Tomaž Šalamun
Črni labod
Delati otroka
Vsi ščepci in mokri obrati slona ne položijo. Solnata si in rujava, zmatrana. Greda te ne plaši.
Divjačina plapola z ruto, pa kaj! Glavno, da mi ležiš na levi strani. Na desni strani ležijo moški. Konji so
upehani. Iz mesa, iz vidre, iz opice, iz kuloaija, kantilena se ti kadi iz glave. Ste mi Boga napele na
svoje ritke? Presenečenje. Celibat pada. Tu, v tem trenutku, ko pišem, čutim, celibat pada. Marija
sama masira srce. V bistvu se ti prijatelj vedno poroči z žensko. Kako ga loviti iz vodnjaka? Cerkvi
je to prilagajanje trajalo dva tisoč let. Samo, ko lahko natančno zaupaš in čutiš v soku in
ljubezni, da ne bo regulacije, lahko ta prag znižaš. Zmlaskaš. Podreš. Popiješ Boga.
Ivanu, o dedu
Duša se lahko pretrga z vsemi temi obrati. Pljuča so silovita peč, ki v njej ritajo zlati konji. Živalice! Mir! Ne zbuditi vseh! Ne me razpasti! Telo gre kot ogrodje, zrušijo ga, ko je parnik splavljen in šampanjec razsekan. Rebra, to so kopita Pegazov, štrlijo ven. Ne morem tako hitro nazaj šivati lukenj! Konjički! Tudi jaz sem! Ne postati spomeniki! Tudi vi rabite žive oči, ne samo vzemirjenosti, pen, hlastnosti. Zmleli smo se. Diham kot visoka neregulirana peč, ki so jo tri generacije Guličev gradile po Indiji, Ameriki in Evropi. Tak sem kot stric Gvido, (Gvidon Gulič, 1886-1984), ki je napisal dvajset knjig, vse o turbinah. Koža je moje lito železo.
Kreta
Vsi čopiči so telesni. Škatle so rjave in barvaste. Pluta pluje. Koža diha. Morje da srce. Kot Kreta sem, ki jo je žalil balkon. Isti zid. Se je gladina zvišala? Je Mediteran moije? Je šlo do Rimbaudove koče na Cipru? Vila je. Sam jo je dal zgraditi.
Vihtel bič nad posli (hlapec), že ga je mlaskala Afrika. Zakaj dvigujemo čaše, zakaj ne dvigujemo krogel? Zlatih krogel, ki bi nam utrdile bicepse? Zakaj to počenjaš vse sam, v fruttierah? Samo fruttiera je prerezana krogla. Velik del, sedem osmin, plava nad našimi glavami in nam prodira v bicepse. Sin bo bas.
Ikona
Erekcija pri obešenem je dokumentirana. Jedel sem Leline kolačke, ko smo gledali Furo dels Baus. Moro je žical. Ne delim
kolačkov. Preskrbljen sem. Prej sem
se šalil. Umrl bom slaven in bogat, samo zdaj je
kritično. Soline so opustele.
Ribič je zaklenjen. Psi lajajo. Oseka je strašna in mastna, siva s polži. Gospa z oljčno vejico se je prepotila. Kdo pride ven
v pižami? Kdo pride ven v pižami? Samo roko si tako polagal, da bi dražil. Mraz je v Dajli. Milan je bil ljubosumen in vroč.
On je metal konfete. Natančno pozvonil. Se spomniš? Rekel sem: Milan je. In sva stavila. Ti pozabljaš. Nadarjen si, da se ti splahnejo
oči. Kamen je teža. Ko čofne v sivo težko blato, nekaj časa gaga. Potem pride plima. Voda ga potopi. Lucca v Benetkah na heroinu
literatura	11
je legel na tlak, ko je bil še goreč. Z nečim je treba začeti. Trebuh galeba je dober, čeprav me je kompromitiral pred Živo.
Hart Crane, Cranium, potnica
Oranžno plane v redki zrak. Nakaplja se. Okno se še enkrat prežge v največji slasti. Ledene sveče se
razkapljajo z modrim. Kot šah tel te čutim, gospa. Plala si kot medeno jabolko. Obrisala ton, če ni bil
dovolj slišen. Čakal. Čakala. Svet je tvoj. Ko se odpirajo in zapirajo okna, uravnavam dotok zraka. Tolmunu krepiš
hlad. V gejziru postajaš topla in vroča. To pot te ne bom mogel izbruhati, doslej poražena. Čas je podplat, ki
se porabi in strga. Krokiji so peš za nakane. Klobuk je plin. Kranj ve oblast. Mušica na duplu očesa, ko s prstom
preskušaš rob, če je kaj otopelo. Žito je poskakalo na vagone boksita. Ni moglo noter. Zapečateni so bili.
Cvet
Ljudje smo. Roža in rana. Cvet. Zgosti pomlad tudi zame.