59 623 Boj klerikalizmu. Od časov reformacije ni videla Ev¬ ropa tako mogočnega versko-političnega gibanja, kakor je nastalo v naših časih. V. središču tega gibanja stoji katoliška cerkev, toda nastalo gibanje ni izšlo iz cerkve, nastalo je proti njej in ka¬ toliška cerkev se mu upira z vsemi silami. Smoter vsemu temu velikemu gibanju je v prvi vrsti uničenje klerikalizma, to je, uničenje vseh tistih prizadevanj, ki me¬ rijo na popolno in neomejeno go- spodstvo katoliške cerkve tako v duševnih, kakor v političnih za¬ devah. Na jedni strani se hoče to doseči z odpadom od katoliške cerkve in je »Proč od Rima« bojni klic te struje, na drugi strani pa se hoče to doseči potom reform v katolicizmu. To gibanje za času primerne re¬ forme v katoliški cerkvi je staro dobrih deset let. Prišlo je iz Amerike in 2 našlo mogočen odmev v Franciji in v Nem¬ čiji, pa tudi pri nas v Avstriji. Tu se je prvi oglasil znani bogoslovec profesor dr. Scheicher ter seveda le jako previdno in bojazljivo opozarjal, da so potrebne re¬ forme pri glavi in pri udih katoliške cer¬ kve. Za njim se je oglasil prelat E h r h a r d, profesor bogoslovja na dunajskem vseuči¬ lišču, s svojo senzacionalno knjigo »Kato¬ licizem in XX. stoletje«, o kateri smo spregovorili že v svojem članku o pape¬ ževem jubileju, torej dosti prej, kakor ka¬ terikoli drugi list. Ehrhard je šel dosti dalje kakor Scheicher, razkril je, sicer v mili in previdni obliki, različne nedostatke katoliške cerkve in resno svaril merodajne kroge, naj krenejo na drugo pot, sicer mora katoliška cerkevpropasti. Sedaj pa se je oglasil še drug mož in njegov klic po reformi katoliške cerkev je vplival kakor bi bil kdo vrgel bombo med cerkvene vladarje. Ta mož je profesor cerkvenega prava na vseučilišču v Inomostu, dr. L ud o vik Wahrmund, in je zaveden, veren ter zvest katoličan. 3 Plamteči njegov klic na boj zoper kul¬ turno sovražnost cerkve, zoper politični in verski fanatizem, zoper sleparsko, nasilno, ovaduško, lažipatriotično postopanje »kato¬ liških« strank, je obudil senzacijo v vsi Ev¬ ropi ter strah in brezmejno jezo med kle¬ rikalci, ki so hiteli s posebno interpelacijo denuncirati neustrašnega moža v dunaj¬ skem parlamentu in klicati policijo na pomoč. Wahrmundov govor je na vsak način zgodovinsko pomembna dogodba. S tako prepričevalno silo še ni bil od ka¬ toliške strani ožigosan klerikalizem, celo ne v naši državi. Za nas Slovence je ta. govor ravno tako zanimiv, kakor za tirol¬ ske Nemce, katerim je bil namenjen. Vse, kar pobijamo mi, ki nas razglašajo kot brezverce in Kristusove so¬ vražnike, to pobija tudi verni ka¬ toličan Wahrmund; vse, kar za¬ htevamo mi, tozahtevatudiWahr- m u n d. Povod k tej znameniti Wahrmundovi izjavi je dala slovesnost, ki se je vršila 4 pred nekaj časa v Briksenu v proslavo 6001etnice, kar je po svojem prepričanju popolnoma brezverni papež Bonifacij VIII. izdal bullo »Unam sanctam«, v kateri je formuliral in uveljavil načelo, da izhaja vsa duhovska in posvetna oblast od pa peža, da je papež neomejeni vladar vsega sveta. Iz tega načela se je razvil ultra- montanizem ali klerikalizem, ki hrepeni po neomejenem gospodstvu; iz tega.na¬ čela izhajajo tudi vsa posvetna prizade vanja slovenske duhovščine, proti katerim vodimo naš boj. Slovenski boj zoper kle¬ rikalizem je boj za osvobojenje naroda slovenskega od duhovniškega gospodstva, boj za osvobojenje iz duševne in politične sužnosti. Tudi na rečeni slavnosti v Briksenu se je proslavljalo to načelo in iz tega je nastala kontroverza, v katero je prof. dr. VVahrmund posegel s svojim znamenitim govorom. Nam se zdi ta govor tako važen, da hočemo iz njega posneti najvažnejše točke. 5 - Začel je prof. Wahrmund svoja izva¬ janja s tem, da je konstatiral Razgrni* v katoliški cerkvi: katolicizem se je razdelil na dve strup, na napredno in na konservativno, kar je neizogibna po¬ sledica kulturnega razvoja v zadnjih sto¬ letjih, razvoja, s katerim katoliška cerkev ni mogla držati koraka. Dunajski bogo¬ slovec prof. Ehrhard je popolnoma pravilno označil sad tega razvoja: »Končno raz¬ bitje soglasja med vero in pametjo, naravo in razodetjem, religijo in kulturo in stvaritev pozitivnega na¬ sprotja med zgodovinskim in cerkvenim krščanstvom ter med verskimi potrebami zapadnih narodov«. To nasprotje čuti vsak omikani, samostojno misleči katoličan in povsod se hrepeni po sredstvih, da bi se premostilo nesrečno nasprotje med cer¬ kvijo in med svetom. Sredstva, ki jih na¬ svetujejo z napredne strani, se dajo lahko označiti. Vsa merijo na to, da bi se cerkev prilagodila duševnemu in kul- — 6 — turnemu stanju sedanje dobe. Te smeri ne zastopajo samo posvetnjaki, ampak ta smer ima za prvoborilce visoko izobražene duhovnike, bogoslovce in vseučiliške profesorje, kakor so: S c h e 11 Fr. K s. Kr aus in omenjeni Ehrhard. Zmagovanje nasiistva. Toda — kolikor imen, toliko mu¬ čenikov prepričanja. Znana je usoda prof. Schella, ki je katolicizem slavil kot načelo napredka, a je bil iz Rima prisiljen, daje vse preklical, kar je pisal, in o ravnokar umrlem Krausu se čuje, da se hoče jedno zadnjih njego¬ vih del še po njegovi smrti posta¬ viti na indeks. In kar se tiče Ehrharda, je njegova knjiga »Katolicizem in XX. stoletje« le z veliko težavo dobilo odobrenje prizanes¬ ljivega cerkvenega cenzorja, ali klerikalno časopisje se je takoj odločno oglasilo proti njemu. Konservativna stranka ostaja neiz¬ prosno in nepremakljivo na starodavnem 7 stališču, da je katoličan dolžan biti nezmotljivi avtoriteti cerkve brezpogojno pokoren in od tega se ne dela odvisen samo blagor duš, ampak tudi blagor države. Ni treba praviti, na kateri strani je večja duševna zmožnost. Kar pa manjka konservativni stranki na duševni sposobnosti, to nadomešča s pozitivno močjo in z n aj br e z o b z ir n ej š im terorizmom. S tako stranko imamo opraviti na Tirolskem, in kdor opazuje njeno delovanje, ta mora uvaževati silno srditost v obstoječih nasprotjih in na¬ raščajoče odpadanje odkatoliške vere, obžalovati pa mora zaslepljenost konservativnih voditeljev, ker prav ti so tisti, ki cerkev uničujejo. To povem naravnost in hočem to tudi do¬ kazati. Kmetska vera. iSH-Davno, davno je katoliška cerkev že izgubila vpliv na izobražene sloje človeške družbe, na duševno vo¬ dilne kroge. Samo izraziti verski indi- ferentizem naše dobe drži te kroge, ki nočejo vzbujati pozornosti, v popolnoma rahli, samo zunanji zvezi s pripo- dedovanim katolicizmom. Ta indi¬ ferentnem sili od zgoraj bolj in bolj v srednje sloje, mej tem ko radikalni so¬ cializem od spodaj uničuje ne samo temelje katoliške cerkve, ampak sploh krščanskega naziranja. Od tod prihaja, da se konservativno katoličan- stvo vedno bolj oklepa malega meščanstva in kmeta — ki sta naj- konservativnejša dela človeške družbe — da je katoiičanstvo na potu, po¬ stati kmetska vena, kakor v starih časih propadajoče poganstvo. Od tod tudi prihaja, da bo v planinskih deželah boj najdalje trajal, ker so se kmetje v hri¬ bih vedno najvztrajnejše držali starih uredeb. Dejstvo, da se katoličanstvo vedno bolj oklepa malih meščanov in kmetov, vpliva na cerkev duševno slabo. Vsled tega, da so klerikalci vezani na izključno občevanje z ljudmi najnižje omike in se navadijo, vladati jih z naj- okornejšimi sredstvi, pozabljajo popol¬ noma, da je to slučaj, za kateri ne velja pregovor »množina mora odločiti«, pozab¬ ljajo, da je še druga vrsta ljudi, pri ka¬ terih s starimi domačimi zdravili ni ni¬ česar opraviti. Ako pridejo s takimi ljudmi v dotiko, jih spravi pasivni odpor iz ravnotežja. Zavest lastne onemog¬ losti provzroča tiste divje iz¬ bruhe srda na ta »brezverski svet“. Kdor hoče versko mlačnost sedanjega časa odpraviti s pro¬ cesijami cerkvenih bratovščin ali z rožnovenškimi pobožnostmi starih bab, ta se samo smeši. Kdor pa razsaja in bruha ogenj, ker se, kakor naravno, ta njegova pričakovanja niso izpolnila, ješedostibolj smešen. Najbolj smešen pa je, kdor meni, da je duha prosvete in kulturelnega napredka možno s surovo silo pobiti. Taki voditelji od- tujajo katoliški cerkvi tudi zadnji ostanek ič duševno količkaj vrednih pristašev in silijo samostojne n a tur e v o d p a d, taki voditeji diskreditirajo katoli¬ ško cerkev v očeh vsega izobra¬ ženega sveta in prouzroče po¬ časi ali neizogibno popolni pogin katoliške cerkve. V nadaljevanju svojih izvajanj je rekel profesor dr. Wahrmund: Absolutni vladar. Težko je, katoliško - konservativno stranko bolje označiti, kakor je to storil katoliški bogoslovec Ehrhard, rekši: časih se res kaže, da je cerkveni centra¬ lizem na potu, premeniti se v cerkveni absolutizem v najhujšem pomenu te besede. Program te stranke je bil oznanjen v Briksenu in je najbolje izražen v bese dah: »Papež je naj višji zakono¬ dajalec na svetu, za nas sta njegova beseda in njegov migljaj toliko mero- dajnejša, ker smo se postavili pod njegovo vodstvo. On je najvišji sodnik, čegar sodbi se vsi pokorimo.« 11 Gospoda! V teh stavkih se rimski škof v letu 1902 predstavlja kot naj- višji, po nobeni človeški avtori¬ teti omejeni vladar, kot absolutni despot vsega sveta! Nikdar se nista duševna ome¬ jenost in slepi fanatizem po¬ vzpela do gorostasnejše laži, kakor je ta. Ne bom se oziral na smešnost te trditve, ki izhaja iz dejstva, da živi na zemlji kakih 1500 milijonov ljudij, od teh je pa samo kakih 223milijonov rimskih katoličanov in da tudi to število le malo pomeni, ker je prav velik del teh le po imenu kato¬ liški. Kmetskemu agitatorju se nevednost lahko odpusti. Tu pa se gre za demon¬ strativno preziranje vsega katoliškega sveta, za trditev, da »zunaj cerkve ni sveta«, za očitno pripoznanje ti¬ stega verskega fanatizma, tiste strahovite nestrpnosti, ki j o j e katoliška cerkev kot nesrečno 12 dedščino židovske matere ohra¬ nila ariškim narodom na zapadu, katerim sta bila prej fanatizem in nestrpnost popolnoma nepo¬ znana. Papež in cesar. Ako bi ne imeli zgodovine, bi bilo oprostljivo, če bi kdo ne razumel smisla navedenega izreka. Toda dogodbe pre¬ teklosti nas uče, kakšen je pomen tega izreka. Ravno to je namreč pred 600 leti trdil papež Bonifacij VIIL v svoji bulli »Unam sanctam« iz 1. 1302. 8 tega sta¬ lišča se je posvetno cesarstvo de¬ gradiralo kot fevd, ki ga je papež podelil, cesar pa se je degradiral za papeževega hlapca. S tega stališča je rimski škof kralje nastavljal in odstavljal, napovedoval vojne in sklepal mir ter podarjal dežele in morja. S tega stališča je rimski škof posegal v domače življenje narodov, delal prepir mej ženo in možem, puntal sinove proti očetom, tla¬ čil s kruto roko vsako samo- 13 stojno gibanje človeškega duha in divje obupanje zatiranega člo¬ veštva zadušil v krvi verskih bojev. S tega stališča je papež celo po¬ segal čez meje našega sveta, ukazoval zakonom narave, ukazoval, da se mora solnce premikati, ter preganjal z indeksom in z inkvizicijo vse, katere je pravo znanstveno raziskavanje privedlo do spoznavanj, ki niso popol¬ noma soglašali z dogmami katoliške cerkve. To vse so zgodovinske stvari, ki se morejo pravično soditi, samo če se upo¬ števajo vse tačasne razmere. Mej tem se je izvršila globoko segajoča prememba v mišljenju, ali ta prememba se je izvršila brez pomoči katoliške cerkve, da, celo proti nji in ne pomeni pravzaprav dru- zega nič, kakor osvobojenje zapad- nega sveta od papeške vsemo¬ gočnosti. A koliko duševnega dela, koliko bojev, koliko žrtev je to veljalo, kako neizmerne nesreče so bile po¬ sledica, čez koliko grobov pogumnih, ple- 14 menitih neusmiljeno uničenih eksistenc je morala iti zgodovina notri do naših dni! Sest stoletij je minolo, kar je bila izdana bulla »Unam sanctam«, a minola so samo za ostali svet, niso pa minola za konservativno katoliško stranko. Iz tega se vidi, kaj je to katoličanstvo v resnici. Proglašen je bil z raznih stranij zdaj kot princip napredovanja, zdaj kot princip na¬ zadovanja, pa ni ne jedno ne drugo, nego je princip o k amenelosti, princip absolutne nepremičnosti. Omikani svet bi to lahko mirno preziral, ako bi ta smer ne nastopala v naši deželi in v naši državi z najpredrznejšimi zahtevami. Papež in Avstrija. Nečem govoriti o tem, da hoče ka¬ tolicizem veljati kot jedino izveliče- valni, nego da hoče veljati tudi kot jedi na zaslomba države in pre¬ stola in da denuncira vsako svo¬ bodno versko umevanje kot državi nevarno. 16 - Ravno tista stranka, ki hoče državi vzeti vsako samostojnost, ki hoče vla¬ darja po slavnih zgodovinskih izgledih napraviti za orodjebrezlastnevolje v papeževih rokah in vse sodbe in odredbe državnih oblaste v podvreči višjemu apelacijskemu tribunalu, ravno ta stranka hoče biti opora prestola in državo ohra¬ njujoča. In ta izvrstna misel o katoliški in avstrijski vzajemnosti! To znači: združenje avstrijskih narodov pod papeško nadvlado. Ali veste, kaj bi to pomenilo? Česar se ljubljenemu in občečislanemu cesarju ni posrečilo, to se mora posrečiti papežu! Vsegamo* gočni papež je pravi gospodar Avstrije, cesar pa sme kot pa¬ pežev uradnik še nadalje oprav¬ ljati svojo službo. Taka je katoliško- konservativna opora prestola. Ko bi ta misel ne bila prokleto pametna, bi se jo skoro imenovalo nad vse neumno. Znano razločevanje med duhov- skimi in posvetnimi zadevami ne - 16 utesnuje načela, da je papež najvišji go¬ spodar sveta. Tudi ko bi se formalno pri¬ znalo, bi bilo tako priznanje brezpomembno, kajti cerkveno pravo ni nikdar jasno, razločno in zadostno dolo¬ čilo meje med duhovskimi in po¬ svetnimi zadevami. Kaj je duhovska in kaj posvetna zadeva, to odloči končno veljavno izključno nezmotljivi papež. Primerjajte v to le syllabus Pija IX. Cerkveno jerobstvo. Kakor se vidi, zahteva konservativni katolicizem veliko od naivne vernosti dr¬ žave, še veliko več pa zahteva glede du¬ ševne svobode posameznikov. »Skrbi za želodec in za pomnoževanje človeštva, hodi pridno v cerkev in izvršuj svoje delo, v vseh važnih zadevah, v vsem kaj in količkaj večjega pomena, pa se slepo in molče podvrži cerkveni gosposki« — »Njegov migljaj je za nas merodajen« — tako govore voditelji konservativnih katoličanov. Ali Vam je jasno, kaj se s tem od Vas zahteva? 1 ? Zahteva se, da se odpoveste vsaki duševnisamostojnosti,svo- bcrdnemu znanstvenemu raziska¬ va n ju, in da pripoznate svojo do smrti trajajočo duševno nedolet- nost. Nekdaj in sedaj. Ko je bila leta 1302. razglašena bulla »Unam sanctam«, je zavladalo po Franco¬ skem splošno ogorčenje in kmalu potem je v vseučiliškem mestu Parizu udaril na dan plamen duševne revolucije. Poleti leta 1303. se je vršil velikanski pro¬ testni shod, na katerem se je zahtevalo, naj se skliče poseben koncil. Francoski kancelar in vodja Colonnov sta se papeža polastila in konec je bil, da je Klemen V. — drugi naslednik Bonifacijev — glede Francije preklical bistveni del bulle »Unam sanctam«. To se je zgodilo pred 600 leti. In danes? Vseučilišče v Inomostu je molčalo, ko je urednik nekega nazadnjaškega za¬ kotnega lističa nastopil kot njega duševni 18 nadzornik in se osmelil dajati profesorjem dobre svete. Vseučilišče je tudi molčalo na dan 6001etne obnovitve bulle »Unam sanctam« .... Vidi se, da napredujemo; kar ni bilo mogoče pred 600 leti v stro- gokatoliškem srednjem veku, to je postalo mogoče v 20. stoletju! Proč od klerikalizma. Ne gre se za osebe, ampak gre se za načela. Moje besede niso naperjene proti duhovniškim reprezentantom. Jaz dobro vem, kak cerkveni knez je Leon XIII. in tudi škofa briksenskega, ljubega, častit- ljevega starčka poznam dobro. Toda vsaka stvar stoji slabo, če se opira samo na ra¬ zumnost in velikodušnost posameznikov, kajti ljudje umrjo, ostane pa nepremično načelo. Kdor ima kaj moškega poguma in svoje prepričanje, ta se zaveda tudi dolžnosti, da mora načela pred vsem svetom izpodbiti z načeli. In zato govorim danes akademični mladini. Zlasti se obračam do katoliških 19 dijakov, da jih opozorim: prišel Je za Vas dan odločitve. Če hočete ostati katoliški dijaki, po¬ tem Vam je odprta samo jedna pot: proč, popolnoma, za vedno in brezpo¬ gojno proč od tiste smeri, katere program je bil razglašen na shodu v Briksenu. Na to pot morate kreniti, ne kot so¬ vražniki in zaničevalci, ampak kot pri¬ jatelji in pristaši katoliške cer¬ kve, med katere se štejem tudi jaz. ka¬ toliška cerkev je potrebna du¬ ševnega prerojenja, a vodilni krogi so pokazali, da so popolnoma nesposobni, provzročiti tako prerojenje. Akcije, kakor ona v Briksenu, imajo samo ta uspeh, d a pospešujejo gibanje »Proč od R i m a«. Vzrok odpadanju. Nečem tukaj gibanja »Proč od Rima« kritikovati. Kdor iz kake cerkve iz ver¬ skega prepričanja izstopi, in pristopi k drugi cerkvi, stori prav. To je prav, 20 ker ima tak človek še versko prepri Čanje. Toda sedaj odpadajo večinoma ljudje, katere je gnus pregnal iz kato¬ liške cerkve. Gnus pred dogodbami in izjavami, kakršne so se zgodile v Bri- ksenu. Toda katoliška cerkev v resnici n i tako slaba in zaostala, kakor bi se dalo iz omenjenih dogodeb sklepati. Še ni po¬ polnoma izginilo upanje, da se sprijazni z duhom časa. Gibanje »Proč od Rima« je pravzaprav čin obupa. Treba nam je samo kolikor mogoče velikega števila visokoizobraženih, naprednih, poštenih in pogumnih katoličanov, ki odkrito in odločno izjavijo: Tako ne more iti dalje. To prepri¬ čanje zadobiva čedalje več pristašev med izobraženimi katoličani. Kar se godi v tej deželi, to so brezpomembne demonstracije, po številu sicer močne, a duševne in- ferijorne stranke. Še ima ta stranka duhovščino za se¬ boj, še misli duhovščina, da s starimi sredstvi zatre nastalo duševno gibanje. 21 To je jed n a njenih največjih zmot, zakaj nikdar ni sila ukrotila živega duha. Po moji sodbi ni izključeno, da pride tudi katoliška duhovščina do tega spo¬ znanja, toda gotovo šele po dolgih bojih. Aui — aut. Boj v cerkvi sami se je že začel in bo vedno večjega obsega. Pred nami je doba velikega cerkvenega gi¬ banja. Kdor ima pogum in prepričanje, naj stopi na svoje mesto. Jedno je popolnoma gotovo: Minola stoletja se več ne povrnejo, zgo¬ dovina se ne ponavlja. Obrabljene reforme razpadejo vedno v prah. Kato¬ liška cerkev ima samo voliti med priiagodenjem kulturi, prosveti in duhu časa in med popolnim propadom. Kdor želi katoliški cerkvi dobro, naj jej pomaga v preminjevalnem procesu, ne morda s sovražnimi napadi, nego s popolno pasivnostjo in vzdrža- njem od vseh cerkvenih akcij, ki 22 imajo srednjeveški značaj, katere niso navdane duha prosvete in napredka t er nesmr t n e ga t e m e Ij a vsega krščanstva, ljubezni do bližnjega. Ako pa ostane katoliška du¬ hovščina na stališču trdovrat¬ nega brezpogojnega zanikovanja modernega sveta, potem pridejo časi, ko bo cerkev dajala zakone, ki bodo ostajali samo na papirju, ko bo imela govore, katerih ne bo nihče poslušal, izdajala pro¬ teste, za katere se ne bo nihče menil, ko se bo katolicizem kot kmetska vera moral umak¬ niti v oddaljene hribe, kjer bo pozabljen od vsega sveta vsled oslabljenja umrl. Morda bodo dotlej potekla še stoletja, ali že danes lahko rečem: Že v 20. stoletju se končno reši veliko vprašanje, če zamore katoliška cerkev zopet postati duševna voditeljica človeštva ali če bo propadla. Zanimivo in hvaležno bi bilo slediti Wahrmundovim izvajanjem od stavka do stavka in primerjati Wahrmundove trditve in obdolžitve z delovanjem in nehanjem naše duhovniške stranke. Toda potrebno to ni, saj vsakdo takoj zapazi, da veljajo Wahrmundove besede do pičice tudi za nas in takisto ve vsakdo, da so raz¬ mere pri nas še hujše kakor na Tirol¬ skem. Merodajni cerkveni krogi pa so gluhi in slepi in niti tega ne vidijo, kako gnus pred počenjanjem raznih Šušteršičev in Lampetov, Koblarjev in Ferjančičev itd. itd. stvarja čedalje globlje brezdno med cerkvijo in samostojno mislečimi izobraženci. Svarila in opomini niso doslej ničesar za¬ legli. Toda tudi mi smo prepričani, da je mogoče prerojenje in pomlajenje katoliške cerkve, da cerkev ni tako slaba in zaostala, kakor se sodi po počenjanju gotovih njenih voditeljev in služabnikov, in to nam daje moč, da vzlic strašnemu preganjanju na¬ daljujemo neustrašeno našboj, ki je v pravem pomenu besede plemenit - 24 - in ima najvzvišenejši namen: pridobiti na¬ rodu slovenskemu pogoje za srečno na¬ rodno, kulturno in gospodarsko življenje ter iz katoliške cerkve odstraniti vse to, kar jej koplje grob tudi med Slovenci. xnN Ponatis iz „Siovenskega Naroda". TiBk ^Narodne tiskarne" v Ljubljani.