List 58. Od stanovanj. Zdravo telo je najboljše blago. Stanovanje bi nas varovati moglo premenljivega vremena, mraza in vročine. Stanovanje je umetno podnebje z vsiroi svojimi nadlegami in dobrotami. Ono varuje, da nam veter, mokrota in druge vremenske okoljšine ne odvzamejo preveč gorkote. Ce pa truplo zgubi preveč gorkote, pa potrebuje tudi več živeža. Stanovanje je tedaj hranilnica gorkote človeške. Te lastnosti imajo stanovanja vsih živih stvari: mišja in lesičja luknja; mokro bibrovo stanovanje; votlo drevo, v kterem bivajo divje čebele, veverce in dleski; tičje gnjezdo na ozidji in po drevji; ali naj se ozremo na berlog tigra iu hiene, ali na pervotne bajte ogerskih ciganov, ali na Eskimotove luknje, zidane iz ledii in snega; na dim-nate šotore sibirskih ljudstev; ali naj pogledamo šotore Ircov, kterih stene so narejene iz 4—6 čevljev debele rušine, ali zračni šotor arabskih kočnikov, ali okrogle iz velbljudskih kož narejene koče Kurdov, spletene okrogle koče Avstraljcov, bambuzove kletke Javanov in Kitajcov; ali naj ozrimo se na hleve, ki so spavnice konjskih hlapcov in kravjih dekel, na zabuhle kletom podobne stanovanja naših delavcov, na smradljivč šolske sobe, na gostivnice, fa-brike, spavnice in na otročje izbe naših ;,izobražencov" ali na ktero si bodi stanovanje? povsod bomo najdli, da ona ni drazega, kakor umetno podnebje z vsimi svojimi dobrotami in nadlogami in da je hranilnica živalske gorkote. Stanovanje pa mora biti tudi zdravo, mora imeti zadosti gorkote, svitlobe in čistega zraka; saj še rastlina ne more živeti brez teh stvari. Zrak mora biti čist, se pravi, da ne sme biti v njem nikakoršnih škodljivih hlapov in gazov. Zrak je nekaj tako navadnega in vsakdanjega, da malokdaj kteremu pride na misel, iz kaj da vendar obstoji zrak, in vendar je zrak čudapoln sam na sebi in v potrebnosti svoji. Cisti zrak je mešanca kislica in gnjilca. Kislic je gaz, ki je kakor navadni zrak brez barve, brez duha in okusa. Sveča gori v njem veliko svitleje, pa tudi veliko poprej pogori, kakor v navadnem zraku. Živali dopejo v njem tudi veliko veseleje in hitreje, so v njem bolj žive, kakor v zraku; kri teče v njih bolj hitro, in ker žive v njem živali bolj hitro, poginejo tudi poprej. V čistim kislica bi življenje se steklo prehitro in bi kmalo ugasnilo, kakor berleča luč. Gojile je tudi gaz brez barve, duha in okusa; pa v njem ugasne vsaka goreča stvar in živali ne morejo v njem Bopsti. Žival vzame vsakikrat, kadar zasope, zraku nekaj kislica in ga v pijačah porabi. Brez kislica ne more živeti nobena žival. Pa da življenje se prehitro ne zrabi, je kislica pridjani gojile v razmeri za vse živali ravno pripravni. Ko bi bil v zraku sam kislic, bi bilo vsaktero življenje kratko in vsaka stvar bi tako hitro zgorela, da bi ne dosegli nikoli tega, zavolj česar smo jo zažgali. Gnjilc pa, ki sam na sebi ni strupen, pomanjša preveliko delavnost kisli- covo ravno toliko, kolikor je prav za nas ; kakor mi pomanjšamo preveliko moč dobrega vina z vodo, in tako njegovo moč zlajšamo, da okrepčava počasi naše telo. V zraku je pa vedno tudi več ali manj ogeljne kisline in vodenega hlapa. Ogeljna kislina je gaz, ki je kakor zrak brez barve, pa ima malo lahnega duha in kislega okusa. Goreče stvari vgasuejo in živali ne morejo sopsti v nji. Ona je pol težji, kakor zrak in jo zavolj tega lahko prelijemo iz posode v posodo kakor vodo. Ogeljna kislina je potrebna rastlinam, pa živalim je škodljiva; zato je je tako malo v zraku, da je ne čutimo. Kjer se je pa več nakupiči, tam je zrak nezdrav. Človek jemlje kislic v se, in sope iz sebe ogeljno kislino; če se tedaj dolgo časa zaderžuje on v zaperti sobi, mora počasi ves kislic porabiti in na njegovo mesto stopi ogeljna kislina, ktera je pa prebivavcu sobe strupena. Tissot pravi: ,5Kdor zrak svoje sobe ne ponavlja, živi v nesnagi prejšne-ga dne." Kdo bi se ne vstrašil, ko bi mu kdo velel, na kupu gnoja napraviti svojo delavnico, aHna gnoji spati? Pa vendar mfcli veliko ljudi, da še bolj nezdrave stvari lahko prenašajo. Izpuhtenje gnoja na zraku škoduje veliko manj, kakor pa bivanje v slabo izzračenih sobah, kakor so večidel vse stanovanja. Kdor ima pamet in um, naj nikoli ne terpi, da bi v njegovem stanovanji smerdelo ali bilo kako drugo zoa-minje slabega zraka. Naj čistejši bi naj pa bil zrak po šolah, delavšuicah, spavnicah in otročjih izbah in obče tam, kjer se ljudje dolgo zaderžujejo. Gorkota v sobi ne sme biti prevelika, kakor je po kmetih post. navada, kjer tudi poleti kurijo v peč. Gorkota naj ne bo nikoli večji, kakor 14°—16° R. (Dal. si.) 234 Od stanovanj. (Dalje.) Tudi sviti oba je velike vrednosti za človeško življenje. Le poglejte jetnike, ki so več let bili zaperti v tam-nih k letih, kako ho bledi. Saj še rastlina ne more živeti brez svitlobe. Kalovi podzemeljc v kleti so bledi in rastejo proti okna, kjer sije žarek solnčni, po ktcrem hrepene, in kteri jim da zdravo zeleno barvo, kakor daje svitloba tudi človeku rudeče lica. Ne zapirajte otrok v tamne sobe, ne obsodite jih k počasni rasti, k velemu življenju; ne zatirajte vsakega dušnega in telesnega razvitja že v kalu, ampak dajajte jim svitlobe čistega zraka in pustite jih, veselo gibati se in skakati. Ne mislite, matere, da je tisti otrok priden, ki celi dan čepi tiho v kakem kotu in vam nikoli ne dela nadloge, k večjim, da vas serpo pogleda. Verjemite raji, da je bolan. Neposajen otrok je zdrav in mati naj ga bo vesela. Otrok mora rasti, tedaj se morajo vžite stvari bolj hitro spreminovati v telesne dele, kakor se ti porabljajo. Da se pa to doseže, mora otrok se gibati in skakati. Torej mu nikar ne branite veseliti se; saj mu je neobhodno potrebno. Kteremu je znano, da so zrak, svitloba in gorkota potrebni v življenje, naj ne bo zadovoljin samo to vediti, ampak vednost naj se mu spremeni v djanje. Naj pomede pred svojo hišo, potem naj pa podučuje sosede z besedo in dja-njem. Naravoslovje uči vsacega, ki ima oči in ušesa, da je nenaravno biti pri miru brez pečanja za stvari, ki nas obdajajo, in da je tedaj zoper dolžnost, um, človeško čast in zoper čednost. V truplu se preminjajo veduo stvari, kar mu deli moč; kdor jo rabi, se vadi jo rabiti in bo vedno močneji. Ni je etvarice na svetu, ki bi se ne pečala za dogodbe svetnega gospodarstva. Ali hoče človek sam to delati? ali misli, da sme sam on brez kazni ravnati zoper večne naravne postave? Vsak naj skuša svoje stanovanje zboljšati; saj bo veliko najdel, kar čaka poprave; — samo železna srajca navade mora poprej proč! Dr. K. Reclam pravi: »Ker stvarnik za volj nekoliko stvari gotovo ne bo spremenil večnih naravnih postav, bi bilo pa naj umniše, da bi ozirali se ljudje s svojimi malimi nagnjenji malo ua naravne postave." Ali ima Lichtenberg prav aii ne, ki pravi: „ Veliko se govori od izobraženja in želi se več svitlobe. Moj Bog, kaj pomaga vsa svitloba, če pa ljudje nimajo oči, ali pa če jih imajo, jih pa nalaš zatisuejo!" Ta mož je tudi rekel: „Stauujcmo na germadah, ki imajo duri in oknja.a Skorej sto let je preteklo, pa je še vedno ravno taka. Kaj nam hasni napredovanje v naravo-slovskih vednostih, če jih ne vpeljemo djansko v vsakdanje življenje. Okorni kmet ima večidel nečedno hišo. Pa je vendar to dobro na kmetih, da so ljudje skoraj celi dan pod milim nebom ali saj zunaj hiše v čistem zraku. Poglejte jih pa tudi, kako so čversti in zdravi! kaka je pa pri delavcih! Ne boš ga kTnalo vidil veselega obraza, ampak večidel upadle lica, česar ni vzrok le slab živež in slaba izreja, ampak največ nezdravo stauovauje. Žarek solnčni, ki sije opoldne kake pol ure v izbico ši-vankaice, ki stanuje na dvorišu v majhini sobici, gotovo ji ne more zadostiti, ampak le obuditi ji željo po boljem; on tudi ne zlajša dela trudnim očem in ne more razveseliti revne, ki dela krasne obleke, ktere bodo nosile srečneje hčere človeškega rodii na plesiših, ko ona si komaj zasluži pičli vsakdanji kruhek, akoravno tiči pri delu do poznega večera. Pa vendar ji je una žena, ki stanuje pod njo, še za ta solnčni žarek uevošljiva, ker v nje izbico še ta ne seže ! Al: zamore biti ljudstvo, ki stanuje v tacih berlogih, čversto in umno? Ne more je imeti nikakorsue terdne volje. Pri naj večji pridnosti in stradanji se vendar ne bo moglo rešiti revnišnic. Poslušajmo dr. K. Reclam a: »Spomnil se bom vedno s trepetom, ko sim obiskal bil pred nekaj leti neke ledene zimske noči bolnika. Bila je majhna izbica, v ktero me je peljala žena, ktere bolan otrok je potreboval pomoči. Pri slabem berlenji lampice so se bli-sketale stene od sreža; na pol razbita peč se je bolj kadila, kakor je grela. Sobica je imela le eno okno, in še to je imelo pol papirnatih šip, in je le malo branilo mrazu v sobo. Na eni strani pri steni je spal mož s trojimi otroci skerčen na slami, odet s posteljnimi kosci in s cunjami starega plajša. Na drugi strani sobe je stala ena postelja. Med posteljo in med spavajočimi je stala miza, stol in skrinja, ki je nadomestovala počivalnico. Na njo se je vsedla žena z nekako ponosnostjo in mi velela, se vsesti na sami stol, in jela mi je pripovedovati v lepem jeziku od začetka bolezni. Ti ljudje so imeli njega dni bolje čase, pa zdaj je bila ta luknja njih vse. Bolna, kakih 16 let stara deklica je imela škerlatnico (Scharlachfieber) in se mešala. Ko sem kožo nje rok pregledoval, mi ni bilo treba ji rokave zavihati, ker skoz njih luknje se je vidiia rudeča koža, na kteri se je zavolj potu deržalo perje iz stergane odeje." In vendar je bila ta družina še toliko srečna, daje saj svojo sobico imela. Saj je veliko diužin, ki se te nimajo. Kjer je veliko delavcov, kakor post. žebljarjev, stanuje skorej v vsacem kotu marsiktere sobe druga družina. Pomislimo, kako mora tu biti! kakošen mora biti zrak zavolj mno-goverstnega izpuhtenja otrok, jedil in nečednosti! Kaka nemogočost varovati se nadležnih živalic! Kaka vedna priložnost kregati se? kako mora biti, če kdo izmed njih zboli — če je v berlogu nadloge še celo porodnica! Kako bi bilo mogoče v tacih okoljšinah družinsko življenje! Kako bi se mogla ohraniti čednost pri tacem skupnem življenji! Ali je čudo, da vsaka epedemija v teh berlogih strašno razsaja! (Kon. si.) List 60. Od stanovanj. (Dalje in konec.) Premožni ljudje poznajo premalo stan revnega ljudstva in se čudijo, kako da se delavci udajo pijanosti iu da dušno ohrome. Saj ni mogoče, da bi se obderžali krepki in terdui. Naj bo človek se tako neobčutljiv, pa če ga vedno le nelepe io nečedne stvari obdajajo, mora vendar črnem in s svojo osodo nezadovoljen postati. Ker je pa tudi prepričan, da se ne bo mogel nikakor rešiti teh nadlog, mora vsak, naj bo še tako terden, omahniti iu nazadnje počasi zabresti v stan, kjer mu je težko pomagati. Pa pri tem ne terpi le sam revež škode, ampak cela der-žava. Škoda je večja, kakor marsikdo misli. Delavec strada in se trudi, da bi imel s čem pokriti svoje telo; pa v mokrih in zatuhlih sobah, ki ko poleti vroče, kakor da bi imele železue stene, pozimi pa so ledeuice, mu strohni hišno orodje in obleka. V tamnih sobah, kletim podobnih, je zrak zatohel, in če ga hočejo ponoviti, pride spet le smerdljiv iz dvoriša. Koliko bolezin ne vzrokuje vse to! Otroci so že perve svoje dni bolehni, veli in „škrofeljnasti"; stari so melanholični, pobiti, in se bojujejo vedno s kašljem in nahodom. Kolika nadloga! Kolika nesreča posameznega, kterega zdravje in delavne roke so mu vse njegovo bogastvo, če jih pa rabiti ne more! Kolika zguba narodnega blaga za der-žavo! — To velja uaj bolj od delavcev po fabrikah, od kovačev, in obče od rokodelcev, ki celi božji dau ne pridejo na zdravi zrak. Henry Roberta pravi: ^Ljudstvo, ki je vedno podver-ženo nečednosti obleke, zraka iu lastuega telesa, ohromi na duši in na telesu; ne more se ustavljati ne boleznim, ne skušnjavam k hudodelstvu in pregreham. Sodbe in ječe jih dobijo, kar jih zgubi dežela braniteljev in delavcov." Take važno-ti so stanovanja, ki jih večidel vsi le malo čislamo. Tu je priložnost za vsacega, kteremu je na sercu blagor ljudstva. Tu se spozna prava pobožnost, ki se skaže lepše, kakor če skerbi za blagor ptujcov, svoje ljudstvo pa puša v uemar. Tu moramo varovati lilije, da se ne oblete, vijolice, da jih kdo ne pohodi, hraste, da jih veter ne podere, da bi se posušili, ljudi, da ne obupajo. Naj pomaga, kdor more vsak po svoje, da se bo ljudstvo vadilo snažnosti! — Rokodelec ali fabrišk delavec, ki terdo dela celi teden, si hoče saj v nedeljo napraviti vesel dan. Pa kam gre? Namesto da bi po opravljeni službi božji peljal družino na zrak v prosto naravo, pa gre v pivnico, kjer velikokrat pusti ves zaslužek tedna. Ali mu smemo zameriti, če si želi saj za nekoliko časa spomin na svoj revni stan v vinu utopiti? Saj si ne more žalostnega spomina drugači izbiti iz glave. Pa kake so gostivnice! Kade se od tobaka, da se ne vidi dva palca daleč. Starši jemljejo sabo tudi otroke, ki ne so-pejo samo nezdravi zrak v se, ampak tadi ne slišijo in ne vidijo nič lepega. Kaj more biti iz tako izrejenih otrok, kte-rih duha boljše strune ni nihče obudil? Oglejmo se pa na mladost, ktera je sicer v zdravem zraku proste narave na deželi se zredila, pa ktero je osoda obsodila v šolo hoditi, — hočem reči, pri samicah stanovati. Malega učenčika pripeljejo oče v mento in išejo jhu pripravnega stanovanja, to se pravi — stanovanja, ki je dober kup. Pa po kopo se ravna blago. Kakor „areukova jih natlači gospodinja dečkov v svojo sobo. Učenček, kteremu je v ječi dolgi čas po svojem domu, prosi gospodinjo spustiti ga ven, da se bo malo preletal. Pa kakor koklja ne spusti ženica nobene svoje ovčice spod svojega ljubeznivega krila. Mladina je obsojena vedno v tesno natlačeni, smerd-ljivi sobi biti. Včasih pride kakemu večjemu učencu na misel, okno odpreti; pa gospodinja mu tega ne pusti, ker skoz okno gre gorkota, in derva so drage. Tedaj po tacih stanovanjih ni nikoli čistega zraka. ,.Pa saj učenec ni vedno doma, saj gre v cerkev, gre v šolo!" Kaj je mar v šoli drugače? Zadosti je, da je rekel neki šolski poveljnik: „V šoli mora vedno smerdeti !" — S tem je vse rečeno. — Ravno tiste leta tedaj, ko bi se mogel mladeneč, na kterega stavijo stariši vse svoje upanje, razvijati na duši in na telesu, mora živeti vedno v spridenem zraku. Iz spri-dene moke pa ni dober kruh. v Čedni in gorki zrak je potreben neobhodno, tedaj bi se pri šolah, v kterih biva blagor ali pa nadloga dežele, ne smelo gledati na to in uno, ko je za marsikaj druzega denarja dovolj. Najprej skerbimo za potrebno, potem pa za prijetno! Pa ozrimo se spet nazaj k dr. K. Reclamu, ki nas je vodil skorej celo pot. On govori: ;,Vzrok tega je brezkončna nevednost v naravoznau-stveuih rečeh, ki se tudi nahaja pogosto pri tako imenovanih ^izobražencih". Pa tudi naravoznanstveno izobraženi sami so veliko tega krivi." Glas samca se zgubi, kakor dim tmodke, ki sim ga zdaj le iz ust spustil! ^Glasovi učnikov visocih šol se pogubijo že pri zeleni mizi. Je pa tudi veliko učnikov, ki jih je sram pečati se z rečmi občne važnosti — saj ne vidijo dalje kot do štirih sten svoje sobe". Naravoslovstvo naj ne bo mertva vednost, ampak po-terduje naj se djansko med ljudstvom. Pa saj se ljudstvo ne poprime nobene stvarice, če ga ne primoramo po sili. Naravoznanstva cilj je resnica. Temu bližati se, svojo na videz izobraženost spremeniti v pravo izobraženost, pa ni boljega pripomočka, kakor nasloniti se na naravo; in marljivo ravnati po nje poveljih in po ukih, ki nam jih daje nji posvečena vednost. Vrednost teh ukov za djansko življenje pa dokazati ni boljšega izgleda kot so stanovanja naše. Tušek.