brindizijske amfore in Dressel 6B, med posodje za garam pa prištevajo oblike Dressel 7-11, medtem ko so za suho sadje služile Dressel 21-22. Z neznano vsebino pa so na tržišče priha- jale amfore z lijakastim vratom. Pri vsakem tipu je predstavljeno najprej stanje raziskav, temeljna in najnovejša literatura in kritična obravnava odprtih problemov in nekaterih rešitev. Tako naprimer smiselnost in upravičenost razdelitve Dressel 1, na variante A. B in C. Posebej dragocen je kratek kritični pregled amfore imeno- vane Lamboglia 2 z navedbo najnovejše literature. Za vinske amfore Dressel 2-4 velja, da so nastale pod močnim grškim vplivom in so na istem področju, včasih celo v istih delavnicah nadomestile starejšo obliko Dressel 1, po sredi 1. st. pr. n. š. Velika množina tega posodja daje misliti na prevažanje grškega vina v dolijih, ter njihovo poznejše pretakanje v amfore v italskih pristaniščih. Njihova glavna izvorna področja so južni Lacij in Kampanija, pa tudi Puglia. Kot možni proizvodni center navajajo tudi Istro, vendar ne upoštevajo nedavnih petrografskih ugotovitev, ki jih objavlja T. Bezeczky v knjigi Roman Amphorae from the Amber Rout in Western Pannonia, 1987. Pregledna je predstavitev raziskovanj oblike amfor Dressel 6A, komaj zadostna za pozno rodoške. Pomemben prispevek sta poglavji o brindizijskih, ki so bile embalaža za olje iz Apulije, v resnici pa so jih izdelovali v mnogih centrih vzdolž vse južno jadranske obale od konca 2. do konca 1. st. pr. n. š. Po M. B. Carre je povzeta trditev, da je za amforo Dressel 6B še najbolj dokazana istrska provenienca in njena najbolj znana vsebina je olje. Posoda oblike Dressel 6B se pojavlja od srede 1. st. pr. n. š. dalje, izdelovali pa so jo tudi v mnogih sevemojad- ranskih delavnicah in uporabljali za tovorjenje in hranjenje raznovrstnih izdelkov. Temu posodju so posvečali veliko pozornosti zaradi epigrafskih podatkov, med njimi posebej žigom Lajkanija Basa in njegovim delavnicam v Fažani in Loronju, ki so po smrti lastnika prešle v imperialno last. Zadnje amfore te oblike se pojavljajo pod Hadrijanom. Običajne amfore za garam so Dressel 7-11, ki jih konec I. st. n. š. nadomestijo oblike Beltran I1B in Dressel 38-39. Med zaželenimi prehrambenimi izdelki je bilo tudi suho in v med vloženo sadje; marelice, fige, slive itd. Na trg so ga privažali v amforah Dressel 21-22, izdelki lončarskih delavnic Lacija in Kampanije, znani pa so tudi njihovi španski posnetki. Preplavljale so tržišče v I. st. n. š., sodeč po stratigraliji izkopanin v Ostii, njihova proizvodnja pa usahne v prvih desetletjih 2. st. Pomemben in izčrpen je prispevek o amforah z lijakastim ust- jem (v literaturi tudi znan pod imenom tip Portorecanati), ki oblikovno izhaja iz amlore Dressel 6B in so jo izdelovale številne delavnice v Cisalpini, zagotovo pa so povezane tudi z istrskimi centri. Najbrž smemo domnevati tako kol za obliko 6B večnamenskost, pogosto pa najdbe dokazujejo, da so služile za shranjevanje olja. Med embalažnim posodjem I. st. n. š. se pojavljajo tudi oblike amfor Dressel 25, ki so manj raziskane, vendar se na pod- lagi epigrafskih podatkov domneva egejski izvor. Čemu so bile namenjene, žal ni pojasnjeno. Poglavje je opremljeno z jedrnato navedeno literaturo, pose- bej dragocen je vpogled v številne najnovejše objave amforične- ga gradiva v Italiji. Sledijo po poglavjih predstavljeni depoziti; S. Cipriano objavlja depozit iz Piazza de Gaspcri, P. Pastore gradivo iz različnih najdišč, ki ga hrani Soprintendenza Archeologica per il Veneto, S. Cipriano in S. Mazzoechin sta obdelali gradivo rečne- ga pristanišča. Predstavitve gradiva so enotno zasnovane, poleg običajnih arheoloških izkopavalnih in najdiščnih podatkov so poglavja o kronologiji in interpretaciji najdb, sestavi depozita (zelo pomemb- no poglavje!), sledi epigrafski aparat razdeljen po oblikah amfor. V zaključni razpravi so rezultati moderno predstavljeni z grafi. Katalog je dobro pregleden, opremljen z vsemi izpovednimi makroskopskimi podatki in izborom risb obravnavanega gradiva. Risbe (celih amfor so v merilu 1:10, odlomkov 1:4, napisov in žigov 1:2) so zagotovo zadovoljive, ne pa enotne (izstopata tabeli 24 in 25), vendar ne dosegajo nivoja, ki smo ga vajeni iz neka- terih dobro poznanih italijanskih publikacij izpred dvajsetih let; npr. zvezki Ostia, Luni itd. Publikacija je opremljena s 155 odličnimi čmobelimi fotografijami. Zaključke je povzela S. Pesavento Mattioli, kjer primerja izsledke pričujoče objave s podobnimi v italijanskem prostoru. Nakaže tudi nekatere probleme, ki so se z dobljenimi rezultati odprli, npr. vprašanje izdelovanja garuma v jadranskem prostoru, (npr. istrski garam, ki ga omenja Kasijodor, Plinij poroča o dal- matinskem muria) in s tem povezano vprašanje proizvodnje amfor Dressel 6B et similis. V prvem dodatku objavlja S. Pesavento Mattioli že objavljene žige padovanskih amfor. v drugem pa še neobjavljene. V tretjem dodatnem poglavju ista avtorica povzame rezultate s pomočjo pregledne tabele, ki izhaja iz Heinzmannove standardizacije. Spoznanja in pomanjkljivosti so predstavljena v skupnem 4. poglavju. Sledi izčrpen seznam uporabljene bibliografije. Delo je zelo pomemben doprinos k poznavanju ekonomike poznorepublikanske in zgodnjecesarske Cisalpine, predvsem pa nudi jasen vpogled v nekatere doslej le nakazane probleme proizvodnje amfor Lamboglia 2, Dressel 6B in tipa z lijakastim vratom. Delo je veliko več kot le kataloška objava doslej nepo- znanih depozitov Padove, kar je bil njegov poglavitni namen. Knjiga je tudi jasen oris stanja raziskav gradiva, ki je tudi v našem prostoru skoraj povsem neobjavljeno (izjema je delo T. Bezeczkega, ki pa objavlja le del amforičnega gradiva) in ner- aziskano, pa vendar temeljnega pomena za razumevanje zgod- njeeesarskih gospodarskih razmer na slovenskih tleh, kar je delo nedvoumno dokazalo za raziskani prostor. Delo je kljub soavtorstvu uravnoteženo in interpretacija ka- taloških, formalno-klasifikacijskih in epigrafskih izsledkov enakovredno dopolnjujoča, kar pri podobnih delih mnogokrat pogrešamo. Knjiga je zaradi geografske bližine obravnavanega področja velikega pomena za raziskave amforičnega gradiva pri nas. Vcrcmi VI DRI H PERKO Kugippe: Vic tle saint Severin. lntroduction, texte latin, tra- duction. notes et index par Philippe Regerat. Sources Chrćtiennes No. 374. Les Editions du Cerf, Pariš 1991. 326 str. Francoska komentirana izdaja Evgipijevega življenja sv. Severina je sestavljena iz uvodne študije (str. 7-144), izvirnega latinskega besedila s francoskim prevodom in opombami (str. 145-297) ter indeksov s historično karto na koncu (298-323). Knjiga prinaša prvi fransocki komentiran prevod teksta z uvodno študijo, ki temelji na avtorjevi sorbonski disertaciji iz leta 1978 (prim. R. Bratož, Arh. vest. 30, 1979,586-587). Uvodno študijo sestavlja šest poglavij in bibliografija. V prvem poglavju (str. 8-15) avtor predstavi Evgipija in njegov čas. Izpostavili bomo nekaj glavnih avtorjevih poudarkov in opre- delitev ob spornih vprašanjih ter navedli nekaj dopolnilne litera- ture zadnjih desetih let, ki je avtor v nekaterih primerih (čas izda- je po 1990) ni mogel upoštevati. Regerat zastopa mnenje, da Evgipij Severina osebno ni poznal, daje bil rojen okrog leta 467 in daje šele po Severinovi smrti (482) stopil v meniško skupnost, se udeležil preselitve v Italijo in kol opat v Lukulanu umrl med leti 533 (zadnje datirano Evgipijevo pismo) in 543/4 (zadnja let- nica, ki temelji na Kasiodorovi oznaki Evgipija kot že pokojnega, je sporna v toliko, ker datiranje nastanka Kasiodorovih "In- stituliones" ni zanesljivo in variira za skoraj dve desetletji, med zgornjo letnico in 562). Evgipijevo zadrževanje v meniški skup- nosti na provansalskem otoku Lerinum je po avtorjevem mnenju nedokazljivo. Avtor prikazuje intelektualni in kultni milje luku lanskega samostana / nadvse pomembno knjižnico, ne spušča pa se v analizo političnih dogodkov v morebitne Evgipijeve vloge oziroma opredelitve ob teh dogodkih.1 Smiselno zaokroženo poglavje zaključuje kratka predstavitev obeh drugih Evgipijevih del, ki sla izrazito kompilativni, obsežnih ekscerptov iz del. sv. Avguština in krajših meniških pravil (14 si.). Poudarimo naj, da slednja kot vir za poznavanje Severinove meniške skupnosti še niso bila dovolj upoštevana, dasi je stičnih mest med Seve- rinovimi napotki menihom v Noriku in Evgipijevimi "pravili" samostanskega življenja meniške skupnosti v Lukulanu pri Neaplju precej.2 V poglavju "Vita Severini" (16-54) obravnava Regerat na- stanek in kompozicijo spisa, vprašanje virov, literarne zvrsti, namena, jezika in stila, posebej vprašanje biblijskih vplivov. Avtor na koncu predstavi zgodovino teksta, rokopisno izročilo in starejše edicije. Ob upoštevanju dosedanjih analiz podaja avtor prepričljivo in poglobljeno sliko nastanka jezikovne, stilistične in literarne oblike teksta in opredeljuje njegovo mesto v književno- sti pozne antike. Zelo precizno in prepričljivo izvajanje bi mogli dopolniti z navedbami nekaj novejše literature in z novejšo ugo- tovitvijo, da se je Evgipij po vsej verjetnosti zgledoval tudi po Livijevi zgodovini in da je pri kompoziciji spisa in njegovi razčlenitvi v poglavju upošteval simboliko števila 46. Vse to bi kazalo na Evgipijevo širšo izobrazbo, ki bi celo presegala okvire krščanske književnosti.-1 K zgodovini teksta (str. 45 ss) naj dodamo, da so nekatere epizode (zlasti 7. poglavje življenjepisa z opisom srečanja med Severinom in Odoakrom, v manjši meri tudi 40.. 43 in 44. poglavje) povzemali kot važne dogodke iz zgodovine 5. stoletja, nekateri srednjeveški avtorji univerzalnih in lokalnih kronik.4 Tretje poglavje (str. 55-71) prinaša obravnavo zgodovine Norika z uvodnim kratkim prikazom od nastanka province do Severinove dobe (55-59) in bolj podrobno obravnavo konca rimske oblasti v provinci ter posebej odnosa med Rugijci in Romani. Prikaz je korekten, opis obrambnih, gospodarskih in družbenih razmer ter razvoja odnosov z Rugijci je zelo izčrpen in poglobljen. Pri uvodnem prikazu bi veljalo poudariti spremembo vzhodne meje Norika (Poetoviona je spadala v pozni antiki v Norik; v tem pomenu je napačna tudi karta na str. 323) in upošte- vati nekaj novejše literature, ki poglablja interpretacijo Vite Severini 4, 2-5 (vojaška enota v Faviani) in 20, 1 (vojaška enota v Batavi in njen konec), ter upoštevati novejša dogajanja v konti- nuiteti romanstav po letu 488.5 Poglavji 4 in 5 (72-102) sta posvečeni prikazu Severina, ki se v spisu prikazuje vseskozi z vrsto svetniških atributov, od epi- zode do epizode pa nastopa kot karizmatik, prerok in čudodelnik. Regerat je doslej najbolj poglobljeno prikazal Severina kot človeka ostre askeze v duhu vzhodnih eremitov in predstavil Severinovo duhovnost, ki temelji na duhovnosti vzhodnega meništva (najbolj mu je v tem podoben puščavnik Antonij), po drugi strani pa z odprtostjo in aktivnim poseganjem v življenje vsebuje poteze zahodnih asketov in cerkvenih politikov. Med zahodnimi svetniki mu je vsekakor najbližji Martin Tourski, ki je bil prav tako kot Severin asket, prerok, čudodelnik in borec za pravovernost. Prikaz Severina kot politične osebnosti, kot voditelja Romanov (str. 90 ss), ki prihaja v večplastne, mestoma kočljive odnose do menihov, do lokalne duhovščine, lokalnega prebivalstva, sosednjih germanskih kraljev in drugih pripadnikov kraljevske družine, ki vzdržuje stike z Italijo, tako z Odoakrom kot z opozicijo'proti njemu, je odlično zadet. Regerat zavrača kot neutemeljeno tezo F. Lotterja o Severinu kot visokem državnem dostojanstveniku, ki naj bi ga Evgipij spričo specifičnih namen- ov spisa prikazal kot asketa. Pri tem Regerat ne navaja argumen- tov, ki bi v diskusiji pred desetletjem ne bili že upoštevani.6 Spričo dejstva, da so bili pri dosedanji diskusiji o vsebini termi- na "inlustris" v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku priteg- njeni predvsem literarni viri. se odpirajo le še možnosti pritegnitve zgodnjekrščanskih in sploh poznoantičnih napisov. Lotterjeva izhodiščna teza, da izraz "inlustris" ob imenu nosilca v razdobju od srede 5. do konca 7. st. lahko pomeni samo visokega državne- ga dostojanstvenika (in ne v splošnem pomenu znanega, zna- menitega in slavnega človeka), je tudi po Rćgeratovem mnenju prešibko utemeljena, da bi na njeni podlagi mogli nanovo inter- pretirati Severinovo osebnost. Zadnje poglavje uvodne študije je posvečenu prikazu krščanstva v Noriku (103-136). Prikaz je korekten, kjer avtor uporablja kot vir le Severinov življenjepis, pomanjkljiv pa na ti- stih mestih, kjer so pritegnjeni tudi drugi, zlasti arheološki viri. Avtor upošteva litaraturo do leta 1982, zalo ne pridejo do izraza nova spoznanja v zvezi s "Passio Floriani",7 ne upošteva Viktorina iz Petovione in zgodovine krščanske skupnosii v Petovioni v 4. st., ki je edina v Noriku prišla pod vpliv arijaniz- ma,K ne upošteva novih spoznani v zvezi z "rušenji" poganskih templjev okrog leta 400'' in novih spoznanj o razvoju cerkvene organizacije.10 Od pomembnih virov za zgodovino krščanstva v Noriku nista upoštevana napis škofa Gavdencija iz Št. Pavla pri Preboldu in napis diakona Nonosa iz Molzbichla. Zadnja imen- ska omemba noriškega škofa se nanaša na sinodo v Maranu leta 590 (z udeležbo škofa Janeza iz Celeje) in ne na gradeško sinodo dobro desetletje pred tem. Prav tako je v novejšihraziskavah omajana predstava o specifičnosti "alpsko-oglejske" cerkvene arhitekture." Upoštevanje dognanj zgodnjekrščanske arheologi- je na področju Norika ni ažurno, avtor ne navaja pomembnih novejših odkritij, kot so škofijska cerkev v Teurniji, nove cerkve na sv. Hemi in odkritja na celjskem območju.12 Izbrana bibliografija (141-144) sega do leta 1982. Obogatiti bi jo mogli z nekaj novejšimi edicijami in večjimi študijami.13 Sledi edicija teksta s francoskim prevodom in opombami. Opombe k tekstu na posameznih mestih prinašajo več kot tri desetletja star Nollov komentar, zlasti pri obravnavi pojmov in tem, ki se nanašajo na zgodnje krščanstvo. V opombah navedeno literaturo bi mogli obogatiti z nekaterimi novejšimi prispevki.14 Indeksi biblijskih citatov in biblijskih aluzij (doslej najpopolnej- ši), osebno, geografsko in analitično kazalo ter končno kazalo Severinovih pridevkov (doslej najbolj popolno) predstavlja koristen zaključek knjige. Regeratova edicija Evgipijevega življenja sv. Severina pred- stavlja pomemben dosežek in napredek v Severinovih študijah. Kot najboljše dele knjige moremo oceniti tiste, v katerih avtor obravnava literarni in jezikovni vidik spisa, v katerih analizira Severinovo osebnost in predstavlja značilnosti Severinovega meništva. Zaradi neupoštevanja nekaterih pomembnih novejših najdb in izsledkov je manj prepričljiva podoba krščanstva v Noriku. Nekaj drobnih tiskovnih in stvarnih napak15 nebistveno zmanjšuje vrednost delu, ki ga moremo označiti kot enega temeljnih v Severinovih študijah. 1 K prikazu kulturne vloge lukulanskega samostana in zlasti njegovih zvez (Rim, Vivarium, Afrika, južna Španija) gl. poleg literature, ki jo navaja Regerat, tudi J. Fontaine, Les relations cul- turelles entre l'Italie byzantine et 1'Espagne visigothique: La presence d'Eugippius dans la bibliotheque de Seville, Esludios clasicos 26/2, 1984,9-26. K razširjenosti Evgipijevih ekscerptov iz Avguštinovih del tudi P. I. Fransen, D'Eugippius a Bede le Včnčrable. A propos de leurs florileges augustiniens, Revue Bćnedictine 103, 1987, 187-194. K vprašanju politične opre- delitve Evgipija prim. R. Bratož, v: Evgipij, življenje sv. Severina (Ljubljana 1982) 11 ss oziroma Severinus von Noricum und seine Zeit (Wien 1983) 7 ss; z deloma drugačnimi zaključki M. Pavan, II Lucullanum e i rapporti romano-barbarici v: Hesliasis. Studi di tarda antichita offerti a S. Calderone 1, Studi tardoantichi (Messina 1986) 105-125. 2 Prim. R. Bratož, Severinus von Noricum 28, op. 100. 3 K jeziku, stilu in literarni podobi Vite Severina gl. tudi A. Quacquarelli, La vita saneti Severini di Eugippio: elopeia e sen- tenze, An/. Altoadr. 9, 1976, 347-374; H. Schmeja, Zur Latinitat der Vila Saneti Severini des Eugippius, Innshrucker Beitrdge zur Kultur»'issenschaft 33, 1983, 425-436; Th. Nusslein, v: Eugippius, Vita saneti Severini. Mit einer Einluhrung, uberset- zungshilfen, Erlaulerungen und einem Anhang herausg. v. Th. Nusslein (Bamberg 1985) passim, in (v kontekstu poznoantične hagiografije); M. Van Uytfanghe, Heiligenverehrung II (Hagiographie), v: Reallexikon fiir Antike und Christentum 14 (1988) 150-183, zlasti 164. Na neverjetno odvisnost Evgipija od Livija pri opisu epizode pohoda čez Alpe (Vila Severini 29 oz. Livij 21, 36, 5-8) in na simboličen pomen števila 46 je opozoril W. Berschin, Livius und Eugippius. Ein Vergleich zvveier Schildcrungcn des Alpenubergangs, Der Altsprachliche Unterriclit 31/4, 1988, 37-46 (oz. Biographie und Epochenstil im lateinisehen Mitielalter I (Stuttgart 1986, 174-188). 4 Sigebertus Gemblacensis, Chronica a. 473 in a. 479 (Patrologia Latina 160, 90 A in 91 A, iz Vite Sev. 7 in 40); Frutolf-Ekkehard, Chronicon universale, a. 476 (Patrologia Latina 154, 777 B); Olto iz Freisinga, Chronica 4, 30 (Monumenta Germaniae historica Scriplores 20, 211, pri čemer Severina enači z ravenskim škofom Severom iz 4. stol.); Gottfried iz Viterba, Pantheon sive memoriae saeculorum, a. 476 (Patrologia Lalina 198,902 A-B, z enako napako kol Otto iz Freisinga); Albertus Miliolus, Chronica 57 (Monumenta Germaniae historia Scriptores 31,612); Annales Admuntenses a. 453 (Monumenta Germaniae historica Scriptores 9, 570); Annales sancti Rudherti Salisburgenses a. 453, Ali in 491 (Monumenta Germaniae historica Scriptores 9, 766). Prim. R. Bratož, Poročila srednjeveških piscev o antični zgodovini prosto- ra med Sirmijem in Oglejem, Zgod. čas. 47, 1993, 185-214, zlasti 199-202; 205. 5 K vprašanju vzhodne meje Norika v 5. stol. prim. J. Šašel, Opera selecta, (Ljubljana 1992) 750-753 (= Vortrage und For- schungen 25 (1979) 129 ss); k vprašanju interpretacije dogodkov v Faviani (Vita Severini 4, 2 ss.) gl. H. Wolff, Kritische Bemer- kungen zum Sakularen Severin, Ostbairische Grenzmarken 24 (1982) 28 ss.; k vprašanju interpretacije Vite Severini 20, 1, prim. R. A. Markus, The end od the Roman empire: a note on Eugippius, Vita Sancti Severini 20, Nottingham Medieval Sludies 26 (1982) 1-7; k vprašanju razmer v Noriku v dobi zatona rimske oblasti prim. I. Weiler, Eugippius und der Untergang des Romischen Reiches, Romisches Osterreich 11-12 (1983-1984) 351-375; k vprašanju kontinuitete romanstva po letu 488 gl. nazadnje P. Wiesinger, Antik-romanische Kontinuitiiten im Donauraum von Ober- und Niederosterreich am Beispiel der Gewaser-, Berg- und Siedlungsnamen, v: TypenderEthnogenese unter besonderer Berucksichtigung der Ba\ern 1, Denkschr. Phil.-hist. KI. Osterr. Akad. Wiss. 201 (Wien'l990) 292-320; H. Wolff, Die Kontinuitiit stadtischen Lebens in den nordlichen Grenzprovinzen des romischen Reiches und das Ende der Antike, v: Die Sladt in Oberitalien und in den nordwestlichen Provinzen des Romischen Reiches, Kolner Forschungen 4 (1991) 287-318. 6 K diskusiji prim. zlasti H. Wolff, Kritische Bemerkungen zum sakularen Severin Ostbairische Grenzmarken 24 (1982) 24- 51; isti, Ein Konsular und hoher Reichsbeamter im Monchsgevvand? Nachtrag zu Friedrich Lotters Severinsbild, Ostbairische Grenzmarken 25 (1983) 298-318; R. Bratož, Severinus von Noricum und seine Zeit (Wien 1983) 18 ss.; F. Lotter, Inlustrissimus vir oder "einfacher" Monch? Zur Kontroverse um den heiligen Severin, Ostbairische Grenzmarken 25 (1983) 281-297; isti, Zur Interpretation hagiographischer Quellen. Das Beispiel der "Vita Severini" des Eugippius, Mittelateinisches Jahrbuch 19 (1984) 37-62. 7 Prim. H. Wolff, Die Anfange des Christentums in Ostraetien, Ufernoricum und Nordwestpannonien: Bemerkungen zum Regenwunder und zum hI. Florian, Ostbairische Grenzmarken 31 (1989) 27-45. 8 R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (Ljubljana 1986) 276 ss.; Isti, Das Christentum in Slowenien in der Spatantike, v: Kulturliistorische und archaologische Probleme des Siidostalpenraumes in der Spatantike (Wien, Graz, Koln 1985) 36 si. 9 R. Pillinger, Christenverfolgung und "Tempelsturm" in der Austria Romana, Schriften des Inst.f. Osterreichkunde 48 (Wien 1986) 5-17 (slov. verzija: Preganjanja kristjanov in uničevanje templjev na ozemlju Avstrije v rimski dobi, Zi;<>