UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. 20.	V Ljubljani, 15. oktobra 1883. 1.	XXIII. leto.
Podučiteljev ni več na Kranjskem.
Poslednji čas je bilo ime „podučitelj" na Kranjskem le še v glavnem mestu — v Ljubljani — in sicer pri mestnih ljudskih šolah; a slavni, domoljubni mestni odbor je v seji v 28. dan septembra t. 1. plače mestnih ljudskih učiteljev in učiteljic uravnal, ter ime „podučitelj" popolnoma odpravil. Vrli načelnik šolskega odseka, gospod profesor Fr. Šuklje, je o tej važni stvari nekako tako-le poročal:
Predlog o uravnanji, oziroma povikšanji učiteljskih plač opira se na jako neugodno razmerje, v katerem so Ljubljanske učiteljske plače v primeri s plačami učiteljev po deželi in v sosednih mestih, dalje na postavno določbo §. 55., drž. zakona z dne 14. maja 1869. 1., in na priznano važnost, katero ima ljudsko šolstvo vsacega naroda za njegovo omiko.
I. Učiteljstvo Ljubljanskih javnih ljudskih šol za dečke obstoji iz dveh nadučiteljev, ob jednem šolskih vodij, šestero učiteljev, štirih podučiteljev, treh pomožnih učiteljev in jednega kateheta.
Na dekliškej šoli je nastavljena jedna nadučiteljica, jedna učiteljica, dve podučiteljici, jedna pomožna učiteljica in jeden učitelj verozakona.
Ako se ne oziramo na plače nadučiteljev, katera uživata funkcijske doklade in nadučiteljice, ki je v istem položaji, sistemizirane so plače Ljubljanskih učiteljev po sledečej skali: 700 gld. (petletne doklade 60 gld.) za učitelja; 500 gld. (z eventualno petletno doklado 42 gld.) za podučitelja; 400 gld. za pomožnega učitelja. Na dekliškej šoli ima učiteljica 600 gld. (petletna doklada 60 gld.); podučiteljica 420 gld. (z eventualno petletno doklado 42 gld.); pomožna učiteljica 400 gld. Učitelj verozakona ima le remuneracijo letnih 80 gld. in tudi katehet na dekliškej šoli se odškoduje s primerno letno remuneracijo.
Kdor koli te številke objektivno pregleduje, našel bode, da so Ljubljanski učitelji v zelo neugodnem razmirji nasproti svojim tovarišem po deželi. Tu moramo v prvej vrsti poudarjati uprav sramotilni factum, da ima Ljubljansko mesto še kategorijo „podučiteljev," katerih sicer nikjer po vsej deželi ne nahajamo. Kakor hitro zapusti pripravnik svoj zavod ter si poišče službo na deželi, postane takoj, tudi brez učiteljskega izpita, učitelj, mej tem, da se v glavnem mestu zasluženi pedagogi z vsemi izpiti po celih deset let v trudapolnej službi mučijo te rnemajo drugega naslova, nego maločastni naslov „podučitelja".
Da se s tem občinstvu nasproti podkopava njih veljava ter žali njih učiteljska čast, je očividno. Sicer pa imamo za to trditev tudi obilo druzih dokazov, mej drugimi znani
faktum, da je uredništvo „Schulzeitung" letos še hotelo sramotiti vestnega mestnega učitelja s tem, da mu je očitala njegovo podučiteljstvo, ter ga imenovala „ein nach dem Lehrertitel haschendes Individuum".
Vsekako bi se godila Ljubljanskim učiteljem krivica, ako se ne odpravi inštitut „pod-učiteljev".
Ali tudi v gmotnem oziru so Ljubljanski učitelji na slabem, ako jih primerjamo z učitelji po deželi, zlasti, odkar so se učiteljske plače vsled deželne postave po vsej deželi, Ljubljano izvzemši, 9. marca 1879. 1. izdatno povikšale.
Naravno je, da se za učiteljske službe v glavnem mestu oglašajo najboljše moči; ako bi ostali na deželi, prišli bi gotovo kmalu v I. ali vsaj v II. vrsto učiteljskih plač s 000, oziroma 500 gld. na leto. Ker bi ob jednem večjidel postali nadučitelji, poskočila bi vsled funkcijskih doklad njih plača na 700 gld., oziroma 575 gld., ali vsaj na 500 gld. Ako temu še prištevamo, da ima učitelj na deželi svoje naturalno stanovanje z vrtom, da si lahko pridobi stranski zaslužek kot organist itd., ter ako uvažamo, da si učitelj v malih mestih in trgih lahko kaj po strani zasluži tudi s privatnim poukom v premožnejših rodbinah, in da je življenje po deželi večjidel ceneje od onega v glavnem mestu, prišli bodemo nehote do resultata, da je ljudski učitelj v kranjskej stolnici mnogo slabeje dotiran, nego njegovi tovariši po deželi.
Isti résultat se nam pa kaže, ako primerjamo Ljubljanske učiteljske plače onim sosednjih večjih mest. Tako imajo na pr. učitelji G r a š k i letne plače 900 gld. s petletnimi dokladami po 90 gld.; Celjski učitelji 800 gld. z doklado 80 gld.; Mariborski 800 gld.; Goriški sicer le 600 gld. plače in 60 gld. doklade, pa 180 gld. stanarine; Zagrebški učitelji 700 gld. plače, 70 gld. petletne doklade in 105 gld. stanarine, kar vse jasno utemeljuje našo prej navedeno trditev. Še bolj očividno pa je to neugodno razmerje, ako si ogledamo število učencev, katero pride povprek na posameznega učitelja.
Tako diferuje v G rad ci to povprečno število od 56 do 72 učencev, v Celji znaša 54, v Mariboru 61*5, v Gorici 53'5, v Zagrebu celó le 44—45, v Ljubljani pa na I. mestnej šoli 75, na drugej 72. Trud učiteljev v Ljubljani pa je deloma tem bolj mučen, ker so šolski prostori na I. mestnej šoli, kakor je v obče znano, popolnem nedostatni in v zdravstvenem oziru celó škodljivi.
Tedaj kaže vsako primerjanje nujno potrebo, da se Ljubljanskemu učiteljskemu osobju plače uravnajo, oziroma zboljšajo.
II. Sicer pa za to govori tudi §. 55. državne postave z dné 14. maja 1869. 1., kateri izrečno naglaša: „Najmanjši prejemki, izpod katerih ne sme nobena šolska občina na nižje iti, naj bodo odmerjeni tako, da učitelji in podučitelji, ne primorani se truditi s postranskimi deli, lahko vso svojo moč obračajo na svoj poklic in da je učiteljem še tudi mogoče svojo rodovino živiti primerno okolnostim dotičnega kraja."
Tega zakonitega načela držala se je država, uredivši plačo ljudskih učiteljev na c. k. vadnicab. Kdo pa bi mogel trditi, da letna plača 500 gld. omikanemu možu zadostuje, da brez stranskega posla svojemu stanu primerno živi, ali celó svojo družino vzdržuje? Pri sedanjej dragini so tedaj učitelji Ljubljanskih ljudskih šol primorani, iskati si kak postranski zaslužek ter odtegovati svojo moč prvotnemu namenu, šoli. To pa je za njih bolj mučno, ker tako zvane „ponavljalne ure" na mestnih ljudskih šolah, katere obiskujejo le otroci ubožnejših rodbin, kaj malo nesó, ker je dalje silno težavno privatno poučevati vsled prevelike konkurencije pripravnikov in drugih dijakov, in ker so vsi učitelji tako preobloženi z uradnimi posli, da nemajo ne časa, ne fizičnih močij za privatni pouk.
Tedaj je predlog odsekov utemeljen tudi gledé §. 55. drž. zakona.
III. Za ta predlog pa govori tudi ozir na silno važnost, katero ima ljudsko šolstvo za narodni napredek. Razvoj našega šolstva odvisen je v prvi vrsti od načina, kako da ljudska šola izpolnuje prevažno svojo nalogo. To treba naglašati posebno sedaj, ko je preslavni deželni šolski svet, ustrezaje prošnji Ljubljanskega zastopa, vpeljal slovenski učni jezik po javnih mestnih šolah. Ta določba stala bode sigurno obilo truda in požrtvovalnega delovanja in jednaka požrtvovalnost more se pričakovati od mestnih učiteljev le tedaj, ako jih materijalni njih položaj vsaj varuje lakote in skrajnega uboštva.
Ne da se sicer tajiti, da se bode z reguliranjem učiteljskih plač mestna blagajna obremenila za precejšnjo svoto. Ali oziraje se na jasno in nujno potrebo, katero je odsek dokazal, oziraje se dalje na važnost mestnega šolstva in v gotovej nadi, da bodejo mestni učitelji za naprej tem vestneje izvrševali svoje dolžnosti, ter se trudili z odgojo značajne in inteligentne mladine, predlaga šolski odsek, naj si. mestni zbor sklene:
1.	Dohodki ravnateljev in ravnateljic ostanejo neizpremenjeni tudi za naprej.
2.	Službe podučiteljev, oziroma podučiteljic, se odpravijo ter mesto njih se ustanovijo učiteljske službe I. in II. vrste.
3.	Učitelji I. vrste na deških šolah imajo 700 gld. letne plače s petletnimi dokla-dami 60 gld. in poleg tega se jim odmeri starinska doklada 100 gld., katera se pa ne ušteva v pokojnino. Učitelji II. vrste pa dobivajo letne plače 600 gld. s petletnimi dokladami po 60 gld.
4.	Učiteljskih služeb I. vrste se ustanovi za deške šole toliko, kolikor je razredov; in sicer se nastavijo kot učitelji I. vrste vsi dosedanji učitelji ter naj se uvrsti v to kategorijo tudi služba kateheta na mestnih deških šolah. Učitelji II. vrste se imenujejo dosedanji podučitelji, za dve novi službi L vrste pa se razpiše konkurs.
5.	Glede učiteljic na dekliškej šoli naj velja načelo, da se sistemizuje za dekliško šolo le jed no učiteljsko mesto I. vrste, katero zavzema ravnateljica. Vse druge službe so brezizjemno druge vrste z letno plačo 500 gld. ter s petletnimi dokladami po 50 gld. Dosedanje učiteljice in podučiteljice imenujejo se učiteljicami II. vrste; ako bi pa katera učiteljica dosedaj večjo plačo imela, nego je plača učiteljic II. vrste, potem ostane pri svojih dosedanjih dohodkih.
6.	Plače pomožnih učiteljev, oziroma učiteljic, sistemizovane so s 40 gold. mesečnega plačila za vsak mesec šolskega pouka, kakor dosihmal.
7.	Slavnemu mestnemu magistratu se naroča, da oziraje se na to prenaredbo pripravi vse, kar je potrebno, da se ti sklepi mestnega zbora zaradi učiteljskih plač izvršijo počenši od !. januvarija 1884. 1.
Slavni mestni zbor je jednoglasno pritrdil vsem tem predlogom, in mestno učiteljstvo, ki je uže več let čakalo rešenja, rešeno je bilo svojih nadlog ter bode ta svoj rešivni dan — velikodušni sklep previdnih mestnih očetov — z zlatimi črkami zapisalo v šolsko kroniko. Hvala Bogu in vrlemu mestnemu starešinstvu! zdaj so prejemki učiteljski (po §. 55. postave s 14. maja 1869. I.) vender odmerjeni tako, da učitelji, ne primorani ravno truditi se preveč s postranskimi deli, lehko vso svojo moč na svoj poklic obračajo. Zraven pa je še zanimljivo to, da podučiteljev ni več na Kranjskem! Zato pa mestni in sploh kranjski slovenski učitelji kličemo: „Hvala in slava vrlim, domoljubnim mestnim očetom Ljubljanskim!
Ženska vzgoja.
(Spisuje Jos. Ciperle.)
„Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, srčno stoj; Če bo treba, pa desnico Srčnim upom dvigni v boj 1"
Stariši, kaznujte otroka, ako ne uboga; toda kazen bodi vselej pravična.
Verjemite, da nič ne žali otroka bolj, in tudi nič ga lože ne pokvari, nego krivična kazen. Z ničemur se tudi lože ne zaduši in uniči občutek za pravico, kateri je prevažen za vse njegovo življenje, nego ravno s krivično kaznijo.
Ta občutek vzbudi se v otrokovem srcu uže jako zgodaj. Ne prezirajmo ga, utrjujmo in dopolnujmo ga z vsemi močmi. Če pomislimo, kako malo je dan danes ljudi, ki niso pravični samo do sebe, ampak tudi do bližnjih, ki ne trpe, da se godi krivica tudi drugim, izrekli bodemo gotovo, da je skoro najvažniši nalog vzgojitelja, gojiti ljubezen do pravice v srcih otroških.
Ali kdo naj bi bil sposoben v to? Redki so oni, kakor sem uže rekel, kojim je pravica nad vse, redki so, ki jo ljubijo samo zarad nje. Ne rečem preveč, in ne sodim preostro, ako menim, da so le še otroci pravični. Okoliščine naneso dostikrat v življenji, da mora zatisniti človek pri marsikaterem činu eno ali celo obč očesi, da mora pustiti dostikrat veljati, da je dvakrat dve pet in marsikaj enacega, ako hoče živeti v miru. Kajti čudno je ali zelo resnično, koliko ima trpeti večkrat pravičen človek. Če mu tudi ne more in ne sme nikdo protiti javno, če mu tudi ne sme nikdo očitati njegove pravičnosti, vender ga smeši tajno ter ga skuša izpodriniti ali uničiti. In tako se godi mej posamezniki, kakor tudi mej narodi.
Pač treba nam je čisto novega zaroda, ki bode napisal na svoj prapor besedo „pravica", in ki jo bode tudi gojil ter jo pripravil do one veljave, katera ji pristuje v življenji.
Vender temu zarodu je treba vzgojiteljev, kateri čujo, da se ne zaduši v otrocih občutek za pravico. Treba je mož, ki se ne brigajo za svet, ampak ki iz prepričanja ljubijo pravico, ki gredo za njo v smrt, ako je potreba. Ali kje jih najti!
Po pravici tožimo, da se ona pravila, oni nauki, ki se tako lepo bero po pedago-gičnih knjigah, tako redko dado izpeljati pri vzgoji. Ali so zato tudi neizpeljivi? Gotovo bi se dali porabiti prav modro in dobro, ako bi bili vzgojitelji tudi vselej modri in dobri. Toda ti so navadno taki, kakor je sploh narod, mej katerim žive. Zato vidimo tudi, da kdo doseže več, nego drugi, in sicer zato, ker je sam boljši.
In zato vzgojitelj, ako hočeš, da bodo tvoji gojenci enkrat pravični ljudje, bodi sam pravičen. Ako nisi tak, ne poskusi vzgojati mladine. Ne misli, da je uže dovolj, ako pridiguješ otrokom preobširno o tej čednosti, da jim pripoveduješ le prelepe in premične vzglede pravičnih ljudi. To je vse nič. Sam imaš biti pravičen, to je tvoj nalog.
Nekdaj se je prištevala pravica le onim čednostim, ki so lastnina samo možem. Zato so bili sodniki le možje; le možem je bilo dovoljeno prisegati, le možem potegovati se za pravico. Ženskim je bilo zaprto vse to. In dobro je bilo tako. Ne mislimo, t da so bile ženske vsled tega zatirane, tlačene, ali morda čisto brez vseh pravic. Možjd so bili vedno galantni, celo pregalantni do njih. Oni so se borili pač sami za pravice, ali potem so jih delili vestno s svojimi ženami. Ali kar na enkrat, ne vem iz katerih vzrokov, podelili so tudi ženskim pravice, biti se za pravice, čemu to? Ali je morda zdaj bolje? Ali gredo morda ženske zdaj prve v boj? O ne, zato so preslabe, in možje bi jih tudi ne pustili iz same galantnosti. One puste možčrn prve in najhujše
boje, in le pri delitvi plena priskočijo jim na pomoč. In da si obdrži vse eno najboljši del, temu je porok zopet le ona glasovita galantnost moškega spola.
Jaz ne odrekam s tem ženskim občutka za pravico. Kakor v vsakem človeku, tako se vzbudi tudi v deklici užč v prvih letih ta občutek. Toda manjka ji le moči, da more to čednost tudi vselej kazati v dejanji. Ali tudi vzgoja, kakoršna je dan danes, ji ne more podeliti te zmožnosti.
Lepopisje v narodni šoli.
(Fraigo Gabršek.)
Lepa pisava se vsakemu prikupi. Lepo pisan list se sam priporoča. Važno je torej, da se uže otroci priučč lepej in razločnej pisavi, kakeršna se v poznejšem življenji potrebuje. Pa ne samo praktičuo življenje zahteva lepe pisave vedno in vedno, tudi šola sama za-se tčrja te izurjenosti, kajti kako li bi mogli učenci razne pismene naloge lepo, snažno in pravilno izdelovati, ako ne bi se tega popolnem privadili? S prav urejenim lepopisjem uri se roka in oko, bistri se vzmožnost zaznavanja, obrazuje se čut za snažnost, za red in za lepoto, pouspešuje se nravstvenost, krepi in utrjuje se volja. Ta moč lepopisnega pouka pa se ni vedno prav izpoznala, in vzlasti v prejšnjem stoletji se na ta formalen dobiček ni v zadostnej meri oziralo. Do tedaj niso pri potegovanji črk nič mislili; mehanizem in površnost bila sta jedro lepopisnega pouka. A da tako mehanično poučevanje ne more in ne sme biti glavno načelo lepopisnega pouka, to tč rja ogromni napredek današnjega pouka sam, vzlasti pa natančna seznanitev z otroškim duhom in z njega težnjami.
Lepopisje se je uvrstilo mej one predmete, kateri zahtevajo vednega mišljenja, natančne pazljivosti in trajne delavnosti; lepopisje se je oprostilo onega mehanizma, ki mori duha učenčevega in učiteljevega. Lepopisna ura se dandanes ne smatra nič več kot čas odpočitka in oddiha od duševnega napora, kot oproščenje od ustrahovalnih spon. Zato tudi ne moremo pritrditi onim, ki tožijo, da se v zdanjej šoli na lepo pisavo vse premalo pazi. Vsaj si je današnja šola postavila za glavno načelo ono pravilo, vsled katerega se mora vse, kar se piše, tudi lepo pisati. Vsako pisanje je torej prav za prav uže samo ob sebi lepopisje. Ako vender le govorimo o lepopisji kot o posebnem predmetu v narodni šoli, godi se to le zavoljo tega, ker moramo otroke pred vsem pisati naučiti, potem še le bodo mogli tudi lepo pisati. Brez lepopisnega pouka ni torej nikomur moči lepo pisati, najmanje pa šolski mladini, kateri moramo vsako malenkost stoprav pokazati ter jej prilike nuditi, da se vsega do dobra privadi. Zato je povsem prav, da se na lepopisje kot poseben predmet narodne šole ozira s posebno vestnostjo. Le tedaj, ako se ta predmet z največjo natančnostjo in pravilnostjo obravnava, pričakovati je zaželj enega uspeha.
Vender si ne smemo prikrivati, da bi bil uspeli lepopisnega pouka lehko še povoljnejši in izdatnejši, ko bi se tudi v resnici trudili, lepopisje tako poučevati, kakor zahteva duh časa. In ravno v tej zadevi pojavlja se po narodnih učilnicah še mnogo nedostatkov, katere je treba čim preje odstraniti. Ti nedostatki izvirajo ali od todi, ker se mnogo učiteljev še vedno ne more popolnem oprostiti prejšnjega mehanizma in prejšnje površnosti v lepopisnem pouku, ali pa od todi, ker se prava pot do blagonosnega poučevanja često zgreši. Kar se prvega tiče, temu se pač ne more drugače pomoči, nego da se znebi vsak učitelj vseh predsodkov o novodobnem pouku, da torej tudi na polji lepopisnega pouka napreduje ; drugo zlo pa se potrudimo s tem odpraviti, da označimo pot, po katerej bi se mogel najsijajnejši uspeh doseči.
Dober uspeh v lepopisji ne zavisi le od učiteljeve spretnosti, marveč tudi od več druzih činiteljev, brez katerih učitelj ne bi mogel svoje naloge povoljno rešiti. Otroci morejo le tedaj v resnici pisati, če jim roditelji potrebno pisalno tvarino oskrbe. V tej zadevi skrbi učitelj zato, da določi, kakšne zvezke, kakšna peresa in česa še naj si otroci, oziroma njih roditelji, omislijo. Tudi šola, t. j. šolska oprava, mora služiti tej svrhi, kajti od primernih klopi, od pripravne table in krede in od zadostne svetlobe zavisi dober del lepopisnega uspeha. Vrhu tega trebe, da so otroci zdravih rok, zdravih oči, da kažejo vsaj nekaj čuta za red in snažnost, da je njih voljnost v dosego dobrega uspeha vsaj nekoliko razvita. Ako vsi ti in jednaki činitelji ustrezajo svojemu namenu, mogel bode tudi učitelj mnogo izdatneje poučevati. Pa teh činiteljev nima učitelj popolnem v svojej oblasti; le vplivati more na nje, da vsaj po nekoliko služijo njegovemu smotru. Glavni činitelj ostane vedno le učitelj, od katerega se poleg vzgledriega rokopisa zahteva tudi vzmožnost, da teži po smotru z vso spretnostjo, z vso krepkostjo in vztrajnostjo. Le ako je učitelj vesten in natančen, ako združuje se čutom za lepoto tudi doslednost v dosegi svojega smotra, ako more vse učence na jedenkrat pregledati, ako pri pouku ničesar ne uide njegovemu pazljivemu očesu, le tedaj bode ustrezal zahtevam lepopisnega pouka. Pri lepopisji se ni ogibati stroge discipline, in ravno tu dokaže učitelj svojo vzmožnost, otroke v strahu in v redu obdržati. Čim krajše je povelje, tem manj časa se potrati, tem večja je pokorščina.
Lepopisje kot poseben predmet obravnavati se mora kolikor moči nazorno in tako, da ima otroški duh vedno dosta opravila. S tem se zapreči vsak mehanizem, in zatre se mnenje, kot da bi bilo lepopisje najbolj suhoparen predmet narodne šole. Nazorni pouk, naslanjajoč se na zavedanje in mišljenje, ne dopušča, da bi učenci pisne oblike na papirji samo upodabljali, da bi to, kar učitelj na šolsko tablo zapiše, v zvezke le prepisovali, marveč terja tudi notranjo prepričanost in samosvest o pisnih oblikah.
Če hoče učitelj obrazovalno poučevati, treba pred vsem, da se seznani z najboljšimi metodami o lepopisji, ker sama tehnična izurjenost ga še ne osposobuje k temu. često se pomanjkanje dobre metode mnogo bolj maščuje, nego slaba izurjenost v lepem rokopisu.
Pouk v lepopisji ni Bog vedi kako težak, in z nekoliko marljivostjo se tu mnogo doseže, vzlasti ker smoter lepopisja v narodni šoli ni druzega, nego to, da se učenci priuče pisnih oblik v tej ali oni navadnejši pisavi. Svrha pa ostane vedno ista, namreč ta, da se to, kar se piše, tudi čitati more. Namen vsacega pisanja, torej tudi lepopisja, je ravno ta, da je pisava lehko umljiva, da se more čitati in da jo more vsakdo čitati, kdor se je tega naučil. Umeteljna pisava ni svrha narodne šole; taka pisava zahteva posebnih vzmožnosti, katerih večini otrok manjka; zahteva pa tudi več časa, kot je temu predmetu odmerjenega. Vrhu tega bi se taka z velikim trudom priučena pisava v življenji kmalu popačila in sprevrgla, kajti v navadnem življenji ponuja se človeku pač malo prilik, da bi svojo umeteljnost v pisavi razkazoval.
Metode v lepopisji niso niti mnogobrojne niti stare, ter so se do novejšega časa malo razvijale, znamenje, da se človek vsega preje in lažje privadi, nego svoje ude službi trdne volje podvreči. Bodi si pa ta ali ona metoda, vsaka mora meriti na to, da se otrokom pisne oblike vsestransko razlože, da si jih natanko ogledajo, da jih prav izpoznajo, razumejo in pojmijo, ter da se o njih tudi dosledno izrazijo. Vrhu tega treba pisne oblike natančno posnemati in se jih naposled do dobra uvaditi. To se zgodi na črkah na šolskej tabli, kajti tu jih učite lj lehko v priinernej velikosti piše in jih vsi otroci lehko vidijo.
O razvitku vsake metode posebej ne bodem govoril, ker s tem bi predaleč zašel. Tudi ne bodem razpravljal, katera metoda je najboljša, ker lepopisno poučevanje ponuja
vsakemu učitelju dosta prilik, da izkusi svojo spretnost v tem pouku, ter tako sam sebi daje račun o svojej učiteljskej sposobnosti. Vrhu tega bode najboljši uspeh dosegel le oni učitelj, kateri zna teorijo in prakso združiti v lepo celoto. Le toliko se mi zdi vredno omeniti, da dandanes ne rabi nobena prejšnjih metod izključljivo, a od vsake ono, kar je dobrega. Najboljša metoda ostane vedno le ona, katera more po racijonalnih pravilih najboljše uspehe zabeležiti.	(Dalje prihodnjič.)
Knjiga Slovenska
v
dobah XYI. XYII. veka.
V	prejšnjem stoletji so z našimi slovenskimi pisatelji vzajemno delovali bližnji hrvatski in srbski na pr. Anton Dalmatin, Stipan Konsul itd. — Tako so pisali nekako v slovenščini t. j. v kajkavščini na pr. Mi h al Buchich . . Kerztchanzki navuk . . Vu Nedelischu okoli 1. 1565— 74 (t. j. Katekizam hrvatski za luterane). Bil je M. Bučič kat. župnik na Belici v Mcdmurji, potem protestant. — Januss Pergossich, v Va-raždinu bilježnik . .: Decretum, koteroga ie Verbewczi Istvan Diacbki popiszal, a poterdil gha ie Lafslou, koleri ie za Mathiafsem kral bil, ze vise ghofspode i plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherfske corune ladanie fslisze, od Ivanussa Pergofsicha na fsloviensski iezik obernien, stampan vu Nedelischu leto nassegha zvelichenia 1574. I. 93 str. — Antol Vramecz . . Kronika vezda znovich zpravliena kratka S z 1 o-uenzkim iezikom . . v Lublane .. 1578 (v. Jezičn. str. 14. 15) itd. — Mnogim bil je v tej dobi podpornik Peter grof Zrinjski (Zrinyi . . f 1671).
V	naslednjem stoletji slovijo pak v oziru slovenske vzajemnosti pisatelji na pr.: Januss Bellosztenecz, r. 1. 1595, redovnik, u. v Lepoglavi 1675 . . Gazophylacium Lat. Illyr. u Zagrebu 1640. — Paval Vitezovich, r. v Senju okoli 1. 1650, u. v Beču 1. 1713 . . Grammatica Croatica . . Lexicon Latino-Illyricum Mss . . Pririchnik aliti razliko mudrozti czvitje . . Oddilenye Szigetzko . . Lado Horvatzki iliti Sybilla. Miszech-nik Horvatzki . . Kronika aliti szpomen vszega szvieta vikov, u dva dela razredyen, koterih pervi dersi od pochetka szvieta do Kristushevoga porojenya, drugi od Kristushe-voga porojenya do izpunenya leta 1690, szlosen y na szvitlo dan po Pavlu Vitezovichu Zlatomu Vitezu. U Zagrebu leta gozp. 1696. 4°. 222 str. (Šafafik Sudslaw. Lit. II. Illir. u. Kroat. Schrift. S. 336—7). — Peter Petretics, Biskup Zagrebecski, 1. 1648. u. 1. 1667 . .: S z veti Evangeliomi, koteremi fzveta Czirkva Zagrebecska Szlovenzka, okolu godifca, po Nedelye te Szvetke five: Z iednem kratkem Cate-chifmusem, za nevmetelne lyudi hafznovitem : Szvetloga i Vifzoko postuvanoga Gozpodina Gozpodina Petra Petreticsa, Bifkupa Zagrabecskoga, Oblaztjum, i ztrofkom, i S z love n-zkem fzlovom na fzvetlo vun dani, i ftampani. Z dopufcsenjem Gornyeh. Vu Nemskom Gradczi. Na jezero fsezt zto petdefzet i pervo leto. Pri Ferencze Widman-stadiuse ftampare 12°. 26 L. 319 Str. črkopis tem pisateljem je: s = fz, sz, z (pred k, p, t); š = ff, fs, ss; z — z, f; ž = s, f; c = cz; č = cf, cs; šč = fes, ses gy, ly, ny — gj, lj, nj; č = oh; šč = sch itd. — V Gajico prepisano bodi v zgled iz Predgovora tole:
Peter Petretič, z Božjum voljam Biškup Zagrebcčki: vsem Slovenskoga Orsaga Cirkvenem Pastirom, zagrebečke Biškupje podložnem, očinsko pozdravlenje i Božjega blagoslova obilno želem darovanje.
„Potle, kak je mene Poglavnik (I. Pet. 5), vseh duhovneh Pastirov, ne za moju nikakovu vrednost; nego poleg svoje velike dobrote i milošče na Pastirsku čast podigel i zvisil: i zmedj vnogeh drugeh od mene bolšeh i vučenešeh Popov zebravši; na stol Zagrebeške Biškupije posadil (Kotere ja nigdar niti iskal niti prosil nesem; boječi se velike pazke i truda Biškupskoga na ovom Svete, i računa strašnoga na smertnem vremene); gustomi krat na pamet dohagja, on svetoga Pavla navuk i Božja Zapoved, koteru on daje Tiino-theušu Biškupu, i vu njegovom kipe vsakomu drugomu Cirkve kerščanske duhovnomu Pastiru . . .
Ja takajže buduči Pastirom i Biškupom nedostojnem Cirkve Zagrebečke: želeči na-sleduvati ove imenuvane velikoga imena (kem se ja ne prispodabljam) i velike dostojnosti Biškupe: vsem serdcem, jesem želel na početke moje Biškupje, i den denešni želem, salutem populorum meae curae commissorum dušnoga zveličenja ljudstvu i Ovcam duhovnem pazke moje Pastirske i Biškupske preporučenem i zračenem; te poimene i navlastito jesem toga želel i vezda ga želem, vam o poštuvani Brati Slovenskoga Orsaga Plebanuši i duhovni Pastiri, kotere ja na početke moje Biškupije poleg časti i dužnosti moje hotevši pomoči, i koliko toliko zlehkotiti vu Vaše takajže Pastirske časti i dužnosti; jesem zboga Vas i za radi vaše potreboče včinil (ne sam po sebe nego) po drugeh, gluboko vučeneh i visoko mudreh Redovneh Ljudeh i Pastireh Cirkveneh; najpervlje Reči sveteh Evangeliomov (kii su vu Slovenskom oršage okolu godišča obični i navadni) iz Dijačkoga te Vugerskoga textuša na naše pravo Slovensko Zagrebečko slovo pravdeno (poleg moje štime) prenesti; od reči do reči, gde je bilo moguče, te je Slovenščina prepustila. A gde pak to ne bilo prikladno, jesem včinil Dijačke reči tak spisati, da ijm pravoga razmenja vrazil nesem. Negde pak nekotere Židovske reči jesem na meste ostavil; nasledujuči vutom drugeh narodov Evangeliome preobernene.
Zato, po keh dob pred tem toga ne bilo videti vu našem Slovenskem orsage, Slovenskem jezikom dostojno štampaneh Evangeliomov; ja gledeči na občinsko dobro, te na duhovneh Pastirov potreboču, jesem včinil, ove Evangeliome Slovenske spraviti i štampati, vuto ime, da bi naši Cirkveni Pastiri i Prodekatori Slovenski svete Evangeliome iz knjig Slovenskeh pred ljustvom čteli; poleg običaja i navade Prodekatorov Vugerskeh, Nemškeh, Češkeh i Kranjskeh, koteri svete Evangeliome vsaki vu svoj jezik imaju preobernene i štampane" itd. —
Kalendarium Slovenski. Meseci: Malibožičnjak, inače Prosenec; Svečen; Gregorščak, inače Sušeč; Gjurgjevščak — Mali Traven; Eilippovščak — Veliki Traven; Ivanščak — Klasen; Jakopovščak — Serpen; Velikomešnjak; Lukovščak — Miholjščak; Vsesveščak; Velikobožičnjak, inače Gruden. — Obrezavanje Kristuševo, inače Mali Božič. Svečna B. D. Maria. Nazvesčenje B. D. Marie, inače Sadovena D. Maria. S. Križa našestje. Sv. Križa Zvišenje. Prijetje B. D. Marie. Narogjenje Kristuševo, inače Veliki Božič. Drobni Svetci. Gibuči Svetki. Evangeliomi Nedeljni — Svetečni. Cvetnička. Muka Gosponna. Vuzem. Zastuplenje Kristuševo. Trojačka — Duhovo. Presveto Trojstvo. Telovo. Posvetilo Cirkveno. Preobrazenje. Na nebo vzetje.
Primeri: „Kaj glediš pak na truhu vu oke brata tvojega, k na bervno ko je vu tvojem oke ne merkaš? Ali, kak moreš reči bratu tvojemu: Brate, pusti, da vun zveržem truhu iz oka tvojega, gda ti sam vu oke tvojem bervna ne vidiš? Zkazlivec, zverzi vun pervlje bervno iz oka tvojega, te onda preglediš, da znemeš truhu iz oka brata tvojega". Luk. VI. 41. 42.
Appendices toje to Pridavki i opomenki, k — ovem svetem Evangeliomom ovde štam-panem priloženi. Pervi pridavek, jesu Popevke duhovne Božične i Vuzmene, i drugo vremene; Pastirom duhovnem i priprostomu ljustvu po Seleh hasnovite i potrebne; vu negdašnjem vremene po
jednom Redovnike Jezuitanskom zprávljene. Drugi pridavek je Catechismus puerorum tóje tó Navuki duhovni preprosti, male Detce i ostalem nevmetelnem Ljudem na dušno zveličenje hasnoviti i potrébni.
Primeri: Popevka Božična (Ad praesepe Christi accomodata).
Zdravo budi mlado Déte: želno Déte:
Zdravo budi moje serdce preželno Detetce. Kaj činiš ovde v jaselceh? milo Déte:
Ko kraljuješ vu nebeseh, premilo Detetce. Kaj je to, da si tak vbogo; Dete drago:
Od koga zhagja vse blago, Detetce predrago. Kaj je to, da si tak temno? Dete svetlo:
Od koga je sunce svetlo, Detetce prezmožno? Kaj je to, da si tak slabo? Dete jako:
Ko si vse stvari stvorilo, Detetce prejako. Gdo je tebe nato spravil, Dete zmožno:
Gdo te je v jasle postavil, Detetce prezmožno? Já sem tebe náto spravil; čudno Déte:
Ja sem te v jasle postavil, prečudno Detetce. Záme ležiš na slamice, lépo Déte.
Záme terpiš na zemlice, prélepo Detetce. O moj mali odkupitel; ó Ježušek:
0	moj mali zveličitel, 6 dobri Ježušek. Zakaj si mene tak ljubil? 6 Ježušek.
Da si me tak drago kupil? o dragi Ježušek. Budi ti dika na nebe: o Ježušek.
1	ovde dole na zemlje, o mili Ježušek: O želni Ježušek: preželni Ježušek.
'	Ave Maris Stella.
Zdrava zvezda morska,	Pokaži se, da si Prava Mati Božja, Naša dobra Mati; Mati vsegdar deva, Da po tebe prime Kraljica Nebeška: Tvoj Sin naše prošnje.
Ka si zdravje vzela	O Deva Devica,
Iz vúst Gabriela:	čista, tiha, krotka;
Premenivši ime	Včini nas od grehov
Nepokorne Eve:	čiste, tihe, krotke.
Prósti dúge krivem,	Včini da živemo
Dartij pogled slepem:	čisto i ponižno;
Zlo od nas odprosi,	Da se s tvojem Sinom
Vse dobro nam sprosi.	Vsegdar veselimo.
Dika budi Bogu, Otcu, Sinu, Duhu, Presvetomu Trojstvu, Jedinomu Bostvu. Amen.
Catechismus Puerorum. Otec naš, ki si na Nebéseh . . ne vpeljai nas vu skušavanje: neg' oslobodi nas od zla. — Zdrava budi Maria . . — Verujem . . zastupil je na Nebesa . . od unod hoče priti sudit živeh i mertveh . . . sveteh občinstvo . . tela gore stanenje . . i žitek vekivečni. — Ja sem Gospon Bog tvoj. Némaj tugjeh bogóv pred menum. Ne primi imena Gosponna Boga tvojega za vman. Spoméni se, da Svetke svetiš. Poštuj Otea i Mater ... — Gda se jo okerščen Človek dužen spovedati? Odg. Potle kak počne
razumom živeti te grešiti, okolu desetoga godišča, vsako leto jednuč, te pred smertjum vu težkom položen betege: Onda takajže, gda se hoče pričestiti, ako se vu kakovoui velikom grehe čuti. Pit. Jeli se gda kerščeni Človek diižen pričestiti? Odg. Je vsako leto jednuč okolu Vuzma, i gda je vu kakove smertne pogibeli. Pit. Kaj je ono čim se ljudi pričeščaju? Odg. Ono je pravo Kristuševo Telo, živo ne mertvo, z dušum skupa i s kervjum, i z Božanstvom, ves cel Kristus, kakti je gore na nebe. Razlog je vu tom, kaj je tam vu svojem Človcčjem kipe; a ovde je vu krušnoin obličaje. Prispo-dobnem zakonom, kakti je duša vu živom tele človečjem, ko se očima vidi; a duša se ne vidi: tak je i Telo Kristuševo vu posvečene Hostje krušne, gde se Hostia vidi, a Kristuševo Telo se ne vidi: i kak je gode duša vsa vu vsem tele, i vsa je vu vsakom kotrige tela: tak je Kristus ves vu vse Hostje, i ves je vu vsake drobtinice svete Hostje, tak, da gda se Hostja razdeli, Kristuševo Telo se ne deli, nego vu vsakom delce razdeljene Hostje celo ostaje. Pit. Zakaj i za kakov je zrok to sveto pričeščanje pod krušnem kipom napravil? Od. Jeden je tomu zrok, da bi nam odduruo ne bilo, njegova Tela vu drugom kipe prijemati i jesti. Drugi je tomu zrok, da bi nam dal na znanje to, da kakgode kruh domači telo naše hrani i krepi i povekšava vu jakosti telovne: tak ravno Telo Kristuševo dušu našit hrani, krepi i povekšava vu jakosti duhovne; toje to vu milosti Božje, vu obderžavanje njegoveh zapovedeh; suproti vražjemu i telovnomu, vu vseh nevoljah i težkočah našeh skušavanju itd. . . Ostroge duhovne . . Molitve Strelne . . kruto hasnovite. — Tebe Bože vsi mi h valu dajemo: i Gosponna tebe vsi valujemo. Tebe Stvoritela ves Svet poštuje: tebe visoko vsa zemlja zvišuje . . . Vu tebe naše vufanje deržimo: da se na veke ne okorovimo. Budi ti hvala i dika Gosponne: i z Otcem tvojem i z Duhom presvetem: Kak je od veka bilo, tak i vezda: i na vse vekivečne veke. Amen.
Opis Krškega okrajnega glavarstva.
I. L.
(Dalje.)
B u. č k a.
Zemljepisni (Zel.
V tej župljanski, šolski občini je šola samo na Bučki. Župljanska občina šteje 1312 ljudi, in ravno toliko seveda šolska občina. Za šolo ugodne mladine je tukaj 120; v šolo je hodi 98. (Iz bližnjih vasi druzih šolskih občin hodi v tukajšnjo šolo 13 otrok. — Hribi v naši šolski občini so: Okič, Sela-Križe, Legorje, Bučka, Jermanvrh, Jarčivrh in Sejenice z Brezovico. — Potoki, kateri izvirajo in teko skozi občino, so: Pod-selčica, katera ima dva dotoka; eden izvira izpod Zaključev, a drugi na Volčji Loki, teče proti jugu, in se izliva konec šolske občine v Martinek. Martinek izvira pod imenom Cedilnik in Vejer pod vasjo Zaboršt. Dotok Cedilnik pod imenom Perišče ima kaj toplo vodo, pravijo, da ima toplični vir in da je pomešan z mrzlo vodo. Dotok Vejer izvira v gozdu Gošči in je precej pri izviru tolik, da bi lehko gonil mlinsko kolo. Martinek teče proti jugovzhodu in se izliva konec šolske občine na Hrvatskem brodu v Račno (Krko). Potok Apnenik, kateri izvira iz več virov v vasi Močvirje, in teče proti jugovzhodu ter se izliva v Radoljih Dolenjih v Podselčico. Dotoka, ki tečeta v Radoljih Dolenjih v Podselčico, sta: Vrbinek in Vejer. Izvirata oba iz pod hribov Brezovskih. Opomniti je še, da se Podselčica pod imenom Čolniščica izliva v Martinek. V vasi Štrit
je malo jezerce, toda brez posebnega pomena. Njive so po dolinah rodovitne, a po brdih jih je treba zelo gnojiti, ker je zemlja ilnata in kremenčasta. Vinogradi so nekaj rodovitni, nekaj se pa tudi opuščajo radi odplavljene prsti, in radi odsolnčne lege. Travniki so pa večinoma močvirnati; treba bi jim bilo odpeljevati vodo, potem bi se zdatno zboljšali. Gozdi bi bili povsod dobri, da bi se le ne bi premlada drevesa sekala. Pašniki so sploh povsod dobri. Vsa zemlja je rodovitna; samo preobljudena (?) je. — Ljudstvo se peča razven kmetijstva tudi še sč živino-, sadje-, vinorejo in čebelarstvom. Ljudsko materijalno stanje je bolj slabo nego dobro. Živine je kacih 500 glav. Ljudstvo zna sploh brati in pisati, razven bolj postaranih ljudi. Število vasi je 9, in te so: Bučka se 197, Dolje se 77, Jarček se 76, Jermanvrh z 78, Močvirje se 129, Radolje Gor. se 150, Radolje Dolj. se 166, Štrit se 133 in Zaboršt se 85 prebivalci. Imena cerkvam so: Sv. Matija in sv. Martina na Bučki, sv. Mihaela v Radoljih Dolenjih in sv. Jurja v Močvirji. Grajščina je samo ena v Radoljih Dolenjih.
Zgodovinski del.
Starosti cerkva tukaj ni mogoče navesti, ker ni nikjer zapisana. Mogoče, da se izve kaj na Raki, kamor so pred cerkve spadale t. j. pred letom 1788., ko ni bilo še tukaj župe. Prvi župnik se je imenoval: Angelus Pauer (Pober); prišel je kot pregnanec iz Kostanj eviškega samostana le-sem kot lokalkaplan. Odlikovali so se posebno sledeči duhovniki: Al. Andronjko je napravil ustanovo za tukajšnje reveže. Kot sidje-rejca sta se posebno odlikovala: And. Slej k o in še živeči upokojeni župnik, g. Gašper Gašperlin. Prvi se je posebno v tem odlikoval, da je izpremenil neobdelano zemljo v prelep sadonosnik; a drugi je na podlogi tega v tej stroki nadaljeval in je vzprejel za svoje zasluge od c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani pohvalno pismo. Šola je bila dodelana leta 1857. brez učiteljevega stanovanja, koje se je moralo in se še mora najemati. Prvi učitelj tukaj je bil Danijel Fajgel, znameniti skladatelj slovenski, zdaj učitelj v Tolminu. Stari grad je bil pred v Radoljih Gorenjih, na Griču Kapolje. Pozneje je bila pa imenovana grajščina podrta. Govori se, da so iz razvalin stare grajščine pozidali zdanjo novo grajščino v Radoljih Dolenjih.	(Dalje prihodnjič.)
O p a, z e.
(Piše Dolinski.)
10.
Berilne vaje moramo vsestransko in dobro obdelovati; saj na podlogi beril poučujemo otroke večinoma predmetov, kakor slovnico, spisje, kmetijstvo, zemljepisne in zgodovinske črtice itd. Neznane besede v sestavku je treba otrokom pojasniti; posamezne sestavke poučevaje naj učitelj mladino vzgoja, napeljuje in vzpodbuja: „vse za vero, dom, cesarja".
Berilo tedaj, kakor vidimo, ni v šoli samo za to, da se otroci brati uče, in morebiti celo mehanično, prebiraje sestavek za sestavkom, dokler ne preberejo vsega berila, in potem zopet od začetka od konca itd. Tako ravnanje bilo bi gotovo brez koristi.
Berilne vaje naj bi se po naših mislih tako - le obravnavale:
1) Potem, ko je učitelj sam sestavek pregledal, razloži ga otrokom. Učitelj se vstopi pred učence tako, da ga vsi vidijo. Pripoveduje jim sestavek razločno, mikavno in glasno tako, da ga vsi slišijo. Pripoveduje naj se z živimi besedami; pokaže naj učitelj, da se tudi sam za sestavek zanima. Besede naj pridejo iz srca, kajti: „kar iz srca pride,
to gre k srcu". — Poslužuje naj se učitelj le tistih izrazov, ki se v sestavku nahajajo, ker dolgo in široko razlaganje z drugimi, celo nepotrebnimi besedami, odvede otroke od pravega bralnega zapopadka — njih misli se raztresejo. Kar se učitelju zdi, da otroci ne umejo, pojasni naj po domače in kratko. Držimo se tudi reda, tako, da se otroci s časoma navadijo na uvod, jedro in konec sestavkov. Ko je učitelj sestavek tako razložil, naj
2)	bere sestavek. Berimo v vsakem obziru mislim in besedam primerno, vzgledno, prepričevalno in živo. Zato je dobro in celo potrebno, da učitelj prej sestavek sam prebere, „česar sam nimaš, ne moreš dati." Na to naj si otroci sestavek ogledajo ter v mislih preberejo, ker to jim pomaga k nesporednemu razumenju.
3)	Sestavek bero otroci. Pozove naj učitelj najprej najboljše bralce. Potem naj se preide na druge, tako, da več učencev po nekoliko bere. Pazimo, da berejo otroci počasi a glasno, razločno, razumno in s pravim poudarkom, da se otroci strogo ravnajo po ločilih. Ako zapazi učitelj kak pogrešek, opozori naj otroka nanj, a popravi pa naj ga bralec sam. — Poklican učenec naj bere jeden do dva stavka. Na to pokliče drugega, tretjega itd. Tega pa ne sme učitelj delati redno, ampak, vpraša naj zdaj tu zdaj tam, kakor se mu zdi. Tudi naj pokliče jednega učenca po večkrat, da se ne bo nobeden zanašal: mene je g. učitelj uže poklical, zdaj sem pa lahko brez skrbi. Le tisti ki je poklican, naj bere, drugi naj mu sledijo v mislih. Tako postopanje v šoli vzdržuje v šoli red in pazljivost, vpliva na živahnost in življenje.
Razločujemo troje branje: mehanično, logično in deklamatorično ali evfonično. Prvo je odločeno za nižjo stopinjo, drugo za srednjo in tretje za višjo stopinjo. A oni trije načini branja se po našem ne ločijo strogo; otrok, na kateri koli stopinji, naj bi razumel, kar bere.
4)	Učitelj izprašuje sestavek ter poda otrokom zapopadek in moralo. Učitelj stavi otrokom iz branega sestavka primerna vprašanja. Ta vprašanja morajo pa biti vsi šoli stavljena. Poklicani naj vprašanja čisto, razločno, slovnično pravilno, s pravim naglaša-njem rešujejo, da se otroci pismenega jezika nauče. S takimi vprašanji dovede učitelj otroke do razumenja in glavne misli sestavkove. Otroci se nauče na takej podlogi lastne misli izraževati. — Zamisli in postavi otroka v sestavek tako, da so ž njim in v njem z dušo in telesom zadobč otroci žive slike, ki jim v spominu ostanejo. S takimi vprašanji dovedemo otroka do zapopadka sestavkovega, katerega moramo podati šoli v polnej jasnobi. Ako se zadržaj mladini dobro pokaže, vzbuja jej nove misli s tem, da jo napeljuje učitelj k vzrokom ali nasledkom, enakostim ali nasprotjem, in da napravi mladina o tem lastno razsodbo ali sklep.
Učitelj ne pozabi tudi pri vsakem sestavku, osebite pri tacih, ki so nalašč zato, na moralo. Saj morala edina vzgojuje prav, vzdržuje pokorščino, pravičnost in toliko drugih lepih in potrebnih lastnostij.
Otroci naj bi se vsega v šoli naučili, ne velja. Delajmo previdno na to, da se otroci tudi doma urijo. S tem pa nij rečeno, da bi jih preobkladali; tudi ni rečeno, da bi, osobito odraslo mladino, preveč od dela odtegavali. Učitelj mora znati otroke in stariše prigovarjati , priporočati, da se na paši, ob nedeljah in praznikih po cerkvenih opravilih, ko nimajo druzega dela, uče, naloge izdelujejo itd. Učitelj naj tedaj skrbi,
5)	da otroci berilno vajo vsaj po zapopadku iz glave znajo. Učenje na pamet je vežba in krepilo spomina in nabiranja jezikovnih zakladov — besedi.
Spomin je v ljudski šoli ena najvažnejših duševnih zmožnostij. Spomin je zaklad, v katerem se hranijo vse vede in vse koristne znanosti. S tem pa ne trdimo, da bi se morali otroci vsak bralni sestavek na pamet učiti. Prvoletnikom bilo bi to
neprimerno, celo nemogoče, sosebno v začetku. Njim zadostuje, da si posamezne pojme in stavke zapomnijo; še-le koncem leta naj se kak mali verz na pamet učijo.
Tudi srednjim in višeletnikom ne sme se dajati preveč memorirati. S tem bi otroci nekako otrpneli, njih duh bi opešal, izgubili bi celo veselje do pouka, ter jeli iz šole ostajati. Tudi nij vsak sestavek za memoriranje. Oni sestavek, koji se otrokom memorirati da, naj ga učitelj prej dobro, kolikor mogoče nazorno razloži, da ga otroci razumejo in tako v svojej notranjosti prisvojijo.
Otrokom naj se ne da preveč ob enem iz glave učiti, nego le toliko, kolikor si z dobrim uspehom in veseljem upajo. Otrokom je pa tudi povedati, kako naj se uče na pamet.
6)	Otroci se uče sestavek brati. Vsak sestavek, katerega smo dobro obdelali, da se otrokom na dom brati učiti. Res, da ima ljudska šola nalogo, otroke v šoli potrebnega naučiti. Učitelj pa mora paziti, da se otroci ne uče doma mehanično brati. Opozori naj jih v šoli, kako naj s pomislikom berejo. Prepričamo se o njihovej temeljitosti in logičnem branji, da jih v šoli izprašujemo po pomenu raznih pojmov in da nam nekoliko se svojimi besedami povedo, o čem so brali.
7)	Otroci doma sestavek prepisujejo. S tem se otroci vadijo in urijo v pisavi, pravopisji in lepopisji. Uči se ob enem tudi brati in misliti na razne besede, njih obliko in pojem. Moramo pa take prepise v šoli pregledati, ter jih z otroci mejsobojno glede pravopisa popraviti. Take baže prepisovanj izvršuje se lahko tudi v šoli v oddelku, neposrednje učeč se.
Iz doma v šolo, iz šole domov in od tu zopet v šolo. Morebiti se zdi to komu čudno. A prav tako se nam zdi najbolje. Učiteljeva dolžnost je, vpljivati na odgojo otrokovo, kjer se mu prilika ponuja. Povsod naj dela učitelj na to, da mladino uči in odgojuje; da jo pripravlja za prihodnje življenje ter vnema za vse, kar je pravo in dobro. Idimo zdaj le zopet v šolo!
8)	Učitelj vceplja otrokom na podlogi branega sestavka jedno ali drugo slovnično vedo. Slovnici sicer ne smemo kot taki vrat v šolo odpirati, a tudi ne iz šole tirati; toliko: „jezik in njegovi zakoni naj se največ in na podlogi vzglednega — pravilnega govora nauče". Učitelj naj pravilno slovnično govori in tako tudi od otrok v celih slovnično pravilnih stavkih zahteva. Na podlogi vzgledno - bralnega sestavka in na podlogi svojega pravilno-slovničnega govora naj se otrokom najpotrebnejša slovnična pravila vcepljajo, a tudi tega ne sistematično, nego od ložejega do težjega in otrokovemu razvoju primerno. Vse naj se uči v celih stavkih in vzgledih; varuj se suhoparnih in mučnih pravil in le pravil!
9)	Otroci izdelujejo v šoli na podlogi branega sestavka različne naloge, kakor n pr. slovnične, naloge iz realij, iz kmetijstva, da spišejo iz sestavka zadržaj, moralo itd.; direktni govor naj izpremene v indirektnega, ali da jim morebiti učitelj narekuje itd. itd. Vsaka naloga bodi otroškemu razvoju primirna. Ne sme biti preobširna, sicer se otroci naveličajo. Toplo je pa priporočati, da se vsaka naloga skrbno popravi. Tako bodo otroci vestno in z veseljem naloge izdelovali, ker so si svesti, da se učitelj za nje briga.
Dodatek. V začetku šolskega leta vzamemo v roke berilo. Izvolimo si kakih 40—44 sestavkov, tako, da pride na vsaki teden eden (malo, a to dobro). Pri tem pa je treba ozirati se na: a) čas, n. pr.: o rudstvu govorimo po zimi, o rastlinstvu v spomladi in po leti itd. h) Za poletni čas poiščimo v berilu take primerne koščeke, kakor n. pr. o gnoju, sadjoreji itd. c) Za nravnostne vaje izberemo take sestavke, s katerimi moremo mladino napeljevati k ubogljivosti, pokorščini, poštenosti itd. d) Sploh pa obravnavaj mo tako sestavke, da je naslednji prejšnjemu v neki zvezi.
Iz Gorenjskega, vdan 29. sept. (V odgovor in v obrambo.) [Zakasnjeno.] Zljubilo se je nekemu p. n. gosp. tovarišu, vzeti moje poročilo o letošnji učiteljski konferenci za Kranjski šolski okraj (gl. liste 14, 15 in 16 »Učit. Tov.«) na rešeto, in napisati o njem kritiko v štev. 216. »Slov. Naroda.«*) Gosp. tovariš trudil se je, da bi v tem spisu razvil svoje mnogostranske zmožnosti; ni pa sprevidel, da si s svojo kritiko ni le sam sebi nastavil dve limanci, ampak se na obe tudi sam ujel. V 16. listu »Učit. Tovariša« omenil sem bil v sklepu poročila s kratkimi besedami, da se je letos pogrešala prijaznost in vzajemnost, ki je prejšnja leta vladala v našem okraji. Tega g. kritikar — gotovo nehotoma — ni le priznal s tem, da je v svojem spisu naj pred v domači besedi konstatiral, da spadamo učitelji Kranjskega okraja pod »dva zvona«, ampak, ker je gospod zmožen tudi latinščine, potrdil tudi s podpisom: »altera pars«, da razdvojeni smo v dva tabora.
Spregovorimo o nekaterih posamnostih omenjene kritike le kaj malega. Kar zadene komisije okrajne knjižnice, menim, da bo ona sama dala odgovor na to, kar se jej šteje v hudo. Molčati o tem pa vender popolnoma ne morem tudi jaz. Človek ne ve, ali je gosp. kritikar pri obravnavi tega predmeta hotel pred vsem svetom dokazati, kako da ima ministerialne ukaze v svojem drobnem malem prsteku, ali pa, da on in njegovi gg. drugi izpod »drugega zvona« hrepenijo po daljnem izobraževanji; toda načelništvo okrajne knjigarne zamašuje jim hudovoljno vir, iz katerega bi mogli zajemati vede.
G. kritikar z vsem »altera pars-em« vred se niso nahajali letos vprvič navzoči pri učit. konferenci v Kranji. Eni bili so pri njej že mnogokrat. Vprašamo jih tedaj kar naravnost in po domače: Kje so imeli oni takrat vselej svoja ušesa, ko je vedno vsako leto gosp. načelnik komisije naznanil: Okrajna knjižnica štela je do letos toliko knjig; v teku zadnjega leta prirastlo jih je toliko, izmej katerih so bolj znamenitega obsega te in te (imenovale so se navadno po naslovih). Ali so gosp. kritikar in njegovi gg. tovariši res tako kratkega spomina, da so vse to kar hipoma pozabili in si naslova prav nobene knjige niso zapomnili? Mislimo, da vender ne; marveč menimo, da dobro vedo za Kranj, ker nijso zel6 oddaljeni od njega; oni tudi prav dobro vedo, da okrajna knjižnica ni zaprta; njim je marveč prav dobro znano, kje je shranjena, in da stoji vsakemu izobraženja željnemu učitelju vsaki čas na razpolaganje; sto- in stokrat bi bili lehko zvedeli, katere knjige so v njej; zlasti pa še zdaj po zadnji konferenci, ko je vsaki g. učitelj prejel popolni zaznamek vseh knjig v roke. A g. Pezdič jim je nepriljubljena oseba, kateri naj se ogreni stanje kot načelniku okrajne knjižnice; — prilika pa tako lepa, dati tudi starejšema učiteljema gg. Knific-u in Levičniku vsakemu eno po glavi; torej: hajd' po njih! Se vsaj poslednja dva ne bosta več predrznila, v prihodnje delati na to, da bi ostajala komisija okr. knjižnice »in status quo«; marveč da pridejo na krmilo enkrat tudi gg. kolegi iz »altera pars-a«; potem bodo tudi hipoma izginili vsi »nedostatki« pri naši knjižnici.
Tudi moj opis o konferenčnih razpravah g. kritikarju ni po volji; očita mi profesorsko samovoljnost, in prizadeva se, me poučiti, kako naj se taki spisi sestavljajo. Pospne se tedaj koj hipoma namest mene on sam na profesorsko katedro.**) Ta svoj trud naj si bil gospod pač prihranil, in naj bo ob enem tudi zagotovljen, da me ni volja, k njemu v tej zadevi hoditi v šolo in pouk.
Kes, človek se stara; — mlajše moči vedo zdaj take reči bolje obdelovati;--torej
naj bo pa prih leto g. kritikar prevzel poročilo o našej konferenci, ter pokazal nam bolj na drobno, kako naj se v novi dobi izgotovljujejo taki spisi.
Sploh se nam pa dozdeva, da za obema tema grmičema (knjižnično zadevo in konferenčno razpravo) tiči drug (in sicer eni in isti) zajček. Virček tam dol blizo Strmola o tem morda kaj več ve.
Kako da je gosp. kritikar v svojo razpravo poslednjič prištulil in pricefral, kakor za lase tudi Don Quisco-tove burke, v resnici ne vem. Morda je želel s tem dokazati, kako zelo in globoko je zveden v raznovrstnih strokah beletristike. — Ako je pa hotel s tem smešiti mojo malenkost, se pa tolažim, da nisem jaz edini učitelj v našem okraji, ki se mu kaj tacega pripeti.»
*) Ta list mi je bil poslan kot nenaročniku na „SI. Nar." po c. kr. pošti „Laibach - Bahnhof" ne vem, ali od prijateljske, ali neprijateljske roke. Naj si bo eno ali drugo: Hvala lepa za prijazni spomin!	Pisavec.
**) Dotično mojo obravnavo lehko vsakikdo bere v 16. listu „Učit. Tovariša", ter se more na lastne oči prepričati, koliko je bilo v njej subjektivnega (osebnega), koliko pa objektivnega (rečnega).
Pisavec.
Lanske jeseni je dobil gosp. nadučitelj V. za god anonimno po c. k. pošti poslan d u h o v s k i kolar, menda iz smešilnega namena: češ, ker se rad družiš z gg. duhovniki, tu imaš nekaj, da jim boš bolj enak. Kdo je bil ta skrivni darovalec, ali če jih je bilo morda kaj več vkup »in Compagnie«, ne vem, in, da se naprej zabranim: tudi nikogar kratkomalo natolcevati nočem, Navedel sem le resnični faktum. Ljudem pa jezikov tudi ne morem vezati, komu se ta poba-linsko-junaški čin pripisuje, tem manj, ker pregovor pravi, da je to rado res, kar ljudje govore.
K sklepu pa povem, da se o vsem tem dalje z nikomur prepiral ne bodem; nimam volje in tudi časa ne za to. Javno sem pisal jaz svoje poročilo o konferenci, javno je na to odgovoril g. kritikar; komur je za to zadevo kaj mar, naj oba spisa bere in — sodi!	Podratitovski.
Iz Gorice, 12. okt. 1883. Izpiti učiteljske sposobnosti pričn6 se tu 15. t. m. Oglasila sta se dva učitelja in devet učiteljic. Mej temi je le ena Slovenka, in še ta ne pride zarad bolezni; ostale so Italijanke. Učitelja sta iz Dalmacije (!) in baje oba Hrvata. Vsi žele prestati izpit za ljudske šole, za meščanske šole nihče.
Iz okolice Celjske. Redka svečanost se je obhajala 10. oktobra t. 1. pri Novi-Cerkvi nad Celjem; g. Janez Zdolšek, mnogozaslužni nadučitelj ondošnji namreč je dobil od Nj. Veličanstva presvetlega cesarja srebrni križec za zasluge s krono, katerega mu je v ta dan slovesno izročil preblagorodni c. kr. namestnijski svetovalec, okrajni glavar g. Frd. Haas v navzočnosti šolske mladeži, mnogo duhovnikov in učiteljev. Ob 9. uri bila je slovesna sv. maša, katero je služil prečastiti g. Alojzij Šijanec; pri maši so prav ganljivo peli šolarji; pred velikim oltarjem v stranskih klopeh so bili na eni strani c. kr. namestnijski svetovalec g. Haas in c. kr. okrajni šolski nadzornik g. BI. Ambrožič, na drugi strani včg. korar Juvančič z drugimi gospodi, po cerkvi pa je bilo mnogo gospodov duhovniškega in učiteljskega stanu ter druzega pobožnega ljudstva. Po opravilu šli smo v lepo okinčano šolsko poslopje; pred vhodom je bil postavljen slavolok z napisom: Živio, cesar Franc Jožef L! Živio, gospod nadučitelj! C. kr. namestnijski svetovalec govori tu ter živo opisuje 331etno uspešno delovanje g. nadučitelja Janeza Zdolšeka ter mu nazna-njevaje, da ga je Nj. Veličanstvo presvetli cesar za njegove zasluge izvolilo oblikovati s srebrnim križcem za zasluge s krono, pripnž na prsi cesarski dar. G. govornik še v daljšem govoru častita g. nadučitelju k temu najvišjemu odlikovanju želeč mu še mnoga leta na korist šolstvu, navzočim pa ga stavi v vzpodbudo in v posnemovalni vzgled ter konča govor s 3kratnim »Hoch« na presvetlega cesarja Franc Jožefa I.
Potem pa slovenski govori c. kr. okrajni šolski nadzornik g. BI. Ambrožič, omenjevaje zaslug g. odlikovanca ter velike važnosti današnje slovesnosti ne le samo za odlikovanca in njegovo obitelj, temuč tudi za vso občino, v kateri že 28 let tako uspešno deluje, za njegove učence bivše in tu navzočne, za njegove sotrudnike učitelje, in sklene s 3krataim »živio« na presvetlega cesarja, kot uajvišjega zaščitnika šolstva in učiteljstva, kar po napolnjenej sobi živo odmeva.
G. odlikovanec se pokloni c. kr. namestnijskemu svetovalcu ter se ganjen zahvaljuje na najvišjem odlikovanji presvetlemu cesarju, ter prosi gospoda namestnijskega svetovalca, da bi blagohotno njegovo zahvalo poročal presvetlemu cesarju. Potem se oberne proti božji podobi, ter se tudi Bogu zahvaljuje, da ga je vodil, tolažil in mu na strani stal v marsikateri grenki in tužni uri, a da je z njegovo pomočjo vse srečno prebil, prosi tudi še nadalje podpore in blagoslova od zgoraj. Otroci so se jeli ihteti in v tem in onem očesu vidile so se solze.
Šolska mladež potem zapoje cesarsko pesem, kar tudi drugi navzoči pomagajo. Potem domača gg. katehet in podučitelj razdelita mej mladež spominek z napisom: »Gospod Janez Zdolšek, nadučitelj pri Novi-Cerkvi, je po milosti Njih Veličanstva presvetlega cesarja Franca Jožefa I. za svoje velike zasluge in zvesto delovanje bil dne 10. oktobra 1883. 1. poslavljen s srebrnim križcem za zasluge s krono.«
Po tej lepi slavnosti bil je vkupni obed, pri katerem se je mnogo napivalo in govorilo. Gospodu odlikovancu in nam vsem bode ta dan vedno v živem spominu.
Iz Ljubljane. Iz seje c. k. deželnega šolskega sveta za Kranjsko v dan 13. sept. t. 1. izročite se na višje mesto dve prošnji za oprostenje sposobnostne preizkušnje za zasebne ljudske šole. — Reši se pritožba nadučiteljeva o opravilni dokladi, druga o pripoznanji druge službene doklade pa se odbije. — Ukrene se potrebno o ustrahovalni preiskavi nekega nadučitelja. — Nekaterim šolam dovoli se poludnevni pouk. — Dva nadučitelja in štirje učitelji in učiteljice se za trdno postavijo. — Nekaterim okrajnim šolskim svetom se naroča, kako je ravnati pri nastavljanji začasnih učiteljev. — Dovolijo se petletne doklade in nagrade.
—	Metelkotove ustanove. Bivši profesor in duhoven, vrli gospod France Metelko, je v svoji oporoki v dan 1. maja 1858. 1. sporočil darila po 42 gold. vsako leto za šest ljudskih učiteljev na Kranjskem, ki se odlikujejo po nravnosti, marljivosti, in ki pridno goje slovenščino in sadjerejo v ljudski šoli. Za ta letošnja darila se prošnje vlagajo do 18. novembra t. 1. si. deželnemu šolskemu svetu v Ljubljani.
—	V tukajšnjo c. k. izobraževalnico za učitelje vstopilo je letos v I. tečaj 22 v II. 18, v III. 27, v IV. pa 31, vkup tedaj 98 pripravnikov (23 manj kot lansko leto). C. k. izobraževalnica za učiteljice ima letos le I. in III. tečaj; v I. je 37, v II. pa 21, vkup 58 gojenk.
—	Občni zbori „društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem", „Slovenskega učiteljskega društva" in „Narodne šole" bodo v četrtek 18. t. m., ker zaradi nekaterih ovir ni mogel biti napovedani dan t. j. 4. t. m., in sicer po uže naznanjenem vzporedu. Nadejamo se, da se ga bodo udeležili vsi g. g. udje, katerim je to le količkaj mogoče.
—	»Slovenske pesmi« za sopran, alt, tenor in bas, uglasbil dr. Benjamin Ipavec. II. zvezek. Lastnina izdajatelja. Tiskala Engelman in Mühlberg v Lips k em. Te dni je izdal naš preljubi skladatelj to zbirko napevov za mešan zbor ali čveterospev in s tem ustregel našim pevskim društvom, kateri so vedno v zadregi, če je treba posvetnih skladeb za mešan zbor; kajti do zdaj so naši skladatelji le bolj za moški zbor zlagali napeve, ker so znali, da je v prvej vrsti treba, da se moško petje razvije in ukrepi mej Slovenci. Zdaj, ko smo že tako lepo napredovali na polji domače glasbe, bode pa tudi treba, da pričnejo naši skladatelji za nežne naše pevkinje zlagati kompozicije. Dr. Benjamin Ipavec se bode tudi s temi skladbami prikupil pri pevcih in poslušalcih, kajti stavljene so tako prijetno za uho in tudi ne pretežko za pevce, da se bodo takoj udomačile v vseh narodnih društvih, kjer se goji petje mešanih zborov. Obsega ta zbirka 5 napevov: 1. »Kadar mlado leto«, besede S. Jenkove; 2. »Ne zveni mi«, besede S. Gregorčičeve; 3. »Rožici«, besede A. Okiškega; 4. »Leži polje ravno«, besede S. Jenkove, in 5. »Na Savskem bregu«, besede Andrejčkovega Jožeta. Dobivajo se te skladbe po 60 kr. zvezek pri lastniku v Gradci (Karl Ludwig Ring 4).
„När".
—	Hrvatski pedagog ijsko-književ ni zbor v Zagrebu je svojima pravima članoma g. Andreju Praprotniku in g. Ivanu Tomšiču, katera je Nj. Veličanstvo odlikovalo, poslalo sledečo čestitko: »Velecienjeni gospodine! Častno odlikovanje, koje je u dio palo Vašemu gospodstvu od Njeg. Veličanstva našega premilostivoga cara i kralja, veoma je obradovalo i hrv. pedag.-knjiž. sbor. Smatrajuč za svoju diku, da u svom krugu tako vriedne i visoko odlikovane članove broji, izjavljuje on Vama iz svoje odborske sjednice držane 2. o. m. svoju iskrenu če-stitku sa željom, da još mnoge godine uztrajete na staži, na kojoj do sada djelovaste na korist i slavu svojemu zvanju i svojemu narodu. Sliedilo Vaše stope cielo slovensko pučko učiteljstvo! Živili!«
—	Praprotnikov „Abecednik za slovenske ljudske šole" dobiva se pri bukvovezu Gerberji po 20 kr.; na vsakih 10 iztisov dobi se en i z t is za uboge učence.
—	Presrčna zahvala. Pri odlikovanju, kimigajenaklo nila N j. V. c e s a r j e v a milost, so mi moji prijatelji, učitelji in sploh domorodci vseh stanov kazali toliko naklonjenosti, katere nisem nikdar pričakoval. Ker se ne morem vsem ustno in pismeno zahvaliti, prosim, da bi tii po »Tovarišu« blagovolili vzprejeti mojo najpresrčnejšo zahvalo za toliko slavno čestitanje.
V Ljubljani meseca oktobra 1883. 1.	Andrej Praprotnih.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. Ker je nadučitelj Jožef Kavšek v Vinici umrl, razpisuje se služba nad-učiteljeva ob enem šolskega voditelja na dvorazredni šoli v Vinici z letno plačo 500 gold., z doklado 50 gold. in s prostim stanovanjem. Prošnje naj se vlagajo do 2 5. oktobra t. 1. pri c. k. okr. šolskem svetu v Črnomlji. — Na dvorazredni dekliški šoli v Črnomlji ste služba druge učiteljice z letno plačo 400 gold. in na dvorazredni šoli v Dragatušu druga učiteljska služba, za katero tudi lehko učiteljice prosijo, z letno plačo 400 gold. in s prostim stanovanjem razpisane. Službi se bodejo oddale za trdno, ali začasno. Prošnje naj se vlagajo do 2 0. oktobra t. 1. pri c. k. okr. šolskem svetu v Črnomlji. — Na trirazredni ljudski šoli v Višnji gori III. uč. služba z letno plačo 400 gold., za trdno, ali začasno. Prošnje okrajnemu šolskemu svetu v Litijo do 20. t. m.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnlk.
Tiskar in založnik J. R. Milic.