—  171  —
Slovstvene stvari.
„Zvon" o oovotarijah naše slovenščine.
Profe sor Stritar je spregovoril v 10. listu „Zvo-novem" o današnjih novotarijah besedo, za katero smo mu jako hvaležni in mu mora biti hvaležen vsak, komur je mar za pravi in zdravi razvoj slovenskega jezika, ne pa za tuje mu besede in one norčave oblike, kakor jih dandanes nahajamo v časnikih in knjigah. Prof. Stritarjev opomin za „rechtsumu o novo^egni pisavi je pa temveč ,,beseda o pravem času", ki ne bode ostala klic vpijočega v puščavi, ker na eno stran ima ceno slavnega jezikoslovca, na drugo pa je lastni „confiteor" pisatelja, ki javno pripoznava, da je sam grešil in v svet pošiljal novotarije, katerih so se popri -jeli mnogi samo zato, ker so videli, da on tako piše. Res se moramo večkrat na glas smejati, ko dobimo za ,,No-viceu spisov z mnogimi grdimi slovniškimi pogreški v roke, al — nij, nijso, močij, dnij in cel6 grmij, gorij in enake spake so vmes. — Da bi „Zvon" podučil vsaj take pisatelje, ki so za poduk pripravni in se ne držijo trdovratno napak , povzeli smo v svoj liat veči kos njegovega članka, takole se glaseči :
„Siovenci se ne moremo prečuditi, kako lepo se je razvil in očistil naš jezik v tako kratkem času. Veselimo se te čudovite izpremembe sami, in ponosno jo a perstom kažemo našim nasprotnikom, naj sterme o tolikem čudu, kateremu ni enakega v jezikov zgodovini; ako jim kanec zavisti kali in greni to stermenje, nič ne de! Sosebno naši jezikoslovci, pravi in ponarejeni, gledajo z veliko zadovoljnostjo to dovereeno delo svojega truda, svoje učenosti. Po prajici, vsa ta izpre-memba je za res njihovo delo! Človeku pri nas ni treba Metuzalemove starosti, da je sam doživel, se svojimi očmi gledal ves ta razvoj. Prijazni bralec, ki imaš kakih štirideset let, zamisli se nazaj v svoja otročja leta, ko si na terdi klopi pervič napajal se posvetne učenosti; ali se ti ni godilo kakor meni? Kako napušno sem miloval priproste ženice, ki so molile na masne bukovice, tiskane v starokopitni, okorni, barbarski bo-horičici, s tistim dolgim, zakrivljeni palici podobnim „eaom", katerega ni najti v „Zvonovi" tiskarni, da bi ga pred oči postavil svojim mladim bralcem , s tistim neukretnim sh in zh! Kaka sreča, da sem se rodil v novem, zlatem veku, ki nam je napočil z blaženo gajico!
Skoraj potem pride druga nova doba, ki nam je prinesla krasni ega za iga in om za am. Kako smo mogli toliko časa mirno in zadovoljno živeti se svojim čemim „kruham" ter veseliti se ,,beliga" dne! A kaj, svet si je zadovoljno ogenj kresal, dokler niso bile iz-najdene „žvepljenke" brez žvepla.
Nekoliko let potem tretja doba: vojska se je napovedala samoglasniku e pred „erom"; kaj nam je treba tega ieniiba, ki še pravega določnega glasu ne dd iz sebe?' Koliko drazega černiia,^ koliko še dražjega časa se je potratilo s to spako ! Ce jo terpe drugi narodi, njih škoda! Zakaj Nemec ne piše ,,vrbessrn" in Francoz „vaincr" kakor bi bilo edino pametno! V tem smo Slovenci zares prekosili druge narode; da se nam svet smeje, to nič ne de. Le po njem! Tistega e pred „erom" ne terpimo; r korenjak je sam dovolj krepak, da mu ni treba naslombe: r je samoglasnik! to je naša najnovejša, epohalna iznajdba.
S tim tretjim napredkom se jaz nisem mogel sprijazniti, nepotreben se mi zdi, dk škodljiv! Menda, se ne motim, ako se mi zdi, da se od nekaj časa naš jezik mnogo terje govori, ker znano je, da pisava upliva
-----    172    ____
na izgovor. Tisti ^samoglasm" r se ni prej morebiti nikoder pri nas tako neprijetno terdo izgovarjal, kakor hervaški ali češki; zdaj si ga pa zlasti naše mlado ,,raz* umništvo" posebno privošči; vsled tega se sploh blago-glasje v jeziku pri nas bolj zanemarja. Zdi se mi, da ne terdim preveč, ako pravim, da je ta nesrečna novo-tarija nakopala mnogo neprijateljev našemu jeziku, narodnosti naši, in to tudi v verstah naših rojakov in še bolj naših rojakinj.    Toda to samo mimo grede. *)
Naš jezik ni imel mini in pokoja. Jezikoslovci — in pri nas je vsak tretji človek jezikoslovec — spravili so se nadenj; obdelovali so ga na vso kriplje in ugnje-tali kakor testo, tako, da je imel skoraj vsako leto drugo lice; dobili smo tisti bas, stoperv in nego; nij, nej in ne; živenije, hiža, živalij  itd. itd.   Kakor
kertje glist iskali so starih besed in oblik, in kar je ked6 našel v svoji modrosti in učenosti, hitro na prodaj! In pisatelji — kedor bo prej! — vsi za njim. To je bil razvoj, to je bilo napredovanje! — kar je bilo še lani sveta resnica, to se je letos za-metalo. Uboga slovenščina je bila predmet, na katerem je vsak poskušal in izkazoval svojo učenost; z njo se je vse smelo kakor s podganami in privajenimi zajčki, katere imajo učenjaki za gerde ,,vivisekcije". Drugi narodi so delovali in napredovali na slovstvenem, tehničnem, gospodarstvenem, političnem polji; mi siro-maški Slovenci, ki nismo mogli v tem tekmovati z njimi, napeli smo vse svoje moči na jezik; drugi so imeli svoje nove ideje, iznajdbe, mi svoje vedno nove oblike in besede.
In kaj je vsemu temu nasledek? Da dandanes nimamo slovenskega jezika, enotnega slovenskega jezika. Dva časnika, dva pisatelja ne pišeta enako. Kaj pravim? isti pisatelj piše danes tako, jutri tako. Slovenski pisatelji ne pomislijo, da, če smo tudi Slovenci „jeziko-slovski narod" par excelience, vendar ni vsak, kedor bere, jezikoslovec. Kako moremo po pameti zahtevati, da naj se vsak človek vedno in vedno jezika uči? Komaj se je privadil te in te novoizkovane besede, te nove oblike, že jo je izpodrinila druga!
Ali se toraj ustavljam napredovanju v jeziku, hočem li, da pišimo še danes, kakor se je pisalo pred tridesetimi leti? — Bog ne daj! Napredka, razvoja je treba povsod, tudi v našem jeziku. Trebiti je bilo treba iz njega, kar je očitno napačnega, gerde tuje besede nadomestovati z domačimi; čistiti je bilo treba jezik, gladiti in bogatiti; kovati je bilo treba tudi nove besede novim pojmom. Ali vse to je bilo treba delati polagoma, zmerno, s pametjo. Pri nas se je vse prenaglilo in jezik je predelaval, kedor je utegnil, vsak po svoji gla"vi, po svojih načelih, večkrat pa tudi brez načel.
Drugim očitam napake, ali se sam čistega čutim? Da bi bilo tako! Tudi jaz nisem ostal vedno dosleden, zvest svojemu prepričanju. Dal sem se pregovoriti, poprijel sem se tč in one novotarije proti svojim načelom, ker se mi je vedno in vedno očitalo, da sem staroko-pitnik, da je moja pisava preveč ,.kranjska". Moja namera je bila in je še sedaj pisati tako, da me bode kar največ moči bralcev umelo, deržati se ljudske govorice, kolikor dopuščajo jezikovi zakoni.    Zlasti sem  gledal
*) O tem se pa nikakor ne moremo skladati z »Zvonom". „Novice" so r jele rabiti za samoglasnik, ko smo večkrat slišali, da slovenščine se učeči so ver s ta izgovarjali za vaer-sta, germ za gaerm itd. Naj tu povemo resničen slučaj, ki kaže potrebo r* samoglasnika. V Ljubljani je bil pred nekimi leti na velikem trgu imeniten čevljar, ki je imel na štacuni svoji napis J. Germ, a nihče ga ni imenoval Grm, ampak Gaerm je moral biti na veliko nevoljo svojo.
Vred.
na to, da naj se v mojem listu piše en jezik, kolikor moči pravilen, če tudi ne po najnovejši šegi: jezik slovenski, ne tista neslana mešanica iz slovenščine, nove in stare, iz hervaščine, ruščine in drugih slovanskih narečij skupaj  znešena kakor sračje gnjezdo.
Dobro vem, da bodem s to svojo odkritoserčnostjo seršene razdražil; ali, gospoda moja, jaz se ne bojim zamere, in če sem se je kedaj ogibal, zdaj mi je žai.u