13
Šmešnice pa vraže.
Kako je bilo to, da so pred godljo jedli, preden so prase zaklali?
Reven gostač je prase zredil. Da bi pa klavcu ne bilo treba kaj dati, je sklenil, da ga bode sam zaklal. Al naš mozek tega ni znal; menil je namreč, da je dosti, mu le nož v vrat potisniti. Al prase ni hotlo poginiti, in je cvililo, da je cela vas slišala. So ga torej pustili, godljo skuhali, pojedli, in potem še le gostač po klavca gre, ki je kla-verno prase v kotu svinjaka najdel in ga zaklal. — Kakor temu revežu se tudi drugim klavcom godi, da noža ne znajo v serce pahniti, ampak jim za pleče uide. Tako so verjetno pravili od vražnega moža, da je tekel po žebel iz mertvaške truge, ker prešič ni hotel ali ni mogel poginiti, in mu ga je v možgane zabil. — Od nekega druzega pripovedujejo, da je presic na smodišu rekel: „buh, buh" , in mu je skoraj iz smodiša všel, in več tacega po svoji nevednosti narede taki terpinčniki uboge živali in potem pravijo: „ta je memo sel in mi je naredil, da ga nisem mogel caklati", in se lepe delajo, česar je le njih nevednost kriva.
Ravno  taka je pri apnencah.    Apnenčarji,   ki  tega
dela ne razumejo, se s tem lepe delajo, da je kdo kaj v apnenco zagnal in iako ogenj utopil ali pa iz peči zgnal. Pa vse to je slepotija in prazna vera. Vsako delo ima svoja vžanco, da se prav stori; kdor pa te vžance ali dela ne zastopi, pa je ne skuha. Pred nekaj leti smo jo tukaj žgali, pa je nismo skuhali. Zakaj ne? zato, ker je nje obok predebel bil, da ga ogenj ni mogel prežgati. Se toraj posname iz dozdaj rečenega ta nauk: Ako ne znaš praseta klati, prepusti to delo kakemu umnemu klavcu, in ne terpinči svoje uboge živali. Ako ne znaš apnence žgati, to je, ako ne znaš visokosti peči in oboka k visokosti apne'nce primeriti; ako ne veš, kje bi pri tleh duške naredil, pusti to reč, ne delaj si sramote in ne vganjaj vražne slepotijc za pomoto priprostih ljudi.
S Smartna na Tuhinjskem 3. prosenca.             L. D.