POEZIJA
Esad Babačič
Vojaku tišine
Lažnivi pesnik
Ko se vam bo zazdelo, da ste me ustavili -
takrat bom najdlje.
Moja ponižnost je navidezna.
Prilepil sem se vam na hrbet,
čeprav vi ne potrebujete takšnih oči.
Blatim vas, v sebi.
Smejim se, da bi prikril resnico.
Pomagal vam bom pasti
na vaših blodnih poljih.
Ker treba je priznati - vi me potrebujete,
ali celo še več, ljubite.
Zato ne boste storili ničesar,
ko vam bom odpiral rane -
radi me boste imeli,
oboževali me boste.
To je moj posel.
To skrito...
To, česar ne veste.
To, česar ne boste nikoli vedeli.
Samo ne sprašujte me več
o mojem poklicu.
Hiša brez vrat
Vse je notri:
jaz in ti,
in med nama
dve neuresničeni želji.
Postlana postelja
in znoj, ki ga prenašava
iz nje, ne zavedajoč se niti,
ki naju vodi mimo ali
skozi vsa vrata, ki iz dneva
v dan menjajo lastnike.
In ti dobro veš, kaj ostane,
koliko ostane, pa vseeno hodiš
med njimi, se jih dotikaš, teh
drugih lastnikov. Nosiš jih v svoji glavi,
vzgajaš, sovražiš, ker si tudi sam lastnik, ker
vsak lastnik ima eno skrivnost, samo eno,
ki je ne zna - ne ne more - izdati.
In ti se jeziš, ker je sam ne izdaš,
ker je ne moreš, ker samo tako, pretvarjajoč
se, iz dneva v dan, ljubiš vrata te skrivnosti.
Moč
Zdaj razumem, kaj je skala, Dane.
Skala, obdana z ničem,
ki nosi ves pomen
praznine, ki jo obdaja.
Ne išče več.
Ne potrebuje več.
Vse ima, sama v sebi,
sama s seboj.
Vse se ji je že zgodilo,
zato je onemela - čaka.
V mirnem slovesu
že narejene smrti.
Vojaku tišine
Dobro veš, kaj te ubija.
Potem greš tja in
to počneš. Potem se
vračaš v svojo zamračeno sobo
in vidiš nazaj - napake, zlate napake.
F. H.
Nehal bom govoriti. Potem se bo pocedila kri.
Kaj potrebuje pesem
Zraka.
Veliko zraka. In pokrajino. Na sredi pokrajine človeka, ki sedi ob ognju in si roke greje.