ORNITOLOŠKI POTOPIS Površina: 780.580 km2 Površina obstoječih IBA: 29.978 km2 (4 %) Št. prebivalcev-. 63 milijonov Najvišja točka: 5165 m gora Ararat Število vrst ptic: 466 vrst v 57 družinah Zanimive vrste ptic: Rožnati pelikan (Pelecanus onocrotalus), kodrasti pelikan (Pelecanus crispus), pritlikavi kormoran (Phalacrocorax ppgmeus), kiavžar (Gtvoniicus eremila), marmorna raca (Marmaroneta angustirostris), belo-glavka (Oxyura leucocephala), beloli-ska (Melanitta fusca), brkati ser (Gypaetus barbatus), kraljevi orel (Aijuila heliaca), rjasta kanja (Buteo rufinus), sokol plenilec (Falco cherrug), južni sokol (Falco biarmicus), kavkaški ruševec (Tetrao mlokosiewiczi), kaspijska skalna kokoš (Tetraogallus caspius), irankolm (Francolinus francolinus), turška kotoma (Alectoris chukar), sultanka (Porph^rio porphprio caspius), debelokljuni deževnik (Charadrius leschenaultii), ostrogasta priba (Vanellus spinosus), armenijski galeb (Larus armenicus), perzijski skovik (Otus brucei) Zanimive vrste živali: Anatolski leopard (Panthera pardus tulliana), volk (Canis Ittpus), šakal (Canis aureus), sredozemska medvedjica (Momchus monachus), bezoarska koza (Capra aegagrus), tekunica (Spermaphilus sp.), sivi hrček (Cricetulus sp.,), kaspijska vodna želva (Mauremps caspica), glavata kareta (Caretta caretta), orjaška črepaha (Chelonia mydas), agama (Agama sp.) Zanimive vrste rastlin: Vulkanski hrast (Quercus vulcanica) Viri ogrožanja: Intenzifikacija kmetijstva, lov, ribolov, urbanizacija, turizem, namakanje. Turčija //Dejan Bordjan in Ana Vidmar Turčija je dežela velike pestrosti. Ima zelo bogato kulturno zgodovino, saj je bila ravno zaradi svoje geografske lege že od nekdaj zanimiva za osvajalce. Za današnjo Turčijo je bil najpomembnejši Mustafa Kemal paša, bolj znan kot Atatiirk (oče Turčije). Poleg bogate zgodovine Turčijo zaznamuje tudi izredna pokrajinska in podnebna pestrost. Je dežela visokih gora in neskončno dolgih peščenih plaž. V njej se stikajo vlažno črnomorsko podnebje na severu, mediteransko podnebje ob obalah Sredozemskega in Egejskega morja ter suho celinsko podnebje v notranjosti Male Azije. Podnebni in reliefni pestrosti sledita tudi rastlinska in živalska raznolikost, ki popotnika spremljata in navdušujeta na vsakem koraku. 10 Svet ptic Prihod v glavno mesto Ankaro je napovedal čisto novo izkušnjo. Doma sva se poslovila od deževnega, turobnega vremena, tukaj pa naju je pozdravila širina modrega neba. Tudi ptičji svet je bil drugačen, že ob pristajanju sva iz leta la videla bledega kupčarja (Oenanlhe isabcllina). Polna pričakovanja sva se odpravila na enomesečno popotovanje po centralni Turčiji. Najino glavno prevozno sredstvo so bili avtobusi, dolmui in minibusi, s katerimi se da v Turčiji prepeljati celo v najbolj oddaljeno vas. Izkazali so se tudi kot odlično sredstvo za opazovanje razpršenih stepskih vrst. To sva izkusila že v prvih dveh dneh potovanja. Po daljnovodih ob cesti sva videvala južne postovke (Falco naumanni), rjaste kanje (Buteo rufitius), ki so v Turčiji najpogostejše ujede, črnočele (Lanius minor), rjave (L coUurio) in zakrinkane srakoperje (L nubicus). Po poljih sva videvala jate laških škrjancev (Melanocorppha calandra), rožnatih (Sturnus roseus) in navadnih škorcev (S. vulgaris), posamezne blede (Oenanlhe isabellina), navadne (O. oenanthe), sredozemske (O. hispanica) in turške kupčarje (O.finschii), v zraku velike jate čebelar jev (Merops apiaster). Kapadokija Za prvo destinacijo sva si izbrala jezero Tuz, ki je spomladi drugo največje jezero v Turčiji. Konec poletja pa postane velika slana puščava. Na jugu in jugozahodu se ob jezeru razprostirajo obsežna področja sezonsko poplavljenih sla nih step. A žal je avtobus vozil le v severovzhodni del, kjer na jezero običajno prihajajo turisti po zdravilno blato in na bosonogi sprehod po soli. Tudi sama sva izkusila čudoviti občutek drobljenja majhnih kristalčkov pod nogami. V tej pokrajini so prevladovali čopasti škrjanci (Galerida eristata) in mali škrjančki (Calandrella rufescens). Zanimivo pa je bilo srečanje z malim muharjem (Ficedula parva) v grmovju hotela. Naslednja postaja, ki nama je vzela nekaj dni, je bila dolina Ihlara jugovzhodno od jezera Tuz v centralni Turčiji. Sredi suhe stepske pokrajine je rečica Melendiz vklesala dolg kanjon z navpičnimi stenami, majhnimi slapovi in obre-čno loko. V stene te doline je vklesanih več cerkva še iz časa kristjanov starega Rima. Ob reki sva imeia priložnost opazovati povodne kose (Cinclus cinclus), vodomce (Alcedo aiihis), bele (MolaciUa alba), sive (M. cinerea) in rumene pastirice (Al. {lava). Pogosta ptica je bil sirijski detel (Dendrocopos spriacus), ki se je nemalokrat hranil tudi po ska lah. V obrežni loki sva opazovala selitev ptic pevk, pred vsem penic, med drugim skrivnega bledega vrtnika (Hippolais pallida). Večkrat sva videla balkanske (Ficedula semilorguala) in belovrate muharje (F. hppoleuca). Nad sabo sva opazovala spretne lovske polete kratkoprstega skobca (Accipiterbrevipes), osamljenega škrjančarja (Falcosubbuleo) in rjaste kanje (Buteo mfimis), ki se jim je na najširšem delu doline pridružil še par južnih sokolov (Falco biarmicus). Po skalah so se zadrževali zelo pogosti skalni brglezi (Sitla neumaper), skalni strnadi (Emberiza cia). skalni vrabci (Petronia petronia). skalne lastovke (Ptponoprogne rupestris) in turška podvrsta šmarnice (Phoenicurusoehruros oehruros). Ob večerih sva opazovala več stoglave jate planinskih hudournikov (Tachymarptis melba) v njihovem večernem klepetu. Dolina Ihlare pa nama ni ostala v spominu samo zaradi pisane palete ptic, neverjetne pokrajine in zanimivih cerkva, pač pa tudi zaradi tekunic, ki jih lahko z malo potrpežljivosti zlahka opazuješ. Iz Ihlare sva prek turističnega mesta Goreme v Kapadoki ji, kjer sva z balonom letela nad pravljično pokrajino in oprezala za žalobno sinico (Parus lugubris), potovala proti narodnemu parku Sultan Sazlidi. Park je obsežno močvir no območje, ki je spomladi skoraj v celoti pod vodo, poleti Zemljevid: Uporabljen z dovoljenjem >The General I.ibraries.The l!niversity ofTesas al Austin«. 1-6: Tipičen pogled n turško pokrajino, na podeže lju so glavno prevozilo sredstvo vzdržljivi osli. lekunica ob reki Ihlari. ob rekah se pogosto sončijo kaspijske vodne želve, lilijevke na peščenih sipinah. Alaturkov kip je pomemben simbol današnje Turčije in sloji v vsakem mestu, foto: Dejan Bordjan 7: Pravljični dimniki v pokrajini Kapadokija foto: Dejan Bordjan //letnik 11, številka 03/04, december 2005 13 ce, komatarje (Turdus torquatus) in skalne plczalčke (Tichodroma muraria). Visoko nad nama so letale mešane jate planinskih kavk (Pyrrhocorax graculus) in vran (P. pyrrhocorax). Nikakršna redkost niso bili planinski orli in postovke (Falco tinnunculus). Med trekingom sva opazovala dve vrsti kur, v nižjih predelih turško kotorno (Akaoris chukar), v višjih kaspijsko skalno kokoško (Tetraogallus caspius). Te tukaj dosegajo svoj najzahodnejši del razširjenosti in jih je moč spomladi organizirano opazovati na skupnih rastiščih, kamor vas lahko lokalni ornitolog, znan kot afak, za dobro plačilo tudi vodi. Prebivalci teh vzhod-no-anatolskih gora , ki pa jih žal nisva videla, so še rdeče-peruti trobentar (Rhodopech^s sanguinea). turška pevka (Pninella ocularis) in brkati ser (Cypaclus barbatus). Obala Sredozemskega morja V enem dnevu sva se z višine 3400 m spustila do Sredozemskega morja. Najprej sva obhodila laguno Akjatan pri mestu Karata, južno od mesta Adana. Tam sva kljub zago tovilom lokalnega trgovca, da na tej laguni ni ptic v tem letnem času, uživala v pogledu na več tisoč rožnatih pelikanov (Pelecanus onocrolalus). Ti so se kot zavesa dvignili nad vodo in zaokrožili nad nama. Nad gladino so lovile kaspijske čigre (Stema caspia), na polojih so posedali galebi (Larus sp.J. Po plitvi vodi so brodili plamenci. Obala je bila polna vodomcev in pobrežnikov, med katerimi sta prednjačila rdečenogi martinec (Trirtga totanus) in beločeli deževnik (Charadrius alexandrinus). Med slanušami na obali so se podili škrjanci. Po grmovju so skakali lumeno riti bulbuli (Ppcnonotus xanthopygos), iz visokih trstik so se oglašale prelestne prinije (Prinia gracilis), po daljnovodih pa so sedeli zakrinkani srakoperji. Kljub temu da je ta laguna mednarodno pomembno območje za ptice IBA, ni kaj prida zaščitena. Bombažna polja segajo do obale lagune, vsi vtoki v laguno so v kanalih. Precej drugače je bilo na naslednjem območju IBA, ki sva ga obiskala, obsežnem kompleksu delte Goksu. Tam je najvzhodnejše kotišče za sredozemsko medvedjico (Monachus monachus), prav tako pa tam ležeta jajca dve 8: Črna štorklja (Ciconia nigra) je množic na jesenska selivka Turčije, ki na dolgi poti postaja oh vodah. foto: Dejan Bordjan 9: |ezeroTuz je v jesenskem časti pro strana slana puščava, foto: Dejan Bordjan 10: Na tisoče rožna lih pelikanov (Pele-canus mocrotatui) je prekrilo nebo. 11: Rumena pastiri ca (Motacila /lava) je pogosta selilka. ki se ustavlja na vlažnih območjih, foto: Dejan Bordjan 12: Redki velikani med počitkom na poloju - rožnati peli kani (Pelecanus onocrotalus) foto: Dejan Bordjan 13: Skalni plezalček (Tichodroma muraria) je majhen skrivnost tvei visokogorja foto: Dejan Bordjan pa se spremeni v tamarišino in slano stepo z ogromnim sestojem trstičja in majhnimi vodnimi okni. Na teh sva videla žličarke (Platnica leucorodia), različne čaplje in na stotine rac. Po plitvinah so bredli posamezni plamenci (Plwcnicoptenis ruber), štorklje (Ciconia s p. j, plevice (Plegadis falcindus), sabljarke (Recurvirostra avoseua) ter mnogo drugih pobrežnikov. V trstičju so skakale trstnice (Acrocephalus s p. J, trstni strnadi (Emberiza shoetiiclus), plašice (Remiz pendulinus), modre taščice (Luscinia svecica) in brkate sinice (Pamirus biarmicus). Nad trstičjem in redkim sestojem tamariše (Tamarix sp.,)sva opazovala številne lunje (Circus spj. Po slani stepi so se podili mali in laški škrjanci ter repaljščice (Saxícola rubetra). Dan pa so nama polepšale črne štorklje (Ciconia nigra), kar sto se jih je iz močvirja dvignilo v leteči dimnik in odletelo na jug. Gorati del vzhodne Anatolije Glavno mesto vzhodne Anatolije Kayseri leži pod vulkanom Ercives Dadi (3016 m). Tam sva spoznala dva moška -brata, ki sta bila navdušena nad Slovani. Skupaj z njunim stricem smo imeli piknik ob zajezitvenem jezeru na 2500 m visokem prelazu tega vulkana. Tu sva se prvič seznanila z gorsko ornitofavno Turčije. Videla sva manjše jate rdečečelih grilčkov (Scrinus pusillus), uhatih škrjancev (Eremophila alpestris) in posamezne vriskarice (Anthus spinoletta). Planinsko podobo so dopolnjevali planinski orli (Aguila chrysaetos). Na tem vulkanu sva opazila še dva preletnika. Črnočelega srakoperja smo mrtvega našli ob cesti, ribji orel (Pnndion liaiiaetus) pa je pred najinimi presenečenimi gostitelji ujel ribo in jo pojedel nedaleč vstran. Še bolj sva se seznanila s turškimi gorskimi pticami na štiridnevnem trekingu po narodnem parku Ala daglar. To je obsežno gorato območje v Vzhodnih Taurih med mesti Nidde, Kavseri in Adana. Tam sva se s pomočjo vodnika in dveh kobil povzpela čez dva 3400 m visoka prelaza in spala v dolinici več kot 3000 m visoko. Tukaj se sprelctava-jo več stoglave jate planinskih vrabcev (Montifringilla nivalis), pomešanih z uhatimi škrjanci. Ob redkih vodah sva opazovala planinske pevke (Pninella collaris), vriskarice, šmarni- 10 Svet ptic vrsti morskih želv. V spomladanskem času se je prepovedano kopati znotraj zavarovanega območja. Že od daleč se nad enim od jezer dviga okostje ogromne betonske stavbe, ki so jo pred leti nehali graditi, ker posegi v območju delte pač niso dovoljeni. Veliko stopinj v pesku in pričanja ljudi govorijo o množici šakalov, ki so glavni plenilci v delti. Brezmejna količina različnih nevretenčarjev, kuščarjev, neokrnjenih peščenih obal in obsežnih trstičij pričajo, da gre za izredno bogato in neprecenljivo območje. Tukaj je ena večjih populacij sultank (Porphvrio porphprio). Dokaz za to sva imela iz ene izmed opazovalnic, saj sva jih v enem vidnem polju imela kar pet. Vodna površina je bila polna življenja. Po trstičjih so se podili vodomci, mokoži (Rallus aquaticus) in čapljice (Ixobrychus minutus). Prek okoliških grmišč je potekala selitev ptic pevk, ki so se mešale z lokal nimi posebneži. Med grmovjem so tekali izmuzljivi fran-kolini (FrancolinusJrancolinus). V slanem jezeru so se hrani li plamenci. na polojih so posedali pelikani, med njihovi mi nogami pa so se potikali različni pobrežniki, med njimi so bile bolj zanimive sabljarke in sabljasti martinec (Xenus cinereus). Po žicah so posedale zapoznele zlatovranke (Coracias garrulus) in rdečenoge postovke (Falco vespertinus), nad njimi pa so krožile že prve jate žerjavov (Crus grus), ki tu v času preleta dosegajo več tisočglave jate. Po močvirnih travnikih in pašnikih so se hranile kravje čaplje (Bubulcus ibis) in različni pobrežniki. Proti večeru so po daljnovodih posedali čuki (Athene noetua). Nekoliko vstran so po evka-liptusovih gajih lovili izmirski gozdomci (Halcpon smyrnensis). V območju delte Goksu sicer živi kar 550 vrst ptic, med njim obe vrsti pelikanov, pritlikavi kormorani (Phalacrocorax pygmeus), zeleni čebelarji (Merops persicus), mali hudourniki (Apus affinis), čmobeli pasat (Ceryle nidis) itd. Veliki klinkač (Aquila clanga) in kraljevi orel (Aquila heliaca) prezimujeta v tem območju. V času spomladanske selitve so travniki preplavljeni s selečimi se belimi štorkljami (Ciconia ciconia) in ostrogastimi pribami (Vanellusspinosus). Tu gnezdita tudi marmorna raca in beloglavka (Oxyura leucocephala). To bogato in enkratno pokrajino sva nerada zapustila, preganjal naju ni le čas, marveč tudi trume komar- jev, ki so ob sladkih vodah v tem času kar preveč pogosti. Z najetim av tomobilom sva se odpravila proti pogorju Nur daglar, kamor sva šla opazovat selitev ujed. Po številnih peripetijah sva ob zajtrku uživala v selitvi malih klinkačev (Aquila pomarina), kačarjev (Circaetus gallicus), kratkopr-stih skobcev, rjastih kanj, malih orlov (Hieraaetus pennatus), sokolov plenilcev (Falco chenug) in egiptovskega jastreba (Neophron percnoptenis). Pot nazaj naju je vodila ob laguni Yumurtalik, kjer sva se kratkočasila s pobrežniki, kaspijskimi čigrami in sredozemskimi galebi (Larus auduinii). Imela sva priložnost opazovati potek uspešnega lova soko ia plenilca na turško grlico (Streptopelia decaocto). Pot sva nadaljevala ob obali proti zahodu in prispela na najjužnejšo točko Turčije, antično mesto Anamurium. Tam sva uživala, počivala in se pogovarjala s prijaznim gostiteljem Eserjem in njegovim očetom, ki je že na daleč opazil, da sva z Balkana, in vedel celo, kje je Slovenija. Ponoči so peli čuki, ob obali sva spremljala priložnostni prelet škrjančarjev, navadnih čiger (Stema hirundo), ribjega orla in rdeče lastovke (Hirundo daurica). Končna destinacija potovanja je bilo mirno mestece Edridir ob istoimenskem jezeru. Tam sva tri dni počivala, spala in se sprehajala. Med temi sprehodi sva med rumenonogimi galebi prepoznala armenijskega galeba (Larus armenicus), ki je še ne dolgo tega veljal za podvrsto prej omenjenega. V obzidju majhnega gradu sva imela priložnost opazovati čuka med dnevnimi aktivnostmi. Za konec naju je čakala večurna vožnja do Ankare in noči tev v tej ogromni, prenaseljeni in onesnaženi prestolnici. Med poletom nazaj sva poskušala strniti vtise, hkrati pa z žalostjo opazovala velikanski oblak, ki se je vlekel vse od Črnega morja do Avstrije in še dalje. Kot po čudežu je zijala majhna jasnina nad dunajskim letališčem, kot nekakšen spomin na sončni mesec dni pohajkovanja po Turčiji. • 14: Speči vulkan Erciyes nad jezercem v nacionalnem parku Sultan Sazligi foto: Dejan Bordjan 15: Planinska pevka (Priinclla collaris) pri jutranjem čiščenju v našem kampu v pogorju Ala Daglar foto: Dejan Bordjan 16: Gorovje Ala Daglar in najvišji vrh Demirkazik foto: Dejan Bordjan 17: Čuk (Atene noetua) je presenetlji vo opazna ptica starejših naselij, foto: Dejan Bordjan 18: V stepski pokra jini so škrjanci najpo gostejše vrste ptic. Na sliki je kratkoprsti škrjanček (Calandrel-Ia brachydactyla). foto: Dejan Bordjan //letnik 11, številka 03/04, december 2005 13