Blazni kralj.
Jtloj-ho! . . . Bežite mi izpred obličja,
pošasti strašne, okostnjaki vi,
izmučenih teles krvave rane,
grobov smrdečih nedogledna vrsta
in jezera solza! . . . Utihnite,
navali zdihov, kletev vi orkani,
umirajočih klici — hoj-hojo! . . .
Kralj ukazujem vam: izpred oči,
iz sluha mi! ... Pokoja hočem, čujte!
Po glavi mi buči krvavi slap . . .
In blede žene ve, kaj hočete?
Kje vaši vrsti konec je in kraj?
Kako? Vdovele ste — otroci vaši
raztrgani in jetični? Saj vidim
število brezštevilno njih . . . Stran, stran!
Objokane devojke ve, kaj čujem?
Kje vaši zaročenci so ? ... Stran, stran!
Drhal ne sme  vladarju pred oči!
Izza pasii izderem to bodalo
in . . . hoj-hojo! . . . Vsa roka moja
krvava je — kri, sama kri — to morje
krvi je, in valovi se ženo
naravnost k meni . . . Stran,
pošasti, okostnjaki in grobovi,
solze in zdihi, kletve, vdove,
otroci — kralj velevam: Stran!
Ah, da! Saj vidim, gledam, slutim blažen:
ljubezni vaše ogenj plapola,
in milost moja vas ljubeč objema!
Da, vsak naj gre na svoj pokojni dom,
na zlato polje, na cvetoče lehe
umirjen naravnajte svoj korak —
to vse je moje, dano vam v darilo
na srečo vašo in na slavo mojo!
Po glavi izpreleta se vihar . . .
Kaj pravite? Da ni ničesar več?
Da hiše so požgane, da je polje
vse poteptano in da so vrtovi
uničeni — vse da je plen neurja,
ki je divjalo kot iz pekla vihra?
Kar delo desetletij je rodilo,
vse da porazila sta meč in ogenj ?
O, blaznosti! ... Je li na moj ukaz
iznova se ne dviga iz zemlje
lepota in bogastvo, ki odpira
poglede ljudstvu v dobo zaželjeno?
Kaj? Ali me ne slušaš, zemlja,
in ali gluho si, nebo visoko?
Od vzhoda do zahoda moj se klic
razlega in veleva neizprosno:
Oplodi, njiva se in vrt in trta,
ob belih cestah dvignite se, hiše!
Rotim te, zemlja in nebo — jaz, kralj,
ti ukazujem! Slušaj, kar velevam,
sicer s prokletstvom jeza te kaznuje!
Hoj-ho . . . Obzorje vse žari v plamenih,
ognjeni se valovi lijejo
do mojega prestola, dim dušeče
vali se — peklo je odprlo žrelo!
Kam se pogrezam? ... In lobanje,
mrtvaške glave vame mečejo
vojniki moji — in brezroki mi,
breznogi in brezoki spačenci
hrumeč se bližajo osveteželjno . . .
Kaj hočete? Ne veste, da sem kralj,
in da le ena, da le moja volja
velela vam je na krvavo klanje ?
Pustite krono mi! Stran, klete roke,
od glave te maziljene! Vse stran!
Stran, sodrga! Odpirajo se ječe,
in vislice pripravljene stoje,
nad njimi, glejte, krakajoči vrani,
saj mrhovina tudi ima goste!
Kako ? . . . Kaj ? . . . Res ? ... Da čujem prav ?
Kaj čujem? ... Da naj grem pred vami?
Da sam naj dvignem se do lačnih kljunov ?
Ce ne, da vi me s podlimi pestmi
pobijete na tla in zadušite —
o, mene, kralja! . . . Hoj-hoJ6-hojo! . . .
Zarotniki, krvniki, pasje duše,
stran, stran od mene! Saj bežim, bežim!
Do prvega drevesa me pustite,
prej ko pogrezne pod menoj se zemlja —
pas, glejte, že imam pripravljen:
s kraljeve halje sem si ga odpel . . .
Franjo Roš:
Šel si od nas.
(Spominu A. V.)
¦•v
Sel si od nas in nisi čakal zarje. Noč je bila in mi brez zavetja in cest, v molk smo skrivali plamenečo bolest. Sklenjenih rok in src smo šli v viharje.
Dan je vzcvel iz krvi in naše oltarje silne je našel. A ti si šel od nas, tvoj korak je utonil v polnočni čas, predno vstale so mladega dneva zarje.
Zdaj živimo — izčiščenih src; bogate rož so roke in dan je visok in zlat. Misel iskrena sredi pojočih trat išče i tebe, naš bedni, dobri brate!