Dolenjec:  Deklici.
427
»Premalo, premalo!« zagrohoče se ranocelnik, »zakaj če bi bil preveč — saj veš: in vino veritas — tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč — deklet!«
Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uh<5, da jo je slišal sam6 ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti.
»Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!« sili poredni Valentin, »jaz ji bodem še posebe pisal.«
»Dobro, dobro!« razveseli se Vrbanoj.
Pavel je storil, kakor da je preslišal  zadnji opazki.
»Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja 1 Kaj ne, gospod poštar ?« vzklikne na glas,
»Vrag ga vzemi!« zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta:  »In vas ž njim!«
(Dalje prihodnjič.)
Deklici.
J*\dor vidi  te,  deklica,  vsdkdo  te hvali           Kot v jadernem viru hitevajo vali, In  v svoje  pogovore vpleta.                          Potapljajo v prešlost  se leta.
Žar tvojih  pogledov mladeniče pali,             Pomlddi  cvetica se rdi na obali, Ljubezen jim v srcih zane"ta.                         Pozimi je s snegom odeta.
A nate pogled moj  globoko  me žali,          Kar lepega  v solnčnem se viru zrcali, Ker znane so zanjke mi svčta.                     Za plen si begočnost  obeta
Opasna lepota !                                                Minljiva lepota !
Da tudi obrazi usihajo zali,
Ne mislite, cvetna dekleta. Ko starosti so se vam dnevi prikrali,
Zakličete toge prevzeta: Cvetovi obraza nam niso ostali,
Ostala so srca brez cveta.
Pogubna lepota !
Dolenjec.