Očelov gfreli. i. Pri Zvoniku v Podkraju sta bila dvakrojača v šteri. To sta bila posebna možaka. Mojster je bil velik in širok kakor divji mož. Gosti, sivi lasje so mu štrleli na vse strani, kakor od vihre razdejana njiva lanu; čez usta pa so mu visele mogočne ruse. Moral je biti že kaj čez petdeset let. Pisal se je Jurij Močilnik, ljudje pa so mu rekli: mojster Krištof, že zaradi tega, ker je bil tako grozne postave, še bolj pa, ker je svoje besede rad zasolil s »Krištofom«: Oj ti Krištofov štor ti! Za pomočnika mu je bil Janez Laznik, ki so mu ljudje rekli »kranjski Janez«; pred kakimi dvajsetimi leti je namreč privandral nekod s Kranjskega pa je besede še vedno po kranjsko zavijal. Lepo rdeča lica je imel, na sredi pa droben nos; toda ta nosek je vse zvohal, kar je v treh farah naokoli dišalo ali pa smrdelo. Tako sta Krištof in Janez vedno imela kaj govoriti, in kadar jima je novic zmanjkalo, sta se obkladala s priimki: »Ti osel!« »Bik! Vol!« »Ti mrha!« — in kdor bi ju ne poznal, bi s strahom čakal, kdaj si skočita v lase. Toda možakarja sta se zakrohotala in spogledala, kakor se dva brata bolj toplo ne moreta. Kajti rada sta se imela. Sicer Janez ni zlahka prišel do besede. Mojster Krištof je najrajši sam govoril in jezik se mu je sukal ko vreteno in piskal kakor hripave orgle. »Ti Krištofov štor ti,« je dejal Janezu, »saj se s teboj ne menim. Sam s seboj govorim; tako vsaj vem, da s pametnim človekom govorim.« Kadar jima je že vsega zmanjkalo, sta začela žvižgati in sta kar cele pol ure žvižgala pesmi in koračnice; bila sta namreč oba tudi godca. Pri vsem tem pa sta pridno vdevala in šivala in delo jima je šlo hitro od rok. Zato so ju bili povsod veseli. Pri Zvoniku sta bila danes prvič v šteri. Stari Zvonik je bil vdovec in se je pred tremi leti priselil s Primorskega v ta kraj. Dolgo sivo brado je imel in bil podoben kakemu preroku iz starega testamenta. Bil je moder in pobožen mož. Po sebno rad je prebiral sveto pismo. V črno platno povezano je imel tisto veliko izdajo s slikami, ki jo je dala natisniti Družba sv. Mohorja. Zato je tudi otrokom dal sama svetopisemska imena: starejši hčerki je bilo ime Marta, sinoma, ki sta bila okoli dvajsetih let, Marka in Luka, mlajši, osemnajstletni, pa Marija. Čedni so bili vsi Zvonikovi otroci, prav posebno pa Marta. Bila je tiho in marljivo dekle — in čimt bolj so se fantje ozirali zanjo, tem bolj jim je šla s poti. Ne enega ni bilo, ki bi se bil mogel pohvaliti, da se je kaj pošalila z njim. Zato so ji tudi rekli: »ta resna Primorka«. Nekateri so menili, da pojde k usmiljenkam, čim ji doraste mlajša sestra. Saj so jo videli, da je bila dalj in več v cerkvi kakor druga dekleta in tudi za postrežbo bolnikov je bila tako ročna. Če je kdo v okolici huje zbolel, je ni bilo treba klicati. Kar sama je prišla in bolniki so dejali, da ima tako mehke roke in da ve toliko domačih »dravil, da jim je ljubša od vsakega doktorja. Taka je bila Marta. Tem bolj živa in polna otroŽkih muh pa je bila njena sestra Marija, ki so jo klicali za Mojcko. Razen Zvonika in njegovih otrok je bila pri hiši samo še stara dekla Zefa. — Krojačema je bilo pri Zvoniku prav po volji. Koj prvi dan jima je prinesla Marta, ki je bila za gospodinjo, zvrhan krožnik povojenega mesa in grčo jabolčnika. Opoldne jima je tudi bolje postregla, kakor so jima po drugod. Pri južini je bilo danes bolj živo ko druge mali. Saj je bil včeraj sv. Urh in pri fari je bila lepa nedelja s pranganjem in z veliko mašo. Zato so imeli kaj govoriti. »Ali ste dol na Primorskem tudi tako prangali?« je vprašal mojster krojač. »O pač,« je odgovorila Mojcka, »procesije smo imeii še lepše in belih deklet je bilo tam več ko tu. Ampak strelcev pri nas ni.« »Strelci pa so glavna reč, namreč strelci pa mi godci. To se smemo postaviti, he! Tja do Maribora ni take strelske družine kakor je naša — in da bi s procesijo šla in pri procesiji streljala kakor v Mariboru vojaki na Rešnjega Teleea dan. štirideset mož in nas deset godcev — to ti je cel regiment — moj Krištof, he?« »Štirideset jih ni bilo,« je ugovarjal Janez in mežiknil s svojimi škilavimi očmi. »Jaz sem pri salvi samo osem in trideset strelov naštel.« »Hahahaha! Hahahaha!« »Tele telebasto! Osel, Krokodil! Buča ti kranj8ka!« je vriščal mojster. »Kakor en pok so jo urezali vse krati. Ali ni res?« »Res je,« je dejal Zvonik. »Prav po vojaško so jo. Človek se mora čuditi, da tako na en raah pritisnejo.« »To' ti je na komandantu,« se je oglasil Luka, gospodarjev mlajši sin, ki je bil z bratom tudi pri »strelski družini«. »Naš komandant ima glas, da useka ko blisk.« »In gleda ti, gleda!« je dodal Marka, starejši sin. »Kadar komandira, ti gleda tako, da meniš, prav v tebe se je zapičil.« »Da, da,« je gostolel krojač, »takega ni, kakor je Dvornikov Tevž. V Beogradu je služil in podnarednik je bil. Oficirji so rekli, da pri vsem polku ni bo- Ijega vojaka. Še kapetan ali celo polkovnik bi bil postal, če bi bil pri vojakih ostal.« »Kaj bo pri vojakih ostal, ko ima grunt in bolnega očeta doma!« »Seveda! Očeta ima rad, grunt ima rad. Pa s kaplanom sta si kakor brata.« »Saj se tikata.« »Kaplan njega že tikajo, Tevž pa kaplana vedno vika.« »Mladeniško zvezo zdaj ustanavljata in Tevž zbira tudi absolvente kmetijskih šol v posebno društvo.« • »Kako klavrna je bila naša ,strelska družina' pod prejšnjim načelnikom! Odkar je Tevž, je. vse ko namazano.« »Seveda, ko maže,« se je zarežal Janez. »Vsako krat sodček piva! To ti bi prišli vsak dan.« »Molči, žolna!« ga je dregnil mojster. »Ce Tevž plača, plača iz svojega. Ti pa tudi nisi nikoli tešč zraven.« »O ti Goljat stari ti! Saj si tudi ti žrl, da se ti je od rus cedilo.« »Kaj? Osel! Bik! Mar naj bi Tevža razžalil, če rni napije?« Stari Zvonik je zmajal z brado in dejal: »Ali je Dvornik tako denaren, da more sin toliko za pijačo dajati?« »Denaren, denaren,« je zatrjeval mojster kroiač. »Najlepši grunt v naših hribih je njegcv, brez dolgov je in še suhega ima, dvajset repov v hlevu in edinega Tevža — hčeri sta omoženi in izplačani. Staremu je tudi po volji, da se sin postavi; kajti skop ni.« »Pravijo, da so gor pri Dvorniku radodarni in da siromakom radi pomagajo,« se je oglasila Marta. »Preveč, preveč! Saj si berači in brezposelni pri njih kar kljuko podajajo. Stari suknjo da, če ga kdo lepo poprosi, Tevž pa še hlače povrh. Pa kaj dro biža izposodijo, da ga jim potem nihče ne vrne!« »Usmiljeni ljudje so krščanski ljudje. Tevža pa vsi hvalijo«, je dodala stara Zefa. »Da je Tevž poštenjak, sem koj vedel,« je rekel Zvonik. »Že koj prvo nedeljo potem, ko je od vojakov prišel, je bil pri obhajilu.« »Res! Ko sveča raven je šel po cerkvi in marsikdo ga niti spoznal ni več.« »Saj so nekateri še popraševali, kdo da je ta lepi fant,« se je vtaknila Mojcka. Oče jo je strogo pogledal, starejša sestra pa 30 je pokarala: »Kako pa govoriš, Mojcka!« »He, Krištof, kaj bi ne smela govoriti, kar vsi ljudje pravijo? Lep je Tevž in možat, posebnoše,  kadar ;je kot komandant v strelski uniformi.« »Malo premlad je še za komandanta.« »Pet in dvajset! V najlepšem cvetju! Pameti in možatosti pa ima za petdeset let. Zato ga tudi sivi veterani radi ubogajo.« »Še rajši pa bi ga mladi dekliči poslušali«, se je zahihital škilavi Janez. »Da, da, da! Dekliči pa se oblizujejo po njem ko mačke po masti. Vse se mu nasmihajo in vsaki naj bi kaj povedal. Vsa zatelebana pa je Blazinova Liza. Po vsej sili ga je včeraj hotela za zadnji raj.« »Pa se ji je pred nosom zasukal.« »Ta ga ne bo pustila, dokler ga ne dobi.« »Ta?! Ti Krištofov štor ti! Tevž pa Lizo? Prej Be bo mesec z mačko oženil.« »Ali se Tevž ženi?« je nedolžno vprašala Mojcka. »Moral se bo. Seveda! Joza, njegov oče, kar naPfej boleha; treba jim je zanesljivega človeka pri hiši. Da bi pa Tevža h kapucinarjem vleklo, tega še nisem čul.« »Kaj meniš, katero bo vzel?« »Katero? Tega Tevž bržkone niti sam še ne ve. Dobil bo pa vsako, če bo le usta odprl. Edino ena bi ga morda odbila, hehehehe!« Krojač se je zahehetal in pomenljivo pogledal Marto, ki je rahlo zardela. Zvoniku pa je bilo videti, fla mu ni nič kaj po volji, ker se je beseda tako zasukala. Nagubančil je čelo in pogledal Mojcko pa se pokrižal in molil: »V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. Bodi Bog zahvaljen! Oče naš ...« Ko je z domačimi odšel iz izbe, je zunaj skregal Mojcko in jo pokaral, kaj se vtika vedno odraslim v besedo, pa še celo v takih rečeh. Dekle se je malo pokujalo; zato jo je oče še bolj trdo prijel. . Medtem sta Marta in Zefa v kuhinji pomlli in pospravili. Ker so bili z ravnega seno že zvozili in za ta dan ni nobeno delo posebno naganjalo, je prosila Marta očeta, naj bi jo pustil na goro po češminje; zelo ga je obrajtala kot zdravilo. Oče ji je rad dovolil. Da bi se ubranila vročega sonca, si je zavezsfla belo ruto, vzela kanglico in z naglimi koraki zavila za hišo skoz les po hribu navzgor. Vse tiho je bilo v gozdu, po smoli je dišalo, vrhovi smrek so se bleščali, skozi tisoč zelenkastih okenc je migljalo sinje poletno nebo in zlate sončne Iučke so se igrale po Martini obleki. Postavno dekle je bila, gcsti in polni so bili nje črni lasje, v črnih očeh ji je sanjal mehek mir. Lepa je bila. Ko se je takole vzpenjala navzgor, je bila podobna mestni gospodični; le obleka je pričala, da je kmečko dekle. Na koraku ji je bilo videti, da je vajena hribov, in oddahnila si je šele, ko je po eni uri hoda prišla na jaso na vrhu. (Dalje sledi)