List št. 16. Priporočilo hmelja. S hmeljem se naši kmetovavci premalo pečajo. Ni scer vsaka zemlja za-nj, in tudi ne vsaki kraj, vunder kjer imajo kmetovavci globoko in močno zemljo in ne razsajajo prehudi vetrovi, je dober kraj za hmelj. Vsak previden kmetovavec mora vediti, da ni varno, če se na pridelk le eniga sadii preveč zanaša; tak je enak tistimu, ki v lotrii na eno številko ves denar postavi. Pametno je tedaj, da si prizadeva na svojim zemljišu za več sortpridel-tov, da, če kakošno leto eden spodleti, mu drug donese. Zato je posebno dobro, ako ima kmetovavec na svojim zemljišu različne pridelke, ker eno leto je temu sadu bolj primerno, drugo druzimu. Tako se poravna pičli pridelk eniga sadii z bogatim druziga. Zraven žita in vina je pa ravno hmelj tisti sad, ki bi to posebno lepo poravnal. In vunder se pri nas celo malo hmelja prideluje! Č ve ter o vzrokov je, s kterimi se naši kmetovavci izgovarjajo, da ne sade hmelja. Eni mislijo: žlahni hmelj se ne obnaša dobro, kjer je kraj prevetroven; — drugi pravijo: koli ali rante za hmelj so predragi, — tretji ter-dijo, da hmelj preveč dela prizadene, — in še drugi, da cena njegova ni stanovitna. Da so naši kraji večidel (zunaj tistih, kjer huda burja brije} za hmelj pripravni, se iz tega vidi, da divji hmelj vidimo pogostama po germovji se ovijati. Res je, hmelj potrebuje zavetja, in bolj ko je v zatišji, bolje se obnaša. Naše slovenske de- žele imajo pa mnogo tacih krajev, ki so po hribih in gričih in gojzdih obvarovani hudiga piša. Po ravninah se bo hmelj že tudi sam varoval, ako ga le prav sadimo. Postavimo na hmeljiše prek vetra kole v Si ali 3 verstah gosto in da so močni in da presežejo na visokosti druge verste, in če 3 ali 4 čevlje pod verham privežemo na-nje s slamo ali verbami poprečne kole (počez), po kte-rih se hmelj ovija, bomo dobili tako gosto germovje, da ne bo mogel veter skozi. Če je hmeljiše veliko , se na vsacih 20 sežnjev narazen spet tako naredi, in če stori vsak sosed na svojim hmeljišu tako, bojo hmeljiša tudi v bolj vetrovnih krajih dobro obvarovane. Okoli hmeljiš in med njimi se da z veličini pridam tudi mnogoverstno drevje, tudi žlahno sadje zasaditi. Divje drevesa dajo gospodarju kole za hmeljiše, sadno drevje pa sadii, — in hmelj, ki že pervo leto po zasajenju blizo 3 sežnjev visok sam senco dela, bo sadnimu drevju, da ga vročina ne posuši, dobro služil. Na tako vižo bo v planih ravninah zasajenje hmelja in sadniga drevja veliko dobička doneslo, ako je zemlja za-nj: namreč da je za 3 čevlje globoka in da ima scer potrebne lastnosti, v kterih se hmelj dobro obnaša; hmelj potrebuje močno zemljo, kakor nemška detelja ali metelka fLuzerner Klee) ali kakor pšenica ali rež, in da zemlja ni povodnji podveržena, ali saj taka, da se voda kmalo in popolnama odteče. Kar stroške za kole vtiče, so blizo na pol višji, kakor so letni stroški za kole v nogradih,— in v tacih krajih, kjer lesa manjka, znesdkoli zares veliko, — kjer je pa obilo lesa, so stroški za nje na pol nižji. Tak kol pa terpi tudi 10 let in še več, in po tem je še za rabo pri novo zasajenih hmeljiših in poslednjič se dajo še v nogradih porabiti. Ta dragina kolov v krajih, kjer lesa manjka, pa zadene pridniga kmetovavca le p er vi krat, ker se bo za prihodnje potrebe sam s kolmi preskerbel, ko si bo deloma tacih dreves zasadil, ki hitro rasejo, deloma pa tacih, kterih rastje počasna, kakor so akacje, brest ali lom (Ulme oder Ru-ste), jesen, breza, jela, smreka, bor, me-česen; hitreje rastejoče pridejo poprej za rabo, med tem zrastejo tiste, ki so bolj počasne. Kdor si sam kole prideluje, mu bojo za tretji del boljši kup prišli. Na 1 oralu zasajeniga drevja si bo vsako leto lahko 130 kolov napravil. Na to vižo, in če se hmeljiša na enkrat prevelike ne zasadijo, ampak vsako leto veči, ne bojo stroški na enkrat veliki. (Konec sledi). List št. 17. Priporočilo hmelja. (Konce.) Da delo v hmeljišu veliko stroškov prizadene, se ne more tajiti, ali taka je tudi vnogradu in pri žitu; ker pa se hmelja od leta do leta več potrebuje, bo tudi cena višji šla. Delavcev se za hmelj blizo toliko potrebuje, kakor za tersje, vunder se jih nikdar manjkalo ne bode, ako gospodar hmeljorejo kakor vinorejo v pravi razmeri z drugim svojim kmetijstvam obdeluje. Sicer so tudi otroci za ropkanje zreliga hmelja dobri. Kar poslednjič ceno hmelja vtiče, je res, da je premenljiva, morebiti bolj kot žita in dru-ziga sadu ; vunder tako, kakor je nekdaj bilo, kose je cent clo le za 15 fl. prodal, tako ne bo nikdar več, če se ga še toliko pridela, ker se ga vedno več potrebuje. Če je sedaj letina prav dobra za-nj, se poniža cena tudi na 40 fl., vunder se prodaja velikrat veliko veliko višji, — sedaj je srednja cena hmelja 55 fl. En oral zemlje s hmeljem za- sajene zamore kmetovavcu 9 centov pridelka dati; če natanjko prerajtamo vse stroške, kaže srednja rajtinga 137 fl. čistiga dobička, ki je kmetovavcu gotov, če previdno hmeljiše obdeluje. Ali pridela toliko vinorednik na oralu vinograda? Kdor pa se hmelja loti, naj sadi le nar lep-šiga žlahniga, ker samo tak donese dobiček, s slabim mu žuga zguba. Nekdaj so hmelj skoraj le na Češkim sadili, in Češka dežela je previdovala skoraj celo Europo po niski ceni, cent po 20—30 fl.; poslednji čas se ga tudi na Parskim, Angleškim itd. prideluje veliko, in vunder je sedaj cena trikrat višji od nekdanje zato, ker se ga vedno več potrebuje, in tako bo morebiti še 100 let terpelo, dokler ne pridemo, kjer smo sedaj z vino rej o, ktera le v posebno dobrih legah in pri posebno dobrih sortah kaj dobička donaša. Naprava hmeljiša je gotovo cenejši od naprave vinograda, kersajenci k večimu ravno toliko veljajo, ko terta, obdelovanje zemlje je pa za hmelj cenejši. Hmeljiše verze že pervo leto veliko dobička, če se med hmelj repa ali kapus sadi. Kdor se pa po tem priporočilu naprave hmeljiša loti, naj skerbi, da si le sadik žlahniga, lepo dišečiga, šibkiga hmelja omisli; sicer mu bo taka pela, kakor vinorejcu, ki ima slabe terte, ali vertnarju, ki ima slabe sadne plemena; taki si v dobrih letinah malo pridobijo, v slabih pa imajo gotovo zgubo. Nar boljši sadike se dobe iz Saca na Ceskim in iz okolice tega mesta, ki slovi po celim svetu zavolj nar žlahnejšiga hmelja. Ta hmelj, dobro gleštan, se tudi ne zverže, v drugo zemljo presajen. Naj bi kmetovavci v pripravnih krajih se poprijeli hmelja, — naj bi zlasti vinorejci v tacih ravninah, kjer jim vinorejane donaša dobička, hmeljiša si napravili in se s terto le v gorice ognili *). Allg. L. u. F. Zeit. — 66 — , v *) Ce kdo po tem priporočilu želi natanjcniga popisa, kako s hmeljem ravnati, da bo prav, naj nam naznani; radi bomo hmeljorejo obširniši razložili. Vred.