Štev. 12.                    V Ljubljani, l.grudna 1914.                     Leto XV.
**¦—                                                                                                                                                                                                                                                                                                                   ¦**
Iz pesmi Janka Lebana.
Izginola sreča.
Mimo mene sama Sreča              Roke proti njej prostrl sem.
je vozila se enkrat,                        zaslepel zaprl oči;
krasna, v biserih blesteča,             ko čez hip jih spet odprl sem,
bil bi jo pridržal rad. . .                  blizu več je bilo ni.
Voz drvil je z njo v daljavi, jaz pa točil sem solz6 kot otrok, ki ga ostavi Ijube matere srce. . .
OZD
Mrtvaški zvon.
Čuj, zvon mrtvaški se glasi,           Pa pride tudi zame čas,
sto milih čuvstev nam budi,          ko zemljo bom ostavil jaz,
nekdo na veke je zaspal,              v daljavo bo oznanjal zvon :
slovo na veke svetu dal.                 ,,Trpin je rešen zemskih spon !"
Nad zvezde duh se moj bo vzpel, v dolino solz kličoč vesel : ,,Končan je boj prebridkih dni, svobode solnce mi žari!. . ."
DZD