Odraščali smo z Abdulahom Sidranom (1944). Pravzaprav ga kot pesnika in prozaista nismo poznali, pač pa kot scenarista, ki je zakrivil scenarija za temeljna filma naše mladosti (Ali se spominjaš Dolly Bell in Oče na služ­ benem potovanju), iz katerih še danes kdo od nas izreče nesmrten stavek, kot je tisti: »Dva puta bez vađenja.«, ali pa stavek, ki ga je izrekel Slavko Štimac: »Svakoga dana u svakom po­ gledu sve više napredujem.« Filma je seveda režiral Emir Kusturica. Ne vem, če Štimčeva parola ravno drži, a v spoznavanju Sidrana je zagotovo prišlo do nekega, vsaj minimalnega napredka. In naposlušali smo se tudi anekdot, ki jih je o Avdu, to je namreč Sidranov nadimek, pripovedoval Josip Osti, najbolj tiste, kaj Sidran naroči, ko pride v gostilno. Odgovor se glasi: Zaboj piva in viski. Na zaboju stoji, da lahko doseže kozarec viskija na šan ku. Sidran je namreč precej nizke rasti. A pustimo te anekdote. Sidran je akademik, upokojenec in velik pesnik. Njegova poezija je počasna, pregled­ na, melanholična in občasno temna. A hkrati tudi mehka in nežna, polna neke tople človečnosti in modrosti. Nočna ura v žalostnem domu Sestra moja, čeprav je že dolgo noč, ti še vedno jočeš. Nad tvojim čelom bedi strah – ptica, poka staro pohištvo in duh našega očeta se tam sprehaja po žalostnih sobah. Poglej, kako jemlje knjigo z mize! Poglej, kako boža stol, na katerem je sedel! Poglej, kako stoji pred zidom in obrača strani na koledarju! Kateri dan je danes? Čigav dom je to? Kateri svet je to? Zapri že oči, ne glej, sestra, strašen dež se zliva na obraz tvojega brata, otrpel v grozi, strašen dež, premočan dež modrih udarcev z neba … Treba je, ali se spominjaš?, hoditi naokrog po prstih, ko oče spi. Abdulah Sidran Pesmi Sodobnost 2016 605 Tuja obzorja Zapis o deštvu Naj bo blaženo obdobje mojega poznega deštva! Kot mlad svetnik sem hodil po mestu: lahko sem pogledal v vsako žensko, kot da sem jaz tisti, ki jo ljubi. Pred obrazom malega svetnika so se dogajali čudeži: nenadoma je šinila toplota z neurejenega obraza deklice, ki se je tega jutri prebudila kot ženska! Božanski trepet se usipa po modrih obrazih prijateljic noči, ki ob zori izstopajo iz mračnih javnih hiš! V celem mestu ni bilo niti ene same grde ženske – ko si to zaželi nekdo, ki bo postal mladenič. Kajti lahko sem, kajti moral sem pogledati v obraz vsaki ženski tako, kot da sem jaz tisti, ki jo ljubi. Naj bo blaženo obdobje mojega poznega deštva! 606 Sodobnost 2016 Abdulah Sidran Pesmi Utopljenci Za Ivana K. Ničesar več ne morem dati ljudem. Izjokal sem oči. Hodim, polagam eno nogo pred drugo in na enak način mislim o tistem, ki je sam izbral svojo Uro. O tistem, ki se je zrušil z višine, o tistem, ki je dvignil roko. Odpiram hišna vrata, odpiram vrata krčme – in na enak način mislim na tistega, ki odhaja sam. Kako sploh razumeti skrivnost njegove moči? Ali je to moč, ki raste iz šibkosti? Prav tako kot tu, za mizo, od koder opazujem svet skozi steklo, popolnoma motno steklo, kot bi bil pod vodo. Tu so gibi počasnejši in zvoki vse hitrejši in bližji. Vstopil sem, da bi se znebil razuma in mere, toda vseeno: še vedno se mi zdi, da slišim njegov glas. Ali kliče, ali se samo odziva – ta vrv, ki se veže okrog vratu – kaj objema? Koga zapušča in komu se bliža? Pred čim beži in čemu hiti naproti? Ta glas sliši obraze, ki ga obdajajo, zabuhle kot obrazi tistih, ki jih potegnejo iz vode? Popolnoma gotovo je, da mu ne bomo sledili, kajti nas čakajo naši dnevi: dnevi mačka in dnevi pijače, brezplodna leta, obdobje brez prizadevnosti. Kozarec približam ustom: ne bom več pel o trpljenju, izjokal sem oči. Ne bom pel. Za sabo zapiram vrata, hodim, polagam nogo pred nogo, rahlo me zanaša – nanj mislim. Vzrok za eno, vzrok za drugo – mar ni to eno in isto? Le kje je ta kraj, s katerega se vse jasno in razločno vidi, kot se vidi njegov obraz, ki žarči bistvo samo? Gospa sejalka, le kje me bo doletelo, ko napoči čas? Sodobnost 2016 607 Pesmi Abdulah Sidran Kozma astrolog razlaga nebeška znamenja svojemu gospodarju, princu Evgenu Savojskemu Gospodar moj, čeprav s težkim srcem, ti moram vseeno priznati: dlje časa smo odsotni od doma, manj vem. Celo nebo je tu drugačno. Jasna mi je razporeditev zvezd, a je na tem kraju in ob tem času nekako čudežna. Tudi nebeška megla se ob somraku bliža zemlji drugače, vse se mi zdi čudno. Recimo, poglej tam gor: tista zvezda, ki trepeta, je vedno pomenila uspešen pohod, obilen plen in srečno vrnitev domov. In če sodim po njej, tudi zdaj ne bo nič drugače. Toda govori mi še nekaj drugega, česar prej ni govorila: Ne bo problem vstopiti v tisto mesto, a iz njega izstopiti – težko. Mogoče bi ga bilo pametneje samo takole opazovati s hriba in se mu ne približati. V zvezdah vidim to podobo: gori mesto, a v mestu gorijo tudi srca tvojih vojakov. Nekaj popolnoma nejasnega se dogaja. – A kaj jaz sploh blebetam? Mar nisem že rekel: dlje, kot sem odsoten z doma, manjše in manjše je moje znanje. Pa pojdimo, da vidimo tudi to čudo! 608 Sodobnost 2016 Abdulah Sidran Pesmi Browning 7,65. strelska vaja. Drhti Gavrilova roka Moj Bog, pa jaz še nisem pripravljen! Toliko sem vadil dušo, a vseeno: ves trepetam. Ves trepetam, čeprav vem: ubijal bom. Le koliko poskusnih strelov še, do tistega, ki bo zamrznil bobnič sveta? Pred mano drevo: na vse strani leti iverje in vonj smole se širi naokrog. Cvili oguljeno lubje bora, katerega dih in smrt čutim na čelu, medtem ko roka odskakuje v višino. Treba je globoko vdihniti zrak. Čeljusti me bolijo, postajajo otrple, tako dolgo že stiskam zobe. Odmeva topčiderski gozd, nabojnik se prazni in prazni se moja duša. Le zakaj se to učim? Tudi brez mene bi svet trajal enako dolgo in dvigovala bi se druga roka, da bi izpolnila isti namen. – Treba je streljati in na nič ne misliti. Naj ponovno vstopi krogla v telo bora, kot bi vstopala v maternico. Moj Bog, ali sem sploh kaj doživel in okusil na tem svetu? Tako lačen in tako sit sem, istočasno. Tako odločen in tako zlomljen. Bolno je to hrepenenje, a ko bom mrtev, vem, da bom dobesedno pokal od zdravja. Zdaj pa moram biti miren: trajalo bo kratko, kot puljenje zoba. Potem pa mi bo vse čisto vseeno, kajti vse bo drugače v podirajočem se svetu … V strahu so z drevesa prhnile ptice. Poljubljam vrelo revolversko cev in začuda sem popolnoma miren. Samo na jok mi gre. Strašno mi gre na jok. Sodobnost 2016 609 Pesmi Abdulah Sidran Noč pred strelom se Gavrilu blede v spanju Ta noč je neresnična, tiha kot pekel, ki ne obstaja. Svet, hiše in snovi so potopljeni v olje. Prava doba za neodločne: po prstih se je treba spustiti po preperelem stopnišču, z roko se je treba dotakniti tega zidu, tega olja, treba je reči: »Pojdiva, duša, po orožje! Kajti tako neresnična in preveč tiha je ta noč. Nikogar ni, ki bi nama rekel: Jutri te čaka groza! Jutri te čaka ljubezen! Lobanja se polni s strašno svetlobo. Pohitiva, duša, po orožje, da se prej ne razpoči od tega sijaja! Nekje v bližini so psice pravi in resničen ščit, nočne pletilje pletejo topel plašč, zate, vse zate, duša negotova! Samo pohitiva, da se prej ne razpoči kost, kajti dani se in znova bodo naš sluh ranili kriki z ulice in znova bomo dihali zrak, pomešan s koščki granat! Pohitiva, duša, po orožje, dokler se še ni zdanilo, dokler še ni umrl naš bog. Potem ne bova mogla niti s kom, niti komu, niti čemu govoriti. Ležala bova mrtva v temi, v olju, v letih, ki gluho in težko in topo legajo na pleča stoletja, kot ta neresnična noč lega na moja pleča, noč prepolna sijaja in klica: Pojdiva, duša, po orožje! 610 Sodobnost 2016 Abdulah Sidran Pesmi Ženska padale so granate padale bombe ena je padla tudi v najino sobo a on me ni niti objel vojna je veliko zlo, ki hodi vstopi v hišo, vstopi v dušo in vzame hišo in dušo in jaz sem potrebovala samo objem skrivala sem, kako jokam skrivala sem, kako sovražim skrivala sem pred otroki, da potrebujem ljubezen če bi me samo enkrat objel, bi zame vojna takoj minila zame bi minila groza, ki hodi, jemlje zemljo jemlje mesto, ugrablja hišo, razbija dušo tristo dni vojne, a on me ni niti pogledal tristo dni in tristo noči, vojna nima duše, niti nima oči predolgo sva skupaj in vem, da se ljubezen troši Sodobnost 2016 611 Pesmi Abdulah Sidran kot denar, kot spomini toda okrog so padale granate, a jaz sem potrebovala samo objem 612 Sodobnost 2016 Abdulah Sidran Pesmi Moška Tu si ni dalo nič narediti. Premaknem roko, da bi jo, prestrašeno, pobožal po laseh – zastoka, umakne se nazaj, trzne in zakriči. Le kaj je videla v mojih očeh? Bomba razstreli, ostrostrelska puška odere kožo, granata ubije – a vse to skupaj ni nič, kot neka že davno videna filmska podoba – kako samo ubija to: nemočno postajanje ob bolniku. Po uradnem spisku je za avtomobilskimi šipami tristo triinsedemdeset obrazov obupancev. (Tisti edini, bel kot suha kreda, je obraz moje nesrečnice.) Tristo triinsedemdeset ton strahu v enem dnevu odhaja iz mesta! Pod trdo pločevino ropotajo in stokajo težki motorji. Brni in prede vsenarodni jok, medtem ko konvoj zavija med Tehnično šolo in Holiday Innom. Moja roka je nepremičen kembelj, telo – na teme padla stenska ura. Znotraj še ena eksplozija mine in kot da se je zame vojna v trenutku končala. Sodobnost 2016 613 Pesmi Abdulah Sidran Vzela bo kost in meso Meni se nič več dobrega ne slabega ne more zgoditi. Preostalo mi je samo, da kot navaden vojak štejem dneve, z majhno razliko v pomenu in moči. Treba je to razumeti in končno mirno izgovoriti: prišla bo in s tem, ko bo vzela kost in mesto, bo vzela vse. A junij je mesec na svetu in murva cveti, pade dež in takoj preneha, naenkrat mine trenutek, od povsod se v višine dviguje ljubezen in zrak je prepoln peloda, v njem pa vre trpljenje samcev in nebo žari z ljubeznijo, kajti junij je mesec na svetu in murva zori. Prišla bo. Ko bo vzela kost in meso, bo vzela vse: svinčnik z grafitnim srcem, ki leži na mizi, pamet in dušo, sliko na steni – glasbo, od katere soba žari, solzo in strah in zrak, prepoln peloda. Potem: mrak, mrak, mrak, mrak, mrak, mrak. A junij je mesec na svetu. Dežuje in preneha deževati. Z ljubeznijo gori nebo in pisatelji si mažejo roke z indigom kot otroci z murvo. Zrak je prepoln peloda. V njem pa vre trpljenje samcev. Junij je mesec na svetu in murva zori. 614 Sodobnost 2016 Abdulah Sidran Pesmi Sarajlić se vrača v svoje mesto Tako minejo potovanja. Nekaj malega novih izkušenj in mnoštvo starih, potrjeno. Zdaj se ponovno bližam mestu. Kot da so vmes minila stoletja – trepetam. Na peronu seveda dež. Neizogiben kot vrnitev. Mesto svoje bližnje vedno pričaka na ta način. (Če bi bilo kako drugače, ga sploh ne bi prepoznali?!) In glej, iz solznih žlez so ličinke že zdrsnile mimo nosa. Le česa se veseli duša? Nikoli je ni božalo to mesto. So bili udarci, ki jih je zadajalo, samota, strašna in plodna, medtem ko sem si skušal v njem ustvariti dom, znamenja višjega smisla? V dežju me zdaj čaka moje mesto. V njem dom. V domu žena. V ženi pa umirjeno bije srce in spokojno diha najin srečni plod. Hodim, utrujen kot pes in prepoln svetlobe. Svetlobe. Prevedel Uroš Zupan Sodobnost 2016 615 Pesmi Abdulah Sidran