---------M^E^MME^^----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto 8 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. 3« kr.
Tečaj VII. V IJublJani 1. novembra 1867. List 21.
B r a n j e.
Branje se razdeluje v tri poglavitne verste ; te so:
1)	ročno (mehanično) branje,
2)	razumno, umoslovno (logično) branje,
3)	lepo (deklamatorično) branje.
Ročno bere tisti, ki urno spoznava in pregleduje pisane in natisnjene čerke, da jih prav, čisto in razločno izrekuje in združuje v zloge in besede.
Razumno, sprevidno in umoslovno bere tisti, ki dobro razumi in občuti to, kar bere, in zavoljo tega tudi čerke, zloge, besede in stavke prav in primerno naglasa in povdarja, ter glas tako vbira in spreminja, kakor nanaša reč, o kteri bere.
Lepo ali posebej še lepogovorsko bere tisti, ki se prizadeva, da bi s svojo besedo ali z govorom tudi pri poslu-šavcih budil občutke, ki jih ima berilo v sebi. Tako lepo brati pa ni lahko, in je otrokom neprimerno in se tedaj še ne more vverstovati v ljudsko šolo. Dovolj je, da se v ljudski šoli otroci vadijo in navadijo ročno in razumno brati.
V starih šolah in sini ter tje še dan danes se učenci uče le samo ročnega branja. Učitelj bere en stavek sam, potem bero učenci eden za drugim, in učitelj ne spregovori vmes druge besede, kakor n. pr.: „Ti naprej ! stoj! napak! štorkljež!" i. t. d. In učenec za učencem bere v enomernem, prav prisiljenem žalostnem šolskem glasu. Po tem vodilu se navadijo učenci sicer urno, pa brezmiselno brati, tako, da po tem ne
vedo, kaj in o čem so brali. Tako bresiniselno branje pa je oče vsega slabega branja. Naj bolje je tedaj tako branje, kjer se učenec vadi ročno in ob enem tudi razumno brati.
Učenci se vadijo ročno brati, če
1)	bero prav počasi, pa vendar ne tako, da bi zloge enakomerno zategovali in nekako peli.
2)	Učitelj naj učence vadi, da vsako čerko, vsaki zlog in vsako besedo čisto in na tanko izgovarjajo. Zraven pa je zopet treba varovati, da se učenci ne navadijo nekega prisiljenega in preglasnega vpitja pri branji.
3)	Slabejši učenci naj se vadijo posamne zloge in besede prav izgovarjati, preden bero ves berilni sostavek.
4)	Vsak berilni sostavek naj učenci bero tako dolgo, da ga naj več vsi prav ročno bero.
5)	Včasi je dobro, da učenci posamne stavke tudi enoglasno, t. j. v zboru bero. Pri takem vkupnem branji pa je treba, da učenci zloge in besede prav povdarjajo in pri ločnicah prenehujejo i. t. d.
Da se učenci vadijo razumno brati, naj učitelj
1)	vselej popred sam lepo prebere to, kar potem učenci bero. Če učitelj lepo bere, bero tudi učenci dobro, ker pri vsem učenji je zgled perva pogoja, posebno pa pri branji. Kje bi se učenec navadil lepo brati, ko bi tega nikjer ne slišal? Če se učenec navadi razločno brati, tudi kmali razumi to, kar bere. Dokler kdo razločno ne bere, tako dolgo ne razumi sam, pa tudi poslušavci ne tega, kar bere, in tako branje je brez koristi.
2)	Kedar učitelj berilni sostavek prebere, naj vpraša učence, kdo si li upa brati tako, kakor je ravno slišal. Naj pred naj bero boljši, potem pa tudi iz med slabših učencev taki, ki imajo dobro voljo, in ki hrepene po tem, da bi se kaj naučili. Zgled vleče.
3)	Učitelj naj potem dalje sega v berilno vajo; razlaga naj naj pred posamne besede, pregovore, izraze i. t. d. in sicer pri začetku prav kratko, pa jedernato, potem pa tudi bolj na tanko tako dolgo, da se učencem vtisne v serce to, kar berejo. Berilo razlagati ni ravno tako lahko, kakor misli marsikteri učitelj. Kdor se za to popred skerbno ne pripravlja, gotovo pri vsi svoji učenosti in izurjenosti le prav malo opravi ali pa pri
tem še celo več škoduje, kakor koristi. Naj bolje je, da učitelj vsako berilno vajo popre»! pismeno izdela in si po polnočnih knjigah poišče vse boljše točke, o kterih po tem v šoli govori. Brez priprave se zaide lahko na predolga ali pa tudi na kriva pota, s kterih težko zopet pride na pravo pot. Šolski čas je drag; treba se je varovati, da se ne zapravlja z nepotrebnim in še celo s škodljivim razkladanjem.
4) Posebno je učitelju treba paziti, kedar učenci berejo pesmi, t. j. berilne sostavke v vezani besedi. Učenci se ne smejo navaditi, da bi zloge in posamne besede, naj si bo med versto ali na koncu verste, po ojstri meri naglaševali, temuč berejo naj tako, kakor bi sicer brali v nevezani besedi.
o) Učenci naj se vadijo, da sčasoma tudi sami, t. j. brez učiteljevega napeljevanja berejo, da se navadijo samostalno brati.	p.
Nckteri opomniki pri odgoji.
Odgojnik naj se ozira na vse otroške moči in nagibe, ter naj jih obdeluje in k dobremu napeljuje, da rastejo z otrokom, da so mu bolj in bolj blagejša in terdnejša lastnina. Kakor pa odgojnik porabi vse, kar ve, da bi mu k temu pravemu namenu pripomoglo, ravno tako tudi odvrača, kar mu je na poti, ali kar zaderžuje pravo pospeševanje.
Odgoja ima tedaj mnogo opraviti z nekterimi napakami, ki .so otrokom posebno lastne, in se morajo, kakor Ijulika, populiti iz otroškega serca, ker so krepostnemu značaju nasproti. Zelo važno je to opravilo in težavno, ker se prav težko pozna pri otroku, kdaj je napaka iz hudovoljnosti, ali iz nevednosti, ali iz otroške nravne poverhnosti in naglosti; včasi imamo tudi pervi začetek kake dobre lastnosti za napako. Otrokom težko dopovemo, da ne ravnajo prav; pa ne zavoljo tega, ker nočejo slišati, ampak zavoljo tega, ker nas ne razumejo, ali ne zapopa-dejo, kaj je pravo. Nektere take napake so otroku prirojene, drugih se otroci drugače navzamejo med pervo odgojo; zopet druge se prikazujejo v letih, kedar donašajo moči in mladost omamijo, da se ne zave, kaj je prav, kaj ne; če premišljujemo, kako različne okoliščine obdajajo otroke, in kako malo vidijo dobrega, slabega pa vedno več, bomo pač mladost bolj mi-
21 *
Iovali, kakor pa bi njih napake pripisovali hudovoljnosti, da-siravno se tudi ta nahaja pri otrocih.
Pravi odgojnik primerja otroške napake prikazni kake bolezni, dušne ali telesne, ter mirno premišljuje, kako bi pomagal bolniku. Ako odgojnik najde take pomočke, tudi počaka, da bi ž njimi do otroškega serca segal in vse prav vravnoval. Treba pa je pri tem pred vsem drugim poterpežljivosti. Kar se je vrastlo otroku čez dolgo, se mahoma ne odpravi; ima, bi rekel, vsak otrok drugo glavo, ki se vsaka po svojem uri in bistri, ter misli po svoje; tudi nas navadno sklepi, da je ta tak kot uni, motijo in zapeljujejo.
Pri vsem tem naj se odgojnik ne vstraši težav; temuč naj le skerbno premišljuje otroške napake, pa tudi, kaj je njih ko-renika ali vzrok, in kako bi se dala ta in una odpraviti.
Ena naj hujših otroških navad je laž. Pravijo sicer, da le otrok, norec in pa pijanec govore resnico, vender to vselej ni tako; resnično pa je, da je Bog vstvaril otroka odkritoserč-nega, in ga je storil pripravnega za resnico. Lažnjive pa dela otroke 1) zgled, ako otroci slišijo govoriti in pripovedovati, kar vejo, da ni res, ali se pa še le čez dolgo spominjajo, da so kaj takega slišali. 2) V nekterih hišah napeljujejo otroke k lažnjivosti kot nalašč. Tii mati ali oče ne srne vediti, kaj se je zgodilo, in otroku se grozi in naroča, da mora drugače govoriti, kakor ve, da je res. 3) Včasi se tudi hvali lažnjiva zvijača, s ktero se je otrok otel kaki kazni, in je tako prevaril prednika. 4) Preojstro ravnanje z otroci zapeljuje otroke, da lažejo, ker se boje prehude kazni; zapeljuje jih pa v laž tudi, ako otroka silimo kaj povedati, kar povedati ne sme ali pa ne more. 5) Ako se otrokom preveč verjame, in se ne briga, ali je otrok govoril resnico, ali ne, izreja se lahko lažnjivec, pa tudi, ako se mu čisto nič ne zaupa, se otrok pripravi tako daleč, da mu je vse eno, če govori resnico, ali laž. Naj več laži pa nastane iz sebičnosti; tu se da kaj pridobiti, tam se hoče kazni ogniti, pomagati prijatelju, se prilizniti, s kom potegniti, da bi ga ne sovražil, ali da bi ga imel prijatelja. Tudi prav živa domišljija, stori včasi, da otrok več govori, kakor je res. Zali Bog, da so tudi odraščeni, ki lahkoverne ljudi prav gerdo nalažejo, in menda v tem iščejo svoje slave!
Privajena laž stori, da človek zgubi ves nravni značaj, ter ga stori potuhnjenca, hinavca in kdo ve, kaj še. Treba
je tedaj z vso silo delati, da se otroci varujejo te gerde napake, in če so se je že privadili, da se je, pred ko je mogoče, odvadijo. To se zgodi, ako z otroci ne ravnamo preojstro; ako otrokom kažemo v povestih, v govorjenji in djanji, da resnica in poštenje veljá čez vse; da se pregreški, ki jih kdo odkri-toserčno spozna, ne kaznujejo ali celo' nič ali saj ne tako hudo, kakor tisti, ki jili kdo z lažjo zakriva, — da se tistemu, ki je odkritoserčen, mnogo zaupa, lažnjivcu pa se ne verjame, če tudi govori resnico. Včasi je treba otroku pomagati, da pové resnico, posebno takrat, ako mu gre za kazen in se boji povedati resnice; otroka ne lovimo in ne mučimo z zvitimi vprašanji; z otroci naj se ravná odkrito in naravno.
Naj ne misli otrok nikdar, da bo z lažjo kaj opravil. Treba je, da se dobro vé, kaj otrok hoče, in kako lioče on to doseči.
Pri preiskavah bodimo prijazni, ter milujmo otroka ne zavoljo kazni, temuč zavoljo pregreška. Kedar otrok spozna po resnici, naj se mu odpusti ali pomanjša kazen; kedar pa taji, naj bode osramoten. Ne zahtevajmo v nobeni reči preveč od otroka, da ga ne silimo, da bi se hlinil ali prilizoval; pa tudi mi se mu nikdar ne prilizujemo. Otrok naj pa tudi vidi, da je odgojnik njegov naj večji prijatelj, da mu le dobro hoče, in naj si pridobuje zaupanje in ljubezen, kakor vé in zna.
V šoli se navadno prepoveduje, da naj se domó ne pravi, kaj se je v šoli zgodilo; prav, da se ne opravljajo otroci in učitelj, — ako je pa otroka samega kaka krivica ali kazen zadela, ne more se prepovedovati, da bi ne potožil doma, ako nočemo, da bi izrejali pokritega človeka. Naj hudobniše je, če otrok toži, da bi koga pripravil v zadrego, posebno pa če skrivaj toži, kaj je ta ali uni pocél, ali kaj je govoril; ko bi se hotel tudi le prikupiti s tem, ne sme se to nikdar terpeti. Šega je pri nekterih družinah, da vadijo otroke, da se lepo obnašajo; ucé jih pa tudi sladkih besedi, od kterih serce nič ne vé; to je podlaga hlinstvu in lažnjivosti, posebno, ako otrok spozná, da tudi drugi ne mislijo tako, kakor govoré. Navada, da se otrok mora zahvaljevati za kazen, naj se ravno zavoljo tega opušča.
Kedar se kaznuje laž, treba je, da se dobro prevdari, kaj je otroka naklonilo, da je lagal; kajti med lažjo in lažjo je zeló velik razloček. Nekteri otroci lažejo, ker so lahkomiselni, drugi so preboječi, da bi povedali resnico; primeri se pa tudi, da otrok ne pové resnice, ker noče biti nezvest svojemu prija-
telju; le prav spriden! otroci lažejo iz hudobije. To vse kaže, da se vse laži ne morejo enako kaznovati. Lahkomiselnik naj spozna svojo laž, in naj jo popravi pri tej priči; pri boječih pomaga že resnoben poduk; zvestoba do kakega prijatelja ne opraviči laži, vendar pa naj tak otrok ne terpi enake kazni z zapeljivcem, ker zvestoba je lepa lastnost, ki se pa mora otroku razjasniti, kdaj in kako se ona odlikuje pri človeku in mu daje zasluge. Hudovoljnež naj terpi naj hujšo kazen. A kazen ne boljša hudovoljneža, ga le toliko poniža, da spregleda svojo krivico. Odgojnik naj ga potem prijazno napeljuje do spoznanja, kako gerda je laž in kako hude nasledke ima.
P. C.
JPomenki
o slovenskem pisanji.
xliv.
V. Po brizinskih spominkih se veže stara in nova slovenščina, kaj ne?
T. „Še starejši ali saj toliko star je slovenski napis na vojvodskem stolu, ki na Gospesvetskem polji blizo poldrugo uro od Celovca na desnej strani ceste stoji. Kakor sploh zgodovinarji terdijo, je ti stol in napis iz dobe Ingua, posled-njega vojvoda Slovencov proti koncu osmega stoletja. Še dan današnji so sledeče besede brati:
VERI MA SVETI VERI PRAVDO BraNI VDOVE.
Da so se Gorotanski vladarji do 12. stoletja v slovenskem (windischen) jeziku vstanavljali, nam priča naj starejši Gorotanski letopisec Janez, opat v Vetrinju (Tiktring) blizo Celovca, ki je okoli leta 1280 živel (cf. Janežič Pregl. sloven. slovst. 1857).
V. Kako so se vstanavljali gorotanski vojvodi, o tem je brati sim ter tje, poslednjič menda v Cvetniku I., str. 112—113. Pomenljive so bile dotične šege, in vprašanja, ki jih je kmet dajal novemu vojvodu.
T. Ob kratkem jih je dobro zaznamnjal pesnik tako le:
Kmet:
Ali je za deželo skerben oče ? Ali pravičen sodnik? varuje blagost In svobodo svojih deželanov? Ima »sveti veri«, ali jo brani? Brani pravdo vdove?
Knez:
Zarotim se Bogu vsevedočem': Bramba, var in oče svojem' ljudstvu Biti, zvest ostati sveti veri, Pravdo branit' vdove, zdaj obljubim; S'rotam pomagati, če hitijo K men' od vseh strani; jaz knez in skala Biti hočem ljudstvu gorotanskem'. Za resnico se na to zarotim, Tak' mi Bog pomagaj!
Narod: Amen, oče!
Herder je to povest z naslovom „Fiirstenstein" popeval prištevaje jo nemškim pravljicam. Da je pa izvirno slovenska bila, in še le po oblasti nemških vojvodov in po razvadi nemška postala, očitno kaže zgodovina in slovenski napis na kamenem prestolu gosposvetskega polja (vid. Nov. 1860. 1. 38).
U. Kako slavna je bila tedaj stara Karantanija!
T. Znamenito je tudi to, kar piše Enej Sil vi j v svoji knjigi (Descriptio Asiae et Europae. Cap. 20): „Fuit autem Dux Carinthiae venator imperii, ad quem lites venatorum om-nitim deferebantur, vocatus ¡n judicio coram Imperatore quaeru-lantibus non nisi Schlavonica (i. e. Slovenica) lingua res-pondere tenebatur".
U. Pa tudi Kranjska je slovela že nekdaj, da si majhna (Carniola, Carniolia).
T. Slovéla je pa terpéla! Bilo bi za mnogo knjig tvari-ne, pravi Schoenleben (Carniolia antiqua et nova 1. 1681) , „si majores nostri calamos aeque tractassent ac ferrum".
L. Kako so se bojevali v starih časih, o tem sva govorila, in to se popéva v nekterih narodnih pesmih in pripovéduje v domačih povéstih.
T. In nektere segajo v prav stare čase, da se reči smé, da tudi po narodni pésniji se veže nekoliko stara in nova slovenščina.
XXiV.
U. V novoverskera 16. veku seje novoslovenščina pervič jela pisati (cf. Kop. Gram. 29.; Janež. Pregl. 130).
T. To pa ni res. Sej so že brizinski spominki lastina novoslovenskegajezika, ki so, ako ne iz 8., vsaj gotovo iz 10. stoletja. In sej je Miklošič ravno v ljubljanski knjižnici bil našel slovstven novoslovenski spominek iz 15. veka, ki ga je razglasil v Slav. Bibliothek (II. 1858; cf. SI. Berilo VIII. gimn.). Na koncu te „general i s confessio" se bere molitev:
»Czestyena body kralevra, mati te mylosti, zywota, sladkosti, yno nass trost, czestyena sy, my k tebe vpyeme, tuge sabne otroczy te Ewe, my k tebe zdechvgeme glagogicze yno placzecz te dolynye tech slss, ob to ty nasse odwetnycze ty k nam obrny ty mylostywe oczzy, ino Jessysse segnanega sadv twega telessa ty nam prykassy po torn tv ystv o czestyta o mylostywa mati Marya«. (str. 172.)
U. Iz tega se vidi pomanjkljiva pisava latinska v slovenskem jeziku. — Govorila sva o slovanskih pisavah, o gla-golici in cirilici. Ali v teh novoslovenščina nima nobenih spisov, nobenih književnih spominkov ?
T. „Kranjci so pisali svoj jezik glagol i ški še v šestnajstem veku; cirilski nikdar", piše Linhart (Vers. ein. Gesch. v. Krain, II. pg. 357.), in v opombi pravi, da se taki rokopisi še nahajajo.
(J. To je pa silo znamenito. Jeli tudi res? Kaj praviš ti na to?
T. Kopitar mu oporeka, češ, da to ni verjetno. Jaz bi pa skorej djal, da je, in sicer iz naslednjih vzrokov:
1)	L. 1560 so Jugoslovani za svoje rojake napravili na Nemškem glagoliške in 1. 1561 cirilske čerke, in knjige, ki so jih tedaj slovenski pisali Truber, Juri Dalmatin, Bohorič itd. sta hrovaški in serbski prepisovala zlasti Anton Dalmatin in S t ep an Konsul Is tri j an. Ta je bil s Truberjevim novim zakonom, ki ga je prepisal v glagolico, že 1559 v Metliki, kjer se je posvetoval z nekterimi, ki so ga hvalili, da bode to pismo umevno in koristno Slovanom od Jadre do Carigrada, in uni je šel 1561 iz Ljubljane na Nemško (vid. Šaf. Gesch. d. siidslaw. Lit. I. 1864.)
2)	Perva novoslovenska slovnica, ki jo je spisal A. Bohorič (1584), ima obe pisavi: glagolico in cirilico.
Razlaga ji, in kaže se, da je dobro poznal obe. V" predgovoru pripoveduje, da je imel sostaviti latinsko kranjski pravopis, da bi z latinskimi čerkami se pisalo narečje, ki se govori po vsem Kranjskem in po večem delu Štajerskega in Koroškega, ter pravi: »latino charactere — quandoquidem iam usus illius antiquae literaturae, Cyrilicae et Glagoliticae, in Carniola nostra fere inter-cidisset«. —
3)	Obeh pisav spominjajo naslednji slovničarji novoslo-venski pa tudi nekteri drugi pisatelji,in P. Marko ima v svoji slovnici 1. 1768 glagolico s cirilico vred v posebni priklatil.
4)	Linhart pravi, razun tega, da so Kranjci glagoliški pisali še v 16. veku,- in da se glagoliški rokopisi še nahajajo, da je v sredi tistega stoletja Truber namesti glagoliških nesrečno jel rabiti čerke latinske, in da je takrat Ljubljana prišla ob glagoliško tiskarno, kar dokažem v nadaljevanji te zgodovine. Tega sicer ni dokazal, ker ga je smert prehitela.
5)	Kumerdej pripoveduje (krog. 1. 1780), da nedavno so bile pri podružnici v Lancovem na Gorenskem glagoliški pisane mašne bukve.
6)	Kriška duhovnija pri Teržiču je, kakor se bere v starih listinah, tožila nekoga „Presbyter Glagol i ta", kteri je ondi iz glagoliških bukev bral sv. mašo, in na to mu je 1. 1617 ljubljanski vladika Tomia slav (Tomaž Hren) to reč ustavil (cf. Kop. Gramm. 30.).
U. Toda Kopitar misli, Linhartu nasprot, da Kranjci prej niso pisali svojega jezika, ter pravi, da so vsi tisti glagoliški rokopisi le dva od starih knjig odlepljena, z glagolskimi čerkami popisana lista na belani, ki sta zdaj v Zoisovi buk-varnici. Sta le kosca kacih mašnih ali molitvenih bukev (mis-sale ali breviarium). Jezik v njih ni kranjski, ampak tako imenovani književni slovanski, ki je po vseh druzih slovanskih misalih. Linhart je menil, da je glagoliška azbuka kacih 500 let stareja, kot utegne res biti; od tod njegova narodna pomota.
T. Zoper to se da omeniti: a) da je sedaj gotovo, da se je slovenski jezik (morebiti celo kranjsko narečje, cf. ge-ner. conf. XVr.) pisal že pred 16. stoletjem; b) da v imenovanih spominkih, če tudi ni jezik kranjski, pa je slovenski; c) da imamo glagoliški pisanih listov že več, — nista le dva — ki so se dobili na Slovenskem, in celo na gorenjem Kranjskem;
<0 da je Žiga Zois nabral precej spisov in knjig glagolskih in cirilskih, ki so sedaj v ljubljanski knjižnici; e) da je glagoliška a/,buka res stareja, kakor je Kopitar sam kesneje spoznal. Prav je morebiti mislil o tem ravno Linhart, in narodno se je motil Kopitar. Sicer pa pravi Linhart naravnost, da takih glagolskih rokopisov ne smemo iskati v očitnih pisanjih ali listih, ki izhajajo od nemških gospodov. Česar niso poznali, tudi niso čislali In opombe zastran ljubljanske glagoliške tiskarne menda tudi ni kar na cesti pobral. Svoji po nesreči nedoveršeni zgodovini je pridjal slovansko azbuko, kjer jo z gerško primerja ter kaže, kako je glagolica pa cirilica nastala in se olikala.
V. Ravno tako nam še ni dokaz to, kar pripoveduje Ku-merdej, in isti „Presbyter Glagolita" je bil pred ko ne iz Istre ali Hrovaškega pregnan pop, ki je tu, kakor pravijo, na mašah živel. Kaj more pač skazati en glagoliški misal ali en glago-liški pop v deželi, meni Kopitar!
T. Sedaj bi Kopitar govoril drugač. Dobilo se je po Slovenskem že več tacih spominkov.
Tako so n. pr. :
7)	V Dolini pri Ter s tu v župnijski knjižnici glagoliški zapisniki (kvadirne ali legištri) od I. 1605 do 1610. Ti zapisniki so nam v dokaz, kako so tačas čislali in njegovali naši praočetje svoj jezik, in kako marljivo ga rabili duhovni v cerkvenih opravilih in uni morebiti celo tudi v djanskem življenji (vid. Zg. Danica 1867 1. 23).
8)	Tako ima Černiška cerkev poleg Gorice v starem misalu glagoliški napis, ki spričuje, da seje v Kamenah (Kamnji) pri Cerničah še I. 1580 „etsi exceptionaliter" slovenska maša pela in to vpričo videmskega škofa in vseh tistih, ki so bili ž njim (vid. Slov. Prijatel I. 1863 , Novice 1. 1864). In tako je upati, da se jih dobi vprihodnje še več takih dokazov, in se naposled spozna pravi stan slovenske glagolice.
U. Želeti bi bilo temveč, ker že bližnji sosedje naši is-transki rabijo glagolico pri službi božji. Vzajemnost narodovska je zdaj vsa druga memo nekdaj. Slovenski mladenči zahajajo tje radi službe bolj pogostoma, in koliko bi jim koristilo, ko bi vsaj nekoliko poznali glagolico!
T. Janežič jo ima v svojem staroslovenskem Berilu, in prav žal mi je, da Miklošič še azbuke ni dal natisniti v VID. gimnaz. Berilu. — Kar jezik zadene, v kterem so župnijske knjige
v Dolini pisane, je slovenski, ki vleče precej na hervaško narečje; poznati je pa treba dobo, v kteri se je v te zapisnike vpisovalo in prevdariti, da istrijski Slovenci se bližajo Herva-tom v naglasu in nekaj tudi v posamnih izrekih, kar je pri mejakih naravno . . . Nastopil je potem jezik italijanski, kteri se pa ne more meriti z glagolico ne v lepopisji ne v pravopisji. Tako piše domoljub, ki je naznanil omenjene zapisnike v Danici.
U. Tedaj se je godilo slovenščini na zahodu, kakor sta-roslovenščini med Hrovati, Serbi, Bulgari, Rusi in tudi med Čehi.
1\ Prav res. Povsod so stari jezik spreminjali po svojem živem narečji, zlasti pa na zahodu. Slovenci so skorej popolnoma pozabili, da so Slovani; celo med seboj so se jeli ločiti v Kranjce, Korošce, Stajarce itd. Namesti nekdanje slovenščine je prevladala latinščina v cerkvi in šoli, in še ta se je umikati in umakniti mogla tu nemščini, tam talijanščini, spet tam lirovaško-serbskemu jeziku. Kdor ve, kako osodo so imeli Slovenci in kolike spremembe so se godile po njih deželah, ve tudi, koliko se je moral spremeniti njihov jezik, in ne čudi se temu, da jim je glagolica celo tuja. Sej je pešala glagolica celo po deželah, kjer so jo obderžali v liturgiji; sedanji čas jo spet dvigajo, se je učijo in poprijemajo, in upati je, da dobi spet svoje pravice ter se pojasni njen stan zlasti po spominkih, ki se dobivajo vseskozi po starih knjižnicah duhovnijskih in sodnijskih. Pisala se je cirilica na vzhodu, glagolica na zahodu, in nahajajo se v obeh pisavah spominki skor iz. vseh stoletij. Tako se najdejo sčasoma morebiti še kteri spisi, ki nam ska-žejo, kdaj in kako se je jela pisati novoslovenščina, kako je napredovala in se likala ter se obrazuje še sedaj.
Borisi ti miim»
Iz Dunaja. Odbor iz splošnega učiteljskega zbora 5., 6. in 7. sept, t. 1. je iz tega zborovanja posnel te le sklepe, in jih je tudi naznanil slavnemu ministerstvu: 1) Ljudska šola ne more shajati taka, kakor je sedaj. 3) Ljudska šola naj bi bila popolnoma samostojna. 3) Treba je šolske postave, ki bi šoli zagotovljala prostost. 4) Namesto šolskega denarja naj se vstanovi šolski davek. 5) Šolski ogledniki naj bodo izverstni šolski možje. 6) Učitelj naj bi bil postavno zavarovan (pri nastopu v službo in iz službe, pri dohodkih in pokojnini). 7) Učitelj naj ima volilno in izvolilno pravico. 8) Učiteljski stan naj se pri postavodaji o šolskih rečeh pri službinih zborih vdele-
žuje. 9) Naj bi se postavno določilo, kaj in koliko mora znati učenec, ki stopi iz ljudske šole v vsakdanje življenje. 10) Učitelju naj se pusti, da podučuje po metodi, ki se mu naj bolja zdi in pa, da si izbira sam učilne pripomočke. 11) Otroci naj hodijo v šolo od 6. do 14. leta, in naj se po tem času tudi vrede šolski oddelki. 12) Noben šolar ne sme biti rokodelski učenec, dokler nima dostojnega spri-čala iz ljudske šole. 13) Telovadbe naj bodo v šoli zapovedane. 14j Pripravniške šole za učitelje naj se primerno prestrojijo. 15) Za učiteljev službah naj se napravijo napredovanjska učilišča, in naj se vstanove za to potrebne štipendije. 15) Vstanovljajo naj se odgojilna in učilna društva. 17) Vsako leto naj bo splošni zbor avstr. učiteljev. 18) Odbor iz društva „ljudska šola6 na Dunaji („Volksschule") se pooblašča, da vreduje učiteljski zbor in da izveršuje vse njegove še nedoločene sklepe.
Iz teržaške okolice. Tukajšnje mestno svetovavstvo je v seji 3. jun. t. I. učiteljem v mestnih ljudskih šolah tako le zvikšalo plačo, ktera se jim že od 1. okt. t. I. izplačuje:
1. V glavni šoli v Citanuovi: 3 učiteljema po 700 gold., 3 učiteljem po 550 gold., 3 učiteljicam po 550 gold. 3 po 450 gold.
3. V ljudski šoli v Citavechiji: 3 učiteljema po 700 gold., enemu zraven še 105 gold, za stanovanje, 3 pomočnikoma po 550 golil., 3 pa po 400 gold., 3 učiteljicama po 550 gold., eni iz med teh paše 105 gold, za stanovanje, 3 po 450 gold., 3 pa po 350 gold.
3.	V ljudski šoli v A k ve do t i: 3. učiteljema po 700 gold.,
2	po 550 gold., 3 po 400 gold., 3 učiteljicama po 550 gold., 3 po 450 gold., 3 pa po 350 gold.
4.	V ljudski šoli v Barrieravechiji: 3 učiteljema po 700 gold., 3 po 550 gold., 3 po 400 gold., 3 učiteljicama po 550 gold.,
3	po 450 gold, in 3 po 350 gold.
5.	V ljudski šoli vRenanuovi: 3 učiteljema po 700 gold., 3 po 550 gold., 3 pa po 400 gold., 3 učiteljicama po 550 gold., 3 po 450 gold., in 3 po 350 gold.
6.	V ljudski šoli v Scorcoli: 1 učitelju 700 gold., 3 po 550 gold., 1 učiteljici 550 gold. 3 po 450 gold.
7.	V šoli za ubožne otroke: 3 učiteljema po 550 gold., 1 pomočniku pa 450 gold.
Teržaško mesto izdaja tedaj za učiteljske plače na leto 34400 gold. — Da bi ta lepi zgled kmali tudi posnemala druga mesta in vasi po Slovenskem! Slara resnica je: „Dobra plača, dober delavec". — slaba plača, slab delavec". Vse vpije sedaj: „Šole naj bodo boljše!" Kako pa se šole na pervo stopnjo zboljšajo, ve la ta in tista vradnija ali srenja, ki učiteljem plačo zboljša.
— Ministerstvo za bogočastja in nauk je v c. k. normalki v Terstu učiteljske službe tako le podelilo: za vodja je postavljen dosedanji normalkini vodja, g. Jan. Revelante s 1100 gold., za ka-teheta g. Mat. Ujčič z 800 gold, plače in s 150 gold, za stanovanje. Pervi učitelj je imenovan g. Rud. P i b e r n i k s 700 gold, plače in s 150 gol. za stanovanje; drugi učitelj je z enako plačo g. Kari Brosenbach; tretji učitelj je g. Edvard AVeiss s 600 gold, plače
in s 150 gold. za stanovanje; pervl podučitelj je g. Seb. Rev s s 400 gold. plače in 100 gold. za stanovanje; drugi je g. Jan. Dolina r s 350 gold. in s 100 gold za stanovanje.
V Gorici so učitelji pri c. k. normalki tako le vstanovljeni: vodja je g. Pet. Rajakovič s 1000 gold. plače, katehet je g. Jož. M ar uši č s 700 gold. plače, pomočili katehet pa g. Jan. Šober s 300 gold. plače; pervo in drugo službo s 700 gold. plače sta dobila g. Jan. Trojanšek in g. Fr. Zakrajšek; pervo in drugo službo s 600 gold. plače sta dobila g. Herm. Niederkorn in g. Aut. Hribar, za učitelja s 500 gold. plače je postavljen g. Ant. Gol je v-šček, za podučitelja s 350 gold. plače pa g. Val. Kumar. Dve učiteljski službi po 600 gold. in ena s 500 g-old. plače še niste postavljene.
Iz IJubljane. Kakor v „Va t erla n d u" beremo, so se bavarski škofje v šolskih zadevah s pismom na ravnost do kralja obernili, kajti ministerstvo za cerkev in šolo izdeluje šolsko postavo, ktera pride potem v zbornicah v posvetovanje. Škofje pravijo v tem pismu , da je ministerstvo v posvet sklicovalo zvedence iz vse dežele, samo škofe niso kar nič za njih misli v tej reči prašali, dasiravno oni po svoji službi oskerbujejo in ogledujejo ljudsko šolo. — Kar se je pa vendar od te postave slišalo, je zadosti, in resno opominja škofe njih dolžnosti, tedaj se upirajo takšni postavi-, in kralja spoštljivo prosijo, naj nikar ne dovoli, da bi prišla ta postava v zbornico v posvet. Pervo načelo te postave je, da bi se šola popolnoma ločila od cerkve; to pa opovira versko ¡zrejo, ktera je podlaga in slednji namen šolske iz-reje; duhovščina nima več vpliva do ljudske šole, dasiravno ji cerkev dolžnost nalaga, da se mladina vsestransko po keršanski izreja.
Kar so si leta in leta kerščanstvu sovražni ljudje prizadevali doseči, vse to bi ta postava poterdila; tedaj se bodo škofje upirali zoper takošno postavo derže se božjih in človeških pravic, dokler jim ne bodo prepovedali, da bi govorili za resnico kerščanstva in za svoje božje poslanstvo, kakor nekdaj apostoli. Večletne obravnave škofov z deželnimi uredi o šolskih rečeh zadosti pričajo, da škofje svojih dolžnosti v tej reči niso nikdar zanemarjali. L. 1850. so škofje zbrani v Brižingali spoznali za njih dolžnost, da branijo v pismu do kralja Maksa H. cerkveno pravico do šole in razlagajo njih dolžnosti. Rekli so tačas, da od očitnih šol in izrejališč izhaja tudi prihodnje blagostanje narodovo, in da dobro vejo, kako težko butaro nosijo oni, kakor tudi vsi tisti, ki verdevajo to silno imenitno stvar. Že tačas so kazali na silno žalostno znamenje našega časa, kako si prizadevajo nekteri modrijani spodriniti keršanstvo iz očitnih naprav, in ga zmirom ožeje omejiti. Ze tačas so škofje omenili, da je tako prizadevanje dan danes prav premišljeno in celotno, in da nikjer toliko zlega ne vzrokuje, kakor posebno pri izreji in podučevanji.
Bolje pri sercu, kakor učene šole, so škofom ljudske šole ; glasno kliče šola po mestih in vaseh na škofova ušesa, da naj z vso močjo in veljavo svoje pastirske službe za njo skerbe, kajti tukaj se izrejajo sinovi in hčere iz ljudstva v kerščansko pobožnost in nravo ; to pa je poglavitna reč; v primeri s to naj pervo in naj imenituejšo
nalogo je drugo vse le postranska reč, in tedaj ni uiisliti, da bi ta-košno mišljenje in prizadevanje izhajalo od drugej, kakor iz glave, ki premišljeno ravna, da vzame ljudstvu vero. Ko bi se kje tako godilo, mora cerkev osnovati svojo šolo, in pri svoji vesti bi bil vsak dolžan, pošiljati otroke v to šolo.
Kakor so leta 1848. škofje rekli, tako reko še tudi dan danes: „Med cerkvenimi pravicami je perva nauk in odgoja. To se ne da nikakor ločiti od povelja zveličarjevega: „Pojdite, in učite vse narode, in učite jih spolnovati vse, kar sem vam rekel". Cerkev mora terditi, da ji gre v tej reči svoboda, ko spolnuje svojo dolžnost. Vsako stoletje, vsaki del sveta ji spričuje, da cerkev spolnovaje te svoje dolžnosti se ni bala ne terpljenja, ne smerti. Naj se cerkvi jemlje premoženje, čast in veljava in vse drugo časno, tega, kar ji je Bog izročil, ji pa nihče ne more vzeti, da bi namreč ljudstva ne učila in ne odgojevala. To ponavljajo škofje tudi v tem osodapolnem času , ter so v svesti, da so ena leta sem vse storili, kar je bilo v njih moči, da bi ohranili cerkvi to sveto pravico in od domovine pa odver-nili naj večji zleg, ki se kar ne more izšteviliti. Sicer časnik „litho-graphirte Correspondenz" pravi, da se ni treba bati, da bi se po ti novi postavi šola popolnoma ločila od cerkve in postala brezverna.
Bog zna! škofje pa spolnujejo le svojo dolžnost, če se oglase o pravem času. Verni, ki poslušajo glas svojih pastirjev, vedo potem, koliko je ura odbila.
— Tu in tam nekaj. „Varuj me, o Bog! mojih prijatlov; sovražnikom se bom že sam branil", to je napisal jetnik v strašnih zaporih nekdanje benečanske ljudovlade. — Tako si mislimo tudi ljudski učitelji dan danes, ko se nam ponujajo rešitelji, ki nas hočejo oprostiti cerkvene sužnosti (?) obetaje napredovanje učenosti in omike do stopnje, ktere še dosihtnal svet dosegel ni. Ali je pa tudi resnično, da cerkev zaderžuje učenost in omiko? kako se hode potem vse doseglo, kar se obeta, tega nam mesijazi sladkih besedi ne povedo. — Dokler nam pa ne dokažejo, da je res duhoven v šoli zaderževal in nazaj deval učenika, da ni mogel otrok učiti koristnih reči, kakor n. pr. branja, pisanja, sadjereje, slovenščine i. t. d., mu ne bomo verjeli, če bomo ravno vsaki dan černo na belo brali, da cerkev zavira šolsko napredovanje, in dokler nam ne povedo, da bomo, osvohodeni cerkvenega jarma, sami svoji gospodje (!) in bogato plačani (T), dotlej bomo raji deržali se cerkve v zavesti, da je ložeje služiti enemu učenemu in omikanemu gospodu, kakor dvema ali trem nevšečnim in dostikrat nevednim. — Ko bi se ti ljudje saj ne lagali in ne hlinili, in bi resnico govorili! — pa kaj rečem, potem bi pa tički na Iimance ne sedali. — Ljudje te in enake baže se tačas spominjajo ljudstva in njegovega učitelja, kedar ju potrebujejo v dosego svojih namenov, in če sedaj omilujejo kakošnega mučenca (?) cerkvenega trinoštra, bi pa njih miločutno serce okame-nelo, ko bi sami šolo imeli v oblasti. — Iz velikega mesta Pariza pride vsako leto nova postava, in po vsem omikanem svetu imajo klobuki veče ali manjše štule, širje ali ožje kraje, suknje pa krajše ali daljše škrice; za naše cesarstvo pa hočejo časnikarski krajači iz Dunaja za
vsaki dan našo glavo pristriči; tako se piše zgodovina, tako se dela občno mnenje, in v zavesti svoje oblasti in veljave se imenujejo ti ve-lemožje: „Die sechste Grossmacht". Ta šesta velemogočna vlada pa piše tako, kakor ljudje radi slišijo; boža in hvali ljudstvo in njegove strasti; za njo se pa skrivajo zvite buče, na Dunaji naj več judje — ljudje brez vere in avstrijanskega domoljubja in vodo napeljujejo na svoj mlin, to je: ali bogate s časnikarstvom, kakor n. pr. kramar s svojo kramo, ali trosijo nejevero in vstajo med ljudstvo, naj več pa združujejo obojni namen, in ko enkrat zbegano ljudstvo trobi v njih rog, pa kličejo: „Volkes Stimme, Gottes Stimme"; 1. 1848. je nekdo imenoval to druhal: „Schafherden, die von ausländischen Hunden gehetzt werden".
Iz tega pride tedaj krik zoper konkordat, ki obsega tudi postavo za ljudsko šolo. — Opustivši to, da smo katoličani, in da smo dolžni poslušati glas svojih škofov, ki so v teh žalostnih časih očitno in določno svoj glas povzdignili, nam Slovanom že iz političnega stajališča ne gre, za nemško liberalno stranko hoditi in ž njo v en rog trobiti. „Timeo Danaos et dona ferentes", si moramo tukaj misliti, ko nam ponujajo svobodno šolsko postavo; kaj ne, našo narodno, domoljubno duhovščino bi radi iz šole spravili, in šola bi bila potem popolnoma v rokah take stranke, ki bi se je poslužila, ako bi hotla kaj v dosego svojih političnih namenov.
„Po sadu se drevo spozna6, in „malopridno drevo ne more dobrega sadu obroditi". — Kakošen malopriden in kužljiv sad pa sedaj rodi nemškutarsko drevo, — mi ne mislimo poštenih Nemcev — to se dan danes vidi černo na belo po vseh tistih listih, ki se „per kate-xohen" ponašajo s svojim nemškim duhom od naše „Lajbaharice" notri do dunajskih Pres". Sedaj se spominja tudi nemški „Volksfreund" Slovanov v Avstriji, rekoč, da razun Nemcev, ki nočejo nič vediti od „Kikerikija" in „Preš", žive tudi Slovani, ki ne napadajo konkordata. Kjer pa gospodari nemškutarska - liberalna stranka, tam pa kaže svojo omiko: „Ein Filosof macht noch zehn andere"? *)	Močnik.
— (Ne zäbimo ubozih!) Čitalnica je v poslednji seji na predlog gosp. dr. Orla sklenila, da po lepi dveletni navadi tudi letos naprosi milosrčne gospe in gospodičine, da združene v čitalnici šivajo ubogim šolarčkoin in šolarcant zimsko obleko, ki se jim daruje o božičnih praznikih. V ta namen pa je treba blaga, iz kte-rega se more razna obleka napraviti. Da se pa blago kupi, treba je — denarne pomoči. Sklenil je tedaj čitalničin odbor v ta namen dvoje: Prvo je to, da „Novice" razglasijo prošnjo: naj dobrotniki in dobrotnice v Ljubljani in. zunaj Ljubljane blagovolijo z denarjem ali blagom pripomoči k tej mi-lošnji in to, kar jih je volja darovati v ta namen, pošljejo gosp. dr. Orlu, držeč se vodila, da „dvakrat da, kdor hitro daft. Drugo pa je to, da čitalnica združena z dramatičnim društvom 24. dne novembra zvečer napravi pevsko-dra matično veselico, ki se
*) Ta spis je bil že v natisu, ko dobimo liste 26. preteč, m., v kterih so obravnave šolske postave v deržavnem zboru; tedaj prihodnjič več o tem.
Vredn,
konča s plesom, in za ktero se, kakor lani, vhodnina plača, pa tudi vsak ud sme svojih prijatlov pripeljati k veselici. Nadjati se je veselega večera, pa tudi — obile podpore ubogim; saj je Gospod Bog sam rekel, da Njemu damo, kar siromakom damo. Ne zabiino tedaj ubozih, zlasti, ko se huda zima bliža!	(„Novice6.)
P¥©cm©nsife© v «i©it©i|sfc©ra stara.
V	lavantinski škofiji. Prestavljeni in postavljeni so g. g.: Martin Luk man, podučitelj v Marenbergu, k sv. Marku pod Ptuj, — Martin Pes-devšek, zač. učitelj pri sv. Vidu, v Sromlje, — Jože Delakorde, zač. učitelj v Zagorji, k sv. Vidu, — Gregor Fukshofer. zač. učitelj pri Vuherji , v Zagorje, — Ignaci Lopič, podučitelj pri sv. Martinu v Svičino, — Franc Sijanec, podučitelj, od sv. Barbare pri Vurbergu k sv. Martinu pri Vurbergu, — Mihel Nerat, podučitelj, od Kapele za zač. učitelja na Vransko, — Jožef Molj, podučitelj, od nove cerkve za zač. učitelja k sv. Antonu, — Jožef Poljan ec, podučitelj v Svičini, v Kapele, — Peter Kovačec, podučitelj, od sv. Marjete za zač. učitelja v Vuherje,— M a r t in Mat eko vi č . podučitelj, od sv. Jurja na Goričkem v Leskovce, — Franc Ceh, podučitelj. od sv. Benedikta k sv. Jakobu, — Juri Volmut, podučitelj, od sv. Janža na Dravskem polji, k sv. Benediktu, —Franjo Fridl, poduč., iz Maribora, k sv. Petru pri Mariboru,— Andrej Močnik, podučitelj, iz Leskovce, k sv. Barbari pri Vurbergu, — Franc Boheim, podučitelj, pri sv. Marku, k sv. Jurjina Goričkem, — Anton Hren, podučitelj, od sv. Trojice na Goričkem, v Marenberg. — Mihael Moge, podučitelj, od Kance v slov. Bistrici, v I. razred, — Mihael Poje, podučitelj, od sv. Jakoba v Kane o, — Janez Kocmut, potrj. pripravnik, za poduč. k sv. Trojici na Goričkem, — Jože Domajnko, učitelj pri sv. Lenartu pri veliki nedelji, za zač. učitelja v Soboto, — Matija Terstenjak, zač. učitelj v Soboti, za zač. učitelja v Cezanjevce, — Lorenc Sijanec, učitelj v Cezanjevcu, za učitelja k sv. Lenartu pri Veliki Nedelji, —Andrej Rotner, zač. učitelj v IV. razredu v Mariboru, za zač. pomočnika v nižjo realko v Celje, — Janez Muršec. zač. učitelj v slov. Bistrici, za čas. učitelja v IV. paralelni razred v glavno šolo v Maribor, — Simon Skrabl, podučitelj na Vranskem, za zač. učitelja v Studenice, — Franc Vindiš, učitelj v Vitanji, za učitelja IV. razreda v slovensko Bistrico, — Martin Regoršek. podučitelj v slov. Bistrici, za zač. učitelja v Vitanje, — Franc Kupnik, zač. učitelj v Kostrivnici, je poterjen.
G. A n t. Pirš, učitelj na Vranskem, je šel v pokoj, — g. Jože Kač, učitelj v Studenicali. je umeri. (R. I. P.!)
V	ljubljanski škofiji. Prestavljeni so ti le g. g. učitelji: Franc Kolar iz Semiča v Planino (Stockendorf), — Franc Klinar iz Planine v Podbrezje na Gorensko, — Franc Praprotnik iz Podbrezja v Lesce pri Radolici, — Janez Pezdič gre v Velesovo (ne pa v Horjul, kakor je bilo v zadnjem listu „Uč. Tov." naznanjeno). — G. Valentin Kumar, poterj. pripravnik, gre za namestnega učitelja v glavno šolo v Idrijo. — G. Jožef Sere k, učitelj v idrijski glavni šoli, je umeri. (R. I. P. !) Njegova služba, ktera ima 315 gold. plače, 21 gold. za stanovanje in 18 gold. 90 kr. za derva, je tedaj razpisana. Prosivci, ki so zraven drugih postavnih reči izurjeni tudi v godbi, v petji, ali v telovadbi, so pervi. Prošnje naj se oddajajo pri ondašnjem c. k. rudarskem uradu (k. k. Bergamt Idria) do 12. t. m.
Popravek. V premembah zadnjega „Uč. Tov." naj se bere namesto Krek „V o v k".
Pridjan je Kazavec št. 8., 4 strani, ""^jf
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik: Jož. Rndolf mllio;