ZGODNJA  POMLAD
Valentin   Cundrič KMEČKI FANT
Zvečer je moje telo njiva pšenice in moja moška sila v klas j vi.
Dekleta se mi smejejo
s srpi v rokah.
Žanjejo
dneve, ki mi klečijo
v tihi duši.
Kadar zapojo,
vztrepetam.
Zapirajo me
v svoje plave oči,
da begam
preplašen
kot prva večerna zvezda.
Zjutraj
sem polegla njiva,
veter prosim,
naj mi pomaga vstati.
KMEČKO DEKLE
Kot plugi
orjejo tvoje oči
po meni
in tvoje roke
so nad menoj
kot obzorje,
ki bo zarjo spočelo.
518
Legla sem v strugo tvoje moči, ukročena reka, zajezena pod slapom.
Kot splašena jata je žalost odletela pod sonce in se razpršila v svetel dan.
ZALJUBLJENOST
Naj stopim v votlino
z odprtimi očmi za sireno,
ki biva v njej?
Z rožnatimi verigami bo pripela moje telo k svojemu. Dnevi bodo šumeli mimo naju kot reka mimo steklene vile.
Z njenimi nežnostmi
bom kot s tkanino
pokril gole stene življenja.
Naj stopim v votlino,
kjer biva?
Trave bodo šle po prstih za mano
in nama tiho postlale.
SNUBLJENJE
Njena ramena
so mehki divan gorskega snega
in njene oči
so rosna pajčevina glasbe.
Dvomi naj je ne odvedejo
od mene,
resnično jo ljubim,
519
sedeč v senci sveta.
Mah zadiši in rože so presunjene,
ko prihaja blizu.
Kladivo molka razbija
v zvonikih zelenja
in vodne kaplje šepetajo
na začudenih listih.
Naj je ne odvedejo dvomi. Kličem jo z vsemi imeni. Naj se skrije v moje življenje in v cvetno čašo moje zvestobe.
ZGODNJA POMLAD
Noč, sinja nereida, stopa po raševini trav.
Skrila sem se pred njo kot siva skala v brsteee žito.
Zatekla sem se v gmajno, v vetrovo gradišče, za plamenice skal.
Nisi prišel na okope mojega hrepenenja, kjer sem ti postlala ležišče s krznom svojega telesa.
Jokala sem,
ko je dirjala konjenica
dežja
mimo mene,
ko so stepo mojih
las
razkopali kiji
težkih kapelj.
520
LJUBEZEN
Ko si bo Kasiopeja
angelski obraz
zakrila,
bom ubil
vrtnarja
tvojega sramu.
Do tedaj bo najina ljubezen
brez strehe,
brez imena,
brez postelje ponoči
in ti brez nageljna
ženskosti.
Ubil bom
vrtnarja
tvojega sramu,
da boš postiljala
mojim lasem, mojim ustnicam,
mojim objemom.
PROŠNJA
V temo so ugreznjeni bregovi večera.
Bojiš se oditi. Bojiš se senc, ki lovijo zarjo v umazane prste, in dreves, ki plešejo mrtvaške plese okrog ugaslega dneva.
Ne hodi!
Počakaj cekinaste zarje in jutra, ki nama bo nov dan odgrnilo .. .
521