cena posamezne številke 30 din
2bo332
časopis
za
kritiko
znanosti
Kazalo	^ Bogomir Kovač ! Nekatera protislovja blagovne produkcije in jugoslovanska politična
ekonomija socializma
6 Leo Šešerko / Divinizacija procesa dela v zgodovini filozofije in v Marxovem Kapitalu
9 Slavko Gaber / Trinajsto poglavje Kapitala v luči sedanjosti in nekatera vprašanja
sedanjosti v njegovi luči
11 Lev Kreft / Nemoč Alternative
14 Karl R. Popper / Logika socialnih znanosti
17 Vesna Godina / Pripombe k (antropološkemu) proučevanju socializacijskega procesa
19 Sigrid Pohl / Mezdna diskriminacija žensk
21 Janko Zlodre / Dispozitiv udomačitve
23 Samo Škrbec / Gospodarja - analizanta žlobudraški dada - nonsens
67/1984
Številka 64/65 bo izšla kot poseben zbornik s teksti s
področja teorije znanosti.
časopis za kritiko znanosti/67/2
Podobe v tej številki so iz knjige Ideologia e arte del
fascismo, ki jo je napisal Umberto Silva. Knjiga je izšla
pri založbi Gabriele Mazzetta v Milanu 1973 1., v zbirki
Cultura e Classe.
časopis za kritiko znanosti/67/3
UDK: 330.133:330.342.15/497.1
Nekatera
blagovne produkcije in jugoslovanska politična ekonomija
socializma
Bogomir Kovač
Politekonomi so jugoslovansko prakso različno razla-
gali, gre pa zato, da jo na zgodovinsko učinkovit način
spremenimo.
Značilnosti socialističnih
revolucij 20. stoletja
Vrsta ekonomskih problemov jugoslovanske družbene
reprodukcije (visoka stopnja inflacije, brezposelnost,
nizka gospodarska rast, razcepljenost jugoslovanskega
trga, ekonomski nacionalizem, padanje akumulativne
sposobnosti gospodarstva, visoka zunanja zadolže-
nost ..ponovno postavlja v središče pozornosti
osnovne teoretične in praktične razsežnosti socialistič-
nega samoupravnega ekonomskega sistema, med kate-
rimi je še posebno pomembno vprašanje blagovne pro-
dukcije v razmerju do ekonomsko racionalnega razvoja
produktivnih sil in demokratizacije socialističnih sa-
moupravnih produkcijskih odnosov. Sedanja zgodovin-
ska praksa je hkrati dovolj »učinkovito« dokazala nevz-
držnost prevladujoče ideološke obrambe, da je sedanji
pravno normativni ekonomski sistem dobro zastavljen,
neustrezni so le nekateri elementi (investicije, primarna
emisija... neracionalno obnašanje gospodarskih sub-
jektov in slabi izvajalni mehanizmi gospodarskega si-
stema, ker nam desetletni normativni ciklus kot pokazo-
valec ekonomske in politične cikličnosti jugoslovanske
družbene reprodukcije dokazuje vsakokratne notranje
protislovnosti ekonomskega sistema (določeni institu-
cionalni cikli: 1950-1953:1961-1963:1971-1974:1981
-1984).
Za celotno zgodovino socializma po oktobrski revoluciji
je značilno revolucionarno prepričanje, da je ukinjanje
kapitalističnega produkcijskega načina in vzpostavitev
socialističnega ekonomskega sistema odvisno predvsem
od neposrednih revolucionarnih posegov subjektivnih
faktorjev v ekonomsko in razredno družbeno strukturo,
čeprav so se vse socialistične revolucije kljub začetnemu
revolucionarnemu optimizmu morale vedno znova vra-
čati k materialnim predpostavkam svojega začetnega
revolucionarnega prevrata. Razvoj produktivnih sil in
dana gospodarska struktura pomenita zgodovinsko
kontinuiteto družbenega razvoja. Socializem namreč ne
pomeni niti pozitivistične reprodukcije obstoječega niti
utopične predstave neopredeljene prihodnosti, z njim
ne razumemo že Vnaprej postavljenega sistema, ki se od
svoje predzgodovine loči po določenih kriterijskih me-
jah, temveč pomeni prenosno obdobje, zgodovinski
proces, ki se vzpostavlja pod različnimi ekonomskimi
predpostavkami, pod hegemonijo različnih socialnih sil,
v različnih pojavnih oblikah, ki predstavljajo svoje-
vrstno združevanje (prepletanje) logike kapitalskega
razvoja reprodukcije kapitalske materialne osnove,
mezdnega značaja delovne sile, prisvajanja presežne
vrednosti... in zgodovinsko oblikovanih subjektivnih
potreb in zahtev drugačnega, antikapitalističnega raz-
voja (podružbljanje reprodukcijskega procesa, druž-
bena solidarnost in demokracija, humanizacija produk-
cijskega procesa, nacionalna osvoboditev, samouprav^
nost svobodne asociacije neposrednih producentov...).
Posebna razredna vsebina novih oblik socialistične
družbe že od stalinizma tridesetih let (če upoštevamo
samo evropocentrično zgodovino socializma 20. sto-
letja) išče določeno teoretsko (ideološko) konstrukcijo,
da bi lahko v imenu Marxa razglasila nerazvitost zgodo-
vinskih procesov socializacije (določen polsocializem
nerazvitosti z različnimi pridevniki literarno razgledanih
raziskovalcev) za sam socializem, s čimer se teoretsko
ukinja objektivna zgodovina socializma in njegovih
ekonomskih oblik.
Socialistična revolucija je kot enotnost misli, dela in
revolucionarne akcije spreminjanja in preoblikovanja
obstoječih kapitalističnih produkcijskih odnosov na ra-
zličnih ravneh družbene strukture: politični, ekonomski,
razredni, sociokulturni, tako da vsako omejevanje teh
različnosti vodi v izkrivljenost in enostranskost revolu-
cionarnih procesov: tehnokratizem, birokratizem, eko-
nomizem, prakticizem, idealizem, moralizem in druge
izme. Vsa zgodovina socializma 20. stoletja potrjuje
Marxovo misel, da ljudje sami ustvarjajo zgodovino,
vendar nikoli samovoljno, temveč kot celotnost proti-
slovnosti produktivnih sil, produkcijskih odnosov,
pravno-politične nadgradnje, različnih oblik zavesti,
razrednih interesov... zato so revolucionarna hotenja
objektivno nujno omejena z ekonomskimi (material-
nimi) zmožnostmi in razredno strukturo nasprotujočih
družbeno razrednih interesov.
V teoretičnih razlagah je sprva na temelju poenostavlje-
nih stališč klasikov marksizma, nerazvitih materialnih in
razrednih pogojev graditve socializma (prevladujoče
vloge predkapitalističnih produkcijskih načinov) obsta-
jalo mnenje, da je blagovna produkcija nezdružljiva s
socializmom oziroma da je njeno obnavljanje zgolj
zgodovinski ostanek kapitalizma, zato je centralizirano,
plansko usmerjanje družbene reprodukcije idealna or-
ganizacija socialističnega gospodarstva. Posebni zgodo-
vinski pogoji oktobrske revolucije so v obdobju juriš-
nega komunizma dejansko potrjevali takšno teoretično
zamisel, hkrati pa je ves nadaljnji zgodovinski razvoj
nasprotno dokazoval objektivno nujnost obstoja bla-
govne produkcije, ker preprosto še vedno niso bili
preseženi materialni in družbeno razredni pogoji nje-
nega obstoja. Tako je zgodovina (sama po sebi) razre-
šila dilemo obstoja blagovne produkcije v socializmu,
odprto pa je ostalo vprašanje uveljavljanja njenih ra-
zličnih zgodovinskih oblik (»državna socialistična bla-
govna produkcija«, »samoupravna socialistična bla-
govna produkcija« ...) kot tudi kvalitativne določitve
samega socializma, ki je v osnovi odvisna od značaja
socialistične revolucije in razrednih razsežnosti njenih
produkcijskih odnosov.
Vse dosedanje socialistične revolucije so namreč po-
udarile osrednjo vlogo države in nacionalne družbene
enotnosti in suverenosti nad pogoji dela in načinom
prisvajanja presežnega produkta, ki je v osnovi tesno
povezan z zgodovinsko vlogo blagovne produkcije. Dr-
žava in blagovna produkcija namreč v socializmu kljub
navideznemu izključevanju v bistvu predstavljata dia-
lektično enotnost istega zgodovinskega procesa, ki
izhaja iz nepreživelih oblik kapitalističnega produkcij-
skega načina (objektivna nujnost delovanja zakona vre-
dnosti) in njegove razredne strukture (birokracija, poli-
tokracija); fetišizem blagovne produkcije je samo druga
stran fetišizma politične dominacije - oblast se materia-
lizira v blagu in blago kot družben odnos postaja oblast.
Samoupravljanje in
blagovna produkcija
Tako država kot tudi nepresežena blagovna produkcija
predstavljata paradigmo samoupravljanju kot posebni
zgodovinski obliki jugoslovanske revolucije (širše zgo-
dovinske dimenzije samoupravljalskih produkcijskih
odnosov na tem mestu zanemarimo), ki je temeljila na
eni strani na reprodukciji predsocialističnih produkcij-
skih načinov in na drugi strani na razrednem boju
vzpostavljanja prevladujoče vloge socialističnega pro-
dukcijskega načina kot ideološke podobe Marxove aso-
ciacije neposrednih producentov in realnih možnosti
zgodovinskega razvoja. Zgodovinski pomen samo-
upravljanja vidimo v zanikanju kakršnekoli razredne
odtujenosti pri upravljanju s produkcijskimi sredstvi in
monopolnem prisvajanju presežnega produkta, zato
njegovo zgodovinsko udejanjanje zahteva širše procese
preoblikovanja in preseganja blagovne produkcije, raz-
voj tehnologije in družbene reorganizacije (humaniza-
cije produkcijskega procesa, samoupravna motivira-
nost), spreminjanje družbeno razredne strukture (novi
načini upravljanja, prisvajanja in delitve), preseganje
državne lastnine in klasične razredne naravnanosti »so-
cialistične države« in podobno. Samoupravljanje je zgo-
dovinsko gibanje delavskega razreda (v širšem pomenu)
za lastno ekonomsko in razredno osvoboditev, ki je
usmerjena proti upravljalski monopolizaciji v družbeno
reprodukcijskem procesu in se vzpostavlja najprej na
ekonomskem področju, v določenih produkcijskih
odnosih, kjer decentralizacija in relativna samostojnost
blagovnih producentov omogoča določeno demokrati-
zacijo političnega in ekonomskega sistema, vzpostavlja-
nje pluralističnega demokratičnega socializma (plurali-
zem samoupravnih interesov).
S Kidričevim referatom na 6. kongresu SKJ se v jugo-
slovanski politični ekonomiji uveljavi teorija (ideolo-
gija), da je restavracija blagovnega gospodarstva eko-
nomska osnova samoupravnih socialističnih družbenih
odnosov, ki zamenjujejo in presegajo državno centrali-
stični značaj ekonomskega sistema in razredno vsebino
socialistične države. Toda obnavljanje blagovne pro-
dukcije dejansko načenja nekatere politične temelje
naše socialistične revolucije (demokratski centralizem,
enopartijski sistem, politično hierarhičnost celotne
družbene reprodukcije...), tako da se »socialistični sa-
moupravni produkcijski način« vzpostavlja na tuji eko-
nomski osnovi, ker niti dani razvoj produktivnih sil niti
blagovna produkcija nista preprosto združljivi s sociali-
stičnim samoupravljanjem, temveč sta njuni nasprotji in
hkrati njuni posebni razvojni zgodovinski obliki. Jugo-
slovanska zgodovinska izkušnja, v nasprotju z ideolo-
škim prepričanjem in pogostim teoretskim utemeljeva-
njem, ni razrešila osnovne dileme socializma 20. sto-
letja: kdaj in na kakšen način naj socialistična revolucija
presega državo in blagovno produkcijo; kakšna naj bo
oblika in vsebina novih produkcijskih odnosov, ki zago-
tavlja ekonomsko racionalen razvoj produktivnih sil in
demokratičnost ter humanost političnega sistema?
Samoupravljanje podobno kot blagovna produkcija ni
rezultat spontanega prisvajanja delavskega razreda, ki
bi zgodovinsko logično sledila porevolucionarnemu ob-
dobju zmagovite narodnoosvobodilne in socialne revo-
lucije, temveč se skupaj z blagovno produkcijo vzpo-
stavljata šele s posebnim državnim aktom za kratkim,
toda odločilnim obdobjem absolutne prevlade politič-
nega nad ekonomskim. Blagovna produkcija se v takš-
nih razmerah nikoli ni razvijala samostojno, neodvisno
prevladujoče od politične volje, v njenem razvoju ne
prevladuje lastna zgodovinska logika delovanja »eko-
nomskega stroja« in njegovih protislovnosti, temveč je
od vsega začetka v svoji organizacijski, institucionalni
obliki rezultat državne volje, političnega subjekta, ki
odstopa del svojih pristojnosti samoupravnim blagov-
nim producentom. Tako se je vseh trideset let ekonom-
ske zgodovine socialističnega samoupravljanja pod pla-
ščem ekonomske demokracije blagovnega gospodarje-
nja in političnega pluralizma samoupravnih interesov
prikrivala ideologija države in njen politični interven-
cionizem v ekonomskem upravljanju z družbeno repro-
dukcijo. Država npr. predpisuje institucionalne oblike
časopis za kritiko znanosti/67/4
ekonomskega sistema, ki preraščajo v svojevrsten fetiši-
zem forme, normativizem in dogmatski idealizem, do-
loča število, pomembnost in vsebino ekonomskih para-
metrov gospodarskega sistema, ki s svojo birokratsko
logiko v veliki meri zanikajo samoupravnost blagovnih
producentov. Ekonomski sistem namesto lastne avtono-
mije zgodovinskega razvoja in determinacije družbenih
razmerij postaja vse bolj odvisen od prevladujoče biro-
kratsko politične logike, ki oblikuje samoupravljanje in
institucionalizacijo ekonomskega sistema po svoji meri
in postava. Luk;i$$ v Ontologiji družbene biti opozarja,
da vsakemu produkcijskemu načinu ustreza določena
notranja oblika nasilja, vendar pa v »socialističnem
produkcijskem načinu« to nasilje ne pripada odločilni
vlogi ekonomije, temveč politiki, ki opredeljuje takšne
oblike ekonomskega sistema, da se znotraj njegovega
delovanja lahko nemoteno reproducira. Specifična raz-
dvojenost (ekonomski sistem) in povezanost (razredna
struktura) države in blagovne produkcije, ki tudi jugo-
slovansko povojno ekonomsko zgodovino uvršča v raz-
vojni lok nekaterih »splošnih« zgodovinskih zakonitosti
evTopskega socializma, zavira celovito postavitev eko-
nomskega sistema, ki bi učinkoviteje preprečeval nesta-
bilnost gospodarske strukture, ekonomsko neracional-
nost njenega delovanja in hitrejše ekonomsko osvoba-
janje delavskega razreda
Kriza jugoslovanske
politične ekonomije
socializma
Jugoslovanska politična ekonomija je dovolj uspešno in
obširno dokazovala ekonomsko nujnost blagovne pro-
dukcije v socializmu, vendar pa zaradi premajhnega
upoštevanja (poznavanja) marksistične znanstvene epi-
stemologi j e in posebnega družbeno razrednega polo-
žaja politične ekonomije v procesu razrednega boja, ni
uspela zgraditi celovite in znanstveno konsistentne teo-
rije samoupravnega ekonomskega sistema v okviru pre-
vladujoče zgodovinske oblike »socialističnega samou-
pravnega načina proizvodnje«. Kriza naše politične
ekonomije socializma izhaja iz kriznosti jugoslovan-
skega zgodovinskega trenutka (njune medsebojne
vzročno posledične odvisnosti) in krize ekonomske teo-
rije nasploh (meščanske in marksistične znanstvene pa-
radigme), pluralizem njenih teoretskih opredelitev pa bi
pogojno lahko razvrstili v dve osrednji smeri (šoli):
»tržno« politično ekonomijo socializma (»profitaši«) in
»normativno« politično ekonomijo socializma (»doho-
daši«). Prva temelji na nesrečni kombinaciji neokla-
sične ekonomske teorije in marksistični ideologiji, zav-
zemanju za čimbolj svobodno delovanje tržnih zakoni-
tosti in tržnega mehanizma (tržno vrednotenje vseh
proizvodnih faktorjev) kot tehnokratski alternativi bi-
rokratskega političnega voluntarizma, vendar pa se na-
mesto z novimi teoretičnimi in istitucionalnimi rešitvami
ekonomskega sistema ukvarja rajši z racionalizacijo
gospodarskih procesov (ne glede na zgodovinske načine
preseganja kapitalskih odnosov in dolgoročne interese
delavskega razredà).
Našo pozornost bomo namenili normativni smeri poli-
tične ekonomije socializma, ki je v nasprotju s pogosto
politično in idelološko opozicijo ekonomistične tržne
usmeritve povezovala svojo teoretizacijo s pozitivistično
normativno ureditvijo naše družbe in nekaterimi Mar-
xovimi opredelitvami socializma (komunizma), čeprav
je ob tem zanemarila njegovo razumevanje kritike poli-
tične ekonomije - teoretične kritike obstoječega pro-
dukcijskega načina, ki se zgodovinsko materializira v
razrednem boju za preseganje obstoječih ekonomskih
in razrednih odnosov. Normativna politična ekonomija
socializma objektivno ekonomsko nujnost obstoja bla-
govne produkcije, rezredno vsebino države in novo
ideološko prakso samoupravljanja združuje v hovo teo-
retsko celoto (politično ekonomijo »socialističnega sa-
moupravnega načina proizvodnje«), ki teoretsko pojas-
njuje samoupravni socializem kot posebno zgodovinsko
epoho (stopnjo) ekonomske formacije družbe z lastnim
dominantnim produkcijskim načinom, lastnimi eko-
nomskimi zakonitostmi in prehodnimi ekonomskimi
elementi. V svoji teoretski zasnovi predstavlja eklek-
tično kombinacijo političnega normativizma, ortodok-
snega marksizma, malomeščanskega utopizma in svoje-
vrstne logike ekonomskega liberalizma »socialistične
blagovne produkcije«, ki na kraju vodi v družbeni opti-
mizem zgodovinskih potenc neprotislovnega socialistič-
nega samoupravljanja.
Toda kljub različnemu razumevanju ekonomskih vsebin
produkcijskih faktorjev (produkcijskih sredstev, de-
lovne sile), različnih oblik delovanja zakona vrednosti,
trga in plana, motivov gospodarjenja... imata obe
usmeritvi jugoslovanske politične ekonomije socializma
nekatere skupne lastnosti:
a) Obe smeri, posebno normativna politična ekono-
mija, v veliki meri pozitivistično in ortodoksno prouču-
jeta Marxa, vendar pa so rezultati njegovega teoret-
skega vključevanja pičli, ker namesto teoretično meto-
doloških principov Marxove kritike politične ekonomije
poudarjata njegove dokončne in zgodovinsko prehodne
teoretske postulate. Največjo pomanjkljivost jugoslo-
vanske politične ekonomije vidimo v njenem metodolo-
škem pristopu znanstveni analizi, v epistemologi j i spoz-
navnega procesa in metodologiji načina razlage, kjer
naši ekonomi ostajajo na obronkih ortodoksnega dia-
mata leningrajske šole politične ekonomije tridesetih let
'ali pa modernega analitičnega aparata meščanske neo-
klasične sinteze, ne da bi proučili globoke prelome v
ekonomizmu in historicizmu sodobnega marksizma po
II. in III. internacionali in velike teoretske probleme
meščanske ekonomske znanosti po njeni tretji veliki
krizi konec šestdesetih let.
Marxu pomeni kritika politične ekonomije dejansko
metodo mišljenja revolucije, znanstveno spoznanje kri-
tike politične ekonomije prestavlja razredno osnovo
razvoja prevratniške prakse, ki je zgodovinsko oprede-
ljena z ontološkim prostorom možnega - revolucio-
narna ekonomska misel postaja ekonomska misel revo-
lucije, spreminjanja realnih pogojev družbene repro-
dukcije. Marxovo teoretsko delo in njegova interpreta-
tivna moč imata določen zgodovinski pomen, če uspemo
združiti teoretsko raven Marxove »razvojne metode«
ekonomske analize z novimi zgodovinskimi predpostav-
kami, ki omogočajo nadaljnji razvoj osnovnih teoret-
skih spoznanj (posebno v »kritičnih točkah« zgodovin-
sko kvalitativnih zgodovinskih skokov) in ne, kot to
počne velik del jugoslovanskih političnih ekonomistov,
da prevzamejo Marxov teoretski sistem kot osnovo
svojega znanstvenega raziskovanja ob istočasnem nera-
zumevanju in izključevanju njegove »dialektično raz-
vojne metode« v kritiki politične ekonomije.
b)	Obe usmeritvi v osnovi predpostavljata, da je socia-
listično samoupravljanje in družbena lastnina neproti-
slovna izhodiščna točka, nespremenljiva aprioristična
konstrukcija novih socialističnih produkcijskih odno-
sov, ki omogoča kasnejšo različno teoretsko pojmova-
nje blagovne produkcije. Pri tem je poplnoma vseeno,
ali si blagovna produkcija nadene popolnoma novo
zgodovinsko obliko t.i. »socialistične blagovne produk-
cije«, ali pa ohranja nekaj relativne zgodovinske konti-
nuitete blagovne produkcije nasploh (»blagovna pro-
dukcija v socializmu«), ker obe pojmovanji temeljita na
idealističnih predpostavkah »Demiiirunga« socializma
brez razumevanja zgodovinske kontinuitete blagovne
produkcije in njenih razrednih nosilcev, njune ekonom-
ske in razredne povezanosti s kapitalističnim produkcij-
skim načinom, logike mednarodnih ekonomskih in poli-
tičnih odnosov, dialektične nasprotnosti in odvisnost
socialističnih in kapitalističnih elementov prehodnega
obdobja, kjer socialistični samoupravni produkcijski
procesi pomenijo samo nekaj »prebojnih točk« znotraj
prevladujočega kapitalističnega produkcijskega načina
na svetovni ravni.
Družbeno lastnino, kot osnovo teoretizacije socialistič-
nih samoupravnih produkcijskih odnosov, naši polite-
konomi razumejo bolj v pravnem kot ekonomskem
pomenu, saj družbena lastnina ne postane družbena v
zgodovinski kontinuiteti ekonomskega razvoja, temveč
kot abstraktno prepričanje ljudi, konstrukcija pravne
zavesti v obliki pravno sankcioniranih norm, ki na eni
strani priznavajo ekonomsko vsebino razpolaganja, iz-
koriščanja in prisvajanja materialnih dobrin in storitev,
na drugi strani pa z revolucionarnim dekretom sankcio-
nira določene produkcijske odnose ki ustrezajo mono-
polni moči in določenim razrednim interesom razpola-
ganja s produkcijskimi sredstvi. Ker z aktom ekspro-
priacije ukinemo privatno lastninski monopol in vzpo-
stavimo socialistične produkcijske odnose, blagovna
produkcija ne more ostati kapitalistična in na koncu,
kot trdi normativna politična ekonomija, ni niti proti-
slovna. S tem je blagovna produkcija dejansko izgubila
svojo lastno razvojno zgodovino, subtilno dialektiko
ukinjanja blagovne produkcije znotraj blagovne pro-
dukcije same, katero je Marx opredelil v »prebojnih
točkah« tretje knjige Kapitala in »možnostih minira-
nja« v Grundrissih.
c)	Podobne posledice ima tudi politekonomsko razu-
mevanje razredno nevtralnih produktivnih sil, ki izhaja
iz ortodoksnega marksističnega razumevanja ekonom-
ske zgodovine kot tudi iz neoklasične ekonomske dok-
trine. Takšno pojmovanje v bistvu obnavlja staro pred-
marksovsko kritiko industrializacije kapitalizma, kjer
tehnološki prevrati v produkciji niso tako pomembni
kot sama ekonomska organizacija produkcije in zavest
o drugačnih produkcijskih odnosih upravljanja, razpo-
laganja in prisvajanja neposrednih producentov s pogoji
in rezultati svojega dela, zato so za zgodovinsko preho-
dno obdobje socialistične revolucije odločilne spre-
membe v produkcijskih odnosih (posebno lastninskih in
odnosih delitve). Nevtralizacija zgodovinske vloge pro-
duktivnih sil in podcenjevanje njihove vloge v soodloča-
nju produkcijskih odnosov in družbeno razrednih raz-
merij je zelo podobno navidezno popolnoma nasprot-
nemu stališču, da je kvalitativna razlika v produktivnih
silah osnovni kriterij postavitve socialističnega produk-
cijskega načina, kjer nova ekonomska epoha pomeni
nove oblike produkcije, novo tehnologijo, nove odnose
človeka do narave in podobno. Obe interpretaciji ne
razumeta zgodovinske kontinuitete produktivnih sil -
(vključno z znanstvenimi in tehnološkimi revolucijami),
kjer kapitalske tehnologije ne moremo ukiniti niti z
ideološko nevtralizacijo in abstrahiranjem njenih zgo-
dovinskih posledic niti z utopičnim domišljanjem novih
produktivnih sil, ki jih socializem nerazvitosti v 20.
stoletju še dolgo ne bo dosegel. Politična ekonomija
socializma je skupaj z zgodovinsko prakso spregledala
ekonomske osnove revolucije, dramatičen spopad med
starim produkcijskim aparatom in marksističnimi cilji
osvoboditve neposrednega producenta; ekonomsko lo-
giko zgodovinske kontinuitete produktivnih sil je po-
dredila različnim zgodovinskim oblikam »diktature pro-
leteriata«, produkcijske odnose prevladujočim politič-
nim instrumentom »prvotne socialistične akumulacije«,
ki predstavlja različne zgodovinske načine ustvarjanja
materialne osnove socializma in njegovega družbeno
ekonomskega razvoja, ki pod socialističnim imenom
dejansko opravlja kapitalistično pot zgodovinskega raz-
voja.
dj Četrto skupno lastnost obeh smeri politične ekono-
mije socializma predstavlja nerazumevanje politične
ekonomije prehodnega obdobja, ki dejansko razkriva
. staro teoretsko in zgodovinsko dilemo združitve Marxo-
vega pojmovanja socializma, njegovega materialistič-
nega razumevanja zgodovine prihodnosti (asociacije
neposrednih producentov) kot neblagovni ekonomski
sistem (ob upoštevanju ekonomije časa) in blagovno
produkcijo kot zgodovinsko nujnost sodobnega sociali-
zma. Pri Marxu je prehodno obdobje politekonomsko
neopredeljeno, saj njegovi dokazi o protislovnosti
blaga, cikličnosti in krizi kapitalistične blagovne pro-
dukcije niti abstraktno teoretično (transformacijski pro-
blem: vrednostna cena - produkcijska cena - normalna
cena v socializmu?) niti korektno zgodovinsko ne pojas-
njuje prehodne elemente, razen v tretji knjigi Kapitala
(in delno v Grundrissih), ko govori o delavskih združe-
nih tovarnah, delniški lastnini in kreditnem sistemu kot
»prebojnih točkah«, ki pomenijo »točke prehoda« k
novi obliki produkcije, ne da bi pri tem zanikala
osnovno kvaliteto kapitalskih odnosov.4 Kapital se zgo-
dovinsko reproducira, ker je »prebojnih točk« premalo,
povečanje njihovega števila pa na določeni zgodovinski
stopnji zahteva novo kvaliteto - novo gravitacijsko
jedro, ki je v osnovi (abstraktno teoretično) negacija
kapitala. Prebojne točke lahko zavzamejo različne
oblike družbene reprodukcije: ekonomske, politične,
ideološke, sociokulturne, kajti vsi ti elementi lahko
opredeljujejo ekonomski sistem in skozenj celotne
družbene odnose, če funkcionirajo kot prodúkcijski
odnosi, njihovo medsebojno pomembnost v ekonomski
strukturi družbe pa določa artikulacija produkcijskih
načinov in vsakokratna stopnja razvoja razrednega
boja. Z drugimi besedami: jugoslovanska politična eko-
nomija je v veliki meri spregledala protislovnosti kapi-
talističnega produkcijskega načina, ki znotraj svojih
lastnih meja ustvarja objektivne in subjektivne pogoje
lastne negacije, ki na eni strani kapital vedno znova
usposablja za nadaljnji zgodovinski razvoj (z notranjo
tendenco nekapitala) in hkrati odpira prostor za revolu-
cionarno akcijo proletariata in drugih velikih družbenih
skupin (slovjev, razredov). Socialistična revolucija je
dolg in protisloven proces ukinjanja kapitalističnega
produkcijskega načina in kapitalskih odnosov, kjer re-
volucionarni Demoklejev zamah političnega prevzema
oblasti in pravne spremembe lastnine pomeni samo prvi
korak k nadaljnji socializaciji produkcijskega procesa,
»socialistična blagovna produkcija«, organizacijske
oblike »združenega dela«, »sporazumevajoča ekono-
mija« (prevladovanje samoupravnega sporazumevanja
in družbenega dogovarjanja), »samoupravno planira-
nje«, »socialistična konkurenca«, pa kljub drugačnim
ideološkim ambicijam predstavljajo samo »prebojne
točke« k novim zgodovinskim oblikam produkcije (v tej
zgodovinski omejenosti tiči tudi temelj njihove teore-
tične nekonsistentnosti).
Nepoznavanje Marxove metode kritike politične eko-
nomije (odnos logično - zgodovinsko, abstraktno -
konkretno...) podcenjevanje prevladujoče vloge kapi-
talističnega produkcijskega načina na svetovni ravni,
zamenjevanje spremembe pravne oblike lastnine z re-
volucionarnim procesom socializacije, zanemarjanje
materialne osnove socialistične revolucije (razredna
nevtralizacija produktivnih sil), nerazumevanje teoreti-
zacije prehodnega obdobja in podobno, pri obeh sme-
reh naše politične ekonomije socializma potrjujejo pre-
pričanje, da ima samoupravni socializem kot zgodovin-
ska stopnja razvoja svoj produkcijski način in samo-
svojo obliko ekonomskega sistema. Njuna stališča se
prično razlikovati šele za določenimi skupnimi izhodišči,
ko posamezne institucionalne oblike in ekonomske in-
strumente funkcioniranja ekonomskega sistema pove-
žeta z različno razredno delitvijo njihovih interesov
(birokracija, tehnokracija, politokracija, delavski raz-
red, kmetje...,) in različno zgodovinsko strategijo dol-
goročnega gospodarskega in družbenega razvoja, ven-
dar njihova nadaljnja določitev presega namen tega
zapisa. V nadaljevanju bomo pokazali samo nekatere
temeljne značilnosti normativne politične ekonomije, ki
predstavlja politekonomsko osnovo sedanjega ekonom-
skega sistema, ki je ob koncu svojega institucionalnega
cikla povzročil številne ekonomske probleme, in druž-
beno razredne protislovnosti.
Koncept »socialistične blagovne produkcije« pomeni
izhodiščni model normativne politične ekonomije, ki na
eni strani opredeljuje objektivno nujnost blagovne pro-
dukcije, na drugi strani pa pod dominantnim vplivom
prevladujočih socialističnih samoupravnih produkcij-
skih odnosov (kot predpostavki analize) ukinja blagovni
fetišizem.
časopis za kritiko znanosti/67/5
Teoretski koncept
»socialistične blagovne
produkcije«
Blagovna produkcija postane tako neproti-
slovna zgodovinska oblika družbene reprodukcije, ki
izgublja zgodovinske dimenzije prehodnosti (»ukinja-
nja«) blagovne produkcije znotraj blagovne produkcije
same - nekoliko heglianska opredelitev za zgodovinsko
genezo blaga na osnovi priznanja ekonomskih (tržnih)
zakonitosti in njihove institucionalizacije. Teoretsko
dokazovanje »socialistične blagovne produkcije« teme-
lji na aprioristični predpostavki obstoja družbene last-
nine in socialističnih samoupravnih produkcijskih odno-
sov kot negacije kakršne koli dominacije nad neposre-
dnimi producenti, pri čemer zanemarja že omenjeno
dejstvo, da je spreminjanje politične oblasti in pravnih
oblik lastnine (ekonomskega sistema) samo predpo-
stavka, ne pa tudi dokončna postavka zgodovinskega
razvoja socializacije produkcije. Namesto integracijskih
procesov blagovne produkcije, znotraj blagovne pro-
dukcije same, ki temelji na določenem izživetju eko-
nomskih zakonitosti (blagovna vrednost kot zgodovin-
ski okvir in sredstvo upravljanja ekonomskih procesov),
se v središče ekonomskih procesov socialističnega sa-
moupravljanja postavlja integracija družbene zavesti -
»integralna zavest« postane osrednji motor razvoja »so-
cialističnega samoupravnega produkcijskega načina«, ki
celotno bogastvo družbenih odnosov prehodnega ob-
dobja reducira na pravno politični mehanizem sociali-
stične revolucijé, subjektivnost revolucionarnih spre-
memb, ki nadomešča razredno opredeljenost produk-
cijskih odnosov in ekonomsko vsebino produktivnih sil.
Samoupravi j alee kot subjekt »socialističnega samou-
pravnega načina produkcije« in nosilec novih družbeno
ekonomskih odnosov je konkretizacija abstraktne po-
dobe socialističnega homo duplexa: homo oeconomi-
cusa ki se ekonomsko čudežno racionalno ponaša (sem
sodijo tudi zadnji kategorični pozivi »združenemu
delu«, da brzda svoje cene in nacionalno inflacijo) in
homo socialisa, ki je vsevprek human, solidaren, etičen
in moralen človek, predan ideji in praksi samoupravlja-
nja (to je samo druga plat štiristoletnega dolga, ki ga
ima politična ekonomija in njen homo oeconomicus do
idealistične tradicije v novoveški filozofiji). Takšno ra-
zumevanje antropološke ideo-logike predpostavlja
enotnost razrednih interesov, ki so že vnaprej enoglasno
opredeljeni za apriorno, pravno normativno konstruk-
cijo socialističnega samoupravljanja, kjer integrirani ra-
zumni samoupravi j alci z medsebojnim povezovanjem v
neprotislovni blagovni produkciji zavestno upravljajo z
ekonomskimi problemi družbene reprodukcije (»spora-
zumevajoča ekonomija«).
Namesto ekonomske logike »ekonomskega stroja« bla-
govne produkcije znotraj katere dejansko obstaja edino
polje ekonomske znanosti, je v naš ekonomski sistem
postavljena »sporazumevajoča« politično pravna zavest
samoupravi j alce v (samoupravni sporazumi, družbeni
dogovori), njihov zgodovinski optimizem in idealizem
razreševanja ekonomskih problemov, svojevrsten eko-
nomski liberalizem (ponavljanje stare Lasallove teze,
da celoten dohodek pripada delovnim kolektivom sa-
moupravnih produkcijskih enot...) in voluntarizem, ki
je dejansko brez všakega ekonomskega logosa, zato
zgodovinsko konkretno mora končati v gospodarski in
družbeni krizi. »Združeno delo« ne more za zeleno
mizo sporazumevanja in dogovarjanja ustvariti niti
grama blagovne vrednosti (kot osnove družbenosti svo-
jega dohodka), ker vrednost par excellence določa
družbeno abstraktno delo in ne njegove konkretne
oblike (delavci posameznih produkcijskih enot), pro-
dukcija vrednosti predpostavlja dalje določeno druž-
beno delitev dela tržno odtujenih »privatnih« produ-
centov (ukinjanje »lastninskega monopola« pomeni de-
jansko ukinjanje vsakršne oblike blaga), njihovo med-
sebojno konkurenco in podobno. Objektivnost bla-
govne produkcije zato ne moremo ukiniti s subjektiv-
nostjo pravne spremembe lastnine (družbena lastnina),
ekonomskim voluntarizmom »sporazumevajoče ekono-
mije« družbenega dogovarjanja in samoupravnega spo-
razumevanja kot paradržavnimi institucionalnimi obli-
kami, temveč lahko protislovja blagovne produkcije
presegamo samo v okvirih njene lastne negacije blaga
znotraj blagovne produkcije same, z izživetvijo njenih
lastnih ekonomskih zakonitosti in institucionalnih oblik,
kajti samo tako bodo producenti lahko ekonomsko
racionalno upravljali s pogoji in rezultati svojega dela
na vseh ravneh družbenega gospodarstva.
S teoretičnega vidika nas zgodovinski procesi »sporazu-
mevajoče ekonomije« hitro pripeljejo v metafiziko po-
litične ekonomije, absolutizacijo nekaterih teoretičnih
postulatov, določeno »produkcijo pojmov« kot »logič-
nih formul«, anarholiberalistično ekonomsko utopijo
malomeščanskega proudhomizma, ki ne razume niti
metodoloških skrivnosti »dialektične metode razlage«
(raziskovanja) niti zgodovinskega dejstva, da je na
osnovi menjalne vrednosti in denarja nesmiselno pred-
postavljati neposreden nadzor združenih producentov,
ki s »sporazumevajočo okonomijo« (proudhomističnimi
»časovnimi boni«) kot ekvivalenti blagovne vrednosti
navidezno odpravljaljo protislovnosti blagovne produk-
cije. Marx je v Bedi filozofije in Grudrisse pokazal na
kratko sapo takšnega pristopa, ki tako v abstraktno
teoretskem kot tudi konkretno zgodovinskem načinu
ukinjanja blagovne produkcije (opredeljevanje »sinte-
tične vrednosti«) pristaja natančno tam, kjer s svojo
uničujočo teoretsko kritiko in velikopoteznim zgodo-
vinskim prevratom dejansko pričenja - v kaotičnosti
(neobvladljivosti) gospodarskih razmerij (spomnimo se
Pariza 1849 ter Proudhonove banke menjave in seveda
sedanje jugoslovanske gospodarske krize), v večji odtu-
jenosti »združenega dela« in vse pomembnejši vlogi
politične in ekonomske moči birokracije (bančnih ura-
dnikov v pariški centralni banki in seveda jugoslovanske
birokracije in politokracije).
Marx v Grundrissih (v kritiki denarne teorije produdho-
nista Darrimona) opozarja na dve pomembni zgodovin-
ski izkušnji, ki jih v sedanji jugoslovanski zgodovini ne
gre zanemarjati:
a)	da nasilno defetišiziranje družbene moči blaga lahko
hitro pripelje v novi fetišizem družbenih odnosov, ker
vsaki nasilni naturalizaciji gospodarskega življenja na
tej zgodovinski stopnji razvoja ustreza fevdalizacija po-
litičnih odnosov;6
b)	da je vsako »miniranje« obstoječih družbenih odno-
sov brez upoštevanja materialnih pogojev družbene re-
produkcije prehodnega obdobja zgodovinsko donkihot-
stvo.7
Poizkusi miniranja in donkihotstvo! Kaj pomeni Mar-
xova skrivnostna vojaško-literarna metaüforika?
Minerski poizkusi pomenijo na področju ekonomskega
sistema blagovne produkcije tiste »prebojne točke«
blaga znotraj blagovne produkcije same (kapitala zno-
traj kapitala samega), donkihotstvo pa pomeni Proud-
honov boj proti vetrn jačam ekonomske objektivnosti
blagovne produkcije, njegovo povzdignjeno zavest, ki
nasproti kmečki ekonomski logiki Sanche Pansa vedno
postavlja nerazrešljive utopije, improvizirane teoretske
konstrukcije. V naši normativni politični ekonomiji in
normativni praksi teoretski poizkusi »miniranja« niso
uspeli, kar logično vodi v domače donkihotstvo, ki na
kraju končuje v podobni konkretno zgodovinski učin-
kovitosti kot njen metaforični Cervantesov junak.
Namesto teoretsko metodološkega redukcionizma in
konstruktivizma (apriornih predpostavk družbene last-
nine, združenega dela, samoupravnih produkcijskih
odnosov...), ki so zgrešili vrsto pomembnih Marxovih
vsebinskih metodoloških napotkov (opozoril), bi mo-
rala politična ekonomija socializma pričeti s subtilnejšo
analizo kapitalističnega produkcijskega načina in njego-
vih »prebojnih točk«, raziskovanjem kompleksnih poti
prehoda, ki na določeni zgodovinski stopnji in v določe-
nih družbenih okoliščinah dobivajo podobo socialistič-
nih samoupravnih produkcijskih odnosov, opredeljeva-
njem artikulacije produkcijskih načinov in razrednega
boja za dominanten položaj in potrjevanje novega so-
cialističnega produkcijskega načina, s preučevanjem
ekonomskih, političnih, sociokulturnih in ideoloških
oblik družbene reprodukcije, proučevanjem dejanske
socializacije družbene reprodukcije ob dominantnem
kapitalističnem produkcijskem načinu na svetovni
ravni, namesto prikrivanja razrednih in ekonomskih
protislovnosti blagovne produkcije, je potrebno pričeti s
protislovjem elementarne oblike blaga v socializmu ne-
razvitosti, namesto zanemarjanje teoretskih (zgodovin-
skih) poti socialističnega razvoja v svetu in absolutiza-
cije jugoslovanske izkušnje, je potrebno ponovno domi-
sliti nekatere teoretske posplošitve zgodovinskih izku-
šenj in teoretskih spoznanj socializma 20. stoletja »nas-
ploh« in posebej.
Zaključimo s sedanjo jugoslovansko refleksijo..
Jugoslovanska stvarnost namesto neprotislovne in opti-
mistične podobe samoupravnega »otoka sreče« norma-
tivne politične ekonomije in njene ideologije razkriva
drugačno podobo. V »socialistični blagovni produkciji«
se gospodarski tokovi vse bolj naturalizirajo, »združeno
delo« postaja razdruženo, enotnost jugoslovanskega
gospodarskega prostora razpada v mnoštvo medsebojno
nepovezanih in neobvladljivih gospodarskih enot, na-
mesto družbene lastnine se razrašča privatna lastnina in
vsakršna oblika monopolizacije, samoupravno enotnost
zamenjuje birokratska in tehnokratska diferenciranost,
namesto pluralizma samoupravnih interesov se vzpo-
stavlja nacionalizem in separatizem, ob vsem tem se
razrašča tudi velika zgodovinska protiofenziva kapitala
(desne alternative) na svetovni ravni in podobno. Vsa ta
nasprotja ne vodijo ideje in prakse socialističnega sa-
moupravljanja v naročje udobne identitete individual-
nega in družbenega, integralne zavesti ekonomskih ra-
ciusov samoupravljalcev, temveč jih dejansko postav-
ljajo na drugi pol - v vzpostavljanje realnih možnosti
izgube lastne legitimnosti v ljudskih množicah, vendar
pa to vprašanje že odpira področje nove razprave.
Znanstveniki so v zgodovini delavskega gibanja (to je
dobro občutil in doživel tudi Marx) v večji ali manjši
meri samo zunanji opazovalci, pospravljalci pohištva na
razburljivem zgodovinskem odru usodnega Titanika ali
zmagovite Kolumbove Caravelle, politična in ekonom-
ska praksa bo hkrati potrdila ali zavrnila podcenjevanje
nekaterih zgodovinskih spoznanj ekonomske teorije in
prakse socializma v teh stotih letih po Marxoyi smrti, ki
jih v naši graditvi socializma nismo dovolj upoštevali.
Usodne zgodovinske izkušnje pa dovolj zgovorno doka-
zujejo, da vsaki naturalizaciji gospodarstva ustreza fev-
dalizacija političnih odnosov, vedno večja vloga države
in njenih razrednih nosilcev, tako da so tudi v naši
nasilni naturalizaciji reforme združenega dela v sedem-
desetih letih pod plaščem ekonomske demokracije »so-
cialistične blagovne produkcije« in »sporazumevajoče
ekonomije« dosegli tisto stopnjo družbene krize, da je
nova kapitalska strategija razvoja, oklicana kot eko-
nomska reforma gospodarske stabilizacije, v tem zgodo-
vinskem trenutku družbeno napredna oblika razreševa-
nja osrednjih ekonomskih in družbenih problemov ju-
goslovanske družbe.
Opombe:
1	Na povezanost političnih in ekonomski ciklov je opozoril 1.
1943 M. Kalecki, vendar pa naša teza ne presega značaja
hipoteze, ki se še posebno jasno potrjuje v kriznem obdobju,
ko so ekonomski odnosi v ospredju in se jasneje zoperstavljajo
logiki političnega sistema. (Glej M. Kalecki, Political Spects of
Full Employment in v E. K. Hunt, J. G. Schwartz A Critique of
Economic Theory Harmondsworth, 1972.)
2	Nemški marksist Enzensberger na tem mestu sodi, da socia-
lizem ni zgodovinsko omejen zaradi nerazvitih zgodovinskih
predpostavk, temveč da to nerazvitost hkrati tudi reproducira.
H. M. Enzensberger, Najvišji stadij nerazvitosti. Hipoteza o
realno eksistirajočem socializmu.
Časopis za kritiko znanosti. 50/1982. 67.
3	Podrobnejšo opredelitev podajam v delu B. Kovač, Sociali-
zem in blagovna produkcija, Novi vidiki, Ljubljana, 1982,
1963-1968.
4	K, Marx, Kapital, III. k., CZ, 1975, 495.
5	K. Marx, Temelji slobode, Naprijed, Zagreb, 55.
6	»Vsak individuum ima družbeno moč v obliki stvari. Od vze-
mite to družbeno moč stvarem, pa jo boste morali dati osebam
nad osebami.« K. Marx, Temelji slobode, ibidem, 54.
7	K. Marx, Temelji slobode, ibidem, 57.
UDK: 330.133:330.342.15/497.1
socializem, blagovna produkcija, politična ekonomija
socializma
Bogomir Kovač: Nekatera protislovja blagovne pro-
dukcije in jugoslovanske politične ekonomije sociali-
zma
Vrsta ekonomskih problemov postavlja v središče po-
zornosti osnovne teoretične in praktične razsežnosti
socialističnega samoupravnega ekonomskega sistema.
Posebno pomembno je vprašanje blagovne produkcije v
razmerju do ekonomsko racionalnega razvoja produk-
tivnih sil in demokratizacije socialističnih samoupravnih
produkcijskih odnosov. Avtor opozori na značilnosti
dosedanjega razvoja socializma (pomen subjektivnega
faktorja), in odločilno vlogo države pri vseh dosedanjih
socialističnih revolucijah. Paradigmo samoupravljanja
predstavljata tako država kot tudi nepresežena bla-
govna produkcija. Tako samoupravljanje kot blagovna
produkcija se v Jugoslaviji vzpostavljata s posebnim
državnim aktom (absolutna prevlada političnega nad
ekonomskim), blagovna produkcija se v takšnih razme-
rah nikoli ni razvijala samostojno. Ekonomski sistem
namesto lastne avtonomije zgodovinskega razvoja in
determinacije družbenih razmerij postaja vse bolj odvi-
sen od prevladujoče birokratsko politične logike, ki
oblikuje samoupravljanje in institucionalizacijo eko-
nomskega sistema po svoji meri in postavi. Kriza jugo-
slovanskega zgodovinskega trenutka določa tudi krizo
jugoslovanske politične ekçmomije, ki se lahko razvrsti
v dve osrednji smeri (šoli): »tržno« politično ekonomijo
socializma in »normativno« politično ekonomijo socia-
lizma. V razpravi je pozornost namenjena normativni
smeri politične ekonomije socializma, ki v svoji zasnovi
predstavlja eklektično kombinacijo političnega norma-
tivizma, ortodoksnega marksizma, malomeščanskega
utopizma in svojevrstne logike ekonomskega liberali-
zma »socialistične blagovne produkcije«. Jugoslovanska
stvarnost namesto neprotislovne in optimistične podobe
samoupravnega »otoka sreče« normativne politične
ekonomije in njene ideologije razkriva drugačno po-
dobo. Nova kapitalska strategija razvoja (ekonomska
reforma gospodarske stabilizacije) je v tem zgodovin-
skem trenutku družbeno napredna oblika razreševanja
osrednjih ekonomskih in družbenih problemov jugoslo-
vanske družbe.
UDK: 330.133:330.342.15/497.1
socialism, commodity production, political economy of
socialism
Bogomir Kovač: Certain Contradictions of Commodity
Production and the Yugoslav Political Economy of
Socialism.
Due to a succession of economic problems, attention is
being focused on the theoretic and practic dimensions of
the socialist self-managing system. An important issue is
the relationship of commodity production versus econo-
mically rational development of productive forces and
the democratization of the socialist self-managing pro-
duction relationships. The author exposes-characteristic
of the hitherto socialistic development (and the role of
the so-called subjective factor) as well as the crucial role
of the state in all the socialist revolutions so far. The
paradigm of self-management is being represented by
the state and the non-exceeded commodity production
as well. In Yugoslavia, both self-management and com-
modity production are being restored by particular acts
of the state (absolute predomination of the political
over the economical) so that within such circumstances
commodity production actually never had been able to
develop freely. Instead of and autonomous historical
development, the economic system is getting more and
more dependent on the prevailing bureaucratic political
logics, which models and intitutionalizes it according to
ist own measures. The crisis of yugoslav historic mo-
ment determines also the crisis of yugoslav political
economy wich can be divided into two mainstreams
(schools): »market regulated« and »normative« politi-
cal economies of socialism, respectivey. The author
discuesses the normative trends of the politicai economy
of yugoslav socialism which consists of an eclectic com-
bination of political normativism, ortodox Marxism,
petit-bourgeois utopism, and peculiar logics of the »so-
cialist commodity production« liberalism. Instead of an
optimistic image of a self-managing »island of happi-
ness« of the normative political economy without any
contradictions, the yugoslav reality reveals quite a diffe-
rent picture. The new capital strategy of development
(the reform to stabilize the economy) is within this
historical moment a socially progressive form of relie-
ving the main yugoslav socio-economic problems.
časopis za kritiko znanosti/67/6
U DK: 331:1(091)
dela v zgodovini filozofije
in
v Marxovem Kapitalu
Leo Šešerko
Ključni pomen
analize vrednostne
forme
Prvi del petega poglavja druge nemške izdaje je ver-
jetno sploh najbolj citirani in znani del .Kapitala'1. V
njem obravnava Marx ,delo kot tako', brez vsake na-
daljnje določitve. In sicer zato, da prikaže proces dela in
da ga kontrastira s procesom uvrednotovanja, ustvarja-
nja vrednosti, ki je proces nastajanja razlike v kvan-
tumu izmenjane vrednosti, torej presežne vrednosti.
Preden si ogledamo ta prvi del petega poglavja v drugi
nemški izdaji ,Kapitala', in njegov pomen oz. značaj v
celotni teoriji vrednosti, si je potrebno ogledati tudi
ustrezen tekst v prvi izdaji prve knjige,Kapitala'. Ves ta
tekst je Marx sam pregledal, preden je šel v tisk, in se v
tem razlikuje od druge in tretje knjige ,Kapitala', ki ju
je iz množice različnih Marxovih rokopisov sestavil
Engels, ter pri tem omahoval med različnimi rešitvami.
Ko je Marx pripravil drugo izdajo, je naredil več teme-
ljitih posegov v prvotno natisnjeni tekst. Dodatek k prvi
izdaji z naslovom Vrednostna forma je izpustil, saj ga je
za prvo izdajo napisal po Engelsovem prigovarjanju, da
bi naredil tekst lažje razumljiv, zato pa je v osnovi
predelal prvo poglavje na podlagi tega dodatka k prvi
izdaji, ter dodal oddelek o fetiškem značaju blaga in
njegovi skrivnosti. To so bili fundamentalni posegi v
tekst prve izdaje, kajti prav prvo poglavje je odločilno
za razumevanje metamorfoz blagovne oz. vrednostne
forme, čeprav niso pomenili kake ,vsebinske' predelave
knjige. Nasprotno, v vseh teh spremembah je mogoče
opaziti Marxov poskus, da bi postal ključni pomen
analize vrednostne forme, brez zatekanja h kakšni pred-
postavljeni vsebini, kolikor mogoče jasnejši. Šlo je torej
za spreminjanje načina prikazovanja snovi, ne za spre-
minjanje načina njenega raziskovanja. Saj že sam doda-
tek k prvi izdaji nakazuje, da je Marxu postopno posta-
jala njegova lastna metoda vse bolj jasna, tako da jo je
najprej celo skušal eksplicirati na koncu knjige, v drugi
izdaji pa je to eksplikacijo spet vključil v prikaz celotne
snovi, kajti te metode raziskovanja ni bilo mogoče
prikazati ločeno od snovi, ki je bila raziskana. Zato tako
korenite spremembe prvega poglavja, ki pa niti najmanj
ne izražajo metodološkega omahovanja, temveč na-
sprotno ravno trdnost metodološkega samorazumeva-
nja teorije vrednosti.
Za razliko od prvega poglavja je bilo v drugi izdaji
poglavje o delovnem procesu in procesu uvrednotova-
nja samo postavljeno pod drug paragraf, kakor je pač to
zahtevala nova razporeditev snovi celotne knjige, sicer
pa je ostalo praktično nespremenjeno. Zdi se torej, da
je tu stal Marx na tako trdnih tleh, da o vprašanjih tega
poglavja ni bilo nobenih bistvenih alternativ, in da ni
ničesar spreminjal. In vendar je to poglavje, ki ga je
zgodovina razumevanja ,Kapitala' v več pogledih nare-
dila za ključnega, zato ga v prihodnje ne bo več mogoče
pustiti ob strani ali enostavno ponavljati.
Celotno poglavje je natisnjeno v obeh izdajah pod
skupnim naslovom za več poglavij: produkcija abso-
lutne presežne vrednosti. To je torej osnovna tema tega
poglavja, in to je,,Formalno' gledano, tisto, o čemer je
bil Mape v dvomih, kajti tega naslova ni spreminjal. In
če je sploh kaj mogoče razbrati iz naslova, če v njem kaj
nakazuje na jedro problema v snovi, potem opazimo
neko Marxovo omahovanje, ali če je ta beseda pre-
groba, spremembo v razčlenitvi same snovi petega po-
glavja druge izdaje. Samo poglavje je v obeh izdajah
naslovljeno z Delovni proces in proces uvrednotovanja,
vendar je samo v drugi izdaji z vmesnim naslovom
razčlenjeno na dva dela, tako da je prvi del podnaslov-
Ijen z »delovni proces«, drugi pa z »proces uvrednoto-
vanja«. Marx torej v drugi izdaji ni naredil nikakršnega
posega, nasprotno, tekst, ki teče v prvi izdaji nepreki-
njeno, je samo razdelil z dodatnim podnaslovom. In
vendar je mogoče reči, da ta sprememba v formalni
razdelitvi teksta signalizira neko bistveno vprašanje: ali
je mogoče ločiti proces dela od procesa uvrednotovanja,
se pravi ustvarjanja vrednosti?
Osnovna tema in
»stranske melodije«
Reči je mogoče, da teče tekst ,Kapitala' v prvi knjigi
realtivno kontinuirano do poglavja o tem procesu dela
in procesu uvrednotovanja. To pomeni, da je osnovna
tema raziskovanje metamorfoz vrednostne forme, in v
to celoto spada tudi prikaz značaja nakupa in prodaje
blaga delovna sila. Prikaz razvoja vrednostne forme
sicer ,prekinjajo' prikazi historičnih fenomenov, npr.
odkritje dela kot substance vrednosti, značaj pridobitev
meščanskih revolucij: svobode, enakosti, bratstva (last-
nine), itd., katerih zaključke je mogoče opaziti tudi po
formulaciji, ki je v »Kapitalu' pogosto uporabljena:
»povrnimo se zdaj nazaj«, ki so, kot rečeno, .stranske
melodije' teorije vrednosti. Toda vse te stranske teme
imajo nekaj skupnega, da so namreč tematizacije histo-
ričnih tem in je njihov značaj še najbolj podoben opom-
bam v Heglovi Znanosti logike. Osto drugače pa je s
prikazom procesa dela v petem poglavju. Tu Marx ne le
ne tematizira kakšne diskusijske točke iz zgodovine
politične ekonomije ali zgodovine teorije sploh, s katero
bi pojasnil osnovni tek prikaza metamorfoz vrednostne
forme, temveč prikaže delovni proces, kakršen je »naj-
poprej v svojih abstraktnih momentih, neodvisen od
vsake določene družbene forme.«2 Ta stranska tema pa
predstavlja popoln novum glede na dosedanji prikaz.
.Kapital' se ne začenja z analizo procesa dela niti v
,posebni obliki' dela v kapitalističnem produkcijskem
načinu, temveč z izrecnim nasprotjem tistega, kar je
zdaj tematizirano na začetku petega poglavja: namreč z
raziskovanjem blaga kot posebne, določene družbene
oblike proizvodov dela v prav tako, ali bolje s tem,
določenim družbenim oz. zgodovinskim obdobjem, ob-
dobjem kapitalističnega načina proizvodnje. Ta analiza
je pripeljala do razkritja, da ni delo kar tako vir vredno-
sti, temveč delo v čisto določeni družbeni obliki, namreč
kot uporaba blaga delovna sila. Zdaj pa Marx to analizo
prekine, da bi s stranskim prikazom samega procesa
dela kontrastiral določeno družbeno formo dela, na-
mreč proces proizvodnje presežne vrednosti.
Krvava sled
produkcijskega
načina in njeno
zabrisanje
Da gre za poskus takšnega kontrastiranja, kot jih je v
,Kapitalu' toliko, kaže že prvi stavek petega poglavja, v
katerem je povzet rezultat, do katerega je privedla
predhodna analiza metamorfoz vrednostne forme, ki je
razkrila, da delo in delovna sila nista nobena predpo-
stavka na sebi procesa uvrednotovanja. »Uporaba de-
lovne sile je delo samo. Kupec delovne sile jo konzu-
mira, v tem da pusti njenega prodajalca, da dela. Ta
drugi postane s tem aetu udejanjujoča se delovna sila,
delavec, kar je bil prej le potentia. Da bi svoje delo
predstavil v blagih, ga mora predvsem predstaviti vupo-
rabnih vrednostih, stvareh, ki služijo za zadovoljitev
potreb kakršne koli vrste. Torej je posebna uporabna
vrednost, določen artiekl, ki ga kapitalist pusti izdelati
delavcu. Produkcija uporabnih vrednosti, ali dobrin, ne
spremeni svoje obče narave s tem, da se opravlja za
kapitalista in pod njegovo kontrolo. Delovni proces je
zato treba opazovati najpoprej v njegovih abstraktnih
momentih, neodvisno od vsake določene družbene
forme.«
Marx je tu sicer pokazal, da produkcija uporabnih
vrednosti ne spremeni svoje obče narave glede na to, ali
je opravljena pod kontrolo nadzornika sužnjev, graščin-
skega upravnika, farja ali budnim očesom kapitalista,
toda to, kar je bilo dc sedaj predmet analize v Kapitalu,
ni bila obča narava dela, tudi ne obča narava delovnih
produktov, dobrin, sploh nikakršna obča narava', tem-
več striktno njena določna družbena forma. Videli smo
celo, da je bila v tem temeljna razlika med prikazova-
njem procesa dela pri Heglu, Ricardu, Smithu, Aristo-
telu itn., na eni strani, in Marxovim prikazovanjem v
Kapitalu. Poleg tega pa ravno na trgu blaga produkti
dela šele odložijo svoj poseben družbeni značaj, šele tu
se zabriše krvava sled načina, kako so bili proizvedeni,
sled, ki se je vlekla za njimi v prejšnjih dobah. Ali
drugače rečeno, zdaj se reproducira sam način zabrisa-
nja te sledi, medtem ko je bilo prej treba po konzumira-
nju vedno znova na roparski pohod za sužnji in k
njihovemu priganjanju, kakor je bilo tudi vedno znova
treba vzdigniti bič ali križ nad tlačani med tlako, tako da
je pridobivanje dobrin, in s tem dobrine same, nenehno
ohranjalo ta specifičen značaj določene družbene
oblike, in ga je izgubilo šele v kapitalističnem produk-
cijskem načinu. Šele tu ne vidiš več ne uporabnih vre-
dnosti, kako so bile proizvedene, čeprav obstoji poleg
kapitalističnega načina proizvodnje še neodpravljiv tla-
čanski in suženjski način proizvodnje. Dokler namreč
poleg mezde obstojita profit in renta, in mezda ne more
obstajati brez njiju, bo poleg kapitalistične proizvodnje,
bolj ali manj na njenem ,robu,' še obstajalo tlačansko in
suženjsko delo, ki neizogibno izrašča na podlagi teh
kategorij. To pomeni, da je šele s kapitalističnim nači-
nom proizvodnje pričelo soobstajati toliko različnih na-
činov proizvodnje, in da je šele ta določna družbena
oblika proizvodnje ustvarila pogoje, v katerih »produk-
časopis za kritiko znanosti/67/7
cija uporabnih vrednost, ali dobrin, ne spremeni svoje
obče narave s tem, da se opravlja za kapitalista in pod
njegovo kontrolo«. Prav tako je torej treba reči, da v
kapitalizmu produkcija uporabnih vrednot ali dobrin,
ne spremeni svoje obče narave s tem, da se opravlja za
zemljiškega lastnika in pod njegovo kontrolo, čeprav
gre za tlačansko delo, kakor te obče narave ne spre-
meni, če se opravlja za lastnika sužnjev in pod njegovo
kontrolo. Vendar pa ne velja tudi obratno. Ce je kapita-
listični način proizvodnje odpravljal tlačansko in su-
ženjsko delo, ga je moral ponovno spet reproducirati na
podlagi kategorij, ki iz njega neogibno izraščajo, kapi-
tala in rente, medtem ko je tlačanski in suženjski način
proizvodnje samo v svojih porah, na svojih ,robovih'
toleriral blagovno proizvodnjo, ki mu je po svojem
,bistvu4 oporekala.
Abstraktni značaj
delovnega procesa
zgodovinski rezultat
Če torej Marx pravi, da je treba delovni proces opazo-
vati najpoprej v njegovih abstraktnih momentih in neo-
dvisno od vsake določene družbene forme, preden ga
opazuje v njegovi posebni, določni obliki, namreč, kot
proces uvrednotovanja, potem je mogoče to pojasniti
samo tako, da je ta delovni proces kar tako sam čisto
določno družbeno dejstvo, oblika dovršitve brezsub-
stančnosti procesa dela v kapitalizmu. V prejšnjih do-
bah so bili pogoji dela še zraščeni z delom samim, ljudje
so bili tako ali drugače priklenjeni na naravne pogoje
dela, ,naravo', zemljo; eksistirali so kot del samih teh
naravnih pogojev, kot del orodja oz. kot ,govoreče
orodje,' ali kot delovna živina, kot tlačani. Zato je bila
tudi forma eksploatacije neposredno zraščena z nači-
nom proizvodnje, oz. ,gospodar je moral znati ukazati
tisto, kar je moral suženj ali tlačan znati narediti'. Sam
proces dela je v svojem bistvu izražal formo družbe oz.
družbeno formo, proces dela in oblike družbenih raz-
merij so bile eno in isto. Neposredna razvidnost raz-
merij eksploatacije se je izražala kot neposredna razvi-
dnost družbene določenosti procesa dela. Z uveljavi-
tvijo blagovnih razmerij in proizvodnje blaga kot vlada-
joče oblike procesa dela pa je proces dela izgubil vsako
družbeno določno obliko, kar je seveda samo drug izraz
za dejstvo, da razmerja eksploatacije niso več neposre-
dno razvidna.
Celotno gibanje kot
produkcija
Zato ni slučajno, da Marx na začetku poglavja o delov-
nem procesu, čeprav ga je ločil od procesa uvrednotova-
nja, govori najprej o uporabi (blaga) delovne sile, ki da
je delo samo. To pomeni, da je ta določna družbena
oblika dela, produkcija uporabnih vrednosti oz. dobrin
pod kontrolo kapitalista tista oblika dela, kjer je šele
mogoče opazovati delovni proces v njegovih abstraktnih
momentih in neodvisno od vsake določne družbene
oblike. Ta abstraktni značaj procesa delaje torej sam
čisto določen zgodovinski rezultat in abstraktnost, nič-
nost, .odsotnost' vsake določene družbene forme na
njem je tisti ,Nič\ za katerega pravi Hegel v Znanosti
logike, da ima »zreti ali misliti Nič neki pomen«. Nič-
nost, odsotnost družbene oblike dela torej ni prazna
ničnost in odsotnost, temveč ničnost in odsotnost, ki ima
v sebi vsebino, ki je rezultat cele zgodovine procesa
dela.
Vendar proces dela ni predpostavka te zgodovine. Samo
pri Heglu in tistih, ki so ponavljali, najprej je bilo
dejanje, pa če je bila to le izgovorjena beseda, je bil
proces dela postavljen kot skrito bistvo vsega, kar ob-
stoji, in od njega je prihajalo potem do tistega znanega
ponavnjevanja in odtujevanja, ki tvori svet. Zato je
moral biti najprej razumljen proces dela enostransko
kot zgolj nekaj pozitivnega, ali kot pravi Marx v kritiki
Hegla, zgolj kot abstraktno delo, kajti abstraktno delo
je edino delo, ki ga razume in kot osnovo polaga Hegel,
in to je ravno delo v svojih abstraktnih momentih,
neodvisno od vsake določne družbene forme, ki je bilo v
Fenomenologiji duha in Znanosti logike narejeno za
subjekt zgodovinskega procesa, ki se loči od samega
sebe in opazuje vse posebne oblike dela, suženjsko
delo, tlačansko delo, mezdno delo, samo navzdol kot
svoje podrejene, nizkotne družbene prehodne oblike,da
bi se lahko spet vrnil k sebi kot najvišji vsebini.
Kljub vsem omejitvam, ki jih postavi Marx na začetku
petega poglavja druge izdaje prve knjige ,Kapitala',
namreč da gre za nek rezultat predhodnega raziskova-
nja vrednostne forme, in da je ta rezultat izrecno ome-
njen, pa se vendar nadaljni prikaz Marxu pod roko
spre vrne v pozitivno povzdigovanje delovnega procesa
kar tako, kakor da bi ne šlo za določno, družbeno formo
delovnega procesa, kakor da bi ta delovni proces v
svojih abstraktnih momentih dejansko bilo mogoče
opazovati neodvisno in v abstrakciji od vsake družbene
forme, ki bi bila šele nek naknaden zgodovinski kostum,
ki ga proces dela lahko navleče nase, če se mu even-
tuelno takšne maškarade zahoče. Marx je hotel tu pri-
kazati ,bistvo' dela samega, ni vzdržal pri lastni metodi
striktnega raziskovanja blagovne oz. vrednostne forme,
s to intermediacijo je skušal odpraviti tisto njeno na-
pako, ki jo bo filister najprej očital, in vendar je ravno s
tem klonil pod težo zgodovine teorije vrednosti, ki se je
tudi v svojih najboljših predstavnikih zatekala k tašni
,zadnji/ ,temeljni' »vsebini«, »substanci«, ali kakor kob
že hočemo. V Aristotelovi filozofiji je to zadnjo .sub-
stanco', zadnji vzrok vsega obstoječega mogoče še ve-
liko jasneje razbrati, kot pri Heglu ali npr. Spinozi, kajti
kot je pokazal Valentin Kalan, se v njej »vse gibanje
pojmuje po vzoru tehnične produkcije. Ideal tehnike pa
je avtomatizem, ki z druge strani odseva tudi v .avtoma-
tični dejavnosti narave' (hósper automa tizo uses tés phy-
seos)... Celotno gibanje je produkcija«.3 V tem, da je
Aristotel postavil proces dela, seveda v njegovih ab-
straktnih momentih, neodvisno od vsake določne druž-
bene forme, kot gibanje narave oz. vsega, kar obstoji, je
bil v jedru svoje metode, v jedru svoje filozofije, pred-
hodnik Marxove teorije vrednosti, in ne le v tem, na kar
opozarja Marx v prvem poglavju »Kapitala', da je na-
mreč v svojih ,eksoteričnih' spisih, zlasti Nikomahovi
etiki, prišel na sled dejstvu, da menjava (blaga) ne more
biti brez enakosti, enakost pa ne brez komenzurabilno-
sti. Če se je tu moral od slutnje genialnega odkritja
umakniti nazaj in zanikati možnost komenzurabilnosti v
,resnici tako različnih stvari', kot jih proizvede suženj-
sko ali gospodarjevo delo oz. um, se mu v Metafiziki ni
bilo treba umikati, tu je lahko v polnem obsegu nakazal
tisto, kar je bil ob pomenu oz. razprostranjenosti bla-
govne menjave v antiki pač mogoče storiti, in kar je
Fenomenologiji duha in Znanosti logike pozneje v pol-
nem obsegu izrecno razvil Hegel.
Tudi zadnja
avtorizirana izdaja
ima poteze nastanka
Vendar pa ta napačna ,stranska melodija' v prvem delu
petega poglavja samo še bolj jasno kontrastira, kakšen
teoretski korak glede na zgodovino filozofije in zgodo-
vino politične ekonomije je bil v ,Kapitalu' kot celoti
storjen, in kakšen napor je bil potreben, da je bilo
mogoče ostati na sledi tega koraka, se pravi pri metodi
analize metamorfoz vrednostne forme.
časopis za kritiko znanosti/67/8
Kritika politične ekonomije se ni izvalila kakor celo
jajce, Marxov tekst še nosi tudi v zadnji izdaji, ki je šla
skozi njegove roke, poteze svojega nastanka. K temu
spada, da Marx ni imel nobenega svojega izdelka za
dokončno besedo znanosti. Iz vprašanj, ki so se mu
postavljala ob petem poglavju oz. njegovem prvem
delu, je edino mogoče razložiti izredno ostrino njegove
kritike gothskega programa. Ta program se je začenjal
običajno z divinizacijo dela, tako, da se je prvi stavek
glasil: »Delo je vir vsega bogastva in vse kulture«. To
frazo bi bilo mogoče prepisati tudi iz mnogih drugih
spisov, in tisti, ki poznajo Kapital iz druge in tretje roke,
največkrat tudi menijo, da je v njem razvita ravno ta
postavka. Marx bi jo lahko kritiziral tako, da bi prikazal
nasprotje med konkretnimi, družbenimi oblikami dela
in kulture, na protislovnost te povezanosti, vendar je
osredotočil svojo kritiko ne na razumevanje razmerja
procesa dela do rezultatov dela, temveč procesa dela do
narave, do pogojev dela. V gornji frazi je namreč delo
oz. proces dela prikazan neodvisno od vsake določne
družbene forme. Če pa proces dela nima več nobene
določne družbene oblike, ali potem obstoji brez vsake
oblike, ali se lahko potem prikazuje vsebina procesa
dela kot zgolj vsebina brez vsakršne forme? Nikakor!
Tudi v tej abstrakciji od vsake določne družbene oblike
ne more biti proces dela prikazan brez kakršne koli
oblike, ta oblika zdaj samo izgubi vsak določni družbeni
značaj, je preprosto naravna oblika dela, ali proces dela,
ki je abstrahiran od družbe. Ta naravna oblika dela pa
ni seveda nič drugega kot proces dela, v katerem človek
dela sam neodvisno od drugih ljudi v naravi, proces dela
je oblika razmerja človeka do narave »v njegovih ab-
straktnih momentih, neodvisno od vsake družbene
forme.«
Naravna forma dela
šele v kapitalizmu
In tako Marx tudi prikazuje proces dela neodvisno od
procesa uvrednotovanja na začetku petega poglavja:
»Delovni proces je najpoprej proces med človekom in
naravo, proces, v katerem posreduje, usmerja in kon-
trolira svojo osnovno menjavo z naravo s svojim lastnim
dejanjem. Človek stopa nasproti naravni snovi sam kot
neka naravna moč. Svoji telesnosti pripadajoče naravne
sile, roke in noge, glavo in dlan, spravlja v gibanje, da si
asimilira naravno snov v neki za svoje lastno življenje
uporabni formi«.4 In ta forma je spet,naravna forma-,
brez vsakršnega družbenega značaja. V zgodovini jo je
mogoče odkriti samo na njenem ,vrhuncu', v kapitali-
stičnem načinu produkcije, kajti šele tu je družbena
pogojenost dela ločena od naravne ali v naravi-določene
pogojenosti dela, tako da je mogoče govoriti o zgolj
naravni pogojenosti dela. V Kritiki gothskega programa
je ostro kritiziral to predstavo, da obstoji nekaj takega
kot naravna pogojenost dela, tako neposredno razmerje
človeka do narave v formi delovnega procesa zgolj v
njegovih abstraktnih momentih, kjer si abstraktno sto-
jita nasproti človek in narava, neodvisno od vsakè do-
ločne družbene forme. Oziroma pokazal je, in s tem
kritiziral svojo lastno ločevanje procesa dela od procesa
uvrednotovanja, da je treba spregovoriti o pogojih
takšne predstave o razmerju izoliranega človeka do
narave. »Le kolikor je človek že od vsega začetka kot
lastnik v razmerju do narave, prvega izvora vseh delov-
nih sredstev in delovnih predmetov, jo obravnava kot
sebi pripadajočo, je njegovo delo izvor uporabnih vre-
dnosti, torej tudi bogastva. Meščani imajo dobre ra-
zloge, da pripisujejo delu nadnaravno ustvarjalno silo;
kajti ravno iz naravne pogojenosti dela sledi, da mora
biti človek, ki ne poseduje nobene druge lastnine kot
svojo delovno silo, v vseh družbenih in kulturnih stanjih
suženj drugih ljudi, ki so se naredili za lastnike pred-
metnih delovnih pogojev. Dela lahko le z njihovim
dovoljenjem, torej živi le z njihovim dovoljenjem«.5
Družbeni značaj
abstrakcije od
družbene oblike
dela
Abstrakcija o delovnem procesu v njegovih občih mo-
mentih, neodvisen od vsake določne družbene forme,
abstrakcija o neposrednem razmerju dela med člove-
kom in naravo, je torej samo izraz določenega družbe-
nega razmerja človeka do narave, sicer skrajno ab-
straktnega razmerja, v katerem dobi družbena odtrga-
nost človeka od narave obliko naravne neposrednosti.
Ta je potem podlaga za vse mogoče divinizad j e , kot
npr. najslabšega gradbenega mojstra, predstave delavca
namesto stvarnega delavca kot nečesa, kar je a priori,
dela samega kot produktivnega dela itn. Za razumeva-
nje družbenega značaja teh abstrakcij od družbene
forme dela je Kritika gothskega programa ključna, in v
toliko je izrednega pomena ustno opozorilo dr. Debe-
njaka v razpravi o nekem prikazu zgodovine nastanka in
razvoja pojmov Marxove kritike politične ekonomije, iz
katerega je bila izpuščena Kritika gothskega programa.
Tisti prikaz se je ravnal po tem, da mora narediti
domnevno zaporedje kategorialnih sistemov Marxo-
vega razumevanja kritike politične ekonomije in je
seveda Kritiko gothskega programa izpustil, ker je v
njej pogrešal ,sistem' politekonomskih kategorij. Ker
pa kritika politične ekonomije ni ,sistem', čeprav je v
njej izpeljava kategorij sistematična, ima v celoti taza-
četek Kritike gothskega programa ključen pomen za
celoten Kapital, je razrešitev nejasnosti, ki so prišle do
polnega izraza ravno v petem poglavju.
Kakor da bi hotel utrditi napačno izvedeno podtemo, je
Marx na koncu ekskurza o delovnem procesu kar tako
ponovil uvodno argumentacijo o tem, da se pšenici ne
da okušati, kdo jo je pridelal, ali je bila pridelana z
brutalnim bičem nadzornika sužnjev ali pod boječim
očesom kapitalista. Za tem pa sledi običajna formula-
cija, ki v Kapitalu zaključuje stranske ekskurze, »vr-
nimo se k ,našemu' kapitalistu in spe«,6 kjer Marx
ugotovi, da se splošna narava procesa dela seveda ne
spremeni s tem, da ga delavec opravja za kapitalista,
namest za sebe samega. To je toliko manj nenavadno,
ker ta splošna narava delovnega procesa ni nič drugega
kot poseben, določen družbeni rezultat zgodovine člo-
vekovega, se pravi celotnega človeškega rodu, razmerja
do narave. In tu spet ,naš kapitalist in spe' na trgu
delovne sile, preden ga je njegov prihod spremenil, ni
našel delavca v neposrednem razmerju do narave, am-
pak v določni, družbeni obliki načina proizvodnje, tla-
čanskega dela, ki spet ni nobena splošna oblika procesa
dela. Marx zaključi ta ekskurz o delovnem procesu brez
vsake določne družbene forme s tem, da samo temeljno
abstrakcijo ekskurza opusti, in jo v nadaljnjem v različ-
nih oblikah kritizira že v samem ,Kapitalu'. Naj od njih
navedem samo kritiko Seniorjeve ,zadnje ure' že v
sedmem poglavju, kjer Marx kritizira predstavo o loči-
tvi procesa dela na proces dela za preprodukcijo vre-
dnosti vloženega kapitala, na proces dela za reproduk-
cijo delovne sile oz. proces dela za mezdo in ,zadnjo
uro' procesa dela za presežno vrednost. Pokaže, da je
zgolj v predstavi filistra mogoče ločiti proizvodnjo vre-
dnosti in proizvodnjo presežne vrednosti, da rečemo z
drugimi besedami, proces dela brez vsake določne druž-
bene oblike od procesa dela z jasnim družbenim znača-
jem.
Gospostvo nad
naravo in gospostvo
nad ljudmi
Vendar to ni niti najmanj vplivalo na množico napačnih
interpretacij Kapitala, v katerih je začetek petega po-
glavja in samo ta začetek vzet kot bistvo celotne kritike
politične ekonomije. Posebej jasno prihaja na dan to
napačno interpretiranje Kapitala tam, kjer skušajo ra-
zlični hermenevti prikazati domnevne ,meje' Marxove
kritike politične ekonomije. Njihova zgodba je v osnovi
kratka, ne glede na to, koliko jo vsak od njih razteguje.
Marx naj bi po njihovem pripovedovanju ločil gospo-
stvo nad naravo od gospostva nad ljudmi. Šlo bi mu naj
za to, da bi prikazal, kakor da je nasprotnik gospostva
nad ljudmi, medtem ko je v oblake povzdigoval gospo-
stvo nad naravo. Hermenevt, ki si je to ločitev sam
ustvaril v svoji predstavi, zdaj ujame Marxa, kajti on vç,
da je gospodovanje naravi vedno že neka oblika druž-
benega razmerja. Vendar iz tega ne bo izvedel sklepa,
kot bi pričakoval bralec, da mora svojo napačno pred-
stavo opustiti, ne, še močneje se je oprime, in meni, da
je treba opustiti, kritiko določne družbene oblike dela.
Razglasil bo, da je bila kritika politične ekonomije le
navidezna kritika gospodovanja ljudem, ker je še dopu-
ščala gospodovanje naravi, in jo je torej treba opustiti,
ter na njeno mesto postaviti ,kritiko instrumentalnega
uma', torej ravno kritiko uma izoliranega človeka v
njegovem procesu dela, v tem da si zvijačno podredi
naravo. Hermenevtiki pa v tem seveda ne gre za ka-
kršno koli kritiko obstoječih razmerij, temveč za razo-
detje, da je že v človekovem razmerju do narave samem
utemeljeno, da mu je podvržen, večnost tega razmerja
zagotavlja sama na sebi, da je bil, da je in da bo
podvržen v naravi, in da je torej čisto slučajno in skoraj
nebistveno, če je podvržen temu gospostvu še v družbe-
nih razmerjih. Važno je le, da ne pride na misel, da bi se
tega gospostva otresel, kajti tedaj hermenevt ne bo
privlekel na dan le družbenih sil, sil gospostva, ki bodo
to preprečile, ne, njemu bo pomagala sama narava in
njeno nezavedno gibanje, ki preprečuje vsakršnemu
,umu', da bi jo prelisičil, da bi si jo z močjo zvijačnosti
svojega uma podredil. Zato se nekatere oblike herme-
nevtike tudi čisto upravičeno imenujejo zgolj kritike
ideologije, ker jih čisto nič več ne zanimajo družbeni
pogoji ideološke zavesti, to kar ravno raziskuje kritika
politične ekonomije, ampak samo še ideologija, kot si
predstavlja sama sebe, in pri tem nenehno prikazujejo
kot svoj predmet naravna razmerja, razmerja sina do
očeta itn. Ta paradoksalni prodor naravnih razmerij v
ideologijo, kjer tvorijo bistvo njene ,samorefkleksije',
je sam izraz nepremagane tradicije evropske filozofije,
ki je polagala proces dela v osnovo vsega obstoječega
kot substanco in subjekt, in pri tem, da bi lahko filozofi-
rala, abstrahirala od vsake določne družbene oblike
svojega predmeta.
Opombe:
1	Oziroma v tretjem poglavju prve izdaje iz 1867: Karl Marx,
Das Kapital, Urausgabe, Gerstenberg Verlag, Hildesheim
1980, 141-150.
2	Karl Marx, Das Kapital, Urfassung, 1967, 141.
3	Valentin Kalan, Dialektika in metafizika pri Aristotelu, Ljub-
ljana 1981, 235.
' Dan Kapital I, Urfassung, 141.
5	MEW 19, 15.
6	Das Kapital I, Urfassung, 149.
UDK: 331:1 (091) »KAPITAL«
»KAPITAL, « proces dela, Marx, proizvodnja presežne
vrednosti
Šešerko: Divinizacija procesa dela v zgodovini filozofije
in Marxovem Kapitalu
V prispevku gre za podrobno analizo petega poglavja
Marxovega Kapitala, kjer Marx obravnava »delo kot
tako«, brez vsake nadaljnje določitve. Avtor nas opo-
zori na Marxove temeljne posege v-prvotno natisnjen
tekst in pravi, da je v vseh teh -spremembah mogoče
opaziti Marxov poskus, da bi postal ključni pomen
analize vrednostne forme, kolikor mogoče jasnejši.
Kljub vsem omejitvam, ki jih postavi Marx na začetku
petega poglavja druge izdaje prve knjige Kapitala, pa se
vendar nadaljnji prikaz Marxu pod roko sprevrne v
pozitivno povzdigovanje delovnega procesa kar tako,
kakor da ne bi šlo za določeno, družbeno formo delov^
nega procesa. Marx, ki je hotel tu prikazati »bistvo«
dela samega ni vzdržal pri lastni metodi striktnega raz-
iskovanja blagovne oz. vrednostne forme. Že Marx, nas
opozori avtor, pa je v samem Kapitalu samo temeljno
abstrakcijo opustil in jo v različnih oblikah kritiziral.
Pokazal je, da je zgolj v predstavi fiziokrat mogoče
ločiti proizvodnjo vrednosti in proizvodnjo presežne
vrednosti, proces dela brez vsake določene družbene
oblike do procesa dela z jasnim družbenim značajem.
UDK: 331:1 (091) »CAPITAL«
»CAPITAL«, labour process, Marx, production of sur-
plus value
Leo Šešerko: Divinization of Labour Process in the
History of Philosophy and in Marx's Capital.
Presented is a detailed analysis of the fifth chapter of
Capital in which Marx discusses »the work as such«
without any further definition. The author indicates
Marx's essential interventions into the first printing of
the text and finds these to result from Marx's attempt to
clarify as much as possible the key meaning of his
analysis of the form of value. In spite of all the limita-
tions set by himself at the opening of the fifth chapter in
the second edition of the first book of Capital, Marx
proceeded into a positive exaltation of the labour pro-
cess, as if it had not been a determined, social form.
Marx, trying to show the labour's »essence« was not
able to insist on own strict method of the research of
commodity resp. value forms. However, as the author
emphasizes, Marx gave up that basic abstraction and
criticized it in different forms already in the Capital.
Marx has shown that physiocratic notion only is able to
differ the production of value from the production of
surplus-value, as well as of the labour process without
any socially determined from the labour process having
clear social Character.
časopis za kritiko znanosti/67/9
UDK: 3 38.45
O o poglavje
y luči sedanjosti in nekatera vprašanja
sedanjosti v njegovi luči
Slavko Gaber
V	enem od vrhuncev Kapitala1 Marx skozi obravnavo
razmerja med stroji in veliko industrijo postavlja niz
vprašanj, ki so kot potenca vzpodbuda za razmišljanja v
času, ko se ob kompjuterizaciji in robotizaciji produk-
cije življenja, tako stvari, kot ljudi, človeštvo* zopet
nahaja pred veliko alternativo: komunizem ali barbar-
stvo in ko dejansko »opažamo, da se vse bolj radikalno
in univerzalno izpopolnjuje pol .barbarstva', ne pa pol
,komunizma', saj se celo tam, kjer nastopajo s pozicij
komunizma, ohranjajo in delno krepijo nove oblike
,barbarstva' v civilizirani ali necivilizrani obliki«.2
V	obravnavi teh vprašanj se bomo najprej pomudili pri
nekaterih »manj« pomembnih, da bi v nadaljevanju
obravnavali »pomembnejša«.
Eno začetnih vprašanj Marxovega podajanja trinajstega
poglavja predstavlja vprašanje, kaj je stroj. Med tem,
ko v »Bedi filozofije« še pristaja na »na nazore angle-
ških matematikov in inženirjev tedanjega časa, ki so
razliko opredelili z merilom kompleksnosti ali pa z
merilom vira energije.. .3 pa Marx v Kapitalu opredeli
bistvo stroja z opravljanjem operacij, ki jih je pred tem
vršil delavec s podobnimi orodji, kot so ta, ki se zdaj
nahajajo na orodnem stroju. Ptav prenos funkcij člo-
veka oz. dela, ki ga opravlja človek, na orodni stroj,
pomeni začetek, kal industrijske revolucije ne pa parni
stroj, kot danes na veliko razlagajo učbeniki zgodovine.
Glede na specifične pogoje nastajanja tega zapisa, na-
vajamo kot primer specifičen vir, ki pa, če nas spomin
na proces lastnega oblikovanja ne vara, samo sovpada z
napačnim postavljanjem poudarka pri obravnavi vpra-
šanja industrijske revolucije in določenih strojev v njej,
■v drugih virih. »Industrijska revolucija je veliki obrat, ki
je nastal v gospodarstvu in družbi zaradi odkritja in
uporabe strojev in drugih znanstvenih in tehničnih od-
kritij ... Od odkritij, ki so napravila prevrat v gospodar-
stvu, je potrebno omeniti parni stroj, ki ga je 1. 1769.
izpopolnil Škot J. Watt, potem tekstilne stroje (leteči
čolniček).. .4 V nasprotju s tem Marx poudarja, da
»sama parna mašina kakva je pronadjena krajem 17.
stoleča, nije izazvala industrijsku revoluciju. A baš na-
protiv, mašine alatlijke izazvaše potrebu, da se parna
mašina revolucioniše«5. Parni stroj pa postane pogoj za
produkcijo šele v fazi, ko industrijska proizvodnja udari
ob meje svoje manufakturne podlage - ko je morala,
»da ovlada svojim karakterističnim sredstvom za proiz-
vodnju, samom mašinom, i da mašine prvai pomću
mašina«.6 Takšna obravnava vprašanja začetkov, vzvo-
dov industrijske revolucije in njenega razvoja je vseka-
kor drugačna od razširjenega fetišiziranja vloge pogon-
skega stroja, ki je sicer del mašinerije, a nikakor tisti
najznačilnejši.
Razlike, ki izhajajo iz različnosti temeljne zastavitve, so
ogromne in določujoče za našo zavest o mašineriji. V
primeru, da vzamemo za izhodišče, da strojni sistem v
svojem bistvu pomeni samo drugo pogonsko sredstvo,
ki zamenjuje človeka, smo na poti k idiličnemu pojmo-
vanju tehnike in tehnologije. K tistemu pojmovanju, ki
v njih vidi zgolj sile, ki jih je človek vpel v svojo
izmenjavo z naravo in mu kot pokorjena moč omogo-
čajo oblast nad njo. Veliko teže pa je s tega izhodišča
•фгШ do spoznanj, ki govorijo o tem, da pomeni prenos
dela, ki ga je opravljal človek, na orodni stroj, ki ga
zaradi kompleksnosti in številčnosti orodij, ki so prene-
sena, mora poganjati neki drugi, od človeka, živali itd.
močnejši in trajnejši vir, ne le potenco za zmanjšanje
potrebnega človekovega dela v procesu produkcije am-
pak hkrati zgodovinsko pomeni tudi prvo obliko dela, v
kateri odpada tisto subjektivno. »(...) mašinski sistem
krupne industrije je sasvim objektivan organizam proiz-
vodnje koji radnik zatiče kao gotov materijalni uslov za
proizvodnju.«7 Ta sistem ni nekaj na sebi danega, am-
pak je vzpostavljen s strani kapitala, kot »objektivno i
sistematski primenjivano sredstvo, da se iz radnika za
isto vreme iscedi više rada«. 8Vzpostavljen je proces v
katerem »(,...) je sam avtomat subjekt a radnici su
pridodati samo kao svjesni organi njegovim nesvjesnim
organima i sa njima su potčinjeni centralnoj pokretač-
koj snazi«.9 S prenosom delovnega orodja na stroj
prehaja nanj z delavca tudi »veština rukovanja alatkom.
Radna sposobnost alata oslobodila se ličnih granica
ljudske radne snage. Stoga se (...) u avtomatskoj fa-
brici javlja tendencija za izjednačavanjem ili nivelisa-
njem radova, koje pomoćnici mašine imaju, da izvode
(•••K10
Do teh in še do ogromnega števila drugih zastavitev ni
mogoče prodreti, če začnemo s poudarkom na novem
viru energije kot bistvenem za industrijsko revolucijo.
Poglejmo, kaj vse se ob zastavitvi s stališča prenosa,
veščine rokovanja oz. dela, s človeka na stroj, še postav-
lja v središče razrednega pristopa k vprašanju tehnike in
tehnologije.
A) Če najprej ostanemo pri vprašanju prenašanja oz.
udejanjanja človekovih bitnih moči v stroju, je treba, ne
da bi zagovarjali vrnitev k naravi, vzeti vase zgodovin-
sko evidenco, ki opozarja, da se ta proces vrši skozi
zasužnjevanje in ogromno delnost človeka ter omejeva-
nje človeštva v njegovem največjem delu.
1.	Z vzspostavljanjem industrijskega sistema se doživ-
ljenska specialnost »(...) da se rukuje jednim delimič-
nim alatom pretvara(...) u doživotnu specialnost da se
poslužuje neka delimična mašina. Mašina se zloupo-
trebljava, da bi se radnik iz malena pretvorio u delo
delimične mašine.«11
2.	V svojih prizadevanjih za izsesavanje čim večjega
dela živega dela je kapitalizem, s taylorizmom, do skraj-
nosti prignal tisto, kar je izrazil že Marx: »Mašinski rad
do kraja iznurava živčani sistem i istovremeno prigušuje
mnogostranu igru mišica i oduzima čoveku slobodnu
telesnu i duhovnu delatnost. Čak i olakšanje rada po-
staje sredstvom za mučenje jer mašina ne oslobadja
radnika od rada več njegov rad od sadržaja.«12 Taylori-
zem privede ta proces do meja, ko se že v ZDA postav-
lja vprašanje, kako dolgo (lahko naša politična demo-
kracija pušča 70.000.000 ljudi, da preživljajo večino
svojega delovnega časa v atmosferi, ki je totalitaristič-
na?«ßa
3.	Seveda si ne gre zakrivati oči pred dejanskimi vsebi-
nami, ki silijo kapitalističnega manegerja, kot je R. J.
Doyle, v ta ideološka vprašanja. Absentizem, fluktua-
cija in škartiranje, kot tisto v avtomobilski industriji, je
prisililo kapital, da koncem šestdesetih let revitalizira
post-tayoristično šolo, ki se začenja konec štiridesetih
let, ko je njen začetnik J. N. Scanlon lansiral t. i. tezo o
soupravljanju. Pravna njegova odkritja in na delo nje-
govih nadaljevalcev R. Likerta, Herzberga, McGre-
gorja, Lewina idr. so se naslonili današnji misleci o
kapitalu, ko so v skrbi za svojega lastnika plasirali tezo:
»Osvoboditi iniciativo množic, množicam je potrebno
dati besedo!« 13Vprašanje ideloškosti tega gesla bi za-
htevalo posebno analizo, na tem mestu naj samo ome-
nimo, da je sfera besede, ki jo je dobila množica veliko-
dušno zaobeslega pravico delavcev, da sodelujejo pri
določanju najboljših načinov maksimalne eksploatacije
proletariata.
4.	V proces ponovne omejene integracije delovnega
procesa pa je poleg zgoraj omenjenega silila tudi te-
hnična podlaga dela. Avtomatizacija ki je v svojih del-
nih oblikah silila k drugačni organizaciji dela že v ob-
dobju Scanlona je zahtevala preseganje taylorizma.
Nova oblika »mašinerije« kot prenašanja človekovih
bitnih moči na »stroje« je zahtevala drugačen, manj
parcialen, pristop k vprašanju produkcije. »Vsekakor
delo ni organizirano po tayloristicnih principih. Študije
gibov tu nimajo prostora.....Prav tako tu ni prostora za
študije časa. Stopnje bruto produkcije so določene z
delovanjem mašinerije, kontinuiranim potekom.3.
(produkcije G. S.) skozi različne stopnje oz. faze dela in
sposobnostjo skupine, da koordinira svoje delova-
nje.«14
5.	Pa vendar kljub dokazovanju ponovne integracije
dela in vzpostavljanju delnega nadzora delavcev nad
produkcijo še kako ostaja Gorzova teza o nemoči delav-
skega razreda, da zadobi uvid v celoto produktivnih
moči kapitalistično udejanjenih bitnih moči človeka,
odprto vprašanje. Še posebej, ker vemo kako delna je
ponovno pridobljena oblast nad produkcijo v post-
tayloristicnem delovnem procesu. Taylorizem je mrtev
in potrebno je pustiti mrtvim, da pokopljejo svoje
mrtve, toda s tem še ni rečena zadnja beseda kapitala -
ostaja vsaj še jekleneča šola posttaylorizma. Hudičevo
ogromne so naloge, ki se postavljajo pred proletariat, če
bo hotel še poslednjič vreči ob tla svet kapitala. Kapital
danes zapušča vse svoje postojanke, celo pravniško
opredeljena lastnina mu ni več sveta. Množična prodaja
tovarn delavcem v ZDA izredno jasno locira polje
razrednega boja sedanjosti. Mogoče je prav vse le zad-
nji bastion, ki je skupen tako kapitalu, kot birokraciji -
vsem upravljalcem, to je položaj upravljalca ne sme
.pasti.
»Lastništvo da, upravljanje pa ne.«15
»Peter Drucker, eden naj slo vi te j ših ideologov ameri-
škega manegementa, tako opominja svoje občinstvo:
,Moč je zmeraj izvirala iz lastništva in zaposleni si bodo
prej ali slej pridobili nadzor nad pokojninskimi skladi,
nato pa tudi nad upravljanjem.'«16 Kljub temu, da
Ducker še fetišizira pravniško redukcijo pojma lastnine
(sovjetski kolegi bi mu odvečnost njegove bojazni v
zvezi z lastnino brez težav pojasnili iz lastne dolgoletne
prakse) pa kljub temu z buržoazno natačnostjo zaznava,
kje se skriva največja nevarnost - nadzor in upravlja-
nje. Prav v tej luči pa je potrebno gledati tudi na
nadaljnje udejanjen j e človekovih bitnih moči.
6. Tako se strinjamo s tistimi postavitvami, ki ob vpra-
šanju, ki je danes nekje na meji med znanstveno fanta-
stiko in znanostjo, ali je mogoče skonstruirati robote, ki
bodo sposobni ustvarjalne dejavnosti, trdijo, da naj-
težje »vprašanje ni, ali so ali ni možnosti za tako opred-
metenje, temveč ali postaja takšna podvojitev nujna in
potrebna v razvoju samih producentov in ali takšna
podvojitev ne ogroža človeka.«17 Se bo človeštvo ob
hipotetični možnosti, da se osvobodi še zadnjih ostan-
kov sfere nujnosti,' odločilo za pot, ki jo predvideva
Issac Asimov: »Ko so bile prvotno vzpostavljene te
postaje, da bi planete oskrbovale s sončevo energijo, so
z njimi upravljali ljudje. Toplota, močna sončeva žarče-
nja in elektronski vetrovi so povzročali te službe za zelo
težke. Zato so napravljeni roboti, da bi zamenjali ljudi,
tako, da vsaka postaja zdaj zahteva samo še dva člo-
veka-upravlialca. Prizadevamo si, da tudi njih zame-
njamo .. Je to sploh vprašanje sedanjosti?
B) S postavljanjem vprašanja upravljanja v središču
analize pa smo implicite že stopili na tla razredne ana-
lize - prišli smo do vprašanja razredne narave tehnolo-
gije. Na osnovi našega dosedanjega študija se nam, ob
študiju 13. - poglavja, Marxova obravnava tega vpraša-
nja kaže kot nedomišljeria - seveda si ne umišljamo, da
jo bomo uspeli domisliti. Kot nedomišljena se nam kaže
zastavitev, ki stroj obravnava, kot nekaj kar obstoji »na
sebi« in je v svojem bistvu nadrazredno ter njegovo
delovanje zavisi zgolj od takšne ali drugačne uporabe
stroja. Marx pravi tako: »Trebalo je vremena i iskustva
dok je radnik naučio da razlikuje mašinu od njene
kapitalističke primene i da svoje napade prenese sa
samog materijalnog sredstva za proizvodnju na druš-
tveni oblik njenog izkorištavanja.«19 Podobna nedomiš-
ljenost veje tudi iz sledečega pasusa: »Protivrednosti i
antagonizmi, nerazdvojni od kapitalističke primene ma-
šine ne postoje, zato što ne poteču iz same mašine već iz
njene kapitalističke primene.« Prav gotovo se je moč
strinjati z Marxovo trditvijo, da protislovja ne obstojijo
v stroju »an sich«, ker takšen stroj sploh ne obstoji in
mu je zato povsem nesmiselno pripisovati protislovja.
. Po našem mnenju je mogoče o strojih govoriti samo z
razrednega stališča in to tako, kar se tiče produkcije, kot
uporabe strojev. Marxovo pojmovanje bi po tej logiki
domišljali v tem smislu, da stroj s stališča proletariata
»olakšava rad, dok s kapitalistične pozicije povečuje
njegovo intenzivnost...«, 20 stroj sam pa, če hoče biti
v
časopis za kritiko znanosti/67/10
kaj več, kot abstraktno opredeljen, je potrebno oprede-
liti tudi glede na njegovo uporabo, ne gre namreč
pozabiti na dejstvo, na katerega opozarja Marx in je v
toliko njegova analiza notranje protislovna, da se mora
proletariat boriti proti določeni tehniki kot »protiv
odred j e nog oblika sredstava za proizvodnju kao protiv
materialne osnovni ce kapitalističkog načina proizvod-
nje.«15
Kapitalistično tehniko je potrebno analizirati s pozicije
proletariate in jo obravnavati v dva cepa - kot prispe-
vek buržoazne pozicije k vzpostavljanju občega, ter
tako kritično resiti njene potence, hkrati pa je potrebno
poudariti njeno razredno omejenost in nezadostnost za
proletarsko pozicijo na področju tehnike. Buržoazija je
tehniko že zelo zgodaj vzpostavljala, kot sredstvo svoje
nadvlade nad proletariatom. Selfacting mule je »bila
pozvana da uspostavi red med j u industrijskim kla-
sama ...«,2: in njena narava verjetno ne dovoljuje, da bi
se z njo produciralo drugače, kot da zasužnjuje delavca.
Mnenja smo, da je prav točka možnosti človeka -
proizvajalca, da nastopa v odnosu do mašinerije, kot
subjekt, tisto mesto v katerem se razkriva razrednost
tehnologije. Vsaka tehnika in tehnologija, ki jemlje
producenta za privesek stroja je »upravljalska« in jo je
treba preseči. Da bi torej presegli buržoazno tehniko je
potrebno vzeti vase njeno zvijačnost uma predvsem
tako, da presežemo tiste oblike mašinerije, ki človeka
jemljejo za svoj privesek in omogočajo upravljanje z
njim. Torej ne gre za to, da proizvedemo »socialističen«
avtomobil, »socialističen« traktor, če so to sredstva, ki
so vstavljena med človeka in naravo ter mu omogoča '
prisvajanje časa, prostora in zemlje, ne da bi mu bi-
stveno onemogočala biti subjekt tega prisvajanja. Na-
robe pa je treba preseči delovna sredstva, ki zgodovin-
sko nujno zahtevajo producentovo vpetost v sistem
»naravnega« vrtenja s sistemom produkcije. Potrebno
je preseči tista produkcijska sredstva, ki od producenta
zahtevajo golo izvrševanje s strani drugih zamišljenih
postopkov. To ukinjanje naj poteka tudi v tem smislu,
da §e človek izključi iz sistema, da se sistem revolucio-
nira prav v točki, kjer mu človek služi, in je še potreben
kot sredstvo.
Dvoje razmišljanj!
Z določenimi stroji je mogoče marsikaj: mogoče jim je
spremeniti barvo, jih drugače razporediti, jim spreme-
niti ritem - hitrost vrtenja itd. gre pa zato, da stroj
spremeni svojo razredno naravo šele, ko se ob njegovi
uporabi združita zamišljanje in izvrševanje.
Trditev, da je geslo »TOVARNE DELAVCEM« per-
fektna teoretska pozicija, ki jo je treba samo udejanjiti,
je ideološka. Ideološka je zaradi nezadostnosti tega
principa samega. Če namreč ostanemo pri njem (ne
oporekamo njegove revolucionarnosti v obdobju, ko je
bilo izrečeno, in v določenih okoljih tudi še danes)
zastopamo stališče, dâ je mogoče kapitalistično produk-
cijsko enoto preprosto, brez večjih sprememb, prevzeti
in smo tako z aktom prevzema oblasti že vzpostavili nov
način produkcije. Pozablja se na tisto, kar je dolgo
ostalo prikrito večini delavskega gibanja, namreč na
dejstvo, da s še tako dobrimi nameni, ob kapitalistični
tehniki in tehnologiji ni mogoče nekapitalistično uprav-
ljati produkcije in da se brez revolucioniranja te sfere
komunistična vizija sprevrže v ideologijo, kot se že pred
tem dogodi s samoupravljanjem. Kot izredno globoko
opozarja A. Gorz se v tem primeru delavec z ideološko
preinterpretacijo, ki je pripoznavanje, postavi v polo-
žaj, ko je tovarna le toliko delavčeva, da se ji lahko
prostovoljno prepušča v izžemanje.
TOVARNE PROLETARCEM, DA JIH PROLETA-
R1ZIRAJO!
C) Petemu delu poglavja o mašineriji, ki nosi naslov:
BOJ med delavcem in strojem ter prinaša obilo argu-
mentov v prid tezi o razrednosti tehnike, sledi del, ki
danes, kot ob vsakem obdobju odločitve, dobiva na
aktualnosti, to je del, ki govori o teoriji kompenzacije,
ki se nanaša na delavce izrinjene s strani strojev. »V
tovarni avtomobilov Toyota na Japonskem so četrtino
delavcev-monterjev zamenjali roboti. Pri Citroenu v
Aulnaysous Bois, opravlja sestavljanje karoserij »CX«
robot, ki opravlja delo trideseterice delavcev. V isti
tovarni je petdeset voznikov viličarjev zamenjalo pet
programerjev, ki sedijo za svojimi pulti... Pri IBM
robot, ki »vidi« zmore s svojimi mehaničnimi rokami
montirati osem delov tipkalnih strojev v petinštiridese-
tih sekundah... na Japonskem kjer danes že deluje
sedemdeset tisoč robotov in novih avtomatskih strojev,
se končujejo načrti neke tovarne brez delavcev - to-
varna bo proizvajala avtomatizirana precizna strojna
orodja.«23 Ob vsem tem se seveda v povsem določeni
luči pokaže tudi vprašanje zaposlovanja.
I» Vprašanje odvečnosti je temeljno... Delavec postaja
oseba, ki je za lastnika in managerja4 brez vrednosti.
Upravljalec ga ne izkorišča, ampak ga preprosto izklju-
л čuje.«2" Tedenco ogromne »odvečnosti« napoveduje
Ïniz resnih študij s področja zaposlovanja, kot seveda
najbolj transparentno vprično stanje na trgu delovne
p sile. Velika Britanija naj bi po neki študiji, ki je bila
i izdelana za ministrstvo za industrijo k svojim trem
I milijonom in dvesto tisoč nezaposlenim, z uvajanjem
mikroelektronike v proizvodnjo, pridala do 1990 še štiri
do pet milijonov brezposelnih. V ZRN naj bi se seda-
njim dvema in pol milijonoma brezposelnih pridružilo
do. 1990 še štiri milijone Nemcev zaradi uvajanja mi-
I kroelektronike v produkcijo. A. Gorz opozarja, da se je
j pričela t. i. tretja industrijska revolucija, ki prekinja
I »povezanost med rastjo proizvodnje in rastjo zaposle-
I nosti.«25 Marx kritizira niz buržoaznih teoretikov, ki
i trdijo, da »svaka mašina koja iztisne radnike uvek u isto
Í vreme in nužno oslobadja odgovarajući kapital za za-
pošljavanje baš tih istih radnika.«2* Tekom daljšega
^m^zzjissacsaï	1 т»дииглмич^п—
prikaza dokazuje, da kapitalist - kapital z vsakim izo-
boljšanjem strojev zaposluje vse manj delavcev. To, da
delavci, ki so bili »osvobojeni« svojih življenjskih sred-
stev, najdejo zaposlitev v neki drugi panogi, ni posledica
investiranja dela variabilnega kapitala, ki je nastal z
odpuščanjem dela delavcev - ta kapital je namreč v
svojem največjem delu spremenjen v konstantni kapital
za nabavo strojev, ampak je posledica plasiranja novega
dodatnega kapitala, ki teži, da se plasira. Kako se vrši
proces pretvarjanja viška vrednosti v kapital in na
osnovi česa se vrši razširjena reprodukcija pa si lahko
razjasnimo v dvaindvajsetem poglavju Kapitala. Ko si
ogledamo to poglavje, nam je jasno, da stroji ne osvo-
bajajo kapitala za zaposlovanje delavcev, ki postanejo z
njihovo uvedbo odvečni, temveč si mora proletariat v
potu lastnega znoja, s presežki lastnega dela pripraviti
delovna mesta, na katerih se bo nadaljevalo njegovo
izžemanje s strani kapitala. Kapital je bil doslej pri
iskanju novih področij »izžemanja« izredno uspešen.
Navidez je bilo to iskanje tudi v interesu proletariata.
Dejanskost, kot tudi vpričnost pa nas opozarjata na
ideološkost boja za delovna mesta. Ta ideološkost še
posebej poudarjeno izstopa v obdobju, ko je mogoče,
da ljudje ne delajo več tistega, »kar lahko delajo
stroji«! in je tega čedalje več. Odpiranje delovnih mest
za vsako ceno namreč že dolgo pomeni produciranje
zaradi produciranja. To pa nikakor ni v interesu prole-
tariata. S produktivizmom kapitalizem in upravljane
družbe le podaljšujejo svoj obstoj in s tem agonijo
človeštva. Ker bi bil upravljani svet spodkopan v teme-
lju, je bolje, da se ne ve, da fetišiziranje dela služi samo
prikrivanju dejstva, da je že danes mogoče živeti z manj
dela in celo bolje živeti. Ljudem tako danes ne bo
rečeno, da avtomatizacija vodi do tega, da bomo ,vse
manj delali, da bomo imeli vse več prostega časa, ampak
jim bo rečeno, da ne bo zadosti dela, da ne bo zadosti
delovnih mest.27 S tem se upravljaljske strukture seveda
ne bodo odpovedale avtomatizaciji. To jim niti na misel
ne pride. Ideologija jim služi samo za zavajanje proleta-
riata in za odvračanje njegove pozornosti od dejstva
produkcije zaradi produkcije. Ideologi upravljalcev si
na vse pretege prizadevajo okrepiti ideološki odnos
velikega dela proletariata do dela. Ta zgodovinsko proi-
zvedena napačna zavest vodi do tega, da se prav delavci
oziroma sindikati najbolj upirajo »konkurenci robotov
pri človekovih opravilih«. - Avtomatizacija jemlje
namreč vrednost tistemu, kar jim je edino ostalo na
prodaj v upravljanem svetu - delovni sili.
Vse dokler ostajajo prizadevanja delavskega gibanja
znotraj prizadevanj za ohranitev možnosti prodaje de-
lovne sile, kot blaga oz. ne vidijo preko teh prizadevanj
- ne zmorejo poiskati dialektične povezave med revolu-
cionarno in reformistično akcijo, ideologi upravljalcev
nova mesta za izkoriščanje proleteriata »prodajajo« kot
odrešilno potezo, ki jo je storil »dobri« kapital. Ob
takšnih zamegljevanjih kapitalizem uspeva vedno znova
uiti pogubni giljotini proletariata. Krize so vse češče in
se zadnjih petnajst let komaj še ločujejo ena od druge,
toda to pomeni samo veliko možnost proletariata, nika-
kor pa ne napoveduje konca kapitalizma. Kljub temu,
da je trenutno pol barbarstva močnejši od pola komuni-
zma, nam kot upanje ostaja tista dejanskost, ki sili k
misli o potrebnosti konca produktivizma in nujnosti
vzpostavljanja družbe, v kateri bo sfera nujnosti ome-
jena na minimum in se bogastvo družbe ne bo več
merilo glede na količino blag in dela, ki je vložno v
njihovo produkcijo, ampak bo osnovno merilo bogastva
obseg prostega časa, ki bo vsakemu posamezniku na
razpolago za svobodno dejavnost.
Razmišljanje:
Pristajati na tezo, da je uvajanje avtomatizacije v nera-
zvitih področjih Jugoslavije potrebno nadomestiti s te-
hnologijo, ki bo potrebovala veliko živega dela, pomeni
pristajati na birokratsko stališče, ki zapada pod ideolo-
gijo dela in gleda na prosti čas, kot na »greh božji«.
Produkcija se po birokratski logiki odvija ne zato in
tako, da se producirajo uporabne vrednote, s katerimi
se zadovoljujejo potrebe prebivalstva, temveč se v prvi
vrsti odvija zato, da imajo ljudje kaj delati in tako niso
družbeno-politični problem. Birokratskim gadom se zdi
heretična ideja, da se na Kosovu (ne le tu) skrajša
delovni čas, da se uvaja, kolikor je le mogoče, avtomati-
zacije, ki je visoko produktivna, sfera nujnosti pa se
porazdeli med vse prebivalce. Tako kot kapitalu je tudi
njim uporabna vrednota postranski produkt, tisto če-
mur se klanjajo je vrednost. Seveda pa je skoraj odveč
poudarjati, da se tudi v ustvarjanje te ne razumejo
najbolje, ker jim je oblast kot oblast celo večja svetinja
od vrednosti. Toda najiskrivejši med njimi se hitro učijo
in bodo kmalu uvideli tudi direktne zveze med oblastjo
in delovanjem zakona vrednosti, če ga ne presegamo.
D) Sklepno razmišljanje ob izzivih, ki jih postavlja
študij Marxovega Kapitala, bo svojo moč oz. nemoč
dokazovalo skozi kritičen spoprijem z dvema »aktual-
nima temama« - z besedilom, ki nosi naslov »Temelji
strategije tehnološkega razvoja in drugim, ki je izdano
pod naslovom Vprašanja zaposlenosti in smernice de-
javnosti za njihovo reševanje. Oba dokumenta pred-
stavljata poizkuse odgovora nú družbeno-ekonomsko
krizo, v kateri se nahajamo, in spadata v okvir izhodišč
dolgoročnega programa »ekonomske« stabilizacije.
1. Ključno vprašanje, ki se nam je zastavljalo ob kritič-
nem - razredno opredeljenem - spoprijemu z besedili
je njihova razrednost. Pri tem seveda ni šlo za iskanje
formalne deklarirane razrednosti, ampak za konkretno
analizo v luči določene teorije. Poglejmo si rezultate
spoprijema. Če sledimo logiki naših predhodnih razmiš-
ljanj se nam, kot temeljni vprašanji postavljata, vpraša-
nje možnosti proletariata, da upravlja s tehnologijo -
njegov položaj v procesu »strojne« produkcije, ter, v
кш——кшшч iui ■■и.дао—————в—a
iteločljivi povezanosti s tem vprašanjem, tudi vprašanje
alternativne tehnike in tehnologije. Tekst, ki obravnava
vprašanja tehnološkega razvoja pa je prav tem vpraša-
njem posvetil najmanj pozornosti. Tako se pri oprede-
ljevanju družbene pogojenosti tehnologije ne povzpne
preko trditve, da je mogoče dokazati, »da sta tehnološki
značaj industrijske revolucije in ves njen nadaljnji po-
tek opredelila narava kapitalističnega družbenega si-
stema in celotno stanje tedanjih mednarodnih odno-
sov«.24 Vprašanje odnosa proletariata do tehnologije pa
nastopa zgolj, kot vprašanje delavčeve zainteresiranosti
za tehnologijo, ki bo prinašala čim večji dohodek. Do-
hodek, gospodarska zainteresiranost, konkurenčnost na
svetovnem trgu, so tudi kategorije, ki dominirajo v
celotnem tekstu, v katerem so popolnoma zapostavljena
vprašanja položaja delavca v konkretnem delovnem
aktu, ko je soočen s tehnologijo, ki ga jemlje, kot
sredstvo, s katerim se vrši produkcija. Ne postavlja se
vprašanje, kakšne so posledice procesa produkcije, v
katerem je delavec le delček v mehanizmu za samo-
upravljanje, kaj se dogaja z njegovo sposobnostjo in
voljo za kakršnokoli aktivnost, če je prebil sedem ali
osem ur na delovnem mestu, ki od njega zahteva nene-
hno ponavljajoče se monotono in ritmu stroja podre-
jeno delo. Omenjeni dokument teh vprašanj ne temati-
zira oz. jim zelo signifikantno daje mesto nekje potem,
ko je zadoščeno imperativu čim večje produkcije,
izvoza, dohodka. Cena, ki jo bo zato plačal delavski
razred, je drugotnega pomena. Oglejmo si to skozi tekst
dokumenta:
-	»Eno glavnih meril za določanje strategij tehnolo-
škega razvoja mora biti prispevek tehnologije k več-
jemu izvozu in za izboljšanje položaja države v medna-
rodni delitvi dela.«
-	»II. omogočiti takšno tehnološko in organizacijsko
raven gospodarjenja, da bi zagotovili konkurenčnost na
mednarodnem trgu«.
-	»Splošen prodor jugoslovanskega gospodarstva in
izvoza je mogoče pričakovati samo na temelju zdravih
proizvodnih zmogljivosti, ki (...) ne bodo bistveno
zaostajale za konkurenti razvitih držav«.
-	»premalo smo se ozirali na ekonomske zakonitosti.
Pomanjkanje tržne selektivnosti (...) vodi do izredno
resnega razvojnega problema: ker tržišče pri nas ne
preusmerja in ne izključuje neuspešnih proizvajalcev,
tudi ne pripomore k temu, da bi se uvljavili tehnološko
in razvojno obetavni proizvajalci«.
-	»Zato bi rad na koncu znova poudaril (...) še zlasti
odločilni vpliv delavcev temeljne organizacije združe-
nega dela, t.j. njihova neposredna gospodarska zainte-
resiranost (.. .)«30
Ko preberemo navedena mesta iz teksta se vedno znova
zdi, da ni najti nedoslednosti. Ugotovimo namreč, da se
strinjamo z nujnostjo upoštevanja ekonomskih zakoni-
tosti v našem blagovnem gospodarstvu; ni moč opore-
kati niti dejstvu, da se moramo vključevati v medna-
rodno blagovno ekonomijo itd. itd. V čem pa potem
sploh vidimo nezadostnost proklamiranih principov?
Nezadostnost principov tiči v dejstvu, da so vzeti brez
minljive plati, da v njih ni čutiti, da danes tisto, kar je
bilo veliko, ko je bili priznano, kot zakon delovanja
vrednosti, ni več zadosti. Sedanjost zahteva odgovore,
ki bodo omogočali preseganje blagovne produkcije, ki
ne bodo prikrivali delovanja zakona vrednosti, pa ga
hkrati tudi ne bodo fetišizirali, ampak se bodo kritično
spoprijeli z blagovno produkcijo. Prav po tej plati je
dokument izredno šibek. Tako ob govorjenju o tem, da
so nekatere majhne države, kot Danska, Finska, Švica
itd., uspele vzpostaviti tehnologijo, ki jim omogoča, da
so se dolgoročno uspele obdržati na svetovnem trgu,31
ne zasledimo niti besede o tem kakšen je način produk-
cije teh držav in glede na to, kaj pomeni to, da so uspeli
oni, za nas. Ali lahko sprejmemo njihova merila, merila,
ki so kapitalistična? Ob potenciranju izvoza in svetov-
nega trga se samo na enem mestu v uvodnem govoru z
vso jasnostjo poudari, da svetovni trg deluje po logiki
profita in da je potrebno obvladati njegovo stihijnost in
delovanje zakona vrednosti.32 Žal pa je to v bistvu tudi
najvišji domet »dokumenta« in se nadaljevanje ne pusti
preveč vznemirjati z njim, tako, da nikakor ni moč
zaobiti vtisa, da delamo načrt za to, kako bi bili bolj
kapitalistični od kapitalistov.
Dokument v svoji nedomišljenosti, v nihanju med kapi-
talistično produkcijo in slutnjo njene nazadostnosti,
izreka svojo resnico v zatrjevanju, da poleg ostalega pri
snovanju novih tehnologij res »(...) ni več mogoče
zanemarjati ekološkega vidika pa tudi ne človeškega in
družbenega dejavnika.«33 Gre za znano dejstvo, prefe-
riranja profita pred položajem konkretnega proletarca
in konkretne družbe. Seveda pa kljub temu določenemu
načinu mišljenja, ob surovosti te logike, vedno pritečejo
krokodilje solze, ki nepreseganje blagovne produkcije,
vstrajanje pri starem načinu produkcije itd. poizkušajo
prikriti s frazami o humanizaciji proizvodnih procesov,
o alternativnih poteh tehnološkega razvoja, o določanju
smeri tega razvoja glede na opredeljene družbene po-
trebe itd.34 Na srečo je za temi solzami še videti pravi
obraz smejočega se. Kot posebna vrsta ideloškosti pa se
v dokumentu pojavlja zamolčevanje problemov in di-
lem predlaganega tehnološkega razvoja. Tako se po-
vsem neproblematično obravnava 1. vprašanje velikih
sistemov in 2. vprašanje nezaposlenosti. Medtem, ko na
Zahodu marksistični misleci opozarjajo na težave pri
vzpostavljanju samoupravnega upravljanja velikih si-
stemov, pisci dokumenta ogromnosti sistema kot pro-
blema ne registrirajo, čeprav je ob njihovem pristajanju
na obstoječo tehniko in tehnologijo še kako resno vpra-
šanje. Primeru »spregleda« problema smo priča tudi pri
vprašanju zaposlovanja. Med tem, ko je problem že
danes izredno pereč, se pisci v prvem dokumentu ko-
majda ozrejo nanj. Seveda zato pričakujemo pogloblje-
(
časopis za kritiko znanosti/67/11
nejšo analizo v drugem dokumentu, ki še eksplicite bavi
s problemom zaposlovanja. Toda tisto, kar je tu rečeno,
resda pojasnjuje molk, a je čista produktivistična ideo-
logija. Avtorji nam pod skrbjo za brezposelne proda-
jajo ideje o diferenciranem pristopu do vprašanja usme-
ritve posamičnih produkcijskih panog. »Dokument
upošteva pomen kapitalalno-intenzivne usmeritve posa-
meznih panog našega gospodarstva, vendar se zavzema «
za diferenciran odnos do takšne usmeritve. Izhodišče je,
da bi mnogim panogam, ki po naravi svoje tehnologije
analiz drugih vzrokov ne morejo biti usmerjene v izvoz,
bolj ustrezale delovno intenzivne različice.«35 Če to
prevedemo v jezik konkretne resnice, potem se kot
vsebina zapisanega pokaže delitev industrije glede na
edino zveličavno merilo, izvozno usmerjenost, v dele, ki
bodo zato, da bi bili konkurenčni na svetovnem trgu
producirali strojno, in dele ki bodo kljub temu, da
sodobna tehnologija omogoča strojno produkcijo in s
tem ob manjšem trošenju delovne sile večje kvantume
dobrin, še vedno producirali ročno oz. s tehnologijo, ki
zahteva veliko delovne sile. To pa seveda zato, ker je
glavni cilj zaposliti vse prebivalstvo, ne glede na to, kaj
je potrebno za to storiti. Poizkusili bomo vse in eno
prvih področij usklajevanja je usmerjeno izobraževa-
nje, s katerim bomo proizvajali ljudi za potrebe produk-
cije stvari, ne da bi se kdor koli vprašal o razredni naravi
procesa produkcije stvari. Materialna produkcija je
nevprašljiva, njene zahteve so na mestu, le proces šol-
stva se doslej nikakor ni hotel prilagoditi produktivistič-
nemu načinu produkcije. Če ta proces zahteva za svoj
nemoteni potek produkcijo alfa, beta... epsilon ljudi
mu je potrebno ustreči. Le na ta način bomo po uprav-
ljalski ideologiji uspeli zaposliti vse nezaposlene do 1.
1990 ali pa vsaj 1. 2000. Realno povpraševanje po
proizvodnih poklicih36 predstavlja zvezdo severnico na-
šemu šolstvu. Vsi, ki se bodo pravilno odločali, bodo
zagotovo tudi dobili zaposlitev, tisti, ki pa tega ne bodo
storili bodo v to prisiljeni s politko vpisa in štipendira-
nja. Avtorji dokumenta namreč jasno pravijo, da v
svojih prizadevanjih za to, da se do 1. 1990 doseže polna
* zaposlenost, izhajajo »s stališča, da je takšen cilj realno
dosegljiv.«37 Če né bo šlo drugače bodo delavci sami
kreditirali mesta za čim intenzivnejše izžemanje de-
lovne sile ali kakor se to »lepše« pove: »Sredstva bi s
posredovanjem bank uporabljali za namensko krediti-
ranje delovno intenzivnih projektov«.38 Ker je bilo že
više eno od izvajanj posvečeno notranji logiki takšnih
razmišljanj, na tem mestu tam zastopanih stališč ne bi
ponavljali, a bi vendar opozorili na produktivistično
podlago te logike, ki je izredno razširjena in dela vsaka
razmišljanja v smeri širjenja sfere prostega časa za
»nerealna« in obsodbe vredna. Marxova postavitev, ki
govori o prostem času, kot merilu bogastva družb in
obravnava delo v materialni produkciji kot nujnost, je v
dokumentu ideološko sprevrnjena. Ideološko se govori
0	humanizaciji življenja in dela, dejansko pa gre tudi tu
zgolj za ideologijo dela. Tako celo tisto, v kar nas sili
dejanskost sodobne tehnologije namreč skrajšanje de-
lovnega časa nastopa kot nujnost, ki jo sprejemamo, kot
nebodi je treba. »Humanizacija življenja in dela v času
razvoja sodobne tehnologije in posodabljanja delovnih
procesov zahteva, da skrajševanje delovnega časa upo-
rabimo tudi kot ukrep za prerazporeditev razpoložljive
količine dela (S. G. : ne nujne) na večje število delavcev.
V naših razmerah je treba skrajšati delovni čas pred-
vsem pri težjih delih, ki jih je treba opravljati v težjih
razmerah. To bi zmanjšalo brezposelnost, zvišalo pro-
duktivnost in raven proizvodnje še zlasti, če bi ukrep
kombinirali s podaljševanjem obratovalnega časa in
uvajanjem več izmen.«39 To, da bi skrajševanje delov-
nega časa, ne le v težjih poklicih, čeprav tu najbolj
nujno, osvobodilo čas za sfero svobode, pisce ne za-
nima; edini cilj zaposlovanja je zaposlenost. Če bi ti
dobri ljudje našli načine, po katerih bi lahko celotno
prebivalstvo dvanajst ur dnevno podredili blagodejni
sreči dela, bi to nemudoma tudi storili. Naj jim bo večna
slava!
Opombe:
1	K. Korsch, K. Marx-Kapital, Uvodna beseda za novo izdajo;
K. Korsch, Spisi o socializmu in marksizmu, Svjetlost, Sarajevo
1976, 175-203
:A. Ule, Svetovna družbeno ekonomska kriza in sprememba
družbene vloge znanosti, NR 11. marec 1983, 126.
3A. Kirn, Marxovo razumevanje znanosti in tehnike, MK,
Ljubljana 1978, 184.	'
4Istorija sa osnovama voj. istor., Beograd, 1980, 74 (podčrtal
G. S.).
5	K. Marx, Kapital I, dela 21, Beograd 1974, 322-333.
6	Isto, 340.
7	Isto, 342.
8	Isto, 365.
9	Isto, 371.
10	Isto, 372.
"Isto, 374.
12 Isto.
12	a The Division of Labour, Humanities Press, 1976, edited by
André Gorz, 63.
13	Isto, 71.
14	Larry Hirschhorn, The Post-Industrial Labour Proces, New
Political Science 3, 1981, 17.
15	D. Boškovič, Karl Marx v Zahodni Virginiji, Delo 26. 3.
1983, 19.
16	Isto, 19.
17	A. Kirn, Marxovo razumevanje znanosti in tehnike, MK,
Ljubljana 1978, 208.
1 Issac Asimov, Ja robot, Jugoslavija, Beograd 1976, 48.
19K. Marx, Kapital I, Dela 21. Beograd 1974, 380.
20 Isto, 391.
21	Isto, 379 (Podčrtal S. G.).
22	Isto, 387.
23	A. Gorz, Zbogom proletariatu, R. §., Beograd 1983, 141
24	L. Hirschhorn, The Pot-Industrial Labour Proces, New Poli-
tical science 3/81, 13.
25	A. Gorz, Zbogom., 144.
26	K. Marx, Kapital, Dela 21, Beograd 1974, 388.
27	A. Gorz, Zbogom., 147.
281. Asimov, Ja robot, Jugoslavija, Beograd 1976. 11.
29	Temelji strategije tehnološkega razvoja, DE, Ljubljana
1983, 18.
30	Isto, 44, 41, 34, 9 (velja za vse alineje po zapisanem redu).
31	Isto, 19.
32	Isto, 6.
33	Isto, 20 (Podčrtal G. S*.).
34	Isto, 41, 16, 17.
35	Vprašanja zaposlenosti., Delo 16, 11. 1982 2/1 (stolpec).
36	Isto, 2/4.	v
37	Isto, 2/4.
38	Isto, 2/4.
39	Isto, 3/1, (Podčrtal G. S.).
UDK: 338.45 »KAPITAL«
stroj, mašinerija, tehnologija, razrednost, »KAPITAL«
Slavko Gaber: Trinajsto poglavje Kapitala v luči seda-
njosti in nekatera vprašanja sedanjosti v njegovi luči
Vzpodbuda avtorjevega razmišljanja je Marxova obrav-
nava razmerja med stroji in veliko industrijo. Avtor
kritizira »idilično«, razredno nevtralno pojmovanje te-
hnike in tehnologije in izpostavi njuno razredno naravo.
Avtor se obenem spopade z dvema »aktualnima te-
mama« in dokumentoma (Temelji strategije tehnolo-
škega razvoja in Vprašanja zaposlenosti in smernice
dejavnosi za njihovo reševanje), ki predstavljata poskus
odgovora na družbeno-ekonomsko krizo v Jugoslaviji in
izpostavi njihovo pomankljivost in ideološko naravna-
nost.
UDK: 338.45 »CAPITAL«
machine, machinery, technology, classness, »CAPI-
TAL«
Slavko Gaber: Thirteenth Chapter of Capital in the
Light of Present Time and Some Questions of the
Present Time in its Light
Marx's analysis of relationship between machines and
large-scale industry motivated the author to reflect criti-
cally on the »idyllic«, classless comprehension of tec-
hnics and technology and to expose their class nature.
The author also encounters two »timely themes« and
documents (The foundations of the strategy of techno-
logical development, and The employment questions
and activities guidelines for their solution) which are an
attempt of a response to the yugoslav socioeconomic
crisis. The author further exposes the shortcomings and
ideological orientation of these documents.
Nemoč
alternative
Lev Kreft
Vlak, simbol prodora sodobne »tehnološke civiliza-
cije«, pošast šokantne hitrosti, brlizgajoča kompozicija,
razčlenjena veriga razredov in spalnikov, ki jo poganja
falični simbol - igra vidno vlogo tudi pri marksistični
analizi sedanje ekonomske krize: »Zdi se, da se medna-
rodni ekonomski sistem giblje kot vlak, ki se je otresel
vsak' šne kontrole. Каког da nismo sposobni sestopiti z
nje^a, ampak smo prisiljeni potovati, kamorkoli nas
pelje, vse dotlej, dokler se morebiti ne bo ustavil sam od
seDe. Če je temu tako, ali smo prisiljeni pristati na to, da
v nobenem pogledu nismo gospodarji, niti delni, lastne
ekonomske usode? In še en analogija obstaja, analogija,
ki jo vsiljuje naša primerjava s človekom, ki izjavi:
,Zaustavite vse to, rad bi izstopil!'. Danes ni videti, da je
ta alternativa uresničljiva, in vprašanje je, če je sploh
kdaj bila.«1
Ta tako očitna nemoč, da je postala že del splošne
zavesti, je tako zelo sama po sebi umevna, da kar kliče
po kritičnem spoprijemu. In ta nemoč je tudi podlaga
sedanjega »navdušenega« pozdravljanja 1. 1984. Vsaka
doba si prisvoji preteklost na svoj način in po svojih
potrebah, in nobena doba ne potrebuje tolikšnih iluzij
kakor doba krize - obenem pa v vsaki družbi živi
istočasno več med sabo sprtih preteklosti. Tej logiki, ki
je tako dosledno dejavna v Orwellovem romanu, je
podvržena tudi zgodovina dela samega. Vedno na novo
je napisano, podvrženo novim socialnim sintaksam,
obrezano z novimi družbenimi pomeni. Zato je sodobno
pisanje o »1984« pisanje o 1984. Orwell je prevodnik,
preko katerega se nam ponuja neka razprtost sodob-
nega časa; boj za svobodo posameznika in za slabitev
moči kakršnihkoli ustanov nad njim, ker je vsaka usta-
nova družbenega življenja sama po sebi slabitev svobo-
dne moči fiosameznika, kot je vsaka ideologija nasilje
nad svobodnim duhom - na eni strani; druga stran
alternative pa poudarja, da danes ni mogoče obvarovati
posameznikove svobode drugače, kot z državnimi
obrambnimi mehanizmi, z vsemi sredstvi najrazličnejših
ustanov za obrambo in varstvo človeka, in da je tudi
svobodni duh možen samo na posebej organizirani in
pripravljeni ideološki podlagi. Država kot temeljna
ustanova družbene organiziranosti nastopa sredi te raz-
prtosti kot kraj preseka skrajnih točk alternative, saj je
po prvi skrajnosti prav država krivec vsega zla, nesvo-
bode in zatiranja (in s te točke ni mogoče videti, kako
država zakonito nastaja iz družbenih temeljev in druž-
bene povezanosti posameznika), po drugi pa predstavlja
rešitev svobode, svetlo luč v temi zmede vsakdanjosti,
vodič blodečega osebka (in s te točke se ne da uvideti,
da ljudje proizvajajo državo, in ne država ljudi). Če
torej pristanemo na to alternativo, se moramo oprede-
liti za eno od strani, ali pa nekje med njima iščemo bolj
ali manj ugodni kompromis. Premica našega razmišlja-
nja pa je s pristankom na tako določenost možnosti
dana v celoti, z mejami vred. In prav meje te alternative
so tudi meje obstoječega sveta. Toda kot sta severni in
južni pol oba pola, ženski in moški spol pa spola, tako
sta tudi ti dve nepomirljivo skregani plati alternative
vendarle samo »videz raznolikih možnosti izbire«, ob
temeljnem dejstvu, da tako ena kot druga predstavljata
samo dve podobi istega gospostva. Ni države brez svo-
bodnega, osamljenega državljana, ni svobodne osebno-
sti državljana in občana brez države. Razmejevanje
časopis za kritiko znanosti/67/12
med nekakšnim povratkom k polnosti človeka kot svo-
bodnega bitja in pristajanjem na obstoječa načela po-
sredovanja in upravljanja je navidezna dilema. Dilema
med demokracijo in diktaturo, tudi socialistična dilema
te vrste, je dilema znotrja dveh obrazov istega temelj-
nega razmerja. Prav gotovo obstaja bistvena razlika
med različnimi načini uveljavljanja gospostva, kot tudi
ob vsakem času in na vsakem mestu niso dane na
razpolago prav vse možnosti od popolne demokracije
do najokrutnejše diktature. Zato ni vseeno, ali dikta-
tura ali demokracija. Toda prisiliti nas k temu, da se
moramo in moremo odločati in se opredeljevati le v
prostoru med tema dvema možnostma, nas skuša poti-
hem napetnajstiti - podtika nam, da gospostvo nima
svojega konca, da temelj vseh oblik urejanja družbe
preko posredovanja, »nadgradnje«, ni mogoče razrušiti.
Negacije negacije ni, to je povsem značilna nemška
mistična izmišljotina - kar lahko dejansko storimo, je
samo to, da izbiramo v okviru dane alternative, povsem
svobodno seveda; le da smo si s pristajanjem na izbira-
nje med dvema možnostma možnost izbiere že odvzeli.
Pristali smo na okvir izbire med rousseaujevsko po-
godbo kot družbenim minimumom skupnega, ki še
omogoča vrnitev človeka k samemu sebi, torej neoma-
deževani samolastni naravi moralnega (nravstvenega)
popolnega bitja, in hobbesovsko veleorganizacijo, ki
omogoča vsem ljudem najboljše pogoje družbenega
življenja, ker sila nad ljudmi onemogoča njihove de-
struktivne sposobnosti tako, da jih pretvarja v sposob-
nosti države kot edinega dejansko živega organizma. Če
smo pristali na ta okvir, smo dejansko že zanikali mož-
nost asociacije, v kateri je svobodni razvoj vsakega
posameznika pogoj svobodnemu razvoju vseh.
Med razlogi za pozabo Heglove filozofije, pa tudi za
njeno mistično obnavljanje, je tudi okvir države. He-
glov ideal posredovanja, ki mu je Marx lahko razkril
obisti nekritičnega pozitivizma in prek tako nekritič-
nega idealizma je bil zaradi svoje cinične odkritosti
povsem nesprejemljiv svobodnjaški, liberalni meščanski
misli, in ko Hegla ni bila sposobna niti prebaviti niti
razkosati, ga je zavrgla. Doba, ki je tako bučno zahte-
vala ločitev države - te bazilike, skupnostne zaveze
sodobnega človeka, od »umazane empirije« ekonom-
skega imperija, in si s takim zanosom predstavljala kot
najpravičnejšo in najsvobodnejšo obliko človekovega
družbenega bivanja prav Darwinovo kraljestvo vrst - ni
mogla pogoltniti takih misli, kot je tista, s katero je
Hegel zaključil svoje razmišljanje o angleškem pred-
logu zakona o volilni reformi: »(...) spopad utegne biti
toliko nevarnejši, ker med interesi pozitivnih privilegi-
jev in zahtevami realne svobode ne bi stala nikakršna
osrednja višja sila, ki bi jih zaustavljala in med njimi
posredovala, kajti monarhični element tu nima tiste
oblasti, s pomočjo katere so druge države lahko prešle
od zgodnejše, samo na pozitivnem pravu zasnovane
zakonodaje, k zakonodaji, ki temelji na načelih realne
svobode - in to s prehodom, ki je minil brez pretresov,
nasilja in ropanja. Ta druga oblast bi lahko bila ljudstvo
in opozicija - ki se zato, ker je njena podlaga na tleh, ki
do sedaj niso bila parlamentarna, v parlamentu ne bo
počutila dorasla p irtiji, pa bi jo to lahko zavedlo, da bi v
ljudstvu poiskala svojo moč in tedaj, namesto reforme,
izzvala revolucijo.«2 Tu namreč ne gre le za to, da Hegel
»ne zaupa« revolucionarnim množicam zgodovinske
usode svetovnega duha; opozarja na protislovnost vsake
države brez monarha in na meje tiste demokracije, s
katero naj bi se Anglija proslavila pred barbarsko
Evropo diktatur in revolucionarnih spopadov. Država
brez monarha, brez osrednje sile urejanja spopadov, je
kot Sartrov s"ct brez Boga: priča o tem, da se človek
lahko zanese samo nase.
V mejah izbire med »svobodo« in »posredovanjem« se
je lovilo devetnajsto stoletje, vanjo se je ujel tudi večji
del delavskih strank in njihovih ideologov. Osrednja
točka je zlasti po zatonu klasičnega liberalizma, v ob-
dobju monopolizacije in imperializma, postalo vpraša-
nje, kako osvojiti državni aparat in ga z razsvetljenim
programom upravljanja uporabiti v dobrobit ljudstva.
Tudi utopija druge polovice devetnajstega stoletja, po-
sebej v Veliki Britaniji in v Združenih državah, je z
mnogo manjšo močjo kot prvi utopično socialistični val
zanikala obstoječe družbene razmere - mnogo bolj se je
zdelo, da v že obstoječih družbenih tokovih, zlasti v
revolucionarni tehnologiji in družbeni moči razredno
nevtralne ali vsaj modro posredujoče države, že naj-
demo vzorce urejanja družbe bodočnosti. Izolirani,
osamljeni posameznik kot ideal svobodne družbene
ureditve na eni in močna socialna država, ki deli svo-
bodo svojim udom, na drugi strani - to sta dve plati
utopičnega ideala konca devetnajstega stoletja, ko se je
država paradoksalno krepila, da bi branila liberalni
ideal pred monopolom, ko se je meščan moral podrejati
posredovanju države, da bi si ohranil svobodo in mir.
Pred grožnjo svetovnega spopada, ki je visela v zraku
vsaj od Berlinskega kongresa dalje, so prestrašeno od-
povedali tudi mnogi drugi ideološki mejniki, in med
njimi tudi socialistični programi. »Naj na Balkanu po-
trpe in nehajo svoje boje za svobodo - izzvali bodo
svetovno vojno!« - to je eno od gesel, ki se pojavljajo
tudi v svetovnih centralah delavskega gibanja, in s svojo
ujetostjo v dane razmere govore o »marksizmu druge
internacionale« toliko kot debele knjige revizionističnih
ali ortodoksnih traktatov. Razkroj klasičnega liberali-
zma so mncgi socialisti dojeli kot lastno zmago, kot
začetek mirnega in reformnega uveljavljanja socializma
socialne držve. Heglovo razmerje iz 1831 se je obrnilo
na glavo: prav opozicija je največ pričakovala od države
in parlamenta in prav malo ji je bilo do tega, da bi
pozivala ljudstva k revolucionarnim avanturam. »Hvala
Bogu, da sem v svojem življenju dočakal konec tega
pogubnega ,manchesterstva',« je v svojem Dunajskem
pismu o socialnem vprašanju vzkliknil tudi naš Josip
Stritar. 1895 in se razglasil za socialista.3 Njegov sociali-
zem se je strnil v naslednja gesla: »Kdor noče delati, naj
ne jé; kdor pa hoče delati, imej tudi kaj jesti! To je naš,
to je moj socializem.« Slovenski pisatelj, ki je že s svojo
»Deveto deželo« skušal izoblikovati družbeni ideal in
začeti pri nas z novo književno zvrstjo, je s tem izrazil
značilno cesarsko-kraljevo nadrazredno čutenje in spe-
cifično slovensko pozicijo v socialnem vprašanju: dr-
žava mora ohranjati svoje ude, tako kot udje ohranjajo
državo. Eni in drugi imajo pravice in obveznosti v polni
vzajemnosti in soodvisnosti. Stritar se je v svojem Du-
najskem pismu naslonil tudi na Bellamijevo utopijo
»Pogled nazaj«, ki iz 2000 gleda na razvoj od konca
devetnajstega stoletja v boljše čase. Celo mladi Cankar
je znal vzhičeno zapisati, »o daj mi gledati gospod
prelepe tiste dni, ki sta nam jih oznanjala Tolstoj in
Bellamy.«4 Bellamijevemu »utopičnemu amerikani-
zmu« visokoorganizirane tehnološke civilizacije pod
pokrovom veledržave-trusta je Anglež William Morris
izoblikoval nasprotni pol, pol vrnitve k naravnemu,
neomadeževanemu življenju rokodelstva in majhnih,
skorajda neodvisnih družbenih celic. Ti dve viziji
družbe bodočnosti predstavljata tudi eno od izhodišč
Onvellovega kritičnega pristopa, saj se ohranjata zlasti
skozi različne avantgardne umetniške programe - tako
nastopata amerikanizem in mašinizem pri futurizmu,
odmik v intimo naravnega posameznika pa pri češkem
poetizmu, nadrealizmu in podobnih smereh. Temeljna
vsebina teh dveh anglosaških utopij sega tudi v današnji
čas, in ne le do Orwella, saj prav o njih razglablja v
svojem eseju Pomen dela - marksistični vidik tudi
Harry Magdoff.5 Dvojico Bellamy/Morris postavlja v
neposredno nasprotje in nakazuje pomen tega razko-
raka za sodobne marksistične razprave: »Zelo dober
primer za vpliv subjektivnega mišljenja in razrednih
predsodkov na razumevanje pomena dela v socialistični
družbi najdemo v nekdaj popularnem in vplivnem uto-
pičnem romanu ,Pogled nazaj' Edwarda Bellamija. Ta
knjiga se je pojavila 1. 1888, v obdobju hitre industriali-
zacije, vedno večje koncentracije ekonomske moči in
ostrega razrednega boja. Bellamy si je predstavljal, da
bo tedanji proces nastajanja trustov končno privedel do
koncentracije celotnega kapitala v rokah vseobsežne
korporacije. S tem bi bil olajšan prenos celotne lastnine
nad proizvajalnimi sredstvi na državo, ta pa bi zatem
uporabila pravila razuma in ustvarila dobro urejeno
egalitarno družbo.«6
Bellamy je bil res bestseller 19. stoletja, najbolje proda-
jana knjiga po »Koči strica Toma«, in pod njegovim
vplivom só ljudje množično postajali socialisti, nastajali
so Bellamijevi klubi, ideje romana pa so segle tudi v
program Ljudske stranke v Ameriki. Bellamijev pristop
k državni organizaciji družbe je značilna predstava iz
obdobja zatona liberalizma devetnajstega stoletja: po-
polna organizacija življenja in dela po vzoru armade,
povezana s prostim časom kot dopolnilom služenja.
Roman tudi direktno kaže na nesprejemljivost indivi-
dualizma: »Dr. Leete, ki je hodil pred nama, je slišal
drobec najinega razgovora, pa se je obrnil, da bi pove-
dal, kako dobro označuje razliko med obdobjem indivi-
dualizma in obdobjem skupnosti dejstvo, da so v Bo-
stonu devetnajstega stoletja ljudje ob dežju odprli tristo
tisoč dežnikov nad prav toliko glavami, v dvajsetem
stoletju pa se en sam dežnik odpre nad vsemi glavami.«7
Šele totalno organizirana družba torej omogoča racio-
nalno svobodo posameznika. Ta podoba bodočnosti ni
bila posebej všeč angleškemu krogu socialistov, ki so
bili v precejšnji meri pod vplivom Kropotkina (kot se je
nad njimi jezil tudi Engels) - vendar so bili tudi sami
prej utopični vizionarji kot sposobni organizatorji de-
lavskega gibanja. Še danes je že omenjeni Harry Ma-
gdoff bolj naklonjen tistim predstavam o življenju in
delu v družbi bodočnosti, ki jih je v spoprijemu z
bellamijevsko podobo razvil William Morris. Njegov
utopični roman »Novice od nikoder«, iz dežele Ni-je, je
bil neposreden odgovor tehnološko-etatističnim pred-
stavam: »Bellamy pravi, da je vsak človek svoboden pri
izbiri svojega poklica in da delo ni nikomur breme, toda
vtis, ki ga imamo, je vtis ogromne, dobro izvežbane
redne armade, ki jo sili nekakšna nedosegljiva moč
usode k proizvodnji stvari, da bi se zadostilo vsaki
izmišljotini, četudi škodljivi in nesmiselni.«8
Ideal Williama Morrisa je z eno nogo privezan na
srednjeveško preteklost - individualna svoboda kot te-
meljna vrednota je omogočena z obnovo patriarhalnih
razmerij, idealiziranih in sentimentalno-romantično
obarvanih. V Morrisovem svetu velemsta izginejo, svet
je postal svet vasi, gozdov in pašnikov. Ljudje so vešči
vseh ročnih spretnosti, od tkanja do predenja, od ribar-
jenja do pesnikovanja, in vsaka veščina že sama po sebi
nudi vrhunski užitek in zadovoljstvo. Ločnice med de-
lom in prostim časom tako rekoč ni. Družba ima po-
vsem ohlapne oblike »upravljanja«, ni pretirano organi-
zirana, in skoraj vsa vprašanja se rešujejo v majhnih
osnovnih družbenih skupnostih, ki jih posameznik
lahko brez težav obvladuje.
»Poglejmo si eno od naših enot upravljanja, komuno,
krajevno skupnost ali župo (imamo namreč tri nazive, ki
označujejo danes'dejansko neznatne razlike med njimi,
čeprav so bile včasih precejšnje). V takem oddelku, če
mu tako rečemo, sosedje menijo, da je nekaj treba
postoriti ali spremeniti, zgraditi novo mestno hišo, po-
rušiti neprimerne zgradbe, ali na priliko s kamnitim
mostom nadomestiti kak grd in star železni most: v
slednjem imate primer spreminjanja in nove gradnje
obengrn: No, na naslednjem rednem srečanju sosedov,
ali na Srenji, kot ji po starem birokratskem jeziku
rečemo, sosed predlaga spremembo, in če se, jasno, s
tem vsakdo strinja, je razprave konec, razen o podrob-
nostih. In prav tako zadeva, kot se je reklo nekdaj,
začasno propade, če nihče ne podpre predlagalca, kar
pa se poredkoma zgodi med razumnimi ljudmi, saj je
predlagatelj še pred Srenjo o predlogu gotovo razprav-
ljal z drugimi. « Morrisu se toži po idiličnih razmerjih in
to je bilo zlasti pogodu precejšnjemu delu umetniške
inteligence, ki se je v nastajočem kapitalskem svetu
počutila nemočna in odstranjena. Morris je dajal izre-
den poudarek prav vlogi umetniškega dela, skušal zgra-
diti tudi z lastnim ustvarjalnim delom mostove, ki bi
povzdignili obrt, in še po mnogih drugih poteh presegati
izolacijo umetnika v meščanskem svetu. Nastajanje
združb, korporacij in cehov je povzdignil v način orga-
niziranja in dela umetnikov, med drugim je bil tudi med
pobudniki gibanja Arts and Crafts, delal je na področju
lepe knjige in tipografije, se uveljavljal kot arhitekt in
oblikovalec, povsod pa sledil osnovnemu idealu: vrnitev
k preprostemu, kmečkemu in rokodelskemu življenju.
Ta, danes spet tako popularna vrnitev k čistemu in
nekompliciranemu življenju samoodvisnosti človeka v
povezanosti z naravnimi silami in lastnimi veščinami, je
pri Morrisovem kolegu socialistu Georgu Bernardu
Shawu izzvala podoben cinični refleks, kot Rousseau-
jeve idilične podobe pri vrlem Voltairu: »Razlog, da si
davkoplačevalci z neodvisnimi viri dohodka niso enotni
v obrambi lastnega položaja, je v tem, da nas pri uživa-
nju v dobrem življenju ovira siromaštvo tistih, ki jih
ropamo. Bogati ljudje ali aristokrati, ljudje kot Ruskin
in William Morris in Kropotkin, imajo velikanske druž-
bene zahteve in zelo izbirčne osebne potrebe. Niso
zadovoljni z lepimi hišami: želijo si lepih mest. Ni jim
dovolj, da dijamante nosijo njihove žene, in da imajo
lepe hčere: pritožujejo se, ker je služabnica slabo oble-
čena, ker perica smrdi po žganju, ker je šivilja slabo-
krvna, ker ni vsak človek, ki ga srečajo, že prijatelj, in
vsaka žena romantika. Svoje nosove vihajo nad odvo-
dnimi kanali sosedove hiše, in od njene arhitekture jim
postane slabo. Blagovni vzorci, narejeni po okusu pre-
prostega ljudstva, jim ne ugajajo, pa ne morejo najti nič
drugega. Tudi zrak ni zanje dovolj dober, preveč tovar-
niškega dima je v njem. Zahtevajo celo, da bi abstraktni
pogoji - pravica, čast, zdrava moralna atmosfera, neka
poštena razmerja - nadomestili denarna razmerja...
Pozivajo siromake, naj se upro, in ko vidijo, da so reveži
zaprepaščeni ob njihovi negosposkosti, jih v obupu
očrnijo zaradi njihove preklete nepotrebnosti4 (ver-
dammte Bedürfnislosigkeit).«10
Poskusov preseganja tega razkola med romantiko in
cinizmom meščanskega sveta je bilo tudi v avantgardi
precej, in preskoki od totalnega umetniškega avtono-
mnega projekta v utilitaristično agitko niso tako redki.
Pa tudi tisti, ki so dosledno vztrajali v ambivalentni
poziciji umetniške avantgarde, so morali nihati med
suhim sovjetsko-amerikanističnim konstruktivizmom (v
pomenu celostne opredelitve in ne le umetniškega
sloga) in anarhokomunističnim in romantičnim poeti-
zmom. To velja tudi za Karla Teigeja, ki je ob Morrisu 1.
1927 zapisal: »Konstruktivistična tipografija in poligra-
fia je v mnogih pogledih nasprotna idealom in pravilom
moderne tipografije, katere oče je bil William Morris. V
dobi globokega padca vseh obrti in njihovega razkroja,
omogočenega s prodorom strojne, industrijske proiz-
vodnje, v dobi začetnega razmaha industrije, ki je po-
menil tedaj težko bolest in krizo kakovosti izdelkov, ko
je stroj dajal konzumentom sicer cenene, a enostavno
pomanjkljive, neugledne izdelke, ki so bile le klavrn
posnetek obrtnih proizvodov. V dobi najhujšega upada
splošnega okusa in estetskega čuta so začeli angleški
prerafaeliti, povedla pa sta jih apostola John Ruskin in
William Morris, klicati po vrnitvi k manufakturi; hoteli
so vnovično rojstvo srednjeveške umetniške obrti, ho-
teli so obrt dvigniti v sfero umetniškega ustvarjanja in
združitve umetnosti z obrtjo, z rokodelstvom so hoteli
omogočiti socialno podlago umetniški ustvarjalnosti.«11
Še večje težave so nastopile za avantgardo, ko je morala
povezati lastno umetniško usmeritev z ideali socialnega
realizma, in tu je bila sposobna tudi misel Karla Teigeja
prav neverjetnih razlag, s katerimi je obstoječi socreali-
zem prikazal kot neugledni privesek, nadrealizem pa
kot pravi socialni realizem. Kdor tedaj ni postal sociali-
stični realist, je namreč moral dati slovo komunistični
fronti, tisti pa, ki so se uspešno prilagodili, so se morali
posloviti od umetniške moči. Poskusi, da bi se v tedanjih
pogojih povezala avantgardna umtniška usmeritev s
pripadnostjo družbeni avantgardi, so vodili v izolacijo in
ogroženost. Tudi Teige je končal v popolni osamljeno-
sti, kot antifašist, nasprotnik kapitalizma in antistalinist
- za to politično povezavo tedaj ni bilo prostora. Ta
osamljena pozicija je bila toliko težja, ker avantgardni
nasprotniki abstraktne in absolutne intelektualne svo-
bode v njej niso mogli videti nikakršne prednosti. Tudi
modrost, ki jo razodeva Brechtov Gallileo, ni več kaj
herojska - oporečništvo ni ideal avantgarde.
Sicer pa država dvajsetega stoletja herojske drže sploh
ne ' omogoča, tudi z nje odstira tančice, ji odvzema
učinkovitost, pogosto pa tudi tragičnost, in jo postavlja
v smešno luč. Če je bila država devetnajsega stoletja
birokratska država, ki se je kot moč posredovanja po-
stavljala tudi s sposobnostjo reševanja socialnega vpra-
šanja v danih družbenih okvirih, ker je lahko skrajno-
stim strigla peruti, je bila to vendarle država, ki je
morala spoštovati romantično pozicijo oporečnika. For-
malno sprijaznjenje je bila že njena najvišja želja: kaka
hvalnica cesarju, kak obisk ateista v cerkvi ob državnem
prazniku, kak zunanji in neobvezujoči izraz vrednosti,
kaka dejanska ali sfabricirana spoved na smrtni postelji.
Ta država si je želela ohraniti vse svoje ude in kot prava
koklja je znala biti pozorna tudi do najnevrednejših.
Njena idealna, ideološka pozicija je bila čista in popolna
nevtralnost nad vso družbo.
Država dvajsetega stoletja, ki se je rodila iz prve sve-
tovne vojne, s propadom klasičnih birokratskih imperi-
časopis za kritiko znanosti/67/13
jev, pa je fanatična skupnost, tudi sama skrajnostna, niti
malo nevtralna ali naddružbena, in zahteva celega člo-
veka, brez vsakršne notranje rezerve. Ne hrepeni po
zbranih udih v mirnem zavetju, ampak po fanatičnem
sledništvu, in nepotrebne ude si odseka, meče ljudi čez
krov. Podpis vdanosti ali priznanje krivde pri grešniku
nista dovolj. Oporečniška pozicija tu ne omogoča učin-
kovite kritike, in kritična drža postane komično donki-
hotstvo. Tudi socialistični ideal brezrazredne družbe se
sprelevi v realno obstoječo brezrazredno državo organ-
skega zlitja. S taktiko freigeistovstva se v teh razmerah
ni mogoče bojevati za družbene spremembe, ampak
samo za ugodnejše ali manj ugodne položaje in polo-
žajčke. Posameznikova privatno tragična drža je druž-
beno povsem neučinkovita. V teh pogojih se šele izkaže
današnja abotnost Bellamijeve in Morrisove utopije.
Nemoč obeh pozicij, obeh skrajnih točk dane alterna-
tive, kaže tudi Orwellovo delo. Zlitje z veliko skup-
nostjo je slepilo, izginotje individuuma v laži, totalna
ideologizacija ob ohranjeni bedni realnosti, indivi-
dualno oporečništvo, najsi intimno v ljubezni ali zarot-
niško v oporečništvu, pa je le ena od poti k temu zlitju
samemu. Orwellovo delo je negativna utopija, kolikor
snema tančice z iluzij o trdni državni skupnosti kot
zatočišču nesrečne zavesti in z iluzij o protestantski drži
trdnega, neizprosnega in jeklenega individuuma lepe
duše. Obenem pa je to delo tudi več kot le negativna
utopija, saj predstavitev angsoca ni karikatura, ampak
povsem realistična nadgradnja dejanskih dometov ob-
stoječih programov politične levice v pogojih blokovske
delitve sveta in vzpostavljanja upravljane, enodimen-
zionalne družbe.
Orwell presega obe plati alternative, ki se nam skušata
tudi danes vsiliti kot edini možnosti. Govori med dru-
gim tudi o nujnosti preseganja, da, odprave državnega
kolektivizma in oporečniškega individualizma. Nihče si
ne more rešiti duše s tem, da izreče resnico v času, ko
resnica ni stvar izreke.
Opombe:
1 Andre Gunder Frank, Ad hoc politika-nezaposlenost in
svetovna kriza v ekonomski politiki, prispevek za okroglo mizo
Socializem v svetu, Cavtat 1983.
2	G. V. F. Hegel, O angleškem predlogu zakona o volilni
reformi.
3	Josip Stritar, Kritični spisi, Mladinska knjiga 1971; in spis
Deveta dežela, Zbrano delo Josipa Stritarja IV, Državna za-
ložba 1954.
4	Ivan Cankar, Zbrano delo I, Državna založba 1967.
5- Harry Magdoff, Pomen dela - marksistični vidik, prispevek
za okroglo mizo Socializem v svetu, Cavtat 1982.
6	ibidem, 2.
7	Edward Bellamy, Looking Backward 2000 - 1887, River-
side Press, Cambridge.
8	William Morris, The Commonweal 22. 1. 1889, navedeno
po Magdoffu.
9	William Morris, News from Nowhere or an Epoch of Rest,
being some Chapters from a Utopian Romance, Longmans
1935.
10	Ta ogorčeni, Čeprav humorni napad, je Shaw zapisal v
uvodni študiji k svojemu delu Major Barbara.
11	Karel Teige, Svêt stavby a bàsnê, Studie z dvacâtych let,
Ceskoslovensky spisovatel, Praga 1966.
časopis za kritiko znanosti/67/14

(Gre za Poppe rov prispek v polemiki o socialnih znano-
stih in predstavlja »nadaljevanje« Adornovega teksta,
ki je izšel v št. 66.)
Karl R. Popper
Referat
V	svojem referatu o logiki socialnih znanosti bi rad
izhajal iz dveh tez, ki izražata nasprotje med našo
vednostjo in našo nevednostjo.
Prva teza: Cel kup stvari vemo - in ne samo podrobno-
sti dvomljivega intelektualnega interesa, temveč pred-
vsem tudi reči, ki nimajo samo največjega praktičnega
pomena, temveč nam lahko posredujejo tudi globok
teoretski vpogled in osupljivo razumevanje sveta.
Druga teza: Naša nevednost je brezmejna in streznu-
joča. Da, ravno osupljivi napredek naravoslovnih zna-
nosti (na katerega namiguje moja prva teza) nam vedno
znova odpira oči za našo nevednost, tudi na področju
naravoslovnih znanosti samih. S tem pa se je sokratska
ideja nevednosti popolnoma preobrnila. Z vsakim kora-
kom. ki ga naredimo, z vsakim problemom, ki ga re-
šimo, ne odkrijemo samo novih in nerešenih proble-
mov, temveč tudi to, da je tam, kjer smo mislili, da
stojimo na trdnih in gotovih tleh, v resnici vse negotovo
in majavo.
Obe moji tezi o vednosti in nevednosti sta seveda samo
navidezno protislovje. Dozdevno protislovje nastane
zlasti s tem, da je beseda »vednost« v prvi tezi uporab-
ljena v nekoliko drugačnem pomenu kot v drugi tezi.
Toda oba pomena sta važna in obe tezi prav tako; tako
zelo, da bi rad to formuliral v naslednji, tretji tezi.
Tretja teza: Temeljno pomembna naloga in mogoče
celo odločilni preskusni kamen vsake spoznavne teorije
je, da je do obeh naših prvih tez pravična in da pojasni
odnos med našo osupljivo in stalno naraščajočo ve-
dnostjo in našim stalno naraščajočim spoznanjem, da
pravzaprav nič ne vemo.
Pravzaprav je, če malo premislimo, skoraj samo po sebi
razumljivo, da se mora spoznavna logika navezati na
napetost med vednostjo in nevednostjo. Važna konsek-
venca tega spoznanja je formulirana v moji četrti tezi:
toda preden navedem tu to četrto tezo, bi rad rekel
besedo v opravičilo za mnoge teze, ki bodo tu še nave-
dene. Mojc opravičilo je, da so mi položili na srce, naj
povzamem ta referat v obliki tez /da bi koreferentu
olajšal jedko zaostritev njegovih kritičnih antitez/. Ta
pobuda se mi je zdela zelo koristna, četudi lahko ta
oblika mogoče zbudi vtis dogmatizma. Moja četrta teza
je torej naslednja:
Četrta teza: Kolikor sploh lahko govorimo o tem, da se
znanost ali spoznanje kjerkoli začne, tedaj velja nasled-
nje: spoznanje se ne začne z zaznavanji ali opazovanji
ali zbiranjem podatkov ali dejstev, temveč se začne s
problemi. Ni vednosti brez problemov - a tudi ni pro-
blema brez vednosti. To pomeni, da se začne z nape-
tostjo med vednostjo in nevednostjo: ni problema brez
vednosti - ni problema brez nevednosti. Kajti vsak
problem nastane z odkritjem, da nekaj v naši dozdevni
vednosti ni v redu; ali gledano logično, v odkritju notra-
njega protislovja med našo dozdevno vednostjo in dej-
stvi; ali mogoče izraženo še nekoliko pravilneje, v od-
krivanju navideznega protislovja med našo dozdevno
vednostjo in dozdevnimi dejstvi.
V	nasprotju do mojih prvih treh tez, ki mogoče s svojo
abstraktnostjo zbudijo vtis, da so bile nekoliko preveč
oddaljene od moje teme, logike socialnih znanosti, bi
lahko o moji četrti tezi trdil, da smo prispeli z njo
naravnost v sredo naše teme. To je moč formulirati v
moji peti tezi takole:
Peta teza: Prav tako kot vse ostale znanosti so tudi
socialne znanosti uspešne ali neuspešne, zanimive ali
puste, plodne ali neplodne, v natančnem razmerju do
pomena ali interesa problemov, za katere gre; in seveda
tudi v natančnem razmerju do poštenosti, premočrtnosti
in enostavnosti, s katero se teh problemov lotevamo. Pri
tem nikakor ni treba, da gre vedno za teoretske pro-
bleme. Resni praktični problemi, denimo problem rev-
ščine, analfabetizma, političnega zatiranja in pravne'
negotovosti, so bila važna izhodišča socialnega razisko-
vanja. Ti praktični problemi pa vodijo k razmišljanju, k
teoretiziranju, in s tem k teoretskim problemom. V vseh
primerih, brez izjeme, sta karakter in kvaliteta pro-
blema - seveda skupaj z drznostjo in svojskostjo pred-
lagane rešitve - tista, ki določata vrednost ali nevre-
dnost znanstvenega uspeha.
Izhodišče je torej vedno problem; in opazovanje po-
stane samo tedaj neke vrste izhodišče, če odkrije pro-
blem; ali z drugimi besedami, če nas preseneti, če nam
pokaže, da nekaj v naši vednosti - v naših pričakova-
njih, v naših teorijah - ne drži popolnoma. Opazovanja
vodijo torej k problemom le takrat, če nasprotujejo
nekim našim zavestnim ali nezavednim pričakovanjem.
In kar postane potem izhodišče znanstvenega dela, ni
toliko opazovanje kot takšno, temveč opazovanje v
svojem lastnem pomenu - to pa pomeni opazovanje, ki
proizvaja probleme.
S tem sem prišel tako daleč, da lahko formuliram svojo
glavno tezo kot tezo številka šest. Ta obstaja v nasled-
njem:
Šesta teza (glavna teza):
a)	Metoda socialnih znanosti kot tudi metoda naravo-
slovnih znanosti obstaja v tem, da poskuse rešitev svojih
problemov - problemov, iz katerih izhaja - preizkuša.
Rešitve se predlaga in kritizira. Če poskus rešitve
stvarni kritiki ni razumljiv, tedaj se ga ravno zato iz-
ključi kot neznanstvenega, čeprav mogoče samo zača-
sno.
b)	Če je stvarni kritiki razumljiv, potem ga poskušamo
spodbiti, kajti vsa kritika obstaja v poskusih spodbija-
nK
c)	Ce je poskus rešitve z našo kritiko spodbit, tedaj
poskusimo z drugim.
d)	Če vzdrži kritiko, tedaj ga začasno akceptiramo; in
sicer ga akceptiram predvsem kot vrednega, da se o
njem naprej diskutira in se ga kritizira.
e)	Met(xla znanosti je torej metoda tentativnega po-
skusa rešitve (ali domisleka), ki ga kontrolira najo-
strejša kritika. Je kritična izpopolnitev metode poskusa
in zmote (»trial and errOr»),
f)	Tako imenovana objektivnost znanosti obstaja v ob-
jektivnosti kritične metode; to pa pomeni predvsem v
tem, da nobena teorija ni prosta kritike in tudi v tem, da
so logični pripomočki kritike - kategorija logičnega
protislovja - objektivni.
Temeljno idejo, ki stoji za mojo glavno tezo, bi mogoče
lahko povzeli tudi takole:
Sedma teza: Napetost med vednostjo in nevednostjo
vodi k problemu in k poskusom rešitev. Toda nikoli ne
bo premagana. Kajti izkaže se, da obstaja naša vednost
vedno le v začasnih in poskusnih predlogih rešitev in
zato v principu vključuje možnost, da se bo izkazala kot
zmotna in torej kot nevednost. In edina oblika opravi-
čila naše vednosti je zopet samo začasna: obstoji v
kritki, ali natančneje v tem, da se je zdelo, da so naši
poskusi rešitev doslej vzdržali tudi našo najbistrou-
mnejšo kritiko.
Pozitivnega opravičila, ki bi segalo preko tega, ni. Zlasti
se naši poskusi rešitev ne morejo izkazati kot verjetni (v
smislu verjetnostnega računa).
To stališče bi morda lahko označili kot kriticistično. Da
bi nekoliko nakazali vsebino te moje glavne teze in njen
pomen za sociologijo, bo smotrno, da ji postavimo
nasproti določene druge teze zelo razširjene in pogosto
čisto nezavedno absorbirane metodologije.
Tu je denimo metodološki naturalizem ali scientizem -
ki je zgrešen in ki se ga lahko narobe razume - ki
zahteva, da se socialne znanosti končno od naravoslov-
nih znanosti naučijo kaj je znanstvena metoda. Ta
zgrešeni naturalizem postavlja zahteve kakor: začni z
opazovanji in meritvami; to pomeni n.pr. s statističnimi
poizvedbami; potem nadaljuj induktivno k posploši-
tvam in k tvorbi teorij. Na ta način se boš približal
idealu znanstvene objektivnosti, kolikor je to v social-
nih znanostih sploh mogoče. Pri tem si moraš biti na
jasnem o tem, da je v socialnih znanostih objektivnost
veliko težje doseči (če se jo sploh da§) kot v naravoslov-
nih znanostih; kajti objektivnost pomeni vrednostno
svobodo, in socialni znanstvenik se lahko samo v naj-
redkejših primerih toliko emancipira od vrednotenja
lastnega družbenega sloja, da bi vsaj deloma prodrl k
vrednostni svobodi in objektivnosti.
Po mojem mnenju je vsak stavek, ki sem ga tu pripisal
temu zgrešenemu naturalizmu, popolnpma napačen in
utemeljen na nesporazumu naravoslovne metode, da,
kar na mitu - žal vse preveč razširjenem in vplivnem
mitu o induktivnem značaju naravoslovne metode in o
značaju naravoslovne objektivnosti. V nadaljevanju na-
meravam majhen del dragocenega časa, ki mi je na
razpolago, porabiti za kritiko zgrešenega naturalizma.
Čeprav bi namreč večina socialnih znanstvenikov mogla
eni ali drugi delni tezi tega zgrešenega naturalizma
odklonilno nasprotovati, pa je vendar ta naturalizem
trenutno v socialnih znanostih izven nacionalne ekono-
mije nasploh dobil premoč, vsaj v anglosaksonskih de-
želah. Simptome te zmage želim formulirati v svoji osmi
tezi.
Osma teza: Medtem ko je bila ideja sociologije še pred
drugo svetovno vojno ideja splošne teoretične socialne
znanosti - primerljiva mogoče s teoretsko fiziko - in
medtem ko je bila ideja socialne antropologije ideja
sociologije, uporabne na zelo specialnih, namreč primi-
tivnih družbah, pa se je to razmerje danes na najbolj
osupljiv način obrnilo. Socialna antropologija ali etno-
logija je postala splošna socialna znanost; in zdi se, da se
sociologija vse bolj zadovoljuje s tem, da postaja del
socialne antropologije; namreč socialne antropologije,
uporabne na zelo specialni družbeni formi - antropolo-
gije visokoindustrializiranih zahodnoevropskih družbe-
nih oblik. Da povemo še enkrat nekoliko krajše, raz-
merje med sociologijo in antropologijo se je popolnoma
obrnilo. Uporabna specialna znanost poviša socialno
antropologijo v temeljno znanost in antropolog je iz
skromnega in nekoliko kratkovidnega fieldworkerja po-
stal daljnoviden in globokoumen socialni teoretik in
socialno-globok-psiholog. Prejšnji teoretski sociolog pa
mora biti vesel, če si najde mesto kot fieldworker in kot
specialist - kot opazovalec in opisovalec totemov in
tabujev domorodcev bele rase zahodnoevropskih dežel
in Združenih držav.
Tedaj nam te spremembe o usodi socialnih znanstveni-
časopis za kritiko znanosti/67/15
kov pač ni treba vzeti preveč resno; predvsem zato ne,
ker takšne reči-na-sebi kakor znanstvene stroke sploh
ni. Če to formuliramo kot tezo, pridemo do številke
devet.
Deveta teza: Tako imenovana znanstvena stroka je
samo omejen in skonstruiran konglomerat problemov
in poskusov rešitev. Kar pa dejansko obstoja, to so
problemi in znanstvene tradicije. Kljub tej deveti tezi je
tisti prevrat v odnosih med sociologijo in antropologijo
izredno zanimiv; ne zaradi strok in njenih imen, temveč
ker naznanja zmago psevdo-naravoslovne metode.
Tako prihajam do svoje naslednje teze.
Deseta teza: Zmaga antropologije je zmaga dozdevno
opazovalne, dozdevno opisne in dozdevno objektiv-
nejše in zato na videz naravoslovne metode. To je
Pirova zmaga: še ena takšna in smo izgubljeni - namreč
antropologija in sociologija.
Moja deseta teza je, kot rad priznam, formulirana malo
preostro. Predvsem moram priznati, da je socialna an-
tropologija odkrila mnogo zanimivega in važnega in da
je ena najuspešnejših socilnih znanosti. In rad tudi
priznam, da je lahko za nas Evropejce zelo mikavno in
zelo zanimivo, da se enkrat sami opazujemo skozi očala
socialnega antropologa. Toda čeprav so ta očala mogoče
bolj barvasta kot druga, pa so ravno zato komaj objek-
tivnejša, Antropolog ni opazovalec z Marsa, kar pogo-
sto misli, da je, in čigar socialno vlogo poskuša neredko
in rad igrati; in tudi ni razloga za domnevo, da bi nas
prebivalec z Marsa videl »objektivneje«, kot se denimo
vidimo sami.
V tej zvezi bi rad povedal zgodbo, ki je sicer ekstremna,
a nikakor ne osamljena. To je resnična zgodba, a v
pričujoči zvezi to sploh ni važno. Če bi se vam zdela
zgodba preveč neverjetna, tedaj jo vzemite prosim kot
čisto izmišljotino - kot popolnoma izmišljeno ilustra-
cijo, ki naj z grobimi pretiravanji pojasni neko važno
točko.
Pred nekaj leti sem bil udeleženec štiridnevne konfe-
rence, iniciirane od nekega teologa, ki so se je udeležili
filozofi, biologi, antropologi in fiziki - eden od dva
predstavnika vsake stroke; vsega skupaj je bilo prisot-
nih približno osem udeležencev. Tema je bila »Znanost
in humanizem«. Po nekaj začetnih težavah in eliminaciji
nekega poskusa, da se napravi na nas vtis z vzvišeno
globino, je uspelo tridnevnim skupnim prizadevanjim
približno štirih ali petih udeležencev dvigniti diskusijo
na popolnoma neobičajno visoko raven. Naša konfe-
renca je dosegla - vsaj tako se mi je zdelo - stadij, v
katerem smo imeli vsi radosten občutek, da smo se drug
od drugega nekaj naučili. Na vsak način smo bili vsi
popolnoma pri stvari, ko je povzel besedo prisotni
socialni antropolog.
»Mogoče se boste čudili«, tako nekako je dejal, »da
doslej na tem zborovanju še nisem spregovoril besede.
To je povezano s tem, da sem opazovalec. Kot antropo-
log nisem prišel na to zborovanje toliko zaradi tega, da
bi se udeležil vašega verbalnega vedenja, temveč zaradi
tega, da bi vaše verbalno učenje proučeval. To sem torej
tudi naredil. Pri tem nisem mogel vedno slediti vašim
stvarnim razpravljanjem; toda če je nekdo tako kakor
jaz študiral ducate diskusijskih grup, tedaj se nauči, da
gre pač prav malo za Kaj, za stvar. Mi antropologi«,
skoraj dobesedno tako je rekel, »se učimo takšne so-
cialne fenomene opazovati od zunaj in z objektivnega
stališča. Kar nas zanima, je Kako; to je denimo način,
kako poskuša ta ali oni dominirati skupini in kako drugi,
sami ali s tvorbo koalicije, njegove poskuse zavrnejo;
kako se po različnih poskusih te vrste potem razvije
hierarhična razvrstitev po činu in s tem grupno ravno-
težje in grupni ritual verbaliziranja; in te reči so si vedno
zelo podobne, kakor se še zdijo različna vprašanja, ki so
predložena kot tema diskusije«.
Našega antropološkega obiskovalca z Marsa smo poslu-
šali do konca, in jaz sem mu potem postavil dve vpraša-
nji: najprej, ali ima k našim stvarnim izsledkom kaj
pripomniti-, in kasneje, ali ne* misli, da obstaja nekaj
takega kakor stvarni vzroki ali argumenti, ki so lahko
veljavni ali neveljavni. Odgovoril je, da se je moral
preveč koncentrirati na opazovanje našega grupnega
veden'^da bi mogel posebej slediti našim stvarnim
razpravljanjem. Tudi bi sicer ogrožal svojo objektivnost
-	mogoče bi se zapletel v ta razpravljanja, in če bi se na
koncu pustil celo navdušiti, potem bi postal eden od nas
-	in njegove objektivnosti bi bilo konec. Vrh tega se je
naučil, da verbalnega vedenja (uporabljal je vedno
znova izraze »verbal behaviour« in »verbalisation«) ne
presoja dobesedno ali jemlje za dobesedno važnega. To
za kar gre njemu, je rekel, je socialna in psihološka
funkcija tega verbalnega vedenja. In k temu je pristavil
naslednje: »Če naredijo na Vas kot udeleženca disku-
sije vtis argumenti ali vzroki, tedaj gre nam za dejstvo,
da lahko preko takšnih medijev naredite vtis, ali vpli-
vate drug na drugega, in seveda predvsem na simptome
tega vplivanja; kar nas zanima, so takšni pojmi kakor
poudarek, obotavljanje, spravljivost in popustljivost.
Kar zadeva dejansko vsebino diskusije, pa nam pravza-
prav sploh ne gre zanjo, temveč vedno le za igro vlog, za
dramatično spremembo kot takšno; in kar zadeva tako
imenovane argumente, je to seveda samo način verbal-
nega vedenja, ki ni nič, važnejši kot vsi drugi. Čista
iluzije je verjeti, da je mogoče ostro razlikovati med
argumenti in drugimi impozantnimi verbalizmi; sploh
pa ne med objektivno veljavnimi in objektivno neve-
ljavnimi argumenti. V skrajnem primeru bi argumente
lahko razdelili v take, ki se jih v določenih grupah v
določenih časih akceptira kot veljavne ali kot neve-
ljavne. Časovni element se kaže torej tudi v tem, da
lahko nekdo od udeležencev tako imenovane argu-
mente, ki so bili v diskusijski grupi, kakršna je priču-
joča, akceptirani, potem kasneje vendarle zopet napade
ali zavrne.«
Nočem nadaljevati z opistom tega dogodka. Saj tudi v
tem krogu tu pač ne bo potrebno opozoriti na to, da na
nekoliko ekstremno mišljenej mojega antropološkega
prijatelja z oziroma na njegov idejnozgodovinski izvor
ni vplival samo behavioristični ideal objektivnosti, tem-
več tudi ideje, ki so zrasle na nemških tleh: mislim
splošni relativizem - historični relativizem, ki misli, da
ni objektivne resnice, ampak samo resnice za to ali ono
dobo, in sociološki relativizem, ki uči, da obstojijo
resnice ali znanosti za to ali ono grupo ali razred, na
primer proletarska znanost in meščanska znanost; in
tudi menim, da je tako imenovana sociologija znanja
polno udeležena v predzgodovini dogem mojega antro-
pološkega prijatelja. Četudi je moj antropološki prija-
telj, kot sam priznava, na tisti konferenci zavzel ekstre-
mno pozicijo, pa ta pozicija vendar, zlasti če jo nekoliko
omilimo, nikakor ni netipična in nikakor ni nevažna.
Toda ta pozicija je absurdna. Ker sem historični in
sociološki relativizem in sociologijo znanja drugje ob-
širno kritiziral, se bom tu kritiki odpovedal. Želim samo
časopis za kritiko znanosti/67/16
na kratko spregovoriti o naivni in zgrešeni ideji znan-
stvene objektivnosti, ki je tu podlaga.
Enajsta teza: Popolnoma zgrešeno je domnevati, da je
objektivnost znanosti odvisna od objektivnosti znan-
stvenika. In popolnoma zgrešeno je misliti, da je nara-
voslovni znanstvenik objektivnejši kot socialni znan-
stvenik. Naravoslovni znanstvenik je ravno tako pri-
stranski kot vsi drugi ljudje, in je žal - če ne sodi k
redkim, ki stalno producirajo nove ideje - navadno
izredno enostransko in pristransko zavzet za svoje
lastne ideje. Nekateri najodličnejši sodobni fiziki so
ustanovili celo šole, ki se novim idejam silno upirajo.
Moja teza pa ima tudi pozitivno stran, in ta je važnejša.
Je vsebina moje dvanajste teze.
Dvanajsta teza: Kar je mogoče označiti kot znanstveno
objektivnost, je edinole v kritični tradiciji, ki kljub vsem
odporom tako pogosto omogoči, da se kritizira vlada-
jočo dogmo. Drugače povedano, objektivnost znanosti
ni individualna zadeva različnih znanstvenikov, temveč
socialna zadeva njihove vzajemne kritike, prijateljsko-
sovražne delitve dela znanstvenikov, njihovega sodelo-
vanja in tudi njihovega delovanja drugega proti dru-
gemu. Zato je deloma odvisna od cele vrste družbenih
in političnih razmer, ki omogočajo to kritiko.
Trinajsta teza: Tako imenovana sociologija znanja, ki
vidi objektivnost v ravnanju različnih posameznih znan-
stvenikov in ki razlaga neobjektivnost s socialnega polo-
žaja znanstvenikov, je to odločilno točko - mislim dej-
stvo, da je objektivnost fundirana edinole v kritiki -
popolnoma zgrešila. Kar je sociologija znanja spregle-
dala, ni nič drugega kot ravno sociologija znanja -
teorija znanstvene objektivnosti. To je moč razložiti
samo s takimi socialnimi kategorijami, kot denimo:
tekmovanje (tako posameznih znanstvenikov kakor
tudi različnih šol); tradicija (namreč kritična tradicija);
socialna institucija (kakor na primer objave v različnih
konkurenčnih časopisih in pri različnih konkurenčnih
založnikih, diskusije na kongresih), državna moč (na-
mreč politično toleriranje svobodne diskusije).
Takšne malenkosti kakor na primer socialni ali ideolo-
ški položaj raziskovalca se na ta način s časom same
izključijo, čeprav seveda kratkoročno vedno igrajo
svojo vlogo.
Na prav podoben način kakor problem objektivnosti
lahko rešimo tudi takoimenovani problem vrednostne
svobode na mnogo svobodnejši način kot se to zgodi
navadno.
Štirinajsta teza: V kritični diskusiji razlikujemo denimo
vprašanja: (1) vprašanje resničnosti trditve; vprašanje
njene relevantnosti, njenega interesa in njenega po-
mena v odnosu do problemov, ki jih ravno obravna-
vamo. (2). Vprašanje njene relevantnosti in njenega
interesa in njenega pomena v odnosu do različnih zu-
najznanstvenih problemov, denimo do problema člove-
kove blaginje, ali denimo do čisto drugačnega problema
nacionalne obrambe ali nacionalne napadalne politike
ali industrijskega razvoja ali osebnega bogatenja.
Seveda je nemogoče takšne zunajznanstvene interese
izključiti iz znanstvenega raziskovanja; in ravno tako
nemogoče ji je izključiti iz naravoslovnega - na primer
iz fizikalnega , kot iz socialnega raziskovanja. Kar je
mogoče in kar je važno in kar daje znanosti njen
posebni značaj, ni izključitev, temveč razlikovanje tistih
interesov, ki ne sodijo k iskanju resnice, od čisto znan-
stvenega interesa za resnico. Toda čeprav je resnica
vodilna znanstvena vrednota, pa ni edina: relevantnost,
interes in pomen trditve v odnosu do čisto znanstvenega
položaja problema so ravno tako znanstvene vrednote
prvega reda, in podobno je z vrednotami denimo plo-
dnosti, pojasnjevalne moči, enostavnosti in natančnosti.
Z drugimi besedami, obstojijo čisto, znanstvene vre-
dnote in nevrednote in zunajznanstvene vrednote in
nevrcdnotc. In čeprav jc nemogoče delati na znanosti
prosto od zunajznanstvenih uporab in ocenjevanj, pa je
ena od nalog znanstvene kritike in znanstvene diskusije,
da sc bojuje proti mešanju vrednostnih sfer, in zlasti, da
izključuje zunajznanstvena ocenjevanja iz vprašanj re-
snice.
To sc seveda ne more zgoditi enkrat za vselej z dekre-
tom, temveč je in ostane ena trajnih nalog vzajemne
znanstvene kritike. Čistost čiste znanosti je ideal, ki je
bržkone nedosegljiv, za katerega pa se kritika stalno
bori in mora boriti.	v
V formulaciji te teze sem označil kot praktično nemo-
goče, da bi izgnali zunajznanstvene vrednote iz znan-
stvenega podjetja. To je podobno kakor z objektiv-
nostjo: znanstveniku ne moremo vzeti njegove pristran-
skosti, ne da bi mu vzeli tudi njegovo človeškost. Po-
vsem podobno mu tudi ne moremo prepovedati ali
uničiti njegovih vrednot, ne da bi ga uničili kot človeka
in kot znanstvenika. Naši motivi in naši čisto znanstveni
ideali, denimo ideal čistega iskanja resnice, so do dna
zasidrani v zunajznanstvenih in deloma religioznih vre-
dnotenjih. Objektivni in vrednostno svoboden znan-
stvenik ni idealen znanstvenik. Brez strasti ne gre, sploh
pa ne v čisti znanosti. Beseda »resnicoljubnost» ni gola
metafora.
Torej ni samo tako, da sta objektivnost in vrednostna
svoboda za posameznega znanstvenika praktično nedo-
segljivi, temveč sta objektivnost in vrednostna svoboda
pač sami vrednoti. In ker je torej vrednostna svoboda
sama vrednota, je zahteva po brezpogojni vrednostni
svobodi paradoksalna. Ta ugovor ni ravno posebno
važen, toda vendarle je treba pripomniti, da izgine
paradoksnost sama od sebe, če nadomestimo zahtevo
po vrednostni svobodi z zahtevo, da mora biti ena od
nalog znanstvene kritike, da razkrije pomešanost vre-
dnot in čisto znanstvena vrednostna vprašanja o resnici,
relevantnosti, enostavnosti in tako dalje loči od zunaj-
znanstvenih vprašanj.
Doslej sem poskušal na kratko razviti tezo, da obstoji
metoda znanosti v izbiri problemov in v kritiki naših
vedno poskusnih in začasnih poskusov rešitev. In dalje
sem poskusil pokazati na primeru dveh metodoloških
vprašanj sociologije, o katerih se je veliko diskutiralo,
da pride ta kriticistična metodologija (kot jo morda
smem imenovati) do prav pametnih metodoloških re-
zultatov. Toda čeprav sem lahko rekel nekaj besed o
spoznavni teoriji ali o spoznavni logiki in čeprav sem
vsekakor lahko povedal nekaj kritičnih besed o meto-
dologiji socialnih znanosti, pa sem pravzaprav povedal
še prav malo pozitivnega o moji temi, logiki socialnih
znanosti.
Ne želim nas zamujati z navajanjem razlogov in opravi-
čil za to, da je po mojem važno najprej identificirati
znanstveno metodo s kritično metodo. Namesto tega bi
se rad zdaj spustil direktno v nekatera čisto logična
vprašanja in teze.
Petnajsta teza:Najvažnejša funkcija čiste deduktivne
logike je funkcija organona kritike.
Šestnajsta teza: Deduktivna logika je teorija o veljav-
nosti logičnih sklepov ali logičnega posledičnega
odnosa. Nujen in odločilen pogoj za veljavnost logič-
nega posledičnega odnosa je naslednji: če so resnične
premise veljavnega sklepa, tedaj mora biti resnična tudi
konkluzija.
To lahko potem izrazimo tudi takole: deduktivna logika
je teorija prenosa resnice s premis na konkluzijo.
Sedemnajsta teza: rečemo lahko: če so vse premise
resnične in je sklep veljaven, potem mora biti tudi
konkluzija resnična; in če je tedaj konkluzija v veljav-
nem sklepu napačna, potem ni mogoče, da so vse pre-
mise resnične.
Ta trivialni, a odločilno važni rezultat lahko izrazimo
tudi takole: deduktivna logika ni samo teorija prenosa
resnice s premis na konkluzijo, temveč istočasno tudi
obratno teorija povratnega prenosa neresničnosti s kon-
kluzije na vsaj eno od premis.
Osemnajsta teza: S tem postane deduktivna logika teo-
rija racionalne kritike. Kajti vsa racionalna kritika ima
takšno obliko, da poskušamo pokazati, da je mogoče iz
kritizirane trditve izpeljati nesprejemljive sklepe. Ce
nam uspe iz trditve logično izpeljati nesprejemljive
sklepe, potem je trditev ovržena.
Devetnajsta teza: V znanosti delamo s teorijami, to
pomeni, z deduktivnimi sistemi. To ima dva vzroka.
Prvič, teorija ali deduktivni sistem je poskus razlage in
od tod poskus rešiti znanstveni problem; drugič, teorijo,
torej deduktivni sistem, se dà z njenimi sklepi racio-
nalno kritizirati. Je torej poskus rešitve, ki podleže
racionalni kritiki.
Toliko o formalni logiki kot organonu kritike.
Dva temeljna pojma, ki sem ju tu uporabil, potrebujeta
kratko pojasnilo: pojem resnice in pojem razlage.
Dvajseta teza: Pojem resnice je za tukaj razviti kritici-
zem nepogrešljiv. Kar kritiziramo, to je zahteva po
resnici. Kar poskušamo kot kritiki neke teorije poka-
zati, je seveda to, da njena zahteva po resnici ni upravi-
čena - da je napačna. Fundamentalne metodološke
ideje, da se učimo.iz svojih zmot, se ne dà razumeti brez
regulativne ideje resnice: zmota, ki jo zagrešimo, ob-
staja vendar ravno v tem, da nismo, če merimo z meri-
lom ali vodilom resnice, dosegli zastavljenega nam cilja,
našega standarda. Izjavo imenujemo »resnično«, če se
ujema z dejstvi ali ustreza dejstvom ali če so reči takšne,
kakor jih prikazuje izjava. To je takoimenovani abso-
lutni ali objektivni pojem resnice, ki ga vsak od nas
stalno uporablja. Eden najvažnejših izsledkov moderne
logike je v tem, da je ta absolutni pojem resnice rehabi-
litirala s prodornim uspehom.
Ta pripomba predpostavlja, da je bil pojem resnice
podminiran. In v resnici, podminiranje pojma resnice je
zadalo vladajočim relativističnim ideologijam našega
časa glavni udarec.
To je razlog, zakaj bi želel rehabilitacijo pojma rcsnice,
ki jo je izvedel logik in matematik Alfred Tarski, ozna-
čiti kot filozofsko najvažnejši izsledek moderne mate-
matične logike.
Seveda o tem izsledku tu ne morem diskutirati; lahko
samo čisto dogmatično rečem, da je Tarskemu na naj-
bolj preprost in prepričljiv način, ki si ga moremo
misliti, uspelo razložiti, v čem obstoji skladnost stavka z
dejstvi. Toda to je bila ravno tista naloga, katere bre-
zupna težavnost je pripeljala k skeptičnemu relativizmu
- s socialnimi posledicami, ki mi jih tu pač ni treba
opisovati.
Drugi pojem, ki sem ga uporabil in ki potrebuje poja-
snilo, je pojem razlaganja, ali točneje, kavzalnega razla-
ganja.
Cisto teoretičen problem - problem čiste znanosti -
obstoji vedno v tem, da se najde razlaga - razlaga
dejstva ali fenomena ali posebne pravilnosti ali posebne
izjeme. To, kar upamo, da bomo razložili, lahko imenu-
jemo eksplikandum. Poskus rešitve - to pomeni^ ra-
zlaga - obstoji vedno v teoriji, deduktivnem sistemu, ki
nam dovoljuje, da razložimo eksplikandum s tem, da ga
logično povežemo z drugimi dejstvi (takoimenovanimi
začetnimi pogoji). Popolnoma eksplicitna razlaga ob-
stoji vedno v logični izpeljavi (ali izpeljivosti) ekspli-
kanda iz teorije, skupaj z začetnimi pogoji.
Osnovna logična shema vsake razlage obstoji torej v
logičnem, deduktivnem sklepu, katerega premise obsto-
jijo iz teorije in začetnih pogojev, in katerega konklu-
zija je eksplikandum.
Ta osnovna shema je osupljivo uporabna. Z njeno
pomočjo je mogoče na primer pokazati, kaj je razlika
med adhoc hipotezo in neodvisno preverljivo hipotezo;
in mogoče je, kar Vas bo morda bolj zanimalo, na
preprost način logično analizirati razliko med teoretič-
nimi problemi, historičnimi problemi in problemi upo-
rabe. Pri tem se izkaže, da je mogoče znamenito razli-
kovanje med teoretičnimi ali nomotetičnimi ter historič-
nimi ali ideografičnimi znanostmi logično popolnoma
opravičiti - če namreč mislimo z »znanostjo« ukvarja-
nje z določeno logično razločljivo vrsto problemov.
Toliko za pojasnilo logičnih pojmov, ki sem jih doslej
uporabil.	*
Vsak od teh pojmov, pojem resnice in pojem razlage,
daje povod za logični razvoj naslednjih pojmov, ki sta s
stališča spoznavne logike ali metodologije mogoče še
važnejša: prvi teh pojmov je pojem približevanja re-
snici, in drugi je pojem razlagalne sile ali razlagalne
vsebine teorije.
Oba pojma sta toliko čisto logična pojma, kolikor ju je
mogoče definirati s čisto logičnimi pojmi resnice stavka
in vsebine stavka - to je z razredom logičnih sklepanj
neke teorije.
Oba sta relativna pojma: čeprav je vsak stavek prepro-
sto resničen ali neresničen, pa lahko vendar en stavek
predstavlja boljše približevanje resnici kot drug stavek.
To se bo na primer zgodilo, če ima prvi stavek »več«
resničnih in »manj« neresničnih logičnih konsekvenc
kot drugi, (Tu se predpostavlja, da so resnične in nere-
snične delne množice množic sklepov obeh stavkov
primerljive).
Potem je lahko pokazati, zakaj po pravici domnevamo,
da je Newtonova teorija boljše približevanje resnici kot
Keplerjeva. Podobno se da pokazati, da je razlagalna
sila Newtonove teorije večja kot razlagalna sila Kepler-
jeve.
Tu dobimo torej logične pojme, ki so podlaga presoja-
nju naših teorij in nam dovoljujejo z oziroma na znan-
stvene teorije smiselno govoriti o napredku ali nazado-
vanju.
Toliko o splošni spoznavni logiki.O posebni spoznavni
logiki socialnih znanosti bi rad navedel še nekaj nadalj-
njih tez.
Enaindvajseta teza: Ni čiste opazovalne znanosti, tem-
več so samo znanosti, ki bolj ali manj zavestno in
kritično teoretizirajo. To velja tudi za socialne znanosti.
Dvaindvajseta teza: Psihologija je socialna znanost, ker
je naše mišljenje in ravnanje kar se da odvisno od
socialnih razmer. Kategorije kakor a) posnemanje, b)
jezik, c) družina, so očitno socialne kategorije, in seveda
psihologija učenja in mišljenja, a tudi na primer psihoa-
naliza, brez katere je ena ali druga teh socialnih katego-
rij nemogoča. To kaže, da psihologija predpostavlja
družbene pojme; iz česar lahko sklepamo, da je nemo-
goče razložiti družbo popolnoma psihološko ali jo zvesti
na psihologijo. Na psihologijo torej ne moremo gledati
kot na temeljno znanost socialnih znanosti.
Česar načelno ne moremo razložiti psihološko in kar
moramo predpostavljati v vsaki psihološki razlagi, to je
človekovo socialno okolje. Naloga, opisovanja tega so-
cialnega okolja - in sicer s pomočjo razlagalnih teorij,
ker vendar, kot smo že omenili, čisti opis ne obstoji - je
torej temeljna naloga socialne znanosti. Primerno bi
bilo pripisati to nalogo sociologiji. To pa se domneva
tudi v naslednjem.
Triindvajseta teza: Sociologija je avtonomna v tem
smislu, da more in mora daljnosežno postati neodvisna
od psihologije. To izhaja tudi iz tega, da stoji sociolo-
gija, ne glede na odvisni položaj psihologije, vedno
znova pred nalogo razlagati nehotene in pogosto neza-
želene socialne posledice človekovega ravnanja. Pri-
mer: konkurenca je socialen fenomen, ki si ga konku-
renti navadno ne želijo, ki pa jo moremo in moramo
razložiti kot (navadno neizogibno) nehoteno posledico
(zavestnih in načrtnih) dejanj konkurentov.
Karkoli je že tu mogoče v dejanjih konkurentov razlo-
žiti psihološko, socialni fenomen konkurence je psiho-
loško nerazložljiva socialna posledica teh dejanj.
Štiriindvajseta teza: Sociologija pa je avtonomna še v
nekem drugem smislu, namreč kot to, kar se je pogosto
imenovalo »razumevajoča sociologija«.
Petindvajseta teza: Logično raziskovanje nacionaieko-
nomskih metod vodi k rezultatu, ki je uporaben v vseh
družbenih znanostih. Ta rezultat kaže, da obstoji v
socialnih znanostih čisto objektivna metoda, ki jo pač
lahko označimo kot objektivno - razumevajočo metodo
ali kot situacijsko logiko. Objektivno-razumevajoča so-
cialna znanost se lahko razvije neodvisno od vseh sub-
jektivnih ali psiholoških idej. Obstoji v tem, da za-
dostno analizira situacijo dejavnega človeka, da lahko
razloži dejanje iz situacije brez nadaljnje psihološke
pomoči. Objektivno »razumevanje« obstoji v tem, da
vidimo, da je bilo dejanje objektivno primerno situaciji.
Z drugimi besedami, situacija je tako daljnosežno anali-
zirana, da so se najprej dozdevno psihološki momenti,
na primer želje, motivi, spomini in asociacije, preobra-
zili v situacijske momente. Iz moža s temi ali onimi
željami postane potem mož, k čigar situaciji spada, da
sledi tem ali onim objektivnim ciljem. In iz moža s temi
ali onimi spomini ali asociacijami postane potem mož, k
čigar situaciji spada, da je objektivno opremljen s temi
ali onimi teorijami ali s to ali ono informacijo.
To nam potem omogoča razumeti njegovo ravnanje v
objektivnem smislu, da lahko rečemo: imam sicer druge
cilje in druge teorije (kot recimo Kari Veliki); toda če bi
bil v njegovi tako-in-tako analizirani situaciji - pri
čemer vključuje situacija cilje in znanje -, potem bi jaz,
in najbrž tudi ti ravnal, ravno tako. Metoda analize
situacije je torej sicer individualistična metoda, a ne
psihološka, ker psihološke momente principialno iz-
ključi in nadomesti z objektivnimi situacijskimi ele-
menti. Navadno jo imenujem »situacijska logika« (»si-
tuational logic« ali »logic of the situation«).
Šestindvajseta teza: Tu opisane razlage situacijske lo-
gike so racionalne, teoretične rekonstrukcije. So pre-
poenostavljene in pre-shematizirane in zato v splošnem
napačne. Kljub vsemu imajo lahko zelo resnično vse-
bino in v strogo logičnem smislu so lahko dobra pribli-
časopis za kritiko znanosti/67/17
ževanja resnici - celo boljša kot druge preverljive ra-
zlage.
V tem smislu je logični pojem približevanja resnici za
situacijsko-analitične socialne znanosti nepogrešljiv.
Predvsem pa so analize situacije racionalne in se jih da
empirično kritizirati in izboljšati. Lahko recimo naj-
demo pismo, ki kaže, da je bilo znanje, s katerim je
razpolagal Kari Veliki, povsem različno od tega, ki smo
ga domnevali v naši analizi. Nasprotno je psihološko-
karakterološke hipoteze komaj kdaj mogoče kritizirati z
racionalnimi argumenti.
Sedemindvajseta teza: Situacijska logika predpostavlja
v splošnem fizični svet, v katerem delujemo. Ta svet
vsebuje denimo fizične pripomoCke, ki so nam na raz-
polago in o katerih nekaj vemo, in fizične odpore, o
katerih v splošnem tudi nekaj (pogosto ne zelo veliko)
vemo. Poleg tega mora situacijska logika predpostav-
ljati tudi socialni svet, opreljen z drugimi ljudmi, o ciljih
katerih nekaj vemo (pogosto ne zelo veliko), in vrh tega
s socialnimi institucijami. Te socialne insititucije dolo-
čajo pravi socialni karakter našega socialnega okolja. Iz
vseh tistih socialnih bitnosti socialnega sveta, ki ustre-
zajo rečem fizičnega sveta. Trgovina z zelenjavo ali
univerzitetni inštitut ali policijska oblast ali zakon so v
tem smislu socialne institucije. Tudi cerkev in država in
zakonska zveza so socialne institucije, in določeni pri-
silni običaji, kakor recimo harakiri na Japonskem. Toda
v naši evropski družbi samomor ni institucija v tem
smislu, v katerem uporabljam besedo in v katerem
trdim, da je pomembna kategorija.
Ta moja zadnja teza. Kar sledi, je predlog in zaključna
misel.
Predlog: Kot temeljne probleme čiste teoretične socia-
logije bi morda lahko začasno predpostavljali obče si-
tuaci jske logike in teorijo institucij in tradicij. To bi
zajelo takšne probleme, kot sta naslednja.
1.	Ne ravnijo institucije, temveč samo induvidui v in-
stitucijah ali za njih. Obča situacijska logika teh dejanj
bi bila teorija kvazi-dejanj institucij.
2.	Treba bi bilo zgraditi teorijo hotenih in nehotenih
institucionalnih posledic smotrnih dejanj. To bi lahko
vodilo tudi k teoriji nastanka in razvoja institucij.
Za konec še pripomba. Mislim, da spoznavna teorija ni
važna samo za posamezne znanosti, temveč tudi za
filozofijo, in da je religiozno in filozofsko neugodje
našega časa, ki nas bržkone vse zaposluje, znatni del
spoznavno filozofskega neugodja. Nietzsche ga je ime-
noval evropejski nihilizem in Benda izdaja intelektual-
cev. Jaz bi ga rad označil kot posledico sokratskega
odkritja, da ne vemo nič, to je, da naših teorij nikoli ne
moremo recionalno upravičiti. Toda to važno odkritje,
ki je med mnogimi drugimi neugodji rodilo tudi eksi-
stencializem, je samo polovično odkritje; ni nihilizem je
moč premagati. Kajti čeprav ne moremo naših teorij
racionalno upravičiti in niti dokazati kot resnične, pa jih
lahko racionalno kritiziramo. In lahko razlikujemo
boljše od slabših.
Toda to je vedel, celo že pred Sokratom, stari Xenopha-
nes, ko je napisal besede:
Bogovi niso na začetku razodeli smrtnikom vsega.
Toda sčasoma bomo iščoč našli boljše.
Prevedla: Alenka Novak
Prevod po: Karl R. Poppev, Die Logik der Socialwissenschaf-
ten, v Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie Lu-
hterhand, Neuwied und Berlin 1970
UDK: 572:316.73

k (antropološkemu) proučevanju
socializacijskega procesa
Vesna Godina
Odnos antropologije
V antropologiji, posebej še v njeni kulturni in socialni
veji, je socializacija že nekako tradicionalno tista tema,
ki se ji pripisuje neki temeljni, osrednji in povezovalni
pomen. Prav skozi študij socializacije je namreč mogoče
v antropološko proučevanje vključiti celo vrsto izsled-
kov drugih znanosti (n.pr. psihologije, socialne psiholo-
gije itd.) ter jih posplošiti. V tej znanosti je bila sociali-
zacija tudi utemeljena kot predmet znanstvenega prou-
čevanja. Antropologija je namreč v težnji obrazložiti
človeka prišla do ugotovitve, da je za dosego tega cilja
nujno podrobno poznati proces, v katerem se vsak
posameznik oblikuje kot človek, kot osebnost. Ugoto-
vila je tudi, da je ta proces neposredno odvisen od
družbe oz. kulture1, v kateri je posameznik rojen, da je
torej proces posameznikovega učlovečenja družbeno
oz. kulturno determiniran. Prav ta družbena oz. kul-
turna pogojenost pa je za vsakega posameznika temelj-
nega pomena, kajti novorojenček je, kljub (ali morda
prav zaradi) »zasebnemu genetičnemu materialu« po-
vsem »na razpolago« družbenemu oz. kulturnemu oko-
lju, da ga preoblikuje.
Glede na to pa je postalo jasno tudi to, da specifičnosti
posamezne družbe oz. kulture, razlike med njimi, ni-
majo nič opraviti z n. pr. dednostjo, temveč da se te
razlike in posebnosti ohranjajo prav zaradi temeljne
vloge družbe oz. kulture v razvoju in učlovečenju vsa-
kega posameznika. Vsaka družba oz. kultura oblikuje
posameznike po lastnih kulturnih vzorcih (cultura pat-
terns) in prav to oblikovanje je tisto sredstvo, ki zago-
tavlja trajanje specifičnostim določene družbe oz. kul-
ture.
Te ugotovitve so bile za antropologijo temeljnega po-
mena in so njen razvoj in področje zanimanja v marsi-
čem dolgoročno opredelile. Zato se tudi ni čuditi dej-
stvu, da ima vprašanje socializacije v antropologiji me-
sto, ki ni nikoli postavljeno pod vprašaj. In celo več: ta
tema ima v antropologiji neki prestižen pomen.
Odnos sociologije
Povsem drugače pa je v drugih družboslovnih znanostih.
Značilen je v zvezi s tem primer sociologije. Sociologija,
ki se je, tradicionalno, ukvarjala z družbo kot totali-
teto2, se antropološkemu poudarjanju pomena sociali-
zacije nikakor ni mogla priključiti. Zanjo je proces
socializacije postranskega pomena, saj, vsaj tako se zdi,
nima nič opraviti z družbo kot celoto. Zato seveda ni
čudno, da je v očeh sociologov ukvarjanje s socializacijo
skorajda nekakšen »psihologizem«, ki sodi bolj v okvire
psihologije kot pa sociologije (poleg tega, da sodi se-
veda v okvire antropologije).
Očitki in ugovori
Takšno, skoraj bi lahko rekli, apriorno odklanjanje
socializacije kot teme sociološkega proučevanja, je ro-
dilo celo vrsto pristranskih očitkov in stališč. Tako je
na primer med sociologi zelo uveljavljeno stališče, da je
ukvarjanje s socializacijo nepomembno, ker je o sociali-
zaciji tako ali tako že »vse znano«. Drugi ugovor, ki je,
vsaj kakor se zdi, bolj utemeljen, pa pomembnost socia-
lizacije zanika s tem, da socializacija in njeno proučeva-
nje ne nudita nikakršnih možnosti za kritično proučeva-
nje družbe.
Prvi ugovor temelji v bistvu na zelo enostavnem dej-
stvu: na slabem in površnem poznavanju problemov in
vprašanj, ki sodijo v okvir proučevanja socializacije.
»Reči enostavno, da si posameznik pridobiva kulturo s
pomočjo učenja v procesu socializacije, je le nepozna-
vanje tistega, kar ta proces dejansko prinaša kot posle-
dico.«4
Resnejše obravnave je vreden drugi očitek. Morda je
edina pomembna ugotovitev, ki je za sociologa izšla iz
študija socializacije tista, ki govori o pritisku, ki ga
družba v procesu socializacije izvaja nad posamezniki.
Vse drugo, kar nam študij socializacije lahko pove, je za
sociologijo in sociologa pravzaprav nezanimivo.
Vzroki
Čeprav bi bilo seveda mogoče takšnim trditvam bolj ali
manj argumentirano oporekati, se zdi primerneje, da si
ogledamo vzroke, zaradi katerih je do takšnih očitkov
prišlo.
Zdi se, da gre temeljni vzrok iskati v načinu, ki se je v
zvezi s proučevanjem socializacije uveljavil kot prevla-
dujoč. Gre namreč za to, da je antropologija, ki se je s
študijem socializacije predvsem ukvarjala, proučevala,
kaj se skozi proces posameznikovega usklajevanja z
družbo dogaja z njim, v čem torej leži pomen tega
procesa zanj. (Še bolj povedano drži za psihološka in
socialno psihološka proučevanja socializacije.) Tak pri-
stop pa vključuje predvsem dvoje vprašanj: najprej
tisto o procesih, s katerimi se posameznik šele oblikuje
v človeka (proces posameznikovega učlovečenja oz.
proces razvoja posameznikove osebnosti), nato pa vpra-
šanje o procesih, s katerimi se posameznik skozi sociali-
zacijo vključuje v družbo, postaja njen pripadnik oz.
»član« (z vidika, kako je to vključevanje v funkciji
osebnostnega razvoja posameznika, kako ga pogojuje
itd.). Čeprav zapletenosti, razvejanosti in pomena ome-
njenih procesov nikakor ne gre zanikati, pa se zdi
potrebno izpostaviti tisto enostranskost, za katero se
zdi, da je vir sociološkega zanikanja pomena socializa-
cije in je tako tudi vir nesporazumov med sociologijo in
antropologijo. Gre namreč za dejstvo, da nakazani pri-
stop v proučevanju socializacije upošteva le vidik oz.
zorni kot posameznika. Povedano konkretno to po-
meni, da odnose med posameznikom in družbo, ki
potekajo v procesu posameznikovega usklajevanja z
družbo, proučujejo le z vidika enega od obeh v te
odnose vključenih »subjektov« - le z vidika posamez-
nika (kajti gre za to, da se posameznik učloveči, da se
vključi v družbo). Ceiotna vsebina socializacijskega
časopis za kritiko znanosti/67/18
procesa se torej proučuje le z vidika dejavnikov, učin-
kov in ciljev na ravni posameznika. Tak pristop, ki je za
razumevanje socializacije sicer nujen, pa je za sociologe
nezanimiv (da ne rečemo nesprejemljiv), še posebej, če
gre za sociologe, ki so predstavniki »sociologije brez
posameznika«, kajti ti se sprašujejo predvsem, kakšni
so posamezni družbeni procesi z vidika družbe. Zato bi
bilo mogoče predpostaviti, da bi socializacija za socio-
loge postala zanimiva tema takrat, ko bi jim lahko
proces posameznikovega usklajevanja z družbo osvet-
lila z zornega kota družbe.
Drugi zorni kot
Dejstvo je, da je mogoče o socializaciji marsikaj pove-
dati tudi iz tega zornega kota.
Gre namreč za to, da ima socializacija poleg »vidika
posameznika« tudi še neki drugi, sicer zanemarjeni, pa
zanjo prav tako bistveni vidik, namreč »j/idik družbe«.
Kajti socializacija ni le proces, ki je bistvenega in uso-
dnega pomena za vsakega posameznika, temveč je
hkrati proces, ki je bistvenega in usodnega pomena tudi
za družbo. Če namreč »zgodovina ni nič drugega kot
sosledje posameznih generacij«5, ima to dejstvo nepo-
sredne posledice za obstoj in trajanje vsake družbe.
Trajanje družbe v prostoru in času je namreč v tej luči
neločljivo povezano s socializacijskim procesom, kajti
prav ta skozi vključevanje posameznikov v družbo to
sosledje generacij (v veliki meri) zagotavlja. Na vpraša-
nje, kako si družba zagotavlja lastno trajanje oz. repro-
dukcijo skozi trajno zamenjavo lastnih »članov«, torej
mimo socializacijskega procesa ni mogoče odgovoriti. V
tem smislu je socializacija nujni, čeprav ne tudi že
zadostni pogoj, ki omogoča obstoj in trajanje vsake
konkretne družbe, torej njeno reprodukcijo.6 Tako se
pokaže, da je proučevanje socializacije, kakor so ga v
veliki večini primerov izvajali antropologi, enostransko.
Ta enostranskost izhaja iz upoštevanja le enega od dveh
socializacij lastnih vidikov - le vidika posameznika. To
je vidik, ki bi ga v zvezi s proučevanjem socializacije
lahko imenovali tudi mikro vidik, in za katerega je
značilno, da ni znal povezati lastnih ugotovitev z drugim
(lahko bi ga imenovali makro vidik v proučevanju socia-
lizacije) vidikom družbe. To dejstvo je ne le rodilo
nestrinjanje o pomenu proučevanja socializacije med
antropologi in sociologi, temveč je pripeljalo tudi do
parcialnega razumevanja socializacije, ki na račun po-
drobnega proučevanja enega od vidikov izgublja izpred
oči celoto. Kajti prav tako kot je del socializacije to, da
se posameznik učloveči in vključi v družbo, je enako
bistven del socializacije tudi to, da se skozi ta proces
zagotavlja reprodukcija družbe.
V tem smislu socializacija združuje dva bistveno ra-
zlična vidika (posameznik-družba), ki rezultirata v ne-
kakšno dvotirnost, dvojnost, bipolarnost socializacij-
skega procesa.8 Ta dvotirnost je značilna ne le za možne
vidike proučevanja socializacijskega procesa kot ta-
kega, temveč zadeva tudi samo vsebino socializacij-
skega procesa - njegove značilnosti, cilje in rezultate.
Ta dvojnost socializacijo v nekem temeljnem smislu
razlamlja in je vir za vrsto notranjih protislovij, ki
določajo notranjo dialektiko samega socializacijskega
procesa.
Seveda pa dejstvo bipolarnosti socializacije pomeni, da
je treba v obravnavanje socializacije vključiti tudi celo
vrsto novih vprašanj in problemov. Poleg tega, da v
obravnavanje socializacije vključimo že tradicionalno
proučevane procesa na ravni posameznika, sodi v študij
socializacije tudi cela vrsta procesov, in postopkov, s
katerimi si družba zagotavlja lastno reprodukcijo. Ali
povedano drugače - treba je odgovoriti na dve temeljni
vprašanji: najprej na vprašanje, kako posameznik skozi
proces lastnega usklajevanja z družbo realizira lastno
učlovečenje oz. razvija lastno osebnost, in po drugi
strani na vprašanje, kako si družba skozi proces Usklaje-
vanja posameznikov z njo zagotavlja lastno reproduk-
cijo. Pri tem pa se pokaže, da socializacija ni povezana
le s procesom zamenjave pripadnikov določene družbe,
temveč da je najtesneje povezana tudi z obema ostalima
nujnima pogojema reprodukcije družbe, z biološko in
materialno (s slednjo še posebej). Podrobnejši študij
socializacije namreč pokaže, da je proces reprodukcije
družbe na vsestranski in pretanjen način prepleten s
procesom socializacije. Še več: pokaže se, da je problem
reprodukcije družbe za razumevanje socializacijskega
procesa ključnega pomena in to tako zelo, da je tisti
vidik socializacije, ki se nanaša na posameznika (razvoj
posameznikove osebnosti), temu drugemu, torej sociali-
zaciji kot procesu reprodukcije družbe, podrejen.
Posledice za sociologijo. •.
Takšno proučevanje socializacije pa postane zanimivo
in plodno tudi za sociologe. Kajti v kolikor sociologi
resnično skušajo razumeti in razložiti družbo in procese
v njej, v toliko morajo nujno vključiti v lastno prouče-
vanje tudi proces reprodukcije družbe. To pa je tista
točka, v kateri študij družbe ne more več mimo sociali-
zacijskih procesov. Izpuščanje socializacije iz študija
reprodukcije družbe namreč ne pomeni le, da v zvezi z
reprodukcijo družbe pristajamo na enostranosti in ome-
jevanja, da torej iz proučevanja izpuščamo vrsto meha-
nizmov, ki družbi reprodukcijo omogočajo in zagotav-
ljajo, temveč tudi, da si zapremo oči pred dejstvom, da
je tako rekoč vsak posameznik pomemben člen v repro-
dukciji družbe, saj je njen nujni pogoj.
S tem pa se odpre tudi neko povsem novo, a pomembno
vprašanje. Pokaže se namreč, da je proučevanje družbe
(v celoti) brez in mimo posameznikov pomanjkljivo, saj
je treba vsaj nekatera vprašanja, ki so neposredno
povezana s posameznikom, vključiti tudi v proučevanje
družbe in posebej njene reprodukcije (posebno katere
»pogoje« morajo posamezniki izpolnjevati, da družbi
reprodukcijo zagotavljajo). To pa povedano z drugimi
besedami pomeni, da družbe brez vrste procesov, ki
zadevajo posameznike, ni mogoče razumeti in razložiti,
in da »sociologija brez posameznika« zaradi tega ostaja
pristranska in enostranska.9 Pokaže se, da šele »sociolo-
gija s posameznikom« lahko pomaga razumeti »življe-
nje posameznika in zgodovino družbe, kot tudi vezo
med enim in drugim v pogojih različnih družbenih
struktur«.10
Ima pa proučevanje socializacije za sociologa še neko
drugo, nič manj bistveno posledico. Omogoča mu na-
mreč ohranjanje kritičnega odnosa ne le v raziskovanju
odnosa med posameznikom in družbo nasploh, temveč,
in to je morda še posebej važno, tudi do lastne družbe, v
kateri živi in dela. Študij socializacije namreč sociologu
omogoči, da spozna prefinjene mehanizme, s katerimi si
družba zagotavlja podrejanje posameznikov, mehani-
zme manipulacije z njimi, mehanizme reprodukcije nji-
hove nesvobode tudi na povsem osebni ravni itd. Kon-
cept posameznikove alienacije v tej zvezi ni več zgolj
formula, temveč postane družben proces in dejstvo
vredno kritike, družba pa, ki posameznika podreja,
zahteva ne le kritiko, temveč tudi spreminjanje. Šele vse
to pa mu omogoča tudi to, da lahko pri svojem prouče-
vanju družbe sledi načelu, da »znanstveno delo ne
zahteva le tega, da brez zadržkov preverjamo, katere
trditve so pravilne in katere niso, temveč tudi to, katere
komponente, ki sestavljajo stvarno vsebino znanstve-
nega spoznanja, so represivne in katere osvobaja-
joče«.
•	. .In antropologijo
Vse povedano gre torej v prid trditvi, da proučevanje
socializacije le ni tako brez pomena (posebej ne za
sociologe), kot se je morda na prvi pogled zdelo. Seveda
le v primeru, če socializacijo proučujemo ne le kot
proces posameznikovega učlovečenja, temveč tudi kot
proces reprodukcije družbe.
Je pa takšen pristop v proučevanju socializacije več kot
zapostavljen - je pravzaprav celo izjemno redek. Glavni
del krivde za to dejstvo nosi, kot smo že omenili, prav
antropologija, kajti prav ona je uveljavila proučevanje
socializacije zgolj z vidika posameznika, in pri tej usme-
ritvi še zmeraj trmasto vztraja. Praviloma dela, ki se
ukvarjajo s socializacijo, sicer omenjajo dejstvo, da je
le-ta tudi proces reprodukcije družbe, vendar pa to
dejstvo kaj hitro potisnejo ob stran in se osredotočijo na
proučevanje socializacije z vidika posameznika. Izjem
tako rekoč ni.
S tem pa antropologija ohranja svoj konservativni slo-
ves znanosti v službi sistema. Proučevnaje socializacije
zgolj z vidika posameznika se namreč uspe izogniti celi
vrsti kritičnih vprašanj (npr. razrednosti socializacije,
socializaciji kot sredstvu podrejanja posameznika
družbi, vprašanju vloge socializacije v družbeni manipu-
laciji, vprašanju reprodukcije subjektivnih pogojev oz.
vidikov alienacije itd.), katerih obravnavanje bi lahko
odprlo celo vrsto problemov, ki bi omogočili kritično
analizo procesa reprodukcije družbe. Po tej poti pa bi
antropologija dejansko tudi (zavestno) razvila tisto kri-
tiko (tudi socializacijskega procesa), ki je v njej kot
znanosti potencialno vsebovana.
•
Opombe:
1 Dualizem družba oz. kultura ima v antropologiji za razume-
vanje socializacije temeljnih pomen. Gre namreč za to, da v
socializaciji posameznik v interakciji z družbo, v kateri je
rojen, prisvaja kulturo te družbe. Torej si ne prisvaja družbe
kot take, temveč (le) kulturo te družbe in po tej poti postaja
njen »član«, pripadnik. To pa v zvezi z vplivi, ki jim je v
socializaciji izpostavljen, pomeni, da so ti družbeni oz. kulturni
- kajti na posameznika vpliva družba »preko« svoje kulture.
: Kar pa pomeni, da posameznik kot predmet proučevanja ni
stvar sociologov, temveč predvsem psihologov. Ta »delitev
dela« je posebej značilna za t. i. meščansko sociologijo, v
kateri posameznik nastopa le kot nekakšno »sredstvo« za
funkcioniranje družbene totalitete. Vendar pa se je takšna
»delitev dela« uveljavila v precejšnji meri tudi v tistem delu
sociologije, ki si je nadela naziv marksistična in tudi ta sociolo-
gija je tako velikokrat »sociologija brez posameznika« (če-
prav, vsaj tako se zdi, osnov za takšno usmeritev ni mogoče
iskati v Marxovem delu).
3Tej pristranskosti se je pravzaprav uspelo ogniti le malo
sociologov. Med jugoslovanskimi naj kot primer navedemo M.
Pečuljiča, ki prav socializacijo izpostavlja kot eno središčnih
vprašanj sociologije (npr. v delu: Uvodna razprava o metodu
dialektičkog istraživanja savremenog društva, Sarajevo 1972).
Na podobnih stališčih stojijo tudi nekateri drugi sociologi, kot
npr. Rudi Supek, Đuro Šušnjič itd.
41. A. Hallowell, Kultura, ličnost i društvo, v zborniku: Antro-
pologija danas, Vuk Karadžič, Beograd, 1972, 529.
K. Marx, F. Engels, Nemška ideologija, MEID II, CZ, Ljub-
ljana 1971, 43.
Nujni, ne pa tudi zadostni pogoj v smislu, da poleg socializa-
cije obstajata še dva druga nujna pogoja za reprodukcijo
družbe: biološka reprodukcija v ožjem smislu (torej biološko
nadaljevanje vrste) in materialna produkcija. Posebej sled-
njemu pogoju so še posebej marksistično usmerjeni sociologi v
zvezi z reprodukcijo družbe posvečali posebno pozornost. Pri
tem pa se je pozabljalo, da nobeden izmed teh treh nujnih
pogojev reprodukcije družbe ne zagotavlja sam (torej ni tudi
že zadostni pogoj reprodokcije družbe), tudi materialna pro-
dukcija ne. Pozabljalo pa se je tudi, da nobeden izmed teh treh
pogojev ne more zagotavljati zunaj sosledja generacij (čeprav
to sosledje vsak po svoje po drugi strani zagotavljajo) in da je
gledano s tega zornega kota materialna produkcija povezana s
socializacijo v eni, zanjo bistveni točki - (skozi sosledje gene-
racij) zagotavljati reprodukcijo delovne sile.
7 Po tej poti pa so antropologi padli v zanko, da zaradi delov ne
vidijo celote. Uveljavlja se tisti način proučevanja, »ki skoraj
nič ne pove o celoti družbe, o njenih eksistenčnih problemih«
(M. Pečuljič, n. d., 4). Takšno proučevanje pa je »slika konser-
vativne metode v družboslovnih znanostih« (prav tam, 4—5), in
to zato, ker tak pristop onemogoča, da bi vzpostavili »zvezo
med malimi raziskovalnimi problemi in družbeno celoto« (prav
tam, str. 4), kar pa je pogoj, da prodremo do »dejanskega
bistva nekega dogajanja« (prav tam).
8Bipolaren v smislu bi(s)-dvakrat, polus, i, m-pol, tečaj; torej
dvopolen, z dvema poloma. Pojem se nanaša na dvopolnost v
smislu razcepa navidez enotnega procesa socializacije na dva
temeljna socializacijska procesa: socializacijo kot reprodukcijo
družbe.
9 Pokaže pa se tudi, da je »sociologija brez posameznika«
povezana s tisto družbeno prakso, za katero je značilno, da
skuša prikriti obstoječe družbene probleme in preprečiti nji-
hovo razreševanje. Gre za družbeno in tudi znanstveno prakso,
ki skuša z vrsto zahtev (npr. družbeno nevtralne, value-free,
objektivne znanosti ipd.) preprečiti obravnavanje cele vrste
družbenih vprašanj in problemov, ki so povezani z vprašanjem
posameznikove alienacije v družbi. Predvsem argument o ob-
jektivnosti znanosti pride s tem v zvezi zelo prav, kajti objek-
tivnost znanosti se izenači z vrednotno nevtralnostjo v sociolo-
škem proučevanju. Objektivno po tej poti rezultira v odsotnost
posameznika in njegovih problemov, kajti posameznik je pač
zmeraj subjektiven, vrednotno opredeljen in zato tudi pri-
stranski. Pot k »sociologiji brez posameznika« je tako odprta.
!0C. W. Mills, Sociološka imaginacija, Beograd (Savremena
škola) 1964, 40.
'1 M. Pečuljič, Marksizem in sociologija (I), Teorija in praksa
1973, 3-4, 208. Seveda je takšno znanstveno spoznanje nujno
subjektivno, vendar ne v smislu zavestne pristranosti, temveč v
smislu resnice, da je vsaka resnica resnica tistega posameznika,
ki jo izreka, kajti »v končni analizi ni resnice, ki se bistveno ne
tiče živega subjekta in ki ni subjektova resnica« (M. Pečuljič,
n. d. 38).
UDK: 572:316,73
antropologija, socializacija, izhodišča za proučevanje
socializacijskega procesa
Vesna Godina: Pripombe k (antropološkemu) prouče-
vanju socializacijskega procesa
Članek skuša kritično ovrednotiti tradicionalni antropo-
loški pristop k proučevanju socializacijskega procesa z
vidika njegovega dometa v razlagi socializacije. Ugotav-
lja, da tak pristop usmerja vso pozornost le k proučeva-
nju zgolj enega vidika socializacije - razvoju posamez-
nikove osebnosti, da pa pri tem zanerfiarja drugi vidik
tega procesa - vidik reprodukcije družbe. Nakazuje
domet proučevanja tega drugega vidika socializacij-
skega procesa in njegov pomen tako za antropologijo
kot tudi za sociologijo.
UDK: 572:316.73
anthropolgy, socialization, starting-points to study the
process of socialization
Vesna Godina: Remarks on ( Antropological) Studies of
the Process of Socialization.
The authoress critically evaluates the traditional anthro-
pological approach to the studies of socialization pro-
cess from the view-point of its abilities to explain the
socialization. She finds out that such an approach con-
centrates on studying merely one aspect of the socializa-
tion, i. e. the development of individual personality
while neglecting the other pole of the process, the
aspect of reproduction of the society. The authoress
indicates the scope of studying this aspect of socializa-
tion process as well as its importance both in anthropo-
logy and sociology.
časopis za kritiko znanosti/67/19
Žensk	^
•	j
Feministična razmišljanja k Marxovi teoriji vrednosti
Sigrid Pohl
Mezdna diskriminacija zaposlene ženske ni le zvezno-
nemški fenomen pa tudi ne zgolj današnji pojav. Diskri-
minacijo ženskih mezd je mogoče dokazati za čas od 13.
do 18. stoletja in danes obstaja tako v kapitalističnih kot
v socialističnih deželah. Ce je znašal mezdni delež zapo-
slenih žensk v poljedelstvu in rokodelstvu srednjega
veka 40-60%, (Shahar, n. d.), pa so v Nemčiji industrij-
ske delavke okoli 1. 1900 zaslužile le pol toliko kot
njihovi moški kolegi. Do 1949 je bil ženski mezdni
delež - glede na povprečno bruto urno mezdo industrij-
skih delavcev - narasel na 63,9%; 1970 je znašal v
industriji 72,9%; od takrat je spet upadel in se zadržal
1981 pri 72,3% (Številčne navedbe v; Pohl, n.d.). Tudi
v državah varšavskega pakta zaslužijo v industriji zapo-
slene ženske približno 30% manj kot industrijski de-
lavci (prim. United Nations n. d., 55-75).
Zdi se, da bi bilo mogoče na vprašanje po vzrokih
mezdne diskriminacije žensk odgovoriti zelo hitro. Pre-
senetljivo je, da so prišli tako meščanske kot marksi-
stične ekonomsitke - Alice Salomon kot Clara Zetkin -,
sindikalisti in zastopniki podjetij, družboslovci in poli-
tiki vsi do istega rezultata: zaposlene ženske zaslužijo
manj, takšna je složna domneva, ker so slabše kvalifici-
rane, ker imajo krajši delovni čas, ker so manj mobilne
in fleksibilne, ker le dodatno služijo, ker niso tehnično
nadarjene, ker so le v majhnem obsegu sindikalno
organizirane. Listo »razlag« je mogoče še podaljševati,
tja do opombe Augusta Bebela, da žena zasluži manj,
ker je »bolj brez potreb in predvsem nemočna« (Bebel,
n. d., 226).
Ali bi bila potem pravilna teza Jochema Langkausa da
je razpon med mezdami moških in žensk manj določen s
tem, da so ženske diskriminirane, »kot pa s tem, da so
koncentrirane v vejah, poklicnih položajih in kvalifika-
cijah, ki povprečno plačujejo manjše mezde in pre-
jemke in da ženske povečujejo potrebo po možnosti
deljenega delovnega časa«? (n. d., 15)
Ce te vzorce razlag preiščemo bolj natančno, potem je
mogoče ugotoviti, da vsi sledijo isti shemi: mezdna
diskriminacija žensk je pojasnjena ali z diskriminacijo
delovnih mest (veje z nižjimi mezdami so ženske veje),
kvalifikacijsko diskriminacijo ali dohodkovno diskrimi-
nacijo; pri tem se skuša eno obliko diskriminacije ute-
meljiti z kako drugo. Drugi nastavki razlag kažejo na
»naravo« in ali »socialno« navezanost ženske na gospo-
dinjske in materinske funkcije ter na njeno, s tem
periferno vlogo na trgu dela.
Naj zdaj za primer preizkusim utemeljitev: zaposlene
ženske imajo nižjo plačo kot zaposleni moški, ker imajo
redkeje (kvalificirano) izobrazbo ali je sploh nimajo in
zato izvajajo nekvalificirane - nižje nagrajevane dejav-
nosti. Načelno je mogoče ugotoviti, da racionalnost
kapitalizma ter »manjkvalificiranost« pa tudi relativna
stalnost ženske udeležbe v delu niso v nasprotju edinole
takrat, kadar kapital potrebuje prav to »manjkvalifici-
ranost«.
Kot odločilni kriterij za določen kvalifikacijski nivo se
smatra šolska ali poklicna izobrazba. Medtem ko so
deklice pri šolskih spričevalih, prav tako v ocenah ter v
udeležbi v šolskih vejah približno izenačene, se popolna
diskriminacija mladih žensk začne pri poklicnih možno-
stih in poklicnem oblikovanju: Ženske se nahajajo le v
nekaterih izobrazbenih poklicih (g6% ženskih izobra-
ženk je v 22 od skupno 452 poklicih z izobrazbo, 46,6%
postanejo prodajalke, frizerke; pisarniške trgovke (!)
ter bolničarke (Frauen ,80, 9) ). »Dekleta v moških
poklicih« imajo po svojem izobraževanju komajda
možnost, da najdejo svoji izobrazbi ustrezno delovno
mesto: od 7929 odprtih strugarskih mest jih je bilo le 10
ponujenih tudi ženskam, od 1039 orodjarskih mest ni
bilo nobeno predvideno za žensko. (Weg, n. d., 227).
Posebne zahteve, ki se postavljajo zaposleni ženski, kot
znanje kuhanja kave, ročna spretnost, sočutnost itd.,
niso ovrednotene kot ustrezne veljavnim kvalifikacijam,
temveč kot naravno ženske lastnosti. Obstaja torej po-
sebno spolno urejeni trg izobrazbe in dela, ki vpliva na
manjšo oziroma drugačno kvalificiranost žensk. Dalje
je mogoče ugotoviti, da pri naraščajoči kvalifikaciji
zaposleni.i žensk narašča mezdna diskriminacija: Tako
so v industrijskem povprečju bruto urne mezde pomož-
nih delavcev višje kot mezde kvalificiranih delavk -
1982 za 13%. Razkorak med bruto urnimi mezdami
kvalificiranih delavcev in kvalificiranih delavk je večji
kot tisti med pomožnimi delavci in pomožnimi delav-
kami: Tako je mezdni delež žensk v skupini pomožnih
delavcev 1981 83%, pri kvalificiranih delavkah pa le
75,2% (vse številčne navedbe v: Pohl, n. d.) Mogoče je
povzeti, da mezdne diskriminacije žensk ni mogoče
pojasniti z delno nižjimi, delno denarno neovrednote-
nimi kvalifikacijami, temveč je treba analizirati to di-
skriminacijo delovnih mest in kvalifikacij samih.
Spoprijem z nezadovoljivimi razlagami me je vodil do
naslednjega vprašanja: Ali obstoji zveza med neplača-
nim družinskim reprodukcijskim delom, ki ga vrše žen-
ske in njihovim manjšim plačevanjem v produkcijskem
procesu? Družben položaj ženske in s tem tudi njena
diskriminacija temeljita v posebni spolni delitvi dela, pa
tudi v kapitalistični in patriarhalni strukturi naše
družbe, ki obsoja žensko na družinsko-reprodukcijsko
delo in hkrati dela to delo nevidno, ga proglaša za
ekonomsko delo in hkrati dela to delo nevidno, ga
proglaša za ekonomsko brez vrednosti ter slavi kot
ljubezen. Ta domnevno naravna naloga ženske spet
določa njeno mesto v kapitalističnem produkcijskem
procesu. Gospodinjsko delo razumem načelno kot delo,
in sicer, kot bom utemeljila, kot delno neplačano delo.
Temu nasprotno Marx razlaga svoj pojem mezde -
pojem vrednosti v smislu družinske mezde: vrednost
blága delovna sila je enaka vrednosti drugih blag, dolo-
čeni z za produkcijo in reprodukcijo »delavske družine«
družbeno - povprečno nujnim delovnim časom. Kolikor
je vrednost, blago delovna sila reprezentira le neki
določen kvantum družbenega povprečnega dela (MEW
23, pogl. 4 in 13). Potemtakem bi vrednost blága de-
lovna sila tvorilo tako doma kot tudi v produkciji in
reprodukciji le-tega porabljeno delo in bi se kazalo v
»družinski mezdi«, to pomeni, da bi bilo treba gospo-
dinjsko delo obravnavati kot plačano z »družinsko
mezdo«. Vendar pa Marx razveže kvantum družbenega
povprečnega dela, ki je nujno za (re-)produkcijo blaga
delovna sila v produkcijo življenjskih sredstev kot blag,
ki jih potrebuje delavska družina. To pomeni, da Marx
analizira le v blagovni produkciji porabljeno delovno
silo. Delovni čas, ki se troši za produkcijo in reproduk-
cijo blaga delovna sila doma, potem (Marxovim izpelja-
vam ustrezno) nima nobenega pomena za vrednostno
določitev blaga delovna sila, ker je porabljen izven
blagovne produkcije; zato ga tudi ni mogoče obravna-
vati kot z »družinsko mezdo« plačanega.
S katero vrsto razlage za mezdno diskriminacijo ženske
torej daje Marxova razlaga vrednosti blaga delovna
sila?
Vsota življenjskih sredstev (kot blag), tako Marx, mora
zadostovati za ohranitev delavske družine na njenem
»normalnem« življenjskem standardu, to pomeni, vsota
življenjskih sredstev se spreminja v kontekstu tistega,
kar je kulturni običaj. Razen tega omenja Marx še dva
nadaljnja momenta, ki sovplivata na vrednostno določi-
tev: •
-	kvalifikacijski stroški blaga delovna sila (kot sem
zgoraj pokazala, ne daje preiskava različnih kvalifikacij
moške in ženske delovne sile nobenega nastavka za
razlago mezdne diskriminacije žensk) in
-	»naravna razlika«, pod čemer Marx razu ne razliko
med moško in žensko delovno silo: »Uporaba teh ra-
zličnih delovnih sil, ki je spet pogojena s produkcijskim
načinom, izpostavlja veliko razliko v reprodukcijskih
stroških delavske družine in vrednostjo odraslih moških
delavcev« (MEW 23, 542).
V čem vidi Marx »naravno razliko« med moško in
žensko delovno silo, tega ne pove. Kot možne »naravne
razlike« ned spoloma bi prišle tukaj v poštev kvantita-
tivno in/ali kvalitativno različne potrebe npr. pri pre-
hrani. Vendar pa ne ustreza neki naravni razliki med
spoloma to, da družinski oče vsakokrat dobi največji in
najlepši kos mesa ali dodatno steklenico piva, temveč se
tu reproducirajo družbene strukture. Bistvena »na-
ravna« razlika med spoloma je biološka: ženska sposob-
nost rojevanja. Kako se najpoprej le biološko določena
skupina žensk tudi socialno in kulturno prikaže kot
posebna skupina in postane kot taka diskriminirana - to
vprašanje samo je treba znanstveno analizirati. Eva
Senghaas-Knobloch zato uporablja Marxovo »naravno
razliko« družbeno, s tem ko razliko zajema kot speci-
fično spolno razklanost delavskega razreda:« ...po-
sebna spolna razklanost delavskega razreda se izraža v
samouničujoči konkurenci, ker neki moment, ki leži
zunaj čistih blagovnih odnosov potiska običajno delu-
joče faktorje vrednosti delovne sile... (ženske, op. S.
P.) na nižji nivo kot faktorje moške delovne sile«, (p.
Dd. 547).
Ta teza Senghaas-Knobloch-ove nudi točko navezave
na Marxova razmišljanja. Marx vendarle izhaja iz tega,
da na reprodukcijske stroške družine vplivajo zgodovin-
sko-kulturne strukture. Te strukture so lahko hkrati
tudi predmet razrednih in spolnih bojev; v nadaljevanju
jih je treba raziskati.
Kulturnemu nivoju industrijskih držav ustreza, da re-
produkcija delovne sile uspeva v družini, ločeno od
produkcijske sfere, da ženske izpolnjujejo gospodinjsko
delo, ki jim pripada na področju reprodukcije, medtem
ko moški praviloma prodaja svojo delovno silo kot
blago. Vendar pa to samo po sebi ne izključuje, da tudi
gospodinja ne bi mogla postati mezdna delavka. Če
gospodinja vendarle prodaja svojo delovno silo kot
blago na področju produkcije, potem narastejo repro-
dukcijski stroški družine, ker lahko gospodinja - mez-
dna delavka doma dela manj kot pred prevzemom
mezdnega dela na področju produkcije. »Dela, ki jih
zahteva družinska poraba, kot šivanje, krpanje itd., je
treba nadomestiti z nakupom gotovih blag. Zmanjšana
poraba gospodinjskega dela torej ustreza povečani po-
rabi denarja. Produkcijski stroški delavske družine zato
rastejo in se izenačujejo z večjimi dohodki. Pride do
tega, da postane ekonomičnost in smotrnost v uporabi
in pripravi življenjskih sredstev nemogoča.« (MEW 23,
417). Mezdno delo ženske vodi torej k zvišanju življenj-
skega standarda družine le tedaj, če je njen zaslužek
večji kot dodatno nastali reprodukcijski stroški. Nastaja
stalni pritisk na zaposleno žensko, da del gospodinjstva
še naprej ureja sama, zato da se zaposlenost zanjo in za
družino splača: tako lahko danes, ker je žena zaposlena,
sicer letuje mnogo več družin kot pred dvajsetimi leti.
Toda letovanje je pogosto organizirano tako (oz. mora
biti tako organizirano), da ženska tudi na dopustu vodi
gospodinjstvo (kampiranje ali počitniška hišica). Hkrati
lahko naraščanje realnih mezd, ki je doseženo s sindi-
kalnim bojem, za gospodinjo pomeni, da se povečuje
tudi njeno delo doma. Gisela Bock in Barbara Duden
sta npr. dokazovali, da pralni stroj za gospodinjo ni
prinsel manj, temveč več dela (n. d. 152). Tukaj se
vsiljuje vprašanje, če je razlog za »manjvrednost« žen-
ske delovne sile specifična zveza med gospodinjenjem
in zaposlitvijo pri ženskah. Temu vprašanju se priklju-
čujejo še druga: Kakšen učinek ima družinska forma,
forma »družinske mezde«, in posebno spolna delitev
dela na to »manjvrednost« ženske delovne sile?
Izhodiščna točka tu začete analize je teza, da je izkori-
ščanje ženske dvojno: posebna družbena situacija žen-
ske je določena z njenim sistematičnim zapostavljanjem
napram moškemu ter njenim podjarmljanjem z njim in
s kapitalom. S tem so ženske v kapitalizmu podvržene
dvojni strukturi gospostva, patriarhalni in kapitalski. S
patriarhatom razumem družbeno strukturo gospostva,
ki teče vzdolž spolne razlike. V teh moških razmerjih
nastopajo ženske glede na zgodovinski in kulturni raz-
voj kot darilo, kot sužnje, kot zakonske žene in gospo-
dinje itd., to pomeni kot objekt moškega poželenja.
časopis za kritiko znanosti/67/20
Sestavine te strukture so seksualno izkoriščanje ženske,
izkoriščanje njenih rodnih potenc (ženske sploh nimajo
ali pa imajo le omejeno moč razpolaganja s preventivo,
odpravo plodu, nosečnostjo in porodom), nasilniško
tlačenje in izkoriščanje ženskega telesa (mučenje, mo-
ške seksualne norme itd.) in posebna spolna delitev
dela. Ta gosposka struktura ni specifična kapitalizmu
(prim. Iz časa obupa, 1977). Nasproti temu temelji
druga vladajoča struktura v antagonizmu mezdnega
dela in kapitala. Obe sta medsebojno povezani in tvo-
rita splet odnosov, v katerem se moški in ženske gibljejo
z medsebojno nasprotujočimi si interesi (prim. Paramio,
n.d. 133-143). Tega, da prav ženske opravljajo družin-
sko reprodukcijsko delo, ni mogoče pojasniti iz kapitali-
stične strukture naše družbe. Po drugi strani je nastalo
gospodinjsko delo kot družbena forma"(re-)produkcije
delovne sile šele z izoblikovanjem kapitalizma (Bock-
/Duden, n.d. ). In nasprotno prognozam Zetkinove in
Bebla gospodinjsko delo z razvojem kapitalizma ni bilo
podružbljeno. Delo, ki ga ženska opravlja doma, se je
sicer od začetka industrializacije s kapitalističnim predz-
nakom spremenilo - manj zalog, več nakupa in priprave
blaga - toda hkrati je spet pridobilo na pomenu. Kajti k
gospodinjskemu delu ne spada le kuhanje, čiščenje,
krpanje itd., temveč tudi in prav fizična, psihična in
seksualna ženska oskrba moških kot tudi produkcija in
reprodukcija naslednje generacije (prim. Kittler in
Bock/'Duden, n.d. ). Produkcija tujega življenja ni le -
kot sta opažala Marx in Engels — v oploditvi, temveč
tudi v nosečnosti, porodu, dojenju, psihični in fizični
vzreji otrok.
Kako je uspela dodelitev v kapitalizmu nastalega gospo-
dinjskega dela ženski, lahko tu le na kratko nakažem. V
fevdalni družbi ni obstajala ločitev med produkcijsko in
reprodukcijsko sfero: ženske in moški so delali »v celot-
nem gospodinjstvu«, pri čemer so bile ženske dejavne
tako v kmetijski kot tudi v rokodelski produkciji ter
trgovanju. Založniške in manufakturne produkcije si
brez ženskega dela ni bilo mogoče zamisliti (Wolf-
Graaf, n.d. ). Hkrati so obstajala življenjska področja
moških in žensk, ki so bila medsebojno ločena. Do
preganjanja čarovnic v 16. in 17. st. je vedenje o
povezavah spočetja in preventive nosečnosti in splava
oziroma poroda spadalo izključno v življenjsko po-
dročje žensk. S pregoni čarovnic je bilo to uničeno. Lov
na čarovnice lahko velja kot druga faza patriarhalnega
prevzema oblasti v začetku meščanskega obdobja.
»Novi človek« industrijskega časa je bil moški (Bo-
venschen n.d., 292). In v Nemčiji je bilo v soju grmad že
mogoče spoznati sliko v hišo zaprte gospodinje in ma-
tere, producentke in reproducentke blaga delovna sila«
(Wolf-Graaf n.d., 412). Medtem ko je postal moški
tisti, ki služi denar - kapitalist ali mezdni delavec, je
ženska postala »spolni objekt in hišni tlačan« (Horkhei-
mer, v: Haensch, n.d. 49). Zakon je postal oskrbovalna
ustanova, v kateri ženska zamenjuje svoje telo, svoje
otroke in svojo delovno silo za doživljenjsko oskrbo,
njeno delo pa se prikazuje kot ljubezen.
Produkcija in reprodukcija človeka samega, to pomeni
vse naloge, ki se izpolnjujejo z gospodinjskim delom,
izpadejo iz družbenega pojma dela pri Marxu in En-
gelsu, s tem pa iz njune analize družbenih odnosov. Vse
neplačano opravljeno produkcijsko in reprodukcijsko
delo, ki je bilo porabljeno za blago delovna sila, je
pojasnjeno kot »privatno delo«. Kolikor zadeva noseč-
nost, porod in dojenje, ga Marx sploh ni zapopadel kot
človeško delo nasproti živalskemu (prim. Wolf-Graaf
n.d. 135).
Sicer danes tudi marksistke (Menschlik, n.d., 190 in
Pauls) ne zanikajo več, da je reprodukcijsko delo delo;
vendar pa je gospodinjsko delo v smislu zavestnega
spopada z naravo konkretno - uporabno delo. Repro-
dukcijsko delo nima nobenega vpliva na vrednostno
določitev blaga delovna sila, ker
1.	ni vrednotvorno - gospodinjsko delo sicer producira
uporabne vrednosti, toda nobenih menjalnih vrednosti;
2.	mezdni delavec je svoboden in ni suženj gospodinje;
3.	gospodinjsko delo nima nobenega vpliva na produk-
cijo presežene vrednosti, ker ni produktivno delo in
4.	gospodinjsko delo se nahaja izven tržnih procesov.
Ad 1 ) Gospodinjsko delo ni vrednotvorno zaradi tega
ker se porablja privatno. Toda, tako menim, domne-
vamo privatna forma reprodukcijskega dela še ni noben
znak, da ni vrednostne produkcije. Po Marxu se pokaže
posebni družbeni značaj dela šele v menjavi, seveda se
lahko v menjavi pojavi, le tisto, kar je bilo predhodno
producirano (MEW 23, 87). Kot vsa druga blaga v
kapitalizmu so tudi delovne sile producirane z ozirom
na njihovo prodajo na trgu. In ženska je tista, ki s
svojim reprodukcijskim delom producira in reproducira
delovno silo.
Ad 2) Zaiadi v kapitalizmu običajne ločitve produ-
centa od njegovega produkta z ženskim gospodinjskim
delom (re-)producirani delavec na trgu svobodno pro-
daja svojo delovno silo. Gospodinjska delavka kot pro-
ducentka delovne sile mezdnega delavca ima prav tako
malo pravic do svojega produkta, kot ima delavec pra-
vic do dobrin, ki jih je sam produciral (prim. Pohl n. d.,
297, k obema točkama).
Ad 3) in 4) Gospodinjsko delo ima vpliv na produkcijo
presežene vrednosti, čeprav ni produktivno delo v Mar-
xovem smislu. Vendar pa si kapital prilašča doma po-
rabljeno delo v drugi obliki kot tisto v produkciji: V
navezavi na diskusijo o produkcijskih načinih (prim.
Werlhof, Meillassoux, Frank tudi jaz pojmujem gospo-
dinjsko delo kot produkcijski način v smislu prvotne
akumulacije. Marx je obravnaval prvotno akumulacijo
kot izhodiščno točko kapitalističnega produkcijskega
načina; prvotna akumulacija ni »nič drugega kot zgodo-
vinski proces ločitve producenta od produkcijskih sred-
stev« (MEW, 23, 742). Nadaljnja oznaka je, da medse-
bojnega odnosa udeležencev v gospodarskem procesu,
ne določa ekonomska, temveč neposredna in politična
prisila. In nadalje meni Marx, da produkcijski način
prvotne akumulacije na določeni razvojni stopnji
ustvari materialna sredstva za lastno uničenje. Poleg
točk, ki jih je poudaril Marx, pa je treba vendarle
zabeležiti še druge aspekte, ki jih on ni upošteval: z
ločitvijo producentov od produkcijskih sredstev, ki jo je
izrekel Marx, se je začela še neka druga ločitev, ločitev
produkcijskega področja od gospodinjskega reproduk-
cijskega področja. Šele z izoblikovanjem kapitalizma je
nastalo tudi gospodinjsko - žensko delo. Poleg mez-
dnega delavca, ki ni le dvakratno svoboden, temveč je
svoboden v trojnem smislu - svoboden produkcijskih
sredstev, svoboden v meščanskem smislu in svoboden
svoje lastne produkcije in reprodukcije - je nastala ne-
mezdna delavka, gospodinja.
Nadalje govori Marx o tem, da je v začetku kapitalizma
prevladoval variabilni kapital nad konstantnim in da je
povpraševanje po mezdnem delu naraščalo z vsako
akumulacijo kapitala, »medtem ko je dobava delovne
sile le počasi sledila.« (MEW 23, 766) Ustvarjeni so
torej morali biti pogoji, ki so zagotavljali dobavo mez-
dnih delavcev.
Pri tem je lahko kapitalistična vladajoča struktura gra-
dila na že obstoječi patriarhalni. Že zgoraj omenjeno
preganjanje čarovnic s tem predstavlja nadaljnji mo-
ment prvotne akumulacije, kajti porušena avtonomija
žensk na področju neposredne produkcije življenja,
uničenje njihovega vedenja o preprečevanju zanositve,
odpravi plodu, nosečnosti in rojstvu je bil nadaljnji
pogoj za srečanje lastnikov produkcijskih sredstev in
lastnikov delovne sile: dobava delovne sile je bila zago-
tovljena. V nasprotju z mezdnim delavcem, ki bo v
kapitalizmu preko ekonomskega prisilnega razmerja
med delom in kapitalom ohranjen v svojem ekonom-
skem in socialnem položaju, gospodinjska delavka na
svojo situacijo ni vezana z ekonomskim prisilnim raz-
merjem. Po eni strani je sicer ekonomsko odvisna od
moža in kapitala, po drugi strani je njena življenjska
praksa tudi in naravnost določena z zunajekonomskim
direktnim nasiljem. Tako nimajo ženske nobene pravice
do razpolaganja s svojim telesom in z razmnoževalnimi
sposobnostmi, in v zakonu pride do izraza »seksualna
lastninska pravica soproga«, kajti posilstvo v zakonu n.
pr. pravno ni možno, izvenzakonsko pa velja kot kava-
iirski delikt (Kamm, n. d., 6. prim, tudi: Haug,).
Rosa Luxemburg se je kot prva kritično spopadla z
Marxovimi izpeljavami o prvotni akumulaciji. Trdila je,
da presežna vrednost ne more biti trajno realizirana niti
z mezdnim delavcem, niti s kapitalistom, »temveč z
družbenimi sloji ali družbami, ki same ne producirajo
kapitalistično« (Luxemburg n. d. 274). Luxemburgova
nato pokaže, da je kapital zato, da bi realiziral presežno
vrednost, stopil na imperialistično pot. Walerhof sprevi-
deva v skupini gospodinj bistveno sestavino tistih
»družbenih slojev«, ki sami ne producirajo kapitali-
stično in tako širijo meje produkcije in realizacije pre-
sežne vrednosti.
Ena pomembnejših nalog gospodinjskega dela, potem
ko je bila s kapitalističnim razvojem uničena lastna
produkcija, postane naraščanje porabe. Reklama je po-
stala simbolična asociacija ženske z obljubo zadovolje-
vanja potreb z blagi, kot izraz funkcije ženskega dela v
kapitalizmu (Kittler, n. d., 90). Kar z vidika gospodinje,
neposredne producentke življenja služi za ohranjanje
življenja, služi kapitalu po eni strani za realizacijo pre-
sežne vrednosti, po drugi strani pa za produkcijo in
reprodukcijo delovne sile. S tem dobi gospodinjsko delo
bistveno vlogo za kapitalistično akumulacijo. To po-
meni: gospodinjskega dela, ni mogoče več misliti zgolj
zunajekonomsko in obravnavati kot privatno porab-
ljeno. Walerhofovo vprašanje: »Kaj če v kapitalizmu
prevladujoče produkcijsko razmerje ne bi bilo prepro-
sto razmerje mezdnega dela, temveč dvojno razmerje,
čigar ena stran bi vsebovala mezdno delo, druga stran
pa ne-mezdno delo?« (n. d., 24) meri prav na to eko-
nomsko funkcijo neplačanega gospodinjskega dela v
kapitalizmu. Kapitalistična akumulacija je uravnana na
to, da gospodinjska delavka zmeraj znova ustvarja
blago delovna sila, zato da je zagotovljena trajna do-
bava delovne sile.
Razen tega ima v sferi ne-mezdnega dela porabljeno
delo pomen za kapitalsko akumulacijo v tem, ko more
blago delovna sila šele s tem družbeno nujnim delom
kvalitativno in kvantitativno popolnoma razviti svojo
potenco ustvarjanja presežne vrednosti. Kvalitativno,
kolikor družinska reprodukcija dovolj hrani, higiensko,
psihično in seksualno oskrbuje - skratka ohranja spo-
sobno delovati blago delovna sila, ki je konec koncev
vezano na njegovega osebnega nosilca; kvantitativno,
kolikor blagu delovna sila omogoča, da se zunaj gospo-
dinjstva, v kapitalističnem podjetju porablja znatno
preko nujnega delovnega časa. Takò si kapital hkrati z
njegovega vidika opravljenim preseženim delom prila-
šča tudi družinsko reprodukcijsko delo, že opredmeteno
v blagu delovni sili, ki jo je kupil kapital. Z ozirom na
določitev vrednosti blaga delovne sile pomeni to, da jo
je treba na novo preiskati v zvezi mezdnega dela z
gospodinjskim delom.
Zato skupaj z Andreo Joosten izhajam iz tega, da je
vrednost blaga delovna sila določena z vrednostjo živ-
ljenjskih sredstev, ki so potrebna za produkcijo in re-
produkcijo z »gospodinjskimi dobrinami« (Joosten, r.
d. 76). Ta življenjska sredstva je mogoče določiti ta-
kole: življenjska sredstva kot blaga za mezdne delavce;
življenjska sredstva za gospodinjo (teh življenjskih
sredstev gospodinja ne dobi v obliki denarja/mezde,
temveč v obliki »hrane, stanovanja in oblačila«, nujna
so za njeno vzdrževanje, ne da bi jih mogla sama
ustvariti); življenjska sredstva kot blaga za »nado-
mestne moške« in »nadomestne ženske« in eno živ-
ljenjsko sredstvo, ki omogoča poraba blag in zagotavlja
psihično in seksualno reprodukcijo blaga delovna sila
kot tudi produkcijo in reprodukcijo potomstva: to živ-
ljenjsko sredstvo ni blago, temveč žena mezdnega de-
lavca, gospodinja.
Družbeno povprečno nujni delovni čas, ki ga je treba
porabiti za produkcijo in reprodukcijo z gospodinjskimi
dobrinami je potem sestavljen iz 1. delovnega časa za
produkcijo življenjskih sredstev kot blag za mezdnega
delavca, »hrane, stanovanja in denarja« za gospodinjo
in življenjskih sredstev kot blag za potomstvo in 2.
delovnega časa ženske, ki ga mora opraviti, da bi živ-
ljenjska sredstva bila primerna za porabo ter za psihično
in seksualno (re-)produkcijo delovne sile. Vrednostna
velikost, ki ustreza temu delovnemu času, bi ustrezala
razliki med mezdo blaga delovna sila in družinsko re-
produkcijsko vrednostjo.
Vrednost družinske reprodukcije torej sestoji iz vre-
dnosti nujnih življenjskih sredstev kot blag za moža,
ženo in otroka plus vrednosti hišnega dela ustrezni
vrednostni velikosti, kolikor je le-to opravljeno in pri-
svojeno brez plačila. Da bi lahko natančneje raziskali
vrednostno velikost, ki ustreza gospodinjskemu delu, je
treba del mezde blaga delovna sila, ki ga gospodinja
dobi v obliki »hrane, stanovanja in obleke«, postaviti v
relacijo s celotnim delovnim časom, ki ga mora porabiti
gospodinja. Delovni dan gospodinje torej razpade v
vrednostno povprečno in ne-vrednostno povprečno za-
jet delovni čas: gospodinja sicer dobi »hrano, stanova-
nje in obleko« v zamenjavo za svoje reprodukcijsko
delo, vendar mora razen tega tem življenjskim sred-
stvom kot blagom dodati še delovno silo, da bi jih
spremenila v uporaben predmet za svojo lastno repro-
dukcijo. Pomen ne-vrednostno povprečnega opravlje-
nega dela postane razviden, če primerjamo v Zvezni
republiki Nemčiji opravljen mezdni delovni čas z doma
porabljenim delovnim časom (55 milijard delovni ur
nasproti 53 milijardam; prim. Schulz - Borck, n. d., 82).
V	nasprotju z Marxom trdim: mezda, ki jo dobi blago
delovna sila, v načelu odstopa od njene družinske re-
produkcijske vrednosti in sicer vsakokrat v posebni
obliki za moško in žensko delovno silo.
V	mezdi moške delovne sile je upoštevano, da moški
sploh ne opravlja reprodukcijskega dela ali pa le v
majhnem obsegu, si pa mora zato »kupiti« gospodinjo.
To pomeni, da reprodukcijski stroški v obliki življenj-
skih sredstev za njegovo ženo in otroke pritekajo skupaj
z mezdo moškega blaga delovne sile, moški pa se lahko
tako reproducira z gospodinjskimi dobrinami. Če je
(zakonska) žena zaposlena tudi izven doma, pritekajo
deli reprodukcijskih stroškov za njo in za njene otroke -
čeprav je ženska, ki za reprodukcijo potomstva porablja
svojo delovno silo - v mezdi moža. Ženska mezda je
zato nižja kot moška. To omogočata zgodovinska
oblika, v kateri se reprodukcija delovne sile vrši kot
produkcijski način prvotne akumulacije ter z njo pov-
zano patriarhalno gospostvo. Ker ženski nižja mezda ne
omogoča reprodukcije njene delovne sile po družbeno
povprečnih pogojih, si je, če se hoče reproducirati po
teh povprečnih pogojih, prisiljena iskati zakonskega
moža.
S tem je zagotovljeno, da 1. kapital na trgu najde
delovno silo, ki je svobodna v trojnem smislu: od pro-
dukcijskih sredstev, v pravnem smislu in od lastne pro-
dukcije in reprodukcije, da 2. moški najde gospodinjo,
ki ga reproducira in mu opravlja neplačano gospodinj-
sko delo, in da še končam 3. se ženska tako dolgo ne
more osvoboditi tega zatiranja, dokler njeno reproduk-
cijsko delo ni priznano kot delo.
To kaže na posebno spolno delitev dela, ki se je v
kapitalizmu združila s posebno kapitalistično, skozi
formo produkcijskega procesa napredujočo družbeno in
sistematično (znotrajpodjetniško) delitvijo dela. Ta po-
sebna spolna delitev dela žensko dolgoročno fiksira na
reprodukcijsko delo in moškega na delo v reprodukcij-
skem procesu. V tej formi delitve dela, ki je značilna za
reprodukcijo kapitalističnega sistema, temelji mezdna
diskriminacija ženske.
Prevod: Vlasta Jalusič
Prevod po: Das Argument 14, julij/avgust 1983.
Uporabljena literatura:
A. Bebel, Die Frau und Socializmus, Berlin 1929.
G. Bock in B. Duden, Arbeit aus Liebe - Liebe als Arbeit, v:
Frauen und Wissenschaft, Berlin/West 1977, 116-199.
S. Bovenschein, Die aktuelle Hexe, die historische Hexe und
Hexenmythos, v: G. Bovenschen, Aus der Zeit der Verzwei-
fung, Zur Geneze und Aktualität des Hexenbildes, Frank-
furt/M. 1977, 259-312.
Bundesminister für Jugend, Familie und Gesundheit, Frauen
'80, Bonn 1980.
A. G. Frank, Ueber die sogenannte ursprüngliche Akkumula-
tion, v: Kapitalistische Weltökonomie, v. D. Senghaas, Frank-
furt/M. 1979. D. Haensch, Repressive Familienpolitik, Rein-
bek 1969. F. Haug, Frauenformen 2. Sexualisierung der Kör-
per, Argument-Sonderband (AS) 90, Berlin/W 1983.
F.	Haug, Fraunfrage und Gewerkschaftspolitik, v: Das Argu-
ment 135, 24. Jahrgang, Berlin/W 1982
A. Joosten, Mann, Marx spricht nicht über Hausarbeit, Ber-
lin/w'l 980
D. Kamm, Die Entstehungsgeschichte des Vergewaltigungsde-
likts, (Neobjavljeni rokopis), München 1981
G.	Kittler, Hausarbeit, Zur Geschichte einer »Natur-Res-
source«, München 1980
I. Kurz-Scherf in B. Stahn-Willing, Gleiche Arbeit! Gleicher
Lohn! - undwer macht die Hausarbeit, v: WSI-Mitteilungen,
1981, 212-221.
J. Langkau lohn-und Gehaltsdiskriminierung von Arbeitneh-
merinnen in der Bundesrepublik Deutschland, Bonn 1979.
R. Luxemburg, die Akkumulation des Kapitals, Frankfurt/M
1970.
MEW: Marx/Engels Werke, Berlin/DDR 1958-1968.
časopis za kritiko znanosti/67/21
C. Meillasoux, Die wilden Früchte der Frau, Frankfurt na
Maj ni 1976.
J. Menschik, Feminismus, Köln 1977.
A. Paramio, Feminismus und Sozialismus, v: Neue soziale
Bewegungen und Marxismus, Argument-Sonderband (AS) 78,
Zahodni Berlin 1982, 125-147.
I. Fauls, Hausfrauenlohn oder Recht auf Arbeit?, Köln 1979.
S. Pohl, Ursachen und Entwicklung der Frauenlohndiskrimi-
nierung, Zahodni Berlin 1983.
H. Schulz-Borck, Was ist eine Hausfrau wert?, v: Vrebrauc-
herdienst, H. 4, 1975.
E. Senghaas-Knobloch, Wibliche Arbeitskraft und gsellschaft-
liche Reproduktion, v: Leviathan, H. 4, 543-558, 1976.
S. Shahar, Die Frau im Mittelalter, Königstein/Ts., 1981.
The economic role of women in the EEC region, United
Nations, New York 1980.
M. Weg, Berufliche bildung von Frauen: Immer noch Ausbil-
dung für die Reserveaemee?, v: WSI-Mitteilungen, H. 4,1981,
222-232.
C. v. Werhof, Frauenarbeit. Der blinde Fleck in der Kritik der
Politischen Ökonomie, v: Beiträge zur feministischen Theorie
und Praxis, H. 1, München 1978, 18-32.
A. Wolf-Graaf, Fraunarbeit im Abseits, München 1981.'
Janko Zlodre
»Stanovanjska stiska« je ena tistih »neštetih manjših
drugotnih neprilik, ki izhajajo iz kapitalističnega načina
produkcije«, pravi Engels v Stanovanjskem vprašanju,
delu, ki predstavlja locus classicus marksističnega poj-
movanja »stanovanjskega vprašanja«, vprašanja, ki je
morda prav zaradi tega, ker se zastavlja ob »manjši«
nepriliki, le ena manjših in obrobnih tem med vsemi
»velikimi« in »centralnimi« temami, s katerimi se pač
marksizem ubada. Nič čudnega torej, če so pogosto tudi
rezultati marksističnih analiz tega vprašanja prav tako
»majhni«, t. j. analize, ki se lotevajo stanovanja kot
konkretne družbene razmere, storijo običajno le »prvi
korak« in stanovanje obravnavajo samo »ekonomsko«,
ponavljajo tista stališča, ki jih je sproduciral že Engels.
Analize so »prekratke«, pa ne toliko zaradi samega
»ponavljanja« Engelsa - »ponavljanje« Engelsa, obu-
janje Engelsövega spomina je še kako aktualno v seda-
njih t. i. »zaostrenih « razmerah - kolikor zaradi tega,
ker ponavljajo tista mesta pri Engelsu, ki jih le-ta ni
podrobno tematiziral in konceptualiziral. Kljub Marxo-
vemu opozorilu, da je za »popolno osvetlitev zakonov
akumulcije treba obrniti pozornost tudi na položaj de-
lavca zunaj delavnice, njegove prehranjevalne in stano-
vanjske razmere«, ostaja ta položaj nekje v »temi«, gre
za področje, kjer smo, »če že ne absolutno slepi, pa vsaj
skoraj popolnoma«.
Kakorkoli že, mimç Engelsa ne moremo, Engelsa »kon-
kretna« rešitev stanovanjskega vprašanja v takratni
družbi ni zanimala, saj je »bedarija, hoteti posamezno
rešiti stanovanjsko vprašanje ali katerokoli drugo usodo
delavcev zadevajoče družbeno vprašanje«, rešitev je
seveda bila in je v »odpravi kapitalističnega produkcij-
skega načina, v prisvojitvi vseh življenjskih in delovnih
sredstev po delavskem razredu samem«, v odpravi »iz-
koriščanja in zatiranja delavskega razreda po gospodu-
jočem razredu nasploh«, »spekulativno razmišljati o
tem, kako bo bodoča družba uredila razdelitev hrane in
stanovanj, vede naravnost v utopijo«. Za Engelsa je bila
že produkcija takratne družbe zadostna, da priskrbi
delavskim množicam zadosti hiš, prostorna in zdrava
stanovanja, če bi obstoječe hiše racionalno izkoristili, to
pa pomeni razlastili dotedanje lastnike in naselili v
njihovih hišah ljudi brez strehe ali delavce.
Engels je v Položaju delavskega razreda v Angliji po-
drobno opisal bivalne razmere delavcev (prenaseljene
hiše, slabo prezračevanje, netlakovane, nagrbuljene in
umazane ceste, polne rastlinskih in živalskih odpadkov,
smrdljivih mlakuž ipd.) in opozoril na obstoječi način
zidave (tanki zidovi, hiše zazidane ne glede na druge,
razporejene po golem naključju, nametane kot kocke
brez reda in v posmeh vsakemu razumnemu stavbar-
stvu). Toda tu nas zanima predvsem neka Engelsova
izjava, ki jo zasledimo v predgovoru k nemški izdaji
omenjenega dela: »Spričo tega (ker buržuj ni hotel
postati žrtev kolere, tifusa in drugih nalezljivih bolezni)
so najbolj kričeče razmere, ki so opisane v tej knjigi,
odpravljene ali vsaj bolj zakrite«. Buržoazija je torej v
pičlih 47. letih napredovala v »umetnosti skrivanja«,
zidava ni več samo nekaj »naključnega in nenačrtnega«,
na delu je že neki nov zgodovinski projekt, prav ta pa je
tudi »prava tema« tega prikaza. Engelsove predstave o
»prostornem« in »zdravem« stanovanju so določene s
higienističnimi spoznanji, so »obče predstave«, ki pač še
niso zgodovinsko, razredno konceptualizirane.
Buržoazija, ki ji je šlo za to, da ohrani izkoriščanje in
zatiranje delavskega razreda nasploh, je morala, če je
hotela ohraniti lasten položaj, posamezno »reševati«
tako stanovanjsko kot katerokoli drugo vprašanje »pro-
dukcije in reprodukcije neposrednega življenja«.
O tem kako je buržoazija sproducirala »umetnost skri-
vanja« ali bolje »umetnost obvladovanja in nadzorova-
nja delovnih in nevarnih množic« govori razprava
Georgesa Teyssotja Hiša za vse: za genealogijo tipov, ki
je obenem tudi uvod k italijanski izdaji knjige Roge-
ra-H. Guerranda Izvori socialnega stanovanja v Fran-
ciji (1850-1894)1. Teyssotjev uvod ni običajen prikaz
tistega, kar je pisec že povedal (v Guerrandovi knjigi
gre za zgodovino engelsovskega stanovanjskega vpraša-
nja v Franiji), Teyssot spregovori o načinih projektira-
nja in zidave modernega stanovanja, o spremembi sta-
novanja v »stroj za prebivanje«, o formiranju moderne
kulture, »filozofije« in poetike stanovanja, ki je vse kaj
drugega kot pa »kulturna« ali »humanistična«, ki pa je
obenem kultura v dobesednem pomenu besede, le da ne
gre za obdelovanje zemlje ali obdelovanje živali, mar-
več za način obdelovanja nekoga drugega.Teyssotja
zanima družbena struktura arhitektonskih tipov, sred-
stev udomačitve družbenega življenja, »normalizacije«
prostorov in vedenja, »normalizacije« prebivalstva, za-
nima ga proces »kanalizacije želja k ciklusu produkcija-
konsumpcija-produkcija«. Teyssot se vrača k začetkom
omenjenega procesa, ki ga je zaslutil že Engels, in to
zato, ker nam šele ti začetki razkrijejo »pristno re-
snico«: politično in družbeno določeno »funkcional-
nost« modernega stanovanja, tisto, kar se zakriva za
občimi »strokovnimi« termini (»zdravo, varno, pro-
storno, svetlo, zračno, kulturno, humano itn.«), ki so
nastopili a posteriori. Ta obuditev začetkov modernega
stanovanja, in že sama primerjava le-teh z »našo« (po
svoji »ekonomski« plati proudhonistično (sanjsko)) sta-
novanjsko politiko in gradnjo, nas obvaruje pred iluzi-
jami o nekem »socialističnem« stanovanju, pred ideolo-
škimi mistifikacijami, ki jih sproža mitologija »sociali-
stičnega prostora mesta«, ki, če že komu služi, služi le
novim oblikam gospostva. Če parafraziramo Benja-
mina: preteklost modernega stanovanja je treba ugra-
biti pozabi zato, ker še danes nismo varni pred njenimi
učinki.
Moderna reforma prostora, katere začetek zasledimo že
v 18. st., in ki se artikulira na osnovi določenih progra-
mov, institucij in tehnologij, se je najprej dotaknila
tistih krajev, ki so vzbujali največ strahu (bolnišnic,
pokopališč, klavnic in smetišč) in krajev, kjer so prebi-
vale »delovne in nevarne množice«. Program, koncept,
ki se v teoriji arhitekture pojavi nekje na začetku 19. st.,
je instanca, ki omogoča in določa projektiranje, je
»znanost« projekta, brez. katere, kot je zatrjeval neki
inženir v 19. st., sploh ni več mogoče projektirati kakrš-
nekoli zgradbe«. Program »sam po sebi«, ki ni nekaj
nevtralnega, marveč je že takoj neki program gospo-
stva, pa civilne družbe ne spreminja vse dotlej, dokler
za njim ne stojijo povsem določene državne in civilne
institucije, ki delujejo na osnovi različnih strategij, te-.
hnik in dispozitivov, delujejo kot tehnike vladanja.
Že pod geslom Higiena v Encyclopédie (1765), kot nas
opozori Teyssot, zasledimo razmišljanje o »kemiji živ-
ljenjskih in smrtnih elementov«, o »zraku« kot nujnem
pogoju »obstanka naših teles«, ki pa zaradi svojih »ne-
čistih in drugih škodljivih značilnostih«, lahko pripelje
do »usodnih posledic«, od tod tudi pomen »prezračeva-
nja«. Pod geslom Zrak sta med drugim omenjeni na-
slednji napravi: »ventilator« Stephena Halesa in meh za
prezračevanje ladij Johna Theophilusa Desaguliersa.
Eksperimenta Halesa in Desaguliersa je prevzel in po-
pulariziral Duhamel du Monceau - fiziokrat in Gene-
ralni inšpektor Mornarice - v knjigi Sredstva za vzdrže-
vanje zdravja posadk, na način čiščenja zraka v bolniš-
nicah. (Prav to Vzdrževanje posadk, pravi Teyssot, pa
je leitmotiv celotne moderne arhitekture, in če v dru-
gega ne, označuje enega njenih številnih začetkov.
Teyssot opozori na pomen besede équipage (posadka) -
iz starofrancoske eschiper, esquiper, ta pa iz angleške
skip ali ship - ki govori o tem, da je francoska beseda
équipement (oprema) pomorskega in vojaškega izvora,
prav to pa je termin, ki je nadomestil besedo monu-
ment. Koncem 18. st. se namesto monumentalnih
zgradb, ki predstavljajo Zakon in Pravilo, začenjajo
producirati arhitekture, ki morajo funkcionirati kot
stroji (nepopolne macchine).
Teorije »okužbe« in tehnike za odpravo le-te, ki so jih
sproducirali v 18. st., so odpovedale pred »dolgim po-
hodom« kolere, ki je 1. 1832 dosegla prag francoske
prestolnice, in ob nastopu neke nove »posadke«, ki je
takorekoč v istem momentu kot kolera stopila na sceno
zgodovine.
Gre za nastop »barbarov moderne družbe«, »grdega,
ignorantnega, neprijetnega, nadležnega, upornega in
vraževernega razreda«, ki je imel kot je zapisal doktor
Taxil v Topographie physique et medicale de Breit et de
sa banlieu (1834), »prostaške in pokvarjene navade
prebivalcev gozdov, pri opisovanju »trivialnosti,
kmečke neolikanosti, potratnosti in burlesknih užitkih
in orgijah«, se mu je, kot sam pravi, »obračal želodec«.
Kot je povedal Balzac, gre za ljudstvo »grozno na
časopis za kritiko znanosti/67/22
pogled, zdelano, rumeno, pergamentno«, ne za obraze,
marveč za »obraze s peklensko barvo, maske slabosti,
moči, bede, veselja in hipokrizije« - delavski razred.
Za Avgusta Comta je bila nevarnost predvsem v tem, da
je delavski razred taboril »sredi zahodne civilizacije«, in
da še ni bil umeščen v »lasten predal«; ta nov, vznemir-
ljiv in vznemirjajoč, tuj, čuden in nomadski razred je
bilo treba obdelati, udomačiti in nastaniti, instalirati,
upredalčiti v »pozitivistično« zgradbo. Comte je med
drugim 1. 1822 izjavil, da »usoda človeka v dozoreli
družbi« ni več v tem, da bi »prebival v stari in bedni
koči, ki jo je zgradil v času svojega otroštva«, ta »dozo-
reli« človek si bo »na osnovi pridobljenih izkušenj in z
vsemi nakopičenimi materiali zgradil hišo, ki bo najpri-
mernejša njegovim potrebam in željam«, obenem pa bo
moral zaradi lastnega ljubega miru »nastaniti« in upre-
dalčiti še neko »nedozorelo bitje« (delavce).
Delavski razred je taboril tako v barakah, kočah, baj-
tah, improviziranih bivališčih, kot v relikvijah arhitek-
ture preteklih stoletij, v zapuščenih in propadajočih
palačah, v barakah in lopah na dvoriščih in vrtovih
nekdanjih palač. O težavah kontrole prebivalcev »ogro-
mnih, razžrtih kamnitih blokov, z brezštevilnimi labi-
rinti sob in hodnikov, presenetljivimi mrežami vrat in
stopnišč«, govorijo številna policijska poročila; le-ta
omenjajo raznovrstnost prehodov, skritih izhodov in
vhodov, odprtin, mostičkov in mostovžev, zidov oprem-
ljenih s klini itn. Ta »stanovanja« so služila najrazličnej-
šim namenom. Odnosi med lastnino in osebami, med
družinami, dejavnostmi in skupnostmi so bili nerazvi-
dni. To, kar je presunilo mnoge, med njimi je bil tudi
Dickens, so bila komaj »odprta vrata«. V prenaseljenih
sobah so spali moški, ženske, starši in otroci, sostano-
valci, sorodniki, prijatelji in neznanci. V njih so opralv-
jali vsa tista »opravila«, ki so bila s stališča »sramežlji-
vosti« in »spodobnosti« privatna in intimna. Sobe so
bile skorajda popolnoma brez pohištva, ljudje pa so bili
pomanjkljivo oblečeni in / ali skorajda popolnoma nagi.
Nič čudnega, če so poročila o pogojih bivanja polna
aluzij o promiskuiteti, saj so bili omenjeni pogoji tako-
rekoč »idealni za nemoralno razplojevanje vrste«.
Vprašanje »morale« je ob vseh »higienskih in zdrav-
stvenih« razlogih, odločilno pri načrtovanju stanovanja
za delavca (o tem kako je »dozoreli« človek poskrbel
zase, tokrat ne bomo pisali).
Toda vrninmo se k Com tu. Kaj je to, kar omogoči
»dozorevanje« človeka »nasploh«? Comte pravi, da je
Ženska (Mati / Nevesta / Žena) »pravi tip naše vrste,
posrednica med moškim in Človeštvom«, »duhovništvo,
ki se umesti med spoloma«. »Nevesta« v imenu »Veli-
kega Bitja« izvrši »izpopolnitev ženina«, »Mati pred-
seduje vzgoji otrok (le pri teoretskem izpopolnjevanju
je nosilec duhovništvo)«. Comte ni edini, ki reprezen-
tira organizacijo tega novega »podjetja« (družine). Ro-
land Barthes je v knjigi Michelet par lui-même pokazal,
da Michelet predstavlja žensko kot »ekstremno zdra-
vilo«, »ključ, ki moškim odpira vrata Idealnega mesta«,
simbol tega idealnega kraja »družinske sreče« je »ho-
landska ladja«, podoba kolektivne zgradbe, ki vse do Le
Corbusierovega Transatlantika (Titanika, za tiste sub-
jekte, ki se vanj naselijo), emblem programa utemelji-
tve »ozke« družine in njenega prostora. »Družinska
higiena« (ladja je tisti kraj, kjer vedno nekaj pomivajo)
in »mati«, pravi doktor J. B. Fonssagrieves, imata pose-
ben pomen pri »regeneraciji vrste«, in pristavi: »zdrav-
nik predpisuje, mati izvršuje«. Govorimo lahko torej o
pravi strategiji utemeljitve družine kot institucije, me-
hanizma, socialne arhitektonike (te izjave so, kot tudi
vse ostale izjave o nekih drugih strategijah, le ilustracije
razmer na področju »socialne politike« v 19. st., kaj več
ni mogoče storiti v tem zapisu). Sprememba stanovanj-
ske tipologije v 19. st., pravi Teyssot, je neposredno
povezana s spremembo strukture družine: »Okoli po-
zorne matere, modre gospodinje, vladata njena zavez-
nika: zdravnik in šola«.
Tako vzklik Andréa Gidea »Družine, sovražim vas«,
kot Baudelairove opazke o potrebi temeljite raziskave
»velike bolezni, groze domicila. Razlogov te bolezni in
njene progresivne rasti«, govorijo o gnevu in bolečini,
ki ju je povzročila železna macchina domicila.
Od druge polovice 19. st. pa vse do parol t. i. »Moder-
nega gibanja« gre, kot pravi Teyssot, za poskus reduk-
cije stanovanja na goli mehanizem. Izjavo stanovanje je
»stroj za prebivanje«, ki jo običajno pripisujejo lé Le
Corbusieru - na ideološki ravni edinemu »krivcu« za
»nelagodje« v sodobnem mestu - zasledimo 1. 1853 pri
arhitektu Adolphu Lanceu: »Hiša je instrument, stroj,
ki služi človeku ne le kot zatočišče, ki se, kolikor je to
mogoče, uklanja vsem njegovim potrebam, temveč
mora podpirati tudi njegovo aktivnost in množiti pro-
dukte njegovega dela. Industrijske konstrukcije, uradi
in tovarne vseh vrst so s tega stališča skoraj dovršeni in
posnemanja vredni modeli«. Lance pove veliko več kot
Le Corbusier 1. 1921. Ne gre le za to, da se hiša podvrže
isti logiki izdelave, kot ji je podvržen avtomobil, ne gre
le za neko analogijo med Citrohanom in Citroénom, gre
predvsem za to, da se »človek«, in ta človek ni nihče
drug kot delavec, v svojem »domu« prav tako podvrže
logiki »množitve produktov«. Lance nam razkrije tisto,
kar je pri Le Corbusieru že zakrito: železna logika
(kapital) mora zavladati tudi v »domu« (logika, ki v hiši
ne deluje v isti formi in se ne uveljavlja z istimi sredstvi
kot v tovarni).
Kasarna, kolonija, delavski klub, enodružinska hiša,
blok, vse to so modeli, s katerimi eksperimentira bur-
žoazija, so modeli, s katerimi poskuša, kot je povedal
arhitekt Charles Garnie, projektant pariške opere,
»izboljšati delavski razred«. Garnie je menil, da delav-
skemu razredu ni treba ponuditi »niti preveč niti pre-
malo«, stališče, ki se v dvajsetih letih 20. st. izteče v
vprašanje o »eksistenčnem minimumu«. Kot pravi
Teyssot, sta Giedion (»epoha mehanizacije«) iri Ban-
ham (»dobro temperiran ambient«), ki sta poskušala
rekonstruirati etape tehnoloških inovacij, spregledala
mnogoterost družbenih praks in politik (ki pa jih vse
določa kapitalistični produkcijski način), ki določajo
zidavo modernega stanovanja.
Posamezni modeli so sprožili ostre polemike o njihovi
»ustreznosti«, polemika je bila še posebej ostra ob
vprašanju delavskih Cités (npr. Cité Napoleon, Cité de
rUnion). To »societarno arhitekturo«, kot jo je imeno-
val arhitekt César Daly, so mnogi podpirali, saj je, kot
je povedal neki zdravnik (neizogibni partner arhitekta v
19. st.) »zadovljevala vse pogoje«: »varnost, zdravje,
individualno svobodo, izobraževanje; posamezniki so
lahko uživali vse prednosti kolektivnega življenja, ne da
bi zapadli neprimernim stranem le-tega, lažje se nadzi-
rajo in disciplinirajo delavci, z manjšim trudom kot v
obstoječih delavskih naseljih, kjer pogosto mora inter-
venirati policija«. Fourierist Victor Meunier govori o
»krajih razcveta socializma«, toda za nedvomno najbolj
citiranega Louisa-Renéja Villerméja, zdravnika, pozna-
valca razmer v zaporih in stanovanjih, so bile Cités
kraji, ki »vzbujajo socialistične norosti in orgije«, saj
»onemogočajo izolacijo družin« in »ne preprečujejo
komunikacije«, ne »onemogočajo pogovorov, ki odvra-
čajo sosede od skrbi za dom« in ustvarjajo pogoje za
»nered, diskusije, sovražnost in lenobo«, Cité je za
Villerméja kraj, kjer obstaja nevarnost promiskuitete
(»delavci špijonirajo in čakajo na priložnost, spodko-
pati hočejo moralne principe mladih žena«) in politič-
nega upora. (»Bati se je treba, da bodo Cités, ki med
svojimi zidovi združujejo veliko število delavcev in jih
še bolj izolirajo od splošne družbe, povečale ljubosumje
do tistih, ki jih označujejo kot bogate in jim pripisujejo
imaginarne krivice«.) Arhitekt Nicolas Philippe Harou
Romain, specialist tako za projektiranje zaporov (znan
je njegov projekt zapora v obliki panoptikuma) in sta-
novanj je izjavil: »odločitev za delavske Cités pomeni
odločitev za socializem«.
Stanovanjska hiša ni mogla biti koncipirana kot tran-
sparentna celica panoptikuma, niti kot steklena epru-
veta, ki zagotavlja idealne (»higienske«) pogoje repro-
dukcije / razplojevanja vrste, čeprav, kot pravi Teyssot,
ni manjkalo reformatorjev, ki niso sanjali o drugem kot
o tem, da delavca spremenijo v poskusnega kunca. Cilj
reforme je protisloven: z ene strani je treba hiše, zaradi
higienskih in političnih razlogov, »odpreti« vsem vetro-
vom, svetlobi in omogočiti »transparentnost«, z druge
strani pa iz političnih razlogov preprečiti komunikacijo
in vidnost in se zoperstaviti vsemu kar omogoča »mo-
ralno« in politično »okužbo«.
Idealni model stanovanja za delavca, ki so ga izbrali
gospodarji, je znan. L. 1867 so na Univerzalni razstavi v
Parizu, ki jo je vodil La Play, razstavili modele majhnih
časopis za kritiko znanosti/67/23
delavskih hiš (enodružinskih). Grof A. Foucher de Ca-
reil je bil navdušen: »Tu ni ničesar, kar bi dejansko
presegalo položaj delavca: nič, kar bi bilo podobno
Eldoradu ali falansteriju, zemeljskem raju ali falanste-
riju iz Guisea; delacu je treba ponuditi nekaj vaškega,
nekaj izgubljene moškosti in zdravja, ki pa je za zmeraj
izginilo. Arhitektura lahko in mora pomagati z izbiro
stanovanja semiruralne forme«, grof je na koncu ci-
nično pristavil: »(... ) Človek prvih socialnih slojev,
mnogi jih neprimerno imenujejo zadnji, je nekaj med
umetnikom in otrokom in je zato dvakrat podvržen
iluziji. Vi, ki bi ga radi pripeljali do blaginje, mu ne
smete odvzeti iluzije ognjišča, simbola družine, če le
morete pridodajte le-tej tudi iluzijo polj«.
Druga »genealoška os« v zgodovini stanovanjskih tipov
je stanovanjski blok, projekt, ki izhaja iz kasarne in
bolnišnice in ki nadomesti vse »socialistične« oblike
kolektivne stanovanjske zgradbe; pri njem so odprav-
ljene vse »slabosti« le-teh. Osnovni element bloka je
»stanovanjska celica« ali kot temu pravimo danes »sta-
novanje v bloku«. Strukturo moderne celice in principe
njene organizacije je prvi eksplicitno formuliral arhitekt
Henry Roberts, ki je, pod pokroviteljstvom princa Al-
berta, Edwina Chadwica (sekretarja Komisije za reveže
in člana Komisije za učinkovitost policijskih sil) in lorda
Shaftesbury j a, na Great Exibition v Londonu 1, 1851,
postavil vrsto Model Houses for Families. Robertsovo
knjigo, ki je spremljala njegove projekte, je v Franciji z
navdušenjem sprejel Napoleon III (podprl je tako pre-
vajanje knjige kot njeno distribucijo). Robertsovi pro-
jekti so zanimivi predvsem zato, ker principi le-teh še
danes določajo projektiranje in zidavo »stanovanjske
celice« v bloku. Prikazali bomo le osnovno »logiko«
projekta.
Projekt je zasnovan na dveh kritičnih delitvah: med
družinami in družinskimi člani. Hiša model je t. i.
»dvojček« (enonadstropni) s štirimi stanovanji. Stano-
vanja povezuje zunanje stopnišče, kar omogoča boljšo
ventilacijo, »tujcem« pa onemogoča prestopanje praga
družine. Stopnice so tu kraj »javnega«, nevtralen pro-
stor med stanovanji. Vsaka družina je imela lasten
stanovanjski prostor, opremljen s higienskimi servisi.
Delitev stanovanj pomeni tako obrambo pred epidemi-
jami (stanovanje karantena), kot tudi zagotovilo privat-
nosti (privacy), ki je »reveži« takrat še niso poznali.
Chadwick je predlagal »neodvisna« stanovanja »zaradi
pomanjkanja samokontrole pri revežih«.
Stanovanje je imelo dnevno sobo, tri spalnice (za starše,
deklico in dečka), scullery (kuhinja), stranišče in pred-
sobo. Spalnice so bile neprehodne. Tri spalnice so omo-
gočale »tisto delitev, ki je nujna pri spodobni družini«.
Dispozicija spalnic je reflektirala avtoriteto staršev in
tajnost »legitimnega spolnega razmerja pri spoštovanja
vredni družini«. Vhoda v otroški spalnici sta bila iz
dnevne sobe in sta staršem omogočala nadzor otrok, ne
da bi jim bilo treba spati z njimi. Vhod v spalnico
staršev je bil v kuhinji,« rešitev, ki je onemogočala
preveč direktno komunikacijo z dnevno sobo (varnost
pred nedolžnimi in radovednimi pogledi otrok)«.
Na ta način bi arhitektura, z delitivjo in denominacijo
prostorov, s pazljivim in selektivnim povezovanjem
prostorov omogočila »osnovo, po kateri naj se ravna
moralno in socialno izboljšanje populacije.«
Robnerts je pri gradnji hiš uporabil »preluknjano«
opeko, ki je kot dober zvočni izolator še bolj izolirala
stanovanja. Dickens je v Households Words, o opekah,
ki sta jih Roberts in Chadwick projektirala kot higie-
nični varstveni ukrep, zapisal naslednje: »zaradi podov
in tenkih zidov iz preluknjanih opek, lahko ob vpitju
otrok, joku, smehu; glasbi, pogovoru, vsak v svoji sobi
uživa neko določeno privacy«. »Moralna« družina je
bila v viktorianski optiki tako interno kot eksterno '
rezervirana. Zid in vrata sta določujoča elementa pri
konfiguraciji prostora: zid pomeni neko splošno izola-
cijo (osamitev), vrata pa dajejo osebnim odnosom pose-
ben pomen. Pohištvo in vhodi so še bolj natančno
določali artikulacijo aktivnosti. Te hiše modeli so s
svojo strogostjo v popolnem nasprotju z obstoječimi
prebivališči »revežev«.
Družine, ki so jih naselili v hiše zgrajene po Robertso-
vih načelih, so se trdovratno upirale tej novi »logiki«
stanovanja, upirale so se distribuciji posameznih članov
v izolirane sobe (za spanje so še nadalje uporabljale le
eno spalnico), pa tudi »antihigieničnih navad« niso
spreminjale. Zapis o teh »uporih« in »nehvaležnosti«
najdemo med drugim v časopisu The Builder iz leta
1857. Privrženost starim modelom in zavračanje novih
modelov, pravi Robert Evans2, ni neki znak sprejema-
nja njihovih obstoječih življenjskih pogojev, pač pa gre
prej za to, da so se prebivalci »slumov« zavedali, da ne
gre le za izbiro med »dobro« in »slabo« hišo, temveč za
izbiro med dvema bistveno različnima »načinoma živ-
ljenja«.
Hiša, ki je družini nudila »tišino, mir in komfort«, je
obenem izključevala življenje na cesti, javne zgradbe,
kraje razvedrila in nočnih srečanj. Gre za hišo, ki naj bi
že tako »ozko« družino še bolj paralizirala, izolirala in
»očistila«, vse do točke izničenja hrupa, nemira, strasti
in nasilja. Taka hiša je le nujno dopolnilo »trdega
dela«; to pa je končno tista točka, ki bistveno določa
oblikovanje modernega korpusa in aparata stanovanj-
ske arhitekture, od prvih higienističnih in filantropskih
diskurzov pa vse do preskriptivne in totalizirajoče
forme Atenske karte iz leta 1933.
Slepi smo, pravi Teyssot, če ne vidimo tega železnega
gospostva, ki ga je vzpostavila tovrstna »rešitev duš in
teles«: »Samo tisti, ki še vedno vztraja pri »socialdemo-
kratskem« in dogmatičnem konceptu progresa, tisti, ki
je še vedno doma v »bordelu historicizma«, ostane slep
pred barbarstvi organizacije vsakdanjega življenja da-
nes«.
Opombe:
1	Georges Teyssot, »La casa per tutti«: per una genealogia dei
tipi, uvod v: Roger H. Guerrand, Le origini della Questione
delle abitazioni in Francia (1850-1894), Officina Edizioni,
Rim 1981. V zbirki di Architettura, ki jo ureja Manfredo
Tafuri. Guerrandova knjiga je prvič izšla 1. 1967 v Parizu, pri
založbi Les éditions ouvrières^ pod naslovom Les origines du
logoment social en France, v zbirki L'évolution de la vie socia-
le, ki jo ureja Paul Henri Chombart de Lauwe.
2	Robin Evans, Il contagio dell'immoralità: casa e famiglia
nella Londra dell'Ottocento, v: Le macchine imperfette (Arc-
hitettura, programma, istituzioni, nel XIX secolo), uredila P.
Morachiello in G. Teyssot, Officina Edizioni, Rim 1980, 267.
Samo Skrbeč
Gospodarja -
analizanta
žlobudraški dada -
nonsens
Interes retoričnih domin lakanovstva živi od človeške
neumnosti ter ima zaradi teh fatalnih razlogov vedno
odlične možnosti. Tako nam je usojeno, da še vedno
doživljamo neumnosti babilonskega suženjstva na svo-
jem živem mesu. »(...) trajna iluzija pa ima lastnosti
resnice in človek ni nikoli prevaran, če ni izstopil iz
zablode.«1 Fetišiziran in omejen kot ilovnati Golem iz
cenenih židovskih zgodb skriva za svojo prevzetno brk-
ljarijo in narcizmom malo, do popolnosti bedno in golo
človeško resnico. Kaotičnost tega vozla je rešljiva samo
po aleksandrovsko. Razmotati in razvozlati te vozle pa
je težak posel. Skozi to »znanstveno« Tartufferijo se-
prebijemo z bel espritom, trubadurjem, klovnom z
agore in filozofom Jacquesom-Allainom Millerjem. Za-
kaj, »(...) ko začne abstrakcija ubijati, potem se mo-
ramo z njo pač pozabavati.«2 Zaslepljen z dekorativ-
nimi lažmi svojega časa, kot mi vsi, postavlja na ogled s
svojih tekstih (uporabljeno; zbornik - Gospostvo,
vzgoja, analiza; Analecta 1983) lakanovsko krošnjarijo,
z vseh strani kot od vode naneseno teorijo. Zlat ikono-
stas, ki stoji med vulgarno vsakdanjostjo in tisto subli-
mirano resničnostjo, ki se pojavlja posvečenim in zno-
traj katere je moč označevalca tolikšna, da lahko z njo
preobrazimo prostor in čas. »Kajti medtem, ko preki-
peva od pretenzij po globoki prizadetosti, pa je obenem
tako standardizirana kot svet, ki ga oficialno zanika.«^
V konvencionalnem času brez idejnega sibaritizma se-
Lacan, Miller, njuni kateheti, ministranti ter njim po-
dobni besedogneti predstavljajo kot legija tistih genijev,
o katerih lahko vedno beremo, da so svetilniki našega
časa, meteorji iz oddaljenih svetov najbizarnejše nadar-
jenosti. So pa le »označevalna veriga«, kabalistična in
skrivnostna kot vse takšne magične formule. Njihovi
teksti so odmev hvalospevov, globoko pretkanih med
vrsticami s »sugestivno čarovnijo« bolestnih in jokavih
besed obomem bi gospodarja Lacana, botra Jacquesa.
Izdelani so v »tistem zanosnem stanju, katerega veleča-
sni abbé Bremond imenuje »stanje pesnške milosti.«4
»Moja prva hvalnica velja Lacanu gospodarju.«s Laca-
nova sposojenka, ki je v treh desetletjih obvladal nekaj
heglovskih fraz, med katerimi tista o razmerju gospo-
dar-hlapec deluje kot najzrelejša. Dalje ne; iz strahu
cepeta na mestu, da ne stopi v kačje gnezdo Heglove
logike, ker ve, kako jo je uporabil Lenin. Gospodarju je
potreben Hlapec, »saj je kot vemo, že vse od Hegla
naprej, hlapec resnica gospodarja.«5 Fatamorgana; hla-
pec je vedno tukaj, da pritrjuje gospodarjevi resnici, da
mu nosi svetilko, da mu pere gate in strga prismojeno
posodo. Nosilci svetega ognja resnice in skrunilci bogov,
vklesanih v besede, so dvorski norci. Smejemo se torej
njihovim Escritom, bulam, Ornicam, Problemom, enci-
klikam in katekizmom.
Lacanovski nauk ni transmisija vedenja, »izkaže se za
prazen blebet in poetski dim, vse zgolj hrupno drdranje
besed.«6 Je izvajanje gospostva. Na univerzi učitelj
predava svoje znanje in se ga obenem razlasti: na koncu
razmerja, naj bo to kvantni diskurz fizike ali teorija
relativnosti, mora načeloma študent znati približno to-
liko kot učitelj, preostane mu samo, da se vljudno
zahvali in se poslovi. Vendar pri teoriji označevalne
prakse ni govora, da bi odšel z blagajno. Mojster drži
svoj trezor znanja, ki ga nima, ki je on sam. Znanje se
devalvira do mikro vrednosti, do vulgarnega prazno-
verja. še manj od tega, do sterilne apoteke odpadkov.
Lacanovo vedenje (ali »označevalne verige«) je prav
vedenje, ki ga Aristotel pripiše mojstru: znanje, kako se
poslužuješ sužnjev. Platonov učenec pravi, da ta zna-
nost nima nič posebnega, vzvišenega. Svoje sužnje upo-
gače misleči je gnila materialistična pamet mehko kuha-
nega jajca. Zato je potrebno vse staro razstreliti, odzno-
traj kot kamnolom in zgraditi iz preostankov kolonijo
teorije odvisno lacanovski diskurzivni metropoli:
»- Revolucijâ! Zakaj je to brezsmiselno?
-	Brezsmiselno je zato, ker revolucije ne more biti.
Zato, ker je naša - to ne praviš ti, ampak jaz - naša
revolucija je bila zadnja. Nobenih revolucij ne more biti
več. To je vendar jasno vsakomur...
-	Dragi moj, ti si matematik. Celo več od tega: ti si
filozof matematike. Torej: povej mi zadnje število.
rablja v svoj užitek. Ali ni užitek opazovati učinek
svojega dela, ko igre pojmov prehajajo v izpraznjeno
besedovanje, ko iz trebuha žlabudrača spregovori lo-
gika debelega črevesa namesto prepričanja, ko postane
pripovedovalec papiga in ko čreda bleja le ža tistim, ki
jo vabi s soljo označevalca?
Sužnji morajo biti nemi, hipnotizirani z gospodarjevo
podobo. Sicer spregledajo mojstrovo zemeljßko bedo in
padejo v neozdravljivo migreno od tega odreka v svileni
nogavici domnevnega znanja. Kajti resnično znanje je v
tem, da si ne uspeš ničesar zapomniti, za kar moraš
potožiti sam nad sabo. Lacan »(...) ni vodil, ampak
peljal naokrog.«7 Tisto, kar ni po Lacanovem okusu, je
sprevračanje. Tukaj se'odpove dialektiki v korist neke
esencialistične misli, tam s pridevki maši razpoke v
ritmični zgradbi. Učenec naj se ne odtuji od učitelja,
tako da to postane sam, ostati mora brez konca učenec.
Učenec se mora pokoravati neki logiki akumulacije
sposobnosti, ki je ena najbolj komičnih karakteristik
karizmatičnega fenomena. Tako je bil Stalin obenem
oče ljudstev, korifeja marksizma-leninizma, genialen
strateg, biolog, lingvist, ginekolog, metalurg etc. Moj-
stru ne sme nič manjkati in hlapec res ne vidi po-
manjkljivosti pomanjkanja. Lacanovščine se ne da nau-
čiti brez težav in se je sploh ne da naučiti. Kajti poslu-
šalcu ne preostane drugega, kot da misli, da je v tem
diskurzu več od tistega, kar sliši, se pravi nič. Sam Lacan
opravi s tem; za maga je bistveno, da je edini, ki ve.
Magovo vedenje postane pripovedništvo in merkantilna
retorika in s tem izgubi svoj notranji smisel. Samo
Lacan razpolaga s svojim bitjem, samim kriterijem, ki
daje možnost prepoznanja resnice, se pravi, da je nje-
gova bit identična z lacanovsko zadevo, kar je navsezad-
nje umevno. Smisel je vedno na voljo velikemu Označe-
valcu, kar mu omogoča, da po svoji volji postavi/odstavi
interprete, »in lacanovce lahko, še posebej v Franciji,
ločimo po letnikih, tako kot trgatve vin.«8 Ne pričakujte
torej, da boste dobili gospostvo nad označevalcem. Ne
recimo ničesar, kar seveda ni rekel mojster sam, ki ga
končno hočemo interpretirati, »le kateri diskurz danes
za poslušalca in celo za bralca Seminarja ni videti sposo-
jen pri Lacanovem diskurzu«?9
Torej zdaj, ko ni več mojstra, jim ostane samo to, da se
vrte v krogu in grizejo rep svoje lastne doktrine. Miller
pravi, da mojster Lacan daje primer, vendar pozablja
natančno povedati, da temu primeru ne smeš slediti.
Ravnaj se po podobi, ki ti jo predlagam, toda seveda se
ne poskušaj enačiti z menoj: bodi Lacanov učenec, ne.
prizadevaj pa si uveljaviti svoje lastne osebnosti s pod-
pisovanjem svojega imena - anekdota iz Sciliceta ilu-
strira klasično razliko med jazom in idealom jaza.10
Lacanovec mora zamenjati svoj osebni ideal za eksem-
plarični objekt, najvišje dobro, ki je isto za vse. Zato je
obsojen, kakor dosledno deducirá Miller, da živi samo
od sposojenega, da se dela, kakor da misli, da vè,
medtem ko more samo recitirati in jecljati. To toliko
bolj, kot prikazuje Miller, ker je lacanovska šola stroj,
ki iztrga privržence vplivu njihovega materinega jezika:
»Mojster nikoli ne neha želeti, da pripravi govoreča
bitja, da govorijo nek drug jezik kot njihov lastni.«
Kajti tu gre za neko bistveno funkcijo cerkve, ki mora
imeti absolutno gospostvo nad govorico oz. simbolnim;
maše so torej brane v lacanovščini. Na enak način so se
morali pred kakimi štiridesetimi leti levi intelektualci
odpovedati svoji univerzitetni izobrazbi in celo svoji
zdravi pameti, da so govorili stalinistično latovščino. To
je tisto, kar se evangelistično imenuje ustvariti novega
človeka.
Nekateri mi bodo kljub temu ugovarjali, da tega videza
sorodstva z okultizmom ni mogoče očitati Lacanu. Pa
mu, medtem ko na eni strani, koketira z vesoljem,
velikim Drugim v vseh njegovih agregatnih stanjih, in
božjimi skrivnostmi, na drugi noče dojeti, da je še
vedno brat opičji. Zaveda se, da je govor samo človek in
ne neha dvomiti v svoje nadzemeljske dividende, »(...)
rojen (...) v Parizu v družini iz visoke buržoazije.«1
Nenehno pa pozablja, da je človek še naprej ostal svinja
in z govorom pravzaprav presegel ostale živali v svoji
živalskosti ter govoreči zmešnjavi svojih nagonov.
Toda kaj je okultizem? »Okultizem«, je pisal Adorno,
» .. .je dopolnilo postvarelosti. Če se kaže živečim ob-
jektivna realnost bolj gluha kot kdajkoli prej, ji skušajo
s čaranjem izvabiti smisel.«12 Okultizem racionalno iz-
korišča reakcije racionalizirane družbe, v lopah, zdrav-
niških ordinacijah ali seminarjih jasnovodci vseh sto-
penj poosebljajo ponovno rojen animizem, zanikajo
alienacijo, katere sami so njen dokaz in produkt in si
izmišljajo surogate za neeksistentne izkušnje. Patetično
poskušajo škiliti skozi razpoke v lastnem zidu, in med-
tem ko ne odkrivajo ničesar od tistega, kar je zunaj, se
trudijo jasneje pojasniti pomen razkroja znotraj. Hip-
notična moč, ki se danes uveljavlja s stvarmi okulta, je
podobna totalitarnemu terorju.
Za čaranjem se skriva krčevita potreba, da se vse ra-
zbije kot stara klepsidra, da se vse stvari in pojmi
razmotajo kot navitje brez smisla v svojih lastnih mot-
nih in nejasnih slikah, ki so v svojem nadstvarnem
(imaginarno, simbolno, realno) najobičajnejša, rafini-
rana, iznakažena banalnost. Zato Lacan kultivira dvou-
mnosti, ne da bi si karkoli prizadeval, da jih razprši. Je
pisec dovršeno nejasen, brez svojega lastnega, original-
nega obraza; subjektivnost brez subjekta. Pa brez
strahu; dobro razumljen Lacan je slabo razumljen. Ob-
čudujmo torej le vajeti in vprego!
Lacanizem je nad vsem izinktualizirani in hiperindivi-
dualizirani solipsizem velemesta, ki je po svoji obliki
eklektičen in v pretvarjanju analitičnih podatkov v teo-
rijo nejasen in temačen. To je stanje, v katererp se
vsaka druga teorija kaže kot bedno misleč cucek; sama
sebi pa samoobožavajoči se in autofetišistični jaz. Dru-
časopis za kritiko znanosti/67/24
-	Ne razumem: kakšno zadnje število?
-	Pa zadnje, zgornje, največje.
-	Toda to je vendar brez smisla. Če je število števil
neskončno, kakšno zadnje število hočeš?
-	Kakšno zadnjo revolucijo pa hočeš ti? Zadnja, te ni!
Revolucije so neskončne. Zadnja, to je za otroke: otroci
se boje neskončnosti; nujno pa je, da otroci mirno
spijo...«13
Teorija označevalca ne rešuje, ampak utaplja. Njena
metoda je termitska. Nihilistična, razkrajajoča se brez
namena, da se izkaže praktično, je dalekovidna in se
ima za odkritje panaceje ali škapulir vsake ideologije.
Če se kulturni, družbeni ali politični pojavi, odnosi ali
prilike ne morejo razkrojiti v tej diskurzivni metodiki,
jih moramo takoj zavreči. Zavreči vse, kar je neprebav-
ljivo tej strogi in ostroumni inkvizitorski logiki.
Pomembna je tudi varianta vse glasnejše depolitizacije,
ki jo naglašeno reakcionarno predstavlja dematolog,
metafizik, idealist, shopenhauerovec, empiriokritik in
skeptik Jacques-Allain Miller. S svojim individualistič-
nim solipsizmom in obnavljanjem starih tez gospodarje-
vih se izogiblje temu, kar imenujemo brezpogojno ra-
zmišljanje in akcija. Po Lacanu - brezvercu, skeptiku in
anarhistu, analitik in psihoanaliza oz. njegov hibrid ne
more dejstvovati v aktivističnem smislu. Ona dejansko
tudi ni drugega kot pasiven jok nad, brez dvoma obup-
nimi razmerami. Analitik mora stati izven življenja in
nad njim: on je torej kot socialni pojav v krogih lacani-
stičnih analizmov preprosto odvečen. Psihoanaliza se
mora oddaljiti od stvari, ki stojijo na političnem in
socialnem družbenem redu. Tukaj je hladnokrvni vir-
tuoz stila kot mislec in gibalec novih idej in intelektual-
nih pogledov na svet popolnoma zatajil. Toda ne tudi
celotna označevalna praksa, ki še vedno ohranja smeš-
nost bibličnega patosa. V malomeščanski premaknjeno-
sti pojmov ima ta šepavi rebellion nagnjenje k precenje-
vanju svojega lastnega desno-naprednjaštva. Ta bizarni
kult lastne martiromanije, ki se cmeri nad svojo intelek-
tualno migreno in ogroženostjo, to naivno otroško sto-
kanje samo sebe imenuje himation vsega naprednega in
edina opozicijska zveličanost.
Njena funkcija pa dejansko nima nikakega resničnega
pomena; je kot presveti zakrament skrivnost in plava v
prostoru Kot pojav za sebe. Majava plomba v zobu, ki
odlaša bolečino ter brani umu okretnosti. Šank-latov-
ščina je prava danteovska kontemplacija nasproti tega
samovšečnega nerganja. Tudi označevalna praksa je
brez praktičnega smisla v okviru ostalih evangelističnih
teorij, po katerih za prakso veljajo ista pravila kot za
njeno starejše sorodstvo bogoslužje ali da pometa
cerkve, briše prah s starih in novih pobožnih knjig ali pa
da se umakne z dnevnega reda. Edina praksa je slikanje
in pozlačevanje ikon na temo t. i. socialnih vprašanj.
Vatrometna hvalnica Lacanu analitiku/analizantu. V
vseh svojih tekstih, ki niso narejeni, da jih bereš, am-
pak, so preprosto tu, razlistava pojem nezavednega kot
artičoko. Trga z nje liste predsodkov, laži in napačnih
predpostavk, iščoč pri tem globljih in skritej^ih smislov
življenjskih užitkov. Tako pravzaprav se Lacan sam
rešuje predsodkov, spon, zablod in izmaličenih slik
(kajti čigava analiza je to, če ne njegova lastna); »Prasci
imajo seveda na vse pripravljen odgovor. Lacan je jasno
slabo analiziran.«14 On izloča in razločuje, samorazstav-
Ija in razstaplja, a na dnu vsega ne najde osebno ničesar,
kar bi si sam sebi upal priznati »wahrhaft menschliche«,
kot je dejal Schiller, za njim pa prezirljivo odvrgel
Nietzsche z »allzumenschliche«. Tako daleč Lacan ne
pride nikoli. Kot da pozablja stoletno modrost, da je
merilo vseh človeških stvari človek sam. To kar se pri
njem imenuje psihoanaliza, »nauk, ki je kritičen in v
dobršni meri epistemološki«15, ni odkrivanje resnic, ni
zaznavanje dejstev, temveč zavijanje fraz v pisane me-
glene pomene.
Stvari so pri Lacanu opazovane iz perspektive Zarathu-
strinega Orla, abstraktne ptice, ki je Lacana, njegove
označevalne teorije in njegov način mišljenja, njegove
izbrancc, šolo hlapcev slednikov in njihovo gobezdanje
dvignila na tiste višine, ekstatične stopnje nietzchejan-
skega zanosa, ko se v živalskem strahu pred Ničem upre
minljivosti in najbolj krvavo in abotno zemeljsko biva-
nje dekorira kot ovalno bidermajersko sliko in ga pro-
glasi za užitek dostojen potrditve.
V zvezi s psihoanalizo se je (Lacan) vprašal, pri kakšnih
pogojih je možna. Takole: »psihoanaliza je možna če in
samo če je nezavedno struktuirano kot govorica . S to
svojo umsko predirljivostjo je ustvaril svojo najboljšo
frazo, ki jo njegov frazerski talent ni nikoli več presegel.
Govorica pa se je spremenila v mrtvo stvar, ki se je
oddvojila od vsakega organskega pomena; da bi bil
triumf še večji, Miller iz ust zgodovine gladiatrosko
izdere jezik, ki brblja potem le še zaprt v monadah.
Brblja o neizrečenem. V zaklinjanju svoje znanstveno-
sti priziva vse od Plotina do strokovnjakov za ustno
votlino... potrebuje »jezik, ki bi zaprl usta nevedne-
žem«,1* ki pa se boji ravno toliko, kot bi ga potreboval
sam. Potreboval, ker lakanovski diskurz potrebuje po-
nižno in spoštljivo uho. Učinek hipnoze je po mojstro-
vem koitičnem prilepljenju na Nič očitno pod vpraša-
jem! »Kajti, kdor A-lahkana in njegovega poslanika ne
posluša, ta je gotovo zašel s prave poti.« Potreboval,
da bi ne pridrlo na dan spoznanje - Lacanova neve-
dnost; kajti če pripoveduje same oslarije, če je nor,
potem je vse izgubljeno... šola, gospostvo... Toda, kaj
tovariš Lacan zapoveduje, da bi naj bil govor. Tega
kisika, ki bi nam pomagal iz zadušljivosti njegovih
tekstov, ne dobimo. Moramo pač pocrkati, čeprav
»Freud postavlja psihoanalizo v stičišče, srčiko humani-
stičnih ved.«20 Lacanova teorija je point-blank v srčno
stran filantropije.«(...) zahtevajo popolno odrekanje
osebnosti in iščejo v tem največje zadovoljstvo! Samo,
da človek ne bi bil tisto, kar je, da je kar najmanj
podoben samemu sebi in to imenujejo največji napre-
dek.«21
»Govorica, govor deluje, odnos govor...« Toda, kaj je
vse to? Lacan vam tega ne bo povedal; če že hoče biti
materialist bi govor lahko vsaj postavil na trdne nog.
konkretnega. Govor kot sluzasto trepetanje glasilk (za
lepo drsenje nezavednega), toplo premikanje jezika,
sikanje golše in grla kot živalim in gluhonemi naravi
nerazumljivo prasketanje, mljackanje in žvečenje so-
glasnikov in samoglasnikov, kot naporno jecljanje, ki je
napravilo človeka za človeka. Sluzasta pojava glasu v
naših ustih zbuja v možganih slike. Besede postanejo
budnice misli. Ko je spregovoril, se je ločil od ostalih
četveronožcev in odšel za skrivnostjo svojega glasu.
Besede so torej postale vodič, zamenjava za simbole,
vtise in pojme. Same za sebe ne morejo obstajati in
kjerkoli so začele svojo lastno pot (pri Lacanu), samo-
stalno gibanje po logiki svoje lastne ritmične teže je za
človeka nastalo fatalno oddvajanje od resničnosti in
začel se je kabalizem, artizem, teologija... Ločene od
svojega prvotnega vtisa, ki jih je rodil, delujejo v prene-
senem smislu kot životvorna sila za sebe, se paralelno
oddvajajo od stvarnega namena, ki je bil človeku poma-
galo pri orientaciji v kaosu. Spremeni se v avtonomno
silo ali pojem za sebe, postane božje znamenje in se iz
človeške služabnice spremeni v skrivnost na žrtveniku, v
nadzemeljski simbol, lacanovski označevalec.
Označevalec dejansko potrjuje, tako kot je treba,
najbolj globoko, v plitvi mlakuži resnice žlabudrajočo,
Lacanovo tezo o jeziku: ni besede, ki bi je ne mogel
pripraviti, da označuje karkoli. Opredljen je s korist-
nostjo, ki je velika. Lacanovščina dopušča, da mislimo,
da ima zlogovnik ali črkovna igra zaradi svoje lastne
vrline nekaj rentgenskega in kult označevalca dopušča,
da se pomešata enigma in pridobitev razuma. Iluzija je
popolna, kajti kot profit resnice postavljajo užitek, ki
sledi iz hranilnika psihičnega napora, ki je nujen za
kakršno koli resnično delo. Mar naj predpostavljamo,
da je resnica tukaj čakala na preži in da besedna igra
predhodi v nasprotni smeri prvobitne ureditve? Če je
tako, potem je lacanizem oče izvornega, resničnega
označevalca.
»Iz totalnega diskurza vesolja, ki je nemara neizmerljiv
rezervovar vsega, kar je mogoče povedati," si bomo
ogledali planet Označevalec. Zanemarili bomo satelite,
-na katerih je prikovan subjekt in mu orel Jacques
pregleduje jetra, medtem ko kroži po strukturi označe-
valca. Preden vas seznanimo z modno muho v herme-
linu in damastu nekaj definicij tega ontološko, nadze-
meljsko spoznavnega, zagrobnega in prekogrobnega
dogajanja, sfingine nerešljive astralne uganke:
Označevalec je materija trnascedentirana v govorici.
Označevalec je gospodarjev bič Drugega.
Struktura označevalca ne sme izriniti tega, kar predstav-
lja označevalno strukturo.
Označevalec je mankobiti označenca.
Označevalec je vzrok užitka, vendar je tisto, kar zau-
stavlja užitek.
Označevalec je tisto, iz česar se subjekt vzpostavi v
svojem ponovnem razcepljenju.
Označevalec je tisto, kar povzroča, da to vse ne gre.
Vam prepuščamo, da izberete sami, kaj je lacanovski
hokus-pokus in naša v trenutku slabosti proizvedena
abrakadabra.
Sicer pa je simpatična stvar ta označevalec. Namesto da
bi se trudil in si belil glavo, da napišem teh par vrstic, bi
mi po logiki označevalca zadostovalo, da udarim eno za
drugo na tipke pisalnega stroja in јф takšne pošljem k
stavcu. Ali si predstavljate, da bi Dostojevski položil v
usta Razkolniku, če bi pisalni stroj že obstajal: »ferz-
woqš cvbn opkh!« (govor je pač struktuiran kot nezave-
dno, ne pozabimo tega!). »Označevalec je nekaj (?kaj?)
nepsihičnega, psihoanaliza ni psihologija.«21 Kako paje
potem lahko označevalec ključ v psihoanalizi, ali tisti
začetek psiho pomeni drugi označevalec, ki avtorizira
lacanovsko teorijo, ki sama ni nič več kot veriga rožlja-
joče ničnosti, na katero se slučajno obeša navček smisla.
Ali verjamete v nezavedno? Danes pogosto vprašanje:
vprašanje je pravilno postavljeno, s tem da je čudno, da
pozitivni odgovor po navadi velja za dokaz znanstve-
nega duha. Vendar verniku nič ne preprečuje, da si
boga predstavlja, kakor hoče, v mejah različnih pravo-
vernosti. »Lacanovski namen pa nikakor ni bil, da bi
psihoanalizo ponovno iznašel: prav narobe, svoje uče-
nje je začel v znamenju vrnitve k Freudu«.24 Toda ne
vrnitve k njegovi teoriji; najbolj manifesten cilj Laca-
nove strategije je, da prevzame Freudovo mesto, po-
skuša si celo pripisati mesto nezavednega. Začrta mu
meje, na kar je sila ponosen. »Nezavedno torej ni od
Freuda, to že moramo povedati, je od Lacana.«25 Mi-
mogrede dodajamo, da je tudi Lacanu treba pripisati, in
ne kot se nasploh misli, Prešernov sloveči stavek: »Kdo
zna noč temno razjasnit, ki tare duha!« Freud je med
manifestacije nezavednega uvrstil sanje, lapsuze in dov-
tipe. Lacan ima raje matični list, vojaško knjižico in
šolsko spričevalo kot čist primer diskurza Drugega, kajti
subjekt, ki naredi lapsus, le govori. V perspektivi, ki je
tukaj, ne smemo izpustiti izpred oči, je najbolj kritičen
simptom, kajti odtujitev subjekta v označevalec tu do-
seže paralelizem s številko zuravstvene izkaznice. Vrsta
vozla ali kaliber krogle kot corpus delicti samomora je
ravno tako mogoče imeti za zanesljiv vodič v psihoana-
lizi.
V Lacanovi osebi je Freud vstal od mrtvih: prišel je
izpolnit obljubo učitelja, čigar nauk je ostal nerazum-
ljen - mrtva črka ali izgubljeno pismo. »Mislim, da je
Freud želel, da bi bilo tako vse do dne, ko bodo njegovi
pojmi... mogli končno biti spoznani v svojem fleksibil-
nem redu.«2 Lacan je označenec označevalca Freuda,
kar pomeni, da je ves sistem na tem, da se zlomi v nič, če
je Lacan sam zgolj označevalec.
Vsekakor velja, da psihoanaliza sama na sebi ni niti
religija, niti skup neumnosti, da je Freud res odkril neko
polje resnice, četudi bi moral ostati njegov edini posest-
nik Postavljamo vprašanje, »spuščamo ga v vaše neza-
vedno, da bi vi sami zvedeli, kaj je v njem«. Ali lahko
nekega dne obenem pozabimo in potrjujemo Freuda, s
tem da njegovemu delu damo avtentično nasledstvo? V
tem pogledu je pokop lacanovske sleparije verjetno
, predpogoj. Sam po sebi ni ta predpogoj nič nemogo-
čega, kajti kot je pokazal Freud, pri ljudeh sama resnica
ni prepovedana.
Literatura
' A. France, Savremena Istorija II. Prosveta - Beograd
1948,96.
: A. Camus, Tujec/Kuga, CZ - Ljubljana 1965, 186.
'T. W. Adorno, Žargon pravšnjosti, CZ - Ljubljana 1972, 39.
4	M. Krleža. Eseji I, Oslobođenje - Sarajevo 1979, 21.
5	S. Žižek, Zgodovina in nezavedno, CZ - Ljubljana 1982, 30.
*Lukian, Satire, DZS Ljubljana 1946, 26.
A. Solženicin, Zadnji krog, MK - Ljubljana 1970, 168.
8	Gospostvo, vzgoja, analiza, Analecta 1983, 18.
9	Ibid, str. 16.
10	Glej Psihoanaliza in kultura S. Freud. Množična psiholigija
in analiza jaza, DZS - Ljubljana 1981, 5-75.
''Problemi 4-5, 1983, 43.
12	T. W. Adorno, Minima Moralia, NLB - London, 238.
13	E. Zamjatin, Mi, CZ - Ljubljana 1975, 172.
l4Gospostvo, vzgoja, analiza: Analecta 1983, 115.
15	Ibid 10.
16	Ibid. poglavje Nauki predstavitve bolnikov.
17	Ibid. 8.
18	Ibid. 119.
19	Koran, Sura XXXIII/36.
Problemi 4-5, 1983, 48.
Dostojevski, Zločin in kazen, DZS Ljubljana, 1979, 225.
Gospostvo, analiza, vzgoja, Analecta 1983, 220.
:3S. žižek, Hegel in označevalec, Analecta 1980, 269.
24 Gospostvo, vzgoja, analiza, Analecta 1983, 8.
:5Escrits »La Psychanalyse et son enseignement«.
26 Ibid.
V Mariboru, 1984-02-21
uredništvu
ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI
Spoštovani,
prejel sem številko 66/1984 in v njej našel na pjvem
mestu prevod uvoda v obsežno študija Christofa 'ŠU-
BIKA, ki je v tem prevodu naslovljen »Bertolt Brecht -
filozof novega tipa«.
Sodim, da je številka smotrno zasnovana - na začetku in
koncu članki, ki povezujejo estetiko in politiko, vmes pa
predvsem članki s področja kritike politične ekonomije.
Zal pa se je v objavo prevoda Šubika prikradla napaka,
ki onemogoča razumevanje uvodne Nietzschejeve misli:
v vrstici
kot »filozofi«? Morda »filozofi«? Prijatelji norosti, pri -
mora stati
kot »filozofi«? Morda »filAzofi«? Prijatelji norosti,
pri-
Ta -A- je bil še posebej označen na robu, brez njega pa
ni razumljivo nadaljevanje misli.
Ker zaradi ponovitve teksta 7. in 8. teze ni izpadel teks
kakšne druge teze, te napake ni potrebno popravljati.
Tovariški pozdrav!
Igor KRAMBERGER, dipl. komp.
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Sloveniie Maribor in Ljubljana
Časopis sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4, YU-61000 Ljubljana, uradne ure (torek,
sreda in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-47303, UK ZSMS,
Predsedstvo, Kersnikova 4 (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto ir
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.