vojno, ko so isto-tako v Beljaku pripravljali podobno prireditev državnega trikota in sicer je bi la takrat nameravana razstav umetni kov iz Koroške, Slovenije in videmske province.
ITALIJA—JUGOSLAVIJA
V nedeljo so bile v jugoslovanski coni „B“ tržaškega ozemlja upravne volitve. Povzročile so mnogo nejevolje med italijanskimi krogi. Italijani hočejo imeti vse tržaško ozemlje zase. Če bi se to zgodilo, potem bi bili pripravljeni skleniti prijateljsko in tudi zavezniško pogodbo z Jugoslavijo. Tako je govoril Sforza. Jugoslovani so pa drugega mnenja. Ves Trst s cono B vred ne sme pod nobenim pogojem k Italiji; v tem slučaju bi bili zadovoljni s tem, da ostane svobodno ozemlje, kakor je sklenjeno v mirovni pogodbi. Seveda so v ostalem italijanske zahteve na kaj trhlih nogah, ker nimajo nobene pravne in tudi. druge podlage. Izgleda, da je Sforza hotel v tem času, ko se mora Tito boriti s težavami, ki izvirajo iz spora s Komin-formom, izrabiti priliko in doseči za Italijo ugodno rešitev takozvanega tržaškega vprašanja. Italijanske zahteve pa nimajo tudi ne več tiste politične podpore zapadnih držav, ki so jo imele leta 1948., kajti zavezniki nočejo maršalu Titu delati nobenih težav in bodo prej verjetno vplivali pomirjujoče na Italijane.
GRČIJA
15.	aprila je general Plastiräs sestavil novo grško vlado, v kateri so zastopani socialisti, liberalci in napredna stranka. Dosedanji ministerski predsednik vodi zanaprej zunanje ministerstvo. Sprememba vlade se je izvršila na pritisk Amerike, ki ji leži na tem, da ima vlada tudi širšo podlago v parlamentu in se s tem pritegnejo k sodelovanju v pomiritev dežele vse protikomunistične sile.
Socialist Papandreju je notranji minister in bo imel s tem nalogo, da zaceli rane dolgotrajne meščanske vojne. S tem je prenehal v Grčiji dosedanji skrajno desničarski kurs generala Tsal-darisa.
Vlada bo imela tudi nalogo, da uravna razmere s sosedo Jugoslavijo.
LAKOTA NA KITAJSKEM
Petnajstletna meščanska vojna je rodila v svojih posledicah tudi lakoto, ki je zajela miljone velikega kitajskega naroda. Miljone ljudi beži iz mest in išče hrane na deželi ter se deloma živi od trave in korenin. V zvezi z lakoto je seve tudi nevarnost kuge velika.
Makedonija
Vedno zopet slišimo o Makedoniji. Pravih predstav o deželi in njeni politični vlogi pa nimamo.
Dejstvo je, da so sedanji Makedonci Slovani. Dežela sama pa je razdeljena na tri države, na Grčijo, Jugoslavijo in Bolgarijo. Največji del pripada od časa prve svetovne vojne Jugoslaviji. V Jugoslaviji je tudi prestolica vse dežele, Skoplje. Največje makedonsko pristanišče pa je Solun v Grčiji.
Narod sam v svojem političnem hotenju ni povsem enoten. Del sanja o samostojni Makedoniji in sicer v okvirju, kakor je obstojala v času Aleksandra Velikega iz četrtega stoletja pred Kristusom, drugi nagibajo k Bolgariji, tretji zopet hočejo vso deželo v Jugoslaviji združiti. Taka združitev Makedonije bi se seve izvršila na račun sosednih držav. Kakor je po drugi svetovni vojni izglodalo, je obstojal med Bolgarijo in Jugoslavijo že podroben dogovor o balkanski federaciji, v kateri bi tudi makedonski problem obeh držav našel svojo rešitev. Dimitrov, bivši šef bolgarske vlade in Tito sta se oba trudila v isti meri. V spominu so nam še obojestranski obiski v Beogradu in Sofiji. Ti načrti so izzvali prvi javni ukor s strani Moskve. Verjetno je ta načrt nasprotoval ruskemu načrtu, to se pravi načrtu komunistične partije, da se širi komunizem iz vseh treh Makedonij v Grčijo in to preko makedonskega naroda, ki je sam po sebi že zelo revolucionarnega duha. Vsakdo, kdor je pozorno zasledoval potek meščanske vojne v Grčiji, je opazil, da se je ves revolucionarni pokret sukal okoli makedonskega ozemlja. Od tam so napadali in tja so se umikali.
Ko pa je izbruhnil spor med komin-formo in Titom, je zopet zašumelo in že so računali, da bo Makedonija izhodišče za Titov poraz. Kominforma je na tem ozemlju zastavila vse svoje propagandistične in verjetno tudi gospodarske sile. V tem ozračju je tudi Zapad zastavil svoje sile in dal močno vojaško im gospodarsko pomoč Grčiji, da odloči v svojo prid. S tem, da je odpadla partizanom v grški Makedoniji jugoslovanska pomoč in jugoslovansko zaledje in je bila Albanija odrezana od Vzhoda, je bila meščanska vojna praktično končana. Zapad pa je napravil kar drugi politični korak in je posredoval med Beogradom in Atenami. Pri tem je sodelovala potreba Jugoslavije po izhodišču preko sedaj grškega Soluna v Sredozemsko morje in ugodne poti do ameri-kanske gospodarske in vojaške pomoči, na drugi strani pa potreba Grčije po varnosti na njeni severni meji. Seve raz-bremeni Grčijo na severni meji tudi osamljena Albanija, ki v tem položaju tudi za Vzhod na Jadranu ni več tistega pomena kot je bila preje v sklopu z Ju go,slavijo in Bolgarijo.
Težki socialni položaj v vseh delih Makedonije pa nudi seve tudi Vzhodu no vih prilik za zasledovanje njegove poli-
tike s ciljem nove zveze z Albanijo in do Sredozemskega morja, do katerega azpirajo zaenkrat še Dardanele pot.
V	gospodarskem pogledu so v jugoslovanski Makedoniji najvažnejši nafta, bombaž in opij, katerega pridelujejo iz maka. Nepopisne važnosti in to ne samo za grško in jugoslovansko Makedonijo, marveč tudi za južno Srbijo je železniška proga, ki pelje preko Skoplja in Velesa po vardarski dolini v Solun, kjer hoče Jugoslavija zopet pridobiti prosto luko, kakor je bilo to pred vojno. Po tej progi pa bi mogla Jugoslavija tudi dobivati gospodarsko in vojško pomoč za slučaj, da bi se morala staviti v bran proti svojim vzhodnim sosedom.
V	političnem pogledu je važno, da imajo Makedonci v Jugoslaviji svojo republiko in s tem popolno avtonomijo. Narodno in politično središče je Skoplje, ki ima sedaj popolno univerzo. Seve je v tej republiki tudi vse šolstvo usmerjeno v nego makedonskega jezika in kulture. To dejstvo gotovo govori za sedanjo ureditev makedonskega problema v jugoslovanski federaciji. Mogoče je temu dejstvu tudi pripisati, da je dobil Tito V Makedoniji razmerno veliko število glasov ob priliki zadnjih volitev, kljub močni bolgarski protipropagandi.
Gospodarski položaj Jugoslavije in splošne politične razmere pa so kljub temu take, da nujno zahtevajo močne amerikanske pomoči, ker je Rusija na meji in močna, kadar hoče.
PODALJŠANJE UČNE DOBE
Delavska zbornica ponovno opozarja, da je vsako podaljšanje učne dobe od strani delodajalca nedopustno in nepostav-no. Tako podaljšanje more odrediti edino obrtniška zbornica, če vajenec po lastni krivdi ni dosegel zadostnega uspeha v strokovni šoli ali pa je bil radi kršitvi discipline začasno od pouka izključen in je pristojna šolska oblast to javila obrtnemu uradu. Učna doba se more tudi od strani obrtniške zbornice podaljšati, če vajenec ni pravočasno napravil vajeniškega izpita.
Podaljšanje sme k večjemu znašati pol leta.
Za mladoletne vajence, ki imaju varuhe, mora varstveno sodišče potrditi vajeniško pogodbo.
imiimiiiiMiiiiiiiniiimiiiiiiiiiiimmiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiii
VLOM V ŠKOFIJSKE PISARNE V CELOVCU
V noči od velike nedelje na ponede-Ijek so tatovi vlomili v knezoškofijski ordinarija! v Celovcu. Vdrli so skozi razbito okno ter po škofijskih pisarnah razmetali in preiskali vse, kjer bi se mogel nahajati denar. Da so res iskali sa mo denar, potrjuje dejstvo, da so dru ge dragocene zlate posode pustili nedc taknjene.
Podoben vlom se je izvršil v pisarno protestantovskega župnišča, kjer pa so menda imele vzimoviči več uspeha.
Zgodovina, najboljša šola!
Ko smo si zadnjič predočili šolske prilike na Gradiščanskem, se hočemo danes zopet povrniti k svojim domačim prihkam.
Na celi vrsti slučajev vidimo, s kakim preziranjem in s kako samovoljo je šla šolska in politična oblast preko zahtev in volje staršev, občinskih odborov in krajevnih šolskih svetov.
Govorili smo že o interpelaciji vseh slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu o šolskih prilikah na Koroškem. Tej interpelaciji je od strani koroških oblasti sledilo povabilo županov v celovško vinsko klet, kjer so jim dali ob vinu v podpis protestne izjave.
Tej interpelaciji na Dunaju je sledil govor Andreja Einspielerja v koroškem, deželnem zboru. V tem svojem govoru je naglašal nujnost pouka v materinskem jeziku in povdarjal naravno zahtevo, da morajo učitelji poznati materinščino svojih otrok.
Einspielerjevemu govoru 12. 10. 1882 je sledil val odobravanja in navdušenja po slovenskih občinah. Zahvalo in posebno zaupnico so Einspielerju poslale občine Škocijan, Medborovnica, Sveče, Rožek, Št. Jakob v Rožu, Podgorje, Jezersko, Dvor, Slovenji Plajberk, Lipa, Bilčovs, Straja vas, Kazaze, Suha, Srednja vas, Št. Janž v R., Libuče, Galicija, Šmihel pri Pliberku, ki je poslal zaupnico staršev in krajevnega šolskega sveta, in druge.
Učitelji so seve hudo pritiskali, da bi preprečili odpošiljanje takih zaupnic.
Pritisk je bil tako hud, da je moral načelnik krajevnega šolskega sveta v Slovenjem Plajberku odstopiti, ker so mu merodajni preprečili vsak zaslužek pri vožnji svinca in lesa, na kar je bila vsa družina gospodarsko navezana.
Tako so torej vpoštevali voljo staršev, ki se je tedaj v vseh oblikah in po vseh občinah izražala za slovenski pouk. Torej „Elternrecht“, na katerega se sklicujejo, naj bo veljaven sedaj v potrdilo germanizacijskega dela šole. Ko pa je isti „Elternrecht“ hotel z vso naravno in moralno pravico preprečiti germanizacijo, tedaj so ga teptali s škornji.
Še en pojav, kakor ga srečavamo tudi danes, naj navedemo. Januarja 1883 je bel jaški glavar poklical slovenskega župana iz št. Jakoba v Rožu in ga strastno napadel radi šolskih zahtev in še pristavil, da mu vendar ne more nasuti slovenskih učiteljev iz rokava. Že pred 70-timi leti so torej videli, da ni sposobnega učiteljstva in v vsej dobi niso uspeli, da bi tako učiteljstvo vzgojili. Storili pa so vse, da to preprečijo z nemško šolsko politiko na celovškem učiteljišču.
V protest proti zaupnicam poslancu Einspielerju je oblast pozvala občinske odbornike in'člane krajevnih šolskih svetov celovškega okrajnega glavarstva v Celovec in sicer v gostilno Sandwirt, da bi podpisali vlogo proti slovenskemu pouku. Na zunaj naj bi torej imelo to zbiranje podpisov privaten značaj in ob enem pa uradno veljavo. Ob tej priliki je navzoči župan iz Medgorij Drobivnik zastopal slovensko stališče, češ mi Slovenci zahtevamo ravno isto, kar hočejo Nemci, pouk v materinščini, slovenske učitelje in slovenske uradnike. Vrsta slovenskih županov iz cel. okraja na to „zborovanje“ ni bila povabljena, tako na primer svetnovaški župan Martin Štih, župan iz Šmartna pri Celovcu Miha Sorgo in drugi. Tako so pač lažje dokazali voljo občin in krajevnih šolskih svetov in so lažje vpoštevali „Elternrecht“.
MRLIČI ZAHTEVAJO ČLANARINO
Vsem je še v spominu „slavna" DAF (deutsche Arbeitsfront), to je bila obvezna organizacija delavcev in nastav-Ijencev, ki je bila istočasno z nacizmom položena v grob maja 1945. Premoženje te organizacije pa je upravljal komisar, kateri se je sedaj leta 1950 spomnil, da prispevki za april in maj 1945 še niso plačani in jih je pričel sedaj iztirjavati. To se je zgodilo v svetem letu 1950 v Vorarlbergu.
iüiimiiiiiiuMmuiimnuiiiiiiimiimiiimniiüijDiimnmiiinmiiimiu
MALI © G L0A S
Iščem priprosto dekle z dežele za pomoč v trgovini in kuhinji. Prijave pod „poštenjakinja“ na upravo lista.
Mi Klim bo zasijala zarja vel. noči
BRDO PRI ŠMOHORU
V spomin Križevčevemu očetu!
V sredo 5. aprila 1950 smo položili k večnemu počitku Križevčevega očeta Martina Petriča, kovaškega mojstra in cerkvenega ključarja.
Možganska kap je povzročila prezgodnjo smrt 69-letnemu možu. kateremu bi po videzu vsak človek prisodil najmanj še deset let življenja.
Toda božja pota niso človeška pota. Kdo bi si bil mislil, ko je na moško ne-neljo v marcu pristopil k mizi Gospodovi, kar je delal redno vsak mesec, da je to njegovo zadnje javno pričevanje vere v evharističnega Kralja. Splošno priljublenojst blagega pokojnika je pokazala velika udeležba pri pogrebu. Z ganljivim v srce segajočem nagrobnem govoru seje poslovil od njega domači gospod župnik in orisal kristalno čisti in trdni značaj moža, ki ni bil nikdar „trs, ki ga veter maje“, kakršnih je dandanes mnogo, ampak je vedno stal trdno za pravice cerkve in svojega naroda. Tudi cerkveni pevski zbor mu je občuteno zapel nagrobnico „Nad zvezdami!“ Domači gasilci so mu izkazali zadnjo čast pri pogrebu.
Rajnemu življenje ni prizanašalo z udarci: pokopal je dve ženi, en sin je umrl na delu v Nemčiji, drugi je padel v vojni, hči je bila izseljena s celo družino. On sam je tudi moral uživati dobrote internacije po prvi vojni. Z vstrajno pridnostjo in varčnostjo si je zgradil lepo domačijo. Omenimo naj še to, kako je pred 40 leti čisto sam brez vsakih načrtov naredil cerkveno uro, ki nam še sedaj dobro kaže čas. S tem si je postavil trajni spomenik.
Žalujočim svojcem in sorodnikom iskreno sožalje. Pokojnemu očetu pa bodi dobri Bog plačnik za vse delo, Njemu v čast storjeno.
Naj v miru počiva!
SOVČE PRI POKDKLOŠTRU
Veliko noč smo prav praznično opravili, le žal smo tudi tokrat ostali brez slovenskega cerkvenega nagovora, kakor smo to imeli v zadnjih letih, ko je bil preč. g. Valjevec v naši sredi.
13. aprila opoldne se je pri napajanju konja ponesrečil Katolnik Franc pd. Andrejci. Z zlomljeno nogo so ga prepeljali v beljaško bolnico. Upamo, da kmalu zopet okreva.
ČAVA
Raznesla se je novica, da je neka nezakonska mati zastrupila svojega, mesec starega otroka. Brezsrčno mater so odvedli v zapor. Ljudje, ki poznajo družinske razmere, menijo, da je mogoče, da mati ni povsem pri zdravi pameti.
POTURJE
Na velikonočni torek (11. 4.) se je pri nas pripetila nesreča, ki kaže, da se otrok nikoli ne more dovolj svariti pred cesto. Po klancu pridrvi iz Podkloštra avto živinozdravnika iz Beljaka. V tem trenutku prileti iz hiše štiriletna Gertruda Rauter na cesto tik pred avto. Ta jo vleče nekaj časa s seboj, ker se ni mogel hitro ustaviti. Potolčeno deklico spravijo v hišo. Takoj poklicani zdravnik dr. Petschar otroku nudi prvo pomoč. Hvala Bogu, da so vse poškodbe, kolikor se dozdaj more opazovati, le zunanje in deklici se obrača na boljše.
ERLENDORF
Na severu od železniške postaje Po-turje je zrästla nova vas. Le ozek pas visokih smrek jo loči od Zilje. Domačini tej vasi pravijo Afrika in pod tem imenom jo vsi poznamo. Doslej so hišice spadale na Ločilo. Kdo je novo uradno ime „Erlendorf“ iznašel, ne vemo. Čudimo se pa, da je tako neprimerno, ker bi morali po našem prestaviti „Ovšja vas“, ko daleč na okoli ni nobenega ovšja, le smreke dajejo prijazni naselbini lepo ozadje. Domačmi, ki imajo hišice v tej naselbini, se poslužujejo imena Brdo, sosedje pa pravimo še vedno Afrika. Občina Podklošter je tej naselbini napravila tudi lepo vozno pot do
postaje, medtem ko od postaje do Bikarje vesi oz. do državne ceste ni direktne vozne zveze. Nujna potreba bi bila, da bi se napravila pravilna pot od Rikarje vesi do postaje, da bi številnim delavcem, ki hodijo vsak dan na železnico, ko gredo na delo v Beljak, ne bilo treba hoditi po poti, ki je samo do preklica dovoljena.
ŠT. LENART PRI SEDMIH
STUDENCIH
Lanskega leta so vse okoli nas zidali dvorane za ples in kino: na Štosavi pri Podkloštru, v Rikarji vesi, v Radni vesi in pri Rogajah, v Podkloštru samem pa dragocen kino. Sedaj, ko se je dovolj poskrbelo za zabavo, pa postajamo pametnejši. V delu so stanovanjske hišice: Radna ves dobi kar štiri nove hiši, Št. Lenart eno, Ločilo eno, v Rikarji vesi je ena že pod streho, na Čavi je ena že gotova, eno še zidajo, v Poturju si je. postavil pri cerkvi prijazno vilico g. Valentin Wucherer, in je tudi že pod streho, pa še ena se obeta. Ena enonadstropna hiša Abnerjeva, pa je zrastla lani. Pri postaji si je postavil trgovino g. Smoley, ki je doslej imel trgovino v Pečah, pa se je vrnil iz ujetništva brat, za katerega je vodil trgovino v Pečah. Poleg trgovine že gleda iz tal hišica g. Auer-ja. Le postaja sama ostane majhna, da niti tretjina potnikov nima kraja, da bi mogla biti pod streho, kadar je slabo vreme. Pa še. na par drugih krajih srečavamo kupe kamenja in peska, ki tudi obetajo nove hišice. Želimo in upamo, da bo vsaka nova hišica dom srečne družine.
ROŽEK
Tudi v rožeški občini smo Slovenci zastopani po našem rojaku Maksu Kan-cijanu, ki je bil izvoljen na skupni listi.
ŽIHPOLJE
Zadnji ponedeljek smo obhajali tukaj birmovanje. Udeležba je bila izredno velika. 70 birmancev je sprejelo zakrament sv. birme. Iz Sel in Kotmarevasi so prišli tudi procesiji. Kljub slabemu vremenu je bilo razpoloženje dobro in birmanci so prišli tudi na svoj račun. Slavnostno pridigo je imel prevz. knezo-škof sam, slovensko pa je pridigoval kotmirški g. župnik Franc Repnik.
SLOVENJI PLAJBERK
Zgodnja vigred s svojim toplim soncem in lepim vremenom nas tudi ob Veliki noči ni razočarala. Novo življenje v naših gozdovih in travnikih je tudi naše praznično razpoloženje še posebno stopnjevalo. Streljanje in zvonjenje je povezalo vso našo soseščino v eno skupnost. Letos so tudi naše gospodinje pokazale, da so imele pri svinjah srečo in z nabasanimi košarami so prišle k blagoslavljanju. Spomnili pa so se tudi onih, ki sami niso nič imeli in tako je bilo tudi v tem pogledu za vse poskrbljeno. Dobra srca pač pri nas še niso izumrla.
Zimski šport je minul, smučarji so prišli minulo zimo na svoj račun in sicer tako domači kakor tudi tuji.
Sedaj pa se pripravljamo na praznik sv. birme, ki se bo letos po desetih letih zopet delila v naši fari. Dostojno hočemo pri tej priliki pozdraviti svojega nadpastirja dne 8. maja.
ŠT. TOMAŽ PRI CELOVCU
Na vehkonočni ponedeljek zvečer se je vtopila dveletna deklica Ida Boleznik v koritu ob studencu, ker je bila brez nadzorstva.
MOKRIJE
Na veliki četrtek so se Klemenčeva mati, Neža Gomernik, poslovili od nas. Dosegli so visoko starost 78-tih let. Njihovo življenje je bila nepretrgana pot dela, skrbi in molitve. Rajna žena so radi prebirali Mohorjeve knjige in podpirali dobro čtivo. Dokler so jih nesle noge, niso izpustili nedeljske službe božje. Med vojno pa so rajna žena veliko trpeli, ker sta ostala z možem na domu sama in je moral sin v vojake. Po srečni vrnitvi je pripeljal mlado gospo-
Ko smo v miru in na domačih tleh obhajah praznik Kristusovega vstajenja, smo se spominjali tudi vseh tistih, ki jim ta sreča ni bila dana. Zlasti na brate po krvi, begunce, smo mislili.
Že mnogokrat sem občudoval njihovo globoko vero, domovinsko zavest in neutrudno delavnost.
Prav za praznike mi je prišel pod roke mladinski listič begunske mladine. Pričujoča pesmica, v kateri je izražena vsa bol brezdomskega otroka pa tudi vse upanje matere begunke nam čudovito lepo predstavlja begunsko usodo. Otrok se pogovarja z mamico: Mamica, čuj!
Danes sem sanjal o hišici naši; koze in krave imel sem na paši tam za sosedovo gmajno.
Ko sem prebudil se, 'bil sem v tujini... Mamica moja, joj, to je hudo!
Kdaj bomo srečni že spet v domovini ptičke poslušali peti lepo?
Mamica odgovarja:
Ne izprašuj, da po tujini vse polno nas roma,
Bogec je hotel: On s toplega doma v širni poslal nas je svet...
Kadar molitve bo zvrhana mera, konec begunstva bo žalostnih dni: hvalnice v srcih zapela bo vera, s petjem na ustih domov bomo šli.
Vedno znova me pretrese ta pesmica. Kako neizrečeno težko je biti brezdomec in živeti v leseni, temni baraki. Tam nič ni tvojega, ni zelene trate pred hišo, kjer bi se otroci mogli igrati, ne vrtička z rožami, ne sadnega drevja s iiiiiiiiiiiiiiiiiimiimmiiiiiiiiniitiiimimimiiiiiiiiiiiiiiiHiiinmiimmi dinjo Urhovo Micko, ki se je z materjo izredno dobro razumela. Vnuka sta bila rajni materi največje veselje.
Na veliko soboto, ko smo odvezali zvonove, smo spremili Klemenčevo mater k sv. Danijelu ob številni udeležbi pogrebcev.
Na grobu je domači g. župnik Kasel stavil ženo za vzor vsem ženam in materam. šentviški pevci pa so na grobu zapeli dve žalostinki.
Dobri Bog naj bo rajni dober plačnik, zaostalim pa naše prisrčno sožalje.
ŽVABEK
V nedeljo, dne 23. t. m. se obhaja tu običajna svetomeška nedelja. Začetek opravil na Svetem mestu ob 9. uri.
DVOREC PRI HODIŠAH
Poročati moramo žalostno vest, da smo zgubili iz naše srede vzglednega gospodarja in dobrega soseda g. Martina Mikše, p. d. Žampa. Vsa nežna skrb domačih in trud zdravnikov nista mogla zaustaviti zahrbtne bolezni, ki je v nekaj dneh povzročila prehitro smrt. Žalostno jo je ta torek ob ednajstih dopoldne oznanjal šmiklavški zvon vsem sosednim vasem, v katerih je g. Mikše užival veliko spoštovanje. Težko prizadeti Žampovi družini, ki je pred letom izgubila sina Tinija v najlepši mladosti petindvajsetih let in sedaj očeta šele šestdesetletnika, izrekamo naše prisrčno sožalje. Dragim rajnim pa bodi Bog bogat plačnik!
SVEČE—PSINJA VES
Materi Oštinski je sledil v večnost najstarejši gin Peter, p. d. Čari iz Psinje vesi. Praznik vstajenja je dočakal v onostranstvu, v grob smo ga spremili na velikonočni torek.
Ne zanima nas, koliko star je bil; bolj važno je tudi v listu naznačiti silno lepe poteze njegovega značaja. Bil je dober sin, tudi do sosedov in vseh, ki so potrebovali pomoči, se je vedno izkazal uslužnega. Koliko otrokom je bil krstni in birmanski boter. Koliko mladim parom ni odrekel, ko so ga prosili, naj bo za moža. Pomagati, je bilo njegovo geslo. Bil je zaveden Slovenec, dober kristjan in na splošno priljubljen povsod. Izredno lep pogreb je to dokazal. Trije duhovniki so ga spremili na kraj počitka. šentjanški pevci so mu zapeli dve žalostinki in dve sveški. Sveški g. župnik nam je ob grobu predstavil lepi značaj rajnega in marsikomu je lahko v vzgled. Naj mirno počiva v Gospodu! rreostaw Llamio sožalje!
tečnim sadjem. Pa so zapustili barake, kjer so imeli svoje lepo razvito šolstvo, preprosto kapelo s tolažnikom Kristusom ter se podali v še bolj oddaljene, še bolj tuje kraje čez morje. Tam je še zemlja vsa drugačna, ne vidijo več gorskih velikanov, ki stražijo domovino. Šli so, ker je tako zahtevalo življenje, ker so imeli deco; s seboj so nesli veliko upanje, da se vrnejo v rodno hišo, kjer na oknih cveti nagelj in dehti rožmarin in se iznad drevja dviga bela cerkev.
Mnogo beguncev je živelo in delovalo med nami. Pa le priznajmo, da smo jih sprejeli kot tujce, da jim nismo zaupali. Šele z nesebičnim delom, bodisi na kulturnem polju ali v gospodarstvu smo počasi začeli spoznavati njihovo miselnost, občudovah njih požrtvovalnost in tudi ljubezen, ki so jo gojili do nas koroških Slovencev. Kjerkoli so bili, povsod so delali z ljubeznijo in z veliko željo koristiti. Koliko organistov je po naših farah gojilo cerkveno in svetno petje. Duhovniki begunci so nesebično pomagali in še pomagajo v dušnem pastirstvu. Koliko lepih povesti, romanov, pesmic so nam dali in nam dajejo begunski pisatelji. Različni strokovnjaki so pomagali z nasveti našim kmetom, obrtnikom, gospodarjem. Ne pozabimo tudi tistih preprostih kmečkih delavcev, ki so z ljubeznijo obdelovali našo zemljo. Doma morda sami ponosni posestniki — kmetje so delali pri nas kot hlapci, a ne neradi, z dobro voljo.
Cenimo vaše delo. Ne zamerite, če vas nismo takoj razumeli. Zdaj vemo, da je vaš zgled delavnosti, vernosti in narodne zavednosti vreden posnemanja.
In ob zaključku vam povem: Tudi za vas bo konec križevega pota, tudi vam bo zasijal dan vstajenja.
..Kadar molitve bo zvrhana mera, konec begunstva bo žalostnih dni: hvalnice v srcih zapela bo vera, s petjem na ustih domov bomo šli.“
01) oblelniri smrti F. Maček
Dragi France!
Komaj, da se je sesedla gruda Tvojega groba in na njem se še niso posušile solze Tvojih ljubih domačih, prijateljev in sošolcev; a nas loči že eno leto Tvojega slovesa...
Že leto dni jočejo Tvoje ljube planine raztezajoče se po celi ožji domovini. Sleherna gorska koča Te je poznala — danes sameva; ni več ob nedeljah in praznikih Tvojega obiska. Planinc, turist in smučar France je že eno leto v grobu; si odgovarjajo. Turška gora v Kamniških planinah Ti je pretrgala nit življenja; nemo odgovarja svojo nedolžnost sosedam. Iz njenega naročja si splaval kot rešen bel golobček iz vsega zla, vsaj to nam je pričal smehljajoč obraz Tvojega mrtvega telesa ležečega v breznu. Ob spominu na obletnico Tvoje ločitve iz srede ljubih domačih so vnovič milo zajokali Tvoji ljubljeni taborski zvonovi, kjer si dolga leta stregel pri sv. maši v postnem času.
2. aprila 1949. je bil dan, ko si veselega obraza odhajal v gore. Marijina cerkev Te je spremljala še daleč, ko Te je železna kača peljala po širnem polju; skozi veselje — v smrt — bil je Marijin dan: prva sobota ob 18. uri, ko se je Tvoj duh preseli iz doline solz...
Obljubljam Ti, da kolikor mi bo mogoče, bom Tvoje načrte skušal rešiti jaz v Tvojem imenu. Dobro se spominjam Tvojih besed iz nekega pisma „človek mora živeti za človeka in nikdar od človeka, hočem si izbistriti um, da bom čimprej lahko delal za ljudi...“ pokazal si svojo ponižnost tudi z življenjem in viteškim odnosom do slehernika. Tvoje življenje je bilo dan dela: fizično kot duhovno; marljiv v študiju kot v tehnični delavnici, v kateri si bil zaposlen... Vse posvetnosti si preziral — ljubil si samoto in vkljub temu si si pridobil mnogo prijateljev od blizu in daleč, kateri so se izdali šele po Tvoji smrti: vsaj tudi govornik pravi ob Tvož jem odprtem grobu: „Kogar ljubijo ljudje, najbolj ga ljubi Bog...!“
Ljubi France! Upam, da ne boš pozabil na nas, kateri pridemo še za Teboj!
Tvoj Joža
C koruzi
Vprvih povojnih letih je bila koruza Važna tudi pri nas kot žito za pridobivanje moke za ljudsko prehrano. V številnih državah Južne Evrope in Južne ter Srednje Amerike pa je koruzna moka, oziroma jedi iz take moke, najvažnejši del ljudske prehrane.
Poleg prehrane pa ima koruza pri nas tudi veliko vrednost in velik pomen kot krma. Zato pa so tudi v nekaterih krajih pri nas površine, zasejane s koruzo, razmeroma velike. Zlasti je razširjeno pridelovanje koruze v šmohorskem in bel j aš kem okraju, malo manj v celovškem in velikovškem okraju.
Koruza uspeva dobro na globoki in topli zemlji, ki je bila dobro pognojena s hlevskim gnojem. Ako je njiva dobro pognojena, uspeva koruza za vsakim predsacležem, tudi za koruzo. Vendar pa ne moremo priporočati pridelovati koruzo na isti njivi večkrat kot pa dvakrat zaporedoma, ker je drugače nevarnost, da se preveč razvije smrdljiva snet, ki more uničiti velik del pridelka. — Koruzna rastlina potrebuje zlasti takrat, ko se razvija metlica, to je proti koncu meseca junija, za svoje uspavanje plinovite snovi, ki se razvijajo iz razkrajajočega se hlevskega gnoja. Zato gnojimo koruzi navadno šele spomladi, ker je nato gnoj v največjem razkroju ravno takrat, ko je to za koruzno. rastlino najugodneje. Dvakratno in tudi trikratno okopavanje ta razkroj gnoja še posebej pospešuje.
Poleg hlevskega gnoja pa moremo priporočati, da gnojimo takoj pri setvi koruze še s superfosfatom (do 300 kg na hektar), pri prvem ali drugem okopavanju pa trosimo še okrog 100 do 200 kg apneno amonijevega solitra na hektar. To zadnje gnojenje pa je potrebno le takrat, ako nismo zadosti gnojili s hlevskim gnojem. Tudi se moramo zavedati, da vsako gnojenje z dušikom povzroča, da sprejema rastlina iz zemlje več vode, kar pa zadržuje zorenje. Na to moramo paziti zlasti pri onih sortah koruze, ki pozno zorijo, kakor n. pr. konjski zob. Apno kot gnojilo koruzi navadno ni potrebno, četudi preprečuje razvoj nekaterih škodljivcev v zemlji (n. pr. razne strune = Drahtwürmer).
Kakor že rečeno, potrebuje za svoj razvoj koruza zemeljske pline, ki se razvijajo v njivski zemlji vsled razkrajanja gnoja. Zato je priporočljivo sejati koruzo v vrste tako, da so te vrste povprek na ono smer, v kateri navadno prihaja veter. Ako napravimo vrste v smeri vzhod-zahod in v tej smeri tudi navadno prihaja veter, bo ta veter neovir-no šel skozi vrste in bo odnesel s seboj dragocene plinovite snovi, ki izpuhtevajo iz zemlje.
Še eno posebnost moramo omeniti pri koruzi. Koruzna rastlina je enodomna rastlina, to se pravi, da so na metlici samo moški cveti, katerih prah opraši, to je, oplodi ženske cvete na storžu. Prah prenaša veter in zato je ugodno, ako pihlja med cvetenjem koruzne rastline lahen veter. Ker pa na smer vetra ne moremo vplivati, je priporočljivo, da je njiva s koruzo čim bolj kvadratične oblike, da more zanesti veter cvetni prah na sosednje rastline. Ako pa bi bila n. pr. koruzna njiva zelo dolga in pa ozka, in bi bile vrste v smeri sever-jug, bi odnesel vzhodni ali zahodni veter ves cvetni prah iz njive, oprašitev bi bila slaba in pridelek koruze majhen, mi pa premišljujemo, kaj bi moglo biti temu vzrok.
Navadne domače sorte koruze imajo večinoma kratke debele storže, koruzna zrna pa so okroglasta, polna in gladka. Te sorte dajejo malo manjši pridelek, toda hitro zorijo. Druge sorte, kakor n. pr. konjski zob, pa imajo podolgaste in tanjše storže, zrnje pa je bolj podol-govasto in nekako vdrto, negladko. Te sorte dajejo večinoma večje pridelke, vendar pa pozno zorijo. Zato bomo zlasti tam, kjer je važno, da koruza dobro in pravočasno pred jesenskim mrazom dozori, sejali domače sorte koruze. Večinoma pa nimamo enotnih sort, ker so kmalu vse prekrižane.
Koruzo sejemo ali sadimo začetkom
Birma na Koroškem
Letos se bodo vršile birme, v sledečih farah.
16.	aprila na Žihpoljah,
17.	aprila v Glinjah,
17.	aprila popoldne v Bajtišah,
18.	aprila na Golšsovem,
23.	aprila v Šmihelu pri Pliberku,
24.	aprila v Globasnici,
24. aprila popoldne v Štebenju pri Globasnici,
30. aprila v Skočidolu,
1.	maja v šmiklavžu na Dravi,
2.	maja v Domačalah,
7.	maja v Št. Rupertu pri Velikocu,
8.	maja v Slovenjem Plajberku,
8. maja popoldne v Št. Lenart—
Ljubelj,
14. maja v Št. Tomažu pri Celovcu,
18. junija v šmartnu pri Beljaku.
Ob binkoštih kakor po navadi v Celovcu v stolnici.
Ker je ob binkoštih v Celovcu tako velik naval, bi svetovali, da se poslužite prilike v podeželskih farah, ker bo tako praznik otrokom večje, doživetje, kakor mučno čakanje v Celovcu.
Z. I. M.:
Zvesta seta
(5)
Na okun nagelj je vzcvetel...
Leta so tekla. Iz deklice Nežke se je razvila postavno, zalo dekle Neža. Navajena vsakega opravila zunaj pa tudi šivanja, preje in pletenja, bi bila že kar godna za možitev. Doslej še nihče ni hodil vasovat, čeprav so bili nageljni na oknu kamrice v polnem cvetju. Fantje si niso prav upali pod Mlinarjeva okna, ker je bila polna hiša čuječih bratov — varuhov. Tudi starši so budno pazili na hčer edinko.
Zadnjič pa je prišla v hišo Meta, ki so jo vsi vaščani imenovali le Ü’mna. „Bog daj srečo, ali boste kaj č’mne in timeza vzeli ?“
Mlinarica se je skrivaj zasmejala, glasno pa rekla: „Nič ne potrebujem. — Malo sedite, prinesem vam nekaj toplega.“ Gospodinja je dobro poznala Meto. S prazno torbo je hodüa od hiše do hiše. Težko ji je bilo prositi pa je s takim izgovorom prišla v hišo. Široko je sedla na klop in hlastno pojedla prineseno jed. Nadomeščala pa je tudi radio. Vse novice celega Roža je napovedovala in tudi sama kaj zraven dodala. _
„Nani, doli pri Boštjanu sem slišala,
da je vaša Neži na ženitvi. To sem se zavzela. Dozdaj še prav nič nisem slišala o tem in se mi kar zamalo zdi, da sem tako pozno zvedela. Tako zvesto hodim k hiši in mi še prav nič niste povedali.“
Gospodinja se je tako začudila, da je pozabila, zakaj ima v rokah pečne vile. „Ja, kdo pa naj bi bil ženin?“ je radovedno pobarala.
„To boste pa sami bolj vedeli, kot jaz. Če ne pa dečlo vprašajte.“
„Neži je pošteno dekle, nima nič za našim hrbtom.“ Glas gospodinje je bil oster, da se je Ö'mna kar hitro dvignila in zginila pri vratih.
„Ta Meta! Drugega dela nima, kot da poštene ljudi obrekuje.“ —• Kaj pa, če na skrivnem reg kdo hodi za dekletom?“ Premišljevaje je žena odšla pod skedenj, kjer je gospodar popravljal voz. „Ali si bil ti že kaj pri Reberniku? Prav je, da bi vprašal, če res mislijo, da bi Foltej vzel našo Neži. Saj veš, če bi na kakega drugega začenjala žinjati, bi ne bilo prav.“
„Zvečer stopim na vas. Imam itak opravek tam, pa napeljem pogovor še na to. Kmalu bo hoscet, to se bomo vr-tili, Nana, ali še veš, kako veselo je bilo na najini svatbi? Neži ji bodo pa bratil zagodeli tako lepo, kot še nobenemu paru niso.“
„Pa da je ne boš vsiljeval. Mudi se ne tako, del bo tudi pošten dobila in tako pridne kot je naša, ni daleč okoli.“
maja. Pri tem pa moramo paziti na to, da mlade koruzne rastline še ne pridejo v čas „ledenih mož“ (sredi maja), ker je koruzna rastlina zelo občutljiva proti mrazu. Zato tudi v hladnejših legah sejemo koruzo šele v drugi polovici meseca maja. Prepozno pa koruze seveda tudi ne smemo sejati, da ji jeseni ne škoduje jesenski mraz.
Kako naj koruzo sadimo? V vrsti v razdalji vsakih 20 cm posadimo v zemljo 2 do 3 zrna in sicer 4 do 5 cm globoko. Vrste pa so med seboj oddaljene 40 do 60 cm. Seme naberemo od sredine storža in nikakor ne od obeh koncev storža. Dva do tri zrna posadimo zato, ker koruza zelo nezanesljivo kali in je tudi nevarno, da nekaj zrn pojedo ptice. Ako pa vsa tri zrna vzrastejo, pustimo pri okopavanju le eno, najmočnejšo rastlino. Na en hektar potrebujemo 50 do 60 kg semena.
Da boljše izrabimo prostor in zemljo, sadimo nekaj dni potem, ko smo sadili ali sejali koruzo, v vsako drugo ali tretjo vrsto in na vsake štiri korake 3 do 5 zrn nizkega fižola. Fižol ravno na koruzni njivi zelo dobro uspeva.
Druga rastlina, ki med koruzo tudi zelo dobro uspeva, pa jo pri nas na Koroškem še premalo cenijo in sadijo, so buče. Ako je le mogoče, sadimo buče, ki imajo seme brez lupine. Buče sadimo v vsako peto vrsto do dva metra narazen. Najboljše uspevajo buče, ako v jamico damo najpreje malo kurjega gnoja, ki ga potresemo z zemljo in nato položimo v jamico nekaj bučnih zrn, ki smo jih pustili že preje kaliti.
Siamske addaje v tadm
20.	aprila:
14.30—15.00 Poročila, pouk slovenščine, zdravniško predavanje, lahka glasba.
21.	aprila:
14.30—	15.00 Poročila, pregled tiska, pestra glasba.
22.	aprila:
9.00—9.30 Poročila, ura za mladino, lahka glasba.
23.	aprila:
7.15—7.45 Duhovna obnova, jutranja glasba.
13.30—	14.00 Narodne pesmi. Poje pevski kvartet „Slavček“ iz Sveč.
24.	aprila:
14.30—	15.00 Poročila, literarna oddaja, lahka glasba.
25.	aprila:
14.30—	15.00: Poročila, pouk slovenščine, gospodarsko predavanje, kmečka glasba.
26.	aprila:
14.30—15.00:	Poročila, gospodinjsko
predavanje, kmečka glasba.
„Je že prav. Sem ja mož in bom že vedel prav ravnati.“
Neži res še ni na nobenega žinjala. Zadnjič, ko je šla v Dobje grabit, jo je srečal Rebernikov Folt. „Počaj malo, Neži, ne mudi se ti tako“, jo je nagovoril.
Odbrzela je mimo brez odgovora. Gledal je za njo in si celo z roko zasenčil oči, da bi jo bolje videl. Med zeleno-zlato poljsko ravnino se je enakomerno pozibavala, rdeča ruta je žarela z glave in beli rokavci so blesteli v soncu. „Res je žavbrna,“ je poltiho dejal. V tem se je ozrla tudi Neži, pa spet hitro odsuka-la glavo, kot da bi storila nekaj napačnega. „Pa sem res nerodna. Zdaj bo oni mislil, da sem za njim zijala. Briga me Rebernikov! Saj ne rečem, za delo je res. Vile, kosa in plug so v njegovih rokah, kot igrača. Tudi movžarje zna nabijati, a kaj, ko mu za petje in branje ni nič. še meni potem ne bi pustil brati.“
Preko grape je grabila Rutarica. Žena je imela na glavi črno ruto. Žalovala je za možem, ki je vigredi preminul. Močno upognila se je bila zadnji čas, obraz se ji je čudno zgubal. Nežiji se. je smilila. Po njenem, je bil vsega tega kriv mož, ki se ni znal odreči pijači.
Neži ni imela bogve koliko grabljenja. Ker je bila kmalu gotova, je šla pomagat Rutarici. Tako rada bi vprašala po Roku, a si ni prav upala. „Ali bo Mojci kaj prišla domov?“ je vprašala.
Dandanes so mnetna gnojila za naše kmetovalce brezpogojno potrebna, ker zmore koncentrirana zaporednost različnih poljskih sadov, kateri bi kratkem. času naša tla popolnoma izlužili, le z umetnimi gnojili zagotoviti obilo pridelkov.
Dušik, fosforna kislina in pa vsebina kalija, kar ga je v hlevskem gnoju, ne zadoščajo. Dalje gre pri gnojenju s hlevskim gnojem mnogo redilnih snovi pri zaoravanju v zgubo.
Katera umetna gnojila in koliko naj jih pridamo različnim sadovom na hektar, zato ne obstoja nobeno splošno veljavno pravilo, ker razlikujemo kisla in osnovna, peščena, ivnata in brnata (hu-mozna) tla. K tem že pridejo drugi faktorji, ki pa jih tukaj omenjati nima smisla.
Že pri nakupu umetnih gnojil moramo paziti, ker se ona prodajajo po pro-centualni vsebini redilne snovi, ne pa po teži. Ni vse eno ako damo 150 kg dvajset ali pa petindvajset procentnega salpetra na hektar.
Poznamo v prvi vrsti sintetični na-tron-salpeter in pa naravni Chilesalpeter, ki vsebujeta razen apna 16% dušika in sta oba fiziologično alkahčna ter delujeta hitro in sta tako primerna za vse kulture. Salpeter naj bi se ne^ dal ves na enkrat, marveč deljeno. Prvič pri setvi, pri ozimini drugič v vigredi koncem meseca marca ali pa v prvi polovici meseca aprila in potem še enkrat tri do štiri tedne nato.
Prav posebno hvaležna za natron-salpeter je pesa, krompir pa da apnenemu salpetru prednost. Specijelni umetni gnoj za krompir pa je počasno delujoči žvepljenokisel-amonijak, katerega morajo prej, da pride do učinka, spremeniti bakterije pod zemljo v salpetro-vo kislino, žveplenokisel-amonijak se da v njivo že pred sajenjem krompirja.
Fosfati pa so hitro delujoči gnoji in se odlikujejo prav posebno na težkih tleh. Posebno pesa in pšenica jih na takih tleh mnogo zahtevata.
Apno pa mobilizira vse redilne snovi v zemlji in tako prispeva k izboljšanju tal. Posebno apna želnja je lucerna, gorčica (Senf), ječmen, pesa in pa dete-
HUDA PROMETNA NESREČA
Ob Vrbskem jezeru se je pripetila na veliko soboto huda prometna nesreča. Britanski vojaški avto s skupino vojakov se je vračal iz skupne proslave iz Celovca v Beljak in pri tej priliki zadel ob drevo, se prevrnil v cestni jarek. Nesreča je zahtevala dve smrtni žrtvi in 15 težko ranjenih.
„Sama ne zmorem vsega“, je potožila Rutarica. „Seveda bo prišla domov, prav bi bilo, če bi se vrnil tudi Rok. Klošter mu prav zelo ne prija. Tako bled se mi je zdel, ko je ob pogrebu bil doma. Temu je kriva tudi pekarija in kuhinja. Je namreč klošterski kuhar in pek in je skoro vedno samo notri, prav malo pride na zrak.“
Mati mu je bila že pisala naj bi prišel domov. Seveda jeziki ne bi mirovali, če bi slekel kuto in se spet oblekel v kmečki prt. A kaj bo z gruntom? Zgarana je bila že Rutarica in tako trudna. Vedno se ji je zdelo, da bo šla kmalu za možem, dasi še ni bila stara in tudi ne bolna. Misel na grunt pa ji ni dala pravega miru. Folt je bil za učitelja v Št. Jakobu, Jozej in Gregi sta imela tudi že svoji družini, od deklet pa ne moreš zahtevati tega, kar od fantov.
Rutarica in Neži sta šli domov. Molče. Rožni venec je polzel ženi med prsti in dekle ni hoteio motiti utrujene in s skrbimi obložene matere.
„Bog ve, ali Roki še ve, kaj je dejal, ko me je kot Miklovo Zalo ujel?“ je bilo radovedno dekle. Pravzaprav je rada pomislila na Rutarjevega. Toda kaj, ko je bil v kloštru. Zanjo naj je bil pozabljen in otroška igra le še lep spomin. Zvečer pa se je oglasüo koncu Mlinarjeve hiše:
(Dalje prihodnjič)
List izhaja vsako sredo. — Naroča se pod naslovom „Naš tednik", Celovca Viktrtnger Ring 26, levo - Cena mesečno: 1.60 S. — Posamezna številka 40 grošev. — Lastnik in izdajatelj: Krščanska ljudska stranka, Celovec, Viktrlnger Ring 26. — Odgovorni urednik: dr Valentin tnzkn Celovec. Viktringer Ring 26. — Tiska: Tiskarna „Carinthia'*, Celovca
Telefonska številka uredništva In uprave lista 43—58.