ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 2 fl. brez pošte.
v
Cislo 32.	V torek 3. augusta 1852. I. tečaj.
Kaj učence k branju naj bolj spodbada.
Ako učitelj hoče, da bi učenci razne, koristne in podučljive knjige radi in pazljivo brali, naj on razun navadnega učnega načina v branju še to stori:
1.	Beri, ali pa, da bodo učencipazljivejši in ložej zapamtili (zamcrkali), pripoveduj jim kaj lepega in zavnemivega (intere-santnega), pa pristavi v kterih bukvah sc to najde, in poprašaj, ali so jim te bukve znane; če pa učenci takih knjig še ne poznajo, prigovarjaj jim, da jih napravijo, ali ne pred, pa saj tedaj, ko bodo šoli odstopili, in vodi jih, kako se take bukvice dobijo in kje jih prodajajo. S tem jim pokažeš in jih prepričaš, kako fletno je, da brati znamo; branje nam kratek čas dela, poduči nas v raznih rečih, ki nam k časnej in večnej sreči služijo.
2.	Ukaži učencom, da se, kar si bodi hasnega iz kojekakih bukev naučijo, in v enej k temu odločenej uri v šoli, p. kadar je spisovanje, celej šoli na pamet prednesejo.
3.	Naj sc učenci saj enkrat na mesec, iz ktere knjige koli hočejo, kako molitev, prigodbo, povest, basen ali pesem prav lepoglasno brati naučijo, in pa naj, dajo v šoli opet prav gladko na glas predberejo. Boš vidil, kakšno veselje, letanje inprašanje po knjigah sc potem takem obudi! Eden ti bo bral kako molitvo, da bo vsim serce ganilo; drugi ti bo čital kako prigodbo, da ga bo vse rado poslušalo, in tretji ti bo štil (bral)basni, da se bode cela šola krohotala; vsim boš pa sam na licih bral, kakšno neizrečeno veselje to otrokom čini!
Daje temu gotova, mi je skušnja pokazala; samo to še pristavim , da ima učitelj vsako čudno, ptujo, nenavadno in pa
novo besedo razložiti, da si učenci mračnih pojmov v glavo ne-zabijajo.
Čuditi se moram, kakšne lepe reči si učenci in učenke za branje izvolijo. Ena 10 let stara deklica je molitev svete Trojice tako mično predbrala, da je serce občutilo; spet ena druga iz Bčele: od „Verbskega jezera", tako gladko, da se ni spodtek-nila; in 13 let star fantje pa bral: „Ceherniški brest" iz Bčele, tako lepoglasno, da bi ga bili vsi še dalje radi poslušali, dasiravno je že dolgo časa terpelo; pa tudi več drugih učencev in učenk je razne podučljive povesti prav lepo bralo.
Pri nas se pa tudi ni čuditi, da otročiči hitro kaj za branje V pest dobijo. Slovenskih knjig imamo že na kupe; vsaki teden je prišlo dosehmal 10 Bčel s svojim medom, da ga lizamo, 4 šolski prijatli hodijo od hiše do hiše, od učenke do učenke, da nas v šolskih rečih lepo poduče, in pa tudi drugih lepih reči nam povejo, da jih prav za ljubo imamo in radi poslušamo.
Naš verli domorodec gosp. Anton Janezič so nam za šolo 6 zvezkov Bčele podarili, za koje jim v imenu cele šole občno hvalo izrečemo. Živio!
Pa tudi naših ljubih Novic ne smemo pozabiti, ki nam črez Lobelj novine donašajo, ktere tukej tako radi beremo, da jih ko-mej dočakamo.
Iz tega se vidi, da nam in učencom sredstev za branje ne manjka, kar pa še ni, bo nam pa sveti Mohor v svojej obilnosti dodelil!	G. Somer.
Zdaj še le vemo, kaj šola velja.
(Konec.)
Pervo saboto o mlajim so pa iz šterte table brali:
Deset tovaršev poštenja.
1.	Hodi po svojim stani čedno oblečeno, ne razkodrano, ne raztergano, ne blatno.
2.	Sede glave s roko ne podpiraj, ne stavi komolca na mizo; pa tudi roke ne pod mizo, ampak čedno kraj mize jih derži. Nog križam ne devaj.
3.	Roke ne v hlače, ne pod predpert, tcmuč na persi, alj na noge, alj pa po strani.
4.	Govori počasi in zastopno, pas polnimi ustami ne; tudi s roko ust nc skrivaj. Se preširoko smejati ni čedno, pa tudi mežurkati ne.
5.	Hodi ravno, ne kimaj s glavo, ne krili s rokami.
6.	Ne kebraj se, ne čoliaj, pa (udi nohtov ne griži, ne trebi si nos za kratek čas.
7.	Nc daj se Šcgetati, nesramno nc nori; tudi dotikati se ne daj.
8.	Drugim se ne posmehuj, nc kregaj se; prijazno se nosi do vsili, kar je prav.
9.	Kamor prideš, pozdravi; pa tudi vzami slovo,kedar greš. Po hiši se nc ogleduj; pa tudi vse per miri pusti.
10.	Vikaj imenitneje, kakor si (i, in grede jim na levici hodi. Tikaj jih, ki so tebi enaki; primkov nobenimu ne daj.
Poštenje in pa zdravje sta nar dražje blago na tem sveti; že od mladega je potreba za-nji skerbeti. Kar v mladih letali zamudiš, težko kdaj več popraviš. — Tako so gospod fajmošter, pa tudi gospod kaplan in gospod šolski pri vsaki priložnosti lepe nauke dajali,in čedne prigodbe pripovcdali,nepasamo iz šolskih bukvic brali; in otroci so si s veseljem pomnili take lepe reči.
Šola za odrasene.
Bila je slaba navada ob nedclah in zapovedanih praznikih po cerkvanji letati, alj pa po vesi postopati. Mladenči so se poskušali, katir bi bolj močen bil, ter se metali in dražili, dekleta so se na pragih smejale,.alj pa po klopih zjale prodajale. »Taka lenoba je velika gerdoba" — so gospod fajmošter djali, in odra-šenim šolarjem vkazali vsako nedelo in zapovedan praznik eno uro pred opravilam v šolo. Brali so lepe nauke potrebne za mlade ljudi; pa tudi od domačih reči, kako se opravljajo. Tudi iz Ljubljanskih Novic za kmete in rokodelce so jim dali marsikaj lepega brati, ter sojini zastopno razložili. Da bi ne pozabili, so včasi rajtali, včasi kaj pisali, in kedar so duhovski gospodje vtegnili, so keršanski nauk tudi imeli. —Po šoli so dali koristnih
knjig (bukvic) vsakemu, ki jih je poprosil, za brati. Lepo je bilo gledati, kako je po troje, po pet deklet posebej, pa fantov posebej pri enih bukvah sedelo, in bralo lepih reči. Tudi peli so, pa le svete pesme. Kar je bilo mladih ljudi, ki niso vsak dan v šolo mogli, so jih popoldne v nedelah učili brati in nekoljko pisati. Keršanski nauk je bil v cerkvi, pa tudi vse polno ljudi. Nedelski šolarji so vselej na glas odgovarjali, da je bilo veselje. »Hvala Bogu" — so djali stari možje — »svoje dni so se mladi ljudje od starih učili; pri nas se moramo pa zdaj mi stari od mladih učiti, Boga prav spoznati in njemu vedno služiti."
Kako so v jesen šolo sklenili.
Častitno so šolo v jesen sklenili. Poskušnja je bila oznanjena, ter stariši in prijatli otrok povableni poslušal. Prazno oblečeni so otroci v lepi procezji v cerkvo šli, kjer so gospod faj-mošter sveto mašo peli. Po maši so gospod kaplan v cerkvi v pričo gospoda tehanta keršanski nauk izpraševali. Odrašeni so se Čudili otrokam, kako so čerstvo znali, in gospod tehant so jih v pričo vsih prav lepo pohvalili.
Po keršanskim nauki so jih v šolo peljali, da so pokazali svoje pisanje in števenje; kar so brali, so morali po slovensko zastopno povedati. Po skušnji so odrašene šolarje počastili, kakor so zaslužili; malim pa lepih bukvic razdelili. Poslednič se je eno v imenu vsih čedno gospodom in starišem zahvalilo. Stariši niso dohvaliti zamogli dobre šole svojih otrok, rekoč: »Zdaj še le vemo, kaj šola velja!"
T o bi a.
(Konec.)
• • i
Po tem ginlivem govoru, med kterim je mladi Tobia, ki je imel dobro serce, večkrat kako solzo na očesu imel, mu oče razodene, daje enkrat nekaj veliko dnarjev posodil enemu Izraelcu, ki se Gabel kliče, kateri pa zdaj v drugi deželi Asirianskc deržave prebiva; reče mu toraj, da naj gre k temu možu, in da naj ta dolg stirja.
Ta Gabel, otroci moji! je v Medii živci. Mcdia pa jc bila silno daleč od dežele, kjer jc Tobia prebival; mladi Tobia tadaj ni vedel, kaj početi, in kako na pot se podati, ker ni nikoli v tistih krajih bil, in ni poti poznal. Tistikrat v Azii ni bilo, kakor zdaj na Slovenskem in drugod, mest in vasi, kjer bi popotniki lahko za pot poprašali; temuč večkrat se je po več dni hodilo čez gore in doline, da se ni žive duše vidilo ne srečalo, in seje prav lahko zašlo.
Tobia tadaj sklene si tovarša za pot poiskati, da bi ga v Gabelovo deželo peljal, to je, takega moža, kteri dobro ve za pot, ki v Medio pelje. Ali, ko stopi iz očetove hiše, si enega takega v bližnjem mestu poiskat, zagleda na vratih lepega mla-denča po popotniško oblečenega, s belo palico v roki. Tobia se začudi, da ima srečo precej dobiti tovarša; pri njem se vstavi, in mu prijazno reče: „Prijatel! ali bi vedil za pot v Medio, kjer Gabel stanuje?"— „0 ja! mu vljudno odgovori popotnik; če ti jo prav, grem tudi s tabo tjekej, zakaj Gabel je moj prijatel, in me jc že večkrat sprejel." Tobia je bil vesel tega odgovora in te vljudne ponudbe; pelje neznanega prijatla k svojemu očetu, po-gode se, da bo 011 Tobia na poti vodil, in da bo dobil za to svoje plačilo; na to se mladi Tobia od svojih starišev poslovi, ki ga objemajo in blagoslovijo, in gre iz doma s svojim tovaršem.
Ni treba, da vam pravim, ljubi moji otroci! kako sta bila žalostna njegov oča in njegova mati, ko jc njuni sin že iz doma bil: toda v Boga sta zaupala, ter vedno Boga prosila, da bi jiina sina zdravega nazaj pripeljal.
Med tem sta naša dva popotnika cel dan hodila, in se nikje nista vstavila; zvečer je bil toraj Tobia tako truden, da jc rekel tovaršu, ali ne bi ondi na bregu Tigra enmalo se odpočila; Tobia se poda tudi v reko, se okopat. Ko je pa že v vodi, si vidi nasproti priti silno veliko ribo, da se je vstraši, in od strahu zavpije: njegov tovarš pa mu reče, da se ni treba nič bati, in mu reče ribo prijeti, in jo vun iz vode potegnuti; kar Tobia tudi stori.
Na to mu še reče: »Shrani serce in želč te ribe, s kterim boš enkrat vid lahko zopet dal svojemu očetu: ribje meso pa bova spekla, in ga bova za po poti imela."
Drugi dan, ko solncc vstane, gresta svojo pot naprej, in neseta sabo to popotnico; čez nekaj dni vodnega popolvanja prideta do Ekbatane, poglavitnega mesta v Medijski deželi.
„Ostaniva tukaj, pravi tovarš Tobiu, in mu pokaže eno Jepo hišo: glej, tukaj stanuje Ragtiel, velik prijatcl tvojega očeta. On ima' eno hčer, ktero je Bog tebi za nevesto namenil; med tem, ko jaz pojdem h Gabelu, ti se oženi z njo z dovoljenjem njenih staršev, kteri bodo čez vse srečni, dajo ti vzameš." Mladi Tobia je res želel vediti, ali bodo tudi njegovi stariši te ženitve veseli, ali ta neznani tovarš se mu je zdel na cclem potu tako moder in zastopen, da ni mogel zavreči njegovega sveta. 1'raša tadaj Raguela, ali mu da hčer za ženo, in Raguel,ki se jeserčno veselil, viditi sinu svojega starega prijatla, je bil precej zadovoljen, ga za svojega zeta spoznati. Tobijev tovarš pa je šel med tem h Gabelu, kteri je celi dolg splačal, ter mu naročil, da naj stokrat pozdravi starega Tobia.
Med tem so Tobijevi starši bili v velikem strahu in v skerbi, ker niso vidili se verniti svojega sinu: „Oj,sin moji jemati zdili-vala; zakaj smo te neki tako daleč poslali, ki si bil veselje naših dni?" In vsak dan je hodila vun na cesto, po kteri je iz doma odšel, da bi od daleč vidila, ali Še ne pride.
Na zadnje zagleda nekega dne prav od daleč dva moža, ki sta urno hodila; bila sta še precej daleč, vendar ju je kinalo spoznala, da sta tista, ktera sije pričakovala; od veselja zavpije; ko nje veseli krik stari Tobia zasliši,se poprime precej tudi on roke enega svojih hlapcov, in hiti popotnikoma na proti. Ali še ni dosti korakov storil, ko gaje že njegov sin s svojimi rokami objel. Vsi tisti, ki so bili vpričo, ko je Tobia srečno domu prišel, so od veselja se solzili; še clo stari hišni pes spozna svojega mladega gospodarja, in pokaže tudi svoje veselje na svojo vižo, ker s repom giba in veselo okoli njega poskakuje.
Naj perva Tobijeva skerb po tem pervem veselju je bila, s ribjim žolčem očetu oči namazati, ki gaje bil shranil, kakor mu je tovarš rekel; in precej je stari Tobia pregledal, ki je bil tako dolgo slep.
Mislite si sami, predragi moji otroci! kako srečna je bila zdaj cela družina po tem, ko je oče pregledal, kar so vsi silno želeli: eden pred drugim se zahvaljuje tujemu popotniku, in se posvetujejo med sabo, kako bi se mu prav hvaležni skazali. Ali on, ko jih sliši, jim reče: „Bogu se zahvalite, njega slavite pred vsimi ljudmi, zdaj on vam je svoje usmilenje skazal, ko je mene k vam poslal. Jaz nisim človek, kakor se zdim biti, zakaj jaz sim Rafael, eden naj pervih angelov v nebesih."
Pri teh besedah, od spoštovanja sterme, se vsi pričejoči na tla prednj veržejo na svoj obraz; in ko se spet vzdignejo, Rafaela več ni bilo, ker je zginil.
Kmalo po tej prigodbi pripelje mladi Tobia na dom h svojim staršem Raguelovo hčer, s ktero se je bil oženil; in stari Tobia, oče njegov, kterega je tolika sreča spet pomladila, je tako dolgo še živel, daje še vidil sinove svojih vnukov, in dokler je živel, ni jenjal Boga hvaliti za vse od njega prejete dobrote.
Varuška.
Tud' rožce na polju
Ze spančkajo zdaj, In ptice okoli Počivajo zdaj.
Le ajaj le ajaj,
Le ajaj sladko, Sam angeljček božji Te varje skerbno.
A. Praprolnik.
Drobtincice.
* Poznata pevčinja Jenny Lind je izročila svojej, to je švedskej vladi 250,000 11., da bi se s tim dnarjein ljudske šole napravile, u ktere bojo otroci hodili, brez da bi kaj plačevali. Glas od tega žlahtnega in imenitnega dara, ki gaje J. Lind svojej domovini darovala, je gotovo eden izmed naj lepših glasov te scer glasovite pevčinje. To je lepo in žlahtno, pri svojej slavi in sreči svojih burnih bratov in sester ne pozabiti. Omilovanja in
Oj detice moje
Le spančkaj sladko, Saj zibkam in pojem Ti zraven lepo.
Le ajaj, le ajaj,
Le ajaj mehko, Se dobro naspančkaj In sanjaj sladko.
pomoči naj bolj vredna in potrebna jc pa ljuba mladina, ako mora ona rasti in živeti — brez potrebnega nauka! —
*	»Šolski prijatel" je popisal u listu 28. ljudske šole na Kranjskem leta 1851. Ravno to so unidan brale »Novice" u »Graškiin časniku." (Bog ne daj »šols. prijatela" u misel vzeti.) Iz tega popisa se vidi, da je 54,333 otrok brez šolskega poduka ostalo. Prav lepo in resnično pišejo »Novice" zastran tega: »Slišati, da tolikšno število otrok brez šolske izreje ostane, je zares grozno žalostno; v ti žalosti nas le to tolaži, da vemo, da veliko odrašenih v n e d e lj s k c šole hodi, ki niso imenovanim šolam prištete, in da so v več krajih tudi ob delavnikih šole, ktere niso vverstene imenovanim redovnim šolam, v kterih iz čisto proste volje za šolstvo vneti duhovni gospodje — slava jim! — otroke obojniga spola uče, in se brez vsiga plačila in brez da bi še svet za to vedel, trudijo za povzdigo ljudske omike, ktera je krepka podlaga praviga blagostanja vsacemu narodu. Naj bi se kmalo te tihe šole povzdignile v očitne redovne, v ktere bi hodili vsi otroci, ki so po postavi zavezani, v šolo hoditi, in veselo se bo kmalo razodel velik prid šolskiga poduka v mnogih zadevah in gotovo tudi pred sodnicami, ktere nam dokazujejo, da večidel hudodelnikov na Krajnskim je po številu ta-cih, ki ne znaj o ne brati n e pisati. Kjer pa številke govore, ne velja noben, če še tako zvit zagovor; take številke so železne priče: kako potrebno je, tudi glede na obnašanje človeka, šolsko podučenje."
*	Zgod. Danica piše: »V pripravljansko šolo, to je, v šolo za prihodnje ljudske učenike, ki se bo v Idrii po vikšem dovoljenju s novim solskim letam pričela, se smejo izjemno tudi taki mladenči sprejemati, kteri so spričali ali pa pri spraševanju, ki sc s njimi ima, skažejo, da so v predmetih za tretji razred poglavitnih šol predpisanih posebno dobro podučeni, da so posebno lepiga zaderžanja, da so redama 17. leto svoje starosti dopolnili in da so saj nekoliko v petju in godbi izurjeni."
Opomba. U 30. listu »šols. prij." prosimo: u »šegosužniku« mesto »u c e-nikam« brati »učenčika m« in skoz in skoz stare obleke.