POEZIJA
Aleš Šteger
Ravnovesje luči
Ime
In potem
So se odprla usta
In voda,
Ki je zunaj časa
Nabrala svoje telo,
Je odtekla.
In res: Ni bilo časa. Ni bilo ljubezni.
In dejanja ognja So počivala v Rekah zemlje.
Toda prišlo je Ime.
Iz tišine je prišlo. 6	literatura
Tiho ime nad Trdo zemljo. Zapičeno
V
Ravnovesje luči. Gib.
Gib. Gib, ki se Oddrobi od celote In pade skozi Tehtnico rojstva; Gib, ki premisli Tehtnico rojstva Iz očesa
V slepoto.
Vreznina, ki raste Pred usti. Med mesom. In sen.
In potem Moč.
Moč, ki tipa Obraze, Ki jim jemlje smrt S smrtjo
V
Vodi.
Ni bilo časa. Ni bilo ljubezni. In bili smo ločeni, Da bi bili blizu.
In naše roke In naše oči In naša usta So počivala za Poezijo, ki bo Tik nad mano, Tik nad sabo, Tik, tik, Govorila Sama Sebe.
Ni bilo časa. Ni bilo ljubezni. Le jezik Brez imen.
Parzivalov sen
V tebi, moj duh, merim čas.
Avrelij Avguštin
Tedaj,
Tedaj se je v žilah Začelo drobiti trnje.
In vse,
In vse se je drobilo.
8 literatura
Kam se je drobilo?
V	zrcalo,
V	zrcalo se je drobilo. A hkrati je bila molitev. Vsemi svoj,
Iz mrtvih ust rojeni dih.
Katerih ust? Iz tujih,
Iz ničnih ust rojeni dih.
Vzemi ga, sedaj, ko smo Odprli vrtnici vse Veke
Vse? Da.
Izgubil si vse, Zato si tako blizu.
u
Kdo si?
Kdo si? Svetloba sem. Kdo si? Trta sem. Kdo si?
Vino sem. Gospod Me je raztočil v sode. Bil sem povsod In sedaj sem povsod; Le da sem bil vse, Sedaj sem pa vsemu Nikogaršnji vzrok. Torej si svetloba? Nisem, a sem v svetlobi. Trta?
Nisem, čeprav zemlja skozi mene Krvavi v grozde. Ko pijem vino, tebe pijem? Ne.
Nekdo hodi po Temni, hladni kleti In trka po letnicah Mojih obrazov.
10	l
i
teratura