Marko Kravos 16 Marko Kravos KROMPIR NA SRCU SREČA SVETA Veliko poti si človek utre, veliko stvari se spotoma zgodi, velika dela počne, kdor veliko vidi. Ogenj zakuri in bliske kroti, z uzdo kovano zagospodari čez kopno, izumi gladko kolo in zobate stroje. Zvezdam pogleda pod krilo, mikrobom v oči, bogovce norce izuri za višje cilje, v plastiko se zavije pred nemilim nebom. Vse položaje ljubezni izkusi: smešne in krute, skroji si zastave vseh barv, smešne in resne, postroji domoljube, cincarje in kosobrine. Znane so te stvari in že vse poveličane, pa niso največje. Od tega se svet ne vrti, svet ima drugačne kroglične ležaje. Pod zemljo, na skrito, rase krompir, siv, brez duha in prave oblike, melje vsakdanjo prst za en sam nastop. Kdo ga je prvi izgrebel, kdo prvi z ognjem pozlatil, mu izvabil slast, prisrčni hrust in rajsko vonjavo? In mu dal ime in veljavo? Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir. 17 KROMPIR NA SRCU KOŽA Lastna koža mi postaja velika, otožno se z mene poveša. Sem res tako malo zrasel? Mi telo že po malem uhaja? Širi se hiša, čez noč preprede pajčevina votlo prostornino in dolgo, mrzlo potovanje vodi od mize do bele postelje. V stolpni uri vrabec trka, komaj še seže glas do srca. Ohlapne so moje dežele, z ene in druge strani je vse več tujine. KOT ROSA, KOT SMOLA Jutro je, potem vse do večera sonce nad vsem. In potem se gre spat, v vodoravno lego. Vedno bolj vodno, vedno bolj ravno. In kaj potem? Še nekajkrat to. Potem potem potem pride smrt, kot pik komarja. In še potem? Pride jutro, nov dan, znova si tu, nerazpoznaven, prerojen za en metuljev let. Kmalu potem struna spet poči, že smo ponoči. In zdaj? Potem pa še enkrat drug svet, drugo življenje, nov bog, vse gre lepo za soncem okrog. Kaj pa po vsem tem? Vstajaj naprej ob rani zori in hodi, hodi. Ena noga je noč, ena svetloba, ene se rosa drži, ene pa smola. Saj sploh ni videti, kam grem. In kaj potem! Skozi tebe gre večni krog. Tu smrt nima nog. Marko Kravo* VELIKO VSEGA Veliko vsega se zgodi od jutra do večera. Slapovi padajo, drevesa nosijo nebo, svet žubori od neštetih bitij, vse, kar ni, še bo. Zamolkel mir potem pregrne dan. Zatisnjene oči. Noč sope čez stvari: toliko vsega je treba izbrisati, toliko vsega je že prešlo. TRETJA VRATA Trdo zapahnjena trdo okovana visijo na svojih tečajih z nageljni porisana z zvestim hropcem v noči v ponos in varnost stojijo v obokanih podbojih pod vklesanimi črkami gospodarja. Streha je šla z vetrovi zidovi so že vsi odpadli pa mraz zdaj ne seže do živega. Potrkaj. Ko se mi javiš te s soljo in svežo vodo sprejmem na domačem pragu. Ob sveči se pomeniva o vremenu in zadnji letini. NA MARTINOVO V globini se tema gosti, po gladini sreča plava, večeru krona zažari na temenu morja. Zvezde znova klijejo iznad tihega obzorja, mravlje pa pospravljajo perje petelina. 18 19 KROMPIR NA SRCU Nedosegljivo daljavo zastre čarobna milina. Do dna bo treba izdihniti, natočiti si novega vina. VETER, GLASOVI Kaj vse glasov sem preizkusil, zdaj vendarle znam oponašati veter. Blaženo veje iz mene njegov gozdni mir. Ne jazim se več v svojih slepih globinah, zbližan s stvarmi sežem do zadnjega lista v bukovi hosti. Vršim prek površin, donim od vseh oblin, s tanko struno so speta zrna v zemlji, in skozi prenapeti čas se prebijajo uglašena žitna stebla. Vsak dih odmeri utrip, določi zven, v brizgih priteka zvok, v sojih šum, v slapovih grom. Šele iz vsega tega kapne beseda. OGENJ V USTIH Besedišče kar mrgoli, gnete se ob vesoljni obli, pa je nikoli ne predre, vedno mimo zdrsne. Največja skrivnost pri tem je, čemu še odpiram usta. Ogenj v njih sveti in greje, saj bi brez tega vladala tod prazgodovina. Ne morem ga k srcu stisniti, pa sva v blagem razmerju: mikroklima. Kar tako, samo od sebe se bo umirilo to gostolenje jezika. Z bisernim molkom obdan bom ugledal svet skozi bele sanje. Marko Kravos 20 Tam si spet z novim rojem besed neko premraženo pokolenje neti požar, se pripravlja na odrešilno klanje. Čemu še odpirati usta. Z GOLIM JEZIKOM Dajati roko na ogenj ni dobro, roke pepel postanejo. Iti po macafizeljne s tako družbo, ej, kako ti noge spodrežejo. Nisi še vase skočil, nisi se v besu razpočil, ali sam s sabo prepir začel? Tudi brez rok in brez nog še vedno sukaš svoj rog, svoje vražje jezikalo? Saj se jim ni izšlo. Še se v sedlu držijo, pa votel panj jahajo. Predolgo so s prazno slamo konju osle kazali, zdaj votel panj jahajo. Res se jim ni izšlo. Z golim jezikom se ljubim in ližem novembrsko meglo. Gledam, kako se spotikajo, z neumrljivim smehom mršim svetobolju brado. ROGOVI Spet v isti rog bi trobil rad in čutil množico in njeno varno sapo. Pa je rogov preveč, kot listov na solati, ki pase mi jo polžji zbor rogati na tej božji njivi. 21 KROMPIR NA SRCU JESEN Monotono šušti denar, nezadržno odpada, nad srečo bedi vladar, nad zdravjem začasna vlada. V moštu vre nova omama, jesen nateguje noči, a zlatolaska kar sama neodgovorno zaspi. V daljavi nabožno petje in grom pretresa nebo, tako se poslavlja stoletje, nikomur za njim ni hudo. BARČICA Po morju spet barčica plove, po mokrem se vije nam pot. iz bivšega v boljše svetove brezkončno prisrčnih je zmot. Utrne se zvezdna država, ostane ušivi spomin, iz roda v rod išče se glava, obrita in brez usedlin. Nekoč je bilo vse narobe, od jutri: človeka nikar! Zdaj žabe in žolne in gobe na Kranjskem so spet gospodar. Ko nag sem, me varje marela, vesel sem domačih ljudi, prostrana je moja dežela, ne vidim ji kraja v megli. Trst, november 1993