ZGODOVINA ZA VSE 87 gi in neortodoksni Kliini svečeniki, ki lahko v navezi sproducirajo tudi dela, ki nas kljub temu, da govore o spalnicah in spanju, ne morejo zazi- bati v sen. Aleksander Žižek O POŠTENIH PEKIH, GOLJUFIVIH MESARJIH IN ŠE ČEM Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta. Drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepi- tve centralne deželnoknežje oblasti, Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje, Študije 4, Celje 2000, 207 strani. Kot pove že naslov, je predmet avtorjeve raz- prave obrtništvo, barva platnic (modra) pa daje slutiti, za rokodelce katerega mesta gre. Delo so- di v niz sodobnih historiografskih prispevkov, ki se pri raziskovanju preteklosti zavedajo, da zgo- dovina niso zgolj "epohalni" dogodki, ampak namenjajo vedno več pozornosti tudi zgodovini vsakdanjega življenja. Avtor se zaveda, da so ra- ziskovalci sicer morali najprej določiti glavne smeri družbenega (gospodarskega, političnega, upravnega) razvoja, sedaj pa je prišel čas tudi za mikrozgodovinske raziskave. Gre za raziskave, omejene na manjše prostorske enote, pri čemer se celjske cehovske bratovščine izkažejo kot na- lašč v ta namen. Uvodna poglavja prinašajo krajši oris nastan- ka in razvoja cehov na Štajerskem, vse do ob- dobja, ko začne v njihove svoboščine posegati država. Čeprav cehi v tem času v okvirih evrop- ske zgodovine delujejo že nekoliko anahroni- stično, avtor ugotavlja, da je bila zgodovina ce- hov "še vse obravnavano obdobje v celjskem primeru tudi zgodovina mesta". Že od svojega nastanka so bili cehi strokovna združenja, ki so imela močan vpliv na različnih področjih. Poleg gospodarske in politične so imela tudi versko in karitativno funkcijo, ponekod pa so jim pripa- dale celo določene kompetence nižjega sods- tva. Postopoma začno njihove pristojnosti ožiti mestni sveti in nazadnje deželnoknežji državni aparat. Državo so namreč nove potrebe vedno bolj silile, da je posegala v gospodarstvo, kar se je odražalo predvsem v številnih novih obrtnih redih. Stari obliki ceha dokončno odklenka z obrtnim redom iz leta 1859, ko se korenito spre- meni dotedanji položaj ceha. Nastanejo t.i. "mo- derna obrtniška združenja", ki sicer še ohranijo socialno noto, v prvi vrsti pa postanejo strokov- no-povezovalne interesne združbe. V cehih so seveda že od začetkov veljala dolo- čena pravila, pot do mojstrstva in samostojne obrti pa se je vedno začela na najnižjem klinu, čemur je v obrtništvu ustrezal položaj vajenca. Pravila za sprejem in odpuščanje vajencev so bi- la sprva precej nedorečena, zato so jih skušali popraviti z novimi obrtnimi redi, ki so precej na- tančno določali potek, izobraževalnega procesa. V njih je bilo denimo definirano vse od svečane- ga sprejema, štirinajstdnevnega poskusnega de- la, do jamstva dveh spoštovanih meščanov, ki sta zagotavljala, da učenec mojstru ne bo pobegnil pred iztekom učne dobe. Vajeništvo je namreč močno poseglo tudi v mojstrovo zasebno življe- nje. Svojemu varovancu je bil namreč dolžan nu- diti streho nad glavo in prehrano. Učna doba naj bi sicer oblikovala celotno mla- deničevo osebnost, tako da so zanj z začetkom 19- stoletja vpeljali tudi nedeljsko ponavljalno šolo in izpit iz katekizma. Uk je vajenec običaj- no zaključil po treh letih z vpisom v vajeniško knjigo, čemur je sledila izstavitev vajeniškega pi- sma in obvezna pogostitev članov ceha. Podrob- nosti so se od ceha do ceha razlikovale, spremi- njale pa so se z novimi obrtnimi redi. Naslednja stopnja izobraževanja je bilo po- močništvo. Pomočniki so predstavljali glavnino usposobljene delovne sile, avtor pa je njihov po- ložaj zelo umestno primerjal s položajem novo- dobne studentarije. Pomočniki so bili namreč med posamezniki, ki so se lahko svobodno poti- kali po svetu in si na ta način širili obzorja. Obi- čajno je bilo namreč obvezno, da si na svoji poti do mojstrstva pomočnik nabere čimveč izku- šenj v različnih krajih. Cehi so bili potujočim po- močnikom dolžni zagotoviti tako delo kot stre- ho nad glavo. Svoj status so pomočniki dokazo- vali z ustaljeno pogovorno formulo in pozdra- vom, kasneje pa je bil z obrtnim redom določen poseben obrazec, kamor so vpisovali svoja pri- poročila in zaznamke cehi, pri katerih je pomoč- nik pred tem delal. Kar zadeva obvezno potova- nje, so določeno izjemo predstavljali sinovi moj- strov, za katere je namesto običajnega potovanja zadoščala zgolj nekakšna "priglasitev" očetovih stanovskih kolegov. Ko je pomočnik uspešno prestal omenjene obveznosti, ga je običajno čakalo še kakšno leto VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE "stažiranja", nato pa je lahko končno opravljal moj- strsko skušnjo. Kot pri pomočništvu, so tudi tukaj na uspešno poklicno pot lahko precej vplivale do- bre sorodstvene vezi. Sploh je bila običajna t.i. "di- nastična pot", kjer je sina do mojstrstva pripeljal kar njegov oče, ali pa je zanj (sploh, ko se je sin usmerjal v kakšno drugo obrt) poskrbel kakšen drug sorodnik. Do obrtne pravice je bilo moč priti tudi s poroko ali z nakupom obrtne pravice. Obrtni redi so poleg dolžnosti in pravic dolo- čali tudi sankcije za njihovo neupoštevanje. Kaz- ni so bile najpogosteje denarne, njihovi členi pa so ščitili tako mojstre kot vajence in pomočnike. Pomočnike je za hujše prekrške (npr. nepokor- nost) lahko doletela tudi zaporna ali celo smrtna kazen. Sicer pa je bil v primeru težjih kršitev predviden začasen suspenz ali celo trajen od- vzem obrtne pravice. Prvi izmed celjskih cehov, ki ga avtor obravna- va, je pekovski. Gre za ceh, ki ga sicer še v začet- ku 18. stoletja ni krasila kdove kakšna složnost njegovih članov. Navkljub dejstvu, da so pekom ravno v tem času močno hodile v zelje številne "stare babnice, gostači in kmetje, ki se te obrti niso nikoli učili", ni ceh zaradi številnih sila raz- ličnih interesov dolgo časa ukrenil nič. Na papir- ju je obstajalo sicer več medsebojnih dogovo- rov, ki naj bi ščitili peke pred nelojalno konku- renco, vendar se je po mestu še naprej veselo prodajal kruh raznih šušmarjev. Resnici na ljubo tudi peki niso bili čisto brez grehov. Avtor na- mreč ugotavlja, da se je pekom vedno znova "dogajalo", da je bil njihov kruh lažji od predpi- sanega, stalnica pa je bilo tudi njihovo tarnanje nad prenizkimi cenami. Stvar je včasih prišla ce- lo tako daleč, da je nekatere goljufive peke dole- tela "čast" vožnje po drči, druge pa naj bi disci- plinirala "majhna železna hišca, v kojo so zape- ralipeke, ki sopre majhne hlebe pekli." Posebno poglavje predstavi tudi nekaj najpo- membnejših določil, ki so regulirala delovanje celjskega pekovskega ceha. Z določili so trkala predvsem na njihovo krščansko vest, saj so zelo poudarjala karitativne dolžnosti ceha, obsežen pa je tudi del, ki obravnava moralo članov ceha. Pomembne so bile tudi finance, sploh od konca 18. stoletja naprej, ko so se za poslovanje cehov vse bolj začele zanimati tudi mestne in državne oblasti. Poglavje o mesarjih se za čas 18. stoletja nasla- nja predvsem na dve potrditvi cehovskih pravil, ki ju hrani Zgodovinski arhiv Celje. Kot je običaj- no, so v njem urejena vprašanja s področja ver- skih in socialnih zadev ter moralna vprašanja, ki zadevajo mesarje. Kar zadeva finance, je zanimi- vo, da je imel ceh ločeni pomočniško in skupno blagajno, pri čemer avtor sklepa, da je bila prva namenjena izključno kritju stroškov potujočih in obolelih pomočnikov. Ohranjene so tudi ce- hovske knjige, vendar med njimi žal ni nobene pomočniške. Na osnovi razpoložljivih virov je avtor sestavil tudi sezname vseh nosilcev obrtne pravice, in navedel lokacije nekaterih mesnic. Poglavje precej popestrijo drobci iz vsakdana mesarjev. Podobno kot peki so se tudi mesarji pogosto pritoževali nad prenizkimi cenami, na drugi strani pa so kupci pogosto tarnali zaradi slabe kakovosti in "zmot" pri tehtanju. Naveden je denimo primer naključnega preverjanja teht- nic, ki sta ga izvedla celjska četrtna mojstra. Ugo- tovila sta, da so bile tehtnice "popravljene" od 3,5 do 28 dag, seveda v škodo kupca. V Celju je obstajal tudi barvarski ceh, katerega delovanje osvetljuje prepis barvarskih svoboš- čin. Še pomembnejši dokument je knjiga četrt- ne skladnice barvarjev. Cehovska pravila so pre- cej podobna pravilom drugih cehov. Natančna so pri verskih dolžnostih članov ceha, precej pa so nastrojena proti šušmarstvu. V nasprotju z ve- čino cehovskih pravil razsvetljenega absolutiz- ma, je barvarski še vedno vseboval določene di- skriminatorne člene. Prepovedoval je namreč je- manje nezakonskih otrok v vajeniški uk. Druga- če pa avtor ugotavlja, da je glede na zabeležke v knjigi, ceh, kar zadeva disciplino, spadal med zglednejše, saj je v cehovsko knjigo zapisan en samcat prekršek zoper poklicno moralo. Poglavju o barvarjih sledita dve krajši poglavji o tkalcih in klobučarjih. Tkalski ceh je bil med najšibkejšimi, saj je večina okoliških kmetov svoje potrebe zadovoljevala z lastnim platnom, večina meščanov pa je tkanine za svoje potrebe dobivala iz tujine. Tkalska obrt je bila eno prvih področij, ki jih je država liberalizirala. Kmete je celo spodbujala k lastni preji lanu, volne in bom- baža. Cehovska pravila so tako, denimo, že v 18. stoletju določala, da je šušmarjem treba omogo- čiti legalizacijo njihove dejavnosti. Precej skopi so tudi podatki o klobučarjih. To je bila tudi sicer obrt majhnih razsežnosti. Ohra- njena so njihova cehovska pravila, kjer je poseb- nost predvsem določilo o prepovedi kockanja. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 89 To naj bi namreč "slabilo enotnost ceha in pov- zročalo pretepe". Postopki napredovanja po hie- rarhični lestvici v tej obrti so bili podobni tistim drugih cehov, le da so pri pomočnikih, ki so že- leli napredovati v mojstrski naziv, precej favori- zirali t.i. dinastični način, saj so bili sinovi moj- strov oproščeni enoletnega poskusnega dela. Naslednje poglavje je nekaj obsežnejše, ob- ravnava pa usnjarstvo, "eno nar imenitniših obertnijstev našiga cesarstva", kot so zapisale Bleiweisove Novice sredi 19. stoletja. Kljub po- menu in precejšnji številčnosti usnjarjev in ir- harjev pa so viri o njihovem delovanju precej skopi. Predvsem o evidentiranju članstva in de- lovanju ceha je pravih zgodovinskih virov malo, zato se je avtor moral opreti na razne kronike in splošnejše "zgodovine". Malo podrobneje so predstavljena cehovska pravila, zanimiva pa so predvsem v delu, ki članom ceha prepoveduje ubijanje ali slabo ravnanje s psi, mačkami in "po- dobno živino". Ohranjena je sicer samo ena ce- hovska knjiga, vendar je ravno v njej avtor našel zanimiv primer pogovornih obrazcev, s kateri- mi so preverjali usnjarske pomočnike ob nasto- pu dela. Le-ti so pred uvedbo učnih pisem in po- dobnih dokazil svoje sposobnosti dokazovali predvsem s svojim jezikom. V mestu so obstajale tudi nekatere sorodne obrti, kot jermenarstvo, rokavičarstvo, sedlars- tvo in krznarstvo. Z usnjem je seveda povezano tudi čevljarstvo, vendar avtor ugotavlja, da se je za tem, sicer številčnim cehom, na žalost izgubi- la vsaka pisna sled. Sledijo poglavja o cehih, v katerih je bilo zdru- ženih več različnih obrti. Gre večinoma za so- rodne obrti, ki so bile zastopane ponekod z eno samo delavnico, tako, da so bile povezave pod isto streho povsem običajne. Tak primer so raz- lične kovaške panoge (podkovski kovači, žeb- ljarji, nožarji...) in kolarji. Zanimiva posebnost njihovih cehovskih pravil je v tem, da so dosega- nje pomočništva sinovom mojstrov omogočali že "v zibki", ceh pa se je tudi zavezal, da bo sina izučil tudi v primeru, da njegov oče prej umre. Podobno kot v kovaškem, so bili v enem cehu združeni tudi mizarji, ključavničarji, ostrogarji, ve- leurarji in puškarji. Ceh je obsegal zelo veliko ob- močje, sploh, ko so mu priključili še nekatere obrt- nike Slovenj Gradca in Brežic. Ne glede na velik teritorialni obseg pa so viri za ta ceh dokaj skopi. Obrt, ki je bila kar številčno zastopana, je bilo tudi lončarstvo. Njihova prva cehovska pravila so bila potrjena že v začetku 17. stoletja, avtor pa je izbral nekaj zanimivih določil. Tako so ome- njena določila močno preganjala igranje za de- nar, nekaj posebnega pa je člen, ki zadeva pijan- čevanje. Določal je namreč, da je moral član ce- ha plačati kazen, če se ga je tako napil, da je mo- ral "popito vino spet nespodobno izbruhati"'. Predstavitev podobe o celjskih obrteh zao- krožuje gradbeniški ceh, v katerega so bili zdru- ženi zidarji, tesarji in kamnoseki. Med njihovimi cehovskimi pravili predstavljajo svojevrstno po- sebnost določila, ki so veljala za cehovske se- stanke. Tako je moral, denimo, najmlajši prisotni mojster pred pričetkom sestanka poskrbeti, da so člani 'badali svoje orožje (bodala, nože, kla- diva(!) in meče)". Druga pravila so precej po- dobna tistim drugih cehov, poglavju pa je avtor dodal nekaj epizod o težavah, ki so jih imeli meščani s predstavniki gradbenih obrti. S poglavjem o gradbeništvu je podoba obrt- ništva v Celju v času med 17. in 19. stoletjem ne- kako zaokrožena. Pričujoči zapis prinaša sicer le kratek vsebinski pregled tega minuciozno napi- sanega dela, velja pa omeniti tudi njegovo do- bro zunanjo podobo. Hvalevredno se zdi dejs- tvo, da študija skorajda v celoti temelji na zgodo- vinskih virih, v katerih je ogromno različnih, do sedaj še neobdelanih podatkov (letne bilance, gibanje cen, zaposlovanje...). Avtor je večino teh podatkov v svoji študiji zajel in jih tudi pregled- no predstavil v obliki grafov, razpredelnic in dia- gramov, s čimer delo dodatno pridobi na teži. Knjigi so dodani tudi nekateri gradbeni načrti celjskih obrtnih delavnic, tako da lahko rečemo, da je slika o razmerah v celjskem obrtništvu sko- rajda popolna. Simon Zupan VSE ZA ZGODOVINO